------   44------
Ozir v pretekle čase.
Kako so stari Slovani mrliče pokopovali?
Kadar je kdo umrl, najele so žene, da so po mrliču jokale in mu hvalo pele.
Ta navada se nahaja še dandanašnji pri Hrvatih, Vlahih in Morlakih v Dalmacii. Pa tudi pri primorskih Slovencih okoli Reke in Trsta.
Kakor Dobrovsky dokazuje, Slovani so v predkr-ščanskih časih svoje mrliče sežigali na prostoru, ki so ga „koster" imenovali. Rusi še dan današnji grmado „koster" imenujejo. Pepel sežganih kosti so skrbno pobirali, in ga na kraji, ki je bil za to odločen, v velikih vrčih ali kruglah hranili. Misle, da tudi po smrti človek nekoliko pozemeljskih potreb čuti, so k vrčem s pepelom mrličevih kosti majhne vrčke z jedrni in pijačo postavljali. Pred 200 leti so neki še tudi Slovenci meso in kruh na grobe svojih žlahtnikov ali rodbenikov nosili. Menili so, da se mrtvi teh jedi po-služijo, kadar ponoči iz grobov vstanejo. Da mrtvi ob enajstih ponoči vstajajo in do polnoči okoli hodijo, to pa veliko praznovercev še dandanašnji veruje.
Mrtvemu v čast so imeli stari Slovani nekoliko dni po smrti veliko pojedino. Ta spomin žalosti so na kmetih ne le Slovani, ampak tudi Slovenci noter do zadnjih časov ohranili. Kakor nekdaj, tudi zdaj bližna žlahta to pojedino ponavadno sedmi dan po njegovi smrti daje. Zato se imenuje taka pojedina sedmina. V nekterih krajih jo imajo osmi dan po smrti. Ondi jo imenujejo osmina ali osmič a. V drugih krajih jo imajo pa precej po pogrebu; vendar jo imenujejo po stari navadi sedmino, v nekterih krajih pa tudi po-grebščino. Pred pojedino molijo na glas za mrtvega. Potem se ga spominajo tudi med jedjo. Hvalijo njegove dobre lastnosti. Pijejo mu na dušno srečo. Kadar začno suhe jedi na mizo prinašati, kakor slanino, šarkeljne, bob in orehe, je znamenje, da gre sedmina h koncu. Končajo jo po starej slovenskej navadi z molitvijo in se razidejo.