ANKA SIMIČ-BULAT (1899— 1987) S spoštovanjem se spom injam o končanega življenja in dela hrvaške um etnostne zgodovinarke Anke Simič-Bulat. N jeno življenje je bilo po­ vezano s slovenskim i muzealci in um etnostnim i zgodovinarji sedanje starejše in srednje generacije, a njeno delo ostaja trajn a oporoka vsem. Um rla je 16. jan u arja 1987 v Zagrebu. Pokopali so jo v Splitu v dru­ žinsko grobnico. Ob slovesu v Zagrebu sta njeno delo in osebnost orisala njena mnogo m lajša kolega Vinko Zlam alik in Tonko Maroevič. Im eno­ vala sta jo elegantno in uglajeno ženo, damo, dobrega duha v stroki, ki je bila v čast hrvaški um etnostni zgodovini, tetko Anko in spoštovano kolegico. Anka Simič-Bulat se je rodila 3. avgusta 1899 v Splitu Danici in odvet­ niku dr. Gaju Bulatu. N jen prastric, tudi Gajo, odvetnik, je bil znani politik, vodja N arodne stranke in prvi hrvaški župan v Splitu. Bojeval se je za uveljavitev hrvaščine v šolah in na dalm atinskih sodiščih. Pra­ babica Giovanna della Corte je izvirala iz ugledne beneške plemiške družine. S tara m iniatura priča, da ji je bila Anka Bulat nenavadno podobna. Nekoč sem jo spraševala o plem iških stopnjah dn kaj so bile donne, saj poznamo iz zgodovine m ed njim i odločne, a značajsko ne vedno najbolj prikupne plem kinje. Bulatova je pojasnila, da so m ed visokim plem stvom najbolj spoštovane, a redke imenovali donne. Brez oholosti, vendar ne brez ponosa je omenila: »Moja prababica je bila donna.« Anka B ulat je bila plem enita dam a v dvojnem pom enu besede — po rodovnem izviru in človeških krepostih. N arava ji je dodelila po- stavnost, klasično lep obraz, tem ne, b istre in dobrohotne oči. Z vzgojo, vplivom domačega okolja in intelektualne družbe je pridobila uglajenost za vse življenje. Ohranila jo je tudi v časih in dneh, ko ji je bilo to prej v škodo kot korist. Leta 1919 je m aturirala na klasični gim naziji v Splitu. Za takratni čas je bila to še posebnost, saj so redka dekleta končala šolanje na navadnih gim nazijah, a še mnogo bolj redka šolo s starogrško in la­ tinsko izobrazbo. Po prvi vojni se je poročila s polkovnikom Petrom Simičem, ki je služboval v Dubrovniku in Beogradu. Na opombo, da so se ju spom injali kot dveh prikupnih m ladih ljudi, je m elanholično in ljubeznivo odgovorila: »Da, bila sva lep par.« — Ob začetku vojne se je 1941 vrnila v Split, ko pa je bila družinska hiša zbom bardirana, je 1944 odšla v Zagreb. Leta 1945 se je zaposlila v Arheološkem m uzeju kot knjižničarka, kam or so prihajali po knjige in nasvete študentje arheologije in um etnostne zgodovine. Kot vdova je hodila v službo, skrbela za sina in študirala um etnostno zgodovino. Študij je končala 1951 z dvainpetdesetim i leti in postala 1952 kustos za slikarstvo in kiparstvo v M uzeju za um jetnost i obrt. Raziskovati je začela slikarstvo 19. stoletja na Hrvaškem, portretno m iniaturo iz m uzejskega fonda in drugih nahajališč na Hrvaškem . Po letu dni dela v m uzeju je 1953 že postavila prvo sam ostojno razstavo M iniatura na H rvaškem od X V I. do X IX . stoletja. Leta 1954 je razstavo postavila v N arodnem m uzeju v L jubljani dn od tak rat dalje strokovni stiki s Slovenci in izm enjalne razstave m ed Muzejem za um jetnost i obrt in N arodnim muzejem niso bile pretrgane. Ta razstava je bila spod­ buda za začetek raziskav m iniatur pri nas. S tem o Slikar Vjekoslav Karaš je 1957 prom ovirala na zagrebški uni­ verzi, 1958 je izdala m onografijo o tem slikarju, 1971 pa je postavila razstavo v Karlovcu. Stiki z Bulatovo, ravnateljico Zdenko M unk in m lajšim i zagrebškim i kolegi so bili še bolj utrjeni, ko so 1962 odprli vzorno in na novo preurejeni Muzej za um jetnost i obrt, kam or smo se hodili učit in občudovat kvalitetne um etnoobrtne predm ete od srednjega veka do današnjih dni. Razstavljeni so bili po m odernih muzeoloških načelih, m enda prvič uveljavljenih na jugoslovanskih tleh. Del zaslug za ureditev tega m uzeja im a tudi Anka Bulat, ki je bila ob iskrivi in tem peram entni Zdenki Munk m irni in idej polni nasprotni pol. Z zagrebškim i m uzejskim i kolegi je sodelovala p ri velikih razstavah, kot so bile Slikarstvo X IX stolječa u H rvatskoj (1961), M inijatura u Ju­ goslaviji (1964), Skulptura iz fundusa X IV — X X stolječa. (1969/70) in pri organizaciji in obdelavi gradiva za razstavo jugoslovanske um etnosti v Parizu (1971). Napisala je sprem no besedilo za vložek h katalogu raz­ stave Mihaela Stroja, ki je bila prenesena iz Narodne galerije v Ljub­ ljani (1971), in poskrbela za njeno postavitev v Zagrebu. Po otvoritvi razstave je hudom ušno pripom nila: »In vendar sem Strojeva prva ha- numa« (žena). V rsto let pred to razstavo je na Hrvaškem zbirala Stro­ jeva dela. Zbrala je veliko število do tak rat neznanih in nikoli objav­ ljenih Strojevih del, jih kataloško zgledno obdelala in kot prava um et­ nostna zgodovinarka upoštevala arhivske vire, ki jih je odkrila s svojo vztrajnostjo in natančnostjo. Osvetlila je slikarjevo življenje dn poudarila pom en za hrvaško um etnost prve polovice 19. stoletja, k ar p a je v veliki m eri uporabno tudi za oceno slikarstva prve polovice 19. stoletja na Slovenskem. Vso vednost je strnila v m onografiji Mihael Stroy u Hrvat­ skoj, ki je izšla 1967 v Zagrebu. Im ela je prav. Bila je Strojeva prva hanum a in zgled Slovencem za pisanje m onografij. Ob raziskovanju slikarja M ihaela S troja in drugih slovenskih slikar­ jev — Jožefa Tominca, M atija B rodnika in pri nas nekaj časa živečega Ludvika (Ljudevita) Cetinoviča — je dostikrat prihajala v Slovenijo in v N arodno galerijo, k jer je m irno in vztrajno pregledovala našo literaturo in dokum entacijo. Z izostrenim očesom za opredeljevanje potretov na slikah in m iniaturah, ki jih je raziskovala vse življenje, je sem in tja šaljivo kom entirala: »Ta pa je bil fičfirič.« Izsledki o slovenskih um etnikih in druge tem e je objavljala v raznih časopisih in časnikih, kot so Peristil, Čovjek i prostor, Zbornik iz starog i novog Zagreba, itn. S sam ostojnim i članki ali v sodelovanju z drugim i kolegi Muzeja za um jetnost i o b rt je prispevala k raziskavam ali predstavitvam del Em anuela Vidoviča( 1956), kitajske um etne obrti (1956), Ignjata Joba (1957), šestdeset let slikarstva in kiparstva na Hrvaškem (1961), avtoma- tofoni in glasbeni avtom ati (1963), knjižne m iniature iz zakladnice za­ grebške katedrale (1971). Pisala je recenzije o knjigah in razstavah. Predavala je v M uzeju za um jetnost i obrt, na ljudski univerzi, za hrvaško um etnostnozgodovinsko društvo, v sem inarju za um etnostno zgodovino zagrebške univerze, v Zgodovinskem m uzeju v Zagrebu (Po- vijesni muzej H rvatske), na sim poziju v Celju in ob raznih priložnostih v Karlovcu. Pisala je besedila za kratkom etražne filme (m iniature na Hrvaškem , likovno življenje na Hrvaškem ) in za radijske oddaje. Kot ukrojena je bila za oddajo »S pahljačo skozi stoletja« (1959), ko je raz­ lagala praktično in koketno uporabo nekdanjega m odnega predm eta. Leta 1971 je odšla v pokoj, a še vedno je strokovno delala v okviru program a In stitu ta za povijest um jetnosti univerze v Zagrebu. Nekoč je om enila razgovor s svojo znanko in zagrebško operno prim adono Nado Tončič. Ob tem se je posebej zavedala sreče, b iti um etnostni zgo­ dovinar, ki je vsak dan, če je zdrav, bolj zrel, bolj razsoden, bolj strpen in sposoben za delo, m edtem ko se m orajo pevci zgodaj poslo­ viti od blišča in zadoščenja svojega poklica. »Če človek rad dela, ni nič težko in utrudljivo,« je pisala pred desetim i leti in naročila: »Pozdravite vse sodelavce N arodne galerije, do katerih vedno gojim simpatije.« N ikdar se ni prenaglila v pogovoru, v hoji in p ri delu. Pozorna in obzirna je bila do vseh. Počasi je hitela, a veliko dosegla. Bila je pogumna, šarm antna dam a, prisrčna kolegica in osebnost naše skupne um etnostne zgodovine, zgodovine in kulturne zgodovine. K senija Rozman