original scientific article	DOI 10.19233/ASHS.2016.53
received: 2015-09-08
AKTUALNI JEZIKOVNI NAČINI IZRAŽANJA V SLOVENŠČINI: SKLAPLJANJE KOT NARAVNI IN AKTUALNI ODRAZ NEPRETRGANOSTI GOVORA V NAREČNEM IN KNJIŽNEM JEZIKU
Andreja ŽELE
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana e-mail: andreja.zele@ff.uni-lj.si
IZVLEČEK
Sklapljanje je aktualiziran in jezikovnosistemsko neobremenjen način ubesedovanja v smislu neposrednega spajanja besed v govoru, ki brez pretvorbno-tvorbnega procesa omogoča nove sklope z novo poenobesedeno skladenjskopomensko kvaliteto, ki navadno izraža lastnostno okoliščino v vlogi nesklonljivih prilastkov in prislovnih določil načina. Sklopi vsaj posredno poudarjajo vlogo govorjenega jezika in sklapljanje kot aktualni sprotni izraz nepretrganosti govora omogoča povezovanje sistemskega in nesistemskega v jeziku v t. i. aktualno prožno sistemskost.
Ključne besede: sklapljanje, govorjeni jezik, sistemsko in nesistemsko v jeziku, prožna sistemskost
LE ATTUALI MODALITÄ LINGUISTICHE NELLO SLOVENO: LA GIUSTAPPOSIZIONE COME ESPRESSIONE NATURALE E ATTUALE DELLA NATURA ININTERROTTA DEL PARLATO DIALETTALE E STANDARD
SINTESI
La giustapposizione e un metodo di verbalizzazione attualizzato e non vincolato dal punto di vista del sistema linguistico, in base al quale nel linguaggio parlato le parole vengono unite direttamente senza alcun processo ge-nerativo-trasformazionale, formando cosi nuovi lessemi con caratteristiche sintattico-semantiche univerbizzate che solitamente esprimono una circostanza qualificativa in funzione di attributo invariabile e complemento di modo. Le giustapposizioni mettono quantomeno indirettamente in evidenza il ruolo della lingua parlata; il processo di giustapposizione come espressione attuale in tempo reale della natura ininterrotta del parlato permette di collegare i componenti sistemici e non sistemici della lingua in una cosiddetta flessibilitä del sistema linguistico.
Parole chiave: giustapposizione, lingua parlata, elementi sistemici e non sistemici della lingua, flessibilita del
sistema linguistico
Svojemu profesorju Tinetu Logarju, ki mi je pomagal dodatno osmisliti lastno narečje in narečni govor.
Vsako ponovno obravnavanje narečnega govora vedno znova prepriča, kako koristno in praktično hkrati je lahko pri raziskovanju posameznih jezikovnih pojavov v knjižnem jeziku iskati potrditve tudi v (po možnosti svojem) narečju. Večje uzaveščanje lastne narečne govorice pa pripomore tudi k boljši in natančnejši jezikovni uporabi sploh, tudi v smislu Jezik 'j3 majhna prata, ma duobru uošlata. Tu so primerjalno s knjižno slovenščino navajani zgledi iz mojega pivškega govora (iz Pivke oz. nekdanjega Št. Petra na Krasu).1
SKLAPLJANJE KOT AKTUALIZIRAN IN JEZIKOVNOSISTEMSKO NEOBREMENJEN NAČIN UBESEDOVANJA
Večina si nobenega jezikovnega sistema, niti narečja niti knjižnega jezika, ne uzavesti v tolikšni meri, da bi ju lahko povsem suvereno uporabljali v govorjeni in pisani obliki in v različnih besedilnih tipih.2 Govor še najbolj neposredno povezuje oba sistema in hkrati vzpostavlja bližnjico v nesistemsko pogovarjalnost - zlasti narečni govor je neke vrste samoniklo izhodišče vsakega izmed nas. In ravno sklop kot govorno-pisna prvina povezuje govor in jezik, tj. nesistemskost s sistemskostjo. Sklop lahko obravnavamo kot priložnostno poenobesedenje nekega dela nepretrganega govora in zato kot novo pomensko-zgradbeno prvino.
Sklapljanje kot aktualiziran in jezikovnosistemsko neobremenjen način ubesedovanja v smislu neposrednega spajanja besed v govoru oz. iz govora vsaj posredno poudarja vlogo govorjenega jezika in kot aktualni sprotni izraz nepretrganosti govora hkrati omogoča povezovanje sistemskega in nesistemskega v jeziku v t. i. aktualno prožno sistemskost. Z vidika jezikovnega sistema lahko sklopi v proces upovedovanja uvajajo tudi nekakšno nelinearno medpropozicijskost oz. vzporedno propozicijskost, saj jih lahko obravnavamo tudi kot neke vrste strnjeno sosporočilo.
Sklopi so v slovenskem leksikalnem sistemu samostojna in tvorbeno nepredvidljiva besedotvorna vrsta - nastanejo oz. tvorijo se iz zaporednih enakovrednih
sestavin govora in njihova skladenjska razmerja so poljubna, spontana in zato nepredvidljiva.3 Ravno zaradi spontanosti in nepredvidljivosti sestavin lahko govorimo o stilno zaznamovani besedotvorni vrsti.4 Sklapljanje brez pretvorbeno-tvorbenega procesa in kot odraz zgolj neposrednega spajanja besed v govoru omogoča vedno nove sklope z novo poenobesedeno skladenjskopo-mensko kvaliteto, tako v stavčni povedi najpogosteje izražajo lastnostne okoliščine v vlogi nesklonljivih prilastkov, povedkovih določil in prislovnih določil načina, besednovrstno pa so to najpogosteje pridevniki, prislovi, členki ali medmeti. Zaradi vsega naštetega se sklope lahko obravnava tudi kot novo jeziko(slo)vno pojavnost oz. kvaliteto, ki v povedih in besedilih lahko označujejo tudi nepropozicijska naklonska razmerja;5 slednja na stavčni oz. besedilni ravni pogosto ubesedujejo sklo-pni členki in medmeti. Sklopni členki in medmeti kot besedilni aktualizatorji lahko temeljni predstavitveni nameri dodajo še komunikacijsko namero; aktualno-stno združujejo vse tri pomenske sestavine povedi, tj. propozicijsko, naklonsko in kontekstno, kar omogoča neposredni prehod oz. povezavo z besedilom.6
Pri sklopih lahko govorimo o hkratni besedni in besedilni vrednosti.
Aktualizirano sklapljanje
Aktualizirano (priložnostno) sklapljanje kot eden izmed naravnih in živih govornih in pisnih konkretizacij je del vsakdanjega praktičnega sporazumevanja, kar se tako govorno kot pisno najočitneje odraža v oglaševanju - razvila se je že posebna mobitelova govorica, ki je ravno zaradi oglaševanja zastopana bolj v pisni kot govorni obliki. Že nekaj let aktualni pisni zgled Mobitelove oglaševalske govorice je Še bolj dabest Džabest! Itak. Z novo Nokio 5220 Xpress Music pa je Itak Džabest odslej še bolj dabest!; začel se je oglaševati med drugim tudi v Slovenskih novicah leta 2008. Sklapljanje je že zaradi načina psevdotvorjenja stilno opazno, ta opaznost pa se lahko čez čas izgubi, na kar vpliva izguba avtorskosti ali celo postopna večavtorskost in razširjenost rabe, npr. tip ničkoliko, čezinčez (Stramljič Breznik, 2003; Logar, 2004).
Danes se v vsakdanji pogovarjalni rabi že kar prakticira razmerje med prostim govorjenjem in bese-
V	tem prispevku je uporabljeno gradivo iz moje zbirke narečnih besedil (Žele, 1996) in gradivo iz narečne kartoteke Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Osnovno informacijo in osnovno jezikoslovno izrazje v zvezi s tovrstnimi, predvsem jezikovnozvrstnimi, vprašanji dobimo že v Slovenski slovnici J. Toporišiča (119 76 , 42 0 0 0, 13 -35, 126-129).
Skupne besedotvorne lastnosti sklopov so: a) končniška homonimnost sklopnih medpon in pripon in odsotnost medponskega obrazila, b) številčna nerelevantnost in pomenska ter oblikovna samostojnost predmetnopomenskih besed, c) pretvorbena enakost vseh besed (Vidovič Muha, 1988, 32).
V	sodobnejšem slovenskem jezikoslovju se sklopi med drugim omenjajo tudi kot pojav besedotvorne stilistike.
Naklonskost oz. nasklonska razmerja so obravnavana kot bistvena nepropozicijska nadgradnja govorjenega ali zapisanega sporočila. Pri izražanju naklonskosti je po pričakovanju največ naklonskih sklopnih členkov, saj je naklonskost v procesu upovedovanja njihova prvotna vloga: Kdor ne najde nobene povezave, se seveda moti (s prevladujočo pomensko sestavino (PS) 'čustvenosti'), Vrata bodo seveda odklenjena (s prevladujočo PS 'pritrjevanja'), Bržkone so to pobožne želje nekaterih ljudi (s prevladujočo PS 'verjetnosti'), To je pravzaprav njena edina sreča (s prevladujočo PS 'domneve'), Pravzaprav sem ti hotel povedati nekaj veselega (s prevladujočo PS 'zadržka'), o tem J. Toporišič (1991).
2
3
dotvorno-izraznimi uresničitvami, ki se tudi zapisujejo, tipa pica datekap, bar Bikofe, mimogrede kafe, malica k'rneki, čistomimo/čistbrezveze zabava, ortounulo mobi, dofula ponudba, unulo pripravljen, paket triza-me, tvojihpetminut agencija, nočindan trgovina, biti mim'stvar ipd. Tovrstne prilastkovno uporabljane sklope lahko že zaradi načina tvorbe vsaj izvorno obravnavamo naprej kot priložnostnice, ki prvenstveno označujejo lastnostne okoliščine in je njihova uporabna trajnost čisto praktično vezana na trajnost konkretne dejavnosti in predmetnosti, ki jo poimenujejo.
Sklapljanje lahko poteka na ravni besedne zveze (mim'grede kafe, kvatebriga bend) ali stavka (Bikofe, Itak.si, Simobil, Taklemamo, Celhalozanič). Danes pa vse pogosteje poteka sklapljanje krnov, katerih nastajanje prav tako ni predvidljivo - tudi sklopljeni krni kažejo veliko ustvarjalne svobode in izvirnosti. Zbrano gradivo je mogoče družiti v dve skupini: a) tvorjenka nastane s sklapljanjem krna in cele besede ali dveh krnov, ki ohranjata prepoznavna dela obeh besed iz besedne zveze; npr. novotvorjenka pa lahko ima še prvino zvočnega slikanja - rime, npr. multikulti (< multikulturen), urboturbo (< urbani turbofolk), b) pri sklopljenih krnih gre za prekrivanje v posameznih črkovnih sklopih kot presečnih množicah (prekrivni del je označen krepko), npr. sklop v zvezi mobitelova itak džabest ponudba
Narečna govorica oz. krajevni govor
Navadno smo prvotno nosilci določenega narečja oz. krajevnega govora ali govora določenega urbanega središča in šele drugotni priučeni govorci in uporabniki standardizirane knjižne slovenščine, in živa raba narečja, vsaj določena narečna leksika in delno skladnja, se ohranja tudi v živih aktualnih sklopih. To omogočajo ravno tipične lastnosti sklopa, kot so v rabi izkazana skladenjska ustaljenost, strnjenost in nepretrganost sklopnih sestavin, vse neposredno iz govora. Kljub priložnostnemu neposrednemu spajanju besed iz govora se v rabi potrjujeta določena leksemska in skladenjska ustaljenost, ki posledično omogočata ohranjanje tako določene narečne leksike kot specifičnih narečnih skladenjskih razmerij oz. zvez.
Najtipičnejši sklopi v narečni govorici, v tem prispevku v pivškem govoru, so v nadaljevanju našteti z besednovrstnega in skladenjskega vidika.7
Z besednovrstnega in besednozveznega vidika so tipični sklopi kot jBtvase, jdmst zamar, jdmst nauočeh, nekane, načnucan, duobrustuječ, glfhče, k'rneki, k'rtaku,
ceukažfn, pohahoj, načku, načkulku, tamnačtamnač, kak-mičjemi, undan, anapupedan, ancejt, kjelijes, zadnjava, uodzmfrej ipd.
Pogosti so sklopi v vlogi nesklonljivih prilastkov ali obpovedkovih lastnostnih okoliščin, npr. bat ceukažfn, bat pohahoj, bat parvuoli, bat parbesedi, bat nauodnač, bat nartabulše, bat duobrustuječ, bat nauočeh, bat sassjabe, ne bat načuodtaga, jat naruoke, bat usaksjabi, bat bal marfjahsjabi, jamat faču na juhuhu, narjest stopuotjo, narjest natašče, žavat kjeuendan, jagrat dejgadejga, se razume samunasjebi ipd.
Z stavčnega vidika so tipični sklopi kot bejžibejži, huodihuodi, nejuštati, kakusežekliče, dejmorječ, duvej, buhvejkaj, kakusežerječe, kakub'serjeklu, kisfkitenej, pakajčeš, kajpade, kudabf, madanebf, tupatu ipd.
Sklopi oz. sklapljanje poljubnih besed neposredno iz nepretrganega govora v novo poenobesedeno skla-denjskopomensko kvaliteto, ki najpogosteje dopolnilno lastnostno označuje predmetnost in pojavnost, posledično omogočajo prevlado drugotnih lastnostnih okoliščin tipa tjavendan oz. kjeuendan nasproti prvotnim prostor-sko-časovnim okoliščinam tipa zadne oz. zadnjava.
Vloga narečne skladnje pri skladenjski in besedotvorni prožnosti jezika
Primerjava skladnje knjižne slovenščine z narečno skladnjo natančneje pokaže, pri katere vrste glagolih lahko njihova pomenskosestavinskost omogoča in hkrati dopušča izpust za sporočilo neobveznih udeležencev v potencialnih udeleženskih vlogah. Pri upovedovanju mojega pivškega govora8 je npr. zgradba prostostavčne povedi ista kot v knjižni slovenščini.9
Primarna in prevladujoča govorna vloga pa v ospredje postavlja obvestilno polno in vplivanjsko učinkovito sporočilo z obvezno aktualnostno členitvijo. Vse našteto je dobra skladenjska zasnova tudi za aktualne tvorbeno enostavne pojave kot je sklapljanje, medtem ko sestavljanje in zlaganje ostajata tvorbeno-pretvorbe-na procesa knjižne slovenščine.
V narečnem govoru se jasneje razkriva različna skladenjskopomenska raba predvsem glagolskih pri-mitivov kot biti, delati/narediti, imeti, dati, iti/priti in predložnomorfemskih glagolov, ki vodijo v ustaljene stave in frazemskost (v enojnih oklepajih je pri nekaterih tudi pomenska razlaga): bat par nah na hrani 'se hraniti pri njih', bat na dobički 'imeti dobiček', bat usah muh pouhan 'biti zvit, prebrisan', bat pu streli 'biti navihan', Malu u strahi bat na škuodi 'Malo bati se ne škodi', bat
7	V tem prispevku so v poševnem tisku poenoteno povzeti zapisi narečnega krajevnega govora v lokalnih časopisih Pivške novice, Javorov list (tovarniško glasilo) in Prestop (glasilo občin Postojna in Pivka), slednja dva zadnjih sedem let ne izhajata več. Poenostavljeni narečni zapisi niso komentirani, ker je težišče obravnave na leksikalnih in skladenjskih vprašanjih.
8	To besedno zvezo v svojih strokovnih in znanstvenih razpravah uporabljata tako J. Rigler (1963, 16) kot R. Kolarič (1959, 42-47).
9	To je ugotovil že R. Kolarič (1959, 43), ko je zapisal, da »osnovni način oblikovanja stavkov, zlasti prostih, seve ni bistveno drugačen, kakor je v sodobnem pismenem jeziku«. Za skladnjo severovzhodnih slovenskih narečij pa je Z. Zorko (1995, 48) še ugotovila - kar pa lahko posplošimo, da prevladujejo eno- in dvodelne enostavčne povedi, da je veliko pastavčnih tvorb, vrivkov in razpoloženjskih medmetov.
duobru stojgč 'biti bogat', bat u trejah 'bili trije', bat hud za pat šnopac 'Zelo rad pije žganje', Pa šja lejpu ja blu za vit, Nej čistu taprau 'Ni čisto pri zdravi pameti', Nej u štati tu spjelat 'Ni sposoben to narediti', Mi nejprijevač par srci 'Ga nimam preveč rad', U strahi se na smej bat, Ja use zastuajn 'Nič ne pomaga'; Suo si dejlali kratek cejt, Hautman ja prjac narjadu apel 'Stotnik je takoj sklical zbor'; Tudi par nas jamajo navado rječ Nejkej dni jamat pjatlarja na hrani 'Nekaj dni hraniti berača', Kraške kuhnje sua imejle uogn^šča, Nej jamu kej za jast 'Ni imel ničesar za jesti', Nej jamu tah besed zama 'Ni upošteval teh besed', Jamat kej za puvjačat 'hoteti povečati kaj'; Dat kuomi vesjalje 'razveseliti koga', Dat čast buhci 'skleniti roke pri molitvi', dejmo rječ 'na primer', Mi nej dalu mira 'Bil je radoveden', Juažak je dau duol 'Jožek je popustil'; Jat h nuogam 'Iti peš', Nač na grja prou poceni skuzi, Mi grja rejs nekam usje na ruoko, Jam nej šlu uod ruk 'Jim ni uspevalo', Huodat u uk 'Hoditi se učit', Huodat pu vasi adan k drugmi, Duoskrat se ja slabu paršlu skuzi 'Dostikrat se je slabo končalo', Usakmi pa rejs na grja vjarvat 'Vsakemu pa se res ne sme verjeti' ipd.
Pogoste stalne stave povzročajo tudi oslabljeni skladenjski pomen določenih glagolov: Dejla žavat; Sua imejli žjahto, Ga jamajo u časti, Če jamat čast, Jama jah u gostejh; Ja uzeu za hudu, Mi ja dau eno cabado, Se drži čubastu; jagrat na buban; Nej lepu prešjarnost uganjat; Gmajni pa se rječe Plat^šniki, Tami se rječe tudi drugi mrak; znat povejdat 'se še spomniti', Sua znali besede šja dargači zasukat 'So znali še drugače povedati'; Stjaza jezak; Ki use sua uojsko služli, Duoskrat se ja slabu paršlu skuzi 'Dostikrat se je slabo končalo' ipd.; ali pa širijo po-menje že tako širokopomenskih glagolov, npr. dejlat se štad^ranga, parpraut du smejha 'spraviti v dobro voljo', udart pu klubasah 'začeti jesti klobase', uodbat par plači 'odšteti od plače' ipd.
Glagoli z oslabljenim skladenjskim pomenom, npr. kumarno se držat 'držati se kislo', Na vela duosti 'Ni dosti vreden', uvajajo pogosto oz. za narečni govor kar tipično povedkovodoločilno rabo. Prav sklopi navadno izražajo okrnjeno povedje, ki je besednovrstno členek v povedkovodoločilni rabi, npr. Uon ja en tak douhcejt, Ja bau tak pohahuoj ipd. Povedkovodoločilno rabo in posredno povedek potrjujejo istopomenske povedi tipa Ja domišlou - Se zazdi, On je vseveden - Uon use vej, kjer je zloženi povedek z vezjo in pridevnikom lahko sporočilno enakovredno nadomeščen s polnopomen-skim glagolom.
Sklopi nakazujejo težnjo po neki ustaljenosti in do neke mere tekmujejo z že uveljavljenimi frazemi, ki so
v narečnih govorih pogosti in živi, npr. Ga zmirej jemlje uan 'Ga vedno rešuje', Nejsua se past^li jamat za nuorca, Se mi ja zafaržmagalu 'Zameril je', Se zazd^, Se podarži 'Se pohvali', parduobat na glasi 'postati znan', Te na past^ z v^da 'Ti sledi', oz^rat se na kej 'upoštevati kaj', sl^šat sas prve ruoke 'slišati neposredno od udeleženca', Se muore člouk zmirej samu nase zanjest 'Človek lahko samo sebi zaupa', se daržaat doma 'rad biti doma' ipd.
Skladenjskobesedotvorni vidik
Pomenskoskladenjsko razvezane zveze, ki v narečnem govoru predstavljajo ustaljeni niz elementarnejših in navadno netvorjenih besed, so v knjižni slovenščini pomensko- in strukturnoskladenjsko nadomestljive z enobesednimi leksemi, ki so večinoma sestavljenke ali zloženke: Se razume samu pu sjebi 'Je samoumevno', Dejmo rječ, da ja blu taku 'Recimo, da je bilo tako', dat kuomi vesjalje 'razveseliti koga', Grja sunce duol 'Sonce zahaja', Se ja šje use kus^lu na ruoke 'Se je vse ročno kosilo', Use dejla na suojo ruoko 'Je samosvoj/svojeglav'.
Če pa v narečju že so tvorjenke, so pričakovano najpogostejše glagolske tvorjenke, in sicer sestavljenke, izpeljanke iz predložne zveze in modifikacijske izpeljanke. Metonimični premiki v prenesenem pomenu 'največje količine/mere' so posebej pogosti pri pred-ponskem obrazilu na-: Nu, zdej si se ja nabalinou, Se ga ja nasarkou, Grjamo {na)repkat krompir pu naši nivi. Hkrati ima v teh primerih predponsko obrazilo na- tudi naklonsko vlogo besedotvornega sredstva stopnjevitosti. Časovnost oz. dokončnost procesa/dejanja, izražena s predponskim obrazilom z-/s-, je še dodatno poudarjena s prislovom popolnoma v npr. Ja popolnoma spejšou. Besedotvorna posebnost mojega narečnega govora so modifikacijske izpeljanke, npr. Sua ga videjvali na sejmi, Ja pousuad zmrzavalu, Se ja hodejvalu kja usak edini dan, Tu ja par nas uod nekdej taku bivalu.1"
ZA SKLEP
Ravno s svojo zaktualizirano ubesedovalno nepredvidljivostjo oz. spontanostjo in izrazijsko živostjo so sklopi lahko sprotna govorno-pisna uresničitev bodisi splošnopogovarjalnega standardiziranega jezika ali določenega narečja oz. krajevnega govora bodisi knjižne slovenščine. Kot prvine besedotvorne stilistike vključujejo in hkrati uvajajo tudi naklonskost in so del tako besedotvorja kot besedilotvorja; zaradi žive vloge tako v govoru kot v jeziku pa so tudi tipične prvine t. i. aktualne prožne sistemskosti jezika.
10 Na rabo priponskih obrazil -evati in -avati kot pivško besedotvorno zanimivost opozarja že F. Miklošič (1881, 84-85): prišla je tudi jezikoznanska znamenitost na dan, da se nahaja po nekaterih notranjskih krajih: v Senožečah, na Pivki, na Krasu itd., pa tudi po Istri še dan danes tako imenovanih »ponavljevavnih glagolov«, kakoršni so: koševati (kositi), bruševati (brusiti), hodevati (hoditi) itd., ki pa so po drugih slovenskih krajih potihnili že davno s ponavljavnem glagolom »bivati« vred Tovrstne glagole pri obravnavi vrst glagolskega dejanja J. Toporišič (42 0 00, 3 5 2) uvršča med »glagole s sopomenom dejanja navade«, ki so se uporabljali v 19. stoletju.
THE CURRENT MODES OF EXPRESSION IN SLOVENIAN: JUXTAPOSITION AS A NATURAL AND TOPICAL REFLECTION OF THE CONTINUITY OF SPEECH IN BOTH DIALECT AND STANDARD LITERARY LANGUAGE
Andreja ŽELE
University of Ljubljana, Faculty of Arts, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: andreja.zele@ff.uni-lj.si
SUMMARY
Juxtaposition is becoming more and more of interest as a topical, i.e. living reflection of speech and simultaneously also as a reflection of the continuity of speech connecting the systemic and the non-systemic levels of language into a so-called topical flexible systemisation. Juxtaposed compounds at least indirectly stress the role of the spoken language; topical juxtaposition of words taken directly from speech is the most direct and least demanding transformation of the spoken form into the written one. Juxtaposed compounds are therefore the most basic spoken-written manifestations of language, which because of their characteristics (or in part also because of them) can act as a non-systemic link between individual systems (e.g. between the dialect and the standard form of the language) and also between the system and the non-system, i.e. between the dialect or standard language and for instance local vernacular. In addition, it is also our partly inherent and partly acquired linguistic competence that enables us to treat topical juxtaposition as flexible systemisation.
Direct speech juxtaposition (i.e. juxtaposing words that come directly from the spoken language) turns occasional quasi-derivations into a more frequent indicator of topical, i.e. interested prompt wording and simultaneous liberal non-systemic quasi-derivation, which during speech merely juxtaposes spoken and written successive words or unifies them into a new single word expressing new linguistic characteristics such as lack of declination in the new syntactic-semantic role of the word. The unpredictable or random possibilities of juxtaposing random words into a new single word with new syntactic and semantic qualities consequently enable the domination of secondary qualitative circumstances of the type kjeuendan in opposition to primary spatial-temporal circumstances of the type zadnjsva. In this manner one frequently encounters juxtaposed compounds in the role of indeclinable modifiers or adverbial phrases of manner, e.g. p'rbesedi, duobrustuječ, kakusežekliče, nauočeh, usakhsjsbi, kajpade, kudabi etc.
It is precisely this topical wording unpredictability or spontaneity and expressive liveliness that makes juxtaposed compounds a prompt spoken-written realisation of either general spoken standard language or a particular dialect (or the local vernacular's version of standard Slovenian).
Keywords: juxtaposition, spoken language, systemic and non-systemic levels of language, flexible systemisation
VIRI IN LITERATURA
Javorov list (JL). Glasilo firme Javor Pivka d.d.. Pivka, 2004, XLIV/1, 2 2005, XLV/1, 2008, XLVIII/1, 2.
Pivške novice (PN). Postojna, Občini Pivka, 2004, V/3, 5, 2005, VI/2.
Prestop (P). Postojna, Občini Pivka, IX/88, 2004, XI/108, 2005, XII/115-116, 118, 2007, XIV/145.
Slovenske novice (SN). Ljubljana, Delo, d. d., 1991-.
Kolarič, R. (1959): O sintaksi pivškega govora. Ljubljana, Razprave II. razreda za filološke in literarne vede, SAZU, 42-47.
Logar, N. (2004): Nove tehnologije in nekateri nesistemski besedotvorni postopki. V: Kržišnik, E. (ur.): Aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem. Obdobja 22. Ljubljana, FF, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik, 121-132.
Miklošič, F. (1881): Slovensko berilo za osmi gimnazijski razred. Dunaj.
Narečna kartoteka Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Ljubljana.
Rigler, J. (1963): Južnonotranjski govori. Ljubljana, Razprave II. razreda za filološke in literarne vede, SAZU.
Stramljič Breznik, I. (2003): Besedotvorna tipologija novonastalega besedja s področja mobilne telefonije. Slavistična revija, 51, posebna št., 105-118.
Toporišič, J. (119 76, 420 00): Slovenska slovnica. Prva in četrta prenovljena in razširjena izdaja. Maribor, Obzorja.
Toporišič, J. (1991): Členki in njihovi stavčni ustre-zniki. V: Seminar slovenskega jezika, literature in kulture (Zbornik predavanj). Ljubljana, Filozofska fakulteta, 3-16.
Vidovič Muha, A. (1988): Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk (SSB). Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Partizanska knjiga.
Zorko, Z. (1995): Besedni red v severovzhodnih slovenskih narečjih. V: Zbornik Slavističnega društva Slovenije 4. Ljubljana, Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 47-55.
Žele, A. (1996): Kaku so živejli in si dejlali kratek cejt. Kratke štorije s Pivškega. Zbirka glasovi 12. Ljubljana, Kmečki glas.