Karanfil.
Zgodovinska povestica.
Na dvoru čara Ivana je za najbolj vitežkega dvornika slal grof Demeter S. Bil je visoke krepke postave, v očeh mu je žaril ogenj pogumnosti in nevstrahljivosti, ponosno pa vendar prijazno in vljudno njegovo vedenje prikupilo ga jfe visokim in nizkim; znajden je bil v znanostih in umetnostih tadanjega časa; v poslih, ki zadevajo deržavne reči, se je že večkrat skazal bistrega uma in zdrave pameti. Vse se je čudilo nad njim, in njegove dušne sposobnosti in telesna njegova lepota je privabila se celo mladega careviča Petra, da si ga zbere v ljubega prijatla. Al dolgo ni ter-pela ta zveza; kmali ju nekaj za zmirom loči, in to bila je lepa, krasnomila, ljubeznjiva knezinja Mihaelovna G. Prelepa deva uda se kmali presrečnemu grofu; mlada za-ročnika, od čara bogato obdarovana, hitita radostno k poroki v neko bližnje selo pri Petrogradu ; nesrečni carevic pa zapre se tužno in žalostno v svojo samotno sobo; neka tajna otožnost prevzame mu serce , in le po mnozih prošnjah sestre Zofije zapusti sobo svojih bolečin.
Grof S. spozna kmali, da je najbolje, ako se odtegne nevarnim zapeljivostim carskega dvora, in ko je Peter nastopil samovladarstvo cele Rusije, poda se grof s svojo mlado ženko na mejo Sibirsko. Al bledi angelj smerti reši kmali grofa njegovih skerbi; nemila smert vzame mu lepo Mihaelovno, ki se je ravno razcvela bila v najkrasnišo cvetico, zapustivši mu dragi spomin njune ljubezni, zalega sinčeka Romanov-a, ki je zedinoval z materno mi-loto očetove prednosti; al ker je zgubil skerbljivo vodnico po raznih viharjih življenja, ga je le oče sam gojil in pod-učeval, od kterega je res prejel plemenito omiko, pa tudi dosti divjosti tistega časa.
Kmali se je vidilo, da je Romanov prešerin in raz-ujzdan plemič; vsaki deklici je, če je le mogel, nagajal; noben konj mu ni bil predivji, da bi ga ne bil jahal; brez
159
160
milosti in straha je dirjal s svojo lovsko derhaljo po žito-polnem polji in po zelenih travnikih.
Stari grof si je mislil: „m!adost je norost; vsega tega se bo že znebil, ko bo starejši prihajal!a in pošlje sinčka po svetu. Romanov preleti z rusko urnostjo Poljsko, Cesko, Ogersko, Nemško, Angležko, Fraucozko, Laško in na po-vratku vstavi se v vasi llungcn, ker se mu je tukaj kolo sterlo. Voznik vpije in razsaja, kolar trudi se s kolesom, grof pa mora celo uro  — se sprehajati!
Ko grof tako gori in doli pohaja, sreča ga — čudno-krasna livonska (lillandska) deklica s prijetno dišečim ka-ranfilom v nježni beli ročici — oh! deklica lepa kot Vila v planinah zelenih, v mični ruski obleki; prijazne čeme oči se ji tako milo svetijo in ustnice žarijo ji kot rožica pomladna, in vabijo izserkati jim medico presladko.
Omamljen od te nebeške lepote objame Romanov krasno devo. ,5Stoj angeljček, mili!" — reče ognjeni mladeneč — kam hitiš? in komu neseš ta karanfil? Ako je na prodaj, terjaj, kolikor hočeš, dobila boš!"
Sramožljivo zarudi Katinka do svilnatih kit in nježno zašepta: ^Karanfil ni na prodaj, žlahui gospod! pa če Vam tako zelo dopada, nate ga, podarim ga Vam!" Grof vzame radostno prelepo cvetico in hoče deklici v roko potisniti svojo zlata polno mošnjo; al zala Livonka (Liflanka) se mu po ruski šegi mično poklone in reče: J5Obderžite svoj denar; cvetico sem dala Vam rada, in ako se bote, dokler bo cvetela, prijazno spominjali darivke, sem poplačana obilo".
Romanov, ki je še malo romanov bral, se je pri milih teh besedah tako razveselil, da je hotel po ruski navadi deklico v lice poljubiti, pa oua se mu vmakne in ljubeznivo uasmehljaje se pravi: ^Poljube k, gospod, ostanem Vam dolžna!4' — in preden ji je mogel zaterditi, da je ne bo nikoli pozabil, pride voznik in naznani mu, da je poprava gotova in že zadnji čas se dalje podati. Častit starček pride, prime deklico za roko in v hipu zgineta spred oči. Romanov pelja se — s karanfilom v naročji, s sladkimi spomini  v sercu  — tiho in žalostno  v domovino svojo.
Divji in neukrotljiv se je bil mladeneč ločil od doma, krotak in zamišljen je prišel domu. Je mar treba povedati zakaj? — Kdo ne pozna je, tajne sladke strasti, ki globoko spava v sercu človeškem, ki čudodelno nareja iz oro-slana krotkega jančka, — strasti, ki jo hip rodi, ki jo solze rede in vzdihleji, polne neme bolesti, ki se ne odkriva nobenemu, ki srečo svojo išče in najde le v samotni tihoti?! Bila je ljubezen, ki je Romanov-a tako spremenila; namesto da bi jahal in hodil na lov, goji le svoj karanfil; namesto da bi deklicam nagajal, siplje seme odpadlih cvetk v posode, da vnovič kali in skerbno zaliva mlade rastlike, da se raz-cvetajo kaj krasno in mično. Vedno nosi mladi grof v gumbnici svoje suknje dišeči karanfil in storil je obljubo, dokler mu bije serce v persih, nikoli ne brez karanfila se iz hiše podati. Vse poprasevanje pa, stanovanje une krasne deve zvediti, bilo je zastonj.
Nekaj let je preteklo; oče njegov je umeri; marsiktere prigodbe so potolažile in pomirile nekdanjo strast mladega grofa. Brez nade, da bi kdaj mogel uzor svoje žarne ljubezni pritisniti na hrepeneče serce, živel je v vživanji sladkih spominov v svojem vertu pri dragi cvetici samotno in tužno, ko nagloma umerje car Peter Veliki, ki se je sam imenoval očeta svojega naroda, in ki je v resnici začetnik in utemeljitelj sedanje veličave ruske deržave. Zgodovina nam pove, kako je umeri in kako je žena njegova Katarina I. nastopila carski prestol s pomočjo Kuturlina in Menčikov-a. Visoki nasprotnik S.-ove rodovine ni živel več; Romanov si sopet upa na dvor, da bode čast in slavo rodovine svoje resnici Rusije na reki Prut pred noge položil.
Grof Romanov ni od lepote svojega obličja in vitežke postave kar nič zgubil; celi Petrograd spozna v njem sinu nekdaj tako spoštovanega in  čislanega grofa  Demetra S.-a
in  od   bledega   viteza s karanfilom   v gumbnici  je govorilo kmali staro in mlado.
Se celo do carice Katarine je govorica od grofa S. priderla in radovedna, ali bo cvetico tudi, kakor je bil obljubil, saboj prinesel na dvor, pričakuje Katarina komaj jutra velikonočne nedelje, ko ga misli na dvoru sprejeti.
Na Ruskem je stara navada, da si prijatli in znanci ta dan kličejo: „Jezu Krist je vstal!" in se takrat bratovsko poljubujejo; ne dvorniki ne carica sama se ni izjemala tej navadi.
Katarina, obdana od velikašev svojega carstva, stoji okinčana z vsemi svetinjami trona svojega pod zlatopre-tkanim nebom. Duri se odpro in sobar reče: 7,Grof S.!" V tem hipu Romanov stoji — pred idealom svojim — pred Liflandsko deklico s karanfilom! Še zmirom lepa in mična Katarina stopi nekaj stopinj s trona doli in tiho, da bi je okoli stoječi ne razumeli, osupnjenemu grofu, ki je pred njo se na kolena spustil, z milostljivo besedo reče, naj bode serčen in brez straha,
Katarina vladarica cele Rusije, nekdanja „deklica Ma-rienburška", rejenka pastorja Gliicka in ljubica Menčikov-a, bila je resnično tista, ki je bila pred toliko leti podarila grofu cveteči  krasni karanfil.
„ Vzemite iz mojih rok" — začne carica, ko preide nekaj trenutkov, boječno in nemirno — ??kot potomek stare ruskemu prestolu verno in zvesto udane rodovine to svetinjo z pers mojih \i6 Tako govori vsi vzame mu ne brez lahnega tihega trepeta karanfil iz gumbnice in pripne mu enega svojih redov, karanfil pa vtakne trepetaje in zamišljeno — na lastne uedra. — — Romanov hoče govoriti, carica pa mu reče: „Jezu Krist je vstal!" in Romanov hiti, da spolne slovesno opravilo z ginjenim sercom, in Katarina reče mu smehljaje se: „Tako je grof S. prejel od carice, kar mu je bila ubožna deklica dolžna ostala!a
In od tega časa je nek navada, da miadenci po svetu v gumbnicah  nosijo cvetice  jim podeljene   od svojih ljubih!
Poslovenil J.  Severjev.