Kammerstein (se ozre, zgrabi Šaplo in ga vrže stražnikom v roke): Kanal je, lakota občinska!
Staudach (hektično): Vezite jo! Usta ji zamašite!
Šapla (se pobere, ko je padel): Zares, mulierem fortiorem quis inveniet... (Veselo, zapoje.) So naša dekleta ko rožice, — ki se slane strupene boje. — Da fantič le malo zavriska, — že okna zastirat hite... (Med pesmijo in hrupom so stražniki zmogli zbesnelo branjevko in jo potiskajo na levo proti vratom. V tem)
Klasiber (Semeniču, liho, toplo): Brat Jurij Gabrijel! Izrabi priliko! Beži!
Semenič (zmaje z glavo): Ne. Sodnik je dostojen!
Klasiber (vsiljivo): Spremisli! Causa criminalis! Vicedom te ne more ščititi! Izgini! Zakrivam te! (Je stopil pred Semeniča, da bi ga prikril.)
Semenič: Nočem! (Ga odrine.)
Klasiber: Zaradi matere, Jurij Gabrijel, zaradi deklice Katarine, ki te ljubi in se joče...
Semenič: Ljubim jo in smili se mi! (Trpko.) Ostanem! Sem plemič!
Kammerstein (preden jo sunejo iz dvorane): Kujon, klafar, vlačugar ... Moja sodba .. .
Prefekt (v trenutku tišine): Jamčili ste za varstvo, gospod sodnik! Odhajam.
Staudach (zmeden): Prav! Pojdite! Vsi pojdite! To uro še bo Ljubljana mirna. Prisegel sem.
Prefekt: Ad majorem Dei... Njegova sveta volja se zgodi!
Klasiber (obupno Semeniču): Povej, kaj naj sporočim gospodični Medičevi? Videl je ne boš več!
Semenič (vzhičeno): Salve dulcis ... Pozdravi jo! (V hitri odločnosti.) Čakaj! (Stopi pred sodnika.) Gospod, kaj pa bo z menoj?
Staudach (Še vedno zmedeno, nejevoljno, trpko): S teboj? Nobilis! Oprostite! Constitutio Criminalis Carolina. Ccc ... Rablju ste zapadli, kakor hitro bi izdahnil pomočnik.
Semenič  (omahne,  trudno): Brez  priziva?
Staudach: Brez! Hie Laybach und Recht! (Tišina. Boben od zunaj. Klic stotnika Giintherja, sodnikovemu kakor v porog.)
Semenič (zamišljeno): Kaiser und Macht! (Sodniku.) Imam mater, ki moram še živeti za njo. Imam nevesto, ki je tepcu Lenartu ne prepustim. (Slovesrio.) Apeliram vendar, po svoje, gospod sodnik, pri najvišjem sodniku svojem na zemlji! Nedolžen sem, oprostitve zahtevam! (Plane na balkon.) Gospod stotnik Giinther! Evo me! Jurij . Gabrijel Semenič in plemiški! Hie Kaiser und Macht! Vivat Leopoldus!
Glasi (od zunaj): Vivat! (Boben, šum ljudi na desni.)
Staudach (očitno prevzet): Človek, kaj si storil! Habeo usum! Misliš, da ne znam? Otel bi te bil!
Semenič: Hvala! Videl sem, da ste poštenjak. A sem plemič!
11. prizor:
Stotnik (z vojaki z desne): Kaiserliche. Staudach (bolestno,  pokaže z roko nazaj): Tu Staudach in pravica!
Tone Kralj, Herod i jas
Stotnik: Tu moč! (Se ogleda.) Dovolite, gospoda! Viteški mladenič, ki je apeliral pri Njegovem Veličanstvu? (Zagleda Semeniča.) Čestitam, tovariš! Tu je milostni gospod cesar! (Gre z vojaki proti Semeniču.) Ščiti do zadnjega!
Klasiber (trudno): Brat Jurij Gabrijel! (Ihteče.) Ti pa si mi življenje otel! Ne ločim se od tebe! (Cesarskemu.) Tu! (Stegne roke, kakor, da naj ga zveze jo.) Vivat Leopoldus!
Vojaki: Vivat!
Šapla (vzbujeno, trezno, dasi obešenjaški): Šema mi je dejal, pa nisem. Tres faciunt collegium! Godčevski sem, ampak: ali me hočete? Vivat Leopoldus! Šema, Jurij, ampak tertius.
Vojaki: Vivat!
Staudach (onemoglo): Hie Staudach und Lay-bach und Recht! Ne dovolim! Mladeniči! Znoreli ste! Teleta!
Stražnik (togo): Hudičeva teleta, prav zares! (Tolmeinerju.) Ne, junci!
Stotnik (dijakom): Po trideset zlatov na roko in v dveh letih troje cesarskih stotnikov! (Boben.)
Tolmeiner (se dvigne, spregovori): Gospod sodnik! Prosim, da me odpustite iz službe! Grem za temi tremi. Mladi so in lepi. Meni je nekaj več let; mlad ne bom več, a bil bi rad spet kdaj lep. Grem se umivat. Gospodu Wachtmeistru Blažu me pa ne spominjajte v slabem. Tu Jurij Tolmeiner!  Kaiser und Macht,  Leopoldus!
Vojaki: Vivat! (Boben. Nato grobna tišina. Trd, nagel korak z desne od zunaj.)
12. prizor:
Stražnik (jecljavi Jurij Turkovič, zasopel, prepade!): Gggospod sssodnik! Rrrraport! V mestu je — kkkkuga...
Prefekt (sklene roke): Ad majorem Dei gloriam!
Z a s t o r
207