V TOLAŽBO IN POUK
Nemško jezikoslovje praznuje letos pomemben dogodek: dokončan je Grimmov ; Deutsches Wörterbuch. Zasnovan je bil 1838, prvi zvezek je izšel 1832, torej po 123 ali ' 109 letih je dosegel konec s 380. snopičem v obsegu 32 zajetnih zvezkov (knjig). Po : takem delu bi človek pričakoval glasov zmagoslavja in zadoščenja, pa ima kritika ob teh i skladih slovarja zelo mešane občutke. Štiri rodove najboljših germanistov, silo časa, ] velikanski denar ¦— vse to imajo v mislih ob rezultatu: kaj naj zdaj s tem slovarjem ; počnemo? 2e med izhajanjem je bilo mnogo zelo resnih svaril in opominov, zelo trde in : tehtne kritike dela; zlasti očak germanistike Hermann Paul je 1894 svaril pred takim ; slovarjem. Ob koncu se je pa sprožil cel plaz vprašanj, ki bi jih bilo treba rešiti ob tem : slovarju. Za nas so ti glasovi tolažilni in poučni: tolažilni, ker vidimo, da se tudi tako ; velikemu narodu s tako odlično strokovno pripravljenostjo slovarsko delo ustavlja in i ne daje zmeraj zaželenih rezultatov; poučno pa, ker se ob vsem tem vendarle marsikaj ; lahko naučimo pri snovanju svojega slovarja. Med številniitii kritikami in glasovi je j tehten zlasti članek W. Boehlicha Ein Pyrrhussieg der Germanistik (Der Monat, št. 154). \ Po njem posnemam nekaj za nas zanimivih podatkov in vprašanj, na las podobnih našim. : Slovar je spočeto romantično narodno navdušenje in mu botrovalo v vseh razvojnih j stopnjah do zadnjega snopiča. Grimmu je bila vsa germanistika izraz takega narodnega | navdušenja. Vodilni naslednik Rud. Hildebrand je pod Bismarckom (1869) pisal: »Vsta-i jenje naroda je zares odvisno od uspevanja in dela nemške filologije, in ne najmanj od \ dela za nemški slovar.« Zadnji urednik Th. Frings (Leipzig) pa piše ob koncu: »Ko je , Jakob Grimm sprejel breme nemškega slovarja, ni storil tega toliko iz odgovornosti pred ; znanostjo kolikor iz čuta hvaležnosti in dolžnosti do naroda in domovine. Buditi in kre- i piti zavest narodne skupnosti in tako pripravljati pot, ki je vodila od politične razbitosti i k enotnosti, to je bila najodličnejša naloga, ki je bila odmerjena njegovemu delu. Njegova zadeva je zopet postala naša zadeva; duh, s kakršnim je delo začel, je tudi duh tistih, ki jim je usoda dodelila, da so delo dokončali.« Ta nacionalistična usmeritev je : kriva marsikatere pomanjkljivosti slovarja zlasti v izbiri besedja in slovstva, ki je j bilo uporabljeno: S
Zelja po monumentalnosti je gnala zamisel v obseg, ki mu začetnika nista bila ' sama kos. Taka velikopoteznost je bila za delo usodna. Ob smrti Jakoba Grimma (1863) I so bili dokončani 4 zvezki, pa je obnemogel pri geslu Frucht. Po njegovi smrti sta 40 let i vodila delo K. Weygand in Rud. Hildebrand. Ta dva sta prvotni načrt še mnogo bolj ! razširila zlasti v obdelavi. Hildebrandovi članki so sicer bleščeči v marsikakem pogledu, j vendar preobsežni, saj obsega n. pr. Geis( kar 188 stolpcev in je izšel tudi v samostojni ; knjigi; črka G, ki se je je lotil, je narasla na 5 knjig in pol in je bila dokončana šele 1958. ; Tako so pomembni germanisti obravnavali vsak svoj delež bolj ali manj izčrpno, a malo j enotno. Med njimi je M. Heyne prispeval silno veliko listkov in umrl ob geslu zahllos. Njegov učenec H. Meyer je prispeval za slovar najdaljši članek stehen v 325 stolpcih, i 75 od teh obravnava samo zgodovino besede in oblikovje; obdeloval je besedo 7 let. i Leta 1906 je skrb za slovar prevzela pruska akademija in si s 170 sodelavci v Göttin-j genu ustvarila novo listkovno gradivo. Prva svetovna vojna je delo hudo zavrla; ko je' 1929 zopet steklo, so gradivo spravili v Berlin in računali, da do 1945 delo dokončajo. ;
591
Druga svetovna vojna pa je delo zopet zavrla; gradivo bi bilo skoraj uničeno, rešili so ga le po naključju. Po 1948 so delo nadaljevali in letos dokončali. Da delo po takih spremembah in notranjih in zunanjih premikih časa ne more biti enotno, je več ko razumljivo. Danes so si vsi na jasnem, da bi bilo mnogo bolje, ko bi bila brata Grimm ubrala tako pot kakor Francoz Littre, ki je nekako v istem času zasnoval svoj slovar, ga kot nefilolog dokončal v prvi izdelavi do konca, potem pa z izkušnjami, pridobljenimi v teku dela, začel od kraja predelovati slovar za natis. Ob tem mu je sicer rasel, se izpopolnjeval, a je bil enoten in je kakor scela vlit. Tako je nastal odlični slovar francoskega knjižnega jezika v štirih debelih zvezkih drobnega tiska v ne prav 20 letih.
Kateri so najhujši očitki slovarju? Najhujši je gotovo očitek neuporabnosti. Slovar je sicer zakladnica jezikoslovnih dognanj in učenosti, ali dognanja so nedostopna takrat, kadar bi jih kdo potreboval; veš, da je v slovarju, toda kod. Ne le zastarelost prvih zvezkov, še mnogo bolj nepreglednost in strašna obsežnost kasnejših gesel v nepreglednem podajanju otežuje iskanje po slovarju. Pravijo, da je treba let, preden se spoznaš v ureditvi posameznih zvezkov.
Velika spotika je neenotnost pravopisa. Res je že Grimm zagovarjal pisavo ( namesto th, pa ni uspel; zato je disciplinirano pisal th. Za njim so tako pisali do zadnjega, čeprav so th zamenjali s ( na Bavarskem že 1879, naslednje leto na Pruskem, 1901 pa povsod; ko je 1890 začela izhajati črka T, so pisali th do konca (1935). Tako je v pravopisnem pogledu prej vir zmede kakor reda. Isto velja za c/z-k v tujkah.
Veliko očitkov velja izbiri besedja. Stališče do tujk je hudo podobno kakor pri nas. Grimm je bil mnenja, da zdrav jezik sam od sebe odklanja tujke, jih ne sprejema, če so se pa kdaj ugnezdile v njem, jih čisti. Zato mu je tujka zmeraj manj vredna kakor domača beseda, čeprav ta ni kdove kako jasna. Tudi izbira tujk je zelo neenotna; z nekaterih področij so le redke sprejete, z drugih zelo na debelo. Prav tako je historično gledanje na jezik vrednotilo besede po starosti: čim dlje nazaj v pragermansko dobo segajo, tem boljše so jim bile. Zato precenjevanje starih, v rabi že odmrlih bpsnd. oa omalovaževanje sodobnega besedja. To se slovarju pozna toliko bolj, ker novejše literature do zadnjega niso kdove koliko ekscerpirali; Kafko, Benna, Brechta itd. n. pr. šele po 1945. Tudi to se pozna, da so se preveč zanašali samo na pisane vire; če kaka splošno rabljena fraza ni bila nikoder zapisana, ni prišla v slovar. Kljub vsemu pa slovar pravi, da nikakor noče biti purist.
Naj to zadostuje. Prijetno je v težavah imeti tovariša, zlasti tako uglednega v jezikoslovju. Vendar imamo mi še vse možnosti, da se podobnim napakam izognemo. Ne bodimo premonumentalni v zasnovah, pa tudi v izvedbi ne, da se nam ne ponovi nesreča Grimmovega slovarja — ali pa tudi našega SBL. Tudi tukaj velja: ko bi bili prvotno zasnovo SBL v dveh zvezkih izvedli v 10 letih z manj ambiciozno dognanostjo, bi danes imeli celoten in kolikor toliko enoten slovar, tako je pa razklan na dvoje — podobno kakor Grimmov, Bis dat, qui cito dat. J.S.