PIANINSKI
Vesïnik.
Glasilo „Slo?. plan. društva'!
Štev. 3.	V Ljubljani, dne 25. marca 1900.	Leto VI.
Potovanje na Severni rtič (kap).
Spisal Ivan Plantan.
(Dalje.)
Da si čas malo preženem, sem vzel knjižico za hitro naučenje švedskega jezika in jo prav pridno čital. Pri tem delu pa nikakor nisem pozabil večkrat pogledati skozi okno na lepo okolico, po kateri je brzovlak drdral mimo raznih elegantnih morskih kopališč; naj omenim le Klampenborg in Skodsborg.
V eni uri smo bili iz Kodanja v Helsingoru. To mesto je jako staro in šteje 11.000 prebivalcev, leži pa na Sundu, kjer je najožji. Prebivalci se pečajo že izza starih časov s trgovino in so jako imoviti. Mesto ni kaj lepo ter ima značaj drugih mest, ki leže ob morju. Nasproti Helsingoru leži preko Sunda v Švedski Helsingborg.
Iz Helsingora smo se s celim vlakom na parnem brodu prepeljali v 20 minutah. Sedaj smo prestopili v Helsingborgu na švedska tla, in zopet je bilo treba v „Tollkamer" k reviziji. Švedi so pa jako natančni, in treba jim je pokazati odprt kovčeg. Ta dan sem že trikrat imel revizijo in naveličal sem se je že popolnoma. Vendar je bila stvar kmalu v redu, in sedaj smo presedli na švedski vlak, ki nas je imel v Goteborg peljati.
Helsingborg šteje 23.000 prebivalcev in je tudi staro trgovsko mesto. Morje je m^d Helsingorom in Helsingborgom le 4 hm široko. Nad mestom stoji stara trdnjava s 4 metre debelim zidovjem. Ne daleč od mesta je zdravišče Helsan s slovečim vrelcem. Ob morski obali je polno ličnih vil in 5 kilometiov daleč pa kraljevo letovišče „Sofiero.1'
Železnica gre iz Helsingborga po jako bogati, rodovitni zemlji južne Švedske ter se po viaduktih pomiče vedno više proti Goteborgu. Od Helsingborga pa do
Goteborga je 244 Jem, in odpeljali smo se ob 1. uri popoldne, ne da bi si bili utegnili prej žejo s kozarcem piva pogasiti. Vožnja je trajala od Helsingborga do Goteborga celih pet ur, in prišli smo tja ob 6. uri popoldne.
Ko mi je med to vožnjo želodec najbolj godrnjal — bilo je ob 3. uri 20 minut popoldne — ustavil se je vlak na postaji Halmstad, katero sem si z zlatimi črkami zapisal v spomin. Kondukter mi je naznanil, da bodemo tukaj obedovali.
Radoveden sem bil, kako se bodem z natakarji sporazumel, in kaj bodemo sploh dobili. Ko pa stopimo v restavracijo, zaigralo nam je srce veselja, kajti dolga miza sredi sobe je bila z najraznovrstnejšimi ¡zbornimi jedili v pravem pomenu besede preobložena Konec mize je stala globoka skleda z izborno račjo juho, poleg nje so bile nastavljene različne ribice, zlasti pa losos, l<i živi v Hasse-forsu (to je jezero) v velikih trumah. Pa tudi drugih gorkih in mrzlih rib je bilo polno nastavljenih; dalje so bile razne pečenke in sladčice ter več vrst sira in sadja. Jed je stala pri jedi, in nasproti juhi sta stali kot zadnja točka tega ubornega meniija dve veliki stekleni skledi krasnih, kot oreh debelih jagod, katere Švedi imenujejo „jordgubar" ali „jagubar"
Vsak gost si je postregel sam, kajti poleg juhe so stali sredi mize krožniki, žlice in noži, in vsak je vzel izmed jedil, kar mu je ugajalo in dišalo, ter sedel k eni pogrnjenih miz, kamor je hotel. Tako smo pol ure neprestano jedli in pošteno jedila s „pilsner olom" zalivali.
Ko smo se pošteno okrepčali, smo korakali k blagajničarki in tam smo plačali za (a izredno bogati in okusni menii 3 krone, to je 4 krone našega denarja.
Ce se pomisli, da je Halmstad mesto z 12.000 prebivalci, da se na postaji tako malih mest navadno nič dobrega ne dobi na mizo, če se dalje vpošteva, da je vsakemu popotniku na voljo dano, vzeti si jedil tudi po večkrat, kar so nekateri z velikim veseljem storili, in če se končno pomisli, da so vsa jedila sveža in jako okusno in fino pripravljena, reči se mora, da je cena 4 krono silno nizka za tako izboren in obilen obed. Zlasti jagod nismo mogli prehvaliti, kajti bile so tako okusno in imele so tako krasen duh, da je vsak gost po dvakrat si šel krožnik napolnit. Bila je pa tudi smetana in sladkor na razpolago gostom, ki so jemali jagode.
Dve ženski sta pazili, da je vsaka prazna skleda takoj z mize izginila in in se zopet s polno nadomestila.
Pri blagajnici smo dobili tiskano karto in to smo pri izhodu iz obednice z malo napitnino oddali strežaju.
Ves obed se je vršil čisto mirno, brez vsakega klicanja natakarja, in brez jeze je vsakdo v miru zaužil, kar mu je ugajalo.
Keči moram, da tako dobro kakor v Halmstadu kmalu nisem obedoval. Tako so sodili tudi drugi gostje, in na tej postaji smo se prepričali, da je resnica, kar si svet o švedski kuhinji pripoveduje, namreč, da ni draga, pač pa izvrstna.
Smatral sem za svojo dolžnost, da sem to, kar sem na tej postaji doživel, natančno popisal vsem onim v tolažbo, ki bodo za menoj kedaj to pot nastopili.
Ko sem si bil tako zopet pošteno privezal dušo, sem vstopil prav zadovoljen zopet v kupe ter si privoščil domačo smodko. Sedaj me pa ni bilo več skrb za nadaljno pot, kajti lahko bi bil zdržal brez vsake jedi do drugega jutra, to je do Kristijanije.
Iz Halmstada pelje železnica po peščeni ravnini, deloma skozi gozde, kjer rastejo smreke in bori. Železnica leži na desni strani „Kategata" in se včasih približa do morske obali, potem pa zopet nekoliko v stran zavije. Više in više sili parni stroj in končno prisopiha pred Goteborg ob 6 uri zvečer.
Mesto leži ob izlivu Gotaelfa in je za Stockholmom najvažnejše mesto za trgovino in industrijo. Prebivalcev šteje nad 130.000. Od tod izvažajo Švedi železo, jeklo, les zlasti na Francosko in Angleško. Hiše so v nakaterih krajih po mestu še raztresene ter neurejene. Skale segajo do površja cest, in le počasi rasto na njih nove hiše. Mesto je lepo, ima pa mnogo lesenih hiš; okolica je gorata in večinoma skalnata ter le malo zarasla Na stari trdnjavi čuje nad mestom švedski lev s sekiro v parkljih in s krono na glavi.
Od Goteborga do Kristijanije je še 356 hm, in brzovlak vozi od 6. ure zvečer do 7. ure druzega jutra, torej celih 13 ur! Ta proga je spočetka precej dolgočasna, in človek ne zamudi ničesar, če se po noči tod vozi. Gozdi in kame-niti griči se vrste, in oko se kmalu naveliča te pokrajine.
Izprevodnik mi je napravil ob 10. uri zvečer v kupeju dobro postelj s čistim perilom, in jaz sem čakal, da se napravi noč, in da ležem k počitku. Solnce je zatonilo po 9. uri, in potem je bilo do 10. ure še prav svetlo, in ta svetloba se je le počasi izpremenila v mrak, toda stemniti pa se ni hotelo. Ob 11. uri sem zagrnil okna v kupeju z zastori in tako si ustvaril umetno noč za silo.
Spal sem že prav trdno, kar se kupejna vrata odpro, in noter stopita dva moža, ki ju v prvem hipu niti razločiti nisem mogel. Mislil sem, da me hočeta oropati. Eden je imel svetilnico v rokah in je takoj še električuo luč odprl v kupeju, dočim je drugi v me govoril: toll toll.
Jaz si nisem mogel v svojem napolspanju raztolmačiti, kaj človeka od mene zahtevata, da me tako neusmiljeno budita! Končno pokaže mož na moj kovčeg, in sedaj se spomnim, da je ta človek gotovo zopet carinski uradnik, in res je bil jako vesel, ko sem mu povedal, da nimam nič drugega nego obleko. Vzel sem kovčeg iz mreže ter mu ga tudi odprl. S tem sem zakonu zadostil, in moža sta se zopet izgubila.
Kmalu potem smo prestopili norveško mejo, radi katere so nas med potjo iz spanja prav po nepotrebnem budili. To revizijo bi bili lahko po dnevu izvršili, kajti vsi potniki so se peljali v Kristijanijo, in ob 4. uri je bil itak že dan. Vzdihnil sem, da potnega človeka z nepotrebnimi formalnostmi na tako nespameten način mučijo, in zaspal sem črez nekaj časa zopet za par ur.
Vozili smo se pa to noč skozi Ed, Mon, Korus, Frederikshald, Sarpsborg, Prederiksstad, Moss, Ski do Kristijanije. Druga polovica te vožnje je dokaj bolj zanimiva od prve in okolica jako slikovita. Veliki smrekovi gozdi, razna jezera, reke in tudi razgled na Fjord pri Frederikshaldu itd. razveseljujejo potniku oko. Od 5. ure, ko sem bil vstal, sem občudoval ta svet, ki spominja živo na Švico in naše planinske kraje. Čim bliže Kristijanije smo hiteli, tem slikovitejša je postajala okolica, ki je z vilami popolnoma obsejana. Vse te vile so lesene in lično zgrajene. Krite so deloma s ploščami, večinoma pa le s posmoljenim papirjem, z lepnico.
Pri tej priliki moram poudariti, da je ravno ta del Norveške, kateri leži ob Kristijanijafjordu do morja, ki se imenuje Skagerrak, najkrasnejši cele Norveške; edino le Hardangor in Stavongerfjord na zahodni strani Norveške se smeta glede prirodne krasote in velikosti z njim meriti.
Hitro je vlak prevozil prekrasno to okolico, in ob 7. uri zjutraj dne 18. julija smo prišli srečno v K r is t i j a ni j o.
Tako je bila vožnja iz Berlina do Kristijanije v 31 urah končana, in vesel sem bil, ko sem zopet iz kupeja stopil; kajti človek se vendar le utrudi ob tako dolgi vožnji, če ima tudi v kupeju vse udobnosti, katere more sploh od železnice zahtevati.
Tukaj naj še omenim, da so vagoni na Danskem in Norveškem jako fini in snažni, in da bi se tudi naše železnice leliko marsikaj od teh dveh držav glede železniškega prometa naučile. Sredi med dvema sedežema je zastor, da ti ni treba v sopotnika gledati, če tega ne maraš. Nisem se mogel prečuditi, ko sem v Gjedseru, stopivši v kupe, zagledal, da imajo okna bele zastore, fino volnene ; vendar niso zaprašeni ali umizani ti zastori! Bavno tako sem se čudil, ko sem na Švedskem kasneje videl kondukterje v belih letnih oblekah. Ljudje znajo pa tudi v belih oblekah svojo službo opravljati, ne da bi se zamazali. Ker je v poletnem času meseca julija in avgusta silna vročina na Norveškem in Švedskem, je pač umevno, da železnice za svoje uslužbence skrbe; radi tega dobivajo iz-prevodniki fino platneno belo obleko.	(Dalje prihodnjič.)
Iz mojega nahrbtnika.
Spisal J. M.
(Dalje.)
Lezla sva naravnost navzgor; posebno prijetno ni bilo, ker je ledenik jako strm. Pot mi je kapljal od brade, akoravno je brila mrzla jutranja sapa. Da, bilo jo tako mraz, da so mi potne kaplje sproti na obrazu zmrzovale; od brade — ker se nisem cel teden obril, sem jo imel za spoznanje manjšo, nego jo je nosil baron Ravbar — in od las so mi zato štrlele — ledene sveče, prave, pravcate
ledene sveče, kakor vise o Sv. treh kraljih od kake slamnate strehe. Toda že naprej vem, da mi ne bode nihče verjel. Ako bi bil dobil kakega fotografa na ledeniku, bi se mu bil dal takoj naslikati ter sliko poslal v „Vestnik", da bi mi vsaj kdo verjel. Vendar upam še, da mi bodo verjeli vsaj vsi oni, ki poznajo mojo resnicoljubnost, da je bilo res tako, kakor sem pisal, in nič drugače.
Cim bolj sva se bližala Orlovemu počivalu, tem neprijetnejša je bila pot. Dereze veliko pomagajo; ako jih nimaš, moraš včasih vzeti tudi roke na pomoč in lesti po štirih, kar po ledu gotovo ni prav zložno. Stopati moraš trdo in s celim stopalom, da osti derez primejo. Ako se spotakneš in te ne drži vodnik na vrvi, si izgubljen. Kakor blisk zdrčiš po kdeniku navzdol in se izgubiš v kaki razpoki, ki se odpirajo na spodnjem koncn. Ledenik je tu in pa tudi na levi grozno razpokan. Navpične ledene stene se dvigajo do sto metrov visoko; med njimi pa reže prepadi, ki so vsled velike globočine zagrnjeni v neprodirno temo. Eavno tam, kjer se steza — ako se smejo sledovi in vsekane stopinje tako imenovati ,— navzgor zavije, reži velikanska razpoka; malo neroden bodi, in že pobiraš svoje kosti borih sto metrov globoko.
Maisikatera potna kaplja mi je še zmrznila na bradi, predno sem prilezel do koče nadvojvode Janeza na Orlovem počivalu (3463 m). Jaz bi bil šel najraje naravnost na vrh; toda vodnik mi je rekel, da je dobro, ako malo počijeva, češ, da nama Klek gotovo ne ubeži, pooblačilo pa se tudi ne bo. In zares, tega se nama ni bilo treba bati; nebo je bilo tako čisto, da nisem na vsem velikanskem obzorju zapazil niti najmanjšega oblačka. Krasno se je lesketal križ na vrhu Kleka v solnčnih žarkih.
Stopil sem v kočo. Lanjsko leto so jo bili precej povečali; obednicaje sedaj popolnoma ločena od kuhinje. Toda meni se je prijetnejše zdelo, ko sta bili obe v enem prostoru; lani sem namreč lepo na gorkem sedel zraven ognjišča, letos me je pa v obednici zeblo kakor psa na verigi. Z menoj vrecl sta zmrzovala ona dva hribolazca, katerima je bil moj vodnik prisodil kurjo slepoto. Seznanili smo se hitro. Eden je bil iz Berlina — bil je na eno oko slep, drugi je bil pa prijazen Saksonec. Tožila sta mi, da nista mogla celo noč spati (prenočevala sta v Hoffmannovi koči), ker je neki gospod grozovito smrčal. Med tem pogovorom je prišel v obednico tisti grešnik, o katerem smo se menili; bil je tudi Prusak, rdeč in precej trebušnat. Verjel sem tovarišema, da je mojster v smrčanju, zakaj resonanca se mi je zdela velika. Žalibog, da sem moral zvečer tudi jaz njegov koncert poslušati.
Ko sem se bil nekoliko okrepčal z zavretim vinom, nisem več strpel v koči. Vodnik me je zopet „podkoval", navezal na vrv, in odrinila sva na vrh. Nekaj časa sva šla skoraj po ravnem; ledenik je le malo napet. Toda čim bolj sem se bližal Malemu Kleku, tem strmejša je bila steza; kmalu sem stal pred strmo ledeno steno, črez katero sem moral lesti na vrh. Palico sem odložil, ker me je pri plezanju le ovirala.
Nadaljne poti ne morem natančno opisati, ker je preraznoliena. Sedaj sva morala plezati črez strme skale, sedaj zopet le po par decimetrov širokem ledenem grebenu; na obeh straneh so naju vabili po kakih 1500 m globoki ledeniki v svoje gostoljubne razpoke. Ako bi vse plezanje natanko opisal, bi mi morda celo škodovalo. Zakaj morebiti bere to kak hribolazec, ki je bil že na Kleku; on je pot našel vse drugačno, in obsodil bi me, da lažem — in to popolnoma po nedolžnem. Težko namreč najdeš dva hribolazca, ki bi ti enako popisala pot. In zakaj? Vsa pot od Pastirice do vrha Kleka je odvisna od vremena. Ako je padlo malo snega in je poletje vroče, moraš plezati po skalah, koder je drug hribolazec sekal v led stopinje, kadar je bilo dosti snega. Nekateri znameniti hribolazci pišejo, da je pot na Mali Klek najnevarnejši del cele poti; drugi pa zopet trde, da niso prebili do vrha Malega Kleka nobene posebne težave. Jaz se držim zlate srede. Prav velike nevarnosti in hudih težav tudi jaz nisem našel; toda vsega plezanja na Mali Klek pa tudi ne morem imenovati zložnega. Večinoma je še led pokrival skale; ako bi bil moral sam sekati vanj stopinje, bi bilo že sitno; toda prepustil sem to delo vodniku, sam pa gledal, kako so kosovi leda bliskovito drčali po ledenem pobočju na Pastirico, ki se je lesketala črez 1500 m pod menoj. Na najnevarneših mestih zo zabiti klini iu napeljane vrvi. Tu sem pa že imel smolo. Na nekaterih mestih jih je namreč sneg skoraj popolnoma pokrival, in paziti sem moral, da si nisem nog vanje zamotal; po drugod so bile pa vrvi tako visoko, da jih nisem mogel doseči. Ako imaš pa vodnika in si trden v glavi, ne more se ti nič pripetiti. Seveda, če nisi prav nič hribolazca in ne moreš hladnokrvno gledati v 1000 — 2000 globoke prepade, spraviš lahko sebe in vodnika v smrtno nevarnost. Zakaj na nekaterih mestih ti vodnik ne more dosti pomagati, četudi te ima na vrvi. Ako eden izmed vaju pade, izgubljena sta oba. Zato moraš stopati trdno in varno; vsaka stopinja mora držati; Bog ne daj, da bi se oziral okrog sebe, sicer se ti lahko pripeti, da si v enem koraku globoko doli na Pastirici. Tudi roke moraš dobro rabiti, trdno se oprijemati klinov, skalnatih robov in držajev, katere ti seka vodnik v led. Omenil sem že, da je bilo krasno vreme; vkljub temu je burja tako brila, da sem se moral dobro opirati, da me ni odnesla. Ob slabem vremenu je ta pot res vratolomna.
Ko sva bila prišla na vrh Malega Kleka, sva zagledala pod njim one tri hribolazce, katere sva bila pustila še v koči. Predno so začeli lesti črez prvo ledeno steno, so obstali in se nekaj pogovarjali. Zdelo se mi je, da je enemu izmed njih srce upadlo, in da sili nazaj; in res, kmalu jo je ubral nazaj proti koči smrčavi Prusak. Kakor se je pozneje izgovarjal, mu je primanjkovalo sape. Meni se je pa zdelo njegovo početje neumljivo. Klek pred nosom, tako krasno vreme, in ne zlesti še par sto metrov visoko na njegovo plešo — to naj kdo drugi razume, jaz ne morem. Ako bi mi bil kdo ponujal v koči stotak pod tem pogojem, da ne zlezem na vrh, še pogledal bi ga ne bil,
Veliki Klek jo le 14 »ijubjT od Malega; ako bi se šlo kar naravnost nanj, ne bi bila pot ne dolga niti nevarna. Toda ravno prehod z enega vrha na drugega je jako neroden. Med obema zija namreč do 40 m globok prepad, ki ga pa k sreči še precej izpolnjuje sneg, sicer bi ne bilo mogoče priti črezenj. Sneg tvori ozek greben, ki je včasih višji, včasih nižji, kakršno je pač vreme. čim višji je, tem lože ga prekoračiš. Dozdevalo se mi je, da je bil greben kakih 7 m pod vrhom Malega Kleka. Seveda oko v gorah navadno goljufa; pogosto se vidi visočina nekoliko manjša, nego je v resnici.	(Dalje prihodnjič.)
Rakovska dolina in Cerkniško jezero.
Spisal S. Butar.
v
Človek bi skoraj ne verjel, da se nahajajo na Kranjskem čudovito lepi in presenetljivo veličastni kraji, o katerih še v naših dnevih, ko se toliko potuje in in toliko turistuje, večina omikancev niti pojma nima. Lepa Gorenjska je pač širšemu krogu dobro znana; obiskuje se n. pr. Savica, Vintgar, Peričnik, Vražji most, prirodni most blizu izvira Bistrice itd. Prav malo, ali vsaj ne zadosti znana pa so kraška čudesa na Notranjskem, četudi imajo tamošnji kraji vprav tako dobro železniško zvezo kakor gorenjska stran. Tem malo znanim in malo obiskovanim krajem moramo prištevati v prvi vrsti Eakovsko dolino pri Eakeku in tamošnja dva prirodna mosta. Celo najglasovitejši ljubljanski turist, ki je bil že 25krat na Triglavu, je moral priznati, da še ni bil v Eakovski dolini!
Pa saj ni čudo, če pomislimo, da niti sloveči preiskovalec kraških jam, dr. Adolf Schmidl, ki je obiskal 1. 1850. Rakovsko dolino in Škocijanski most, ni slišal nič o udrtinah pri izviru Eaka in o drugem prirodnem mostu. Niti eden izmed starejših opisovalcev kraških jam, ne izvzemši Valvasorja in Nagla, ne omenja teh udrtin in tega „drugega mosta." Šele ko so 1. 1858. delali železnico z Rakeka proti Postojini, so razširili železniški inženirji vest o teh čudesih Ea-kovske doline. Septembra meseca omenjenega leta je prišel dr. Schmidl drugikrat na Eakek in je bil zelo iznenaden, ko je slišal še o drugem mostu v Eakovski dolini. Šel ga je takoj gledat in tako vendar lahko v dodatku k svoji knjigi „Die Grotten und Höhlen von Adelsberg, Lueg, Planina und Laas" opisal tudi še „Drugi skalnati most v Škocijanu pri Uncu."
Od takrat je „drugi most" pač znan učenemu svetu in tudi nnjbližnjim domačinom, ali potujočemu občinstvu je ostal ta biser kranjske dežele vendarle neznan. Pisatelju teh vrstic se je primerilo še pred tremi leti, ko je v večji družbi potoval iz Cerknice v Eakovsko dolino, da voditelj ni mogel najti omenjenih udrtin in „drugega mosta." Upam torej, da ustrežem potujočemu občinstvu, ako nekoliko natančneje opišem Eakovsko dolino in mu razkrijem tamošnja podzemeljska čudesa ter tako morda nekoliko pripomorem, da bodo turisti bolj pogostoma obiskovali ono strahovito samoto pri Eakeku.
Od postaje na Rakeku vodi steza kakih 2100 korakov naravnost proti jugu do prve stražnice zunaj postaje, ki stoji blizu tam, kjer se železniška proga zavije v nasprotno mer. Od tam greš še dobrih 600 korakov po kolovozni poti proti Selicam ter dospeš do gozdne preseke," ki drži skozi gozd kneza Windisch-gratza proti jugozahodu. Po tej preseki stopaš kakih 680 korakov po gozdu do mesta, kjer se odcepi vozna pot na desno stran (proti zahodu) in kjer je na špecijalni karti zaznamenovana nadmorska višina 506 metrov. Se malo korakov dalje, in takoj pridemo do okrogle planotice, kjer se nahajajo omenjene udrtine in „drugi most" s slikovitimi prikaznimi.
Teh udrtin šteje Viljem Putick, gozdnonadzorni adjunkt in najboljši poznalec kraških votlin, šest, špecijalna karta ima pa samo štiri zaznamenovane. Tista, do katere nas pot najpoprej pripelje, je najzanimivejša. Z njenega severnega roba uživaš razgled črez „drugi most." To je kaj ličen priroden lok, ki je še obvisel nad sosednjo udrtino, vse drugo se je še pred stoletji sesedlo. Most je kakih 30 m dolg in skoraj skozinskoz po 4 m širok; površje mu je neravno, skalnato in z drevjem redko poraslo. Orezenj vodi steza, ki ni nevarna, vendar ne svetujem omotičavim ljudem po njem hoditi. Pod skalnatim obokom se lepo vidi, kako teče Rak skozi najgorenjo udrtino, dalje pod mostom in se izgublja pod skalo, na kateri opazujemo ta prizor.
Kdor si pa hoče vse to natančneje ogledati, treba, da pre nekoliko nazaj do ridaste. poti, ki vodi od poprej omenjene planotice k prvi udrtini navzdol. Kakih 35 m pod planotico prideš do vode, ki se proti vzhodu vije in izgublja v temen predor. Visoko gori na desni se vidi oknu podoben preduh, skozi katerega padajo solnčni žarki doli v strahoviti prepad. Oe smemo zaupati opisu dr. Schmidla (na str. 308), je stala tu doli nekdaj žaga za deske, h kateri so zelo težavno spuščali rklje, še težavneje pa nazaj gori spravljali deske. In da bi preprosta žaga ne trpela mnogo škode, so ji streho tako priredili, da so jo o preteči povodnji lahko sneli in v varnost spravili. Vkljub temu dandanašnji dan ni niti duha ne sluha o tej žagi: vse je povodenj razdejala in odnesla.
Iz te prve udrtine pridemo ob zahodni strani skoz nizek predor v drugo manjšo udrtino, ki je na vzhodni strani precej položna, tako da bi si človek upal po njej navzgor splezati, in bržkone sta ravno tod plezala 1. 1852. ona dva predrzna lovca, katera omenja dr. Schmidl v svojem opisu „drugega mosta." V tej drugi udrtini se pride črez brv z zahodne na vzhodno stran potoka in se koraka potem prav lahko do drugega predora. Jedva prilezemo skozenj, dospemo v tretjo najobširnejšo udrtino, črez katero se obloči v smelem loku „drugi most." Ta udrtina je 76 m dolga, 23 m široka in 42 m globoka. W. Putick trdi, da je brezno pod „drugim mostom" 55 m globoko (Adelsberg, seine Grotte und Um-gebung, 1892, str. 56).
Pogled iz glob§čine navzgor na ta most je neizrečno romantičen in se ne da primerjati z nobenim drugim. Ta most je dr. Schmidla tako očaral, da piše
o njem doslovno: „Očividno je, da toliko hvaljeni Škocijanski most ne more tekmovati s tem „drugim" mostom. Prvi namreč se ne more imenovati vprav most, r nego bolje „orjaški predor", ker je cela gora predrta in korakaš črez gorsko grmado, ne da bi opazil, da greš črez most, in da šumi pod tvojimi nogami voda. ; Ta d r u gi most pa je v pravem pomenu besede eden sam zelo smel lok, kakršnega more le priroda sezidati, in vendar je v vseh svojih dimenzijah tako vitek, rekel bi, tako rablo-krasen, da se bode marsikdo obotavljal nogo nanj položiti, boječ se, da se ne bi zrušil nad strahovitim prepadom."
Večji del udrtine je na drugi strani mostu Tu se opazi tik vode doli na O levi strani vhod k stranski votlini. Kmalu potem pridemo do brvi, ki nas vodi črez šumeči potok zopet na zahodni breg Eaka. Tu zijata pred nami dve votlini: ^ iz desne prihaja voda, ki je odtok Cerkniškega jezera, leva pa je zaprta z lesenimi vrati. Desna votlina se imenuje „Princa Hugona okapnica", po kateri se pride ^ lahko 1000 m navzgor proti Cerkniškemu jezeru, toda le na čolnih. Druga mnogo zanimivejša pa je „Princesinje Kristijane okapnica", ki ima tako lepe kapnike, ¿3 da jo je moral njen lastnik, knez Windischgratz, dati zapreti, da zabrani bar-j> barsko poškodovanje teh snežnobelih vodnih tvorb.	(Dalje prihodnjič.)
Društvene vesti.
Podpora. Visoko o. kr. ministrstvo za uk in bogočastje je podelilo našemu društvu enkratno podporo v znesku 400 K za napravo dveh novih aparatov za meteorološko opazovalnico na Kredarici.
Darila. Osrednjemu društvu: Slavna posojilnica v Framu 10 K, gospodična Jelica Horvatova nabrala 12 K 90 h, gosp. Kunčič Juri 2 K, gosp. dr. Košenina 60 h, gosp. župnik Gerrn 6 K, gosp. Orožen Emil 1 K, iz pušice v društveni sobi 3 K. Gosp. Zinauer, glavni zastopnik pivovarne „Briider Eeininghaus," kateremu je „Slov. plan. društvo" imelo plačati za prazne, na Kredarici ostale steklenice znesek 35 K, je to vsoto velikodušno podaril društvu. „S a vin s ki podružnici" je darovala slavna posojilnica v Mariboru 100 K, slavna posojilnica v Ptuju 30 K, slavna okrajna hranilnica v Slovenjgradcu 20 K. Najtoplejša hvala vsem darovalcem!
Darilo. G. S. Magolič, fotograf v Celju, je „Savinskipodrnžnici" podaril krasne fotografije iz Savinskih planin. Iskrena mu hvala! Pri tej priliki vnovič priporočamo
g. Magoliča, naj bi naši člani naročali marljiveje njegove zares krasne planinske fotografije.
Novi člani.
Osrednjega društva: Od. Jarc Karel, stavec v Ljubljani. „ Šorn Vincenc, c. kr. sodni oficijal v Ljubljani.
„ Hočevar Josip, c. kr. pisarn, nadpred-
stojnik v Ljubljani. GdČ. Borštner Ljudmila, učiteljica v Vipavi. Gd. Ban Fran, tiskarniški vodja v Ljnbljani. „ Strninski Leopold v Ljubljani „ Zadel Josip, uradnik banke Sla vije v Ljubljani.
„ Jeraj Peter, uradnik banke Slavije v Ljubljani.
.„ Umberger Eudolf, gostilničar v Ljubljani.
Kamniške podružnice: Gd. Karolnik Ivan, pek v Kamniku.
Savinske podružnice: Gd. Hudovernik Ludovik, stolni vikar v Mariboru.
Gd. Koprivnik Ivan, c. kr. profesor v Mariboru (ustanovnik).
Soške podružnice: Gd. Grželj I., učitelj v čadrgu.
Na društvenem večeru dne 3. t. m
je završil g. notar Ivan Plantan predavanja o svojem potovanju na Severni rtič. Ta večer je z živo besedo opisal zanimivo življenje in vrvenje v Stockholmu, ki ga zovejo „severne Benetke", in v Kopenhagnu, naposled pa naslikal splošno podobo o kulturnih razmerah v skandinavskih deželah. Okoli poslušalcev so krožile tudi ta večer slike iz opisanih mest in krajev ter tako pripomogle, da so bili vsi navzočniki jako hvaležni požrtvovalnemu gospodu predavatelju za toliko lepega pouka in krasne zabave.
Društveni večeri češke podružnice
so jako zasloveli pri praškem občinstvu. Na tretjem letošnjem večeru je predaval I. Krčmar o izletu na Tatro, na četrtem pa prof. Jaroslav Paul o flori v Savinskih planinah.
VII. redni občni zbor „Slovenskega planinskega društva" se je vršil dne 14. t. m v „Narodnem domu" v Ljubljani ob precejšnjem številu članov in članic. Načelnik g. prof. Orožen je pozdravil ude-ležnike, zlasti častite dame pa g. drja K. Trillerja, bivšega načelnika Soške podružnice, in g. učitelja Kosa, tajnika Kamniške podružnice, potem pa na kratko očrtal uspešno delovanje planinskega društva in njegovih marljivih podružnic, ki se vsem v radost od leta do leta množe. Naznanil je tudi veselo novico, da se letos otvorijo koče na Grintavcu, na Krnu, na Javorniku in na Artvižah. Naposled je zahvalil vse dobrotnike in zaščitnike društva ter priobčil iskreni pozdrav „Savinske podružnice" ter „češke podružnice", ki se je glasil: „češka podružnica, katera opazuje veliko delo „Slovenskega planinskega društva" na poprišču slovanske alpske turistike z navdušenjem, pozdravlja danes prisrčno občni zbor. Želimo v novem letu mnogo novih uspehov, katerim hočemo po svojih zmožnostih pomagati".
Oba pozdrava so udeležniki navdušeno sprejeli.
Potem je poročal g. tajnik Jos. Haupt-mann o celoletnem delovanju planinskega društva, g. namestni blagajnik g. Henr. Lindtner pa o računih 1. 1899. in proračunu 1. 1900. (Glej „letno poročilo" na drugem mestu in računski sklep pa proračun v prili. štev.) Oboje poročilo je bilo pohvalno sprejeto.
Namesto odstopivšega odbornika g. H. Lindtnerja, kateremu je občni zbor izrekel zasluženo zahvalo za večletno marljivo delovanje v odboru, je bil soglasno izvoljen g. I. Ogorelec, trgovec v Ljubljani. — Po dovršenem občnem zboru je predaval društveni načelnik o „običajih in šegah ob Jurjevem" ter si s svojim mičnim pripovedovanjem pridobil nove hvale in slave.
Poročilo o delovanju osrednjega odbora „Slov. plan. društva" v 1. 1899.
Vse važne dogodke je odbor obširno in podrobno objavljal v društvenem glasilu „Planinskem Vestniku"; vsled tega obsega današnje poročilo le glavne skupne točke in pregled delovanja v sedmem društvenem letu.
Odbor radostno poroča, da je društvo tudi to leto vsestransko napredovalo in se izdatno razširilo. Lani smo poročali, da je društvo štelo 926 članov, konec leta 1899. je to število naraslo na 1156, torej se pomnožilo za 230 novih udov. Teli pripada osrednjemu društvu 525, vsem podružnicam 631.
Pri tej priliki se s tožnim srcem spominjamo umrlih udov osrednjega društva: gospoda Stanka Pirnata, notarja v Mokronogu, in gosp. Ivana Perdana, trgovca v Ljubljani.
Odbor je v 21 sejal rešil 607 vlog in društvenih stvari. Priredil je več izletov; nekateri so bili društveni, nekatere pa so priredili odborniki in „Piparji", katerih se je udeležilo mnogo članov in društvenih prijateljev. Poučnozabavnih večerov je bilo 8; predavali so: gospodična Pavla Borštner-jeva in gospodje: župan Hribar, prof. Laharnar, prof. Orožen, prof. Perušek, kontrolor mestne hranilnice Trstenjak in notar Ivan Plantan. Poleg teh večerov so se vršili tudi planinski sestanki. Z zadoščenjem omenjamo, da so bili ti večeri to leto posebno dobro obiskovani in živahni.
Razstava slik, katero je priredil odsek amateur-fotografov v društvenem letu 1899., je bila šele meseca januarja 1900. 1. in jo pokazala velik napredek v delovanju tega odseka. Le-ta je za društvo velike važnosti; kajti on nam preskrbuje potrebne slike za razne namene, kakor za razglednice, klišeje itd. Da je ta odsek tako uspešno in koristno deloval, gre vsa hvala odsekovim članom in v prvi vrsti ustanovitelju tega odseka, gospodu Antonu Gregorcu.
Društvo je zaznamenovalo mnogo potov na novo, mnogo pa jih je obnovilo ter napravilo napise in kažipota.
Na krajih, kjer namerava društvo sčasoma napraviti koče ali zavetišča, si je nakupilo potrebni stavbeni prostor.
Promet v naših kočah in sploh promet turistov v naših planinah se je očividno povzdignil. Posebno s Češkega je posetilo naše planine mnogo planincev. Iz zapiskov v spominskih knjigah v naših kočah je razvidno, kako društvo gostoljubno ravna s tujci in skrbi za njih postrežbo in udobnost
Društveno glasilo „Planinski Vestnik" je za društveno delovanje neogibno potrebno, ker v njem poroča društvo o svojem delovanju, o turistično zanimivih dogodkih in prinaša lepe zabavne in poučne sestavke. Radi tega pa tudi list vsestransko ugaja, ne samo članom, ki ga dobivajo brezplačno, marveč tudi učnim zavodom in drugim. List pošilja odbor tudi uredništvom drugih listov v zameno in si s tem pridobiva mnogo berila za knjižnico in za koče. Izdatek za „Vestnik" je sicer velik, toda potreben in prinaša društvu mnogo dobička in ugleda. Društvo torej stori prijetno dolžnost, ko sotrudnike in podpiralce na tem mestu naj-topleje zahvaljuje ter jih prosi nadaljne naklonjenosti.
Društvo pa je tudi druge pisatelje tu-ristiških knjig podpiralo z gradivom o naših kočah in napravah ter s tem delalo reklamo za naše društvo in med tujci vzbujalo zanimanje za naše krasne kraje.
Na znanstvenem polju je velike važnosti društvena meteorološka opazovalnica na Triglavu, katero je društvo letos popolnilo z novimi aparati.
Založili smo minolo leto dvoje vrste razglednic in sicer „Aljažev stolp na Triglavu" in „Medvedov turn na Javorniku." Razgled-
nice se dobro prodajajo in prinašajo poleg reklame tudi gmoten uspeh.
Ker naše vrle podružnice same poročajo o svojem delovanju, naj bodo tukaj le na kratko omenjene.
1.	češka podružnica. Kakor znano, je namen te podružnice v slovenskih planinah delovati. Podružnica prelepo uspeva, se čudovito razširja in neumorno deluje. Stavba češke koče na Grintavcu je dogo-tovljena; notranjo opravo oskrbe požrtvovalne češke dame, in meseca julija se ta krasni češki planinski dom slovesno otvori. K tej otvoritvi pride mnogo čeških bratov, in tudi mi se že radujemo in težko pričakujemo dneva, ki bo za slovensko turistiko in za naše društvo velepomenljiv praznik.
2.	Kamniška podružnica. Z nepopisnim veseljem poudarjamo, da se je ta podružnica na letošnjem občnem zboru zelo ojačila in temeljito preosnovala. Na čelu ji je odbor, o katerem smo preverjeni, da mu bo sveta naloga, storiti vse, kar bo pospeševalo razvoj slovenske turistike sosebno v Kamniških planinah.
3.	Kranjska podružnica, ki se je ustanovila meseca julija, je pričela takoj delovati. Zaznamenovala je že mnogo potov, šteje lepo število članov in ima za svoje prihodnje delovanje zelo lepe in važne načrte pripravljene.
4.	Radovljiška podružnica je tudi to leto prelepo napredovala in postavila, odnosno pridobila tri planinske koče, in siefer v Planici, na Rodici in na Begunj-ščici. Tudi ta podružnica je napravila za daljno delovanje še mnogo načrtov, da jih v primernem času izvrši. Radovljiška podružnica je bila prva, ki je imela priliko kot rešilna pomočnica nastopiti, in sicer ob ponesrečenju učiteljice Steiner z Dunaja na vrhu Ponce. Podružnični načelnik se je izkazal ob tej priliki veščaka ter pravočasno ukrenil vse potrebno, in rešitev bi se mu bila gotovo posrečila, če bi bila sploh mogoča. Pohvalno je tudi omeniti člana g. J. Vrščaja, učitelja v Kopru, ki je kot voditelj prve rešilne ekspedicije ponesrečeno našel.
5.	Savinska podružnica je zabeležila v svoji zgodovini tudi to društveno leto sijajne uspehe požrtvovalnega delovanja. Postavila je dve novi koči na Boču in na Mrzlici, uredila vremensko opazovalnico na
Ojstrici ter napravila važna pota v Savin-skih planinah. Število članov se je zopet pomnožilo. Omeniti je, da ima ta podružnica največ ustanovnikov in planinskih zavetišč, kar dokazuje, da je odborovo vodstvo v spretnih in požrtvovalnih rokah, in da je v odboru veliko navdušenja za našo lepo stvar.
6. Soška podružnica, ki ima sedež v Tolminu, vztrajno deluje. Poleg važnega kažipota v Tolminu pričajo o delovanju podružnice dobro izvršene markacije. Podružnica je vse potrebno uredila, da letošnje leto zgradi kočo na „Krnu". Že sedaj je bila ta podružnica za razvoj slovenske tu-ristike v Soški dolini velicega pomena, a še večjega bo, ko se uresniči zaželjena druga železniška zveza s Trstom. Dosedanji podružnični načelnik g. dr. Triller, ki je z veliko vnemo in navdušenjem vodil uspešno delovanje, je zapustil krasno Soško dolino in se preselil v Ljubljano, toda izročil je vodstvo navdušenim narodnjakom, kateri bodo pričeto delo z enako vnemo nadaljevali.
Poleg teh podružnic se je ustanovila tudi akademična na Dunaju, ki sicer še ni delovala, a je za naraščaj veščih turistov velike važnosti.
Toliko o naših podružnicah.
Osrednji odbor je pospeševal in podpiral razna znanstvena dela in podjetja na ta način, da je dopisoval znanstvenim listom, nabiral in oddajal statistične podatke, brezplačno prepuščal svoje koče in zavetišča za bivanje onim, ki so opravljali znanstvena dela v naših planinah.
Posebej moramo omeniti tudi poset „Kluba čeških turistov", katere je naš odbor s prijaznim sodelovanjem društvenikov, dam, mestnega župana, občinskega sveta in narodnih društev kolikor mogoče prijazno sprejel.
Odbor se je potrudil, da je skromne svoje sile plodonosno uporabil v korist slovenske turistike in v korist naše mile domovine. Z mirnim in vztrajnim delovanjem smo dosegli mnogo, in naše delovanje se vsestransko odobrava. V društvu smo ohranili mir in složnost, brez katere bi sploh tako^delovanje ne bilo mogoče. Geslo, katero smo si postavili ob ustanovitvi našega društva, to je mirno, previdno in vztrajno delovati v korist naše mile domo-
vine, nas je dosedaj in nas bo tudi poslej bodrilo v našem delovanju.
Da pa je društvo moglo tako obširno delovati, je bilo treba vsestranske duševne in gmotne podpore. Na tem mestu veselo konštatujemo, da smo v zadnjem času opazili veliko navdušenje za naše delovanje in za krasote naših planin tudi pri cenjenih slovenskih damah. S tem zanimanjem pa zadobi naše društvo zaslombo, katera obeta v bodočnosti postati zelo važna.
Konec tega poročila nas veže sveta dolžnost, izreči vsem dobrotnikom, podpornikom in pospešiteljem najtoplejšo odborovo zahvalo. Zlasti zahvaljujemo naše podružnice, pre-častitega gospoda župnika Aljaža, gospoda prof. dr. Frischaufa, gospoda nadučitelja Kocbeka, visoki deželni odbor, slavni mestni magistrat, razne posojilnice in hranilnice, nabiralce darov in darovalce, člane raznih odsekov, predavatelje in vse dobrotnike, ki so na katerikoli način podpirali društvo. Vse te pa tudi najvljudneje prosimo, naj nam blagohotno naklonjenost ohranijo.
Poročilo o delovanju Savinske podružnice leta 1899. Veselo znamenje je, da je za turistiko, ki se je pravilno pri Slovencih razvijati jela šele z ustanovitvijo Slov. plan. društva, tudi pri nas na slovenskem Štajerskem, zlasti še v Savinski dolini precejšnje zanimanje. Savinska podružnica si lahko laska, da je vprav ona tisti činitelj, ki je pri nas med Savo in Muro povzdignil hribolastvo na tako visoko stopinjo, kakor je sedaj. V minolih 6 letih, odkar obstoji, si je pridobila trdna tla v spodnještajerski Švici, v Savinskih planinah, pa pustila je sledove svojega delovanja tudi v Celjskem gorovju, na razglednem Boču in celo na gozdnatem Pohorju ob kalni Dravi. Pa še veliko več bi lahko naša podružnica storila, ako bi imela več gmotnih pripomočkov. Načrtov ima odbor še precej, a da jih uresniči, je treba 1. denarja, 2. denarja in 3. zopet denarja.
Konec leta 1899. je imela Savinska podružnica 23 ustanovnikov in 123 pravih članov, skupaj torej 146 društvenikov, med temi dve dami. — Smrt je prerano prerezala nit življenja dvema za turistiko zaslužnima možema. Dne 25. aprila je izdihnil svojo za vse blago in dobro vneto dušo Jakob Planinšek v Lučah. Ta koreniti
mož, pravi slovanski gostoljub, je kakor tudi njegova vrla žena Ana vedno rad podpiral turistiko. Kot posestnik zadnje velike kmetije pod Ojstrico — na Planici — je vselej gostoljubno sprejemal tujce v svoj dom in jim celo priredil sobico pod streho, v kateri so se lahko odpočili. On je bil tudi prvi v luški župniji, ki je spoznal blage namene profesorja Frischaufa ter tega za naše Savinske planine velezaslužnega moža rad podpiral s svetom pa tudi gmotno, in to že pred 25 leti. Leta 1876. je postavil kočo na Korojšici in zato je dobil priznalno diplomo od Štajerskega gorskega društva. Ko se je osnovala Savinska podružnica, je bil eden prvih njenih Članov in ji ostal zvest do zadnjega dihljaja. Jubilejni kapelici pod Ojstrico je kupil vso mašno opravo in še celo v svoji oporoki se je spomnil planinskega društva ter naklonil 30 gl. za popravljanje in vzdrževanje kapelice. Vkljub visoki starosti je L* 1898. poromal s svojo ženo h kapelici in je ni mogel dovolj prehvaliti. S solzami v očeh je piscu tega poročila razlagal občutke, katere je imel, ko je bil v kapelici. Zadnja leta je imel v Lučah za kratek čas — bil je precej premožen — gostilnico, kjer je vsakomur gostoljubno, ceno in izrvstno postregel. Profesor Frischauf ga je imenoval svojega dobrega prijatelja in ga redno obiskoval, četudi se nista mogla dosti zmeniti, ker Planinšek ni znal nemški, Frischauf pa le par besedic slovenski. Slava njegovemu spominu! — Dne 17. oktobra je pa v Ljubljani zatisnil oči mozirski župnik Anton Eodošek, večletni načelnik gomjegrajskega okrajnega zastopa. Eodošek je bil Savinski podružnici že od početka vnet in požrtvovalen član. Bodi mu žemljica lahka!
Z veseljem opazujemo, da število članov naše podružnice raste, če ji tudi nekateri, ki bi jo lahko podpirali, niso naklonjeni — celo iz osebnih ozirov — to podružnice nič ne straši; ona bode tudi nadalje delovala, ne glede na levo ne na desno, le v prid planinstva in v prid našega vrlega ljudstva.
Doneski, katere so plačali člani, bi pa bili vendar premajhni za uspešno delovanje podružnično, ako ne bi imela blagih dobrotnikov, ki so jo gmotno podpirali. Visoko železniške ministrstvo je dalo za markiranje
in popravljanje potov 100 gl. Slavni okr. zastop Gornjegrajski je kakor običajno že par let tudi za 1. 1899. nakazal 50 gld. Pa tudi nekatere posojilnice so se spomnile Savinske podružnice ter ji naklonile večje ali manjše podpore, in sicer Mozirska, Žalska, Gornjegrajska po 50 gld., Mariborska 20 gld., Ptujska 15 gld., Vranska, Slatinska in okr. hranilnica v Slovenjem Gradcu po 10 gld., Konjiška in Ljubenska po 5 gld. Poslednja je dala za pot v Turškem žlebu še posebej 5 gld. Imen in darov drugih blagih dobrotnikov, podpornikov pa ne bodemo navajali, ker jih je že v raznih številkah priobčil „Plan. Vestnik." Iskrena hvala vsem darovalcem !
Minolo leto je podružnica postala za dve planinski stavbi bogatejša. Postavila je koči na Boču in na Mrzlici.
Misel, postaviti kočo na Boču, so sprožili domačini, zlasti vrli StudeniČani. Na predlog odbora Savinske podružnice je -sklenil lanjski občni zbor zgraditi na Boču primerno kočo. (Več o tem glej „Pl.V.« 1899. razne številke.) Ta koča je imenitna postojanka našega društva in velevažna. Da se je sploh zgradila, je zahvaliti preč. g. župnika v Studenicah M. Zekarja, Koropca, učitelja (sedaj v Šoštanju), Kandolina, trgovca v Poličanah, Kokelna, učitelja v Poličanah, in pa č. sestre Magdalenke v Studenicah.
Druga planinska stavba, s katero se je povekšala posest podružnice, je Hausenbich-lerjeva koča na Mrzlici. Meseca maja 1899.1. se je v Žalcu ustanovil odbor za zgradbo koče na Mrzlici, na Savinskem Triglavu, ki naj bi se imenovala po vzornem rodoljubu rajnem Ilausenbichlerju. V tem odboru so bili gospodje: Kač, Petfiček, EoblekinŠirca. Nabirati so se pričeli prostovoljni doneski in tudi staviti koča. Koča se je slovesno otvorila dne 28. sept. in se ob navzočnosti 260 oseb izročila S. P. D. oftcialno v last. Ta veselica je bila pravi planinski praznik. Najtoplejša zahvala za nemali trud gre izviševalnemu odboru, zlasti pa gospodoma Petfičku in Kaču.
Naša podružnica pa je sodelovala tudi pri zgradbi češke koče pod Grintavcem. Ker je češka podružnica, graditeljica te koče, preoddaljena od stavbišča, je naprosila svojo posestrimo, našo podružnico, imenoma načelnika g. Kocbeka, naj vodi in nadzoruje
delo pri tej stavbi. Težko stališče je imel g. Kocbek, a vendar je tudi to težavo premagala vztrajnost. Nabral je delavcev in jili poučil o načrtu in delil. Sam je večkrat potoval na Jezersko in na Spodnje Ravni. Dograjena stoji sedaj tudi ta impozantna stavba, ki je ena najlepših in najudobnejših v naših planinah.
Vse koče naše podružnice sta letos nadzorovala predsednik in tajnik, nekatere po večkrat; pri vseh se je popravilo kaj malega, kar je bilo ravno potrebno.
Jubilejna kapelica sv. Cirila in Metoda pod Ojstrico je bila letos zelo vlažna. Oskrbnik Kocbekove koče jo je pridno prezračeval; bila je tudi vnovič pobeljena. Za beljenje je podaril rudarski ravnatelj g. Pavel Kuss-mann v Ljubiji pri Mozirju 20 kg dolomitove beline. Hvala mu ! (Konec prihodnjič)
Za Češko kočo na Grintavcu je izdala Češka podružnica 1899. 1. znesek 14.972 K 54 h Darila za to stavbo so znašala konec februarja meseca t. 1. 3432 K 24 h. Podružnica priredi tudi letos v korist češki koči tombolo z raznovrstnim zanimivim programom.
Planinski poskusni vrt napravi še letos češka podružnica poleg češke koče na Grintavcu. Odbor je določil v ta namen 100 K.
Nova planinska razglednica. Nav-dušni prijatelj prirode in veliki turist, vrli gospod župnik L avti žar v Ratečah, nas je iznenadil s krasno radglednico, ki jo je
sam založil v korist koči v Planici. Razglednica nam predočnje lani zasnovano kočo „Radovljiške podružnice" z mogočnim Jalovcem v ozadju, slap Nadiže (izvir Save Dolinke), vhod v dolino ter žnpno cerkev rateško in podružnico sv. Tomaža Vse sličice so okusno razvrščene, zlasti se pa čudimo izredni jasnosti vseh predmetov v tako malem obsegu. Lična in ljubka nova razglednica bode vsled tega gotovo popolnoma dosegla svoj namen: opozarjati domačine in tujce na nedavno še prikriti gorenjski biser. Za planinstvo vobče, zlasti pa za naprave v Planici prezaslužnemu gospodu založniku izrekamo na tem mestu prisrčno zahvalo.
Prijazen glas o nas. V W u r z b u r g u jevondotni sekciji „N em š ko - a vstri j-skega planinskega društva" (D.-Oe. A V.) predaval dne 5. febiuarja t. 1. stolni propovodnik g dr. Winters t ein o turi, ki jo je napravil s Svojim bratom lani jeseni od „Hochgollinga na Triglav." Navdušeno je slavil veličastnost južnih Alp. Zlasti hvalno je omenil, kako izborno gostoljubno se jima je postreglo dne 8. in 9. septembra v slovenski Triglavski koči, kjer se je bilo tedaj slučajno sešlo več udov „Slovenskega planinskega društva." Prijaznosti, ki so jima jo izkazali naši hribolazci, ne pozabita nikdar. Globoko v spomin se je vtisnilo g. dr. "VVintersteinu tudi darovanje sv. maše v kapelici na Kredarici.
Poziv
na 111. tekmovalno slikanje.
Odsek amateur-fotografov ;Slov. plan. društva" pozi vije s tem častite člane, da se blagovoljno udeleže tekmovalnega slikanja za leto 1900. Vzpored je: 1.) Triglavsko, 2.) planinsko, 3.) pokrajinsko slikanje, 4.) razne študijo in slike.
Slike, izvršene v dobi od oktobra 1899. do novembra 1900. leta, se bodo obdarovale z raznimi diplomi, katere jim pripozna posebna v presojo slik določena komisija.
Gg. amateurje opozarjamo na to tekmovanje in jih prosimo, da se ga obilo udeleže ter svoje slike pošljejo najkasneje do 30. oktobra 1900. leta odseku amateur-fo-tografov „Slov. plan. društva".
Imena slik, objektiv, razsvetljava in podpis naj se pošljejo posebej v zavitku.
Fotografi po poklicu so izključeni.
Odsek amateur-fotografov
„Slov. plan. društva".
Prošnja in opozorilo 1 P. n. gg. člane vljudno prosimo, naj skoraj pošljejo članarino za l. 1900. po poštnih nakaznicah. Obenem prosimo one p. n. gg. člane, ki so še na dolgu za l. 1899., naj blagovolijo poravnati zastanke, da spravimo račune za l. 1899. v red.
Člani osrednjega društva plačujejo članarino osrednjemu odboru v Ljubljani, člani vseh podružnic pa svojim odborom.
članarina „Slov. plan. društvau in njegovih podružnic znaša na leto 6 K; poleg tega zneska plača nov član tudi 2 K vpisnine. Ustanomik plača enkrat za vselej 60 K.
„Plan. Vestniku prejemljcjo vsi člani brezplačno. Nečlane stane na leto 4 K, dijake 2 K 40 h.
Prošnja. Vse prijatelje vljudno prosimo, da bi blagovolili nabirati novih članov in ustanovnikov. Društvo in vse njegove podružnice imajo polno lepih in koristnih namer in načrtov, za njih izvršitev pa potrebujejo denarja, denarja, denarja. Gani se torej vsak, pa pridobi našemu društvu, in podružnicam gmotne podpore, da bo Slovencem prijetno bivati na svojih tleh, in da bode ugodno turistom gostom v naših krajih.
Društvena znamenja dobivajo častiti člani v društveni sobi v Narodnem domu v Ljubljani, pri podružniških odborih in pri gospodu Ivanu Sokliču, trgovcu Pod trančo v Ljubljani. Eno znamenje stane 2 K.
„Slovensko planinsko društvo." „Voduik za Saviiiske planine in najbližjo okolico" s 7 slikami in načrtom Savinskih planin z zaznamovanimi poti. Spisala Fr. Kocbek in M. Kos. — Cena 1 K 20 h, po pošti 10 li več	v Restavracija Zeleznikova na Dovjem preskrbuje tujcem in turistom vodnike, vozove in prenočišča. Dobra jedila, pristna pijača in prijazna postrežba.
pleskarja c. kr. drž. in c. kr. priv. južne železnice v Tjjubljanif v Fran&iSIeanskih ulicah št. 4, prevzemata vsa v pleskarstvo spadajoča dekorativna, stavbinska in pohištvena dela. Delo reelno in Sno, izvršitev točni in po najnižjih cenah.	1 FOTOGRAFIJA 1 J| je nedvomno najlepša in najferatkočasnejša ¡( H zabava! | i Fotografski aparati | m in sploh vsi drugi v fotogvafijsko stroko m ffl spadajoči predmeti za amaterje in za jjij strokovnjake so vedno v največji zalogi | pj na razpolago. gj Sj Pouk v fotografiranju za novince pre-j| skrbim sam in brezplačno. M M Ceniki so vedno brezplačno na razpolago. || m Dalje priporočam svojo tovarniško zalogo mi Sj papirja ter pisalnih in risalnih S JI potrebščin. "380 J(j I JOS. PETRIČ, I M v Ljubljani, na Sv. Petra cesti št. 4. ¡¡j
JOSIP OBLAK, J ^ umetni in g al. strug ar v Ljubljani, ^ X priporoča \ ^ svojo na novo urejeno de'avnico za Flori.jasisko g; <'<'!■ K v i. j o v nlicati «a ^rad št. 7. v na-£ ročilev vsakovrstnih stni^ai-skili koščenih, £ v»žei>ili in <lrnga£nili izdelkov, katere A hode solidno in ceno izvrševal po načrtih ali brez njih. ^	
	
Josip Maček na Mestnem trgu v Ljubljani priporoča svojo zalogo mnogovrstnih domačih in tujih žganih pijač, kakor: pristen brinovec, sli-vovko in tropinovec, I. vrste francoski in ogrski konjak, rum in mnogovrstne druge likerje po nizki ceni.	Adolf Hauptmann v Ljubljani, na Sv. Petra cesti št. 41. Tovama oljnatih barv, flrneža, laka in kleja. Zaloga slikarskih in pleskarskih predmetov.
Ivan Soklič
v Tjubljani, rod trančo št. 1,
priporoča svojo veliko nalogo klobukov, posebno lodnast ili za hribolazce in lovce iz tvornice Jos. in Ant. Pichlerja, c. kr. dvor. založnikov. Članom „SI. pl. društva" znižane cene.
Franc Čuden,
urar v Ljubljani na Mestnem trgu,
priporoča svojo bogato zalogo vsakovrstnih žepnih in stenskih nr ter hudilnikov. Vsi izdelki so priznano izvrstni in po ceni. Popravila se izvršujejo natančno in dobro.
Cenovniki na zahtevanje brezplačno.^
Vinko Čamernik,
kamenosek v Ljubljani, v Slomškovih ulicah št. 9,
(zalega spomenikov na Dunajski cesti nasproti bavarskemu dvoru),
priporoča svoj Jcamenoseški obrt, oosebno za cerkvene in druge stavUnske izdelke, marmorne plošče za hišno opravo i. t. d.
Solidno delo, nizke cene. Ceniki in obrisi na zalitevo zastonj.
Vsakovrstne
napise na les, kovino in steklo
Izvršuje natančno in po ceni
VINKO NOVAK
v Ljubljani, Križevniške ulice.
HUGON IHL
št. 4,
v Ljubljani, Špitalske ulic priporoča
svojo veliko zalogo vsake vrste sukuenega in niauufakturnega blaga na debelo in na drobno po najnižjih cenah.
Vnanja naročila izvršuje hitro in natančno.
Tiskarna in kamenotiskarna
A. KLEIN & Comp.
v Ljubljani, v Špitalskih ulicah št. 5, se priporoča
v naročitev vseh v to stroko spadajoi'ih del in za zalogo raznih tiskovin.
.................GRIČAR" in MEJAČ.....
v Ljubljani, v Prešernovih ulicah št. 9, priporočata svojo bogato zalogo izgotovljene moške in ženske obleke ter najboljše perilo in zavratniee.
Zlasti opozarjata na nepremična lodnasta oblačila in plašče za turiste.
Naročila po meri se izvršujejo točno in ceno na Dunaju. Ilnštrovani ceniki se razpošiljajo franko in zastonj Članom „SI. pl. druStva" znižane cme.
Avgust Zabkar
v Ljubljani, na Dunajski cesti štev. 7,
se priporoča
za vsake vrste ključarska dela,
katera izvršuje dobro, lično in ceno.
■ .X. .A. .A. .A. .A. .1,	.AT -¿Hrt*
h
Eugelbert Franclietti,
krivec v Ljnbljani, Jurčičev trg Itv. 3., priporoča slav. p. n. občinstvu svojo novo in elegantno urejeno brivilico.
Za dobro in točno postrežbo je najbolje preskrbljeno.
h i
<>..x>.xy.xx.vy..vy.xy..vy.>y..vy.yy..yy.x>.v.
MARIJA PLEHAN, }
svečarica in lectarica v Ljubljani >: na Sv. Petra cesti št. 63,
priporoča svojo veliko zalogo sveč ter X mnogovrstnega medenega blaga in slaščic. y Kupuje med v panjih in vosek. X
«.y.xy.xy.xy.y.y.xxy.xy.xy.xy.xy.xy.xy.y.x
S» .Ss Sbgfad »«c
"i:"" 'S.®?
a. se
O 51
N a « .
o	•>-
31 « S
•a ß S
S JS
3 m ä p .
ja
a »3
-d ^ -r
UD-: „
C a
« ,3
"t. O iS
'Z. ® W "
3 ° eS
o e8 w
>2 S
e« 00 H	g .2
ea ^	®
N p -Ö	>
.ä °	o
.5	s
ro o	a B —'
©
i» i|
c a.
a.
govorni urednik Jos. llauptu.au. - Izdaja in zalaga .Slov. plan. družtro". - Tiska A. Klein ft Comj. t Ljubljani.