I \ Gregor Strniša ŽABE ali Prilika o ubogem in bogatem Lazarju ali Prilika o ubogem in bogatem Lazarju f 18B si L « mi Režija in scenografija Jaka Ivanc Dramaturgija Jera Ivanc, Marinka Poštrak Kostumografija Maja Ljubotina Glasba Davor Herceg Lektura Arko Maska Matej Pajntar IGRAJO Točaj Peter Musevski Lazar in Lazarus Rok Vihar Babica in Evica Vesna Pernarčič-Žunič Premiera 28. oktobra 2006 Predstava traja l uro in 20 minut brez odmora. Inspicient in rekviziter Ciril Roblek Šepetalka Ajda Vanessa Simonič Osvetljevalec Drago Cerkovnik Tonski mojster Bojan Hudernik Frizer in masker Matej Pajntar Garderoberka Bojana Fornazarič Odrski tehniki Janez Plevnik, Simon Markelj, Robert Rajgelj li | »Ko je z mečem Mihael zamahnil in me je razklal na dvoje, je nastal pekel.« Točaj, Žabe Gregor Strniša se je rodil 18. novembra 1930 v Ljubljani kot četrti in edini preživeli otrok zakoncev Luize Ane Paloutz, sodne uradnice, in Gustava Strniše, uslužbenca na sodišču, časnikarja pri Jutru, igralca v Ljubljani in Mariboru, predvsem pa pesnika in pisatelja za mladino. Mladi Gregor se je v ustvarjanju že zgodaj pridružil očetu; pri enajstih letih je začel kot dijak l. razreda klasične gimnazije objavljati pesmi v mladinski reviji Naš rod, jih do trinajstega objavil že sedem in do petnajstega poleg dveh svojih pesmi ilustriral tudi tri očetove zbirke proze (Riba Feronika, Slike, Pravljice, založba Sidraj. In komaj devetnajst let mu je bilo, ko se je zaradi obiska bratranca, ki je bil takoj po vojni pobegnil v Avstrijo, skupaj z mamo in očetom znašel v priporu. Obtožen je bil izdaje strogo varovanih državnih skrivnosti tujcem in obsojen na dve leti odvzema prostosti, popolno zaplembo premoženja in izgubo državljanskih pravic za eno leto. Najprej je bil zaprt v prisilni delavnici (zdaj zapori na Povšetovi) in tam po dveh mesecih poskusil narediti samomor-z britvijo sije prerezal žile. S Povšetove se je selil po raznih ljubljanskih zaporih in na koncu pristal v taborišču Inlauf v Kočevski Reki ter tam delal v kamnolomu. Po dobrem letu in pol je bil (predčasno in pogojno) izpuščen in na zdravniškem pregledu oproščen služenja vojaščine kot stalno nesposoben zaradi okvare desne roke že od rojstva in deloma zaradi slabega vida. Po maturi se je enaindvajsetletni Strniša vpisal na Filozofsko fakulteto (A - angleščina, B - nemščina) ter ob študiju obiskoval še predavanja iz akadologije (osnove sumerskega in asirsko--babilonskega jezika) na Pravni fakulteti in predavanja iz hebrejščine na Teološki fakulteti. V času študija je sodeloval pri ustanavljanju Revije 57, začel (spet) objavljati pesmi, napisal slušno igro Mavrična krila in prevajal (Medved Pa, Gilgameš, pesmi iz stare egiptovske poezije...). Leta 1959 je izšla njegova prva pesniška zbirka Mozaiki, leta 1961 pa je diplomiral in za diplomsko delo The Anglo-Saxon epic Daniel prejel študentsko Prešernovo nagrado. Istega leta je postal član Društva slovenskih pisateljev, vendar je v drugi polovici 60. let izstopil iz njega. Vse do smrti se je posvečal pisanju in niti dneva ni preživel v službi. Bil je izjemno plodovit avtor ter v slovenskem prostoru popolnoma samonikla dramska in pesniška osebnost. Poleg poezije - izdal je dvanajst samostojnih pesniških zbirk - je pisal tudi dramatiko (Samorog, 1967; Žabe, 1969; Ljudožerci, 1972; Driada, 1976), radijske igre, kratke zgodbe, eseje in književnost za otroke, preživljal pa se je predvsem s pisanjem besedil za popevke (Zemlja pleše, Orion, Prinesi mi rože, Mala terasa, Čez veliko let...). Za svoje delo je prejel več nagrad: leta 1964 nagrado Prešernovega sklada za pesniško zbirko Odisej, leta 1968 prvo nagrado za dramsko besedilo Samorog na Sterijinem pozorju v Novem Sadu, a je nagrado zavrnil, leta 1970 je bila predstava Žabe (rež. M. Korun) nagrajena na Festivalu malih odrov v Sarajevu, leta 1971 pa je dobil Strniša za Žabe nagrado mesta Ljubljane. Leta 1974 je prejel za pesniško zbirko Oko Župančičevo nagrado, „za zaokrožen pesniški opus" leta 1986 Prešernovo nagrado in posmrtno leta 1987 nagrado kristal Vilenice. Umrl je 23. januarja 1987 v ljubljanskem kliničnem centru, potem ko mu je pod vplivom alkohola zaradi delirične oslabelosti in telesne izčrpanosti odpovedalo srce. 1/ moji prejšnji igri je moralo zgodbe povedala Evica v verzih: Kdor je ves od tega sveta, s tistim se rad Hudič igra. Nisem bil presenečen, ko nekateri namišljeni tolmači tiste moje moralitete te preproste prilike niso dojeli, čeprav bi jo prav gotovo razumel vsak brihten kmet. Prav rad pa verjamem, da ljudska pamet obeh verzov ni všeč tistim našim lastnikom majhnih novih stanovanj in majhnih avtov, ki bi vsak od njih lastno mater prodal za par dinarjev, da bi si zanje kupil še eno vrečo cementa za zidavo letoviške hišice. Dramsko besedilo Žabe ali Prilika o ubogem in bogatem Lazarju je bilo na slovenskih odrih uprizorjeno že večkrat, nazadnje pred trinajstimi leti v režiji D. Zlatarja Frega (Koreodrama Ljubljana), pet let pred tem v režiji B. Hieng (SNG Drama Ljubljana), leta 1980 v režiji S. Verča (AGRFT) in leta 1970 v režiji M. Koruna (Mala Drama). Krstno uprizoritev so doživele Žabe leta 1969 na Mestnem odru Koper v režiji M. Marina, a je bila predstava zaradi razhajanja z avtorjem, ki je pri uprizoritvi sodeloval kot umetniški svetovalec, dramaturg in lektor, po prvi ponovitvi umaknjena s sporeda. Strniša je bil, kot potrjujejo tudi zapleti okoli uprizoritev Ljudožercev v režiji M. Koruna leta 1977 (MGL) in posledično, že po avtorjevi smrti, leta 1987 (PDG Nova Gorica), pač zahteven in čustven gledalec svojih dram, ki je uprizoritev, če se mu je zdelo, tudi prepovedal. Gledališki ustvarjalci, predvsem režiserji, se kdaj pošalijo, češ da imajo najraje mrtve avtorje; prepričani so namreč, da je avtor svoje delo opravil, ko je v besedilo vstavil še zadnje ločilo. Avtorje pa sme kljub temu skrbeti, sploh ob krstni uprizoritvi, ali bo uprizoritev zadovoljivo predstavila njihovo delo ali pa ga bo maličila, kot je bil za koprsko uprizoritev Žab prepričan Strniša. Dramska besedila so namreč, z redkimi izjemami t. i. „bralnih dram", že od nekdaj namenjena prvotno gledanju (gledališče-gr. theatron <-theao-mai - 'gledam'), in ne branju. Skrb in reakcije, upravičene ali ne, so razumljive tudi zaradi avtorjeve čustvene navezanosti na dramsko besedilo; že Platon je v Simpoziju pisal o umetniškem delu kot o duhovnem in zato nesmrtnem otroku umetnika. Odraščanje pa je že od nekdaj boleče, tako za starše kakor za otroke. Tudi zato se je Strniša verjetno večkrat počutil podobno kot Točaj; ko je oder zamahnil s svojim mečem, je nastal pekel. Leta 1984 je v pismu F. Piberniku napisal: „Zdaj bo namreč že ravno sedem let, kar dramatike več ne pišem niti ne hodim v gledališče, in to samo zaradi razmer in odnosov do slovenskega pisatelja - dramatika, kakor v tem času in v tej družbi vladajo v slovenskih gledališčih." (V Razmerja v sodobni slovenski dramatiki, 1992) Razmere se kaj dosti niso spremenile, le avtorji so v svojih reakcijah manj radikalni. Strniša v rokopisu zasnovane drame z naslovom Jama, igra o ženski zvestobi, iz katere je še leta 1974 uvrstil nekaj verzov v pesniško zbirko Severnica, ni dokončal nikoli. Rokopisno gradivo je, razočaran nad gledališčem, uničil. 1/ nasprotju s tistim znanim sodobnim mislecem [Sartre] sem torej prepričan, da je bistvo pred bitjo in da je ravno naše svobodno odločanje najmočnejši dokaz za obstoj nadnaravnega sveta, ki ga ta mislec zanika: naše zavestno svobodno ravnanje ni moglo kar nastati iz tegale otipljivega sveta, sredi sklenjene vzročne verige fizikalnih in biotehničnih zakonov, ampak je našo svobodo lahko spočela in nam jo podarila nadnaravna moč, ki ravno po njej tudi zmeraj posega v ta svet. Če pa ne bi ne imel svobodne volje, bi bil človek zares, čeprav neskončno zapleten, vendar samo po naravnih zakonih že vnaprej usmerjen, določen, končen in omejen stroj: humanoidni robot. 6. S., 1972 (v Predgovoru k Ljudožercem) Tokratna uprizoritev Žab se v času nastajanja tega zapisa še rojeva. „Kakšen bo konec, ne ve nihče," se strinjamo s Točajem. „Mesto zrase, mesto pade, / prst ostane, in kar pride / iz prsti: venci rož - in žabe." Žabe bodo vedno rinile na površje, ne glede na to, kako (ne)pomembne so njihove uprizoritve. Več bo na tem svetu potrošnikov, bolj aktualne bodo. Če se le, bognedaj, enkrat ne zgodi, da bo želja po imeti nagrajena tudi v večnosti in bo metafizika popolnoma izginila s tega sveta. Ja, Strniševe Žabe rasejo z rimami in asonancami iz večne prsti metafizike med „mokro cveteče rož'ce poezije". Ker jih pojijo mitologija, religija in filozofija vzhoda in zahoda, je njihova simbolika razsežna in ob napačni interpretaciji tudi vsebinsko zavajajoča, saj omogoča konotacije, ki jim ni videti konca. Strniša je imenoval svojo dramo moraliteta in jo podnaslovi! Prilika o ubogem in bogatem Lazarju-s tem je poudaril njeno navezavo na srednjeveške dramske zvrsti. Kratki zunanji obseg (okrog 1500 verzov), moraličnost, povezana s humorjem, in tridelna členitev vsebine (nedolžnost, padec, rešitev oz. vrnitev v nedolžno stanje) povezujejo Žabe z moraliteto, biblična tematika (priliki o bogatinu in ubogem Lazarju, Lk 16, 19-31, ter o Lazarjevem vstajenju, Jn 11) pa z misterijem. A v Žabah ne gre za prevzemanje, ampak za predelovanje. V srednjeveških moralitetah pride do rešitve oz. vrnitve v nedolžno stanje s pokoro, ta pa je pogojena s hkratnim obstojem pozitivne in negativne metafizike. A v svetu, ki ga prikazujejo Žabe, Boga ni. Zato pokora ni možna in funkcijo pozitivne metafizike prevzame Hudič, s tem da vrne skušanega v prvotno stanje. V priliki o Lazarjevem vstajenju obudi Lazarja Kristus, v Žabah Hudič. V priliki o bogatinu in ubogem Lazarju konča ubogi, revni Lazar v nebesih in bogatin v peklu, pri Strniši pa se (združena v enem telesu) v peklu znajdeta oba. Dualizem je v Žabah izrazito prisoten; vsak lik je podvojen s svojim nasprotjem in med vsemi nasprotji prihaja do dialektičnega prehajanja. Lazar/Lazarus sta le dve plati ene in iste osebe, ki pa je, gledano širše, spet le fizični p roti pol metafizičnega para Hudič/Evi ca. Svojih metafizičnih izkušenj se spominjata le kot hudih sanj; revni poštar Lazar sanja, da je bogat, bogatin Lazarus van Guldenmeer pa sanja, da je revež. Kaj so sanje in kaj resnica, se na koncu sprašuje Lazar. Namesto odgovora se spomnimo na taoističnega misleca Čuang Ceja, ki je sanjal, da je metulj, ko pa se je prebudil iz sanj, ni vedel, ali je metulj, ki sanja, da je Čuang Ce, ali je Čuang Ce, ki je sanjal, da je metulj. Torej smo mi samo prispodoba za celoviti svet absolutnega, nadnaravni svet, ki je prvotnejši, pomembnejši in resničnejši od naravnega, vsaj kot nam ga varljivo prikazujejo naši čuti in razlaga naš razum. G. S., 1973 (v Svetu in kozmosu)! Lazar in Lazarus - „s topim mečem uma med nogami" - sta podvržena fizičnemu, materialnemu svetu in v tem še korak niže od najbolj razvpitega podpisnika pogodbe s hudičem, dr. Fausta, ki si ni želel samo imeti, ampak predvsem vedeti; sta torej podoba Slehernika, ki „je ves od tega sveta". In „s takim se rad hudič igra". A Hudičeva igra ni tako preprosta. Pravi, da hoče pomagati, njegova (..boljša") polovica Evi ca pa mu očita telečjo pamet, ker še zdaj verjame v človeka. V svetu Strniševih Žab stvari so in niso, zato niti Hudičev rojstni dan najbrž ne sovpada zgolj po naključju s Kristusovim vstajenjem. Ali kot pravi Zlodej v Cankarjevem Pohujšanju: »Nebesa pekel, pekel nebesa-razvoj pleše v kolobarju; in komaj se zlodej zave, je že svetnik; in komaj se svetnik pokriža, plane v greh." Za lazarčka, človeka, ki je ves od tega sveta, ni odrešitve, ravno tako je ni za Hudiča in Evico. Preobrazba lazarčkov, ki odstira novo podobo, v svojem bistvu ostaja, tako kot pri žabi, simbolu vstajenja in hkrati ponavljanja, vedno enaka. Lazarčki pa se vsi plazijo po Široki cesti, čeprav morda iščejo ozko pot. Za take upanja ni. A Hudič upanja in vere še ni izgubil. Samo enkrat mora lazarček menjati tudi bistvo, ne le podobo, pa bo upanje tudi za Hudiča in njegovo polovico. Skušanje lazarčkov je zato igra, s katero si nesrečni polovici pestrita večnost, hkrati pa je zaradi nemočnosti njune ponovne združitve tudi brezupen poskus bega pred večnostjo v smrt. A Hudič, Adam in Eva so bili iz raja izgnani za večno. Ustvarjalnih dilem nimam. Imam pa, ker živim kot svobodni pisatelj brez nepoetične sinekure, zmeraj večje materialne dileme čisto osnovne eksistencialne narave, kar mi zmeraj bolj otežkoča zbranost, potrebno za vsako ustvarjalno delo; v tem smislu - ampak edino v tem smislu - imam torej tudi ustvarjalne dileme. G, S., 1986 (v Naših razgledih; Za konec pa še ena zgodba o polovicah, ki jo v Platonovem Simpoziju pripoveduje Aristofan: Nekoč 50 imeli ljudje dva obraza, štiri roke, štiri noge in dve spolovili. Moški so imeli moški spolovili, ženske ženski, hermafroditi ali dvospolniki pa eno moško in eno žensko. Bili so močnega telesa in odločnega srca, a so sčasoma postali predrzni. Hoteli so napasti bogove, Zevs pa jih je kaznoval tako, da je vsakega prerezal na pol. Vse od takrat blodimo ljudje po svetu v vroči želji, da bi našli svojo polovico in se z njo spet združili v eno. Jera Ivanc Gregor Strniša ŽIVA ZVEZDA Zvezda me vsrkava vase, pa ne vem, katera zvezda. Strašno je, kadar te vzame in do dna izpije zvezda. Ležem, ležim ko pripeta: takrat tista zvezda vstaja. Vstanem, stojim kot ukleta: tista zvezda takrat zahaja. I/so noč slišim stolpno uro, ves dan delam težka dela -vsak večer in vsako jutro pa me pije daljna zvezda. Iz nedokončane drame Jama, igra o ženski zvestobi DVOGLAVI JAN Dvoglavi Jan, kakor ga imenuje Gregor Strniša v Žabah, ali Mercurius duplex obrača k svetu zdaj svoj drugi obraz - obraz Hudiča. In kakorkoli, naj zveni še tako neverjetno, ugotavlja Jung v svojem delu Človek in njegovi simboli - določa tudi Hudiča v njegovem bistvu dvojnost: „V pozitivnem smislu se pojavlja kot Lucifer - dobesedno: nosilec luči." Hudič/Točaj razkrije Lazarju njegovo resnico: tudi človek je kot odblesk Boga ali Hudiča determiniran z dualizmom, z nepomirljivima poloma nezdružljivega. V Žabah Strniša jasno pove, „da je mogoče misliti svet le v obliki razcepa"*. Mit o samorogu govori pravzaprav o prevari ljubezni - o njeni naravnanosti v izdajo. Izdaja samoroga/boga je hkrati tudi izdaja ljubezni. Zato vse od uboja samoroga vlada ljubezni zakon večne nezdružljivosti. Narcisistično bistvo ljubezni-postati Eno (s svojim Bogom) - se izkaže za neuresničljivo in pogubno. Je zgolj želja postati sam Bog ali žrtev tega Boga. Tudi Strnišev Bog a priori ni Eno. Napon nasprotnosti v človeku je le zrcalna slika božjega. Toda težnja postati Eno je tudi temeljna alkimistična tendenca, hermafroditski Merkur pa simbol večne želje po združitvi dveh nezdružljivih polovic, katere skrajna oblika je incestno razmerje med bratom in sestro. Na tem izhodišču pa se začenjajo tudi Žabe, neizpodbitno nadaljevanje Samoroga. Evokacija ..Merkurjevega simptoma" postane v Žabah več kot očitna: EVICA: (steg- Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v božje kraljestvo. (Mr 10, 25) ne roki proti njemu). Moja nesrečna polovica. / TOČAJ: (jo prime za roke). Moja nesrečna polovica. /[...]/EVICA: Nikdar večne bova eno, / TOČAJ: kot sva bila, preden je / zamahnil z mečem Mihael. Je Eros težnja k Enemu?" se sprašuje Lacan v svojem delu Še in podobno vprašanje si zastavlja tudi Strniša v Žabah. Žabe so edini dramski tekst, v katerem Strniša neposredno postavi v ospredje problem ljubezni in spregovori o nemogoči želji „postati Eno": EVICA: Vse dni bova vsak dan midva / legala in se družila, / TOČAJ: in se nikdar več združila, / dve nesrečni živi stvari, / v enega in srečnega, / ki nosi na obrazu luč. Lacan nadaljuje: ..Ljubezen je nemočna, čeprav je vzajemna, ker ne ve, da je zgolj želja biti Eno, kar nas pripelje do nezmožnosti, da bi vzpostavili relacijo med njima. Relacijo med katerima njima? - med dvema spoloma." Toda pri Strniši je groza nemoči ljubezni določena prav z vedenjem želje „biti Eno". Še huje: moški in ženska (Točaj in Evica) se zavedata, da sta nekoč bila Eno, a da jima je to za zmeraj odvzeto in onemogočeno, ni jima pa odvzeta želja biti Eno, ki določa njune nenehne poskuse postati znova Eno, zmeraj znova in znova. Obsodba je prav v vedenju in seveda v želji po vnovični združitvi, ki pa se zmeraj izkaže za jalovo dejanje. Relacija med spoloma se izkaže kot nemogoča. Njuno bistvo je namreč hermafroditsko, spol je le zunanji znak neke Enosti, ki je hkrati ženska in moška sestavina v obeh. Pri Strniši dobi odnos med moškim in žensko novo razsežnost. Če je pri Lacanu ženska „ne-vsa", kar Lacan navsezadnje le izpelje iz spolnega razmerja, ki temelji na užitku Drugega, pa sta pri Strniši nepopolna - „ne-vsa" - oba: moški (Točaj) in ženska (Evica), saj njun odnos ne temelji na ..spolnem razmerju". Njun odnos je odnos dveh padlih duš in zgodi se, da iz različnih izhodišč prideta oba, Lacan in Strniša, do podobne ugotovitve - edino ljubezen je lahko tista, ki zapolni odsotnost spolnega razmerja. Ljubezen, Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. (Lk 13, 24) Usoda E vice in Točaja je prav v obsojenosti na večno življenje: TOČAJ: Dve stvari, preveč nesrečni, / da bi še znali umreti, / EVICA: bova večno ločeni, / OBA: neskončno večnost večnosti. Prav zaradi vednosti o svoji hermafroditski naravi, ki med njima samima obstaja kot večno neizpolnjena želja „biti Eno" (ena Duša), si Hudič in njegova ženska polovica izmislita Igro. Spolno razmerje je mogoče le prek tretjega, je mogoče le v igri z Lazarjem. Šele v odnosu do tretjega, do nekoga, ki ga ne ljubi in nikakor ni ona sama, lahko Evica zaigra žensko in Točaj moškega. Kot dva različna spola lahko delujeta le v razmerju do nekoga, ki je zunaj, ki ju vidi ločeno kot moškega in žensko. Šele na tej točki se lahko razkrije tudi Lazarjeva zgodba. Toda Lazar je svoji tragični ambivalenci navkljub tako preprosto empiričen v želji po spremembi identitete iz reveža v bogatega Laza ruša, da izzveni tragikomično. Prav zaradi preprostega pogleda na svet, ki zaznava zgolj fiziko, ga Hudič - obremenjen z metafizično stisko -zmanipulira za svojo igro. Lazarje kot produkt neke sprofanirane družbe, ki zanika vsakršno epifanijo metafizike, tudi karikatura te družbe in njena žrtev. Če drži Lacanova postavka, da se zgolj v sanjah približamo pravi zbujenosti in se dotaknemo realnega, travmatične stvari kot vzroka želje, zbudimo pa se prav zato, da bi ki izklicuje svojo lastno negacijo v smrt zaradi nevzdržnosti stanja „ne biti Eno". Obsojen na večno življenje in ne biti Eno je neprimerno grozljivejše kot biti večno združen v smrti, to pa pomeni biti sposoben tudi ubiiati. umoriti. Rok Vihar, Peter Musevski in Vesna Pernarčič-Žunič Rok Vihar in Peter Musevski Vstopite skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. (Mt 7, 13) sanje o Lazarju revežu. In ko se Lazar znova zbudi, se krog ponovi - spet sanja o svoji drugi polovici, spet si želi postati Lazarus. In to se ponovi trinajstkrat, in ponavljalo se bo v neskončnost, tako kot si bosta Hudič in njegova ločena ženska polovica neskončno neskončnost želela postati Eno. Zaprt krog, „opus circulare", znan v alkimiji kot Ouroboros, kot podoba zmaja oz. kače, ki grize svoj lastni rep, se nikoli ne sklene. Želja sili zmeraj v polje druge realnosti, narava in čar želje sta v njeni latentni želji, da se ne uresniči. Čar želje in njena neusahljiva moč sta v njeni neudejanjenosti, v večnem hrepenenju, v prividu. Zato se tudi ljubezen dogodi Lazarju na isti ravni prividnosti. Ker ni obremenjen z vedenjem in težnjo po Enem, saj svoje druge polovice ne pozna, si jo izmisli, si jo umetno sproducira - privid dobi poteze Evice, ki postane tako utelešenje večno ženskega: LAZAR: Zaljubil sem se v privid! / Imam rad tisto, ki je ni. / Ni je na svetu, ni je na nebu! Privid postane kot objekt želje obsesija, ki s samomorom ali umorom samo zamenja svoj predznak. Hudič pa prav na obeh Lazarjevih preobrazbah potrdi obstoj metafizičnih kategorij Duše in Vesti, ki Lazarja določata in opredeljujeta predvsem na ravni nezavednega, saj mu ju je družba na ravni zavednega izbrisala iz zavesti. Obe kategoriji moralnega, ki ju je človek zavrgel z umorom naprej sanjan, da m se izognili srečanju z realnim -se zgodi Lazarju prav to. Hudič (Točaj) mu omogoči, da sanja naprej, da se sooči z realnim znotraj svojih sanj. Toda tudi znotraj te nove realnosti Lazarja kot bogataša nhstaiain snet novratne samoroga, ko je zatajil vest ir zanikal dušo, se vračata k človeku po via negativi izkušnje pekla, v katerem je vsak človek svoj lastni pekel. 5 preobrazbo Hudič opozori na neizogibno resnico o obstoju Duše. Sprememba Lazarjeve identitete je pogojena z izgubo prejšnje. S tem pa, ko Lazar zavrže svoj Jaz, izgubi spomin, izgubi svojo preteklost, izgubi svoj objekt želje - vse to pa je in prav to je za Strnišo Duša: LAZAR: Ampak to ne bom več jaz! / TOČAJ: Rekel si, da duše ni. / To, za kar se zdaj bojiš, / to je, vidiš, to je duša! Duša pa, obremenjena s težo greha in zaznamovana z zločinom, prestopi na drugo raven - postane oblika neizprosne Vesti: TOČAI: Rekel si, da ni vesti. / Ta, ki zdaj pred njo bežiš, / ta je, vidiš, to je vest/. Z umikom Boga iz sveta sta tudi Duša in Vest zapadli v polje moči pekla, s katerima Hudič manipulira s človekom, da bi se tako odrešil svojega večnega prekletstva, da bi vsaj kot privid izživel svoj moški in ženski pol. Toda ker obstaja zgolj kot privid, ga Lazar ne more odrešiti, saj njegova opozicija ni dovolj močna, ker ne izhaja iz območja sakralnega, ki bi nosilo v sebi moč za izničitevzla. Tudi Lazarje zgolj privid, ki ga sanja Hudič. Marinka Poštrak Odlomek iz eseja Misliti svet v obliki razcepa ali Vizija sveta Gregorja Strniše (revija Maska, št. 8/g, 1987/88) Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo. (Mt 7, 14) Gregor Strniša NOŽU Sladki nož, neskončno jeklo, koliko krvi je steklo pod tabo vsako davno noč, ubijalsko noč, nekoč! Sladki nož, daljši od časa, vse noči sem te čakala -ljubi moj, divja čebela, jaz sem to noč zacvetela! Sladki nož, ki nimaš kraja, tanjši kot jutranja sanja, beli golob, zapoj zame v temnem golobnjaku rane! Sladki nož, ki nimaš konca, moje srčne roke roka, sokol-lovec moje desne, zleti v moje prsi bele! Šini med bela oblaka, da bo zasijala zarja, sladki nož, neskončna klina, mlade rane bolečina! Iz drame Žabe Jaka Ivanc REŽISER SE PREDSTAVI Rojen 4. 2. 1975 v Ljubljani. Maturiram na Gimnaziji Poljane, večerna šola. Eno leto obiskujem fakulteto za šport, na AGRFT sprejet leta 98 v letnik Dušana Jovanoviča. Diplomsko predstavo postavimo v Mali Drami - Milena Markovič: Paviljoni ali Kam grem, od kod prihajam in kaj je za večerjo. V isti sezoni debitiram v Mestnem gledališču Ljubljanskem na Mali sceni s predstavo Hrošč avtorja Mladena Popoviča. Kasneje se spopadem v istem gledališču s Svetniki (Michael Hollinger), tokrat na velikem odru. V Lutkovnem gledališču Ljubljana režiram Perzeja in Zakaj verjeti v zmaje, avtorice Jere Ivanc (op. a.: moja sestrica dvojčica). Na festivalu Skup 2005 prejmem nagrado za režijo predstave Kaspar Petra Handkeja v izvedbi SMG Ljubljana. V koprskem gledališču režiram Katko in Bunkca (Marijan Tomšič) in Klementov padec (Drago Jančar). Leta 2005 me vpišejo v razvid samozaposlenih v kulturi. V sezoni 2006/200? se zaposlim v Gledališču Koper. Vesna Pernarčič-Zunic Vesna Pernarčič-Žunič, Peter Musevski in Rok Vihar Pregled sezone 2005/2006 Prešernovega gledališča Kranj Uprizoritev Doma Na gostovanjih V sezoni 2005/6 Skupaj predstav od premiere 6. Brecht: MALOMEŠČANSKA SVATBA 6 3 9 27 D. Muck: BLAZNO RESNO ZADETI 16 11 27 92 E. Flisar: NORA NORA i 11 12 28 A. T. Linhart: ŽUPANOVA MICKA 9 - 9 164 M. Jones: KAMNI V ŽEPIH 12 17 29 29 E.Jelinek: DRAME PRINCES 10 3 13 13 J. Gfovvacki: ANTIGONA V NEW VORKU - 1 1 43 M. Kurat: NEKAJ DRAGEGA IN POPOLNOMA NEUPORABNEGA 6 9 15 70 H. C. Andersen, 5. Stres: PASTIRICA IN DIMNIKAR 15 16 31 31 J. Kosinski: GOSPOD CHANCE 12 1 13 13 F. Schiller: SPLETKARSTVO IN LJUBEZEN 10_ 2 12 12 _ Sofokles: KRALJ OJDIPUS 10 _24__ 34 43 G Strniša: ŽABE _J - ! 1 Skupaj 108 98 206 V organizaciji Prešernovega gledališča je bilo v sezoni 2005/2006 odigranih: - 206 predstav Prešernovega gledališča, - 92 predstav 71 gostujočih uprizoritev, - 74 drugih prireditev. Vseh predstav in prireditev je bilo 372, ogledalo si jih je 68.831 obiskovalcev. Igralski nastopi v sezoni 2005/2006 Eva Btiin k. g • Otrok Kralj Ojdipus 18 18 Boris Cavazza k. g • Jokasta, Tejrezias, Kralj Ojdipus 34 34 Duhovnik, Pastir Aleksandar Čaminski k. g • Vodja zbora Kralj Ojdipus 34 34 Gregor Čušin k. g ■ Monkof, Županova Micka 3 3 Tulpenheimov perjatel Martin Dukarič la. • Glasbenik Drame princes 13 13 Bojana Fornazarič -la • Srčeva dama Pastirica in dimnikar 31 31 Uroš Gorenc k. g • Glasbenik Drame princes 13 13 Andrej Goričar k. g • Pianist Malomeščanska svatba 8 8 Marjeta Gregorač k-g • Ženinova mati Malomeščanska svatba 8 8 1 1 J k. g • Charlie Conlan Kamni v žepih 29 29 Bojan Hodemik k. p • Policist Antigona v NewYorku 1 1 Vesna Jevnikar • Rezka, soseda Blazno resno zadeti 27 • Žena Malomeščanska svatba 9 ■B • Anita Antigona v New Yorku 1 ■ • Krasnočka Nekaj dragega in 15 popolnoma neuporabnega • Trnuljčica Drame princes 13 • Eve Rand Gospod Chance 13 • Njegova žena Spletkarstvo in ljubezen 12 90 Branko Jordan • Fuivio Drame princes 13 • Thomas Franklin, Gospod Chance 13 ■ TV-voditelj, Predsednikov tajnik, Moški • Dimnikar Pastirica in dimnikar 31 • Ferdinand Spletkarstvo in ljubezen 12 69 Jose M • Lovec Drame princes 13 13 Robert Kavčič k. g. • Kuhar Malomeščanska svatba 9 • Godec Županova Micka 9 I|| • Pikov kralj Pastirica in dimnikar 31 49 Matej Krajtar • Glasbenik Drame princes 13 13 Boštjan Krek k, p. • Palček Drame princes 13 13 Petra Krištofeic k; 9. • Lena Blazno resno zadeti 13 13 Robert Kukovič k. g. • Glasbenik Drame princes 13 13 Tomaž Kukovič jas- • Glasbenik Drame princes 13 13 Nena Močnik ISl • Lena Blazno resno zadeti 14 14 Desa Muck k. g- • Desa Blazno resno zadeti 27 1? Peter Musevski • Ojdipus Kralj Ojdipus 34 • Miro, Žužin oče Blazno resno zadeti 27 • Njegov prijatelj Malomeščanska svatba 9 • Ledeni in Monter Nekaj dragega in popolnoma 15 neuporabnega • Chance Gospod Chance 13 • Miller Spletkarstvo in ljubezen 12 • Točaj Žabe 1 m Sebastjan Nemanič - . • Palček Drame princes 13 13 Tine Oman • Maks, Desin mož Blazno resno zadeti 27 • Nevestin oče Malomeščanska svatba 9 • Jaka, župan Županova Micka 9 • Franci Drevenšek Nekaj dragega in popolnoma 15 neuporabnega • Batler Gospod Chance 13 • Wurm Spletkarstvo in ljubezen 12 85 Mojca Partljič k. g. • Cvetka, Žužina mama Blazno resno zadeti 27 27 Vesna Pernarčič-Žunič ■ Nora 1 Nora Nora 12 • Babica, Evica Žabe 1 k! Tomaž Podlesnik M • Glasbenik Drame princes 6 6 Marinka Poštrak k. g. • Natakarica Drame princes 13 13 Matej Puc s. • Princ Drame princes 13 13 Nina Rakovec M • Žuža Blazno resno zadeti 14 14 Pavel Rakovec • Glažek, en šribar Županova Micka 9 • Marjan Nekaj dragega in popolnoma 15 neuporabnega • Benjamin Rand Gospod Chance 13 • Stari Kitajec Pastirica in dimnikar 31 68 Darja Reichman • Njena sestra Malomeščanska svatba 9 • Štemfeldovka, ena Županova Micka 9 mlada bogata vdova • Majda Nekaj dragega in popolnoma 15 neuporabnega • Nora 2 Nora Nora 12 • Rozamunda Drame princes 13 • Luisa, Gdč. Hages, Gospod Chance 13 TV-snemalka, Sophie • Ladij Milford Spletkarstvo in ljubezen 12 |i Ciril Roblek k. g. • Pomoč pri strežbi Malomeščanska svatba 9 ■ Policist Antigona v New Torku 1 • Godec Županova Micka 9 • Kaplan Kralj Ojdipus 34 • Karin fant Pastirica in dimnikar 31 83 Nataša Roblek kE •Žuža Blazno resno zadeti 13 „13 ■ Vesna Slapar • Nevesta Malomeščanska svatba • Micka Županova Micka 9 S • Olga Nekaj dragega in popolnoma 15 neuporabnega Bjl m • Sneguljčica Drame princes 13 • Louise Spletkarstvo in ljubezen 12 • Pastirica Pastirica in dimnikar 31 89 Gašper Srečnik k, g. ■ Glasbenik Drame princes 13 13 Franci Save k. g. • Glasbenik Drame princes 7 7 Igor Štamulak • Mladi moški Malomeščanska svatba 9 • Emanuel von Kalb Spletkarstvo in ljubezen 12 • Hudiček Pastirica in dimnikar 31 59 Matjaž Tribušon k. g. • Saša Antigona v New Vorku 1 •Tulpenheim, Županova Micka 6 en žlahtni gospod 7 Slavko Turk k,g. • Palček Drame princes 13 13 Urša Uršič k. g. • Otrok Kralj Ojdipus 18 18 Aleš Valič k-g. • Predsednik Spletkarstvo in ljubezen 12 Borut Veselko k, g. • Policist Antigona v New Vorku 1 • Helmer 1 Nora Nora 12 • Tulpenheim, Županova Micka 3 en žlahtni gospod •JakeOuinn Kamni v žepih 29 45 Rok Vihar k. g. • Kreon, Sel, Služabnik Kralj Ojdipus 34 • Ženin Malomeščanska svatba 9 • Bovhca Antigona v New Vorku 1 ■Anže, Mičken ženen Županova Micka 9 •Janko Nekaj dragega in popolnoma 15 neuporabnega • Helmer 2 Nora Nora 12 lil • Lazar, Lazarus Žabe 1 81 Matjaž Višnar • Inšpektor Blazno resno zadeti 27 • Njen mož Malomeščanska svatba 9 • John Antigona v New Vorku 1 • Monkof, Županova Micka 6 Tulpenheimov perjatel • Andrej Nekaj dragega in popolnoma 15 mm neuporabnega ■ Predsednik ZDA Gospod Chance >3 • Služabnik Spletkarstvo in ljubezen 12 83 Javni zavod Prešernovo gledališče Kranj Glavni trg 6, Kranj www.pgk.si pgk@pgk.si Tajništvo 04 / 280 49 00; Faks 04 / 280 49 10 Direktor Borut Veselko 04 / 280 49 12; borut.veselko@pgk.si Vodja umetniškega oddelka in dramaturginja Marinka Poštrak 04 / 280 49 16; marinka.postrak@pgk.si Marketing in odnosi z javnostjo Mirjam Drnovšček 04 / 280 49 18; mirjam.drnovscek@pgk.si Koordinator programa Robert Kavčič 04 / 280 49 13; robert.kavcic@pgk.si Računovodkinja Darka Mihelič Tajnica Gaja Krgštufek Garderoberka Bojana Fornazarič Frizer in masker Matej Pajntar Inspicienta in rekviziterja Ciril Roblek in Bojan Hudernik Osvetljevalec Drago Cerkovnik Odrski tehniki Simon Markelj, Janez Plevnik in Robert Rajgelj Čistilki Stojka Velova in Asima Avdič Igralski ansambel Vesna Jevnikar, Branko Jordan, Peter Musevski, Tine Oman, Vesna Pernarčič-Žunič, Pavel Rakovec, Darja Reichman, Vesna Slapar, Igor Štamulak in Matjaž Višnar Blagajna 04/20 10 200 Rezervacije in prodaja vstopnic od ponedeljka do petka od 10.00 do 12.00, ob sobotah od 9.00 do 10.30 Gledališki list javnega zavoda Prešernovo gledališče Kranj Sezona 2006/2007 Št. 4 Odgovorni urednik Borut Veselko Urednica Marinka Poštrak Lektor Arko Oblikovalka Tanja Radež Fotograf Mare Mutič Priprava Alten Tisk Tiskarna Žnidarič 9 PREŠERNOVO GLEDALIŠČE KRANJ