LISTEK tMi O tovarišu Justinu Arharju, ki smo o njega preranii smrti poročali v zadnji številki, piše tržaška »Edinost«: Neizprosna smrt ni zadovoljna samo z brezmejnimi žrtvami na bojnem polju, tudi v vrste doma ostalih poseza s svojo brezobzirno koso. Zopet nam je iztrgala prijatelja, znanca, narodnega delavca — c. kr. učitelja Justina Arharia. Zapustiti nas je moral v cvetu moške dobe 33. let, ko smo še pričakovali od njega nadaljncga dela tako na šolskem, kakor tudi na narodno-socialnem polju. Kot šolnik je vedno skrbel, da se otroci mnogo natiče, zato je napram površniin in brezbrižnim učencern nastopal strogo, hoteč jih privesti do marljivosti in jim vcepiti trdno voljo do dela, kakor jo je imel sam. Pokojnik se je rodil 1. 1883. v Št. Rupertu na Dolenjskem kot naijmlajši sin malega kmetiča, ki gai je Bog obdaril z veliko družino. V ljudski šoli so učitelji kmalu spoznali izredni talent mladega Justiina, pa so priporočali očetu, naj ga ix>šlje v Ljubijano. Oče se je temu upiral (en sin je ravno takrat končal ljubljansko gimnazijo), češ, dai mu je nemogoče šolati v mestu več otrok. Slednjič se je vdal prošnj&m, a pod pogojem, da Justin »kmalu pride do kruha«. Ne bom opisaval bridkosti mladega diiijaka, ki je tudi na gimnaziji dobro uspeval in jo zapustil v IV. razredu, pa »da bi knialu prišel do kruha«, šel na učiteljišče. To je dovršil I. 1903. z odliko. Še isto leto je bil imenovan za učitelja na C Mšolo pri Sv. Jakobu v Trstu. Tu je ostal dve leti, nakar je bil imenovan za c. kr. učkelja na pripravljalnici za srednje šole, kjer je služboval do svoje prerane smrti. Avgusta lanskega leta je bil poklican pod orožje. Ne glede na svoje zdraivje je tudi tam izvrševal svojo službo, pa si zaradi sibkosti nakopal kal bolezni. Ko je bil koncem jeseni oproščen vojaške službe, je vzlic bolezni še nekaj mesecev poučeval, nakar je po na^ svetu zdravnikov pustil šolo za par mesecev — a sedaj, žal, za vedno... Prišedši v Trst, je pokojnik vstopil v naša narodna društva. Tako se je seznanil brzo z raznimi krogi, ki so ga navdušili za narodno delo. Pooetkoma je nastopil z nekolikiimi ^pedagoškimi predavanji za starše v »Šentjakobski čitalnici«. Nastopal je pri diletantskih prireditvah »Dramatičnega društva«, pri katerem je bil več let odboraik, ko se je ustanovil stalni oder. Še več nego pri »Dramiatičnem društvu« je pokojni Arhar deloval za našo CM družbo. L. 1906. se je lnoška podružnica CMD reorganizirala, in med novimi odborniki je bil tudi Arhar. Ta novi odbor se je namreč jako zavzel za razširjenje CM šolstva. Odbotu se je zaradi novih razmer (v vodstvu CM družbe in politiških) posrečila ustanovitev nove šole na Acijuedottu, več paralelk in kasneje tudi zgradba novega šolskega poslopja pri Sv. Jakobu. Pri vsem podrobnem delu za to izpopolnitev je bil pa vedno s svetom in delom na razpolago tudi Arhar. Le oni gg. odborniki, ki so v tej novi eri sami sodelovali, vedo, koliko težav, neprijetnosti, hqje, ogledovanj itd. je stal ta napredek. A pri vsem tem je bil stalno navzoč Arhar. Njegovo delovanje za CMD je najlepši spomenik, ki si ga je postavil med nami. Jako bo pa pogrešala pokojnika »Trgovsko-obrtna zadruga«, ob katere zibeli je stal, deloval v njej najprej kot nadzornik, potem kot član načelništva in upravitelj. Odkar ni bil več odbornik »Dralmatičnega društva« in podružnice CMD, je posvečeval svoj prosti čas temu zavodu, ki ga je v priznanje za. njegovo delo in zmožnost poslal kot zastopnika v kuratorij »Trgovske šole« in odbor hotelske družbe »Grlian«. Še nekaj naj omenimo k sklepu! V svoji neomahljivosti je imel navado, da je povsod rad povedal resnico v ook Zaradi tega se je marsikomu zameril. A danes smo prepričani, da ga ni med nami, ki mu ne bi dal priznainja, da je bil »mož, trd, jeklen«. Tržaško Slovenstvo ga ohrani1 v častnem, hvaležnem spominu! Nova smer v izobrazbi mladine.