251
suhem. Slabotni korejski vladar se je udal, in Koreja je postala japonsko podkraljestvo. Vsi Korejci pa niso s tem zadovoljni, kar so pokazali kmalu nemiri v Soulu.
Japonci nameravajo napasti tudi Niučvang ob izlivu reke Liao, ki je zdaj v ruski oblasti. Odtod bi prodirali proti Mukdenu v Mandžuriji.
General  Kuropatkin,
vrhovni poveljnik mandžurske armade.
Da so mogli Rusi brez posebnih težkoč zasesti Port Artur in Talienvan, se je zahvaliti diplomatičnemu in energičnemu nastopu Aleksejevemu. Takoj nato je bil imenovan za podadmirala. Bil je tudi prideljen v pomoč načelniku generalnega štaba pri mornarici in leta  1899. je postal načelnik ozemlju Kuangtung.
Generala L i n j e v i č, poveljnik amurske armade, in Stossel sta postala znana tekom kitajske vojske; oba veljata za izvrstna strokovnjaka in neustrašena poveljnika. V portarturskem pristanišču poveljuje zdaj admiral Mak a rov.
Glavni poveljnik ruskih vojaških sil v Vzhodni Aziji je pa zdaj general Kuropatkin, na katerega stavijo Rusi svoje nade. Znan je kot izvrsten strateg in odločen mož. Dne 26 marca je prišel v Harbin, odkoder vodi vojne operacije.
P. E. Nakrohin. Nedavno je umrl v Peterburgu nadarjen beletrist Prokopij Egorovič Nakrohin. Star je bil šestdeset let in je šele pred petnajstimi leti nastopil na beletrističnem polju.  Skromen in tih je
Velikanske težave je provzročila Rusom zgradba železnice čez zamrznjeno Bajkalsko jezero, katero je zamrznjeno od decembra do konca maja. Ta železnica je potrebna, da se pospeši prevažanje vojaških čet in bojnih priprav. V velikanskem mrazu z nepopisnimi žrtvami so Rusi zgradili to železnico.
Danes prinašamo tudi slike nekaterih ruskih poveljnikov. Prvi je carski namestnik A 1 e k s e j e v. — Rojen je bil 1. 1843. Obiskoval je rusko mornarsko šolo, potem je vstopil v 4. mornariško divizijo in je na vojni ladji „Varjak" potoval okrog sveta. L. 1867. je bil prideljen načelniku ruskega ladjevja v Egejskem morju, 1. 1875. in 1876. je pa spremljal velikega kneza
Admiral  Makarov.
Alekseja Aleksandroviča na njegovem morskem potovanju po Sredozemskem in Atlantskem morju; od 1. 1883. do 1893. je bil vojaški pristav pri ruskem poslaništvu v Parizu. V japonsko-kitajski vojski je poveljeval novemu ruskemu brodovju v Tihem oceanu.
General  Linjevič.
bil Nakrohin in v tej tišini je izdal tudi svoje povesti „Idile v prozi", ki so si mahoma osvojile srce ruskega naroda. Nakrohin je bil sourednik tednika »Nedelja" in v tem listu je tudi večinoma priobčeval spise. V vseh njegovih delih se zrcali velika dobrodušnost. Nakrohin je najrajši opisoval siromake in zapuščene ljudi, ali v povsem drugačni luči, kot jih opisuje Gorkij. V njegovih spisih je mnogo tragike, tuge in milobe.                                      J. D.
Novo vseučilišče v Vilnu. Ruska vlada je sklenila v severo-zahodnem kraju svoje države ustanoviti novo vseučilišče. Najbolj se potegujejo zanje štiri mesta: Mohilev, Vitebsk, Minsk in Vilno. Bržkone bodo novo univerzo ustanovili v Vilnu. Mesto Vilno nima dolgov, v njem prebivajo premožni trgovci, in uspešno tam delujoče privatne banke morejo „almae matri" priskočiti v gmotnem pogledu na pomoč. Kar zadeva teritorialnih in komunikacijskih pogojev, se ne more mestu Vilnu primerjati nobeno drugo izmed  omenjenih štirih mest.    Vilno
252
ima železnično zvezo z najbolj samotnimi zakotji severo-zahodnega kraja. Tudi posamezni oddelki univerze, zlasti pravniški in medicinski, morejo samo v Vilnu dobro uspevati. Medicinski oddelki malih mest odgajajo dobre teoretike, a slabe anatome in operaterje, ker tu ni dovolj bolnišnic. Vilno je v tem pogledu dobro oskrbljeno. Osem vrst od Vilna se nahaja norišnica, urejena po najnovejših znanstvenih zahtevah; v Vilnu samem je veliko bolnišnic: oftal-mična gr. Przezdziecke, vojaška, sv. Jakopa, židovska in druge privatne. Društvo zdravnikov ima tu bogato knjižnico in velike zbirke. Tudi pravniki, ki hočejo znanstveno delovati, najdejo v Vilnu bogatega gradiva. Po 1. 1864. so iz nekoliko samostanskih in zasebnih knjižnic napravili veliko knjižnico, ki je zdaj v poslopju bivšega frančiškanskega samostana. Tudi javna knjižnica obsega precej dragocenih del. Razen tega je tu še veliko število zasebnih knjižnic, na primer A. gr. Tyszkiewicza. Prirodoslovec in geolog imata tu Ponarske gore, botanik bogato floro in matematik stari vilenski observatorij.                               F. S.
Društvo pisateljev samoukov. V Moskvi se je ustanovilo društvo »Surikovskij literaturnvj kružok". Udje tega društva so pisatelji - samouki, ki so izšli iz prostega naroda. Svoje ime ima društvo od narodnega ruskega pesnika Ivana Surika. Novo ustanovljeno društvo bode skrbelo za zboljšanje gmotnih razmer članov in obenem se bodo udje vsak teden zbirali k sejam, pri katerih se bodo čitali klasični pisatelji, da bi se tako udje čimdalje bolj izobraževali.                                                       F. S,
Maloruski  jezik  in   književnost  v  Upsali.
Profesor upsalskega vseučilišča g. Lundel je začel letos predavati o maloruskem jeziku in književnosti. Prof. Lundel je znan slavist. L. 1885. je bival v Kijevu,
Ruska oklopnica „Retvizan".
da bi proučeval maloruščino. Prvikrat se torej letos glase maloruske besede z vseučiliške stolice v Upsali. Omenjamo še, da „Naukovo Tov. im. Ševčenka" v Lvovu pošilja upsalski univerzi vse svoje izdane knjige, da bi prof. Lundel mogel proučevati sodobno malorusko književnost.                                    F. Š.
Novi maloruski časopisi. Začetkom novembra je začel izhajati v Vinipegu (v Kanadi) nov poljuden maloruski tednik pod naslovom „Kanadijskij farmer. Časopis dljaruskoho naroda v Kanadi." Novi tednik se tiska s fonetičnim pravopisom. Naročnina (na leto) znaša v Evropi L50 dol. (K 7-50.) —  V Tarnopolu
General  Stossel, bivši poveljnik v Port Arturju.
izhaja od novega leta nov mesečnik za srednje-šol-sko mladino pod naslovom „Molodiž"; urejuje ga prof. Ev. Mandičevskij.
Svevolod Sergejevič Solovjev, eden najpopularnejših   ruskih   romanopiscev,  je umrl  meseca novembra. Z njim je legel v grob ploden in darovit pisatelj, ki se je odlikoval z bogatim  zgodovinskim znanjem. Veliko število njegovih romanov, ponajveč zgodovinskih, mu je pridobilo sloveče ime. Solovjev se je rodil 1.1849  v Moskvi kot najstarejši sin zgodovinarja S. M. Solovjeva. Prvi pouk je dobival doma v hiši; dalje se je izobraževal na nemški šoli Zimmer-mannovi in na moskovskem vseučilišču, kjer je slušal pravo.   V prvi  mladosti   mu  je  bi- gi  oče zanetil v mladem srcu ljubezen do zgodovine in Iitera ture   -   in Solovjev  je stopil   z osemnajstim letom  na  literarno   polje s  prvo pesemco  v „Ruskem Vjestniku". Zatem se je oglašal Solovjev s pesmimi v raznih ruskih leposlovnih listih    Objavljati je   jel  tudi  razne   članke  v ¦H      „S. Peterburških Vjedomostih",   pod  katerimi se je podpisaval s ,.Sine Ira". Toda niti pesmi niti članki mu niso pridobili popularnosti. To si je mahoma osvojil leta 1876., ko je objavil v   „Nivi"   svojo   prvo    zgodovinsko   povest „Knjažka Ostrožskaja."   Od  tega leta  je prinašala   „Niva"   vsako   leto   kak   zgodovinski roman iz peresa   Solovjeva.   Vsi ti romani se odlikujejo   po globoki  zgodovinski   znanosti. Za prvo zgodovinsko povestjo so izšli: „Julij imperator", „Car djevica", „Kasimovskaja nevjesta", „Stary Dom", »Iznanik" in „Posljednie Gorbatovv". V letu 1888.  je Solovjev v zvezi z Gnjedičem ustanovil ilustrirani  list  „Sjever", v katerem je   priobčil svoja   romana   „Volhoy"  in  »Veliki   Rozenkreicer". Toda „Sjever"   je  mogel izhajati   le kratko  dobo.