GDK 174.7 Carici sempervirens - Pinetum nigrae Prispelo / Received. 05. 10. 1999 članek Sprejeto /Accepted: 19. 11. 1999 Onginal scientific paper ASOCIACIJA CARICISEMPERVIRENTIS-PINETUMNIGRAE (Accetto 1996) Accetto 1999 nom. nov. V SLOVENIJI (OB STOLETNICI ROJSTVA PRVEGA SLOVENSKEGA FITICENOLOGA UNIV PROF GABRIJELA TOMAŽIČA) Marko ACCETTO' Izvleček V prispevku je avtor opisal asociacijo Carici sempervirentis-Pinetum nigrae, ki uspeva v strmih osojnih legah gorskega sveta nad dolino zgornje Kolpe na Kočevskem (S Slovenija). Njene značilnice in razlikovalnice so Carex sempervirens, Globularia nudicaulis, Aquilegia nigricans, Adenophora liliifolia in Sesleria kalnikensis. Asociacijo členi v dve subasociaciji: -salicetosum appendiculatae subass. nova in -gentianetosum symphyandrae subass. nova Pnmeijava našega čmega borovja z drugimi črnimi borovji v jugovzhodnoalpskem in dinarskem gorskem svetu z analizo podrobnejše floristične, fitosociološke in geoelementne sestave ter analizo spektra bioloških oblik je pokazala, da se, kljub nekaterim podobnostim, od njih floristično in ekološko dobro loči. Asociacija je dolgotrajna, prehodna razvojna stopnja progresivnega sukcesijskega niza. Med seboj se floristično in ekološko dobro ločijo tudi druga pnmeijana črna borovja, najbolj črna borovja z južnih Dinaridov, ki jih uvrščamo v podzvezo Sorbo umbeilatae-Ostryenion carpinifoliae (Fukarek 1969) Accetto 1999. Ključne besede; Carici sempervirentis-Pinetum nigrae. Kočevska, Slovenija, Sorbo umbeilatae-Ostryenion carpinifoliae, Bosna in Hercegovina THE ASSOCIA TION CARICI SEMPER VIRENTIS-PINETUM NIGRAE (Accetto 1996) Accetto 1999 nom. nov. INSWVENIA (AT THE HUNDREDTH ANNIVERSARY OF THE BIRTH OF THE FIRST SLOVENIANPHYTOSOCIOLOGISTPROF. GABRIJEL TOMAŽIČ) Abstract The article gives a description of the Carici sempervirentis - Pinetum nigrae association, which grows in steep shady locations in mountainous region of the Upper Kolpa Valley in the Kočevsko Region (Slovenia). Its character and differencial species are Carex sempervirens. Globularia nudicaulis, Aquilegia nigricans, Adenophora liliifolia and Sesleria kalnikensis The association is divided into two sub-associations: -salicetosum appendiculatae subass. nova and -gentianetosum symphyandrae subass. nova. A comparison of Slovenian Pinus nigra syntaxa with others in southeastern Alpine and Dinaric mountain regions with the analysis of a detailed floristic, phyto-coenological and geo-elemental composition and the analysis of the spectrum of biological forms has shown that despite some similarities it distinctly differs from them floristically and ecologically. The association is a long lasting transition developmental stage of a progressive succession sequence. From floristic and ecological point of view, other compared Pinus nigra syntaxa also differ well from each other, those of the south Dinaric Mountains, which are ranked into the Sorbo umbeilatae-Ostryenion carpinifoliae (Fukarek 1969) Accetto 1999 suballiance, at the most. Key words: Carici sempervirentis-Pinetum nigrae, the Kočevska region, Slovenia, Sorbo umbeilatae-Ostryenion carpinifoliae, Bosnia and Herzegovina ' izr, prof., dr. Biotehniška fakulteta. Oddelek za gozdarstvo in obnovljive vire, Večna pot 83, 1000 Ljubljana, SVN VSEBINA CONTENTS 1 UVOD INTRODUCTION................................................................................109 2 DELOVNE METODE INVESTIGATION METHODS...........................................................110 3 SPLOŠNE EKOLOŠKE RAZMERE COMMON ECOLOGICAL CONDITIONS.......................................Ill 4 IZSLEDKI RAZISKAVE IN RAZPRAVA INVESTIGATION RESULTS AND DISCUSSION...........................113 5 PRIMERJALNA ANALIZA ASOCIACIJ CARICI SEMPERVIRENTIS-PINETUMNIGRAE (ACCETTO 1996) ACCETTO 1999 NOM. NOV., FRAXINO ORNI-PINETUM NIGRAE S. LAT., GENISTO JANUENSIS-PINETUM TOMAŽIČ 194Q, EUPHORBIO TRIFLORAE-PINETUMTm^KiSTlC 1997 NOM. NOV. i=CHAMAEBUXO-PINETUMWT. 1956), HELLEBORO-PINETUMWT. 1958 m LASERPITIO-PINETUM NIGRAE FUKAREK 1969. COMPARATIVE ANALYSIS OF THE CARICI SEMPERVIRENTIS-PINETUM NIGRAE (ACCETTO 1996) ACCETTO 1999 NOM. NOV., FRAXINO ORNI-PINETUM NIGRAE S. h AT.,GENISTO JANUENSIS-PINETUM TOMKZlt 1940, EUPHORBIO TRIFLORAE-PINETUM TRINAJSTIČ 1997 NOM. NOV. i=CHAMAEBUXO-PINETUM BT. 1956;, HELLEBORO-PINETUMKI 1958 AND LASERPITIO-PINETUM NIGRAE FUKAREK 1969 ASSOCIATIONS...................122 6 ZAKLJUČKI CONCLUSIONS..................................................................................134 7 POVZETEK........................................................................................135 8 SUMMARY........................................................................................140 9 VIRI REFERENCES.....................................................................................142 10 ZAHVALA ACKNOWLEDGEMENTS.................................................................146 11 PRILOGE APPENDICES......................................................................................146 1 UVOD INTRODUCTION Ne samo na Kočevskem, temveč tudi znotraj in izven meja Slovenije težko najdemo območja, ki bi se po floristični in vegetacijski pestrosti lahko kosala z dolino reke Kolpe. To izredno bogatost rastlinstva in rastja porajajo vplivi prepletanja treh podnebnih značilnosti, geološko-petrografske in orografske razmere, mnogo so prispevala tudi flomozgodovinska dogajanja. V okviru orografskih dejavnikov je v Kolpski dolini še posebej pomembna nebesna lega. O florističnem bogastvu doline reke Kolpe pričajo številna floristična dela (FLEISCHMANN 1843, PLEMEL 1862, PAULIN 1901, MARTINČIČ 1961, STRGAR 1963, ŠTIMEC / WRABER 1982, ACCETTO 1995, 1996, 1998, 1999 in drugi). V vegetacijskem oziru so največ proučevali gozdna rastišča, predvsem bukovja, bela gabrovja, jelovja in druge manj razširjene gozdne fitocenoze, ki so jih tudi vegetacijsko kartirali (MARINČEK / PUNCER / ZUPANČIČ 1986). Traviščnim in naskalnim združbam niso posvetili večje pozornosti. Težka prehodnost nekaterih zelo skalnatih in zelo strmih predelov v dolini Kolpe je bila vzrok, da so ostale neopažene tudi nekatere zanimive gozdne fitocenoze, hkrati pa tudi vzrok za slabo prostorsko omejitev arealov že proučenih sintaksonov. Zato so vegetacijske karte za dolino zgornje Kolpe ponekod brez večje praktične vrednosti. Črna borovja v zgornji Kolpski dolini so doslej povečini uvrščali v združbe asociacije Genisto-Pinetum Tomažič 1940. Združb asociacije črnega bora z vednozelenim šašem {Carici sempervirentis-Pinetum nigraef v najbolj strmih, težko prehodnih osojnih legah dolomitnih območij pa niso opazili. Njim je posvečena pričujoča razprava, ki pomeni korak k nadaljnjemu, podrobnejšemu spoznavanju vegetacijskih razmer v dolini Kolpe, Kočevske in Slovenije. 'Prvotno, z ekološkega in fiziognomskega ozira dobro ime asociacije Rhododendro hirsuti-Pinetum nigrae ^^rJci.^ltT.^f'"'' pojavljanja dlakavega sleča v drugih, kasneje opisanih črnih borovjih (DAKSKOBLER 1998a, 1998b, 1999), v tej razpravi preimenoval. 2 DELOVNE METODE INVESTIGATION METHODS Pri vegetacijskem proučevanju sem uporabil standardno srednjeevropsko fitocenološko metodo (BRAUN-BLANQUET 1964). Po njej sem črna borovja fitocenološko popisal na 18 krajih, to je nad dolinama zgornje Kolpe in Čabranke, v vegetacijsko preglednico (priloga 2) pa vključil 12 popisov. Vegetacijo sem popisoval v mesecu juniju 1996 in popise dopolnil v septembru naslednjega leta. Zaradi oblike terena (strmih grebenov) so popisne ploskve pravokotne oblike s površino 100 m^. Splošno oceno rastiščnih dejavnikov sem dobil z analizo stanovitne kombinacije 30 rastlinskih taksonov po fitoindikacijskih vrednostih Ellenberga (1991). Pri razvrščanju popisov v analitični fitocenološki preglednici in primerjavah 21 črnih borovij (priloga 1) z jugovzhodnoalpskega in dinarskega sveta sem uporabil postopke hierarhične klasifikacije (kopičenje na osnovi popolnega povezovanja = complete linkage clustering -FNC, kopičenje na osnovi srednjih razdalj = average linkage clustering - UPGMA, kopičenje na osnovi minimalne variance novih šopov = minimization of variance in new clusters ter mero razHčnosti komplementov Jaccardovega koeficienta in komplementov koeficienta »similarity ratio«) in ordinacijsko metodo glavnih koordinat (principal coordinates analysis (PCoA) - metric multidimensional scaling) ter prej omenjeni meri različnosti po programu SYN-TAX (PODANI 1993, 1994). Pri primerjalni analizi sem deloma uporabil podatke že izdelane sintezne preglednice (DAKSKOBLER 1997) ter jih dopolnil z novimi popisi dopolnjenih sintaksonov (DAKSKOBLER 1998a, 1998b). Zadnjega dela (DAKSKOBLER 1999), objavljenega po že izdelani moji primerjavi črnih borovij, nisem upošteval. Primerjava pa zaradi tega ne more spremeniti izsledkov, saj sem pri sedanji primerjavi že upošteval isti, le z nekaj manjšim številom popisov predstavljeni sintakson. V primerjavo sem poleg obravnavanega črnega borovja vključil še dva sintaksona s hrvaškega (HORVAT 1956, 1958) in tri z bosansko-hercegovskega ozemlja (FUKAREK 1970). Zaradi očitnih florističnih in ekoloških razlik v primerjavi ni sintaksonov z navzočnostjo dalmatinskega {Pinus nigra ssp. dalmatica) (TRINAJSTIČ 1986, cit. po TRINAJSTIČ 1999, DOMAČ 1957) in krimskega črnega bora {Pinus nigra ssp. pallasiana (EM 1978)) ter črnih borovij s serpentinskih rastišč (HORVAT 1959). Različna obravnava mahovne flore v primerjanih sintaksomh je bila vzrok, da vanjo tudi nisem vključil sociološko-ekološko manj pomembnih mahovnih taksonov. Analiza horoloških skupin in bioloških oblik obravnavane asociacije, ki je služila za primerjavo z najbolj podobnimi črnimi borovji (Orno-Pinetum nigme s. lat. = Fraxino orni-Pinetum nigrae s. lat.) sta v preglednicah 2 in 3, pri čemer sem si pomagal z Atlasom furlanske flore (POLDINI 1991b), primerjava fitosocioloških skupm med vsemi primerjaniini črnimi borovji pa je v preglednici 4. Samoniklost črnega borovja v raziskanih območjih sem preveril tako, da sem s pomočjo izvrtkov, dobljenih s prirastnim svedrom v višini 1,3 m, ugotovil starost debelejših črnih borov. Cvetnice in praprotnice sem poimenoval po Martinčiču, Sušniku in sodelavcih (1984), mahove in lišaje pa po Düllu (1991) in Wirthu (1991). 3 SPLOŠNE EKOLOŠKE RAZMERE COMMON ECOLOGICAL CONDITIONS Črno borovje z vednozelenim šašem se na Kočevskem, to je nad dolinama zgornje Kolpe in Čabranke (slika 1), pojavlja največ v osojnih legah obsežnega vodozbimega območja nad dolmo Belice, nad Mirtovičkim in Volčjim potokom, nad potokom Sušica ter med Krempo (942 m) in Borovškim Turnom (821 m), to je v kvadrantih srednjeevropskega kartiranja flore 0454/1,4. To so območja s številnimi zelo strmimi, ponekod tudi skalnatimi grebeni, grapami, pobočji in ostenji, ki jih poraščajo gozdovi in ponekod travišča. Neporaščene so le zglajene ali s skalami posute hudourniške struge, po katerih v odvisnosti od jakosti padavin teče, polzi ali v številnih kadicah zastaja voda, deloma poraščena pa so številna raztresena strma do navpična ostenja. Hudourniške struge, ki imajo ponekod tudi do 30 metrov visoke, skoraj navpične padce (Belica), se končujejo v glavnih strugah Belice, Mirtovičkega in Volčjega potoka ter potoka Sušica. Vode teh potokov se izlivajo, prve v Čabranko, drugih treh v reko Kolpo. Slika 1; Nahajališče raziskovanih naravnih črnih borovij v južni Sloveniji Figure. 1: Locality of natural Pinns nigra stands, researched in southern Slovenia Nadmorska višina zgornjih robov teh orografsko razgibanih krajev je med 600 in 1.000 m, spodnjih delov dolin Belice okoli 500 m, Sušice 270 m in Mirtovičkega potoka 260 m. Prevladujejo triadni dolomiti, jurske in kredne apnence dobimo šele nad zgomjimi robovi območja (SAVIČ / DOZET 1985). Glede na splošno znano prepletanje treh podnebnih vplivov, subpanonskega, submediteranskega in dinarskega, ter sodeč po podatkih padavinske postaje Osilnica (300 m), ki ima letno okoli 1.780 mm padavin, je v okolici močneje čutiti vpliv dinarskega podnebja. Črna borovja v opisanih območjih so v neposrednem stiku z bukovji {Rhododendro-Fagetum s. lat., Arunco-Fagetum Košir 1962, Ostryo-Fagetum M. Wraber ex Trinajstič 1972) ter drugimi manj razširjenimi in tudi neproučenimi gozdnimi fitocenozami. Nad njimi, za robovi ostenij, so razširjena jelova bukovja {Omphalodo-Fagetum Tregubov 1957 corr. Puncer 1980) in bukovja s tevjem {Hacquetio-Fagetum s. lat.). V ostenjih so najpogostejše združbe skalnih razpok {Potentilletum caulescentis s. lat.) in povimih krajev (Eucladio verticillati-Pinguiculetum alpinae s. lat.), med katerimi so posebej zanimive pionirske fitocenoze asociacije Soldanello minimae-Caricetum firmae nom. prov. z zelo nejasnim sinsistematskim položajem ter druge, še ne proučene naskalne združbe. 4 IZSLEDKI RAZISKAVE IN RAZPRAVA INVESTIGATION RESULTS AND DISCUSSION 4.1 POREKLO ČRNEGA BOROVJA ORIGIN OF PINUS NIGRA STANDS Naravna črna borovja se nad dolinama reke Kolpe in Čabranke pojavljajo na številnih krajih in v različnih ekoloških razmerah, vendar le na manjših in srednje velikih, med seboj ločenih površinah. Današnje strnjene površine črnih borovij so nastale z ogozdovanji nekdanjih pašniških in senožetnih površin, deloma se je črni bor nanje razširil sam. Po ustnih virih gozdarjev so v preteklosti črni bor v bolj nedostopnih krajih razširjali tudi s semenom. Prve podatke o ogozdovanjih s črnim borom pa dobimo že v poznanem ureditvenem načrtu Auerspergovih gozdov L. Hufnagla (1892). Zato je danes, po več kot stoletnih posamičnih poskusih ogozdovanj skrajnih rastišč v Kolpski dolini, podoba razširjenosti naravnih črnih borovij ponekod nekoliko nejasna. V samoniklost črnih borovij v ostenjih Kolpske doline smo skoraj trdno verjeli, potrdila pa jih je tudi manjša raziskava v okviru srednješolske zaključne seminarske naloge. V njej smo s štetjem letnic na izvrtkih štirih črnih borov (v prsni višini in višini 2,3 m), rastočih v prisojnih Kolpskih ostenjih, ocenili njihovo starost; v enem primeru več kot 354, pri ostalih treh borih pa več kot 107 (na višini 2,3 m), več kot 98 in več kot 82 let (Ž. ACCETTO 1999), Podobno sem samoniklost črnega borovja preveril tudi na obravnavanih rastiščih. Pri vrtanju 3 črnih borov z različnih krajev sem zaradi večjih debelin drevja (70 do 80 cm) prišel s 30 cm prirastnim svedrom le približno do polovice njihovega polmera. Na okoli 20 do 22 cm dolgih izvrtkih sem ugotovil 240, 194 in 172 let. Ne glede na njihovo resnično, najbrž še enkrat tolikšno starost, že po teh podatkih lahko sklepamo, da gre tudi tu za samonikla borovja. Črni bor doseže tod zaradi skrajnih rastiščnih razmer skromne višine, največ 20 metrov, in zaradi visokih starosti precejšnje debeline, do 80 cm v prsni višini. 4.2 POSREDNA ANALIZA RASTIŠČNIH RAZMER Z ELLENBERGOVIMI FITOINDIKACIJSKIMI VREDNOSTMI INDIRECT ANALYSIS OF SITE CONDITIONS BASED ON ELLENBERG' S PHYTOINDICATION VALUES V stanovitno kombinacijo asociacije sodi 37 rastUnskih taksonov. Glede na podatke o fitoindikacijskih vrednostih pa sem to analizo lahko opravil le za 30 rastlinskih vrst (preglednica 1). Najbolj poudarjeni sta srednja svežost in siromašnost rendzin z dušikom, ki jih kaže v prvem primeru tretjina in v drugem dobra polovica vseh vrst stanovitne kombinacije. Pri indikatorjih svetlobe je modus v polju kazalk polsvetloljubnih, toplote v poljih kazalk hladnih do zmerno toplih razmer, pri indikatorju reakcije tal v polju kazalk slabo kislih do bazičnih tal in pri kontinentalnosti v polju kazalk suboceanskih razmer. Na osnovi celotne analize ugotavljam, da raste čmo borovje z vednozelenim šašem na polsvetlih do polsenčnih, hladnih do zmemo toplih, svežih, občasno tudi polsušnih rastiščih, v suboceanski klimi m na slabo kislih do bazičnih, z dušikom siromašnih rendzinah. Preglednica 1: Analiza Ellenbergovih fitoindikacijskih vrednosti Table 1: Analysis of Ellenberg's phytoindication values 1 INDIK. OCENA INDIC. VALUE 1 2 3 4 5 6 7 8 9 X S 3 4 4 6 10 2 1 T 1 5 5 6 1 2 2 8 K 6 4 11 5 2 1 V 1 4 12 9 4 R 1 1 6 10 4 8 D 9 8 1 5 1 3 3 S - svetloba (light value), T - temperatura {temperature), K - kontinentalnost {continentality value) V - vlažnost {humidity value), R - kislost {reaction value), D - dušik v tleh {nutrient value) 4.3 PLASTOVITOST ZDRUŽBE COMMUNITY LAYERING Značilno fiziognomsko podobo dajejo združbi vrzelasta drevesna plast z zastrtostjo 50 do 70 %, ki jo gradi predvsem črni bor (Pinus nigra ssp. austriaca) s posamično primesjo črnega gabra (Ostrya carpinifolia), malega jesena {Fraxinus ornus), mokovca (Sorbus aria), topokrpega javorja {Acer obtusatum) in smreke {Picea abies), v grmovni plasti s srednjo zastrtostjo 50 % dlakavi sleč {Rhododendron hirsutum) in v razmeroma bogati zeliščni plasti (zastrtost 50 do do 70 %) kalniška vilovina {Sesleria kalnikensis), vednozeleni šaš {Carex sempervirens) in spomladanska resa {Erica herbacea). Poleg omenjenih drevesnih vrst se z manjšo zastrtostjo in večjo stalnostjo pojavljajo v grmovni plasti tudi šmarna hrušica {Amelanchier ovalis), velikolistna vrba {Salix appendiculata) in v zeliščni plasti trstikasta stožka {Molinia arundinacea), pisana šašulica {Calamagrostis varia), šmamica {Convallaria majalis) in druge. Mahovna in lišajska plast sta pičlo razviti, najpogostejše vrste so Neckera crispa, Fissidens cristatus, Ctenidium molluscum in Tortella tortuosa. V lišajski plasti doseže večjo zastrtost le vrsta Lepraria crassissima. 4.4 FLORISTIČNA SESTAVA, ZNAČILNICE IN RAZLIKOVALNICE TER SOCIOLOŠKE ZNAČILNOSTI ASOCIACIJE FLORISTIC COMPOSITION, CHARACTER AND DIFFERENCIAL SPECIES AND SOCIOLOGICAL CHARACTERISTICS OF THE ASSOCIATION Iz analitične fitocenološke preglednice (priloga 2) lahko spoznamo, da fitocenoze asociacije sestavlja 119 rastlinskih taksonov. Sodeč po številu le-teh gre za srednje bogato borovje. Med njimi prevladujejo cvetnice (86 %), slede mahovi (11 %) in praprotnice (2 %). Število vrst v posamičnih popisih je razmeroma majhno, v poprečju 49, najmanj 37 in največ 62. Pri tem imata poleg ekoloških dejavnikov pomembno vlogo tudi večja zastrtost grmovne plasti in večja zastrtost traviščnih vrst. Značilnice in razlikovalnice združbe sem določil na osnovi primerjalne preglednice 21 črnih borovij, ki je zaradi obsežnosti, v njej je 576 vrst, tukaj ne prilagam. Na vpogled je pri avtorju razprave, njen dobršen del pa je objavil Dakskobler (1999). Med značilnice in razlikovalnice sem uvrstil vrste Carex sempervirens, Globularia nudicaulis, Adenophora liliifolia, Aquilegia nigricans in Sesleria kalnikensis. Vrsta Carex sempervirens, po kateri sem asociacijo poimenoval, je vrsta z razmeroma široko razširjenostjo. Domuje v Pirenejih, Alpah, Apeninih, na Balkanskem polotoku in v Karpatih. Zato jo štejejo med južnosrednjeevropske gorske rastline (T. WRABER, cit. po HEGI / MERXMÜLLER / REISIGL 1980), oziroma med zahodno-centralno-submediteransko-alpsko-karpatske flome elemente (MEUSEL / JÄGER / WEESFERT 1992). Fitosociološko jo uvrščajo v razred Seslerietea albicantis Br.-Bl. 1948 emend. Oberd. 1978, oziroma razred Elyno-Seslerietea (ELLENBERG 1991). V alpskem svetu se najobilneje pojavlja v alpinskih in subalpinskih traviščih {Seslerio albicantis-Caricetum sempervirentis s. lat.) in v dinarskem gorstvu na rastiščih zveze Festucion pungentis Ht. 1956 {Carici sempervirentis-Seslerietum juncifoliae Ht. 1956). Na Kočevskem se ta vrsta pojavlja na traviščih Kolpske doline in Goteniške planine (Seslerio kalnikensis-Caricetum sempervirentis s. lat.) ter v začetnih in prehodnih stadijih sukcesijskega razvoja gozda v osojnih legah doline zgornje Kolpe. V obravnavanem črnem borovju ima največjo stalnost (100 %) in dokajšno srednjo zastrtost (2938). V primerjanih črnih borovjih je vednozeleni šaš navzoč le v fitocenozah asociacije Fraxino orni-Pinetum nigrae Martin-Bosse 1967 rhodothamnetosum chamaecisti var. Pinus mugo Dakskobler 1998, predstavljene le s 4 popisi, kjer ima ob polovico manjši stalnosti okoli 600 krat manjšo srednjo zastrtost. Vrsta Carex sempervirens je kazalka polsvetlih, svežih do sušnih, slabo kislih do slabo bazičnih rastišč (ELLENBERG 1991). Njene ekološke lastnosti se ujemajo z ugotovitvami v razdelku 4.2. Zato dobro opredeljuje ekološke razmere naše asociacije, hkrati pa kaže tudi na njeno poreklo. Draga značilnica in razlikovalnica, Globularia nudicaulis, je razširjena v gorovjih Španije (Pireneji), Alpah in Apeninih (Toscana) (HEGI 1965). Zato jo opredeljujejo kot zahodnoalpsko-alpsko (OBERDORPER 1979), po Poldiniju (1991 b) mediteransko-montansko-subalpinsko vrsto, oziroma jo po Meuselu, Jägerju in Weinertu (1992) štejejo med kantabrijsko-pirenejske (severno apeninske)-alpinske-subalpinske florne elemente. V fitosociološkem ozira jo uvrščajo med značilne vrste reda Seslerietalia albicantis (OBERDORFER 1979), oziroma po Ellenbergu (1991) zveze Seslerion albicantis. Navzoča je na alpskih traviščih, v raševju, v predalpskih gozdovih in na meliščih (HEGI 1965), kjer je kazalka polsvetlih, hladnih, suhih do svežih, slabo kishh do bazičnih, z dušičnimi spojinami revnih rastišč (ELLENBERG 1991). Na Kočevskem jo dobimo le v osojnih legah nad dolino Belice (ŠTIMEC / WRABER 1982) in na traviščih v osojnih legah doline zgornje Kolpe (ACCETTO 1999). V našem črnem borovju ima največjo stalnost (100 %), medtem ko manjka v vseh dmgih primerjanih sintaksonih. Zato je dobra razlikovalna in hkrati po omenjenih ekoloških lastnostih tudi dobra značilna vrsta. Med vsemi izbranimi značilnicami in razlikovalnicami je Adenophora liliifolia vrsta z največjo razširjenostjo. Razširjena je v vzhodni Nemčiji, Avstriji, severni Italiji, srednji in južni Rusiji, sevemem Balkanu, Kavkazu in Sibiriji (HEGI 1961). Zato jo označujejo kot evrazijsko vrsto (POLDINI 1991), oziroma evrazijsko kontinentalno-vzhodno mediteransko vrsto (OBERDORFER 1979). Je značilnica zveze Molinion W. Koch 1926 {ibid.). Raste na močvirnih traviščih, gozdnih robovih in gozdovih v poletno toplih območjih na rastiščih s spreminjajočo se vlažnostjo. Poldini (1991a) navaja njeno prisotnost tudi v toploljubnih bukovjih {Ostryo-Fagetum s. lat.). V Sloveniji je navzoča le v dveh fitogeografskih območjih: v obravnavanem dinarskem in predalpskem območju (MARTINČIČ et al. 1999). Na Kočevskem je redka vrsta. Za zdaj smo jo tod našli le v dolini zgornje Kolpe (ŠTIMEC / WRABER 1982), v našem črnem borovju, bukovju {Rhododendro-Fagetum s. lat.) in začetnih razvojnih stopnjah sukcesijskega razvoja gozda na drobnem meliščnem grašču v osojnih legah Kolpske doline {Astrantio majoris-Caricetum sempervirentis nom, prov.). Ker je navzoča le v našem črnem borovju, s 83 % stalnostjo, je dobra razlikovalna, po svojih ekoloških zahtevah pa obenem tudi dobra značilna vrsta. Aquilegia nigricans je srednje in jugovzhodnoevropska vrsta (T. WRABER, cit. po HEGI / MERXMÜLLER / REISIGL 1980). Dobimo jo na traviščih, v gozdovih, med ruševjem, to je od montanskega do alpinskega pasu {ibid.). Je kazalka polsvetlih, srednje sušnih, zmerno kislih do bazičnih, z dušičnimi spojinami srednje bogatih rastišč (LANDOLT 1977). Pri nas v Sloveniji smo jo opazili v vseh fitogeografskih območjih, razen v preddinarskem (PODOBNIK 1978, MARTINČIČ et a/. 1999). Na Kočevskem jo zazdaj poznamo le v dolini zgornje Kolpe in dolini Čabranke (Belica), to je v našem čmem borovju, kjer ima 75 % stalnost, ter na traviščih v osojnih legah in nekaterih stadijih sukcesijskega razvoja gozda na drobnem meliščnem grušču v hladnih legah kolpske doline. V primerjanih črnih borovjih je kot naključna vrsta prisotna le v enem sintaksonu (POLDINI / VID ALI 1999). Iz istih vzrokov, kot prej omenjena vrsta, je dobra značilna in razlikovalna vrsta. Vrsta Sesleria kalnikensis, (po današnji taksonomski vednosti vrednotena kot S. juncifolia Wulf, ex Suffr. ssp. kalnikensis (Jav.) Jog. (JOGAN 1999 cit. po MARTINČIČ et al. 1999), oziroma S. tenuifolia Schrad. ssp. kalnikensis (Jav.) Deyl. (TOPIC, ILIJANIČ 1999, cit. po NIKOLIČ T. 1999 ed.), je po razširjenosti zahodnoilirska (MEUSEL / JÄGER / WEINERT 1992) in gorska vrsta (STRGAR 1981), ki uspeva na svetlih rastiščih s suhimi plitvimi in skalnatimi tlemi na izključno karbonatni podlagi s hkrati višjo zračno vlažnostjo {ibid). Po ugotovitvah Strgarja (1981, 1990), ki se je pri nas in na Balkanskem polotoku največ ukvarjal z rodom Sesleria, je razširjena v jugovzhodni, zahodni in južni Sloveniji ter zahodni Hrvaški. Za razliko od njene sorodnice S. juncifolia {=S. tenuifolia), ki jo fitosociološko uvrščajo v red Scorzoneretalia villosae Ht-č 1973, vrsta S. kalnikensis fitosociološko še ni podrobneje opredeljena. Zato jo začasno uvrščam v razred Festuco-Brometea s. lat. Na Kočevskem se pojavlja posamič in v manjših skupinah v fitocenozah skalnih razpok {Potentillion caulescentis Br.-Bl. 1926, Cystopteridion J. L. Rich. 1972), povimih krajev {Cratoneurion commutati W. Koch 1928), v toploljubnih bukovjih {Seslerio autumnalis- Fagetum s. lat.), na meliščih, najobilneje pa na traviščih {Seslerio kalnikensis-Caricetum s empervirentis s. lat.), zaraščajočih se traviščih {Allio ochroleucae-Seslerietum kalnikensis nom. prov.) in v obravnavanem črnem borovju. Tod doseže največjo stalnost (100 %) ter med vsemi izbranimi značilnimi in razlikovalnimi vrstami največjo srednjo zastrtost (3417). V primerjanih črnih borovjih je doslej niso omenjali. S svojo navzočnostjo naše črno borovje opredeljuje predvsem horološko, hkrati pa kaže tudi na njegovo poreklo. V našem črnem borovju ima lastnosti geografske razlikovalnice. Geografska razlikovalnica ter vse izbrane značilne in razlikovalne vrste grade svojevrstno rastlinsko kombinacijo, ki ekološko in horološko najbolje označujejo sestoje asociacije Carici sempervirentis-Pinetum nigrae, kažejo na njeno poreklo in ji dajejo deloma alpski značaj. Poleg doslej naštetih florističnih posebnosti sestavljajo obravnavano črno borovje še rastlinske predstavnice 12 fitosocioloških skupin. Če k vrstam razreda Erico-Pinetea I. Horvat 1959 prištejemo še 7 % delež vrst zveze Fraxino orni-Ostryion carpinifoliae Tomažič 1940, je ta fitosociološka skupina z 20 % deležem najštevilčnejša. Na drugem mestu so s 13 % deležem vrste razreda Festuco-Brometea Br.-Bl. etTx. 1943, slede vrste razredov Seslerietea albicantis s. lat., Vaccinio-Piceetea s. lat., reda Fagetalia sylvaticae Pawl. 1928, vse z 9 % deležem. Za spoznanje manjši delež (7 %) imajo vrste zveze Aremonio-Fagion Borhidi in Török, Podani, Borhidi 1989, medtem ko je delež vrst vcdn Adenostyletalia G. et J. Br.-Bl. 1931, Querco-Fagetea Br.-Bl. et Vlieg. in Vlieg. 1937 in drugih neznaten (preglednica 4). Holotip asociacije je popis v Glasilu kočevskega naravnega parka (ACCETTO 1996). Pri urejanju fitocenoloških popisov v vegetacijski preglednici (priloga 2) s postopki kopičenja smo, ne glede na postopek (FNC, UPGMA, minimization of variance in new clusters - komplement koeficienta »similarity ratio«) dobili zelo podobne rezultate (grafikon 1). Omenjeni postopki popise kopičijo v 2 skupinah z več šopi. Edina opazna razlika je uvrstitev 6. popisa. Pri prvih dveh postopkih je popis št. 6 priključen prvi, pri zadnjem, tretjem postopku pa drugi skupini. Glede na njegovo floristično sestavo smo ga v vegetacijski preglednici priključili k prvi skupini (to je potrdil tudi postopek PCoA v dvorazsežnem ordinacijskem diagramu, ki ga ne prilagam). V tej skupini se kopičijo fitocenološki popisi izrazitih osojnih leg, ki predstavljajo fitocenoze subasociacije Carici sempervirentis-Pinetum nigrae salicetosum appendiculatae subass. nova. similarity ratio complete linkage clustering r similarity ratio average linkage clustering £ r 133 similarity ratio minimization of variance in new clusters Grafikon 1: Hierarhično kopičenje popisov iz fitocenološke preglednice (priloga 2) Graph. 1: Hierarchical clustering of releves from thephytosociological table (appendix 2) Razlikovalnici fitocenoz te subasociacije sta vrsti Salix appendiculata in Peucedanum austriacum. Prva, razširjena v južnem, srednjem in vzhodnoevropskem gorovju (OBERDORFER 1979), je značilnica zveze Adenostylion alliariae Br.-Bl. 1925 (ELLENBERG 1991) in kazalka svežih zmerno kislih do bazičnih tal. V tej subasociaciji ima stalnost 71 %, prav toliko kot druga razlikovalnica Peucedanum austriacum, ki se pojavlja le v njej. To subasociacijo ločujejo od druge še številčnejša skupina vrst reda Fagetalia sylvaticae, za spoznanje večje število vrst razredov Vaccinio-Piceetea in Asplenietea trichomanis ter zveze Aremonio-Fagion in komaj večje število mahovnih vrst. V omenjenih florističnih razlikah se zrcali predvsem večja vlažnost fitocenoz te subasociacije. Nomenklaturni tip subasociacije je popis št. 1 v vegetacijski preglednici (priloga 2). V drugi skupini se kopičjo fitocenološki popisi manj izrazitih hladnih leg, ki predstavljajo fitocenoze subasociacije Carici sempervirentis-Pinetum nigrae gentianetosum symphyandrae subass. nova. Floristično jo od prej opisane subasociacije ločuje razlikovalnica, južnoilirska montanska vrsta Gentiana lutea ssp. symphyandra (POLDINI 1991 b), kije pri nas razširjena v Julijskih Alpah, gorah nizkega in visokega Krasa ( WRABER 1989), dokaj pogosta je tudi na traviščih v dolini zgornje Kolpe. S svojo večjo zastrtostjo (750) in stalnostjo kaže na nekoliko svetlejše, za spoznanje manj vlažne oziroma nekoliko inicialnejše rastiščne razmere te subasociacije. Na to opozarja tudi nekoliko številčnejša skupina rastlinskih vrst razreda Festuco-Brometea ter številčna obubožanost vrst fitosocioloških skupin, kot so Fagetalia sylvaticae, Vaccinio-Piceetea, Asplenietea trichomanis in Aremonio-Fagion. Nomenklaturni tip subasociacije je popis št. 8 v vegetacijski preglednici (priloga 2). Značilnice in razlikovalnice našega čmega borovja, ki so predstavnice ali značilnice zvez, reda ali razredov traviščnih združb, njihova dokajšna zastrtost, v istih osojnih območjih prisotna travišča {Seslerio kalnikensis-Caricetum sempervirentis s. lat.) in bukovja z dlakavim slečem {Rhododendro-Fagetum s. lat.), kjer še dobimo posamične značilne in razlikovalne vrste našega črnega borovja {Adenophora liliifolia, Sesleria kalnikensis), nas utrjujejo v spoznanju, daje združba čmega bora z dlakavim slečem dolgotrajna prehodna razvojna stopnja progresivnega sukcesijskega niza med začetnim stadijem Seslerio kalnikensis-Caricetum sempervirentis s. lat. in zrelim stadijem Rhododendro-Fagetum s. lat. 5 PRIMERJALNA ANALIZA ASOCIACIJ CARICI SEMPERVIRENTIS-PINETUMNIGRAE (ACCETTO 1996) ACCETTO 1999 NOM. NOV., FRAXINO ORNI-PINETUM NIGRAE S. LAT., GENISTO JANUENSIS-PINETUM TOMAŽIČ 1940, EUPHORBIO TRIFLORAE-PINETUM TRINAJSTIČ 1997 NOM. NOV. {=CHAMAEBUXO-PINETUM HT. \9S€),HELLEBORO-PINETUMW]l. 1958 m LASERPITIO-PINETUM NIGRAE FUKAREK 1969. COMPARATIVE ANALYSIS OF THE CARICI SEMPERVIRENTIS-PINETUM NIGRAE (ACCETTO 1996) ACCETTO 1999 NOM. NOV., FRAXINO ORNI-PINETUM NIGRAE S. hAT.,GENISTO JANUENSIS-PINETUM TOMAZlt 1940, EUPHORBIO TRIFLORAE-PINETUM TRmMSTlC 1997 NOM. NOV. {=CHAMAEBUXO-PINETUMm. 1956;, HELLEBORO-PINETUM HT 1958 Km LASERPITIO-PINETUMNIGRAE V\]KARE}L 1969 ASSOCIATIONS. Iz dendrogramov v grafikonu 2, kjer sem upošteval le navzočnost oziroma odsotnost vrst (levi dendrogram), vidimo, da se črna borovja kopičijo v dveh večjih skupinah in dveh šopih. V prvi skupini z več šopi so povečini črna borovja {Fraxino orni-Pinetum nigrae s. lat.) iz Julijskih in Karnijskih Alp (SI, I) ter z južne Koroške (A) - sintaksoni 1 do 7), v drugi se kopičijo črna borovja z našega ozemlja, dva prehodna sintaksona s Šentviške planote in Cerknega {Fraxino orni-Pinetum nigrae s. lat. - sintaksona 15 in 16), osrednje Slovenije {Genisto-Pinetum - sintaksoni 17 do 20) ter črna borovja povečini osojnih in višjih leg z južne Koroške (A), iz Julijskih Alp, Trnovskega gozda {Fraxino orni-Pinetum nigrae s. lat.- sintaksorji 8 do 14) in Kolpske doline {Carici sempervirentis-Pinetum nigrae - sintakson 21). V zadnjih dveh šopih so črna borovja s hrvaškega (sintaksona 22 in 23) in bosansko-hercegovskega ozemlja (sintaksoni 24 do 26). Naša asociacija (sintakson 21) je sicer v skupini črnih borovij pretežno osojnih in višjih leg, to je skrajnih oblik črnih borovij (sintaksoni št. 8 do 14), vendar se z njimi povezuje na manj kot 30 % stopnji podobnosti, kar ne dopušča, da jo uvrstimo mednje. Razlike med našim in drugimi črnimi borovji pa so več kot očitne. V kopičenju sintaksonov odseva približna geografska razširjenost črnih borovij, od severnega do južnega gorskega ilirskega prostora. Če pri istem postopku kopičenja (FNC) upoštevamo še stalnost vrst (similarity ratio, desni dendrogram v grafikonu 2), se naše borovje povezuje v šop s skrajno obliko čmega borovja (sintakson 8 - Rhodothamno-Rhododendretum hirsuti pinetosum nigrae Martin-Bosse 1967), pri čemer sta skupini pri tem postopku zamenjali mesti. Z omenjeno asociacijo pa se naša povezuje z manj kot 40 % stopnjo podobnosti. Podrobnejša floristična primerjava in primerjava fitosocioloških skupin pa obenem kažeta na približno enake razlike, kot jih v primerjavi s skrajnimi oblikami črnih borovij (sintaksoni 9, 10, 11,12, 13, 14) ugotavljam kasneje. Zato čmega borovja z vednozelenim šašem tudi v tem primeru ne moremo istovetiti s skrajno obliko primerjanega čmega borovja. FNC - Jaccard FNC - similarity ratio r Grafikon 2: Dendrograma primerjanih črnih borovij. Številke ustrezajo sintaksonom v prilogi 1. Graph. 2: Dendrograms of compared Pinus nigra syntaxa. The numbers refer to syntaxa in app. 1 S postopki UPGMA in »minimization of variance in new clusters« ter obema merama različnosti smo ugotovili zelo podobne osnovne zakonitosti kopičenja, kot jih kažejo dendrogrami v grafikonu 2. Razlikujejo se le v povezovanju posamičnih sintaksonov k eni ali drugi skupini oziroma šopu. Manjša izjema je postopek »minimization of variance in new clusters«, kjer se v skupnem šopu le tu povezujejo sintaksoni združbe Genisto-Pinetum z združbo Helleboro-Pinetum (similarity ratio) in naše borovje z združbo Euphorbio triflorae-Pinetum (Jaccard). Dendrogramov teh postopkov ne prilagam, na vpogled so pri avtorju razprave. Obravnavane značilnosti so še bolj nazorno razvidne iz dvorazsežnih ordinacijskih diagramov (PCoA - Jaccard (zgornji diagram), similarity ratio (spodnji diagram)) v grafikonu 3, ki kažejo hkrati na samosvojost obravnavanega črnega borovja, samosvojost črnih borovij s hrvaškega in zlasti z bosansko-hercegovskega ozemlja, že ugotovljeno različnost asociacij Genisto-Pinetum in Fraxino orni-Pinetum nigrae (DAKSKOBLER 1999) in razlike znotraj fitocenoz asociacije Fraxino orni-Pinetum nigrae s. lat. Iz dvorazsežnega ordinacijskega diagrama (grafikon 3, zgoraj) je tudi razvidno, da se črna borovja razvrščajo: v vertikalni smeri od spodaj navzgor glede na pojemanje submediteranskih vplivov, v horizontalni smeri od leve proti desni sintaksoni z bolj izraženimi kontinentalnimi, do tistih z bolj izraženimi alpskimi vplivi. Izsledki gornjih primerjav kažejo na floristično samosvojost črnega borovja z vednozelenim šašem, po drugi strani pa smo z njo izločili vrsto sintaksonov, ki pri nadaljnjih podrobnejših florističnih primerjavah skoraj ne pridejo v poštev. Za utemeljitev naše asociacije je zato smiselno, da primerjamo le podrobnejšo floristično, fitosociološko, geoelementno sestavo in spekter bioloških oblik s črnimi borovji pretežno hladnejših in višjih leg, s katero sem ugotovil naslednje razlike in podobnosti: Razen vrste Carex sempervirens, ki se pojavlja z neznatno pokrovnostjo (5) in pol manjšo stalnostjo (50 %) le v enem izmed 26 primerjanih črnih borovij, so vse druge značilnice in razlikovalnice, ki sodijo tudi v popolno značilno kombinacijo, navzoče le v obravnavanem borovju. Poleg njih se le v naših fitocenozah pojavljajo z manjšo stalnostjo še vrste Gentiana lutea ssp. symphyandra (III), Peucedanum austriacum (III), PCoA - Jaccard G«ni»to-Pir»tum Omo-Pinatum nignae " Carici semperviTOfite-Pinslum „ " Helteboro-PInetum Euphorbia Wftorae-Plnelum Userpitlo-Pinetum -aj -41 PCoA - similarity ratio ai 0.1 Userpltlo-Pinetuin " Helieboro-Pinolum " Carici semparvirentis-Pinetum " EuphorbiotitflorsKhPinetum Omo-Plnetum nlgrae Genisto-Pinetum -a» -D.1 Ol) M«« Grafikon 3: Dvorazsežna ordinacijska diagrama primerjanih črnih borovij. Številke ustrezajo sintaksonom v prilogi 1 Graph. 3: Two-dimensional scatter diagrams of compared Pinus nigra syntaxa. The numbers refer to syntaxa in appendix] Nasprotno v naši asociaciji od značilnic in razlikovalnic primerjanih sintaksonov {Fraxino orni-Pinetum nigrae s.lat.) ni vrste Euphrasia cuspidata, geografske razlikovalnice Primula carniolica, manjkajo številne subalpinske in gorske vrste, kot so Pinus mugo, Rhodothamnus chamaecistus, Salix glabra, Sesleria albicans, Dryas octopetala, Campanula scheuchzeri, Phytema scheuchzeri, Paederota lutea, Arctostaphylos uva-ursi, Valeriana saxatilis in druge. Od omenjene skupine vrst so obema črnima borovjema skupne vrste Rhododendron hirsutum in Betonica alopecuros z največjo in vrsta Carex firma z najmanjšo stalnostjo. V obravnavani asociaciji pa so navzoče tudi značilnice in razlikovalnice fitocenoz asociacije Fraxino orni-Pinetum nigrae s. lat. in hkrati tudi značilnice fitocenoz asociacije Genisto-Pinetum. Od značilnic prve omenjenih združb so navzoče vrste Laserpitium peucedanoides. Allium ochroleucum in Asperula aristata, od katerih se prva pojavlja s približno enako, drugi dve z manjšo stalnostjo, vse pa z manjšo zastrtostjo. Zadnje omenjeni značilnici pa sta navzoči tudi v črnih borovjih južneje od nas, prva v asociaciji Euphorbio triflore-Pinetum (Hrvaška), druga v fitocenozah asociacije Laserpitio-Pinetum (Bosna in Hercegovina). Ta ugotovitev kaže, da lahko imamo vrsti Allium ochroleucum in Asperula aristata za splošni graditeljici črnih borovij in sta zato lahko le lokalni značilnici fitocenoz asociacije Fraxino orni-Pinetum nigrae s. lat. Tako soju tudi obravnavali (POLDINI 1969, DAKSKOBLER 1999). Od značilnic fitocenoz asociacije Genisto-Pinetum so v našem črnem borovju navzoče vrste Genista januensis. Daphne blagayana in Potentilla carniolica, ki imajo tod manjšo, zadnji dve najmanjšo stalnost (I), vse tri pa se pojavljajo obilneje v okoliških, še ne v celoti proučenih bukovjih (Aconito-Fagetum nom. prov.) in v že omenjenih stadijih sukcesijskega razvoja gozda na drobnem meliščnem grušču v osojnih legah Kolpske doline. Vseh treh omenjenih vrst pa za zdaj niso našli v primerjanih črnih borovjih severnega ilirskega prostora {Fraxino orni-Pinetum nigrae s. lat.). Razlike so tudi v fitosociološki zgradbi (preglednica 4), ki kažejo v primerjavi s skrajnimi oblikami borovij na manjše deleže vrst skupin razredov Erico-Pinetea, Asplenietea trichomanis in Thlaspietea rotundifolii ter večje deleže vrst skupin reda Quercetalia pubescentis, zveze Orno-Ostryion in razreda Festuco-Brometea v našem črnem borovju. Naše črno borovje se od podobnih (Fraxino orni-Pinetum nigrae - Govci, dolina Tolminke, Treska pri Srpenici - (primerjaj stolpec 1 v preglednici 2 z ustreznimi podatki v delih Dakskoblerja 1998a, 1998b, 1999)) loči tudi v nekaterih skupinah spektra rastlinskih življenjskih oblik. Pri tej primerjavi se kažejo zanimive vzporednice in razhajanja: medtem ko pri skupinah fanerofitov, geofitov in terofitov ni večjih razlik, jih opažamo pri nižjem deležu hamefitov in večjem deležu hemikriptofitov v našem črnem borovju. Pri hemikriptofitih gre njihov večji delež predvsem na račun večjega deleža steblastih hemikriptofitov (31 %). To si lahko razlagamo kot posledico večje zastrtosti trav in šašev v zeliščni plasti fitocenoz naše asociacije, saj se v takih razmerah lažje uveljavijo njihove steblaste predstavnice. Približno enak delež hemikriptofitov je ugotovil tudi Poldini (1969). Manjši delež hamefitov je predvsem posledica odsotnosti pritlikavih grmičev (Ch. frut.) v obravnavanem črnem borovju. Preglednica 2: Spekter življenjskih oblik rastlin v asociacijah Carici sempervirentis-Pinetum nigrae in Genisto-Pinetum sylvestris pinetosum nigrae (relativne frekvence) Table 2: Plant life form spectra of the Carici sempervirentis-Pinetum nigrae and Genisto-Pinetum sylvestris pinetosum nigrae (relative frequencies) associations Carici-Pinetum nigrae Genisto-Pinetum sylvestris pinetosum nigrae Phanerophyta P 22 23 NP 8 P caesp 6 P scap 8 Chamaephyta Ch 17 19 Bch 8 5 Ch lich 2 1 Chrep 2 6 Ch suffr 5 7 Hemicryptophyta H 48 37 H caesp 10 5 H ros 6 7 H scap 31 25 H scand 1 Geophyta G 12 10 G bulb 3 1 Grhiz 9 9 Therophyta T 1 1 T scap 1 Spekter bioloških oblik v fitocenozah asociacije Genisto-Pinetum sylvestris pinetosum nigrae se v primerjavi z našim črnim borovjem (preglednica 2) razlikuje v večjem deležu fanerofitov in manjšem deležu hemikriptofitov, znotraj te skupine tudi v manjšem deležu steblastih hemikriptofitov. Podobnosti in razlike smo opazili tudi v geoelementni sestavi našega in primerjanih sintaksonov (DAKSKOBLER 1998a, 1998b, 1999). Preglednica 3: Horološke skupine v asociaciji Carici sempervirentis-Pinetum nigrae (relativne fi-ekvence) Table 3: Horological groups of the Carici sempervirentis-Pinetum nigrae (relative frequencies) association Alpske in jugovzhodnoalpske vrste (Alpine and southeast-Alpine species) 11 Alpsko-ilirske (Alpine-Illyrian species) 9 Ilirsko-submediteranske vrste (Illyrian-sub-Medierranean species) 12 Mediteransko-montanske vrste (Mediterranean-montane species) 17 Mediteransko pontske in pontske vrste (Mediterranean-Pontic and Pontic species) 7 Mediteransko-atlantske vrste (Mediterranean-Atlantic species) 3 Evrimediteranske vrste (Eurimediterranean species) 5 Evropske vrste (European species) 11 Evrazijske in evrosibirske vrste (Eurasiatic and Eurosibirian species) 13 Borealne vrste (Boreal species) 1 Paleotemperatne in ostale vrste (Paleotemperate and other species) 11 Geoelementna sestava našega črnega borovja, razvidna iz preglednice 3, se s primerjano sestavo skrajnih oblik črnega borovja (DAKSKOBLER 1998 a, 1998 b,1999 - relativne frekvence) razlikuje v večjem deležu ilirskih in ilirsko-submediteranskih, v manjšem deležu mediteransko-montanskih in skoraj popolni odsotnosti borealnih vrst. Med relativnimi frekvencami drugih skupin ni bistvenih razlik. V opaznih razlikah geoelementne sestave fitocenoz asociacije črnega bora z vednozelenim šašem se zrcali predvsem njena geografska lega, ki je na jugu Slovenije. Na to še zlasti kaže vrsta Acer obtusatum, ki manjka v vseh sevemeje od našega črnega borovja razširjenih fitocenozah asociacij Fraxino orni-Pinetum nigrae s. lat. in Genisto-Pinetum. Iz primerjalne preglednice so razvidne še druge zanimive floristične razlike, podobnosti in podrobnosti, ki jih ne bom več našteval, v nadaljevanju se bom osredotočil na bolj pomembne fitosociološke značilnosti vseh primeijanih sintaksonov (preglednica 4) s posebnim ozirom na črno borovje z vednozelenim šašem. Obravnaval bom le najznačilnejše. Preglednica 4: Fitosociološke skupine v primerjanih črnih borovjih (relativne frekvence). Številke stolpcev odgovarjajo sintaksonom v prilogi 1. Table 4: Phytosociological groups in compared Pinus nigra syntaxa (relative frequencies). The column numbers refer to syntaxa in appendix 1. f. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12| 13 14 15 16 17 18 19 20 JJ 22 23 24 25 26 Erico-Pinetea s. iaf. 11 19 22 16 16 28 20 18 23 17 16 18 13 13 10 17 18 18 18 19 13 17 14 14 10 12 Fraxino-Ostryion s. lat. 6 6 4 4 4 6 4 5 4 5 5 4 4 5 4 3 13 8 8 9 7 7 5 6 10 5 Quercetaiia pubescentis s. lat. 4 6 8 6 10 4 4 2 2 3 3 3 2 5 5 6 9 10 13 12 ""« 17 12 15 27 12 Quercetalia roboris s. lat 2 4 S 5 4 3 3 4 2 1 3 3 0 2 2 2 4 2 2 2 1 2 0 3 0 0 Aremonio-Fagion s. lat- 3 4 5 2 2 4 6 5 2 2 3 3 4 3 1 4 6 8 7 5 5 2 0 Fagetalla sylvaticae s. lat. 4 3 2 6 7 2 8 16 4 9 7 7 8 11 9 6 3 5 5 9 9 0 4 6 8 29 Qucrco-Fagetea s. lat. 2 2 6 7 10 5 2 4 1 1 4 3 2 3 8 7 9 7 9 7 1 4 8 6 6 Vaccinio-Piceetea s. lat. 4 6 6 5 4 4 6 14 7 8 5 8 18 8 3 2 3 3 4 7 • 2 7 9 2 10 Adenostyletalia s. lat. 1 2 1 1 1 1 2 2 2 3 2 1 2 1 0 1 1 0 0 0 Z 0 1 0 0 2 Trifolio-Geranietea s. lat. 5 7 6 7 9 6 5 4 2 5 4 3 0 4 8 4 4 5 5 5 0 5 6 8 3 Festueo-Brometea s. lat. 17 18 20 17 20 21 13 2 12 9 5 8 4 6 26 17 20 21 18 16 13 25 21 17 15 4 Seslerietea albicantis s. lat. 4 6 2 4 4 5 8 5 11 12 4 8 10 6 2 3 3 3 3 1 9 2 1 0 0 0 Asplenletea trichomanis s. lat. 8 2 U 3 I 1 2 4 8 9 8 12 15 10 3 3 1 2 2 0 4 4 0 3 6 4 Thlaspietea rotundifolii s. lat. 9 5 2 4 3 4 10 S 5 7 9 6 7 4 2 11 1 2 1 1 i 4 1 2 2 2 Ostale vrste (Other species) 5 8 II 9 5 6 7 5 5 2 12 5 4 5 5 10 2 4 3 2 i 1 1 II 11 6 7 Mahovi in lišaji {Mosses and lic.) 4 2 11 4 0 0 2 4 7 7 11 8 8 13 10 6 6 3 3 2 8 0 0 0 Med deleži vrst razreda Erico-Pinetea so razlike. Njihov delež v splošnem pada od severa proti jugu ilirskega prostora. Največji delež teh vrst imajo črna borovja osojnih in višjih leg (sintaksoni 6, 9, 1, 2 in dr.) v Julijskih, Karnijskih Alpah, južni Koroški m na severnem robu Trnovskega gozda. Črno borovje z vednozelenim šašem se uvršča med smtaksone z manjšim deležem vrst obravnavanega razreda. Večjo stalnost imajo tod in tudi v drugih črnih borovjih splošno razširjene vrste Erica herbacea, Polygala chamaebuxus, Calamagrostis varia in druge. Druge vrste borovij imajo v fitocenozah naše asociacije manjšo stalnost (II do III), Med njimi je zanimiva navzočnost vrste Laserpitium krapfii, ki povezuje obravnavano črno borovje s črnimi borovji južno od nas, medtem ko manjka v podobnih črnih borovjih severnega ilirskega prostora {Fraxino orni-Pinetum s. lat. in Genisto-Pinetum). Deleži vrst zveze Fraxino-Ostryion so na splošno v vseh primerjanih sintaksonih majhni in razmeroma izenačeni, nekaj večji le v črnih borovjih srednjega in južnega gorskega ilirskega prostora. Tako tudi v našem borovju, kjer večjo stalnost dosežejo Ostrya carpinifolia in Fraxinus ornus v grmovni ter vrsta Genista januensis v zeliščni plasti. Največje so razlike med deleži vrst reda Quercetalia pubescentis s. lat. Zelo opazen je trend naraščanja teh vrst od severa proti jugu ilirskega prostora, oziroma je povsem razumljivo najmanjši v črnih borovjih hladnejših in višjih krajev, to je na južnem Koroškem, v Julijskih Alpah in na severnem obrobju Trnovskega gozda. Delež teh vrst v naši asociaciji je v primerjavi z zgoraj omenjenimi črnimi borovji približno za polovico večji. Razen pri vrstah Sorbus aria (V) in Convallaria majalis (V) je stalnost dmgih toploljubnih kazalk manjša (I do II). Navzočnost vrst te fitosociološke skupine v našem črnem borovju kaže na občasno sušnost rastišč. Vrst reda Quercetalia robori-petraeae, zveze Aremonio-Fagion in razreda Querco-Fageteaje v splošnem malo. Pri vrstah prve fitosociološke skupine se njihov delež komaj opazno zmanjšuje od severa proti jugu, pri drugih dveh skupinah je dokaj različen. Delež vrst ilirskih bukovih gozdov je za spoznanje večji v združbah črnih borovij v Sloveniji in na Hrvaškem, delež razreda hrastovih in bukovih gozdov pa je najnižji pri sintaksonih hladnejših krajev in tudi v obravnavani asociaciji. Med ilirskimi vrstami je v fitocenozah naše asociacije zanimiva navzočnost vrste Omphalodes verna, ki kot kazalka mezofilnih razmer hkrati kaže na njen fitogeografski položaj, to je v našem Dinarskem gorstvu. V drugih črnih borovjih je ta vrsta navzoča le v dveh sintaksonih s severovzhodnega obrobja Trnovskega gozda, kjer jer bila izbrana za eno izmed geografskih razlikovalnic tamkajšnih črnih borovij (DAKSKOBLER 1998a, 1999). Razlike med deleži vrst reda Fagetalia so precejšne. Po tem se od vseh dokaj razlikuje sintakson št. 26 {Laserpitio-Pinetum nigrae abietetosum Fukarek 1969 oziroma Abieti-Fagetum pinetosum nigrae {ibid.)), kjer že po označbah sintaksonov avtorja sklepamo, da gre za sukcesijski stadij v jelovem bukovju. Naša združba se po deležu vrst bukovij približno izenačuje z deležem večine drugih sintaksonov. Srednjo stopnjo stalnosti imata tod le vrsti Fagus sylvatica v grmovni in Frenanthes purpurea v zeliščni plasti. Delež vrst razreda Vaccinio-Piceetea s. lat. je pri sintaksonih severnega ilirskega prostora v splošnem večji, najvišji v osojnih in hkrati višjih krajih ne glede na geografski položaj sintaksonov in najmanjši v združbah asociacij Genisto-Pinetum, Euphorbia triflore-Pinetum in Laserpitio-Pinetum ostryetosum. Naše črno borovje se sicer uvršča med črna borovja z večjim deležem teh vrst, vendar imajo te, razen ilirske vrste Homogyne sylvestris z največjo stalnostjo (V) in relativno precejšno srednjo zastrtostjo, nižje stopnje stalnosti (I do II). Njihova navzočnost, ki kaže na zmerno do slabo kislosi obravnavane oblike črnega borovja, je posledica predvsem edafskih lastnostih rastišč, to je plasti surovega humusa, ki se tvori v teh zelo strmih, hladnih in občasno sušnih rastiščih. Med vsemi fitosociološkimi skupinami je delež vrst reda Adenostyletalia najmanjši, pri nekaterih sintaksonih vrst te skupine tiidi ni. Kljub temu pa lahko opazimo relativno večji delež visokih steblik v črnih borovjih severnega ilirskega prostora in tiidi v naši asociaciji. V našem črnem borovju so iz te skupme navzoče le vrste Salix appendiculata, Rosa pendulina m Thalictrum aquilegiifolium. Ne glede na njihovo številčno skromnost, so le kazalke bolj svežih rastišč. Na splošno velik delež vrst v čmih borovjih pripada fitosociološki skupini Festuco-Brometea. Največji je pri sintaksonih z osrednjega in južnega ilirskega prostora {Genisto-Pinetum, Euphorbio triflore-Pinetum. Helleboro-Pinetum, Laserpitio-Pinetum arctostaphyletosum, Laserpitio-Pinetum ostryetosum), manjši v najsevernejših območjih ilirskega prostora pa tiidi v našem borovju in najmanjši pri skrajnih oblikah črnih borovij (sintaksoni 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14). Njihov večji delež je na splošno odvisen od manjše zastilosti drevesne plasti, v dobršni meri tiidi od nebesne lege rastišč, v našem črnem borovju tiidi od razvojne stopnje sukcesijskega razvoja. Na slednje kaže prav največja stalnost in relativno največja srednja zastiost vrst Sesleria kalnikensis in Carex sempervirens ter navzočnost značilnih in razlikovalnih vrst. Deleži fitosocioloških skupin razredov Seslerietea albicantis, Asplenietea trichomanis in Thlaspietea rotundifolii so si po stiuktiiri do določene mere podobni. V splošnem je njihov delež največji pri sintaksonih v hladnejših in višjih krajih m najnižji pri sintaksonih južnejših krajev, pri čemer je naše črno borovje izjema le z večjim deležem vrst alpskih tiavišč, sicer je po deležu zadnjih dveh razredov med najmanjšimi. To so fitosociološke skupine, po katerih se sintaksoni severnega in južnega ilirskega prostora med seboj precej razlikujejo. Še bolj pride ta značilnost do veljave, če deleže teh skupin združimo. Od poprečja, sem sodi tudi črno borovje z vednozelenim šašem, se po večjem deležu teh skupin še bolj razlikujejo sintaksoni pretežno hladnejših in višjih območij, najnižje deleže imajo ponovno, z izjemo našega, črna borovja z osrednjega in južnega gorskega ilirskega prostora. Vrstna sestava teh fitosocioloških skupin je zelo raznolika in odraz vsakokratnih ekoloških razmer in tudi njihove širše soseščine. Črna borovja s hrvaškega ozemlja (Euphorbio triflorae-Pinetum. Helleboro-Pinetum) skoraj v vseh postopkih kopičenja in razvrščanja kažejo na samosvojost. Le v enem od postopkov se povezuje naše črno borovje z združbami asociacije Euphorbio triflorae-Pinetum. Razlike med njima so precejšne. V našem borovju ni značilnic primerjanih združb Euphorbia triflora, Dianthus sternbergii, ni vrst kot so Sesleria tenuifolia, Helleborus multifidus, Satureja subspicata. Globularia bellidifolia, Leucanthemum liburnicum, Scabiosa graminifolia in drugih. V primerjanem borovju nasprotno ni naših značilnih in razlikovalnih vrst. Mankajo vrste Rhododendron hirsutum. Rosa pendulina, Carex firma in druge kazalke hladnejših rastišč. Še večje so razlike med deleži fitosocioloških skupin: v primerjanem črnem borovju je večji delež vrst reda Quercetalia pubescentis s. lat., vrst razreda Festuco-Brometea, manjši delež vrst zveze Aremonio-Fagion, reda bukovih in smrekovih gozdov in neznaten delež predstavnic razreda Seslerietea. Vse to kaže na sušnejše razmere v primerjanem črnem borovju. Obe združbi se tako floristično in ekološko močno razlikujeta. Primerjana črna borovja s hrvaškega ozemlja so uvrščena v podzvezo Erico herbaceae-Pinenion nigrae Trinajstič 1997. V vseh primerjavah s postopki klasifikacije in ordinacije kažejo črna borovja iz Bosne in Hercegovine, uvrščena v združbe asociacije Laserpitio sileris-Pinetum nigrae Fukarek 1969, največjo samosvojost in so hkrati posebej zanimiva, saj predstavljajo pragozdne fitocenoze črnih borovij iz pragozdnega rezervata Peručica. Tod so v pragozdnih črnih borovjih prisotne že posamične predstavnice balkanske fiore, endemična vrsta Amphoricarpus auctariatus Mayer et Blečič, Fagus moesiaca (K. Maly) Czeczott ter številne submediteranske vrste, ki se pojavljajo le v njih. To so Sorbus umbellata (Desf.) Fritsch, navzoča v vseh treh fitocenozah subasociacij asociacije Laserpitio-Pinetum, Quercus dalechampii Ten., Tilia pseudorubra C. K. Sehn., in med vsemi primerjanimi črnimi borovji z največjo stalnostjo vrsta Sesleria autumnalis, ki je navzoča le v enem od primerjanih črnih borovij {Genisto januensis-Pinetum sylvestris typicum Tomažič 1940) z najnižjo stalnostjo -1). Naslednja njihova značilnost je največji delež vrst reda Quercetalia pubescentis in nasprotno neznaten delež vrst zveze Aremonio-Fagion, reda Adenostyletalia, ki v nekaterih sintaksonih tudi manjkajo, in popolna odsotnosti vrst razreda Seslerietea. Od pomembnih predstavnic borovih gozdov ni vrst Polygala chamaebuxus, Erica herbacea, redka je vrsta Daphne blagayana in še redkejša vrsta Helleborus niger (FUKAREK 1970). O upravičenosti uvrščanja črnih borovij s tako bogato številčnostjo vrst puhavčevih gozdov v red Erico-Pinetalia Horvat 1959 oziroma razred Erico-Pinetea je Fukarek (1970) podvomil m zaključil, da sta pri tem odločilna le še fiziognomski in ekološki kriterij. Poskušal je utemeljiti novo zvezo oziroma podzvezo Pinion (austro-) illyricum Fukarek 1969 nom. invalid., pripadajočo redu Quercetalia pubescentis (FUKAREK 1970). Vanjo je uvrščal številne vrste, ki so splošno razširjene tudi v drugih ilirskih črnih borovjih. Le v pragozdnih črnih borovjih so nasprotno navzoče že prej omenjene submediteranske m tudi balkanske vrste, ki jim avtor m pripisal večjega pomena. Zagotovo pragozdna borovja v Peručici sodijo med skrajne, sušnejše oblike črnih borovij v južnih Dinaridih, na prehodu iz ilirske v mezijsko flomo provinco. Od tod izvira tudi njihova dokajšnja flonstična pisanost. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da ta črna borovja z drugimi povezujejo še vrste zveze Fraxino-Ostryion, katerih delež je na splošno večji kot v črnih borovjih jugovzhodnoalpskega sveta, pa tudi vrste razreda borovih gozdov. Zato je najbrž najbolje, če ta črna borovja vključimo v že zasnovano podzvezo {ibid.), le da jo poimenujemo v skladu s Kodeksom fitocenološke nomenklature (BARKMAN / MORAVEC / RAUSCHERT 1986), to je Sorbo umbellatae-Ostryenion carpinifoliae (Fukarek 1969) Accetto 1999 (nomenklatumi tip: Laserpitio-Pinetum nigrae Fukarek 1969, lectotypus hoc loco), in dalje v zvezo Fraxino orni-Ostryion carpinifoliae. Med razlikovalnice lahko iz že navedenih vzrokov uvrstimo vrste Sorbus umbellata (Desf.) Fritsch, Sesleria autumnalis (Scop.) F. W. Schultz, Quercus dalechampii Ten., Tilia pseudorubra C. K. Sehn., Fagus moesiaca (K. Maly) Czeczott m Amphoricarpus auctariatus Mayer et Blečič, ki to podzvezo črnega borovja označujejo horološko in ekološko. V sintetičnih fitocenoloških preglednicah črnih borovij iz Makedonije (EM 1987) teh vrst ne omenjajo. Vse v tem razdelku opravljene analize in primerjave govore, kljub nekaterim podobnostim, v prid samostojnosti opisanega črnega borovja {Carici sempervirentis-Pinetum nigrae), kažejo na splošne značilnosti in hkrati razlike, po katerih se primerjana črna borovja med seboj ločijo floristično in ekološko. 6 ZAKLJUČKI CONCLUSIONS Na osnovi izsledkov celotnega dela lahko ugotovimo: V južni Sloveniji, to je nad dolinama zgornje Kolpe in Čabranke na Kočevskem se opisano samoniklo črno borovje - Carici sempervirentis-Pinetum nigrae (Accetto 1996) Accetto 1999 nom. nov., kljub nekaterim podobnostim razlikuje floristično in ekološko od vseh v jugovhodnoalpskem in dinarskem gorskem svetu opisanih črnih borovij. To kaže na njegovo samostojnost. Opisano črno borovje z vednozelenim šašem uspeva na zelo strmih pobočjih, grebenih, v polsvetlih do polsenčnih, hladnih do zmerno toplih, svežih, občasno tudi polsušnih rastiščnih razmerah, na slabo kislih do bazičnih, z dušikom siromašnih rendzinah. Asociacijo Carici sempervirentis-Pinetum nigrae uvrščam v zvezo Fraxino orni-Ostryion carpinifoliae Tomažič 1940 ter dalje v red Erico-Pinetalia Horvat 1959 in razred Erico-Pinetea Horvat 1959. Fitocenoze asociacije Carici sempervirentis-Pinetum nigrae niso spremenjeni ostanki poledenodobnih združb, temveč so to dolgotrajne prehodne razvojne stopnje progresivnega sukcesijskega niza med začetnim stadijem Seslerio kalnikensis-Caricetum sempervirentis s. lat. in domnevno zrelim stadijem Rhododendro-Fagetum s. lat., na kar kaže njihova floristična in fitosociološka sestava ter navzočnost fitocenoz začetnih in zrelih stadijev v območju njene razširjenosti. Primerjava črnih borovij v jugovzhodnoalpskem in dinarskem svetu je pokazala, da se med seboj najbolj razlikujejo v deležih vrst reda Quercetalia pubescentis ter deležih razredov Festuco-Brometea, Seslerietea albicantis, Asplenietea trichomanis in Thlaspietea rotundifolii. Poleg že ugotovljenih razlik med sintaksoni asociacij Fraxino orni-Pinetum nigrae s. lat. in Genisto-Pinetum (DAKSKOBLER 1998a, 1998b, 1999), ki jih je ta raziskava potrdila, se med seboj dobro ločijo tudi črna borovja srednjega in južnega ilirskega gorskega prostora. Od vseh primerjanih sintaksonov se najbolj razlikujejo pragozdne fitocenoze asociacije Laserpitio sileris-Pinetum nigrae Fukarek 1969, ki jo glede na njene floristične in fitosociološke posebnosti ter lego, na prehodu iz ilirske v mezijsko flomo provinco, uvrščam v novoimenovano podzvezo Sorbo umbellatae-Ostryenion (Fukarek 1969) Accetto 1999 z razlikovalnicami Sorbus umbellata Fritsch, Sesleria autumnalis (Scop.) F. W. Schultz, Quercus dalechampii Ten., Tilia pseudorubm C. K. Sehn., Fagus moesiaca (K. Maly) Czeczott in Amphoricarpus auctariatus Mayer et Blečič (nomenklatumi tip: Laserpitio-Pinetum nigrae Fukarek 1969, lectotypus hoc loco) ter dalje v zvezo Fraxino orni-Ostryion carpinifoliae. Fitocenoze asociacije Carici sempervirentis-Pinetum nigrae so vegetacijska posebnost Kolpske doline. Kočevske in Slovenije ter hkrati primer vegetacije v najjužnejših zatočiščih alpske flore v Sloveniji. Zato imajo deloma alpski značaj. Sinsistematsko uvrščanje črnih borovij v jugovzhodnoalpskem in dinarskem prostoru do danes še ni poenoteno. 7 POVZETEK Naravna črna borovja se nad dolinama rek Kolpe in Čabranke (Kočevska, S Slovenija) pojavljajo na številnih krajih in v različnih ekoloških razmerah, vendar le na manjših in srednje velikih, med seboj ločenih površinah. Doslej so jih povečini uvrščali v združbe asociacije Genisto-Pinetum Tomažič 1940, združbe asociacije Carici sempervirentis-Pinetum nigrae' v najbolj strmih, težko prehodnih osojnih legah dolomitnih območij pa niso opazili. Prav te so predmet pričujoče razprave. Pri vegetacijskem proučevanju sem uporabil standardno srednjeevropsko fitocenološko metodo (BRAUN-BLANQUET 1964). Po njej smo črna borovja flonstično popisali na 12 krajih. Splošno oceno rastiščnih dejavnikov sem dobil z analizo stanovitne kombinacije 30 rastlinskih taksonov po fitoindikacijskih vrednostih Ellenberga (1991). Pri razvrščanju popisov v analitični fitocenološki preglednici in primerjavah 21 črnih A ^/'^"'"äkega in fiziognomskega vidika dobro ime asociacije Rhododendro hirsuti-Pinetum nigrae l.UAR5)ltUBLbR 1998a, 1998b, 1999), v tej razpravi preimenoval. borovij (seznam sintaksonov priloga 1) z jugovzhodnoalpskega in dinarskega gorskega sveta sem uporabil postopke hierarhične klasifikacije (complete linkage clustering - FNC, average linkage clustering - UPGMA, minimization of variance in new clusters ter za mero različnosti komplement Jaccardovega koeficienta in komplement koeficienta »similarity ratio«) in ordinacije (principal coordinates analysis - metric multidimensional scaling (PCoA)) ter prej omenjeni meri različnosti po programu SYN-TAX (PODANI 1993, 1994). Pri primerjalni analizi sem deloma uporabil podatke že izdelane sintetične tabele (DAKSKOBLER 1997) ter jih dopolnil z novimi popisi dopolnjenih sintaksonov (DAKSKOBLER 1998 a, 1998 b). Zadnjega dela (DAKSKOBLER 1999), objavljenega po že izdelani moji primerjavi črnih borovij, nisem upošteval. Primerjava pa zaradi tega ne more spremeniti izsledkov, saj sem že upošteval isti, le z nekaj manjšim številom popisov predstavljeni sintakson. V primerjavo sem poleg obravnavanega črnega borovja vključil še dva sintaksona s hrvaškega (HORVAT 1956, 1958) in tri z bosansko-hercegovskega ozemlja (FUKAREK 1970). Sintezne tabele zaradi obsežnosti ne prilagam. Na vpogled je pri avtorju razprave. Zaradi očitnih florističnih in ekoloških razlik v primerjavi ni sintaksonov z navzočnostjo dalmatinskega {Pinus nigra ssp. dalmatica) (TRINAJSTIČ 1986, cit. po TRINAJSTIČ 1999, DOMAČ 1957) in krimskega črnega bora {Pinus nigra ssp. pallasiana (EM 1978) ter črnih borovij s serpentinskih rastišč (HORVAT 1959). Prav tako v primerjavo nisem vključil sociološko-ekološko manj pomembnih mahovnih taksonov zaradi njihove različne obravnave . Analiz horoloških skupin in bioloških oblik obravnavane asociacije, ki so služile za primerjavo z najbolj podobnimi črnimi borovji, to je skrajnimi oblikami fitocenoz asociacije Fraxino orni-Pinetum nigrae s. lat., so v preglednicah 2 in 3, pri čemer smo si pomagali z Atlasom furlanske flore (POLDINI 1991b), primerjava fitocenoloških skupin med vsemi primerjanimi črnimi borovji pa je v preglednici 4. Črno borovje z vednozelenim šašem se na Kočevskem, to je nad dolinama zgornje Kolpe in Čabranke (slika 1), pojavlja največ v osojnih legah obsežnega vodozbimega območja nad dolino Belice, nad Mirtovičkim in Volčjim potokom, nad potokom Sušica ter med Krempo (942 m) in Borovškim Turnom (821 m), to je v kvadrantih srednjeevropskega kartiranja flore 0454/1,4). To so območja s številnimi zelo strmimi, ponekod tudi skalnatimi grebeni, grapami, pobočji in ostenji, ki jih poraščajo gozdovi m ponekod travišča. Nadmorska višina raziskanega območja je med 600 m 1.000 m. Grajeno je iz triadnih dolomitov (SAVIČ / DOZET 1986). Glede na splošno znano prepletanje treh podnebnih vplivov, subpanonskega, submediteranskega m dinarskega, se v širši okolici močneje čuti vpliv dinarskega podnebja. Črna borovja v opisanih območjih so v neposrednem stiku z bukovji ter drugimi, manj razširjenimi in tudi neproučemmi gozdnimi fitocenozami. Nad njimi, za robovi ostenij, so razširjena jelova bukovja. Samoniklost črnega borovja sem preveril z vrtanjem 3 čmih borov z različnih krajev. Zaradi večjih debelm drevja (70 do 80 cm) smo prišli s 30 cm prirastnim svedrom le približno do polovice njihovega polmera, kjer smo ugotovih starosti 240, 194 in 172 let. Ne glede na njihovo resnično, najbrž še enkrat tolikšno starost, že po teh podatkih lahko sklepamo, da gre za samonikla borovja. Celotna floristična sestava fitocenoz asociacije Carici sempervirentis-Pinetum nigrae (Accetto 1996) Accetto 1999 nom. nov. je razvidna iz vegetacijske preglednice (priloga Med značilnice m razlikovalnice sem uvrstil vrste Carex sempervirens, Globularia nudicaulis, Adenophora liliifolia, Aquilegia nigricans m Sesleria kalnikensis. Vse izbrane značilne in razlikovalne vrste grade svojevrstno rastlinsko kombinacijo, ki ekološko in horološko najbolje označujejo sestoje asociacije Carici sempervirentis-Pinetum nigrae, kažejo na njeno poreklo in ji dajejo deloma alpski značaj. Poleg doslej naštetih florističnih posebnosti sestavljajo obravnavano črno borovje še rastlinske predstavnice 12 fitosocioloških skupin: Erico-Pinetea I. Horvat 1959, Fraxino orni-Ostryion carpinifoliae Tomažič 1940, Festuco-Brometea s. lat., Seslerietea albicantis s. lat., Vaccinio-Piceetea s. lat., Fagetalia sylvaticae Pawl. 1928, Aremonio-Fagion Borhidi in Török, Podani, Borhidi 1989, Adenostyletalia G. et J. Br.-Bl. 1931, QuercO'Fagetea Br.-Bl. et Vlieg. in Vlieg. 1937 in druge (glej preglednico 4). Holotip asociacije je popis v Glasilu kočevskega naravnega parka (ACCETTO 1996). Asociacijo členimo v 2 subasociaciji: Carici sempervirentis-Pinetum nigrae salicetosum appendiculatae subass. nova. (nomenklatumi tip subasociacije je popis št. 1 v vegetacijski preglednici (preglednica 5) in Carici sempervirentis-Pinetum nigrae gentianetosum symphyandrae subass. nova. (nomenklatumi tip subasociacije je popis št. 8 v vegetacijski preglednici (preglednica 5). Rezultati primerjav v grafikonih 2 in 3 kažejo na dokajšno samosvojost fitocenoz asociacije Carici sempervirentis-Pinetum nigrae, ki so jih potrdile zlasti podrobnejše florisitične ter deloma sociološke, horološke analize in analiza spektra bioloških oblik. Primerjave s postopki hierarhične klasifikacije in ordinacije potrjujejo že ugotovljeno različnost sintaksonov jugovzhodnoalpskega prostora (DAKSKOBLER 1999) in kažejo hkrati tudi na samosvojost primerjanih sintaksonov v dinarskem gorstvu. Vse primerjave s postopki klasifikacije in ordinacije dosledno kažejo na največjo samosvojost črnih borovij z južnih Dinaridov (Peručica), uvrščenih v združbe asociacije Laserpitio-Pinetum nigrae (FUKAREK 1969). Njihova značilnost je največji delež vrst reda Quercetalia pubescentis, neznaten delež vrst zveze Aremonio-Fagion ter reda Adenostyletalia, ki v nekaterih sintaksonih tudi manjkajo, in popolna odsotnost vrst razreda Seslerietea. V njih pa so navzoče že posamične predstavnice balkanske flore. Zagotovo sodijo pragozdna črna borovja v Peručici med skrajne, sušnejše oblike črnih borovij v dinarskem gorstvu, na prehodu iz ilirske v mezijsko provinco. Od tod izvira tudi njihova dokajšna floristična pisanost. Ne smemo pa pozabiti, da ta črna borovja z drugimi povezujejo vrste zveze Fraxino-Ostryion, katerih delež je večji kot v črnih borovjih jugovzhodnoalpskega sveta, in tudi vrste razreda borovih gozdov. Na osnovi izsledkov celotnega dela lahko ugotovimo: - V južni Sloveniji, to je nad dolinama zgornje Kolpe in Čabranke na Kočevskem se opisano samoniklo črno borovje (Carici sempervirentis-Pinetum nigrae) kljub nekaterim podobnostim razlikuje floristično in ekološko od vseh v jugovzhodnoalpskem in dinarskem gorskem svetu opisanih črnih borovij. To kaže na njegovo samostojnost. Opisano črno borovje z vednozelenim šašem uspeva na zelo strmih pobočjih, grebenih, v polsvetHh do polsenčnih, hladnih do zmerno toplih, svežih, občasno tudi polsušnih rastiščnih razmerah, na slabo kislih do bazičmh, z dušikom siromašnih rendzinah. Asociacijo Carici sempervirentis-Pinetum nigrae uvrščam v zvezo Fraxino orni-Ostryion carpinifoliae Tomažič 1940 ter dalje v red Erico-Pinetalia Horvat 1959 in razred Erico-Pinetea Horvat 1959. Fitocenoze asociacije Carici sempervirentis-Pinetum nigrae niso spremenjeni ostanki poledenodobmh združb, temveč so to dolgotrajne prehodne razvojne stopnje progresivnega sukcesijskega niza med začetnimi stadiji Seslerio kalnikensis-Caricetum sempervirentis s. lat. in domnevno zrelimi stadiji Rhododendro-Fagetum s. lat., na kar kaže njihova floristična in fitosociološka sestava ter navzočnost fitocenoz začetnih m zrelih stadijev v območju njene razširjenosti. Primerjava črnih borovij v jugovzhodnoalpskem in dinarskem svetuje pokazala, da se med seboj najbolj razlikujejo v deležih vrst reda Quercetalia pubescentis ter deležih razredov Festuco-Brometea, Seslerietea albicantis, Asplenietea trichomanis in Thlaspietea rotundifolii. Poleg že ugotovljenih razlik med sintaksoni asociacij Fraxino orni-Pinetum nigrae s. lat. m Genisto-Pinetum (DAKSKOBLER 1998a, 1998b, 1999), ki jih je ta raziskava potrdila, se med seboj dobro ločijo tudi sintaksoni srednjega in južnega gorskega ilirskega prostora. Od vseh primerjanih sintaksonov se najbolj razlikujejo pragozdne fitocenoze asociacije Laserpitio-Pinetum nigrae Fukarek 1969, ki jo glede na njene floristične in fitosociološke posebnosti ter lego, na prehodu iz ilirske v mezijsko flomo provinco, uvrščam v podzvezo Sorbo umbellatae-Ostryenion (Fukarek 1969) Accetto 1999 z razlikovalnicami Sorbus umbellata Fritsch, Sesleria autumnalis (Scop.) F. W. Schultz, Quercus dalechampii Ten., Tilia pseudorubra C. K. Sehn., Fagus moesiaca (K. Maly) Czeczott in Amphoricarpus auctariatus Mayer et Blečič (nomenklaturni tip; Laserpitio-Pinetum nigrae Fukarek 1969, lectotypus hoc loco) ter dalje v zvezo Fraxino-Ostryion. Fitocenoze asociacije Carici sempervirentis-Pinetum nigrae so vegetacijska posebnost Kolpske doline, Kočevske in Slovenije ter hkrati primer vegetacije v najjužnejših zatočiščih alpske flore v Sloveniji. Zato imajo deloma alpski značaj. Sinsistematsko uvrščanje črnih borovij v jugovzhodnoalpskem in dinarskem prostoru do danes še ni poenoteno. 8 SUMMARY Above the Valleys of the Kolpa and Čabranka rivers (the Kočevsko, S Slovenia) natural Pinus nigra syntaxa can be found in numerous places and in different ecological conditions. Up till now, they have generally been classified into the Genisto-Pinetum Tomažič 1940 association cointnunities, the Carici sempervirentis-Pinetum nigrae' association community in the most steep and hardly passable shady locations of Dolomite regions, however, has not been spotted identified so far. The latter are the topic of the present paper. In vegetation investigation a standard Central European phytocoenologic method (BRAUN-BLANQUET 1964) was applied. According to his method, Pinus nigra syntaxa were surveyed from the floristic aspect in 12 locations. A general assessment of site factors was obtained by means of the anaysis of a stable combination of 30 plant taxa according to Ellenberg's phytoindication values (1991). In the classificatio n of surveys in an analytical phytocoenologic table and the comparisons of 21 pinus nigra syntaxa (a list of syntaxa - appendix 1) from the souteastern Alpine and Dinaric mountain region the procedures of hierarchic classification and ordination according to the SYN-TAX program (PODANI 1993, 1994) were used The analyses ofhorologic groups and plant-life forms of the dealt with association are presented in Tables 2 and 3. A comparison of phytocoenologic groups between all the compared pinus nigra syntaxa can be found in Table 4. The association Carici sempervirentis - Pinetum nigrae in the Kočevje region (picture 1) can be found in shady, very steep locations, between 600 and 1000 m above sea level, with prevailing Triassic dolomites (SAVIČ / DOZET 1986). In the broader region the influence of Dinaric climate is stronger. The Carex sempervirens, Globularia nudicaulis, Adenophom liliifolia, Aquilegia nigricans and Sesleria kalnikensis have been classified as character and differencial species. Apartfrom them, the investigated Pinns nigra syntaxa consist of the plam representatives from 12 phytocoenologic groups: Erico-Pineta s. lat. Fraxino orni-Ostryion carpinifoliae Tomažič 1940. Festuco-Brometea s. lat.. Seslerietea albicantis s lat.. Vaccinio-Piceetea s. lat. Fagetalia sylvaticae s. lat. Aremonio-Fagion s. lat Adenostyletalia s. lat.. Querco-Fagetea s. lat and others (Table 4). The association holotype is a description in the Kočevje National Park Gazette (ACCETTO 1996). The author divides the association into 2 sub-associations: Carici sempervirentis-Pinetum nigrae salicetosum appendiculatae subass. nova, (the nomenclature sub-association type is survey No. I in the vegetation table (Appendix 2) and Carici sempervirentis-Pinetum nigrae gentianetosum symphyandrae subass. nova, (the nomenclature sub-association type is survey No. 8 in the vegetation table (Appendix 2). Based on the findings of the entire investigation the following can be established: - Autochthonous Pinus nigra syntaxa of south Slovenia (Carici sempervirentis-Pinetum nigrae) differs from all the described Pinus nigra syntaxa of south eastern Alpine and Dinaric mountain region from the floristic and ecological point of view. Its independence can thus be established The association has been ranked by the author into the Fraxino orni-Ostryion carpinifoliae Tomažič 1940 alliance, the Erico-Pinetalia Horvat 1959 order and the Erico-Pinetea Horvat 1959 class. - The phytocoenoses of the Carici sempervirentis-Pinetum nigrae association are not modified remains of post-glacial associations but they are long lasting transition developmental stages of a progressive succession sequence among the initial stadia of Seslerio kalnikensis-Caricetum sempervirentis s. lat and presumably mature stadia of Rhododendro-Fagetum s.lat. association. - Besides the already established differences between the Fraxino orni-Pinetum nigrae s. lat and Genisto-Pinetum association syntaxa (DAKSKOBLER 1998a. 1999b, 1999). the syntaxa of the central and south mountain lllyrian region are well distinguished from each other. - From all the compared syntaxa the virgin forest phytocoenoses of the Laserpitio-Pinetum nigrae Fukarek 1969 association, which is classified into the Sorbo umbellatae-Ostryenion sub-alliance (Fukarek 1969) Accetto 1999. differ most, with differencial species Sorbus umbellata Fritsch, Sesleria autumnalis (Scop.) F.W. Schultz, Quercus dalechampii Ten., Tilia pseudorubra C. K. Sehn., Fagus maesiaca (K. Maly) Czeczott and Amphoricarpus auctariatus Mayer et Blečit (tke nomenclature type: Laserpitio-Pinetum nigrae Fukarek 1969, lectotypus hoc loco) and into the Fraxino-Ostryion alliance. The phytocoenoses of the Carici sempervirentis-Pinetum nigrae association are a vegetation characteristic of the Kolpa Valley, the Kočevsko region and Slovenia and at the same time an example of vegetation in the southernmost refuges of Slovenian Alpine flora. Their character is therefore partly Alpine. A synystematic classification of Pinus nigra syntaxa in southeast-Alpine and Dinaric region has not become uniform so far. 9 VIRI REFERENCES ACCETTO, M., 1995. Novosti iz rastlinskega sveta Kočevske.- Kočevje, Kočevski naravni park, 3, s. 14. ACCETTO, M., 1996. Kočevska - neusahljiv vir vegetacijskih in florističnih zanimivosti.- Kočevje, Kočevski naravni park, 4,4, s. 10-11. ACCETTO, M., 1998. Nova spoznanja o rastlinstvu in rastju Kočevske.- Gozdarski vestnik, 56, 3, s. 156-167. ACCETTO, M., 1999. Novo in neznano o rastlinstvu in rastju z območja nad Srobotnikom ob Kolpi.- Gozdarski vestnik, 57, 9, s. 368-380. ACCETTO, Z., 1999. Dendrokronologija.- Seminarska naloga. Postojna, Srednja gozdarska in lesarska šola, 14 s. BARKMANN, J. J. / MORAVEC, J. / RAUSCHERT, S., 1986. Code der pflanzensoziologischen Nomenklatur.-Vegetatio, 67, s. 145-195. BRAUN-BLANQUET, J., 1964. Pflanzensoziologie. Grundzüge der Vegetationskunde.-Wien, New York, Springer Verlag, 865 s. DAKSKOBLER, I., 1997. Contribution to the knowledge of association Fraxino orni-Pinetum nigrae Martin-Bosse. Rokopis. DAKSKOBLER, L, 1998a. Vegetacija gozdnega rezervata Govci na severovzhodnem robu Trnovskega gozda (zahodna Slovenija).- V: Diaci, J. (ed.): Gorski gozd. Zbornik referatov, 19. Gozdarski študijski dnevi, Logarska dolina 26. - 27. marec 1998, s. 269-301. DAKSKOBLER, I., 1998b. Naravni sestoji črnega bora {Pinus nigra Arnold) na vzpetini Treska pri Srpenici in nad dolino Tolminke (Julijske Alpe, severozahodna Slovenija,- Razprave IV. Razr. SAZU, 39, 7, s. 255-278. DAKSKOBLER, I., 1999. Contribution to the Knowledge of the association Fraxino orni-Pinetum nigrae Martin-Bosse 1967,- Wiss. Mitt. Niederösterr. Landesmuseum, 12, s. 25-52. DOMAČ, R., 1957. The flora and vegetation of rolhng stones in the seaside of Biokovo.-Biološki glasnik, 10, s. 13-41. DULL, R., 1991. Zeigerwerte von Laub- und Lebermoosen.- Scripta Geobotanica, 18, s. 175-214. ELLENBER, H., 1991. Zeigerwerte der Gefässpflanzen Mitteleuropas.- Scripta Geobotanica, 18, s. 9-166. EM, H., 1987. O nekim osobenostima borovih šuma Makedonije I. Reliktne cmoborove zajednice,- Poročila Vzhodnoalp.- dinar. dr. preuč. veget., 14, s. 129-145. FUKAREK, P., 1969. Prilog poznavanju biljnosocioloških odnosa šuma i šibljaka nacionalnog parka »Sutjeska«.- ANU Bosne i Hercegovine, 3, s. 203-204, FUKAREK, P., 1970. Južnoevropske prašume i visokoplaninska flora i vegetacija istočnoalpsko-dinarskog prostora,- Posebna izdanja 15, Odjelenje prirodnih i matematičkih nauka 4, s, 177-189. HEGI, G., 1965. Illustrierte Flora von Mitteleuropa. Globulariaceae, 6, 1. München, Carl Hanser Verlag, 896 s. HEGI, G. / MERXMÜLLER, H. / REISIGL, H., 1980. Alpska flora.- Ljubljana, Državna založba Slovenije, 223 s. HORVAT, L, 1956. Zanimljiv nalaz samonikle borove šume pod Obručem.- Biološki glasnik, 9, s. 43-85, HORVAT, L, 1958, Prilog poznavanju borovih i smrekovih šuma Male Kapele,-Šumarski list, 82, s. 225-250, HORVAT, 1, 1959, Sistematski odnosi termofllnih hrastovih i borovih šuma jugoistočne Europe,- Biološki glasnik, 12, s, 1-39, HORVAT, 1, / GLAVAČ, V, / ELLENBERG, H,, 1974, Vegetation Südosteuropas,-Stuttgart, Gustav Fischer Verlag, 768 s. HUFNAGL, L., 1892. Wirtschaftsplan der Betriebsklasse I. Göttenitzer Gebirge, Gottschee. LANDOLT, E., 1977. Ökologische Zeigerwerte zur Schweizer Flora.- Veröff, Geobot. Inst. ETH Stiftung Rübel, 64, 208 s. MARINČEK, L. / PUNCER, I. / ZUPANČIČ, M., 1986. Vegetacijska in rastiščna analiza za g. e. Kolpska dolina.- Elaborat, Ljubljana, Biološki nštitut Jovana Hadžija ZRC SAZU, s. 60-121. MARTIN-BOSSE, H., 1967. Schwarzföhrenwälder in Kärnten.- Angewandte pflanzensoziologie 20, s. 1-97. MARTINČIČ, A. / SUŠNIK F. / RAVNIK, V. / STRGAR, V. / WRABER, T., 1984. Mala flora Slovenije.- Cankarjeva založba, 793 str. MARTINČIČ, A. / WRABER, T. / JOGAN, N, / RAVNIK, V. / PODOBNIK, A. / TURK, B. / VREŠ, B., 1999. Mala flora Slovenije. Ključ za določanje praprotnic in semenk.- Ljubljana, Tehniška založba Slovenije, 845 s. MEUSEL, H. / JÄGER, E. / WEINERT, E., 1965. Vergleichende Chorologie der Centraleuropaeischen Flora.- Jena, Gustav Fischer Verlag, 418 s. OBERDORFER, E. 1979. Pflanzensoziologische Excursions Flora.- Stuttgart, EU Verlag, 997 s. PLEMEL, v., 1862. Beiträge zur Flora Krain's.- Laibach, Drittes Jahresheft des Vereines des krainischen Landes-Museums, s. 120-164. PODANI, J., 1993. SYN-TAX-pc. Computer Programs for Multivariate data Analysis in Ecology and Systematics.- Budapest, Scientia Publishing, 104 s. PODANY, J. 1994. Multivariate Data Analysis in Ecology and Systematic. A methodological guide to the SYN-TAX 5.0 package.- The Hague, SPB Academic Pubhshing bv., 316 s. PODOBNIK, A., 1978. Prispevek k poznavanju morfološke variabilnosti in razširjenosti agregata Aquilegia vulgaris v Sloveniji.- Biološki vestnik, 26, 1, s. 27-40. POLDINI, L., 1967. Die Schwarzkiefernwälder in den Karnischen Alpen.- Mitt. d. Ostalpi- dinarisch, pflanzensoziologisch. Arbeitgem. 7, s. 163-166. POLDINL L., 1969. Le pinete di pini austriaco nelle Alpi Carniche.- Boll. Soc. Adr. Nat. (Trieste), 57, s. 3-65. POLDINI, L., 1991a. Itinerari botanici nel Friuli-Venezia Giulia.- Commune di Udine. Edizioni del Museo Friulano di storia naturale Udine, 301 s. POLDINI, L., 199lb . Atlante corologico delle piante vascolan nel Friuli-Venezia Giulia Inventano flonstico regionale,- Udme, Regione Autonomo Friuli-Venezia Giulia & Universita di Trieste, s. 898. POLDINI, L. / VIDALI, M., 1999: Kombmadonssprele unter Schwarzföhre, We.sskiefer Hopfenbuche und Mannaesche in den Südostalpen.- Wiss. Mitt. Niederösterr. Landesmuseum, 12, s. 105-136. SAVIČ, D. / DOZET, S., 1985. Osnovna geološka kareta 1:100 000.- Tolmač za list Delnice L 33-90, 60 s. ŠTIMEC, I. / WRABER, T., 1982. Flora osnovnega polja 0454 Cerk,- Diplomska naloga. Ljubljana, Umverza Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, 33 s. STRGAR, V., 1981. Die Sippenstruktur von Sesleria auf der Balkanhalbmsel,- Bot Jahr Syst., 102, 1.4, s. 215-224. STRGAR, V., 1990. Der Nordwestteil des Areals des Komplexes Sesleria Juncifolia, 2: Posočje, Trnovski gozd.- Biološki vestnik, 38, 3, s. 81-96. TOMAŽIČ, G., 1940. Asociacije borovih gozdov v Sloveniji. I. Bazifilni borovi gozdi.- Razpravematem.-prir. razreda Akademije znanosti in umetnosti 1 s 77-120 TOPIC, J. / ILIJANIČ, Lj., 1999. Sesleria.- V: Nikolič, T. (ed.): Index Florae Croaticae, Pars. 3. Nat. Croat. Suppl. (v tisku). TRINAJSTIČ, I. 1999. Syntaxonomische Übersicht der Schwarzförenwälder (Pinus nigra Arnold, s. 1.) Kroatiens.- Wiss. Mitt. Niederösterr. Landesmuseum 12 s 137-149. ' ' WALLNÖFER, S., 1993. Erico-Pinetea. V: MUCINA, L., G. GRABHERR, S WALLNÖFER (eds.) 1993: Die Pflanzengesellschaften Österreichs.- Teil' III: Wälder und Gebüsche, s. 144-282.- Jena - Stuttgart - New York, Gustav Fischer Verlag. WIRTH, V., 1991. Zeigerwerte von Flechten.- Scripta Geobotanica, 18, s.175-214. WRABER, T., 1979. Die Schwarzföhrenvegetation des Koritnica Tales (Julische Alpen).-Biološki vestnik, 27, 2, s. 199-204. WRABER, T„ 1989. Rastline od Krasa do morja.- Ljubljana, Cankarjeva založba, 80 s. 10 ZAHVALA ACKNOWLEDGEMENTS Avtor se zahvaljuje mag. Dušanu Robiču in doc. dr. Igorju Dakskoblerju za koristne pripombe, gospej Leonardi Godler, univ. dipl. ing. lesarstva in gospodu Urošu Kolarju pa za tehnično pomoč. 11 PRILOGE APPENDICES Priloga 1: Seznam primerjanih črnih borovij. Appendix 1: A list of compared Pinns nigra syntaxa. 1. Fraxino orni-Pinetum nigrae caricetosum humilis -južna Koroška (A) - Martin-Bosse (1967, fit. tab. 1); 2. Fraxino orni-Pinetum nigrae calamagrostidetosum variae - južna Koroška (A) -Martin-Bosse (1967, fit. tab 3); 3. Fraxino orni-Pinetum nigrae molinietosum arundinaceae - južna Koroška (A) -Martin-Bosse (1967, fit. tab.6); 4. Fraxino omi-Pinetum nigrae - Karnijske in Julijske Alpe (I) - Poldini (1969, fit. tab. 1); 5. Fraxino orni-Pinetum nigrae ostryetosum (= Ostryo carpinifoliae-Fraxinetum orni Eichinger 1933)- Karnijske Alpe (I) - Poldini (1982, fit. tab. 1); 6. Pinetum austroalpinum pinetosum nigrae - Julijske Alpe - dolina Koritnice (SI) -Wraber (1979, fit. tab. 1, popisi 1-12); 7. Rhodothamno-Rhododendretum hirsuti pinetosum nigrae - Karnijske in Julijske Alpe (I)-Poldini (1969, fit. tab 2); 8. Rhodothamneto-Rhododendretum hirsuti pinetosum nigrae var. Rhododendron hirsutum - južna Koroška (A) - Martin-Bosse (1967, fit. tab. 9); 9. Rhodothamneto-Rhododendretum hirsuti pinetosum nigrae var. Rhodothamnus chamaecistus - ]uina Koroška (A) - Martin-Bosse (1967, fit. tab. 8, popisi 5 do 11); 10. Fraxino orni-Pinetum nigrae - Julijske Alpe, dolina Tolminke (SI) - Dakskobler (1998 b, fit. tab.2). 11. Fraxino orni-Pinetum nigme - Julijske Alpe, vzpetina Treska pri Srpenici (SI) -Dakskobler (1998 b, fit. tab. 1). 12. Fraxino orni-Pinetum nigrae var. geogr. Primula carniolica rhododendretosum hirsuti - Trnovski gozd, Govci (SI) - Dakskobler (1998 a, fit. tab. 4). 13. Fraxino orni-Pinetum nigrae var. geogr. Primula carniolica rhododendretosum hirsuti var. Rhodothamnus chamaecistus subvar. Larix decidua in subvar. Pinus mugo - Trnovski gozd, Govci (SI) - Dakskobler (1998 a, fit. tab. 5). 14. Fraxino orni-Pinetum nigrae var. geogr. Primula carniolica - Trnovski gozd, Govci - (SI) - Dakskobler (1997 mscr., fit. tab. 3) - 14 od 15 popisov v tej tabeli je objavljenih v Dakskobler 1999, Fit. tab. 1, popisi 6, 10, 16, 18, 19, 20, 21, 23, 25, 26 do 30) 15. Fraxino orni-Pinetum nigrae - Šentviška planota (Lopata, Špik) - (SI) - Dakskobler (1999, fit. tab. 2, stolpec 14). 16. Fraxino orni-Pinetum nigrae pinetosum sylvestris - hrib Dmova pri Cerknem (SI) -Dakskobler (1999, fit. tab. 2, stolpec 15). 17. Genisto januensis-Pinetum pinetosum nigrae - Iški Vintgar (SI), Polhograjsko hribovje - Tomažič (1940, fit. tab. 2); 18. Genisto januensis-Pinetum, inicialna faza iz Polhograjskega hribovja (SI)-Tomažič (1940, fit. tab. 1, stolpec III). 19. Genisto januensis-Pinetum typicum - Polhograjsko hribovje. Šmarna gora. Dolenjska (Turjak, Želimlje- SI) - Tomažič (1940, fit. tab 1, stolpec IV); 20. Genisto januensis-Pinetum daphnetosum blagayanae - Polhograjsko hribovje (SI) -Tomažič (1940, fit. tab. 1, stolpec V). 21. Carici sempervirentis-Pinetum nigrae - Belica (Kočevska - SI) - Accetto (1999, priloga 2). 22. Euphorbio triflorae-Pinetum nigrae Trinajstič 1997 nom. nov. {^Chamaebuxo-Pinetum nigrae) - Obruč (HR) -1. Horvat (1956, fit. tab. 1). 23. Helleboro-Pinetum - Mala Kapela (HR) -1. Horvat (1958, fit. tab. 1, popisi 2-4). 24. Laserpitio-Pinetum nigrae arctostaphylletosum - Perudica (BiH) - Fukarek (1970, fit. tab. II a). 25. Laserpitio-Pinetum nigrae ostryetosum Perucica (BiH) - Fukarek (1970, fit. tab. II b). 26. Laserpitio-Pinetum nigrae abietetosum Pemcica (BiH) - Fukarek (1970, fit. tab. n c). Priloga 2: Asociacija Carici sempervirentis-Pinetum nigrae (Accetto 1996) Accetto 1999 nom. nov. Appendix 2: The association Carici sempervirentis-Pinetum nigrae (Accetto 1996) Accetto 1999 nom. nov. Številka popisa / Numb, ofreleve' 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 Nadmorska višina v 10 m ! Altitude in 10 m 88 89 83 73 67 84 80 85 90 86 83 68 Lega / Aspect N N N N N N N NW W NW NE NW Nagib v stopinjah in degrees 60 60 45 50 50 50 45 50 45 45 50 50 Matična podlaga / Parent material' D D D D D D D D D D D D Skainatost / Stoniness in % 5 5 1 5 5 5 1 1 40 5 5 1 Zastrtost v % / Cover in % Drevesna plast / Tree layer 70 60 50 70 70 60 60 70 50 60 50 70 Grmovna plast / Shrub layer 50 70 40 60 50 60 30 30 30 30 30 50 Zeliščna plast / Herb layer 70 50 70 50 60 50 50 70 70 70 70 50 Mahovna plast / Moss layer Največji premer v cm / Max. diameter in cm 35 40 40 40 30 30 40 50 40 30 30 30 Največja višina v m / Max. height in m 17 17 18 18 14 20 14 18 18 14 15 16 Značilne in razlikovalne vrste as. Character and differential sp. Of ass Pr Fr. Sesleria kalnikensis C 3 2 3 3 3 2 3 3 3 3 3 3 12 100 Carex sempervirens C 2 3 3 3 3 3 2 2 + 3 3 3 12 100 Globularia nudicaulis C 1 1 1 + 2 1 + + + + + 11 92 Adenophora Hliifolia C 1 + 1 1 + 1 1 1 + + 10 83 Aquilegia nigricans C • 1 1 + + + + + 1 9 75 Razlikovalniee subasociacij Diff sp. of subass. Salix appendiculata B + + 1 1 1 5 42 Peucedanum austriacum C + + + + + 5 42 Gentiana lutea ssp. synphyandra C + + 2 1 1 1 1 7 58 FRAXINO-OSTRYION Tomažič 1940 Pinus nigra A 3 3 3 4 4 4 4 4 3 4 3 4 12 100 Al 1 2 1 + + 5 12 42 B 1 2 2 > 2 5 42 ' Lokacije popisov / Localities of releves: 1 - Pod Dragarskim vrhom; 2 - Greben med Dragarskim vrhom in Dragarji; 3 do 6 - Preska; 7 - Južno od Behh sten; 8, 9 - Kavranka; 10, 11 - Med Kavranko in Presko; 12 - Pod Šajbnikom. " D = dolomit /dolomite Priloga 2: Nadaljevanje Appendix 2: Continuation številka popisa / Numb, ofreleve Ostrya caipinifolia Fraxinus omus Genista januensis Laburnum alpinum Cotinus coggygria Daphne blagayana Potentilla carniolica ERICO-PINETEA s. lat. Erica herbacea Rhododendron hirsutum Polygala chamaebuxus Cirsium erisithales Calamagrostis varia Laseipitium krapfii Buphthalmum salicifolium Laserpitium siler Asperula aristata Anthericum ramosum Lathyrus laevigatas Cotoneaster tomentosus Chamaecytisus hirsutus Alhum ochroleucum Leontodon incanus Dorycnium germanicuni SESLERIETEA Br.-BI. 1948 em. Oberd. 1978 Betonica alopecuros Laserpitium peucedanoides Phyteuma orbiculare Carex firma FESTUCO-BROMETEA Br.-BI. et Tx. 1943 Grafia golaka Lotus comiculatus Centaurea montana Euphorbia angulata Gahum verum Leucanthemum ircutianum Carex humilis Asperula cynanchica Allium carinatum Teucrium montanum Globularia cordifolia Brachypodium rupestre 12 12 33 50 58 SO 25 17 17 IOC IOC lOO 75 33 33 25 17 17 17 100 67 67 33 25 25 25 Priloga 2: Nadaljevanje Appendix 2: Continuation Številka popisa / Numb, of releve 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 - Centaurea stenolepis C + + 2 17 Knautia fleischmannii C + + 2 17 Listera ovata C 1 1 8 Orchis signifera C + 1 8 VACCINIO-PICEETEA BR.-BI. 1939 Homogyne sylvestris C 2 I 1 1 1 1 + + + + + 11 92 Picea abies A 2 + + 3 25 Al 1 + + 3 7 25 B + 1 + + + 5 42 Pteridium aquilinum C 1 1 + 1 4 33 Rubus saxatilis C 1 I + 3 25 Abies alba B + + + 3 25 Hookeria lucens D + + 2 17 Hieracium sylvaticum C + 1 8 Cephalozia bicuspidata D + 1 8 Pleurozium schreberi D + 1 8 ADENOSTYLETALIA Br.-Bl. 1931 Rosa pendulina B 2 1 + 2 2 + + + + 9 75 Thalictrum aquilegiifolium C + + + 3 25 QUERCETALIA FUBESCENTIS s. lat. Convaliaria majalis C 1 2 1 2 2 2 2 2 2 2 + 2 12 100 Sorbus aria Al + 1 + 3 10 25 B 1 2 1 1 1 + 1 2 1 + 10 83 Amelanchier ovalis B 2 2 2 2 1 2 1 2 3 9 75 Viburnum lantana B + + + + 1 + + 7 58 Acer obtusatum Al + 1 S 8 B + 1 + + 4 5 33 Hypericum montanum C + + + + 4 33 Vincetoxicum hirundinaria C + + 2 17 Tanacetum corymbosum C + + 2 17 Melittis melissophyllum C + + 2 17 Vicia cracca C + 1 8 AREMONIO-FAGION Torok, Podani, Borhidi 1989 Cyclamen purpurascens C 1 1 1 + 1 + + 1 + + 1 1 12 100 Omphalodes vema C + + + 1 + + 6 50 Dentaria enneaphyllos C 2 + 2 + 4 33 Helleborus niger C 1 2 1 + 4 33 Knautia drymeia ssp. drymeia C + + + 3 25 Melampyrum velebiticum C + + + 3 25 Euphorbia camiolica C + 1 8 Epimedium alpinum C + 1 8 Primula vulgaris C + 1 8 Priloga 2: Nadaljevanje Appendix 2: Continuation Številka popisa / Numb, ofreleve FAGETALIA SVLVATICAE Pawl. 1928 Fagus sylvatica Al Prenanthes purpurea Mercurialis perennis Epipactis helleborine Melica nutans Lonicera alpigena Salvia glutinosa Symphytum tuberosum Pulmonaria officinalis Helleborus dumetorum Corylus avellana ASPLENIETEA TRICHOMANIS (Br.-BI. in Meier e( Br.-Bl. 1934) Oberd. 1977 el THLASPIETEA ROTUNDIFOLII Br.-BI. 1947 Valeriana tripteris Hieracium glaucum Aster bellidiastrum Canpanula cespitosa Hieracium bifidum Pamassia palustris Gyninocarpium robertianum Adenostyles glabra Edraianthus graminifolius Carex brachystachys OSTALE / OTHER SPECIES Molinia arundinacea Aposeris foetida Euphorbia ciparissias Solidago virgaurea Betula pendula Silene nutans MAHOVI IN LISAJI / MOSSES AND LICHENS Fissidens cristatus Ctenidium molluscum Neckera crispa Tortella tortuosa Lepraria crassissima Trentepohlia aurea Orthothecium rufescens Brachythecium velutinum Metzgeria sp. Plagiochila asplenioides 10 12 10 17 58 SO 17 17 100 SO 33 33 2S 2S 17 83 42 42 42 100 100 83 67 58 SO 25 17