Aleksandra Berberih-Slana 
M in is te r S tje p a n R adič in S lo v e n c i
"Tukaj jaz izjavljam, kot predsednik hrvatskega kmečkega kluba, kot zastopnik 
predsednika Radiča, ker sem za to pooblaščen: Priznamo vsesplošno politično stanje, 
kakor je danes po vidovdanski ustavi z dinastijo Karadjordjevičev na čelu in pri tem 
vodeč računa o izvajanju pozitivne politike v smislu jasno izražene volje hrvaškega 
naroda trikrat zapovrstjo na izvedenih volitvah glede na politična dejstva in celotno 
politično ureditev, kakor je danes. Popravek teh dejstev in te ureditve, ki je po svoji 
volji in vesti ne moremo odobriti, naj bo predmet revizije ustave oziroma narodnega 
sporazuma med narodi SHS. Mi se nikoli nismo borili proti tej naši državi in njenim 
interesom, vendar pa je zaradi omenjenih dejstev, katera sem poudaril, nastalo med 
narodom upiranje, ki se je površno, od daleč, razumelo kot protidržavno, čeprav je bilo 
spontano in ni bilo organizirano. Takšno vprašanje, če bi se nadaljevalo in poostrilo, še 
posebej, kakor je bilo v času volitev, pred in po volitvah, bi lahko postalo nevarno za 
celo našo prihodnost in prav zaradi te naše skupne prihodnosti in zaradi nespremenljive 
volje za sporazum s srbskim narodom, smo mi naredili vse, da se hrvatski narod loti 
sodelovanja v ureditvi države, vendar je to možno le na temelju faktične in resnične 
enakopravnosti, ki se mora doseči s spontanim narodnim sporazumom...".1
Ta izjava Pavla Radiča v Narodni skupščini, ki jo je podal v imenu HRSS, je 
pomenila popolnoma novo obdobje v Kraljevini SHS. Za Slovenski narod so bili vsi 
dogodki, ki so se odigravali v zagrebških zaporih, kjer je bil takrat zaprt Stjepan Radič 
in v Narodni skupščini "tragikomedija". Pisec članka je nadvse zajedljivo pripomnil, da 
bi lahko vse Radičeve izjave, s katerimi se je odrekel svojemu programu in sprejel 
državno in narodno enotnost, človeka ganile do solz, da pa se je za njimi krila le želja, 
da bi se rešil zapora in si zagotovil "nadaljno politično eksistenco". Radičevski poslanci, 
je ironično pripomnil pisec članka, so kar naenkrat verjeli v državno in narodno 
enotnost, ustava pa jim je čez noč postala sveta. Ocenil je, da za to pravzaprav ni bil 
potreben noben večji pritisk in trdil, da vlada ni uporabila nobenega pritiska in nobenega 
nezakonitega postopka proti HSS. Zatrdil je, da so liberalci zmeraj trdili, da Radičeva 
politika ni bila trdna, ter da bi jo lahko uničil vsak vetrič. Pa tudi ta na koncu ni bil 
potreben, saj naj bi radičevci sami spoznali svoje zmote ter se vrnili k realni politiki.2
Radičeva uklonitev pred beograjskim pritiskom in njegov pristanek na vidovdansko 
ustavo je ponovno obudila spopad med Slovensko ljudsko stranko (dalje SLS) in 
Radičem. Slovenec, časnik SLS, je ostro napadal tudi Radičevega zaveznika Albina 
Prepeluha,3 ki naj bi jo "z razvitimi jadri ubral za svojimi hrvaškimi krušnimi očeti in
1 Govor narodnog zastupnika g. Pavla Radiča na sjednici narodne skupštine od 27. ožujka 1925, Hrvat, 29. 
3. 1925, St. 1522, str. 3-5; Govor Pavla Radiča u jučerašnjoj sjednici narodne skupštine, Hrvat, 28. 3. 
1925, št. 1521, str. 2; Stenografske beleške, VIII. Prethodni sastanak, 27. 3. 1925, št. 8, Govor Pavla 
Radiča, str. 221-233.
2 Slovo od Radičevščine, Slovenski Narod, 28. 3. 1925, št. 70, str. 1.
3 Konec oktobra 1924 se je Združenje slovenskih avtonomistov spremenilo v Slovensko republikansko 
stranko kmetov in delavcev (SRSKD). Vodil jo je Albin Prepeluh. Stranka se sprva v Sloveniji ni po­
vezala s katero drugo politično stranko, je pa bila zaradi sorodnih političnih in socialnih ciljev tesno
junaško postavlja na glavo vso svojo dosedanjo demagogijo". Prepeluh naj bi poskušal 
"oprati" radićevce in je zato svojim pristašem trdil, daje bila sprememba politike HSS4 
le taktične narave in daje bilo vodstvo te stranke k temu prisiljeno. Pri vsem tem pa naj 
bi Prepeluh za vse Radičeve napake krivil Korošca, kot je trdil Slovenec. T aje dodal, da 
je Prepeluh še pred kratkim hodil "kakor rjoveč lev po deželi" in vse, ki niso prisegali na 
Radičevo politiko zmerjal, da je izdajalec in "srbski petoliznik". Čez noč pa se je vse 
spremenilo in Prepeluh "zopet psuje vse in vsakogar, ki noče z njim vred v Kanoso in na 
kolenih pred g. Pašiča".5 Slovenec je trdil, da so se v Sloveniji znova pojavili Radičevi 
agitatorji, ki so ljudem trdili, da Radič v resnici sploh ni priznal monarhije, zato je ta 
časnik zagrozil, da bo, če bo potrebno, objavil stenografske zapisnike Narodne skup­
ščine, iz katerih je bilo razvidno, kaj seje tam v resnici dogajalo.6
Nesoglasja med Radičem in Korošcem so porabili slovenski Samostojni kmetijci, ki 
so začeli razmišljati o povezavi s Slovensko republikansko stranko kmetov in delavcev 
(dalje: SRSKD).7 Dejstvo, da je SKS začela iskati stike z Radičem in njegovo stranko 
ter s Prepeluhom in SRSKD, je bilo še bolj zanimivo zaradi dejstva, da je le slabo leto 
pred tem Kmetijski list, časnik SKS zapisal, da je Prepeluh, "ta politični kameleon", 
svaril SKS pred povezavo s srbskimi zemljoradniki in dodal: "Pravi, da naj vlada v 
Sloveniji slov. kmet, na Hrvatskem hrvaški, a v Srbiji pa srbski kmet, po tej lepi misli, ki 
jo je slišal od nas, pa dolži Savez zemljoradniške srbske komande in pet let žalostne 
skušnje, ker ve, da je očitna laž in nima s tem nobene zveze. Ve pa tudi, da mi z Ra­
dičem nočemo', ker če nočemo nad seboj srbske, nočemo tudi hrvaške komande, katero 
pa je on /Prepeluh/ rade volje sprejel v pričakovanju mandata. Radič Slovencev ne 
priznava in mu niso niti dobri za poslance, kar je bil doživel že politično pokojni 
Novačan. Če je torej to obljubil Prepeluhu, se mu je moral prokleto hrvaško udinjati, 
"slovenstvo" pustiti pri avtonomiji, "kmete" v podlistku, z "republikanstvom" pa loviti 
kaline. Kako za neumne ima g. Prepeluh svoje prihodnje volilce, priča najbolj izrek 
njegovega bivšega odgovornega urednika, ki je vzkliknil, da na Radičev program dobe 
v Sloveniji 18 mandatov, pa če magari postavijo same sprehajalne palice za kandidate".8
povezana z Radičevo Hrvatsko republikansko seljačko stranko (HRSS). Spomladi leta 1925 pa se ji je 
približala Samostojna kmetska stranka. Več o tem: Perovšek Jurij, Albin Prepeluh in Slovenska repub­
likanska stranka kmetov in delavcev, Nova Revija, 1989, letnik Vlil., št. 81/82 (dalje: Perovšek, Albin 
Prepeluh ...), str. 194-198; Berberih-Slana Aleksandra, Stjepan Radič in republikansko gibanje v Slo­
veniji, Zgodovinski časopis, 58,2004, 3-4 (130) (dalje: Berberih-Slana, Stjepan Radič ...), str. 391-413.
4 Stranka, ki se je odrekla svojemu republikanskemu programu, je postala Hrvatska seljačka stranka.
Mikuž Metod, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917-1941, Ljubljana 1965 (dalje: Mikuž), 
str. 313; Horvat Rudolf, Hrvatska na mučilištu, Zagreb 1992 (dalje: Horvat...), str. 261.
5 Beležke, Od stopnje do stopnje, Slovenec, 11. 4. 1925, št. 82, str. 3; Politične vesti, "Slovenski Repub­
likanec", Slovenec, 4. 4. 1925, št. 76, str. 2.
6 Iz Štajerske, Radičevi agitatorji v mariborskem okrožju, Slovenec, 7. 4. 1925, št. 78, str. 3.
7 Zanimivo je, da to ni bilo prvič, da seje pojavila ideja o sodelovanju med republikanci in SKS, vendar je 
takrat ideja o povezavi prišla s strani HRSS. Januarja 1921 se je namreč okrajne seje SKS na Ptuju 
udeležil tudi poslanec HRSS g. Lovrekovič, ki je med drugim pred zbranimi izjavil: "Prišel sem k Vam 
kot kmetski poslanec Hrvatske Radičeve seljačke stranke. Vi slovenski seljaki ste volili "najboljšo" 
stranko, in to je SKS: boljše stranke sploh niste imeli na Slovenskem. Vaš kmetski program je enak 
našemu, razlika pa obstoji v tem, da ste za monarhijo, dočim smo mi republikanci. V tem se še hočemo 
sporazumeti...". Takrat je časnik Straža komentiral, daje ta dogodek dokaz, da "ljubimkajo breznačelni 
volilci Samostojne kmetijske stranke z republikanstvom". Radičevci v Sloveniji?, Straža, 28. 1. 1921, št. 
11, str. 1.
8 Politične vesti, Prepeluhovstvo, Kmetijski list, 28. 5. 1924, št. 22, str. 2.
Le še par mesecev pred začetkom sodelovanja z Radičem pa je Ivan Mermolja v 
Kmetijskem listu zapisal: "Od Radiča in njega meščanskih voditeljev torej nima kmet 
pričakovati osamosvojitve. Kaj potem hočejo naši slovenski kmetje iskati v Radiču? 
Mar samo republiko? Z samo republiko se ne da živeti. Ako dobimo jutri republiko, bo 
treba ravno tako jesti, se oblačiti, plačevati ceste, železnice, bolnice in podobno. Prva 
potreba je, vzbujanje kmetske samozavesti, združenje kmetov v celi državi v eno 
stranko, delavcev pa v drugo ter da se kmet in delavec pogodita za skupno državno 
vodstvo. Naša rešitev ni ne v Radiču in ne v republiki, nego v nas samih, v naših glavah, 
v naši pameti. Mi znamo, da bodo šli v prihodnji dobi hrvatski kmetje z nami v volitve v 
enotni stanovski podeželski stranki cele države. In Radič bo šel z njimi ali pa bo 
osamljen. Slovenski kmetje in podeželsko ljudstvo torej pojdi z nami, ki hočemo in 
pridemo skupno s hrvatskim in srbskim kmetom ter vsem podeželskim ljudstvom. Le 
združeni moremo vzeti oblast države v svoje roke. Razcepljeni pa vzdržujemo moč 
gospode, med katero je tudi Radič".9
SKS pa je kljub vsemu počasi začela sprejemati politično usmeritev SRSKD in je že 
v prvih medsebojnih stikih poudarila, da stranki enako razumeta prihodnji razvoj 
političnega in gospodarskega stanja države.10 Po dveh sestankih, v začetku marca in 
maja 1925, sta se tako SRSKD in SKS združili v Zvezo slovenskega kmečkega ljudstva 
(dalje: ZSKL). Njena voditelja, Albin Prepeluh in Ivan Pucelj, sta v zagrebškem zaporu 
obiskala Stjepana Radiča in z njim sklenila tesno politično zvezo, katere glavna 
politična ost je bila naperjena tako proti SLS kot proti liberalcem.1 1 Na zboru SKS, na 
katerem je ta stranka formalno prenehala obstajati, je bila sprejeta resolucija, v kateri je 
bila poudarjena potreba po združitvi vseh kmečkih strank in političnih skupin, ki so 
zagovarjale "kmečki" program, v skupno fronto, saj bi tako lažje dosegle svoj cilj - 
vlado kmečke demokracije".1 2
Po mnenju SLS se je SKS začela približevati SRSKD, da bi se rešila svoje 
osamljenosti in politične nepomembnosti. "Kameleonščine" Albina Prepeluha pa naj bi 
bile že tako nadaleč znane.1 3 Ker pa so ga volitve leta 1925 razočarale, saj ni bil 
izvoljen,14 kasneje pa je še Radič padel "pred Pašičem na kolena", s čimer je izgubil 
"zagrebškega kmečko-republikanskega zaveznika", je Prepeluh začel iskati nove po­
litične orientacije.1 5 Računal naj bi namreč, da se bližajo volitve v oblastne skupščine, 
na katerih bi lahko samostojni in republikanci nekaj mandatov rešili le, če bi združeni 
pobili "klerikalnega zmaja", torej SLS. Pristaši SKS pa naj bi si iz zbližanja s SRSKD 
obetali tudi, da bodo imeli koristi v primeru, da bi se v vladi povezali radikali in 
radičevci. Slovenec je ironično zapisal, da je ta skupni nastop dveh bivših sovražnikov
9 Radič in kmetski pokret, Kmetijski list, 27. 1. 1925, št. 6, str. 1.
10 Perovšek, Albin Prepeluh, str. 197.
11 Prunk Janko, Radič in Slovenci 1919-1928, ZČ, letnik 39, leto 1985, št. 1-2 (dalje: Prunk ...), str. 30; 
Prepeluh pri Radiču, Slovenec, 22. 4. 1925, št. 89, str. 2; Politične vesti, SKS se ponuja HSS, Slovenec, 
18.4. 1925, št. 87, str. 2.
12 Samostojna kmetijska stranka se združi z Radičevo stranko, Slovenski Narod, 5. 5. 1925, št. 100, str. 2.
13 Prepeluhovo politično pot je Slovenec takole opisal: "Iz "socialista", ki je agitiral leta 1920 pri volitvah v 
ustavotvomo skupščino za Pašičevo rezervo pri glasovanju o centralistični ustavi, nastane navdušen "av­
tonomist" in v svojem listu "Avtonomistu" podčrtava, daje blizu SLS. Pridejo volitve 1923, SLS bivšega 
socialista ne more upoštevati in začne se v "Avtonomistu" od začetka skrit, pa vedno očividnejši boj proti 
SLS. Veliki slovenski avtonomist naenkrat občuti, da so mu meje slovenske domovine naenkrat preozke, 
pa se pokloni g. Radiču, ki sam politično izpreminjanje dobro razumeva in Slovenijo osreči "Slovenski 
republikanec". Nova metamorfoza dveh slovenskih politikov, Slovenec, 5. 5. 1925, št. 99, str. 1.
14 Več o tem: Berberih Slana, Stjepan Radič, str. 408-412.
15 Perovšek Jurij, Liberalizem in vprašanje slovenstva, Ljubljana 1996, str. 223.
SLS razveselil, saj naj bi bilo nadvse hvalevredno, da se dva sovražnika objemata, in 
sicer iz dveh razlogov. Na ta način naj bi pripomogla k rešitvi politične razcepljenosti v 
Sloveniji, po drugi strani pa naj bi s tem SLS nadvse olajšala politični boj.16
Časnik Slovenski narod je iz teh besed potegnil zaključek, da je bila SLS nadvse 
zadovoljna z razvojem situacije, saj ji je bilo popolnoma razumljivo, da bo sama iz tega 
izvlekla največ koristi, in upal, da bo to veselje njenih političnih nasprotnikov odprlo oči 
vodilnim v SKS, da bodo uvideli, kako napačna je bila pot, po kateri so krenili.1 7 
Slovenec pa je zapisal, da je SRSKD s tem dogodkom pljunila na republikanstvo, slo­
vensko samostojnost, v glavnem na vse, na kar je prisegala ter se pridružila stranki 
monarhistov in bogatih kmetov brez vednosti svojih pristašev. Vsi tisti, ki so za njih 
glasovali, da bi s tem podprli idejo slovenske kmečko-delavske republike, je zatrdil 
Slovenec, so bili sedaj ogoljufani, saj jim je Prepeluh obljubil republiko, postal pa je 
zagovornik monarhizma, centralizma ter interesov bogatih.1 8
Slovenski narod je menil, da so bili napredni slovenski kmetje preveč zavedni, da bi 
dovolili, da jih njihovi vodje Radiču "prodajo kakor živino", zato je bil prepričan, da bo 
tej Pucljevi politiki sledilo le malo pristašev SKS.19 Liberalni časnik Jutro je ob teh 
dogodkih zapisal, da so odločitve Ivana Puclja med pristaši SKS povzročile pravo pa­
niko, saj naj bi bilo videti, daje šla SKS v "Radičevo torbo" zaradi tega, da bi z njegovo 
pomočjo prišla v vlado in dobila ministrsko mesto, ki bi ga lahko kot edini poslanec 
SKS zasedel Ivan Pucelj: "Ta račun se dopada g. Puclju, a se ne dopada treznim 
pristašem SKS, ki ne morejo pojmiti, da naj bi se stranka slovenskih naprednih kmetov 
izročila Radiču in njegovim eksponentom radi osebne spekulacije enega samega člo­
veka. G. Pucelj čuti odpor, ki se pojavlja proti njegovi politični mešetarski kupčiji, 
katere utis skuša naknadno ublažiti in korigirati v raznih "razgovorih", a z njimi še bolj 
razkriva svojo naravnost neverjetno lahkomiselno igro. G. Pucelj pravi, da gaje hrvatski 
vzgled naučil, kaj premore enotna fronta. Dosledno temu spoznanju bi se moral g. 
Pucelj pridružiti klerikalcem, ne pa radičevcem. Zanimivo je, da vidi voditelj SKS, 
katere program je bil dosedaj jugoslovanski, političen spas v plemenskih frontah in pri 
tem si očividno še utvarja, daje zamislil nekaj novega..."20
SKS in SRSKD sta objavili razglas, v katerem sta poudarili, da bosta obe stranki 
ostali samostojni, da pa sta s ciljem doseganja skupnih ciljev ustanovili "Zvezo sloven­
skega kmetskega ljudstva".21 Slovencu so bile nadvse zanimive besede, objavljene v 
Kmetijskem listu, daje Zveza slovenskega kmetskega ljudstva svobodoljubna stranka, ki 
naj bi črpala svoje smernice političnega, gospodarskega, socialnega in kulturnega 
udejstvovanja iz naroda. Zaradi tega naj bi, kot je poudaril Kmetijski list, odklanjala 
vsako sodelovanje s političnimi in družbenimi skupinami, ki so na kakršenkoli način 
podvržene tujemu vplivu ali tujemu vodstvu. Te besede je SLS razumela kot napad nase.
16 Prav tam.
17 Politične vesti, Klerikalci pozdravljajo prehod SKS med radičevce, Slovenski Narod, 6. 5. 1925, št. 101, 
str. 2.
18 Politične vesti, O združitvi SKS in SRS, Slovenec, 9. 5. 1925, št. 103, str. 3.
19 Politične vesti, Združitev SKS z Radić-Prepeluhovo stranko, Slovenski Narod, 19. 6. 1925, št. 136, str. 2.
20 Po klerikalni poti, Jutro, 10. 5. 1925, št. 109, str. 2.
21 Zanimivo je, da so se po Sloveniji širile tudi govorice, da se namerava Prepeluhu in Puclju v njuni zvezi 
pridružiti tudi NSS, predvsem njeni ljubljanski voditelji. Vendar pa je na zboru te stranke, 10. maja 
1925, v Ljubljani dr. Politeo, ki je na to zborovanje prišel iz Zagreba, ostro odklonil vsako sodelovanje z 
Radičem, poudarjajoč, da NSS "v nobeni obliki ne more in ne sme paktirati s tem "histeričnim vrto- 
glavcem".
Odločne izjave oficijelnih zastopnikov čsl. vladne stranke za naše neodrešene brate, Slovenski Narod, 12. 
5. 1925, št. 106, str. 2.
Vendar pa je zatrdila, da bosta Pucelj in Prepeluh tudi v tej zvezi prav tako osamljena 
med slovenskim ljudstvom kot sta bila prej.22
Zvezo je potrdilo in priznalo tudi hrvaško kmečko gibanje, s katerim je Zveza stopila 
v politično zvezo, kar je bilo za njih dokaz, da je bilo kmečko-delavsko gibanje med 
Slovenci in Hrvati enotno. Na seji v Zidanem Mostu, 19. julija 1925, je bil sprejet sklep, 
da bo Slovenski republikanec prenehal izhajati in se spojil s Kmetskim/Kmetijskim 
listom.23
V času, ko so se začeli širiti glasovi, da bo po verifikaciji spornih radičevskih 
mandatov v Narodni skupščini prišlo do sestave vlade radikalov in radičevcev, je Ivan 
Pucelj vložil prošnjo vodstvu HSS, v kateri je prosil za sprejem v njen parlamentarni 
klub. Vodstvo HSS se je po sestanku, na katerem so razpravljali o njegovi prošnji, 
odločilo, daje pred sprejemom potrebno temeljito proučiti njegovo politično delovanje. 
Zaradi tega je vodstvo stranke imenovalo poseben odbor.24 Po odločitvi odbora je Ivan 
Pucelj 23. julija postal član poslanskega kluba HSS.25 Slovenski narodne, poudaril, daje 
s tem prenehala delovati le mesec dni delujoča Zveza slovenskega kmetskega ljudstva in 
se pojavila popolnoma Radičeva stranka, in to v srcu Slovenije. Vendar je ta časnik 
menil, da bo Pucelj z Radičevo stranko doživel popolnoma enako usodo, kot jo je 
doživela SLS, ko je svoj avtonomistični program vezala za Radičev federalizem. Dodal 
pa je še, da je Pucelj očitno pozabil, da v "Radičevi" stranki ne bo odločal on, ampak 
"neodgovorna pamet, odnosno blebetavost g. Radiča".26
Liberalni časnik Jutro je ocenil, da se je v zameno za hrvaške poslance, ki se niso 
strinjali s spremembo Radičeve politike, Stjepanu Radiču pridružila SKS kot idejno 
revna in organizacijsko nesposobna ter utapljajoča se stranka, ki se je na Radičev 
suknjič obesila kot na rešilno bilko.27 Vendar pa po mnenju tega časnika Radič z 
"aneksijo" SKS ni pridobil čisto nič, še posebej pa ne glasov slovenskih volilcev. Razen 
tega pa naj bi sam sebi najbolj škodil, ker seje družil z raznimi političnimi skupinami, ki 
naj ne bi imele nobene veze s kmečko politiko. Zaradi tega je ta liberalni časnik pri­
stašem SDS sporočil, da "svoječasni obziri napram SKS ne morejo več obstojati", saj
22 Dnevne novice, SKS in SRS, Slovenec, 26. 6. 1925, št. 141, str. 3.
23 Mikuž, str. 315.
24 Križev pot Radičevcev, Slovenec, 24. 6. 1925, št. 139, str. 2; Pucelj prosi za sprejem med radičevce, 
Slovenec, 24. 6. 1925, št. 139, str. 2.
25 Mikuž, str. 319.
26 Politične vesti, Gosp. Pucelj, Slovenski Narod, 26. 7. 1925, št. 166, str. 2.
27 v zvezi s tem je Jutro objavilo naslednji članek: "...Pucelj se pri zemljoradnikih že pred volitvami ni 
posebno srečnega počutil, ker mu gospodje tamkaj niso mogli nuditi nobenih ugodnosti, pa so morali 
radi tega njegovi pristaši gristi grenki kruh opozicije. Po volitvah, ko je g. Pucelj spoznal strahoviti poraz 
zemljoradnikov, pa on ni imel skoraj nobenega obstanka več v zemljoradniškem klubu. Zato je tuhtal, 
kako bi prišel kje drugod vsaj na majhno zeleno vejo. Za program mu to pot ni več bilo; kajti zašel je v 
slovenske radičevce ter je skupaj z g. Prepeluhom osnoval "Zvezo slovenskega kmetskega ljudstva", s 
katero je pomandral častitljiva načela SKS ter njeno organizacijo potopil v novo aritmetično formulo 
Slovenske napredne v SKS organizirane kmete, odločno unitariste, ki so se borili pri volitvah v usta- 
votvomo skupščino za enotno in nedeljivo Jugoslavijo ter za edinstvo troimenega naroda, je g. Pucelj čez 
noč prepeljal v separatistični tabor "treh narodov" ter v federalistično-avtonomistično fronto. To je 
slovesno naznanjeno v Kmetijskem listu od 26. junija. A glej! Petelin še ni trikrat zapel in g. Pucelj je 
tudi ta program zopet zatajil. Dober teden na to, ko je "Kmetijski list" objavil "Splošna načela Zveze 
slovenskega kmetskega ljudstva", je izbruhnila vladna kriza, ki se je končala z vstopom radičevcev v 
vlado ter s popolno kapitulacijo radičevščine. Stjepan Radič, kateremu sedaj g. Pucelj pošilja brzojavne 
pozdrave kot svojemu voditelju in poglavarju, je preklical vse svoj prejšnji program ter slovesno pristal 
na monarhijo, centralizem, na vojaštvo, davke in sploh vse to, kar je preje poleg Radiča tudi g. Pucelj in 
njegov list najhujše pobijal." Poslanec Pucelj v "hrvatski" fronti, Jutro, 25. 7. 1925, št. 171, str. 1.
naj bi od tega trenutka naprej ne imeli več opraviti s stranko kot je bila, ampak le še z 
"radičevščino".28
Časnik SLS Slovenec je bil nad Pucljevim vstopom v poslanski klub HSS zgrožen, 
saj se je v Sloveniji našel politik, ki se je "udinjal Radiču" v trenutku, ko so številni 
poslanci iz Hrvaške dobivali pozive svojih volilcev, naj ne slede Radiču in "njegovi 
sramotni poti". Radičevci naj bi Pucljevo prošnjo za sprejem v njihov poslanski klub 
sprejeli le zato, ker so jih lastni ljudje, zgroženi nad sodelovanjem z radikali v vladi, 
začeli zapuščati.29
Slovenec je na Pucljev račun objavil nadvse piker članek "Slovenski berač", v ka­
terem je bilo med drugim zapisano: "In razodel je bil g. Puclju v spanju njegov dobri 
duh, naj gre za Radičem v deželo človečanske kmečke republike. In ubogal je in s svojo 
malo, a pokorno četo korajžno ubiral stopinje za vojskovodjo Stipico. A ko je voj­
skovodji Stipici naenkrat strah tako legel na srce, da je pobegnil nazaj za vidovdansko 
mejo, je g. Puclju zopet pošepetal njegov dobri genij Prepeluh, naj tudi on tako stori, ker 
za zvestobo bo zvestoba. A glej, smel je vstopiti g. Radič s svojim štabom v hišo 
mogočnega gazde Nikole, milostno sprejet - a namesto da bi bil potegnil za seboj še 
svojega zvestega slugo, mu je pred nosom zaloputnil vrata. Pa se je usedel revček 
Ivanček ponižno na prag, pa djal citre na kolena, da zabrenka in zapoje slavo novi vladi 
RR".30
Ta ironičen zapis je bil v bistvu odgovor na članek, ki ga je je Pucelj objavil v 
Kmetskem listu in v katerem je bilo zapisano, da Slovenci v novi vladi ne bodo 
zastopani, vendar pa naj bi imeli to prednosti, da so bili tesno povezani s Hrvati. Prav ta 
zveza s Hrvati, oz. predstavniki HSS v vladi, naj bi Slovencem omogočala nadzor nad 
delovanjem državnih organov v Sloveniji. Hkrati pa je priznal, da vpliv slovenskih 
zaveznikov HSS in pa moč Hrvatov (HSS) nista neomejeni, zato ljudje ne bi smeli 
pričakovati, da bo možno kaj doseči čez noč, "ampak mi bomo morali biti jako za­
dovoljni, če bomo ujeli le tu in tam kakšne drobtine". Slovenci bi se morali v glavnem 
zadovoljiti s kontrolo delovanja javne uprave v Sloveniji. Ne bi smeli namreč pozabiti, 
da so imeli glavno besedo v državi še vedno Srbi: "Zato pa moramo biti v svojih upih in 
nadah zmerni in skromni, zelo skromni".3 1
Za Slovenca je bilo dejstvo, da je Radič med Slovenci našel tako zvestega 
služabnika, še posebej tragično zaradi tega, ker je bil prepričan, d aje bila pogodba med 
radikali in radičevci izrazito uperjena proti Slovencem. Njihova skupna točka naj bi bila 
v tem, da niso priznavali slovenskega naroda, da je bil zanje le "pleme", ki bi ga bilo 
potrebno posrbiti ali pohrvatiti. S "plemeni" pa Srbi in Hrvati nikoli ne bi sklepali 
sporazuma, kakor je bil prepričan Slovenec. In vendar se je našel politik, je ironično 
dodal, k ije tekel k Radiču, kljub temu daje ta Slovence že večkrat proglasil za "zabite 
Kranjce", ki niso vredni Hrvatom odvezovati opanke ter ga prosil, naj ga sprejme v svoj 
klub in "eventualno posadi na konec mize, kjer je služinčad, samo da bi mogel pobrati 
kakšno drobtinico".32 Hrvaški časnik Hrvat je šaljivo zapisal, da ob vseh spremembah 
političnih smeri Puclju resnično ni bilo mogoče zanikati določenih "aviatičarskih spo­
sobnosti".33
28 Uvodnik, Jutro, 26. 8. 1925, št. 197, str. 1.
29 Poslanec Pucelj vstopil v Radičev klub, Slovenec, 24.7. 1925, št. 164, str. 1.
30 Slovenski berač, Slovenec, 17. 7. 1925, št. 158, str. 1.
31 Prav tam.
32 Politično kameleonstvo, Slovenec, 26. 7. 1925, št. 166, str. 1.
33 Balkanski seljački pokret, Hrvat, 6. 8. 1925, št. 1644, str. 1.
Pucelj je ob tem Korošcu očital, da ni znal ne pod Avstrijo, ne v Kraljevini SHS 
doseči kaj za Slovence. Slovenec pa mu ni ostal dolžan in je odvrnil, da je bil njegov 
"šef' Radič popolnoma drugačnega mnenja, ko je pred kratkim v Beogradu izjavil: 
"Korošec je pop. On je v Avstriji mogel mnogo storiti s svojim rdečim pasom okoli 
trebuha. Cim se je pojavil pri Francu Jožefu, je bilo takoj doseženih 50 odstotkov, a če 
je spregovoril še o papežu, je bilo doseženo vse". Zaradi tega seje Slovenec ponorčeval, 
kaj bi bilo, če bi Korošec oblekel svojo duhovniško obleko, se odpravil k Pašiču ter ga 
prosil, kot je poudaril ta časnik, vsaj za drobtinice, vendar pa je z obžalovanjem in 
ironijo ugotovil, daje to vlogo prevzel že Ivan Pucelj.34
Kot poslanec v poslanskem klubu HSS je bil Pucelj aktiven, vendar ne na način, ki bi 
veselil druge slovenske politične stranke. Pristaši SLS so mu še posebej zamerili njegov 
"hrvatski" govor v skupščini,35 v katerem je po njihovem mnenju poniževal slovenski 
narod in slovenskega kmeta. Slovenec je menil, da Puclju sicer ni preostalo nič drugega, 
ko pa je imel Radič izredno slabo mnenje o Slovencih.36 Po trditvah tega časnika naj bi 
si tako pri HSS kot pri radikalih oz. Pašiču Pucelj prizadeval za politične spremembe v 
Sloveniji. Da pa bi postal "še bolj radičevski kot Radič", je predlagal, da naj v Sloveniji 
za velika župana imenujejo dva hrvaška uradnika, ker naj bi se na tak način po njegovih 
trditvah manifestirala narodna enotnost.37 Beograjska Pravda pa je poročala, da so si 
radičevci zelo prizadevali, da bi Pucelj dobil ministrsko mesto, vendar pa so radikali to 
zahtevo odločno odklonili. Razlog za to naj bi bila nepripravljenost radikalov, da bi 
radičevcem prepustili še eno ministrsko mesto.38
Pucelj je bil v tem obdobju tarča številnih kritik, v začetku avgusta 1925 pa se je 
začela nanj prava hajka, saj so ga številni slovenski časniki obtoževali, da je od Radiča 
dobil nalogo, da naj Slovenijo spravi v hrvaške roke.39 Razlog za te napade je bil 
hrvaški časnik Jutam ji list, ki je natisnil uvodnik, v katerem je bilo zapisano, da je 
Slovenija predstavljala dva narodna tipa, in sicer kranjski in štajerski. Dejstvo, daje bila 
Slovenija razdeljena na dve oblasti, naj sploh ne bi bilo slučajno, ampak naj bi bila to 
posledica ekonomskih teženj. Ta dva dela pa sta se, po mnenju avtorja članka, zaradi
34 Beležke, Slabi časi, Slovenec, 25. 7. 1925, št. 165, str. 2.
35 Pucelj je v svojem govoru v Narodni skupščini branil Radičevo politiko in ostro napadel SLS ter osebno 
dr. Korošca, da je bil leta 1918 Jugoslovan in ne Slovenec in da je bil on prvi, ki je "zavrgel slovensko 
zastavo" in da se je tega držal, vse dokler leta 1922 ni izgubil upanja. Po njegovem mnenju je bil 
izdajalec Korošec in ne on, saj naj bi on iz zemljoradniškega kluba prestopil v HSK, da bi ustanovili 
skupno "seljaško" stranko, saj bi morali vsi uvideti, da brez Hrvatov ne morejo ničesar. Svoj govor pa je 
Pucelj končal še z enim napadom na SLS: "V Slovenski ljudski stranki zelo zamerijo, ker Slovenci niso 
formalno zastopani v tej vladi. Jaz mislim, da je to eno veliko zlo. Mi pomagamo, ampak aktivno 
formalno v vladi vseeno nismo. Ampak, gospodje, jaz lahko ponovim tisto, kar sem o tem napisal v "Na­
rodnem dnevniku" prejšnjo soboto, a napisal sem to: "Žalostno je to znamenje, da Slovenci od aktivnega 
in formalnega sodelovanja v vladi niso izključeni ampak so se sami izključili. Stranka, ki je legalno 
dobila mandate, legalno legitimacijo, to je večino svojih mandatov in 100.000 kroglic v prvi vrsti 
slovenskih kmetov, je zaradi slabe politike izključena iz vlade. In dokler Slovenci ne odpovejo teh 
legalnih legitimacij, dokler ne rečejo, da se ne strinjajo s to slabo politiko, do takrat ne morejo aktivno in 
formalno sodelovati v tej vladi..." Govor poslanca g. Puclja v skupščini, ND, 25. 7. 1925, št. 145, str. 1; 
Stenografske beleške, Beograd 1925, XLU. Redovni sastanak, 24. 7. 1925, št. 51, Govor Ivana Puclja, str. 
536-538.
36 Beležke, Hrvat Pucelj, Slovenec, 26. 7. 1925, št. 166, str. 6.
37 Posl. Pucelj predlaga za Slovenijo dva hrvatska vel. Župana, Slovenec, 30. 7. 1925, št. 169, str. 1.
38 Pucelj za vladu, Pravda, 25. 7. 1925, str. 2; Politične vesti, Pucelj brez portfelja, Slovenski Narod, 29. 7. 
1925, št. 169, str. 2.
39 Beležke, Gospodu Puclju, Slovenec, 5. 8. 1925, št. 174, str. 2.
tega popolnoma različno razvijala. Vpliv liberalnega duha naj bi se močneje čutil na 
Štajerskem, medtem ko naj bi bila Kranjska "najklerikalnejša dežela na evropskem 
kontinentu". "Klerikalna stranka", torej SLS naj bi predstavljala "antinacionalni in 
anacionalni ultramontanizem", liberalni del pa, sicer slab, naj bi bil organiziran na 
temelju nasilja in podkupovanja. "Naročita strana", kot se je podpisal avtor članka, je 
bila mnenja, da za normaliziranje razmer v teh dveh pokrajinah ne bi bilo zadosti, če bi 
le menjali velikega župana, ampak bi morali zgraditi novi sistem v pokrajinah, ki naj bi s 
svojo lego "prirodno gravitirali k Hrvaški" in sicer Kranjska proti Gorskemu kotaru, 
Štajerska pa preko Zagorja k Zagrebu. Torej naj bi bila ena prvih nalog poslancev in 
ministrov HSS, da bi se Štajerska preko Rogatca in Krapine povezala z Zagrebom, 
Kranjska pa bi morala dobiti izhod na morje. Ta sistem pa bi se moral opreti na tiste 
"svobodoumne elemente", je zapisal avtor članka, "ki ne prisegajo na teroristično 
organizacijo samostojnih demokratov, toda jim njih svobodoumni duh ni dovolil, da 
gredo med klerikalce". Jutarnji listje dodal še, da so hrvaški narodni poslanci, ki so bili 
deloma izvoljeni tudi v Sloveniji, čutili odgovornost in zato zastopali tudi Slovence, 
kateri naj ne bi bili po krivdi njihove gospode zastopani tako, kakor bi morali biti 
zastopani.40
SLS je bila nadvse "hvaležna", daje ta hrvaški časnik razložil politične cilje hrvaške 
politike v pogledu Slovenije, kar naj bi sicer Radič že večkrat javno poudaril, vendar pa 
njegovih besed ni vzela resno. Je pa Slovenec HSS svetoval, naj "prilijejo malo vode v 
hrvaško vino, ki ga pijejo iz sodov RR, ker je to vino očevidno premočno in jim prehitro 
stopa v glavo. Sicer bi jim gotovo ne prišla na um gorostasna ideja, zanesti velehrvaško 
misel na slovenska tla, iz Slovenije pa narediti hrvaško provinco".41 Svetoval jim je, naj 
se najprej sami "normalizirajo", ker bodo šele potem spoznali, da se bo stanje v Slo­
veniji še naprej normaliziralo, če jo bodo oni le pustili na miru in se ne bodo vmešavali 
v stvari, o katerih nič ne vedo in ki tudi niso njihova stvar 42
Tudi Slovenski narod je ostro odgovoril in obsodil vse težnje, ki bi želele Slovence 
najprej spremeniti v gospodarske, nato pa še politične sužnje Stjepana Radiča. Uvodnik 
Jutarnjega lista je po mnenju tega časnika odkril rastoče cilje Radičevega sistema­
tičnega velehrvatstva. Česar ni mogel doseči v Bosni, Dalmaciji, Vojvodini in Banatu, 
naj bi Radič s pomočjo nove vlade poskušal doseči v Sloveniji, pa tudi s pomočjo ljudi 
in strank v Sloveniji, ki so želeli tej velehrvaški ekspanziji na vsak način pomagati. Krog 
okoli Slovenskega naroda je prav tako kot SLS Hrvatom sporočil, da Slovenija ne 
potrebuje nobene spremembe v pomenu "da pride Slovenija pod stopala zagrebškega 
židovskega velekapitala in da zavladajo Hrvati, tisti Hrvati, ki se zbirajo okoli sedanje, 
hinavsko prikrivane velehrvatske akcije, nad Slovenci". Slovenski narod je izjavil, da 
obžaluje, da seje Pucelj po več metamorfozah znašel v objemu Hrvatov.43
Slovenec pa je opozoril še, da je HSS z vstopom svojih ministrov v vlado začela 
igrati vlogo hrvaškega diktatorja in da se pretvarja, kakor da se svojega položaja sploh 
ne zaveda ter se obnaša kot da je, ko je Hrvaško prodala "za skledo leče", postala 
gospodar celotne Jugoslavije. Stranka, ki je po mnenju SLS živela le od Pašičeve 
milosti, naj bi postala orodje v rokah "židovskega" kapitala v Zagrebu in grozila z 
aneksijo Slovenije. HSS naj bi Sloveniji preko Jutarnjega lista napovedovala, da bo
40 Radičevski vojni načrt proti Sloveniji, Slovenec, 4. 8. 1925, St. 173, str. 1; U Hrvatskoj dobro, u Slo­
veniji još bolje, Jutamji list, 2. 8. 1925, str. 1.
41 Radičevski vojni načrt proti Sloveniji, Slovenec, 4. 8. 1925, št. 173, str. 1.
42 Prav tam.
43 Pustite pri miru Slovenijo!, Slovenski Narod, 4. 8. 1925, št. 174, str. 1.
izvedla, kar po mnenju SLS ni uspelo še nobenemu sovražniku Slovencev: "izneveriti 
Slovence katolištvu, jih korumpirati in pohrvatiti". Slovenec je nadaljeval še ostreje, saj 
je Radiču in HSS sporočil, da Slovenija ni Hrvaška, da se slovenski kmet ni šele na 
tečajih za opismenjevanje naučil brati in to iz njenih brošur, da slovenskega kmeta v 
politiko ni uvajal častihlepen demagog, namreč Radič. Zaradi tega naj bi bilo izključeno, 
da bi kdo v Sloveniji uganjal takšne "politične burke" kot jih je Radič uganjal na 
Hrvaškem s svojo stranko.44 Slovenski narod pa je "naročiti strani" sporočil še, naj raje 
uredi izredno slabe razmere na Hrvaškem, in še dodal: "Dokaz tej propalosti je pač 
Radičeva kapitulacija v Beogradu, tistih 6 dolgih, opozicijonalnih let, tekom katerih je 
moralo hrvatsko ljudstvo pretrpeti strašno politično abstinenco in je moralo na zapoved 
kljubovati vsaki konsolidaciji in napredku svojega gospodarstva in svoje kulture ... Naj 
raje "naročita strana" za ta nepoznani zgodovinski zločin nad hrvatskim ljudstvom prime 
g. Radiča in vso hrvatsko inteligenco, Slovenijo in Slovence pa naj pusti pri miru".45
Po sklenitvi zveze med Radičem, Prepeluhom in Pucljem, je Kmetski list začel z 
velikim popularizacijo Radiča in njegove stranke. Vsi so pričakovali, da je nastopila 
odločilna faza Radičevega prodora v Slovenijo. Avgusta, ko so nastopile parlamentarne 
počitnice, Radič ni počival in se je še močneje vrgel na organizacijsko in agitacijsko 
delo v Sloveniji. Poslanci HSS so se namreč, v dogovoru s poslancema Pucljem in 
Kelemino, odločili, da bodo med parlamentarnimi prazniki prirejali politične shode na 
Štajerskem in Kranjskem, ki naj bi odtehtali shode na Hrvaškem in v Bosni 46
Spopadi med Radičem in Korošcem so bili vedno pogostejši. Novinarju beograjske 
Politike je Radič na vprašanje, kakšen bo odnos Slovencev proti sporazumu Hrvatov in 
Srbov, izjavil: "Kakšen? Nikakršen! Vse dokler je Korošec predstavnik Slovencev. On 
je slabši od Pribičeviča, dosti slabši. Če bi bile volitve normalne, on ne bi bil več 
predstavnik Slovencev. Vendar vam zagotavljam, da po naslednjih volitvah to več ne 
bo, predstavniki Slovencev bomo mi. Kmečka država lahko zadovolji predstavnike vseh 
staležev. Koga pa lahko zadovolji Korošec? On je svojo stranko ustvaril ne eni namerni 
socialni laži, katero bomo mi razbili. Klerikalna stranka je bila ustvarjena v spovednici, 
ker je niso smeli ustvariti na prižnici (!). Kdor glasuje za Radiča, mu ne bodo odpuščeni 
grehi. Vendar pa se čez dvesto njegovih duhovnikov nahaja v naših vrstah. Mi smo na 
prejšnjih volitvah imeli 32 000 glasov. Jaz sam sem na Štajerskem dobil šestnajst tisoč. 
Na naslednjih volitvah bomo preplavili Slovenijo, prebudili bomo kmeta, ko pa se kmet 
prebudi, bo Korošec končal."47 SLS, izzvana s temi izjavami, je Radiču sporočila, naj 
raje ne preplavlja Slovenije, ampak naj ostane doma in raje kaj naredi za svoje ljudstvo. 
Na komentar o "nenormalnih" volitvah v Sloveniji pa je Slovenec dodal le: "G. Pucelj, 
dajte vendar svojemu šefu mrzel obkladek! Saj vidite, kaka vročina ga kuha!".48
Radičev prodor v Slovenijo pa se je nadaljeval. Radičevci so veliko pričakovali od 
kmečkega zborovanja na Krškem polju, avgusta 1925, ki se gaje udeležil sam Radič. To 
zborovanje naj bi pomenilo prvi ofenziven korak, zaradi tega naj bi ga organizirali bolje, 
kot so katerikoli drugi Radičev shod. Vendar pa je Radičev govor na tem zborovanju 
povzročil pravi škandal, saj je med drugim dejal, da je slovenski kmet siromak, saj naj 
bi bil slovenski kmet, za razliko od Kristusa, k ije bil pribit na en križ, pribit na tri križe.
44 Velehrvatske skomine po Sloveniji, Slovenec, 5. 8. 1925, št. 174, str. 1.
45 Slovenac i Hrvat, Slovenski Narod,...
46 Začetek parlamentarnih počitnic, Slovenec, 6. 8. 1925, št. 175, str. 1.
47 G. Radič govori, Politika, 6. 8. 1925, št., str. 1-2; Radič pripravlja pohod v Slovenijo, Slovenski Narod,
7. 8. 1925, št. 177, str. 1.
48 Beležke, Pri bodočih volitvah preplavimo Slovenijo, Slovenec, 7. 8. 1925, št. 176, str. 2; Beležke, Radič 
fantazira, Slovenec, 7. 8. 1925, št. 176, str. 2.
Na prvi križ naj bi ga pribil italijanski imperializem, na drugi advokati liberalnega kova, 
tretji križ pa naj bi bil najhujši, saj so slovenski narod na njega pribili slovenski 
duhovniki. Radič je izjavil, daje od sto slovenskih duhovnikov morda le en dober, ali pa 
tudi ne. Za dr. Korošca je trdil, da se ni želel ustaviti v Zagrebu, ampak je tekel proti 
Beogradu, da bi dobil drobtine. Razen tega pa naj bi bil prav Korošec kriv, da Slovenci 
niso postali del sporazuma med Hrvati in Srbi.49
Medtem ko je Slovenski narod trdil, da je njegov govor na kmete pustil velik vtis, je 
Slovenec po drugi strani trdil, da zanimanja za njegov govor med ljudmi ni bilo, no­
vinarji pa so ga komaj razumeli. Slovenski narod je užival v dejstvu, daje "Radič postal 
neizprosen in odločen bojevnik proti slovenskemu klerikalizmu in slovenski klerikalni 
stranki", torej SLS.50 Vendar pa je o "blamaži Stjepana Radiča" pisal tudi hrvaški 
časnik Hrvat, ki je poročal, da Radiča in drugih govornikov ljudje v večini niso 
poslušali, tisti, ki pa so ga poslušali, pa niso pokazali nobenega navdušenja.51 Srbski 
vladni časnik Vreme je to razlagal z besedami, da Slovenci niso bili navajeni tako 
velikih zborovanj ali pa jih politični dogodki enostavno niso zanimali. Ta časnik je po­
ročal, daje zborovanje potekalo čisto mimo in dostojanstveno, tako da kljub prisotnosti 
Orjunašev ni prišlo do nemirov in dodal: "Slovenec se ne zna veseliti kot Srb ali Hrvat, 
ne zna tako navdušeno klicati kot mi, in videti je, da ne zna niti tako protestirati kot
49 Stjepan Radič na Krškem polju, Slovenski Narod, 25. 8. 1925, št. 191, str. 1 ; Mikuž, str. 321.
50 Stjepan Radič na Krškem polju, Slovenski Narod, 25. 8. 1925, št. 191, str. 1; Velika Radičeva polomija 
na Krškem polju, Slovenec, 25. 8. 1925, št. 190, str. 2.
51 Novinarju Hrvata naj bi eden od prisotnih Hrvatov na shodu na Krškem polju v pripovedovanju o 
Radičevem govoru izjavil: "Modro se je ogibal temu, da bi rekel kaj političnega, drugače pa je mlel in 
pletel, približno tako kot pri odprtem grobu pok. Krpiča na Mirogoju. Radičevci bi pametneje naredili, če 
svojega vodje po kosilu ne bi pustili brbljati". Krški fijasko, Hrvat, 25. 8. 1925, št. 1662, str. 2. Še eden 
izmed prisotnih je shod opisal takole: "Za Stjepana Radiča je bil sredi širokega polja dvignjen oder. On 
seje vzpel na njo, začel govoriti, ampak glej: nihče ga ne posluša. Kmetje so lepo ostali za mizami, jedo, 
pijejo, se smejijo, poslušajo harmoniko in se ne zmenijo za njega. Slovenski centralist g. Pucelj se je 
znašel v sto mukah. Torej začne tekati okoli, zbere nekaj njegovih ljudi in komaj so zbrali nekaj čez sto 
slovenskih kmetov in jih privlekli do odra. Mislijo ljudje: pa daj da vidimo in slišimo tudi to. In se je 
znašel ubogi Radič v sto mukah. Ve on, kaj čuti slovensko srce. Hotel bi ga pridobiti za sebe, ampak to 
ne gre z vidovdansko centralistično politiko. Znojil se je Radič. Končno se je spomnil svojega starega 
bobna in udaril po - slovenski duhovščini. Kmetje pa so samo stali in poslušali in se zgražali. Govori 
njim Radič, da je od sto slovenskih duhovnikov dober največ eden in da zato ne smejo iti k njim po 
nasvet. A ves svet ve, da so slovenski duhovniki na mestu, da delajo na gospodarskem in na kulturnem 
ojačanju slovenskega kmeta. Začel je Radič tako govoriti, ko netko zavpije: "Živela slovenska duhov­
ščina!" - Stipi se zaplete jezik, zajeclja: e pa, naj vam živi in začne udrihati po Korošcu, ker ne želi spo­
razuma. "Mi smo se s Srbi sporazumeli samo zato, da bi vam Slovencem bilo dobro” - reče Stipa, a 
smeh, buren smeh je bil odgovor na to. Vidi Radič, da tudi to ni uspelo, pa udari po Orlih. Pravi, da 
duhovniki hočejo v Sloveniji ustanoviti nekakšne Orle. "Kaj ustanoviti, mi jih imamo že zdavnaj, in Orel 
je pri nas močnejši od Sokola" - mu reče nekdo. Radič je na to raztegnil svoje lice v sladek nasmeh in 
začel nežno govoriti: "Pustite dragi bratje vse to. Vi niste niti Orli niti Sokoli. Vi ste golobi. Poslušajte 
me torej, dragi moji golobčki ..." In zopet smeh. Vtem v neposredni bližini zaigra harmonika in večina 
Slovencev gre plesati kolo. Sledijo jim tudi nekateri Hrvati a Radič ostane skoraj sam, dokler ga eden od 
njegovih ni potegnil za plašč, naj konča. In zaustavi se Radičeva zgovornost, sedem ljudi pa mu ploska. 
Potem seje Radič vsedel v avto in se odpeljal v Zagreb. Ko seje Radič s svojo radikalno družbo odpeljal, 
se je razvilo pravo narodno veselje. Po polju se je vila pesem in glasba, klicalo se je Hrvatom in dr. 
Korošcu, za Stipo pa ni bilo nikomur mar...". Beležke, Radičeva polomija na Krškem polju, Slovenec,
29. 8. 1925, št. 194, str. 2; Radičev neuspjeli juriš na Sloveniju, Seljačke Novine, 28. 8. 1925, št. 35, str.
1- 2.
mi".52 Po mnenju Hrvata pa je s temi besedami ta režimski list le želel prikriti očitno 
sramoto, ki jo je Radič doživel na Krškem polju.53
Neodvisni Narodni dnevnik je zatrdil, da je na zborovanju v Krškem slovenski kmet 
potrdil sporazum, in to naj bi bil glavni politični pomen te manifestacije, katere 
posledice naj bi bile kmalu vidne. Zborovanje na Krškem polju naj bi bilo prva velika 
manifestacija ZSKL in je po mnenju tega časnika potekala tako, da je bila Zveza lahko 
ponosna, saj naj bi zborovanje pokazalo, da je postala druga najmočnejša stranka v 
Sloveniji.54
SLS je seveda na Radičev govor burno odreagirala, saj je bil v bistvu celoten govor 
naperjen proti njej in njenim predstavnikom. Radičev govor je Slovenec opisal kot 
ogabne, ostudne drzne klevete ter nepremišljene, neumne ali pa tudi podle žalitve. Še 
posebej je Slovenca zabolel napad na slovensko duhovščino, zaradi tega je opozoril na 
vse, kar so slovenski duhovniki ter kaj je SLS naredila za slovenskega kmeta, od tega, 
da je z "rajfajzenovkami" zatrla oderuštvo, do njenega kulturnega udejstvovanja. Dr. 
Kulovcu, piscu uvodnika v Slovencu, ni bilo jasno, zakaj je Radič tako sovražil du­
hovščino, zakaj je "Radičeva gospoda" v Sloveniji in na Hrvaškem tako močno želela, 
da bi ljudstvo preziralo duhovščino in v njej videlo svojega sovražnika. Kulovec je 
menil, d a je Radič tako nastopal le z željo, da bi lahko ustanovil narodno cerkev in s 
pomočjo te cerkve ljudstvo prepeljal v pravoslavje, kakor je izjavil v enem svojih 
govorov. Vendar pa mu je Kulovec zagotovil, da bo, ko bo poskusil takšne ideje raz­
širjati v Sloveniji, naletel na kot granit trdno SLS in njeno organizacijo.55
Zanimivo je bilo, da so ta napad na slovensko duhovščino obsodili tudi v krogu okoli 
časnika Slovenski narod, saj so odločno ugovarjali obsodbi vseh slovenskih duhovnikov, 
ker naj bi bil slovenski duhovnik v načelu dober Slovenec, korekten državljan, dober 
član slovenskega ljudstva in zvest prijatelj kmeta. Strinjali pa so se, da je SLS nekaj 
popolnoma drugega, da so v vodstvu te stranke sedeli ljudje, ki so zapeljevali slovenske 
duhovnike, da "nekrščansko ločijo ljudi radi pripadništva ali nepripadništva k SLS v 
vernike in brezvemike, da se vmešavajo v politične posvetne borbe in da vrše za SLS 
demagoško politično propagando". Slovenski narod je menil, daje Radič torej temeljito 
zgrešil cilj, ko je napadel vse slovenske duhovnike, saj bi moral po njegovem mnenju 
neposredno napasti SLS in opozoriti na gospodarsko in kulturno škodo, katero naj bi 
zadala slovenskemu ljudstvu, ker je šest let sedela v opoziciji.56 Dejstvo pa je, da Radič, 
ki je teh šest let izvajal politiko "abstinence" in sploh ni sodeloval v državni upravi, res 
ne bi bil prava oseba za takšne očitke.
Časnik HSS Dom57 je prav tako poročal o zborovanju na Krškem polju, vendar pa v 
oči pada dejstvo, daje bil ta članek precej krajši, kot so bili članki o Radičevih govorih 
ponavadi, celotno zborovanje pa je v Domu dobilo pridih nepomembnosti. Časnik HZ 
Hrvat je menil, da HSS niti v svojem časniku ni mogla skriti resnice, da se je Radičevo 
zborovanje v Krškem končalo z neuspehom. Ta resnica naj bi bila skrita v članku, saj ni 
nikjer pisalo, d aje Radič s svojim govorom požel uspeh med zbranimi, celo odkrito pa
52 Na Krškom polju - Slovenačkom Kosovu, Vreme, 24. 8. 1925, št. 1321, str. 1.
53 Blamaža Stjepana Radiča u Krškom, Hrvat, 25. 8. 1925, št. 1662, str. 1; Krški fijasko, Hrvat, 25. 8. 
1925, št. 1662, str. 2; Vtisi Radičevega shoda na Krškem polju, Jutro, 26. 8. 1925, št. 197, str. 2.
54 Krško, Narodni dnevnik, 24. 8. 1925, št. 169, str. 1.
55 "Od sto duhovnikov je v Sloveniji morda en sam dober ali pa ne”, Slovenec, 25. 8. 1925, št. 190, str. 1.
56 "Od sto duhovnikov je morda v Sloveniji en sam dober, ali pa ne", Slovenski Narod, 26. 8. 1925, št. 192, 
str. 1.
57 Prej Slobodni dom.
je priznaval, da je bilo to zborovanje v bistvu sklicano kot "veselica" s konjskimi 
dirkami.58
Istega dne, kot je bil organizirano zborovanje na Krškem polju, je Okrajna kmetska 
zveza za Ljubljansko okolico sklicala kmetski tabor v Dravljah nad Ljubljano. Govor­
nika sta bila poslanca SLS Brodar in Smodej. Oba govornika sta ožigosala sodelovanje 
SKS in SRSKD z Radičem, vendar pa je po mnenju Brodarja Prepeluh preden je z 
Radičem ustvaril novo stranko, vsaj popolnoma zatajil svoj stari program in je začel 
uporabljati nove fraze, s katerimi naj bi želel prikriti svoj "oportunistični preokret", 
medtem ko Pucelj ni naredil niti tega. Poudarjala sta, d aje Radič v Sloveniji dobil za­
veznike v politikih, katerim niso bile pomembne koristi in prihodnost slovenskega 
naroda, ampak so le zase, za svoje koristi čakali na drobtine. In prav ti ljudje, je trdil 
Smodej, so začeli od SLS zahtevati, naj zamenja svoj program avtonomistične ureditve 
države s programom "Radičeve kapitulacije", kakor gaje poimenoval. Smodej je zatrdil, 
d aje SLS odobravala idejo sporazuma, vendar pa ne bi nikoli kapitulirala.59 V odgovor 
na Radičev poskus nadaljnega prodiranja v Slovenijo je SLS tako začela organizirati 
številna zborovanja. Poslanec Vesenjak je organiziral nekoliko shodov ob hrvaško- 
štajerski meji, katera naj bi bila zelo uspešna in so dokazala, tako je ocenil Slovenec, da 
Radičeva "sporazumaška akcija" med ljudstvom ni našla niti najmanj podpore.60
Le nekaj dni po Radičevem govoru na Krškem polju je Anton Korošec Radiča 
obtožil, da je na Slovenskem začel kulturni boj, o čemer so se nato vrstile razprave v 
slovenskih časnikih. Seveda so za SLS bili krivi tudi Radičevi zavezniki. Tako je 
Slovenec zapisal: "Kakor gad noge, tako skušajo slovenski radičevci naenkrat utajiti 
pred našim ljudstvom, d a je njihov voditelj g. Radič neštetokrat govoril kultumobojne 
govore, napadal ustno in pismeno ne samo duhovščino, ampak prav tako tudi verske 
resnice same. Dobro razumemo, da je res težko iti po Slovenskem agitirat za Radiča, 
pripovedovat, da slovenski samostojneži, bivši avtonomisti, bivši socialni demokratje in 
vse, kar seje združilo v "Zvezo slovenskega ljudstva" ni proti veri in cerkvi, če pa vsak 
naš kmet lahko pokaže na Radičev govor na Krškem polju, na Radičeve napade v 
Krašiču, na njegove besede o narodni cerkvi na Hrvatskem itd., toda - nič ne pomaga - 
svoje ozke, tudi kulturne vezi z g. Radičem ne morejo utajiti, če nočejo celega Radiča 
vreči čez plot" 61 Prepeluh pa je hotel dokazovati, da kulturnega boja v Sloveniji ni bilo, 
saj po njegovem mnenju nihče ni napadal ne Cerkve ne vere. Slovenec pa je vztrajal na 
svojem stališču, saj naj bi Radičevo delovanje na Hrvaškem onemogočalo delovanje 
Cerkve in duhovnikov, cerkve naj bi bile prazne, duhovniki pa sploh niso imeli možnosti 
oznanjati vere.62
Ostro je Radiča napadel tudi Anton Korošec, kije na zborovanju SLS, 12. septembra
1925 v Ljubljani, Radiču očital, d aje kapituliral pred srbskim centralističnim nasiljem 
ter dodal, da mora vsak, ki želi imeti v SLS zaveznico, upoštevati njen slovenski 
program. Dodal je še, da SLS "ni istovetna z organizacijo katoliške cerkve" saj ni ver­
ska, ampak strogo politična organizacija, kljub temu pa, je poudaril, je s svojim 
programom branila vse svetinje slovenskega naroda in to ne samo njegovo kulturo, 
ampak tudi njegovo vero.63
58 Političke i kulturne viesti, Velika i važna proslava hrvatsko-slovenačke seljačke sloge, Dom, 26. 8. 1925, 
št. 17, str. 4; Što je "Dom" izmislio o skupštini u Krškom?, Hrvat, 27. 8. 1925, št. 1664, str. 1.
59 Tabor v Dravljah, Slovenec, 25. 8. 1925, št. 190, str. 1.
60 Radičeva politika brez zaslombe, Slovenec, 3. 9. 1925, št. 198, str. 1.
61 Nova spreobrnitev?, Slovenec, 18. 9. 1925, št. 210.
62 Nova spreobrnitev?, Slovenec, 18. 9. 1925, št. 210, str. 1; Prunk, str. 30.
63 Prunk, str. 30.
Očitno je Radič čutil potrebo, da na te Koroščeve proteste predstavi svoje stališče 
oziroma svoj program, ko je 21. septembra 1925 obiskal Ljubljano, kar je bil njegov 
prvi nastop v Sloveniji, odkar je postal minister za prosveto v vladi RR.64 Slovenec je 
namen tega obiska pripisal začetku boja proti dr. Korošcu ter da bi odvrnili pozornost 
od Koroščevih uspehov po Dalmaciji.65 Seveda pa ni pozabil poudariti dejstva, da je 
Radič v Ljubljani načrtoval le prijateljsko večerjo s svojimi zavezniki ter shod v dvorani 
Narodnega doma, na katerega so lahko prišli le povabljenci, medtem ko je Korošec v 
Dalmaciji v istem času prirejal javne in odprte shode, saj ni imel česa skrivati.66
Pred njegovim prihodom je Slovenec objavil uvodnik "Nepotreben obisk", v katerem 
je Radiča obtožil, da njegova politika ne trpi Slovencev, katere je Radič že tako ali tako 
počastil s pridevkom "kranjski osli" ter daje hotel Slovence "pohrvatiti" ali "posrbiti" in 
jih "prevesti v pravoslavje", saj naj bi Radič mislil, da bodo potem "lažje dostopni 
burkasti politiki hrvatske seljačke stranke". Slovenec je v zvezi s tem še dodal: "Pri tem 
se prilaskuje Srbom in jih postavlja v političnem, kulturnem in moralnem pogledu na 
prvo mesto v državi. S to neprikrito mržnjo do Slovencev HSS sama kaže, da je njena 
"sporazumaška” politika enostavna pogodba med srbsko radikalno stranko in pred­
stavnico hrvatskega seljačkega naroda za nadvlado nad Slovenci" 67 Pisec članka je 
zatrdil, da je Radič vedno žalil Slovence in zaradi tega naj bi bilo čudno, da ni imel 
nobenih pomislekov glede poti v Slovenijo ter ocenil, da so Slovenci zavračali njegove 
namere: "Mi prijateljsko sprejmemo vsakogar, ki nam hoče biti dober in zvest zaveznik 
v borbi za naše narodne pravice, za ohranitev slovenstva, za našo politično avtonomijo 
ter gospodarski napredek. Kdor pa se veže z onimi, kateri našega naroda ne priznavajo 
in ga smatrajo samo za manjšino, ki ga hočejo podjarmiti velesrbskemu ali vele- 
hrvatskemu nacionalizmu, ki njegov jezik ponižujejo v "dijalekat", ki nam nalagajo 
neznosne davščine in naš gospodarski razvoj z vsemi silami razvijajo, ki nas parcelirajo 
in žalijo - ta ne sme računati na slovenski narod, da bi podpiral njegovo politiko. Mi 
hrvatskih seljačkih politikov sploh ne potrebujemo /.../ Slovenski narod si bo že sam 
pomagal".68
Po mnenju Obzora je SLS najavljeni prihod Stjepana Radiča v Ljubljano izkoristila 
kot izgovor za ponoven napad nanj in njegovo stranko, iz uvodnika objavljenega v 
Slovencu, pa naj bi se videlo, kako zelo je bil Radičev nastop v prestolnici Slovenije 
"poguben za čvrste vrste ljudske stranke".69
64 Stjepan Radič je novembra 1925 postal minister, kar je sicer sam že dolgo napovedoval, vendar pa je
med politiki prevladovalo mnenje, da se je Pašič tej možnosti na vse načine poskušal izogniti. SLS je
njegovo imenovanje v ministra za prosveto sprejela s komentarjem, da se mu je izpolnila dolgotrajna 
srčna želja, da pa je do konca žrtvoval vse obljube, ki jih je dal svetu in hrvaškemu narodu. Po njihovem 
mnenju je Radič s svojim vstopom v vlado tudi formalno prevzel popolno odgovornost za tedanji režim 
in njegove posledice. Vendar pa je SLS kljub temu opozarjala, da je bilo to tudi dobro, saj naj bi bilo 
brez odgovornosti za delovanje HSS v Skupščini in sodelovanje v vodstvu državne uprave, Radičevo 
delovanje nepopolno. Prav tako pa je SLS zatrdila, da noben resen politik ne pričakuje, da bi lahko bil 
Radič dolgo minister, med ljudstvom pa naj bi prevladovalo splošno mnenje, da njegovo ministrovanje 
ne more prinesti nič dobrega.
65 Več o tem: Aleksandra Berberih-Slana, Slovensko-hrvaški stiki od 1918 do 1926, doktorska disertacija
(dalje: Slovensko-hrvaški stiki od 1918 do 1926 ...), str. 316-324.
66 Radič na potu v Ljubljano, Slovenec, 21. 11. 1925, št. 265, str. 1; Dnevne vesti, Stjepan Radič pride v
Ljubljano, Slovenski Narod, 21. 11. 1925, št. 266, str. 3.
67 Nepotreben obisk, Slovenec, 20. 11. 1925, št. 264, str. 1.
68 Prav tam.
69 "Slovenec" protiv Stjepana Radiča, Obzor, 21. 11. 1925, št. 315, str. 5.
Radičev obisk v Ljubljani pa je izzval škandal, saj so nekatere njegove izjave pustile 
nadvse mučen vtis, ne samo na Slovence in na SLS, ampak tudi na njegove zaveznike 
radikale. Začelo se je že na slavnostnem banketu, kjer je imel Radič svoj prvi govor, v 
katerem je med drugim rekel: "Jaz sem kot študent ugotovil, da so Slovenci napredovali 
proti Italiji in proti Dunaju brez pomoči politikov in popov, ki niso imeli politike, ampak 
taktiko, ki so prodali dušo tako vragu kot Dunaju. G. dr. Krek je sicer vzel socialno 
misel, vendar pa je tu bilo veliko besed in nobene agitacije. Za g. dr. Kreka pravijo, da 
je bil organ Dunaja in Rima in ne naroda /.../ Klerikalci nosijo samo verige. Korošec je 
suženj. Dr. Krek je bil pameten, vendar je bil tudi on suženj. Korošec ne more določiti 
naše svobodne odnose proti Rimu, ker je pop. Matija Gubec je prišel do Brežic, mi pa 
smo prišli do Ljubljane in še dlje/.../ Samo barbar lahko reče naj Slovenijo razdelimo. 
Jaz danes, ko sem v vladi, pravim: Slovenija mora biti enotna in to ne samo ta, ampak 
tudi tista, katere ni, ker to ni fizični pojem, ampak duševni. Slovenski narod želi biti v 
svoji državi svoj gospodar. Vi ste najkultumejši del naše skupnosti. Vsak Slovenec 
pravi, da so Hrvati leni, mi pa pravimo Srbom, da so oni leni, ampak tako, kot Slovenci 
obdelujejo zemljo, delajo pri nas samo še primorci in podravci. Slovenci niso tretji, 
ampak prvi v naši državi. To kar je prišlo v Beograd, niso bili Slovenci, ampak 
smetje".70
Vendar pa je to bil šele začetek, saj je bil napovedan tudi shod v Narodnem domu, 
na katerega so smeli samo udeleženci s posebnimi vabili. Shod je z govorom odprl Ivan 
Pucelj, ki je razložil, da so predstavniki ZSKL povabili v Ljubljano "ministra, tovariša 
in predsednika HSS", da bi predstavil svoje videnje nekaterih najvažnejših vprašanj v 
državi. Pucelj je omenil tudi dogodke ob Radičevem prihodu v Ljubljano, kar je pripisal 
slabi in površni informiranosti v Sloveniji.71 Nato je Radič v eno uro trajajočem govoru 
očitno želel popraviti vtis, ki ga je naredil njegov govor na banketu, saj je v govor 
vpletal izjave kot npr: "Slovenstvo je velik pojem, ki je dal malemu slovenskemu narodu 
veliko sposobnosti. Zvezati Hrvate in Slovence, odvezati Srbe, da jih tepejo, to je ne­
umnost. Slovenci so kot mali narod z velikimi slovenskimi idejami živ in napreden 
narod. Njegovi generali, Prešeren, Gregorčič, Krek, so mnogo napravili". Očitno je bilo, 
da je s tem želel popraviti izjave o Kreku, ki so mu jih pristaši političnega katolicizma 
tako zelo zamerili. Celo tako daleč je šel, daje izjavil: "Vi Slovenci nimate analfabetov. 
Vi imate klerikalne učitelje, ki so izvrstni" ter: "Bil sem zunaj v svetu, Dunaju, Moskvi 
in Londonu, kjer smo se razgovarjali pri čaju. Vedno sem vsak pogovor začel s Slo­
70 "Ono što je došlo u Beograd, to nisu bili Slovenci, nego smeče", Hrvat, 23. 11. 1925, št. 1752, str. 1.
71 Takega sprejema, kakor gaje včeraj doživel minister Stjepan Radič v prestolici Slovenije, gotovo ni pri­
čakoval ne on ne njegovi somišljeniki v Sloveniji, ki so si menda domišljevali, da bo njihov predsednik 
kar očaral srca ljubljanskega prebivalstva. Radičevci so dali po zagrebškem in belgrajskem časopisju 
razbobnati, da povzame Radič bojni pohod v Slovenijo, ki da bo velikanskega političnega pomena. 
Zavedno slovensko prebivalstvo Ljubljane pa je ministru Radiču pokazalo že ob njegovem prihodu v 
Ljubljano v soboto popoldne, da seje prišel v Slovenijo samo po nepotrebnem blamirat. Za Ljubljano je 
bil Radičev prihod največja zabava, kakršne pod težkimi davki ječeče prebivalstvo že dolgo ni imelo. 
Stjepan Radič se je mogel takoj, ko je stopil iz vagona na ljubljanski tlak prepričati, da so slovenska tla 
za politiko njegove vrste jako vroča. Mesto slave in časti gaje čakalo in sprejelo ostro žvižganje, burni 
vzkliki ogorčenja in enodušne demonstracije slovenskega prebivalstva. Včerajšnji sprejem je bila 
moralna obsodba Radičeve politike, kakršne ni doživel doslej še nikoder. Izrazi skrajne antipatije do biv­
šega voditelja hrvatske človečanske mirotvome republike, danes ministra v Pašičevem kabinetu, so tem 
večjega pomena, ker so bili popolnoma spontani, čisto pristni izliv čuvstev prebivalstva glavnega mesta 
Slovenije, ki je šlo iz radovednosti na kolodvor in se ni moglo vzdržati, da ne bi gospodu Stjepanu 
Radiču pokazalo, kaj misli o njem in njegovi politiki slehem pravi Slovenec..." Stjepan Radič v Ljubljani 
izžvižgan, Slovenec, 22. 11. 1925, št. 266, str. 3.
venci. Njih je najmanj, so pa najbolj izobraženi, imajo najlepša dekleta, najlepše pojejo, 
njih fantje pa se najstrašnejše tepejo. Slovence bi napravil za inšpektorje v upravi, kadar 
se bodo naučili državnega jezika, no - naučili se ga bodo, ker imajo Slovenci 
"Sitzfleisch". Slovenci, hvala Bogu, da jih ni več kot en milijon, da jih ni preveč, ker 
birokratov ni treba preveč. Hvala Bogu, da jih ni več kot en milijon. Ves Belgrad je poln 
slovenskih uradnikov. Hrvati in Srbi brez Slovencev ne bi mogli delati. Kar mi Srbi in 
Hrvati napišemo, to je treba napraviti in izvesti. Zato so Slovenci absolutno nena­
domestljivi. Vaša lastnost, da imate širok pogled, je velika vrlina, velika linija, kakor bi 
rekel Krek. Največ sem prišel v Slovenijo zato, da vam povem, da ste vi Slovenci 
poklicani v naši državi za dejanske organizatorje velikega dela za kulturo. Vi Slovenci 
boste prišli v vlado, ne od zgoraj, ampak od spodaj".72 Radič je govoril tudi o notranji 
politiki in gospodarstvu, o potrebi varčevanja, zaradi česar naj bi bili odpuščeni številni 
uradniki, pa tudi vojska naj bi se zmanjšala.73
Liberalno Jutro je Radičev nastop in govor na tem shodu opisal z naslednjimi be­
sedami: "Stjepan Radič je majhen, debelušast možic, ki govori, kakor kaki ožji družbi v 
gostilni, se zapleta od misli do misli in prehiteva samega sebe. Govoril je brez koncepta 
in brez notranje zveze misli. Ničesar ni na njem, kar bi ga predstavljalo kot velikega 
ljudskega govornika in tribuna. Poslušati ga je prijetno. Ko pa konča, vidi poslušalec 
pred seboj ogromno množino besed, ki si jih mestoma nikakor ne more pojmljivo 
raztolmačiti. Po shodu je o govoru g. Radiča ostala kritika, da govori sicer zanimivo, a 
neurejeno, da ima ideje, a nikakega koncepta".74 Jutro je bilo prepričano, da se bo 
Radič kmalu prepričal, da Slovencev na tak način ne bi mogel niti pridobiti, kaj šele 
zadržati 75 Trditve, ki so se pojavile v hrvaškem tisku, da je vsaka Radičeva izjava 
diplomatska, saj bi se lahko tolmačila na več načinov, pa je Jutro dodalo, da bi se 
njegove izjave res lahko razumele na več načinov, vendar pa nobeden ne bi bil pravi.76 
Dopisnik Hrvata pa je iz Ljubljane javil, daje lahko iz pogovorov ljubljančanov razbral, 
da se norčujejo iz Radiča ter izrazil mnenje, da je bilo to Radičevo prvo in zadnje 
gostovanje v Ljubljani.77
Hrvaške Slobodne novine so o Radičevem nastopu v Ljubljani zapisale, da je Radič 
sposoben vsakogar, kdor ga prvič sliši govoriti, zainteresirati in začasno tudi osvojiti, ko 
pa se človek osvobodi prvega vtisa, pa vsak ugotovi, koliko nesmiselnih besed je 
"nadrobil" ta demagog. In takšno izkušnjo naj bi doživeli tudi Slovenci, ki so ga v 
Ljubljani prvič slišali govoriti. Ljudje naj bi mu še posebej zamerili napad na dr. Kreka. 
Slobodne Novine so menile, daje bilo nadvse neprimerno, daje Kreka, kateri je naredil 
izredno veliko za Slovenijo, za kmete, za gospodarstvo, napadel prav človek, ki ni 
zmogel obdržati niti ene gospodarske ustanove, razen njegove lastne knjigarne, lastnega 
vinograda in lastnega doma. Naslednja izjava, katero so mu ljudje zamerili je bil, da bi 
lahko samo barbar razdelil enotno Slovenijo, pri čemer so ga opomnili, da je Slovenijo 
razdelil Pašič s svojo vidovdansko ustavo, na katero je prisegel tudi Radič. Z izjavo, da 
bo nastopil proti razdelitvi Slovenije na dve oblasti je med ljudmi sprožil vprašanje, 
zakaj je potem podprl vlado, k ije želela tako parceliranje Hrvaške in Slavonije kot tudi 
Slovenije. Nadvse neprimerna pa naj bi bila njegova izjava, do si bili Slovenci, ki so v 
Beogradu predstavljali svoje ljudstvo "smetje". Slobodne novine so bile prepričane, da
72 Velik Radičev fiasko v Ljubljani, Slovenec, 24. 11. 1925, št. 267, str. 2.
73 Prunk, str. 31 ; Stepan Radič v Ljubljani, Slovenski Narod, 24. 11. 1925, št. 268, str. 1-2.
74 Radičeva ofenziva v Sloveniji, Jutro, 24. 11. 1925, št. 273, str. 2.
75 Prav tam.
76 Domače vesti, Tako rekoč..., Jutro, 24. 11. 1925, št. 273, str. 4.
77 Radičev prvi i posljednji nastup u Ljubljani, Hrvat, 24. 11. 1925, št. 1753, str. 1.
se bo Radič še veliko poljubljal s tem "smetjem" in so navedle še več nesmislov, ki jih je 
ta dan v Ljubljani izgovoril Radič, vendar pa so menile, d aje bilo dobro, da jih je vse 
izgovoril prav na svojem prvem nastopu v Ljubljani, saj so ga na ta način lahko Slovenci 
hitro spregledali.78
Časnik Hrvatske pučke stranke Seljačke novine je objavil pismo enega svojih 
pristašev Mije Cizerla, kmeta s Hrvaške, ki je prisostvoval Radičevem obisku v Ljub­
ljani: "Kakor so "Seljačke novine" že pisale, je prišel dne 21. novembra Stjepan Radič v 
Ljubljano, da održi na povabilo svojega prijatelja in političnega prevrtljivca Puclja 
zaupniški sestanek za svoje pristaše. Koliko teh pa ima, se najbolje vidi po tem, da si ni 
upal organizirati javnega zborovanja, ampak zaupniški sestanek, za katerega so povabilo 
dobili le najbolj zvesti pristaši. Ko je Radič krenil v Ljubljano, prav gotovo niti on niti 
njegovi niso mislili, da ga bo pričakal takšen sprejem, kakšnega so doživeli. Ampak 
prestolnica bratskega slovenskega naroda, katere vodja in predstavnik je dr Korošec, je 
pokazala, da prezira lažno in brezplodno politiko, ki jo vodi Radič. Ko se je v soboto 
21. novembra zvečer Radič pripeljal na ljubljanski kolodvor in izstopil iz vlaka, je z 
vseh strani namesto "živio" burno zadonelo: "Dol Radič! Dol izdajalec hrvaškega 
naroda!" Nato seje Radič zelo hitro pobral in odpeljal v gosto meglo. Namreč, ta dan je 
po Ljubljani padla tako gosta megla, kakršne ne pomnijo že 30 let, pa so že sred belega 
dne morali prižgati luči po ulicah. Ljudje so govorili, da je to zato, ker je prišel Radič, 
pa ga še narava skriva, da ga nihče ne bi videl.
Zvečer je držal govor v nekem hotelu, kjer je večerjal s svojimi prijatelji. V svojem 
govoru je napadel vodjo slovenskega naroda dra Korošca. Se posebej nesramno pa seje 
obregnil ob pokojnega dra Kreka, enega največjih sinov Slovenije, kateremu celo 
nasprotniki priznavajo njegove velike zasluge za blagostanje slovenskega delavca in 
kmeta. Prav naslednji dan je Slovenija slavila, še posebej pa slovenski pučani, 60. 
letnico rojstva svojega preporoditelja in prvega vodje dra Kreka, o katerem si je drznil 
neki Radič tako žaljivo govoriti, in to prav pred to proslavo in v središču Slovenije. Kaj 
bi mi Hrvatje rekli, če bi kakšen Slovenec prišel v Zagreb in bi naprimer začel napadati 
in blatiti našega slavnega škofa Štrosmajera? To bi bila največja brezobzirnost. Ampak 
nekaj takšnega si je "vodja" hrvaškega naroda Radič drznil narediti Slovencem. Sra­
mota!
V nedeljo 22. novembra je održal Radič v Ljubljani zborovanje v zgradbi Narodnega 
doma. Nekako mi je uspelo, da sem tudi jaz dobil vstopnico. Takšnih neumnosti, 
kakršne je tukaj izgovoril Radič, sigurno ne bi rekel niti en pameten človek, kaj šele 
učen politik. Govoril je brez glave in repa o vsem, vendar po svojem običaju nič o 
tistem, o čemer bi moral govoriti. Govoril je o sporazumu, o ljubezni žene in moža, o 
žgancih in šunki, o svoji ljubezni do Pašiča in kralja itd. K oje bilo zborovanje končano 
in se je Radič pod močnim nadzorom policije (ker je sedaj minister) napotil v avto­
mobil, gaje pričakala množica ljubljanskih meščanov in ljudstva z vzkliki: "Dol Radič! 
Dol minister blebetač!" In samo prodane duše, ki so še včeraj vzklikale Pribičeviču, jutri 
pa bodo tudi najbolj črnemu vragu, so vzklikale: "Živio Radič!"
Tako je torej moral Radič sramotno oditi iz Ljubljane, v katero je prišel, da bi se 
maščeval dru Korošcu za njegovo potovanje z našim predsednikom Baričem po 
Dalmaciji in Hercegovini. Če bi Radič imel več časa in bi si ogledal tiste krasne 
gospodarske in prosvetne ustanove, katere so ustanovili in zgradili slovenski pučani na 
korist in v dobro svojega naroda samo v Ljubljani, bi imel Radič kaj gledati in potem bi 
vedel, kaj je slovenskemu narodu Ljudska stranka. In naj pokaže on v Zagrebu in
78 Gubec do Brežica, Radič do Ljubljane, Slobodne Novine, 25. 11. 1925, št. 26, str. 3; Beležke, Gubec do 
Brežic, Radič do Ljubljane, Slovenec, 26. 11. 1925, št. 269, str. 2-3.
nasploh pri nas na Hrvaškem sadove svojega 20-letnega političnega dela in življenja. 
Nič ni. Kako si potem drzne priti med Slovence, katere je tolikokrat poimenoval z 
najgršimi imeni? Ampak po kar je prišel, točno to je dobil. Hrvaški in slovenski pučani 
so stena, ob kateri se bo razbila ladja gnile in lažne Radičeve politike".79
Slovenec je menil, daje Radič ob svojem nastopu nekolikokrat enostavno pozabil, da 
je v Sloveniji "pred politično zrelim in politično izobraženim občinstvom, da govori 
pred ljudmi, ki čitajo časopise in so dobro informirani o dogodkih", sicer naj ne bi bilo 
mogoče razumeti, kako si je upal izreči nekatere stvari, ki naj bi bile že tako vsem 
popolnoma znane. Slovenec se je zgražal nad tem, da je Radič, po njegovem mišljenju, 
menil, da bi moral Slovencem razložiti "najprimitivnejšo politično in narodnogos­
podarsko abecedo", kar naj bi le dokazovalo, da je imel Slovence za navadne tepce. 
Ljudje, ki so se shoda udeležili, naj bi šli na ta shod popolnoma brez vsakega predsodka, 
tam pa so doživeli razočaranje, je zatrdil Slovenec, saj so dobili vtis, da se je Radič iz 
svojih poslušalcev s temi razlagami norčeval, po drugi strani pa naj bi vse njegove 
laskave besede zvenele kakor žalitve. Kako bi naj Slovenci, je vprašal Slovenec kot 
kompliment vzeli trditve, da so nadarjeni, ko pa je še nekaj dni pred tem javno izjavil, 
da so tepci.80
Časnik Hrvatske pučke stranke Seljačke novine je ob Radičevem obisku v Ljubljani 
zapisal, da je Radič očitno mislil, da bodo, če bo med Slovence prišel kot kraljevski 
minister, vsi legli pred njim na trebuhe. Le tri dni po svojem imenovanju za ministra je 
odpotoval v Slovenijo, da bi, po mnenju Seljačkih novim , pokazal SLS, kako močan je 
postal. Seljačke novine so bile mnenja, da je bil Radič prepričan, da bo lahko prevaral 
Slovence, še posebej zaradi tega, ker so mu "prodane liberalne duše" ves čas pritrjevale. 
Slovenskim liberalcem naj bi bilo v veliko veselje, da je vsaj en Hrvat minister prišel 
uničiti SLS, katere sami nikakor niso mogli uničiti. Na vse to so Seljačke novine dodale 
le: "Naj se Radič samo rita, to njegovo politično ritanje bo udarilo ob trde zobe ne samo 
v Sloveniji, ampak tudi na Hrvaškem."8 1
Demonstracije ob Radičevem prihodu v Ljubljano, pa so izvale, na videz nepo­
memben, vendar še kako značilen incident. V svojem poročanju je Slovenski narod v 
kratkem stavku izrekel obtožbo, da je demonstracije proti Radiču organizirala SLS.82 
SLS naj bi po mnenju nekaterih organizirala tako sprejem Radiča na železniški postaji 
kot demonstracije po mestu. Beograjska Politika pa je objavila članek Gojka Božoviča o 
tem, kaj je v Ljubljani videl in doživel. Iz njegovega poročila je bilo razvidno, da so se 
demonstracij proti Radiču udeležili tako predstavniki SLS kot predstavniki liberalcev in 
celo orjunaši.83 SLS je celo zagotovila, da ima priče, ki so trdile, da so med de­
monstranti videle precej liberalcev.84
Vendar pa je Jutro odgovorilo na te Slovenčeve obtožbe ter razložilo, da so se istega 
dne v Ljubljani odvijale tudi dijaške demonstracije pred Univerzo, saj so "napredni" in 
"nacionalni" dijaki dobili večino na volitvah v "reprezentanco slušateljev univerze". Ti 
dijaki naj bi torej slavili svojo zmago, ko so se jim od železniške postaje približali 
demonstranti, ki naj bi upali, da bodo s seboj potegnili tudi "neklerikalno" dijaštvo, 
vendar pa jim naj to ne bi uspelo. Jutro je še opozorilo na dejstvo, da nedeljski Slovenec 
ni poročal o demonstracijah liberalcev, ampak naj bi o tem začel pisati šele, ko so
79 Radić isfiičkan u Ljubljani, SEN, 4. 12. 1925, št. 49, str. 3.
80 Pene..., Slovenec, 25. 11. 1925, št. 268, str. 1.
81 Radičev ministarski juriš protiv Slovenske Pučke Stranke, Seljačke Novine, 27. 11. 1925, št. 48, str. 2
82 Stepan Radič v Ljubljani, Slovenski Narod, 24. 11. 1925, št. 268, str. 1-2.
83 "G. Radič o sporazumu i-Italiji", Politika, 23. 11. 1925, št. 6316, str. 2.
84 Grda denuncijacija, Slovenec, 24. 11. 1925, št. 27, str. 3.
liberalni časniki opozorili, da je demonstracije organizirala SLS.85 Jutro je zatrdilo, da 
je SLS demonstracije proti Radiču uradno organizirala ter da so bili med organizatorji 
tudi katoliški duhovniki. V dokaz svojih trditev je Jutro objavilo faksimile okrožnice 
tajništva SLS, v katerem je bilo zapisano: "Velecenjeni gospod! Vljudno Vas prosimo, 
da se danes, v petek, 20. t. m. ob osmi uri zvečer udeležite kratkega razgovora, kako bi v 
nedeljo pozdravili hrvatsko republiko. Razgovor se vrši v posvetovalnici Jugoslovanske 
tiskarne, I. nad. Ker bo razgovor kratek pričakujemo, da se ga gotovo udeležite". Vabilo 
je bilo datirano 20. novembra 1925, podpisal pa gaje za tajništvo SLS g. Gabrovšek.86
SLS je te trditve in obstoj takšnega dokumenta zanikala. Slovenec je ocenil, da so se 
liberalci Radičeve jeze bali delno iz strahu za obstoj in finančno podporo njihovih 
dijaških društev, še posebej pa iz strahu pred novo usmeritvijo ministrstva za prosveto, 
ki naj ne bi bilo toliko nevarno pristašem političnega katolicizma, ki že pod prejšnjo 
vlado niso uživali nobenih prednosti, ampak naj bi bilo toliko bolj nevarno za liberalne 
učiteljske organizacije.87 Slovenec je za razlago okrožnice poprosil tajništvo SLS, ki je 
izjavilo, da so se po mestu širile vesti, da so liberalni krogi pripravljali demonstracije 
proti ministru prosvete, Stjepanu Radiču, ker je odstavil njihovega "ljubljenca" dr. 
Pestotnika. Zaradi tega naj bi nekateri člani SLS od tajništva zahtevali, da naj skliče 
sestanek, na katerem naj bi sprejeli stališče, kako naj pristaši SLS postopajo ob 
Radičevem prihodu. Na tem sestanku pa naj bi bilo ugotovljeno, da se "radi Radiča ne 
izplača ne za eno ne za drugo stran izpostavljati nobenega našega somišljenika kakim 
novim persekucijam". Prisotni naj tudi ne bi dobili nobenih navodil, kako naj se ob 
Radičevem obisku v Ljubljani obnašajo.88 Obzor pa je kasneje poročal, da je demon­
stracije sicer organizirala "klerikalna mladina", vendar pa so seje udeležili tudi liberalci
- mladinci in, kot bi naj Obzor izvedel iz zanesljivih virov, seje kasneje zaradi tega dr. 
Žerjav osebno opravičil Radiču in te demonstracije obsodil.89
Po zborovanju v Ljubljani se je Stjepan Radič odpeljal v Veliko Loko na Do­
lenjskem, kjer je bil ob treh organiziran še en shod. Slovenec je poročal, da se je shoda 
udeležilo med 200 in 600 ljudi, od katerih naj bi bila velika večina pristašev SLS, ki so 
prišli le iz radovednosti. Shod je otvoril tajnik SKS Bukovec, takoj za njim pa je 
spregovoril Stjepan Radič, ki je v glavnem ponovil svoj govor iz Ljubljane ter pou­
darjal, da bi država morala voditi "kmetsko politiko". Vendar pa ni mogel brez napada 
na SLS in njenega vodjo Korošca, saj je dejal, da je Korošec kot minister za železnice 
zelo dobro poznal vse železniške postaje, razen Zagreba, saj naj bi se vedno le vozil 
mimo Zagreba v Beograd. Dodal je še, da je pet ministrov članov HSS zastopalo tudi 
interese slovenskega ljudstva, dokler Slovenci ne bodo dobili svojega ministra, za kar je 
izjavil, da upa, da se bo kmalu zgodilo, pri čemer je mislil na Puclja. Govoril je še o 
nedeljivosti Slovenije in govor končal z vzklikom: "Živeli Slovenci!"90
Po Radičevem govoru je nastopil Pucelj, ki je po mnenju Slovenca, opravičeval 
zvezo z Radičem, saj je dejal, da so samostojni kmetijci šest let hodili po napačni poti in 
se mimo Zagreba vozili v Beograd ter da so šele sedaj prišli na pravo pot in se ustavili v 
Zagrebu. Izjavil je še, da mu je ob Radiču zelo dobro ter napadel poslance SLS, da niso 
nič delali ter zaradi tega tudi ničesar niso dosegli. Veliko pozornosti pa je vzbudil govor
85 Politične beležke, Živio Pribičevič, živio dr. Žerjav!, Jutro, 25. 11. 1925, št. 274, str. 2.
86 Dokument klerikalne neiskrenosti, Jutro, 27. 11. 1925, št. 276, str. 2.
87 Beležke, Korajža velja, Slovenec, 26. 11. 1925, št. 269, str. 2-3.
88 Beležke, Strah pred Radičem, Slovenec, 28. 11. 1925, št. 271, str. 2.
89 "Dr. Žeijav osudjuje Ljubljanske demonstracije", Obzor, 23. 11. 1925, št. 317, str. 1.
90 Radičev shod v Veliki Loki, Slovenec, 24. 11. 1925, št. 267, str. 3.
župnika Oblaka iz Št. Lovrenca, ki je očrtal razmerje duhovščine proti političnim 
strankam ter poudaril, da ima cerkev odločilno besedo le v cerkvenih zadevah, kar pa se 
tiče političnih zadev, pa naj bi imel vsak katolik proste roke pri odločanju, kateri 
politični smeri se bo pridružil. Njegovemu govoru naj bi Radič sam nadvse živahno 
pritrjeval.91 SLS pa nad tem govorom seveda ni bila preveč navdušena. Slovenec je 
komentiral, da Oblak, kljub temu, da že več let ni bil pristaš SLS, ni ravnal prav, ko je 
nastopil na tem shodu.92 Časnik Jutro je komentiral, da so se SLS začele "tresti hlače", 
daje izgubljala toliko besed in "nervozno otepala okoli sebe". Po njegovem mnenju naj 
bi bila ta politična organizacija na zelo trhlih nogah, čim je pokazala tako velik strah, 
medtem ko na druge politične skupine njegov govor ni napravil večjega vtisa.93 Slo- 
bodne novine so menile, da so se Slovenci v Veliki Loki lahko prepričali, kako hitro je 
Radič spreminjal svoje besede in mnenja, saj je tu pritrjeval stvarem, katere je še v 
Ljubljani pobijal.94
Radič je v Domu večino svojih izjav demantiral in novinarje obtožil napačnega 
poročanja. Zato mu je Jutro sporočilo, daje svojo "odvišno govorniško prtljago" znova 
natovoril drugim, da pa mu Slovenci ne bodo dopustili, da bi kar naprej žongliral z 
lahkotnimi in nepremišljenimi izjavami ter demantiji in popravki. Zato je Radiču 
svetovalo, naj svoje nepremišljene izjave pusti na drugi strani Sotle, saj "Slovenci nismo 
vajeni, da bi nam kdo danes nekaj govoril, kar bi že jutri demantiral in popravljal".95
Dogodki v Ljubljani so dobili epilog v "Protestu Jugoslovanskega kluba proti sra­
motenju dr. Kreka in voditeljev parlamentarnega zastopstva slovenskega naroda od 
strani ministra Radiča", katerega so predsedniku vlade Nikoli Pašiču poslali poslanci 
Jugoslovanskega kluba in v katerem je bilo zapisano: "Prosvetni minister g. Stjepan 
Radič je 21. nov. t. 1 . posetil Ljubljano. Ob tej priliki je imel na banketu, ki je bil 
prirejen njemu na čast v soboto zvečer govor, v katerem je govoril tudi o dr. Kreku, dr. 
Korošcu in slovenskem parlamentarnem zastopstvu. Po vesteh, ki so jih prinesli 
opozicijski in vladni listi, je rekel o dr. Kreku, da "je bil sicer bistroumen toda suženj, 
da je veliko govoril, ni pa bil delaven za narod, da je bil organ Dunaja in Rima, a ne 
naroda". Dr. Korošca je imenoval popa, mežnarja in sužnja ter se proti koncu svojega 
govora povzpel do trditve, da oni Slovenci, ki so prišli v Beograd "niso bili Slovenci, 
ampak smeti". Dr. Kreka, ki je bil dolgoleten voditelj slovenskega naroda, je kot 
velikega socialnega in kulturnega ideologa poznala vsa Evropa. In ravno tiste dni, ko je 
slovenski narod na slovesen način praznoval šestdesetletnico rojstva svojega največjega 
sina dr. Kreka, se je drznil g. Stjepan Radič kot član kraljevske vlade in kot prosvetni 
minister govoriti o dr. Kreku na skrajno nedostojen način, ki razodeva vsako pomanj­
kanje pietete in kruto žali čuvstva, ki jih goji slovenski narod do svojega genija. Proti 
takemu nekvalificiranemu nastopanju g. prosvetnega ministra se kot parlamentarno za­
stopstvo slovenskega naroda najodločneje zavarujemo in prav tako moramo protestirati 
najodločneje proti sramotenju sedanjega voditelja slovenskega ljudstva dr. Korošca in 
slo. parlamentarnega zastopstva. Kdor blati in sramoti poslance, ki jih je slovensko 
ljudstvo po svojem prepričanju izvolilo, žali to ljudstvo samo. Ker je g. Radič v 
Ljubljani nastopil kot minister prosvete, kot član kraljevske vlade, kateri Vi načelujete,
91 Radičev shod v Veliki Loki, Slovenec, 24. 11. 1925, št. 267, str. 3; "Vera je privatna stvar kakor kak žep­
ni robec", Slovenec, 24. 11. 1925, št. 267, str. 3; Radičev shod v Veliki Loki, Jutro, 24. 11. 1925, št. 273,
str. 2; Radičev shod v Veliki Loki, Slovenski Narod, 24. 11. 1925, št. 268, str. 2.
92 "Vera je privatna stvar kakor kak žepni robec", Slovenec, 24. 11. 1925, št. 267, str. 3.
93 Politične beležke, Poset g. Radiča in klerikalci, Jutro, 25. 11. 1925, št. 274, str. 2.
94 Gubec do Brežica, Radič do Ljubljane, Slobodne Novine, 25. 11. 1925, št. 26, str. 3.
95 Uvodnik, Jutro, 26. 11. 1925, št. 275, str. 1.
nam je čast vprašati Vas, g. predsednik: Kaj pravi kraljevska vlada k tem izjavam g. 
ministra prosvete? Prosimo za ustmen odgovor v narodni skupščini."96
Še preden je Radič dopotoval v Ljubljano, so Radičevi pristaši v Sloveniji orga­
nizirali sestanka v Mariboru in Ljubljani, na katerih so sklenili, da bosta SKS in ZSKL 
prenehali obstajati in se popolnoma stopili s HSS. Slovenec je opozoril, da bodo te 
stranke obdržale svoje ime, vendar le zaradi tega, da bi na ta način "varali slovenske 
kmete". Da pa so postali ena stranka s HSS pa naj bi potrjevalo dejstvo, da je bil kot 
predsednik imenovan Stjepan Radič. Slovenec je ta dogodek videl kot dejstvo, da so bili 
vsi, ki so sledili Radičevi politiki, pod njegovim neposrednim nadzorom, da so žrtvovali 
avtonomijo Slovenije, slovenski značaj svoje stranke in se popolnoma prepustili 
"hrvatski komandi". Pucelj in Kelemina sta ostala le še podpredsednika HSS, prvi za 
ljubljansko, drugi za mariborsko okrožje.97
Zaradi tega je bil še bolj čuden dogodek na seji Hrvatskog seljačkog kluba (HSK)98
30. novembra 1925 v Beogradu, k ije bila po poročanju dopisnika Hrvata nadvse burna, 
saj je na njej "najmlajši" član tega kluba Pucelj imel daljši govor, v katerem ni prikrival 
svojega nezadovoljstva z delom in odnosi v tem klubu. Pucelj je izrazil nezadovoljstvo 
nad predsedništvom kluba, ki je po njegovem mnenju premalo prihajalo med ljudi, da 
jim ne predstavlja svojega dela, da jim ne daje vpogleda v program svojega dela ter v 
način izvajanja tega programa. Po njegovem mnenju članov kluba nikoli ni nihče 
povprašal, kaj želijo in kaj zahtevajo. Pucelj je izjavil, daje nezadovoljen tudi z delom 
članov kluba, ki so sodelovali v finančnem odboru, saj naj bi bili tam popolnoma pa­
sivni, nič niso govorili, niso izražali svojega mnenja o ničemer, kot je zatrdil. Pucelj je 
od predsedstva in članov poslanskega kluba HSS torej zahteval, da se mora stanje v 
njem temeljito spremeniti 99
Zanimiv pa je bil tudi govor prekmurskega poslanca Hrupiča, katerega nezado­
voljstvo je temeljilo na sporu s poslancem Žnidaričem. Žnidarič naj bi namreč v 
Medjimurju in Prekmurju realiziral novo Radičevo politiko, ne da bi se oziral na 
interese svojih volilcev. Nekemu "Radiču prijateljskem podjetju" naj bi namreč ta dal 
koncesijo za sečnjo gozdov v Prekmurju, Hrupič pa je zahteval, da se s tem prekine. 
Razen tega je omenil akcijo za odkup zemlje, saj naj bi Žnidarič potoval po Medjimurju 
in Prekmurju in agrarnim interesentom grozil, da jim bodo vzeli zemljo, če je ne bodo 
kupili po postavljeni ceni, ki je bila zelo visoka in je po Hrupičevem mnenju kmetje ne 
bi zmogli. Najbolj naj bi bila za ta posel zainteresirana prav Stjepan in Pavel Radič, 
prvi, ker naj bi si od tega obetal dobre posel, drugi pa kot minister za agrarno reformo, 
ki bi se lahko nato hvalil, kako dobro je organiziral fakultativni odkup zemlje v 
Medjimurju. Ta spor med Hrupičem in Žnidaričem je bil zelo oster, vanj so se vmešali 
vsi člani poslanskega kluba, mnogi pa so zahtevali izključitev poslanca Hrupiča iz 
kluba.100
Le nekaj dni kasneje so na nadaljevanju seje poslanci zahtevali, da mora Hrupič 
svoje izjave demantirati, posebej pa naj bi se za demanti zavzemal Pucelj, saj naj bi, po 
trditvah Slovenca, ta tudi sam imel prste pri teh zadevah in iz njih poskušal skovati 
dobiček. Vendar pa je poslanec Hrupič možnost demantija zavrnil. Slovenec je poročal,
96 Protest Jugoslovanskega kluba proti sramotenju dr. Kreka in voditeljev parlamentarnega zastopstva slo­
venskega naroda od strani ministra Radiča, Slovenec, 28. 11. 1925, št. 271, str. 1.
97 Beležke, Slovenski kmetijci in "republikanci", Slovenec, 28. 11. 1925, št. 271, str. 2; Beležke, Pod Ra­
dičevo komando, Slovenec, 25. 11. 1925, št. 268, str. 3.
98 Klub predstavnikov HSS v Narodni skupščini.
99 Sukob u klubu radičevaca, Hrvat, 1. 12. 1925, št. 1760, str. 1.
100 Prav tam.
daje Jugoslovanski klub iz Prekmurja sprejel že veliko vlog teh agrarnih interesentov, ki 
so se pritoževali nad neuradnimi cenitvami zemlje in s tem povezanimi previsokimi 
cenami ter potrdili Hrupićeve trditve, da so jim grozili, da jim bo zemlja odvzeta, če je 
ne bodo kupili. Zaradi tega je pri ministru za gozdove in rude Jugoslovanski klub vložil 
interpelacijo.1 0 1
13. decembra 1925 je bil v Mariboru sklican zbor Radičevih pristašev, za katerega je 
bilo poslanih 10.000 vabil.102 Razširile so se govorice, da se bo tega zborovanja ude­
ležil tudi sam Radič. Predvideni programje zajemal slavnosti banket za Radiča v soboto 
12. decembra ter v nedeljo zborovanje v Narodnem domu. SLS je svoje pristaše po­
zivala, naj bodo popolnoma mirni, saj naj jim Radič ne bi mogel škodovati. Na 
potovanju proti Mariboru je Radiču delal družbo tudi poslanec Pucelj.103
Ker je bilo zaradi tega zborovanja v Maribor poslanih zelo veliko orožnikov, je 
poslanec Žebot s svojimi tovariši iz Jugoslovanskega kluba na ministra za notranje 
zadeve naslovil naslednje vprašanje: "Gospod minister Štefan Radič, oziroma njegova 
stranka je napovedala za dne 13. decembra 1925 javno zborovanje v Mariboru. Proti 
temu, da napravlja g. minister zimski izlet tudi v Maribor, nima nihče nič oporekati. 
Kakor pa se poroča iz zanesljivega vira iz Maribora, in se te vesti potrjujejo, je politična 
oblast odredila, da morajo orožniške postaje v okrajih Maribor in Ptuj poslati dne 12. 
decembra orožnike v Maribor, tako da bo na vsaki postaji ostal samo po en orožnik. 
Izgleda, da je politična oblast odredila celo mobilizacijo orožništva v strahu za dra­
goceno Radičevo življenje. Ker Slovenci nismo narod morilcev in ubijalcev, ampak 
visoko spoštujemo kulturo, mirotvomost in človečanstvo in odklanjamo vsako nasilje, si 
dovoljujem vprašati g. ministra:
Ali mu je znana mobilizacija orožništva in policije v Mariboru z dne 12. in 13. de­
cembra 1925?
Ali bo g. minister Stjepan Radič iz lastne blagajne plačal stroške mobilizacije?"104
Slovenski narod je poročal, da so bili vsi ti orožniki v Maribor poslani zaradi tega, 
ker so se po mestu razširile govorice, da nameravajo pristaši SLS shod razbiti, res­
ničnosti teh govoric pa časnik ni komentiral.105
Trditve o mobilizaciji orožništva pa je vodja policijskega komisarijata v poročilu 
velikemu županu mariborske oblasti zanikal in zatrdil: "Ob prihodu, ves čas bivanja in 
ob odhodu ter na shodu je vladal v Mariboru ves čas uzoren red in mir in ni bilo slišati 
niti žvižganja niti klicev zoper g. Ministra, tako da nisem imel povoda postopati proti 
nobene osebe. Za vzdrževanje reda ob tej priliki sem pritegnil vse meni podrejene 
policijske nameščence, ki pa niso prišli niti vsi v akcijo, ker je vladal uzoren red in so se 
držali prireditelji isto strogo mojih nalog in prej izdelanega načrta. Neresnične so vesti v 
raznih časopisih o koncentraciji žandarmerije v Mariboru. Ker sem imel dobra in točna 
obvestila iz katerih sem uvidel, da ne pride do izgredov, nisem niti predlagal 
koncentracijo žandarmerije, ki bi bila za ta slučaj popolnoma nepotrebna. Vso varnostno 
službo za vzdrževanje reda teh dni na kolodvoru in v Mestu samem se je vršila pod 
mojim osebnim vodstvom in le z policijskimi nameščenci, ki so v službi pri kr. polic, 
komisarijatu v Mariboru".106 To poročilo je veliki župan poslal ministru Boži Mak-
101 Nesoglasje v klubu HSS - Prekmurske zadeve, Slovenec, 3. 12. 1925, št. 274, str. 2.
102 Zborovi radičevacau Sloveniji, Hrvat, 29. 11. 1925, št. 1758, str. 1.
103 Iz Maribora, Stjepan Radič pride v Maribor, Slovenec, 8. 12. 1925, št. 278, str. 5; Polazak Stjepana Ra­
diča u Maribor, Hrvat, 12. 12. 1925, št. 1771, str. 1.
104 Mobilizacija orožništva ob priliki Radičevega shoda, Slovenec, 12. 12. 1925, št. 281, str. 2.
105 Politične vesti, Stepan Radič v Mariboru, Slovenski Narod, 13. 12. 1925, št. 283, str. 2.
1°6 ARS, Veliki župan mariborske oblasti, Sekretarijat, S 86,1925, f. 14, 3901^1268, spis 4097.
simoviću s pripisom: "Kakor sem javil že z depešo S. Br. 4097/1 od 13. decembra 1925, 
niti veliki župan niti srezki poglavar v Mariboru ni odredil nikake koncentracije 
žandarmerije o priliki bivanja gospoda ministra prosvete Stepana Radiča v Mariboru v 
dneh 12. in 13. decembra 1925. Niti eden orožnik v teh dneh ni bil pozvan z orožniške 
stanice in dirigiran v Maribor v svrho ojačenja varnostne službe. Le-to so vršili iz­
ključno organi lokalne policije, t.j. policijskega komisarijata v Mariboru".107
Z Radičem so v Maribor poleg Puclja pripotovali še dr. Stjepan Košutič, Rudolf 
Herceg, Radičeva soproga in njegov sin Vlatko, Albin Prepeluh ter novinarji. Hrvat je 
poročal, da niti na eni železniški postaji od Zagreba do Maribora ni bilo niti enega 
organiziranega sprejema za Radiča, v Mariboru pa naj bi ga pričakalo največ 30 ljudi, 
na izhodu iz železniške postaje pa 300 ljudi, ki naj bi ga pričakali s popolnim molkom. 
Hrvat je komentiral, da niti največji pesimisti niso pričakovali takšnega sprejema.1 0 8 
Slovenec je menil, d aje glede na sprejem, ki gaje Radič v Mariboru doživel, bil edini 
uspeh njegovega prihoda, daje Maribor videl Radiča, Radič pa je videl Maribor.109
Hrvat je menil, da Radičevo zborovanje v Mariboru ni imelo nobenega pomena, saj 
naj bi na zborovanje v Ljubljani pritegnil tisti sloj ljudi, ki so prehajali iz stranke v 
stranko ter uradništvo njegovega ministrstva, v Mariboru pa naj bi bil bolj predmet 
radovednosti in ne političnega zanimanja. Ta časnik je na podlagi tega ocenil, daje bil 
narod v tem predelu Slovenije "politično moder", da tu stranke svojih pristašev niso 
mogle zadržati samo z bučnimi skupščinami, ampak z močjo kulturnih, gospodarskih in 
socialnih organizacij. Razen tega pa je bila v tem delu Slovenije močna SLS, kateri ne bi 
mogla škoditi niti velika Radičeva priljubljenost, še posebej ne po tem, ko je Radič 
zapustil opozicijo. Da so se stranke tega zavedale naj bi dokazalo dejstvo, da so Radiču 
pustile popolnoma proste roke pri organizaciji sprejema in skupščine, njihovo prepri­
čanje pa je potrdil tudi popolnoma miren in maloštevilen sprejem ob njegovem prihodu 
v Maribor. Hrvat je opozoril, da je v Mariboru bilo za skupščino le malo zanimanja, 
tistim, ki pa bi želeli Radiča videti vsaj iz radovednosti, pa ni bilo omogočeno niti to, saj 
skupščina ni bila javna, ampak naj bi bila v bistvu le navaden zbor zaupnikov stranke. 
Vsi udeleženci so morali imeti trikrat potrjena vabila in so morali priti skozi šest kontrol, 
od vhoda do dvorane. Na skupščino pa naj bi bili večinoma povabljeni radikalci, 
narodni socialisti, liberalci in Nemci.110
K Radiču je v času njegovega bivanja v Mariboru prišla tudi večja deputacija šta­
jerskih Nemcev iz Maribora in Celja, ki mu je izročila zelo obsežno spomenico, v kateri 
so bile navedene želje Nemcev glede nemških šol v Mariboru in ostalih mestih mari­
borske oblasti. Nemci so od njega zahtevali, naj ugodi njihovim zahtevam ter jim dovoli 
večje koncesije v osnovnih in srednjih šolah. V odgovor je Radič med drugim štajerske 
Nemce poprosil, naj posredujejo pri svojih sorojakih v Avstriji, da bi tudi tam rešili šol­
sko vprašanje slovenske manjšine, s čimer bi bile zadovoljene zahteve obeh manjšin.1 1 1
Nedeljsko skupščino je z govorom odprl Ivan Pucelj, ki je v svojem govoru med 
drugim obsodil delo dr. Korošca ter navedel razloge, zakaj se je SKS pridružila HSS, 
nato pa je besedo prevzel Radič. Slovenec je menil, daje v času, ko je slovensko javnost 
razburila vest, da namerava reducirati ljubljansko univerzo,112 to Radič v Maribor tudi
107 Prav tam.
108 Radičev fiasko kod dočeka u Mariboru, Hrvat, 13. 12. 1925, št. 1772, str. 1.
109 Prihod St. Radiča v Maribor, Slovenec, 13. 12. 1925, št. 282, str. 1.
110 Radičev jučerašnji neuspjeh u Mariboru, Hrvat, 14. 12. 1925, št. 1773, str. 1.
111 Stjepan Radič v Mariboru, Slovenski Narod, 15. 12. 1925, št. 284, str. 2.
112 V začetku decembra so se namreč razširile vesti, daje Radič izjavil, da bo ljubljanska univerza "redu­
cirana", g. Pesarič, podtajnik v ministrstvu za šolstvo je dopisniku Slovenskega Naroda izjavil, daje bil
prišel potrditi.113 Slovenec je zaradi tega zapisal, da Slovenci želijo takšno univerzo 
kakršno so imeli do tedaj ter da zahtevajo popolno enakopravnost z beograjsko in 
zagrebško univerzo, saj naj bi prva dobila čez 17 milijonov, druga več kot 10 milijonov, 
ljubljanska pa le 2,5 milijona dinarjev. Na Radičevo pojasnilo, da redukcijo univerze 
vplivajo gospodarske težave pa Slovenec ni dal nič, saj naj bi si Slovenija svojo 
univerzo tako ali tako že sama plačala z davki, ki so bili višji kot v drugih delih 
kraljevine.114 Številne slovenske politične stranke in organizacije so 16. decembra 1925 
podpisale izjavo proti zamisli prosvetnega ministra Stjepana Radiča o ukinitvi ljub­
ljanske univerze.11 5
Ob obisku Maribora pa je Radič sprožil škandal tudi s svojim govorom na 
slavnostnem banketu v njegovo čast, večer pred skupščino. Izjavil je namreč, da "je 
slovensko ljudstvo bilo razpeto med dvema razbojnikoma in sicer med pokojnim dr. 
Krekom,116 ki seje spokoril, in dr. Korošcem, ki se ni spokoril". Slovenec je trdil, daje
zakon o univerzah še vedno nespremenjen, da pa je bil minister Radič mnenja, da so bile za potrebe 
države tri popolne univerze odveč. Slovenec je menil, da je prišel čas, ko bi morali Slovenci pokazati 
svojo solidarnost in pokazati, da "je slovenska univerza naše narodno-kultumo svetišče, na katero 
položiti roko ne dovolimo nikomur" ter jasno povedal: "Ako bi se g. Radič v resnici osmelil poizkusiti 
napovedani udarec na našo univerzo, bomo Slovenci smatrali to kot vojno napoved in g. Radič naj si 
posledice sam pripiše". 6. decembra 1925 pa je na zborovanju okrajnega odbora SLS na Ptuju Korošec v 
svojem govoru med drugim izjavil: "Slovensko vseučilišče je torišče slovenskega znanstvenega delo­
vanja, katerega potrebujemo vsi slovenski stanovi za svoj napredek, svojo kulturo. Z občudovanjem gle­
damo koliko kulturnega dela, in to trajnega, so izvršili slovenski znanstveniki že v teh par letih, odkar 
imamo univerzo. Kdor stega svoje roke proti njej, stega je proti bitni korenini slovenskega življa, ta je 
naš neprijatelj, a mi njegovi do konca dni". Redukcija ljubljanske univerze, Slovenski Narod, 6. 12. 
1925, št. 278, str. 1; Beležke, Zaradi slovenske univerze, Slovenec, 6. 12. 1925, št. 277, str. 2; Govor dr. 
Korošca v Ptuju, Slovenec, 8. 12. 1925, št. 278, str. 2.
113 Dolenc Ervin, Kulturni boj. Slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918-1929, Ljubljana 1996 
(dalje: Dolenc ...), 223-225; Radičev govor v Mariboru, Slovenec, 15. 12. 1925, št. 283, str. 2; Veliki 
prosvjetni govor predsj. Radiča u Mariboru, Dom, 16. 12. 1925, št. 33, str. 1-3; Mikuž, str. 333.
114 Ofenziva g. Radiča, Slovenec, 15. 12. 1925, št. 283, str. 1.
115 Perovšek, str. 247.
116 Ob tej, že drugi žalitvi pokojnega dr. Kreka, je časnik HPS Seljačke novine objavil članek dr. Augusta 
Juretiča, v katerem je primerjal ta dva politika, Radiča in z njegove strani toliko kritiziranega Kreka: 
"Krek in Radič! Eden proti drugemu sta kot resnica in laž, kot požrtvovalnosti in pohlepna sebičnost, kot 
poštenje in prevara, kot ljubezen in sovraštvo. Krek je delal dvajset let in sadovi tega dela so nepre­
cenljive vrednosti. Radič je delal dvajset let in sadovi njegovega dela so neizmerno škodljivi za drugo 
prihodnost hrvaškega naroda. Krek je vedel, da brez globoke vere in čednosti za narod ne obstaja 
niti sreča niti blagostanje, in karkoli je začel delati, se je trudil, da bi bilo zgrajeno na trdnem 
verskem temelju. Krek je videl, da narodi brez vere propadajo, pa mu je bilo najvažnejše, da 
narodu ohrani vero. Radič pa včasih odkrito, včasih prikrito seje seme nevere in brezverstva. Krek 
poln ljubezni do naroda opominja, svetuje, okrega, da bi odvrnil svoj narod od pijanstva, grešnega 
življenja, zavisti, sovraštva in nesloge. Radič poln samega sebe laska narodu in ga hvali, kot da nima 
nobene napake. Krek je preziral hvalo in bil vesel pohvale, katero mu je dajala lastna vest, Radič v 
pesmicah veliča sebe, da se prikaže kot velik in zaslužen človek. Krek je vedno, kadar so mu dopuščali 
posli, živel na vasi in učil kmeta čitati in pisati, ker je to za verskim temeljem prva stopnica v 
narodnem napredku. Radič se preoblači iz gosposke v kmečko obleko in odhaja na vas, vendar ne, da 
bi kmeta naučil pisati in brati, ampak da bi ga duševno prevaril, kot gaje prevaril s svojo obleko. Krek 
je zbiral kmete in jim ustanovil kmečko hranilnico, kmečko zadružno trgovino, učil jih je ljubezni, 
sloge, varčevanja, umirjenega življenja, ker brez tega ni blagostanja. Radič ne skrbi, da bi kmeta 
gospodarsko povzdignil, prepušča ga na milost in nemilost vaškemu Židu, trgovcu in oderuhu. Krek je 
odhajal med delavce, živel kot delavec, ustanovil jim je delavsko organizacijo, ki se bo borila za 
pravično plačanje dela. Radič brez sočutja gleda tisoče delavcev, ki lačni hodijo po ulici mimo njegove
Radič sam spoznal, da je s to izjavo naredil napako, zaradi tega naj bi na poti iz 
Maribora v Beograd k sebi poklical novinarje, pregledoval njihove zapiske in jih prosil, 
naj ne poročajo o tem, da je rekel, da sta Krek in Korošec razbojnika, ampak naj bi 
napisali samo, daje rekel, daje slovenski narod razpet med Kreka in Korošca.117
Očitno je bilo, da so bili drugi člani vlade nadvse zaskrbljeni zaradi Radičevega 
potovanja v Maribor, saj so od velikega župana mariborske oblasti z odlokom zahtevali 
podrobno poročilo o gibanju Stjepana Radiča po prihodu v Maribor. V poročilu vodje 
policijskega komisarijata, ki je bil poslan ministru Boži Maksimoviču je bilo zapisano 
naslednje: "Pozivno na tamošnji odlok z dne 11. decembra 1925 Pov. S. Br. 111 čast mi 
je poročati o prihodu in bivanju gospoda Ministra prosvete Stjepana Radiča sledeče:
Gospod Minister je prispel v Maribor v soboto dne 12. XII. 1925 ob 16h z beo­
grajskim brzovlakom iz Zagreba v spremstvu bivšega ministra in nar. Poslanca Pucelj, 
nr. Poslanca dr. Košutiča, žumalista dr. Cihlarsa, publicista in vodja slovenske kmetske 
stranke Albina Prepeluha iz Ljubljane.
Na kolodvoru so pričakovali prihod g. Ministra gosp. Veliki župan mariborske 
oblasti, komandant mariborskog vojnog okruga pukovnik Stojadinovič, šef prosvetnega 
oddelka, ravnatelj višje gimnazije dr. Planinšek in šef policijskega komisarijata polic, 
nadsvetnik Keršovan.
Na kolodvoru in pred kolodvorskim poslopjem seje nabralo mnogo občinstva.
Gospodu ministru so se javile vodje oblasti in na to je pozdravil g. Ministra prosvete 
advokat dr. Faninger, kot predsednik mesnega odbora slovenske km. stranke. Dr. Rosina 
kot predsednik mladinske organizacije in Klemen, kot zastopnik delavske organizacije 
omenjene stranke. Hčerka gosp. dr. Faningera v spremstvu matere je darovala g. 
Ministru velik bouquet belih rož. Navzoči so vzklikali Živijo Radič! Na kar se je 
odpeljal g. Minister s spremstvom v stanovanje g. Faningerja v Cankarjevi ulici 6.
Kmalu na to je odšel g. Minister na ogled sledečih šol: 1 . dekliška meščanska šola v 
Cankarjevi ulici, višjo državno gimnazijo in sadjarsko in vinarsko šolo v Krčevini. 
Potem je sprejel v stanovanju dr. Faningera nekoliko delegacij, nakar je odšel po mestu.
trgovine. Krek se je kot lev boril za svobodo in pravico svojega naroda, ne da bi se bal smrti. In 
vidimo sad dela dr. Kreka. Tudi sam Radič priznava, daje Slovenija najnaprednejša pokrajina naše 
države. V Sloveniji je najmanj nepismenih ljudi, tam skoraj ni vasi, v katerih ne bi bilo prosvetnih 
društev, čitalnic, knjižnic. Oderuhov Židov v Sloveniji skoraj ni, ker je v vsaki župniji vsaj nekaj zadrug. 
Domača obrt je na najvišji stopnji in najbolj razvita, ker jo podpirajo zadruge, izpopolnjujejo pa obrtne 
šole. Politična zavest in razumevanje političnih vprašanj sta najbolj razviti v Sloveniji. Slovenci danes s 
svojimi prosvetnimi, gospodarskimi in političnimi organizacijami predstavljajo silo, katero spo­
štuje vsaki njihov sovražnik. Vse to je sad dela dr. Kreka.
Kaj pa pri nas Hrvatih? Hvala Bogu, tudi pri nas se organizirajo šole za odrasle, za nepismene, tudi pri 
nas so začela delovati prosvetna društva. Orli so že v vsakem mestu, pa tudi zadruge so se začele lepo 
razvijati. Tudi pri nas so ljudje, ki se hvalijo, da bodo pozdravili vse napake in grehe, ki jih ima naš 
narod. Obstajajo ljudje, ki požrtvovalno delajo, da tudi naš narod prosvetno dvignejo, da ga dvignejo 
gospodarsko in ga ojačajo politično. Vendar pa začuda niti enega od teh ni vzgojil Radič. Vsi oni so 
Krekovi učenci. Krek je v njihova srca vsadil ljubezen do kmeta in delavca, on jih je poučil, kako bodo 
pomagali kmetu in delavcu. A tisti mladi Hrvati, ki so Kreka izbrali za svojega učitelja in svojega vodjo, 
so našli precej zanemarjeno polje svojega dela. Če bi se Radič zgledoval po Kreku, mi danes ne bi 
imeli nepismenih ljudi, pri nas ne bi bilo zaostalih in zapuščenih krajev, tudi pri nas ne bi bilo 
Židov po naših vaseh, prav gotovo pa nas ne bi stiskali centralistični obroči, kot nas na žalost danes 
stiskajo. Po zaslugi samega Radiča se hrvaški narod niti v enem pogledu ni pomaknil proti naprej... Zato 
mora vsaki Hrvat s spoštovanjem govoriti o tako velikem vodji bratskega slovenskega naroda." Dva 
političara i plodovi njihova rada, Seljačke Novine, 24. 12. 1925, št. 52, str. 5.
117 "Krek in Korošec razbojnika!", Slovenec, 15. 12. 1925, št. 283, str. 2.
Prvi nastup u Ljubljani
Korošec: — Zelo te fkanjuje, Se sc upaš, da me boš mogel premagati.
RadM: — Varaš se, dragi Antone, ako misliš, da te konačno ipak nc ćit svladati! Ako tc i ne oborim. 
ioš tivijek mogu s tobom da napravim ... sporazum.____________________________________________
Zvečer se je vršil v mali dvorani Narodnega doma banket, pri katerem je ostal g. 
Minister do 23h.
V nedeljo dne 13. XII. 1925 si je ogledal g. minister prosvete državno realko in 
zavode samostanskih šol šolskih sester v Samostanski ulici.
Ob 10h se je vršil v Veliki dvorani Narodnega doma shod zaupnikov H.S.S. in Sl. 
Km. Stranke samo za povabljene. Navzočih je bilo 1600 do 1800 oseb. Govoril je zelo 
obširno g. Minister prosvete Radič. Po shodu si je ogledal g. Minister grajsko klet, kjer 
se mu je predstavila neka deputacija, na kar je odšel na obed k dr. Faningerju in na to na
glavni kolodvor, kjer se je zbralo precejšnje število ljudstva. Ob 15h je odpotoval s 
spremstvom proti Zagrebu".11 8
Ob odhodu iz Maribora pa je Radič novinarjem predstavil svoje vtise. Ocenil je, da 
je bila skupščina v Mariboru boljša od skupščine v Ljubljani, saj naj bi bilo v Mariboru 
na skupščini prisotnih tri četrtine pristašev stranke, v Ljubljani pa le polovica. Razen 
tega je omenil, da je moral v Ljubljani govoriti slovensko, da bi ga ljudje razumeli, v 
Mariboru pa je lahko govoril hrvaško, ker naj bi bil vsak prebivalec Štajerske zelo 
povezan s Hrvaško. Ocenil je, da seje kmečko gibanje v Mariboru razširilo bolj uspešno 
kot v Ljubljani.11 9
V zvezi z Radičevim obiskom v Mariboru je zajedničarski Hrvat ocenil, da je bilo 
pisanje zagrebškega tiska o Radičevih velikih uspehih v Sloveniji, tendenciozno, in pri 
tem navajal Marburger Zeitung, ki je precej ironično zapisal, da ga bodo Slovenci imeli 
radi le pod pogojem, da bo rešil njihove upravičene pritožbe proti politiki, ki jo je vodil 
Beograd. Slovenec pa je ocenil, da je bila Radičeva ofenziva, kakor so prihod Stjepana 
Radiča v Slovenijo opisovali njemu naklonjeni časniki, vse prej kot strankarska, saj naj 
bi postajalo vedno bolj očitno, da je bila to ofenziva "naravnost proti slovenskemu 
narodu", v tem trenutku pa naj bi bil glavni udarec namenjen slovenski univerzi. Zaradi 
tega je Slovenec menil, daje bil boj napovedan in pozval: "Slovenci vkup!".120
Večernja pošta je zapisala, kot je poročal Slovenec, d aje dr. Korošec stopil v zvezo 
z vsemi političnimi strankami, ki bi mu lahko pomagale v boju proti Radičevi agitaciji v 
Sloveniji, pri čemer naj bi Korošec uporabil vse Radičeve izjave tako s Krškega polja, 
Ljubljane, kot tudi iz Maribora. V klubu HSS naj bi Radiča opozorili na to možnost in 
na ta opozorila naj bi Radič odgovoril le: "Kaj se hoče? Kranjci sovražijo Italijo. Tisto, 
kar sem v Ljubljani rekel, je bilo popularno. To bo koristilo politiki sporazuma.121 Ali 
mislite, da v Rimu ne bodo razumeli, zakaj sem moral v Ljubljani tako govoriti?" 
Slovenec je na podlagi te njegove izjave ocenil, daje Radič Slovence zelo podcenjeval, 
Italijane pa precenjeval, Slovence naj bi imel za preveč neumne, Italijane pa za preveč 
pametne. Vendar pa se je po mnenju Slovenca še kako zmotil, saj Slovenci niso "šli na 
njegove limanice", Italijani pa za njegove izjave niso pokazali nikakršnega razume­
vanja.122 Na razne komentarje o Radičevi ofenzivi na Slovenijo pa je Slovenec odgo­
varjal le, daje Radič s to svojo ofenzivo SLS naredil toliko koristi, da bi si zaslužil, da 
postane častni član SLS.123
Slovenec je menil, da je imel Radič v Sloveniji sicer svoje politične interese in je 
bilo zaradi tega njegovo gostovanje v Sloveniji čisto razumljivo, vendar pa seje vprašal, 
ali je bil Radič res pozvan, da bi vodil politiko slovenskega naroda. Opozoril je, da je 
Radič s svojo predajo sprejel velesrbski program Pašičeve notranje politike, da je 
priznal vidovdansko ustavo, centralizem in narodno enotnost in naj bi Pašiču v po­
sebnem zaupnem pismu obljubil, da bo katolike počasi prevedel v pravoslavno vero. V
118 ARS, Veliki župan mariborske oblasti, Sekretariat, S 86, 1925, f. 14, 3901— 4268, spis 4097.
119 Izjava predsjednika HSS novinarima o skupštini u Mariboru, Dom, 16. 12. 1925, št. 33, str. 4.
120 Radičev jučerašnji neuspjeh u Mariboru, Hrvat, 14. 12. 1925, št. 1773, str. 1; Ofenziva g. Radiča, 
Slovenec, 15. 12. 1925, št. 283, str. 1.
121 Radič je v govoru v Ljubljani ostro napadel "fašistovsko" Italijo. Odmevi njegovega govora v tujini so 
pokazali, da so predstavniki drugih držav na ves dogodek gledali kot na mednarodno afero, saj je bil 
Radič navsezadnje minister v vladi Kraljevine SHS. Njegove izjave pa so izzvale uraden protest in 
intervencijo italijanskega veleposlanika Bordrera. Radič nemogoč kot odgovoren državnik, S, 27. 11.
1925, št. 270, str. 1; Radičeva ofenziva v Sloveniji, Jutro, 24. 11. 1925, št. 273, str. 2.
122 Beležke, Radič, Kranjci in Italijani, Slovenec, 16. 12. 1925, št. 284, str. 2.
123 Beležke, Častni član SLS, Slovenec, 8. 1. 1926, št. 5, str. 5.
praksi naj bi Radič v posvetovanju o proračunu pokazal, da ga gospodarsko izkoriščanje 
in zapostavljanje Slovenije ni skrbelo. Slovenec je menil, da je bilo popolnoma razum­
ljivo, da je Radič v Sloveniji našel pristaše v času, ko se je še boril za federativno 
ureditev države, kljub "svoji nezanesljivosti in vrtoglavosti". Ko pa se je odrekel 
svojemu republikansko-federalističnemu programu in sprejel program srbske radikalne 
stranke, naj bi se vsak njegov morebitni pristaš najprej vprašal, ali je pametno "preko 
Radiča služiti velesrbstvu Pašiča" in če bi že to želeli, ali ne bi bilo bolje stopiti v 
Pašičevo službo neposredno. Slovenec pa je dodal, da zavedni Slovenci ne morejo biti 
člani stranke, ki ni v prvi vrsti služila slovenskemu narodu.124
Radičevi zavezniki v Sloveniji, zlasti Pucelj, Prepeluh in Marušič so bili zelo ak­
tivni, kar je predvsem Puclju v svojem govoru na skupščini v Dubrovniku, 2. februarja 
1926, Radič tudi priznal. Med drugim je Radič dejal, daje Pucelj v Sloveniji vzpostavil 
sijajno organizacijo, njegovo delo naj bi bilo "pravljica". Dodal je, da so Slovenci 
kmečko stranko sprejeli kot svojo in njeno vodstvo prepustili njemu samemu, napovedal 
pa je tudi, da bodo na prvih naslednjih volitvah formalno nastopili kot del hrvaškega 
kmečkega gibanja.125
Radičevi pristaši v Sloveniji so brezpogojno podpirali njegovo politiko. To se je 
pokazalo tudi na sestanku Zveze kmetskega ljudstva, kije bil sklican v začetku februarja 
1926 in na katerem so udeleženci podprli politiko sporazuma v državi in v Sloveniji. 
Zatrdili so, da bo Zveza še naprej zastopala enako politično usmeritev in bo z vsemi 
svojimi možnostmi delovala za čim tesnejše sodelovanje med Slovenci in Hrvati. 
Delegati so ugotovili, da seje kmečko gibanje v Sloveniji vedno bolj širilo ter sklenili, 
da se mora Zveza reorganizirati in pretvoriti v politično stranko, zaradi česar so izvolili 
posebno komisijo, ki naj bi vkratkem izdelala organizacijski statut.126
Popolnoma obratno pa je o uspešnosti Radičeve organizacije v Sloveniji poročal 
Slovenec, ki je trdil, da radičevci niso imeli sreče s svojimi okrajnimi in krajevnimi 
odbori, saj naj bi v okraju Slovenj Gradec izgubili prav vse odbornike, v Brestemici pri 
Mariboru je od dvanajstih članov odbora ostal samo eden, vsi drugi pa naj bi se 
odpovedali sodelovanju s stranko "kije prej šarila z republiko, a sedaj je Radič še hujši 
monarhist nego radikali". Slovenec je menil, da ljudje radičevcem niso več zaupali in jih 
niso marali zaradi tega, ker so doma ljudem trdili, da so proti prevelikim davčnim 
obremenitvam, v Beogradu pa so glasovali za vsak predlog vladajoče koalicije. Zaradi 
tega naj bi radičevcem primanjkovalo mož in ko so sestavljali okrajne odbore, naj bi v 
njih, po trditvah Slovenca, imenovali same pristaše SLS. Tako naj bi v Brestemici za 
blagajnika okrajnega odbora izvolili g. Franca Vračka. Vračko in še dva druga pristaša 
SLS, Ceh in Ravnjak, so javno izjavili, da so bili brez njihovega pristanka imenovani v 
odbor in da z Radičevo stranko nimajo nobene povezave. Vendar pa je Kmetski list 
objavljal cele sezname imen novih odbornikov, po mnenju Slovenca pa naj bi Radičevi 
pristaši v Sloveniji to počeli zaradi tega, da bi na ta način iz Radiča izvlekli denar.127
Ta odpor Slovencev do radičevskega gibanja v Sloveniji naj bi med drugim pokazal 
tudi shod, ki sta ga Radič in Pucelj organizirala v Jurovskem Brodu, ki je sicer na 
hrvaškem ozemlju, vendar pa so HSS-ovci računali tudi na veliko udeležbo slovenskih 
pristašev, predvsem iz Bele krajine, vendar so bili razočarani. Tako Slovenski narod kot 
Slovenec sta si bila edina, da je bil ta shod, ki naj bi pomenil veliko "manifestacijo za 
hrvatsko in slovensko pobratimstvo" ponoven Radičev neuspeh in dokaz nepriljub­
124 Gostovanje, Slovenec, 2. 2. 1926, št. 26, str. 1.
125 Predsjednikov govor na skupštini u Dubrovniku dne 2. veljače, Dom, 3. 2. 1926, št. 5, str. 4-5.
126 Politične vesti, Radičevci v Sloveniji, Slovenski Narod, 17. 2. 1926, št. 38, str. 2.
127 Naša politika, Radičevci nimajo sreče, Slovenec, 26. 2. 1926, št. 47, str. 5.
ljenosti njegove nove politične usmeritve. Po mnenju Slovenca naj bi Radič to zbo­
rovanje sklical na meji zaradi tega, ker je upal, da ga bodo v primeru, če bodo njegovi 
hrvaški volilci njegov nastop zavrnili, podprli njegovi slovenski pristaši, vendar pa so ga 
prav ti pustili na cedilu, saj se razen redkih sploh niso prikazali.128
Radičev govor na tem shodu ni dvignil toliko prahu, kot so ga njegovi govori na 
Krškem polju, v Ljubljani in Mariboru. Govoril je o vojaški, davčni in šolski obveznosti 
ter o splošni volilni pravici. Največ odobravanja je med ljudmi požela njegova izjava, 
da naj slovenski fantje vojsko služijo v Sloveniji, hrvaški na Hrvaškem, srbski pa v 
Srbiji. Radičev govor naj bi znova dokazal dvoličnost njegove politike, saj je, kot je 
opozoril Slovenec, Radič s svojim slovenskim pristašem Pucljem glasoval za vse vojne 
kredite in se k razpravi ni prijavil niti en govornik njegovega poslanskega kluba, da bi 
pojasnil želje njegovih slovenskih in hrvaških volilcev, njegovi poslanci pa so ploskali 
tudi vojnemu ministru, ko je ta trdil, da lahko slovenski in hrvaški fantje vojsko služijo 
tudi v Makedoniji. V Jurovskem brodu pa je vse to pozabil, je opozoril časnik SLS, in 
govoril prav nasprotno. Še največ zanimanja, predvsem med prisotnimi Slovenci, pa naj 
bi vzbudil govor poslanca Ivana Puclja. Ta je zbranim razložil, da pomeni shod v 
Jurovskem Brodu način zbliževanja med Hrvati in Slovenci, nato pa je napadel dr. 
Korošca, ker s svojo stranko ni želel slediti Radiču po tem, ko je ta spremenil svojo 
politiko. Napadel je sredstva katerih seje posluževala SLS v boju proti HSS ter izjavil, 
da je Korošec hvalil Hrvate, ko je potreboval Radiča, da bi lahko z njegovo podporo 
štirje ministri SLS sedeli v vladi. Ko pa je prekinil vse zveze z Radičem in s Hrvati, ker 
ni bil v vladi, pa je kar naprej kritiziral vsako potezo HSS, je zatrdil Pucelj. V svojem 
govoru je še opravičeval sodelovanje poslancev v HSS pri sprejemanju proračuna, saj 
naj bi bil ta proračun, kot je zatrdil, najboljši.129
Slovenec je Radičev nastop na tem shodu nadvse ostro komentiral: "Tako se je g. 
Radič v nedeljo zopet pripeljal med seljake, to pot med Belokranjce, pripovedoval jim 
svoje pravljice in razlagal "seljački" program svoje vlade. O tem programu pa niso 
slišali naši Belokranjci prav nič, pač pa toliko več o vojaštvu in vojnih potrebah. Sam 
gospod vojni minister ne bi bil mogel bolje zagovarjati velikanskih kreditov za vojsko, 
ki jih je postavila ta vlada v svoj proračun, kakor je to storil g. Radič, seljački minister. 
Razlagal je g. Radič svojim poslušavcem tudi splošno vojaško, šolsko in davčno dolž­
nost državljanov v demokratični državi. Vse to ve naš kmet že davno brez g. Radiča in 
se nobeni teh dolžnosti tudi ne upira, najmanj šolski, toda dolžnosti morajo biti za vse 
državljane enake, kakor morajo biti tudi za vse enake pravice. Ravno tega pa naš kmet 
ne najde, najmanj pa pri davkih. Zakaj mora plačevati slovenski kmet trikrat večji davek 
nego kmet tam doli na jugu, in zakaj so podpore, ki jih vlada dolguje za kmetijstvo, 
petkrat manjše kot za Srbijo, kjer živi kmet v brezprimemo boljših razmerah kakor naš. 
Tega pa g. Radič slovenskim kmetom, ki jih je pregovoril g. Pucelj, da so šli poslušat 
tega velikega seljačkega preroka, seveda ni pojasnil. O tem je molčal ko riba".130
Po mnenju Slovenca je shod v Jurovskem Brodu pomenil mejnik v politiki HSS, saj 
naj bi dokazal vedno večje nezadovoljstvo ljudi nad politiko te stranke. Vse Radičeve 
izjave o "blagoslovu vojske in davkov" naj bi ljudem odprli oči, večletno tolaženje ljudi 
z republiko pa se ni moglo nadaljevati z izjavami o "seljački prosveti in razumnosti". To
128 Neuspel shod gg. Radiča in Puclja v Metliki, Slovenski Narod, 16. 3. 1926, št. 61, str. 1; Radičev shod v 
Jurovskem brodu, Slovenec, 16. 3. 1926, št. 62, str. 2.
129 Radičev shod v Jurjevskem brodu, Slovenec, 16. 3. 1926, št. 62, str. 2; Seljačka demokracija kod Slo- 
venaca, Hrvata, Srba i - Bugara, Dom, 17. 3. 1926, št. 11, str. 1-2.
130 "Seljačka" vlada, Slovenec, 17. 3. 1926, št. 63, str. 1.
ljudsko nezadovoljstvo naj bi najbolje dokazal molk med skoraj vsemi govori na 
shodu.1 3 1 Slovenec, k ije ocenil, d a je takšna Radičeva politika nadvse pripomogla k 
uspehu SLS med ljudstvom, pa je še dodal, da je lahko SLS Radiču in njegovim 
oprodam le hvaležna, saj so s svojim delom Slovencem dokazali, da lahko zmaga le 
doslednost ter da hlapčevska služba v Beogradu slovenskemu in hrvaškemu kmetu ni 
prinesla nikakršnega olajšanja.132
V takem razpoloženju je RR vlada praznovala obletnico govora Pavla Radiča v 
Skupščini, s katerim se je HSS odpovedala vsem svojim načelom in podprla centra­
lizem. Slovenski narod se je ob tem dogodku spomnil, kako so si idealisti in optimisti 
takrat obetali "zlate čase" in da so celo pristaši nasprotnih strank verjeli v pozitiven 
vpliv Radičevega sodelovanja v vladi. Vendar pa je bilo po trditvah kroga okoli Slo­
venskega naroda razočaranje veliko, saj Radičev vpliv na vlado ni bil v nobenem oziru 
koristen. Upravni centralizem je še hujši, nered in zastoj v ministrstvih še večja, davki 
višji, državno poslovanje nič boljše. Razen tega pa Radič ni uspel, kot so poudarili, niti 
zajeziti korupcije, proti kateri seje prej tako boril.133
V dnevih okoli obletnice je namreč prišlo do razkritja velike korupcijske afere "Rade 
Pašič - Dragiša Stojadinovič".134 V tej aferi so, kot so trdili hrvaški in slovenski opo­
zicijski časniki, radičevci ostali popolnoma mirni in se niso želeli vmešavati. Govorili 
naj bi celo, da se njih ne tiče, če kdo krade državno imetje, po drugi strani pa so, kot je 
trdil Hrvat izjavljali, da v vladi vršijo kontrolo. Radičevski Dom pa o tej aferi v začetku 
ni objavil niti besedice, kar v opoziciji prav tako ni bilo sprejeto z odobravanjem.135 
Slovenski narod se je ob teh dogodkih ponorčeval, da je bilo videti, kakor da je usoda 
želela blamirati Radiča in je prav ob obletnici na površje izplavala ena najhujših in 
najostudnejših afer, kar jih je država doživela.136
Ne glede na vse ocene, da so radičevci ob razkritju afere Pašič - Stojadinovič ostali 
mirni, pa Radič ob živahni protikorupcijski agitaciji, ki je zajela vso državo, ni mogel 
ostati ravnodušen. Politik, ki je nekoč v opoziciji slovel kot naj večji borec proti mal­
verzacijam v državni upravi, je tudi tokrat podprl opozicijo, ki je marca v interpelaciji 
razkrinkala korupcijske posle Pašičevega sina.137
To pa je bil šele začetek krize v vladi, ki so jo izzvali predvsem radičevci. 4. aprila
1926 je Pašič z vlado odstopil, Radič pa je na shodu svojih pristašev na Sušaku zatrdil, 
da je Pašič izgubil podporo HSS ter da bodo v novi vladi prav gotovo tudi predstavniki 
Slovencev.138 Mandat za sestavo nove vlade je dobil Nikola Uzunovič.139 Opozicija, ki
131 Naša politika, Radičev shod v Metliki, Slovenec, 17. 3. 1926, str. 2.
132 Shodi SLS, Slovenec, 27. 3. 1926, št. 71, str. 2.
133 Lepa obletnica, Slovenski Narod, 28. 3. 1926, št. 70, str. 1.
134 Rade Pašič je bil vpleten v številne afere in je pomembno politično vlogo njegovega očeta Nikole Pašiča 
izkoristil za svoje številne špekulacije in korupcijo. Med drugim je bil vpleten v afero Trbovlje, afero z 
državnimi čeki, afero z italijanskim posojilom itd. Vse te afere so prišle v javnost po zaslugi Dragiše 
Stojadinoviča, ki je trdil, da na ta način želi pomagati stranki in izkoreniniti korupcijo. Več o tem v: 
Kulundžič Zvonimir, Politika i korupcija u kraljevskoj Jugoslaviji, Zagreb 1968 (dalje: Kulundžič ...), 
str. 272-293.
135 24 sata politike, Hrvat, 25. 3. 1926, št. 1871, str. 1.
136 Lepa obletnica, Slovenski Narod, 28. 3. 1926, št. 70, str. 1.
137 Rahten Andrej, Slovenska Ljudska Stranka v beograjski skupščini, Jugoslovanski klub v parlamentarnem 
življenju Kraljevine SHS 1919-1929, Ljubljana 2002 (dalje: Rahten ...), str. 134.
138 Stjepan Radič o situaciji i o novoj vladi, Hrvat, 6. 4. 1926, št. 1881, str. 2; Radič se opravičuje in pre­
rokuje, Slovenec, 7. 4. 1926, št. 78, str. 1-2; Radič napoveduje vstop SLS v vlado, Slovenski Narod, 7. 4.
1926, št. 7. 4. 1926, št. 76, str. 1.
139 Nova vlada RR, Slovenski Narod, 9. 4. 1926, št. 78, str. 1.
je menila, da tudi ta vlada ne bo dolgo vzdržala, je imela prav. Tudi tokrat je Radič v 
veliki meri izzval krizo vlade.140
Ker je Nikola Uzunović Stjepana Radiča obvestil, da je bil nadaljni obstoj vlade 
odvisen od njegovega izstopa iz vlade, je njegov šef kabineta izjavil, da je ta zahteva 
pomenila razveljavitev sporazuma. Uzunovič je na to izjavo opozoril, da je Radič 
obljubil, da ne bo napadal vlade in posameznih ministrov ter izjavil, da bo nadaljeval 
politiko sporazuma in odstranil vsako oviro, največja ovira pa naj bi bil Stjepan Radič 
sam.1 4 1 Ker Radič in njegovi pristaši niso želeli odstopiti, je Uzunovič kralju predal 
odstop celotne vlade, kar je ta sprejel in mu poveril mandat za sestavo delovne vlade.142
SLS je ocenila, da je Radič doživel poraz ter da ga je njegova neiskrenost in ne­
doslednost močno udarila. Opozarjala je, daje pogazil vsa načela na katera je zaprisegel 
hrvaško ljudstvo in od takrat naj bi se mu godilo kot obtožencu, ki je poskušal skriti 
svoja dejanja, in seje začel zapletati na vsakem koraku in v vsaki izjavi. Po mnenju SLS 
se je njegova beograjska politika sramotno začela, še bolj žalostno pa naj bi se končala 
in Radič seje s svojo stranko nehote znašel v opoziciji.143
V začetku maja 1926 so Radičevi zavezniki na zborovanju v Celju Zvezo sloven­
skega kmečkega ljudstva preimenovali v Slovensko kmetsko stranko. Tega zborovanja 
se je udeležil tudi Stjepan Radič, stranki pa se je znova pridružil tudi dr. Anton 
Novačan, ki se je vrnil iz Prage, kjer je dve leti služboval v diplomatski službi. Nova 
stranka je v novem programu ohranila nekatera stara načela, najpomembnejša novost pa 
je bilo poudarjanje strankine želje po samostojnem nacionalnem razvoju Slovencev, 
prejšnje stališče o republiki pa je zamenjal "samoupravni način državne organiza­
cije".144 Nova stranka je po vsej Sloveniji prirejala shode in poskušala popularizirati 
Radiča ter zvezo slovenskega in hrvaškega kmečkega ljudstva, prav tako pa je napadala 
SLS. Vendar pa se kljub vsej tej agitaciji Radiču niso odprla vrata do slovenskih 
kmečkih množic. Na narodno zavedne kmete je močno učinkovala SLS, ki je v svoji 
spremi kampanji poskušala dokazati, daje Radič hrvaški šovinist, daje proti veri, daje 
proti slovenski univerzi in na splošno proti slovenskemu narodu, voditelje Slovenske 
kmetske stranke pa je imenovala Radičeve lakaje.145
140 Uzunovič sestavlja novo vlado RR, Slovenski Narod, 9. 4. 1926, št. 78, str. 1; Imamo vlado, Slovenec, 9. 
4. 1926, št. 80, str. 1; Nova kriza, Slovenski narod, 14. 9. 1926, št. 83, str. 1.
141 Pred demisijo Uzunovičeve vlade, Slovenski Narod, 16. 4. 1926, št. 85, str. 1.
142 Nova vlada Nikole Uzunoviča, Slovenec, 16. 4. 1926, št. 86, str. 1.
143 Položaj, Slovenec, 16. 4. 1926, št. 86, str. 1.
144 Zečevič, Momčilo, Na zgodovinski prelomnici, Slovenci v politiki Jugoslovanske države 1918-1929, 
Maribor 1986, str. 103.
145 Prunk, str. 31.