Jezik in slovstvo, letnik 67 (2022), št. 4 Vesna Mojsova-Čepiševska UDK 821.163.6.09-31"19/20" Univerza Sv. Cirila in Metoda v Skopju DOI: 10.4312/jis.67.4.129-136 Filološka fakulteta Blaže Koneski 1.01 BIOGRAFIZEM V ZNAMENJU KOMPLEKSNE POLIFUNKCIONALNOSTI V SODOBNEM MAKEDONSKEM ROMANU Provokativna vibracija med stvarnostjo in fikcijo, značilna za biografizem kot literarni postopek, ki na specifičen način spreminja zgodovinska dejstva v estetske stvaritve in prenavlja, obenem pa bogati spomin na določeno osebnost, je naletela na odmev tudi v sodobnem makedonskem romanu in kratki prozi. Prispevek obravnava fikcijske junakinje, razpete med zgodovinopisje in domišljijo, v zbirki no- vel Žametna prevleka (Кадифената покривка, 2015) Olivere Nikolove ter romanih Heloiza: Vrnitev besed (Враќањето на зборовите, 2015) Goceta Smilevskega in Alma Mahler (Алма Малер, 2014) Saša Dimoskega. Naštete avtorje zanimajo predvsem alternativne zgodbe, osredotočene na resnične zgodovinske teme, ki jih je uradna zgodovina potisnila v ozadje. Ključne besede: makedonski roman, biografizem, fakcija – fikcija, historiografija – imaginacija Za biografijo in zgodovino je značilna faktičnost. Ko na podlagi njiju nastaja fik- cija, ki se v ustvarjalnem postopku prepleta s stvarnostjo, tedaj stvarnost trpi na račun lepote. Resnica je relativna, zato lahko sodobno umetnost dojemamo tudi v okviru razmišljanj Michela Foucaulta (v Стојановски 2015), da mora biti resnica vedno pod narekovajem, ker je konstrukt diskurza, produkt jezika. Po Umbertu Ecu (v Стојановски 2015) je semiotika disciplina, ki proučuje vse, kar je mogoče uporabiti za »laganje«, kar pravzaprav ni nič drugega kot običajni izraz za tisto, kar v literaturi/kulturi imenujemo fikcija (»izmišljija«). Fikcijo lahko opredelimo tudi kot prikazovanje nečesa, kar ni resnično in dejansko, na način, ki nerealno predstavlja kot realno. Toda na področju literature, kjer je subjektivnost distinktiv- na in zato diskutabilna, stvari niso tako preproste. V našem kulturnem radiju na- mreč velja subjektivna realnost za manj realno od objektivne, zato so lahko načini, na katere se objektivna realnost oblikuje in uveljavlja, problematični. JIS_4_2022_FINAL.indd 129 3. 02. 2023 12:24:55 130 Vesna Mojsova-Čepiševska Čas postmodernistične fikcije napeljuje k temu, da se na novo napiše preteklost v fikciji ali v zgodovini. S tem poskuša rehistorizirati (ne pa dehistorizirati) umet- nost in teorijo, pri čemer uporablja in hkrati zlorablja načine historiografije (Ha- čion 1996: 370). Christina Kotte (2001: 34) navaja tri napade na tradicionalni koncept zgodovine in na pozitivistični pogled na zgodovinopisje kot objektivno in nepristransko zapisovanje preteklosti. Uvrščamo jih pod skupno ime jezikovni obrat1 v sodobni kritiki zgodovine, nanašajo pa se na poststrukturalistično kritiko in smrt zgodovine,2 narativistično zgodovinopisno šolo3 in dialogizem v zgodovi- ni.4 Kot posledica jezikovnega obrata se poraja prepričanje, da univerzalne zgo- dovine v heglovskem ali marksističnem smislu ni več, prav tako ni več monolitne zgodovine oziroma zgodovine, ki sloni na razvoju, napredku in kontinuiteti, tem- več da obstajajo samo »diskontinuirane in protislovne zgodovine,« dodaja Kotte (prav tam). Privrženci novega historizma, ki se pojavlja kot poststrukturalistična zgodovinska kritika, zavračajo koncept svetovne zgodovine, kakršnega je razvil Hegel, ki pre- teklost vidi kot nekaj, kar je treba preseči, prihodnost pa kot obet neskončnega napredka. Za novi historicizem velja, da je zgodovino mogoče brati kot besedilo, zaradi česar je preprosto razlikovanje med literaturo in zgodovino nemogoče. Be- sedilnost zgodovine je pravzaprav eden od vzrokov, zakaj preteklosti ni mogoče v celoti rekonstruirati. Zavedamo se, da zaradi uničljivosti substance in dobesedne materialnosti diskurza nikoli niso na voljo vsi možni viri. »Vse sledi preteklosti družbene, kulturne ali gospodarske narave se berejo kot besedila. Obenem pa so literarna besedila obravnavana kot zgodovinski viri, zgodovinski viri pa kot (li- terarna) besedila, zato razlikovanje med kontekstom (domnevno nespremenljivo zgodovinsko realnostjo) in besedilom (vsem preostalim besedilom, ki jih je mo- goče brati na domnevno stabilnem in koherentnem ozadju konteksta) ni več kon- vencionalno. Zaradi kolapsa opozicije besedilo-kontekst se tisto, kar je veljalo za stabilen kontekst besedila, spremeni v simbolni in semiotični pogled na kulturno produkcijo« (Стојановски 2015: 16). To, kar imenujemo zgodovinsko dejstvo, ni niti datum niti dana ali fiksna točka, iz katere lahko zgodovinar izhaja, temveč je rezultat in produkt zgodovinarjeve osebne apriorne imaginacije. Posledično je za zgodovinarja slika preteklosti v vseh podrobnostih imaginarna slika (Engler 1994: 22). Pri pisanju zgodovine in pisanju romana se pokaže bistvena podobnost, saj sta tako roman kot zgodovina produkt avtonomne ali samoavtorizirajoče dejavnosti, ki je spet a priori podvržena 1 Izraz »jezikovni obrat« uporabljajo poststrukturalisti (po Richardu Rortyju ga je skoval Gustav Ber- gman, vendar je postal pomemben po Rortyjevi uporabi v antologiji The linguistic turn: recent essays in Philosophical method, 1968). Več o tem v Стојановски 2015. 2 Zgodovinopisje tako kot literatura konstruira svoje objekte, ki so objekti jezika in ne korespondirajo z nobeno realnostjo zunaj besedila. 3 Poudarja, da način pripovedi, s katerim bi morali predstaviti zgodovinsko resničnost, zgodovini vsiljuje umetno obliko in strukturo. 4 Preteklosti ni mogoče reducirati na monološko in nanizano serijo dogodkov. Ustvarjajo jo nasprotu- joči si glasovi, ki onemogočajo koherenten red. JIS_4_2022_FINAL.indd 130 3. 02. 2023 12:24:55 131Biografizem v znamenju kompleksne polifunkcionalnosti ... imaginaciji. Ko zgodovinar izbere, katero zgodbo bo uporabil za svojo pripoved, je sam proces izbire in povezovanja različnih dejstev navidezno kaotične in ne- koherentne snovi zgodbe v pomenski zaplet pogojen s strukturo dane prazgodbe. Če sprejmemo stališče Haydena Whitea, da zgodovinopisje ni nič drugega kot pro- ces ustvarjanja fikcije in zgodovinsko besedilo nič drugega kot literarni artefakt (White v Engler 1994: 25), potem se pojavi vprašanje: kaj so zgodovinske podobe (reprezentacije), če te še zdaleč niso reprezentacije neke univerzalno razumljive zgodovinske resničnosti? (White v Engler 1994: 25). Whiteov odgovor je, da zgo- dovinskih besedil nikoli ne bi smeli brati kot nepristranske znake o dogodkih, ki jih prikazujejo, temveč kot simbolične strukture ali razširjene metafore. It Whiteovega priporočila je tudi v sodobni makedonski književnosti vzniknila potreba po novih temah, osvobojenih lokalnega/regionalnega in nacionalnega, pa tudi potreba po »širši recepciji literarnih del izven makedonskega literarne- ga prostora« oziroma po »njihovi usmeritvi na mednarodni trg literarne komuni- kacije« (Аврамовска 2015: 203). Zgodbe v tovrstnih delih odlikuje precej bolj univerzalna dimenzija kot v reprezentativnih romanih iz makedonskega literar- nega kanona (kot so npr. Bedno življenje (Крпен живот, 1953) Staleta Popova, Pirnica (Пиреј, 1980) Petreta M. Andreevskega, pa tudi Popek sveta (Папокот на светот, 2000)5 in Čarovnica (Вештица, 2006) Venka Andonovskega. Provo- kativna vibracija med stvarnostjo in fikcijo, značilna za biografizem kot literarni postopek, ki na specifičen način spreminja zgodovinska dejstva v estetske stvarit- ve in prenavlja, obenem pa bogati spomin na določeno osebnost, je torej naletela na odmev tudi v sodobnem makedonskem romanu in kratki prozi. Za analizo, v kateri se osredotočam na junakinje, razpete med zgodovinopisje in domišljijo, sem izbrala zbirko novel Žametna prevleka (Кадифената покривка, 2015) Olivere Nikolove ter romana Heloiza: Vrnitev besed (Враќањето на зборовите, 2015) Goceta Smilevskega in Alma Mahler (Алма Малер, 2014) Saša Dimoskega. Nikolova, Smilevski in Dimoski v svoja dela vpeljejo avtentične zgodovinske osebnosti, ki nato prerastejo v izjemno močne fikcijske osebe. Ob njih pa ve- lja omeniti tudi Miles Franklin, Spinozo in Einsteina v biografskih fikcijah – ro- manih Žalost Miles Franklin pod Kajmakčalanom (Тагата на Мајлс Франклин под Кајмакчалан, 2004) Ivana Čapovskega, Pogovor s Spinozo (Разговор со Спиноза, 2002)6 Goceta Smilevskega in Spomini Alberta Einsteina (Мемоарите на Алберт Ајнштајн, 2007)7 Kireta Ilievskega – ter Adolfine Freud in Lou Sa- 5 Roman je leta 2013 izšel tudi v slovenskem prevodu Sonje Dolžan. 6 Roman je leta 2005 izšel tudi v slovenskem prevodu Aleša Mustarja. 7 Dogajalni prostor v tem romanu je bolnišnica pod Kajmakčalanom, ki je delovala med prvo sve- tovno vojno, njegova glavna junakinja pa je medicinska sestra Miles Franklin. Gre za avstralsko pisateljico, po kateri je poimenovana najbolj reprezentativna avstralska literarna nagrada. V njeni biografiji je podatek, da je med prvo svetovno vojno nekaj časa preživela v nekdanji Egejski Make- doniji (današnji severni Grčiji) in delala v znameniti škotski ženski bolnišnici pri Ostrovskem jezeru ter ves čas pogledovala proti Kajmakčalanu in Meglenu. A to je le skromno biografsko dejstvo. Neizpolnjene strani življenja slavne avstralske pisateljice, njeno osebno izkušnjo in intimni pogled na Egejsko Makedonijo v prvi svetovni vojni je Čapovski skušal zaobjeti v tem svojem delu. Sicer se JIS_4_2022_FINAL.indd 131 3. 02. 2023 12:24:55 132 Vesna Mojsova-Čepiševska lomé (ob katerih se dotaknemo tudi biografij Nietzscheja, Rilkeja, Paula Ree- ja, Freuda) v romanu Sestra Sigmunda Freuda (Сестрата на Зигмунд Фројд, 2010)8 Goceta Smilevskega in Louino zaklenjeno telo (Заклученото тело на Лу, 2005) Olivere Kjorveziroske. Knjiga Žametna prevleka Olivere Nikolove je zasnovana kot zbirka šestih daljših novel, ki tematizirajo umor, uvaja pa jo zapis: »Nekaj osnovnih podatkov je prev- zetih iz Enciklopedije morilcev. Ostalo je plod avtorjeve domišljije« (Николова 2015: 5). Zgodbe šestih morilk, od markize Marie-Madeleine de Brinvilliers iz 17. stoletja do kurtizane, kristjanke in muslimanke Magzin Pipo iz 21. stoletja, poskušajo osvetliti prvinske vzgibe za dejanje umora in strast do ubijanja. V ta raz- meroma dolg časovni razpon (od 17. do 21. stoletja) avtorica umesti tudi zgodbo Mare Buneve, Tetovčanke, morilke Velimirja Prelića, ki jo nenavadno, a izredno prepričljivo preplete z zgodbo o Menči Karniču, po rodu iz Kruševa, ljubezni Van- ča Mihailova in likvidatorki Todorja Panice. Nikolova gradi zgodbe o morilkah, nesrečnih ali nesrečno zaljubljenih ženskah, ki se počutijo pristne le pri ubijanju, ženskah, ki jim je življenjsko vodilo postala misel zastrupljevalke Locuste, dvor- janke v rimskem imperiju iz 1. stoletja, ki se glasi: »Če cenite življenje, ne poza- bite, da mu daje vrednost prav smrt« (Николова 2015: 75). Goce Smilevski je v intervjuju z novinarko Mimozo Petrevsko Georgievo za ča- sopis Nova Makedonija opozoril na selektivni spomin zgodovinopisja, ki pred po- zabo ohranja le majhen del neštetih dogodkov in ljudi. Razkril je, da mu začetni poskusi, da bi upodobil Heloizo kot žensko, ki jo je ljubezen do Abelarda tako očarala, da je popolnoma pozabila na svojega sina, niso ponudili dovolj prepričlji- ve osnove za roman, ki se je nato porodil iz odsotnosti Astralaba v pismih njego- vih staršev. V raziskavi, ki se je je lotil, pa je našel tudi možno razlago za molk o Astralabu v pismih Heloize in Abelarda. Gre za hipotezo zgodovinarja Bernharda Schmeidlerja, ki jo je kasneje obdelala Charlotte Charrier, da je Abelard pravza- prav avtor vseh besedil, ki veljajo za korespondenco med njim in Heloizo. Na vprašanje, ali želi popraviti kakšno zgodovinsko krivico ali pa le osvetliti odrinje- ne ženske like, je Smilevski odgovoril: /z/godovinopisje je paradoksalna veda. Njen cilj je spominjati se, vendar ta predvsem pozablja. Prisiljena je v redukcionističen spomin, saj mora izbrati le majhen del nešte- tih dogodkov in ljudi, ki jih bo lahko ohranila pred pozabo. Ob tem pa se zgodovi- nopisje, kot ugotavlja zgodovinar Isaiah Berlin, spominja predvsem osvajalcev, vla- darjev, vplivnežev. Tisti, na katerih hrbtu se prenaša teža usode človeštva, so obso- jeni na pozabo. V tem neravnovesju med spominjanjem in pozabljanjem je Heloiza specifičen primer, saj se je ne spominjajo takšne, kakršna je bila, pač pa takšne, kot jo je v svojih besedilih konstruiral Abelard. Še več, njen pristen glas je bil odvzet, njene pristne besede so bile uničene, kajti če je Abelard res napisal vsa besedila, ki roman naslanja na spomine, ki jih je zapustila Miles Franklin in jih danes v rokopisu hrani Mitchell State Library v Sydneyju, a zaokrožitev tega obdobja njenega življenja, kot tudi polnokrvnost nje- nega značaja sta plod avtorjevega dela. 8 Roman je leta 2012 izšel tudi v slovenskem prevodu Sonje Dolžan. JIS_4_2022_FINAL.indd 132 3. 02. 2023 12:24:55 133Biografizem v znamenju kompleksne polifunkcionalnosti ... veljajo za njegovo korespondenco s Heloizo, ki se je ohranila do danes, to pomeni, da je verjetno uničil pisma, ki mu jih je Heloiza poslala. Zato je roman Heloiza: Vrnitev besed nekakšen kontrapunkt besedilom, ki veljajo za korespondenco med Heloizo in Abelardom, pa tudi Abelardovemu avtobiografskemu besedilu Zgodovina mojih nesreč. (Smilevski v Петревска Георгиева 2015.) Roman Alma Mahler Saše Dimoskega ponuja zgodbo, ki jo v prvi osebi pripove- duje vplivna žena velikega avstrijskega skladatelja in dirigenta Gustava Mahlerja, strukturirano v desetih poglavjih, ki ustrezajo Mahlerjevim desetim simfonijam. »/d/eset vidikov, deset trenutkov, deset načinov občutenja in sočustvovanja z lju- beznijo. Glasba kot ljubezen. Ljubezen sama po sebi kot zadosten življenjski fe- nomen,« je izjavil Dimoski v intervjuju ob uprizoritvi istoimenskega dramskega besedila, ki ga je po njegovem romanu priredil Vasil Zafirčev.9 Ženska, ki se za- voljo ljubezni do Gustava Mahlerja odreče lastni skladateljski karieri in pokoplje možnost, da bi bila njegova kolegica, v trenutku, ko postane njegova žena, ima v romanu Dimoskega priložnost zakričati: »Dolgo časa si bil pomemben samo ti. Bila sem tvoja senca. Alma Mahler, propadla skladateljica. Alma Mahler. Tvoja debela senca. Tvoja soproga, ljubica, mati tvojega mrtvega otroka, tvoja guvernan- ta, kuharica, negovalka. Tvoj strah in tvoja varnost. Jaz, Alma Mahler« (Димоски 2014: 7–8). Dimoski pravzaprav poskuša prenesti njene nenapisane note v besede, ko pravi: »Glasbeni zapis je večni ljubezenski čas. Končna zgodba brez konca. /.../ Ta zgodba se začne prav tu: na ločevanju med toni in zvoki, na prehodu iz življenja življenja samega v življenje ljubezni« (Димоски 2014: 125). Pisanje fikcije in pisanje zgodovine najlažje spremljamo, če sledimo evoluci- ji koncepta zgodovine v povezavi s konceptom literature, hkrati pa opazujemo spreminjanje epistemološkega statusa zgodovinopisja skozi stoletja. Vse do konca 18. stoletja je bila zgodovina veja književnosti, pisanje zgodovine pa je štelo za literarno, zlasti retorično prakso. Zgodovinarji in retoriki od antike do konca 18. stoletja veljajo za umetnike, in čeprav jih večina pozna koncept »zgodovinarja kot neosebnega zrcala realnosti« (Lionel Gossman v Kotte 2001), se problemi zgo- dovinopisja v tem obdobju ne pripisujejo epistemologiji, temveč retoriki. Vse do takrat je bilo namreč zgodovinopisje konceptualizirano kot »umetnost predstavlja- nja, ne pa empiričnega raziskovanja preteklosti« (Kotte 2001: 7). V drugi polovici 19. stoletja pisanje zgodovine ni več obravnavano kot umetnost, temveč postane zgodovina superiorna literaturi, njen cilj pa je objektivno in nevtralno opisovanje empirične realnosti. Vrhunec sodobnega zgodovinopisja se zgodi s Heglovim di- akritičnim opisom svetovne zgodovine. Po paradigmatični spremembi reprezentacije in ideala objektivnosti v preučevanju zgodovine od 19. stoletja naprej se vzpostavi jasnejša meja med stvarnostjo in 9 To je monodrama za dve ženski in dvojni simfonični orkester, ki je bila premierno uprizorjena januarja 2015. Zafirčevu je uspelo na odru združiti dve veliki igralki iz različnih generacij – Milico Stojanovsko, pripadnico generacije doajenov oziroma ustanoviteljev makedonskega gledališča, in Zvezdo Angelovsko, pripadnico srednje generacije, ki sta si podobni in hkrati različni v svoji pristni igralski maniri. JIS_4_2022_FINAL.indd 133 3. 02. 2023 12:24:55 134 Vesna Mojsova-Čepiševska fikcijo. Pojavi se mnenje, da fakti pripadajo le zgodovinopisju, fikcija pa je zna- čilna le za literaturo. Druga polovica 20. stoletja zaznamuje skeptično preizpra- ševanje realistične ideologije reprezentacije, bližina med pisanjem zgodovine in pisanjem literature pa se obnovi s prepoznavanjem njune jezikovne sorodnosti, saj za oboje jezik predstavlja močno orodje. Proces kulturne entropije, ki vpliva na svet popularnih medijev, začne vplivati tudi na »visoko umetnost«, predvsem na ameriške pisatelje iz zgodnjih šestdesetih let. V obdobju postmoderne umetniku ni več dopuščena vpetost v homogeno kulturno okolje s splošnimi izkušnjami in pomeni, temveč ta živi že v pluralističnem »multiverzumu« heterogenih kultur in subkultur. Novo ozračje kulturnega pluralizma in multikulturalizma pomeni, da zatirani in (rasno, etnično, spolno) marginalizirani dobijo svoj glas. Postmodernistične romanopisce, pa tudi romanopisce 21. stoletja, torej zanimajo alternativne zgodbe, najpogosteje osredotočene na resnične zgodovinske teme, ki jih je uradna zgodovina potisnila v ozadje. Zanimajo jih predvsem zaradi neures- ničenih možnostih, ki jih določene zgodovinske situacije skrivajo. Po drugi strani pa je uradno zgodovinopisje običajno »zgodovina zmagovalcev«, dokumentirani dokazi pa vedno vsebujejo veliko več podatkov o močnejših, pomembnejših in vplivnejših entitetah. Zato vsak primer nasprotovanja kanonizirani zgodovini, tudi če gre za konkurenčne različice v postmodernističnih delih, ni toliko namenjen temu, da se popravi parcialnost kanonizirane zgodovine, kot temu da se »okrepi položaj podrejenih skupin v sedanjosti in predlaga možnosti za večjo enakost v prihodnosti« (Wesseling 1991: 110–111). Marginalizirani/zatirani dobijo svoj glas tudi v obravnavanih besedilih Nikolo- ve, Smilevskega in Dimoskega. Zgodovinske Heloize se spominjamo, kot jo je konstruiral Abelard, Smilevski pa v romanu Heloiza: Vrnitev besed obudi njene besede in s tem dekonstruira zgodovinsko Heloizo. Podobne premike doživljamo pri razmejitvi zgodovinskih in izmišljenih morilk Nikolove ter zgodovinske in izmišljene Alme Mahler Dimoskega. Linda Hutcheon ugotavlja, da postmoderna fikcija, za razliko od dokumentarnega romana, ne želi govoriti resnice, temveč prej »spraševati, čigava resnica je pove- dana« (Hutcheon 1996: 207), in v tem kontekstu Nikolova, Smilevski in Dimoski izberejo ravno tisto zamolčano: ne resnice velikega Gustava Mahlerja, ampak res- nico kontroverzne Alme Mahler, ne resnice priljubljenega filozofa in teologa Petra Abelarda, temveč utišane Heloize, ne resnice slavnega Vanča Mihajlova, ampak zgodovinsko potlačenih Menče Karniču in Mare Buneve. Historiografska metafikcija se poigrava z resničnimi in lažnimi zgodovinskimi zapisi in »nekateri znani zgodovinski detajli so namerno ponarejeni, da bi pouda- rili možne mnemonične napake zapisane zgodovine in stalno možnost namernih in nenamernih napak« (Hutcheon 1996: 193). Čeprav običajno vključuje zgodo- vinske podatke, ki se v zgodovinski fikciji uporabljajo za večjo verodostojnost in z namenom ustvarjanja občutka zaupanja, pa historiografska metafikcija take JIS_4_2022_FINAL.indd 134 3. 02. 2023 12:24:55 135Biografizem v znamenju kompleksne polifunkcionalnosti ... podatke le redko asimilira. Z vidika likov v zgodovinopisni metafikciji so protago- nisti »ekscentrične, marginalizirane, periferne figure« (Hutcheon 1996: 192), celo zgodovinske osebnosti dobijo drugačen status. V prispevku sem poskusila prikazati kontekst in obliko historiografske metafikcije v izbranih romanih in novelah iz sodobne makedonske književnosti, ki se ji je doslej v makedonski literarni vedi posvečalo manj pozornosti.10 Prevedla Namita Subiotto Viri Димоски, Сашо, 2014: Алма Малер. Скопје: Култура. Николова, Оливера, 2015: Кадифената покривка (новелети за жени – убијки). Скопје: Матица македонска. Смилевски, Гоце, 2015: Враќањето на зборовите. Скопје: Дијалог. Smilevski, Goce, 2016: Helozia: Vrnitev besed. Ljubljana: Cankarjeva založba. Prev. Sonja Dolžan. Literatura Аврамовска, Наташа, 2015: Македонската современа проза наспрема другите култури. XLI Научна конференција на XLVIII Меѓународен семинар за македонски јазик, литература и култура. Скопје: Универзитет „Св. Кирил и Методиј“. 201–216. Engler, Bernd, 1994: The Dismemberment of Clio: Fictionality, Narrativity, and the Con- struction of Historical Reality in Historiographic Metafiction. Historiographic Metafiction in Modern American and Canadian Literature. Ur. Engler, Bernd in Müller, Kurt. München, Dunaj in Zürich: Schöningh Paderborn. 13–33. Ѓорѓиева, Марија, 2008: Историографската метафикција во романот: толкувачки модели (докторска дисертација). Скопје: Филолошки факултет „Блаже Конески“. Hačion, Linda, 1996: Poetika postmodernizma: Istorija, teorija, fikcija. Novi Sad: Svetovi. Prev. Vladimir Gvozden in Ljubica Stanković. 10 O historiografski metafikciji v makedonski književnosti je pisala Elizabeta Šeleva in jo poimenovala »vrsta mitologizirane zgodovine« ter jo locirala v dela Slavka Janevskega in Venka Andonovskega. V njunih metabesedilnih in medbesedilnih postopkih in oblikah namreč zaznava, da je bila namera avtorjev ustvariti »primer učene, sistematično pretehtane, logično izčiščene in žanrsko retorično potujene literature« (Шелева 2000: 183), pri čemer s pomočjo transvalorizacije »reinterpretirata in posodabljata hipotekstualni vzorec, ga spreminjata v središče medbesedilne igre besed, oživljata narečje kot nekakšno retorično imitacijo, značilno prav za njuno ironično poigravanje z vzorci, v katerem prevlada komični anahronizem in neskladje balkanske province« (Шелева 2000: 184). Marija Gjorgjieva pa je v svoji doktorski disertaciji (Ѓорѓиева 2008) opravila natančno aplikativno študijo histroriografske metafikcije na primeru romana Aleksander in smrt (Александар и смртта) Slobodana Mickovića. JIS_4_2022_FINAL.indd 135 3. 02. 2023 12:24:55 136 Vesna Mojsova-Čepiševska Kotte, Christina, 2001: Ethical dimensions in British Historiographic Metafiction: Julian Barnes, Graham Swift, Penelope Lively. Trier: Wissenschaftlicher Verlag Trier. Петревска Георгиева, Мимоза: Интервју со Гоце Смилевски. Нова Македонија, 27. 5. 2015. http://novamakedonija.com.mk/NewsDetal.asp?vest=5271593564&id=2 6&setIzda- nie=23478. Стојановски, Давор, 2015: Историографската метафикција од С до З (магистерска дисертација). Скопје: Филолошки факултет „Блаже Конески“. Шелева, Елизабета, 2000: Од дијалогизам до интертекстуалност. Скопје: Магор. Т. Д.: Монодрама за две жени и дуплиран симфониски оркестар. МКД. http://www. mkd.mk/kultura/teatar-i-film/monodrama-za-dve-zheni-i-dupliran-simfoniski-orkestar. Wesseling, Elisabeth, 1991: Writing History as a Prophet: Postmodernist Innovations of the Historical Novel. Amsterdam in Philadelphia: John Benjamins Publishing Company. Biographicalism Marked by Complex Polyfunctionality in the Contemporary Macedonian Novel The provocative vibration between fact and fiction, which is characteristic of biographicalism as a literary process that transforms historical facts into aesthetic creations in a specific way and renews and enriches the memory of a particular personality, has also found an echo in the contemporary Mac- edonian novel and novella. This article examines the fictional heroines, torn between historiography and imagination, in Olivera Nikolova's collection of novellas Velvet Cover (Кадифената покривка, 2015), Goce Smilevski's novel Heloiza: The Return of Words (Враќањeto на зборовите, 2015) and Sašo Dimoski's novel Alma Mahler (Алма Малер, 2014). The authors listed here are mainly interested in alternative stories, focusing on real historical themes that have been pushed into the background by official history. Keywords: Macedonian novel, biography, faction – fiction, historiography – imagination JIS_4_2022_FINAL.indd 136 3. 02. 2023 12:24:55