Dopisi in novice. Iz seje c. k. dež. šl. svčfa dne 11. marcija 1880. Sklepalo se je, kako se ima odgovoriti šolski občini, ki je plačala svoj dolg normalnemu šolskemu zavodu a sedaj tirja nekaj povračila, in dotično pismo (akt) napotuje se predlogom na stvar ozirajočim kranjskemu deželnemu odboru. — Prošnje za oproščenje šolnine iz srednjih šol se razrešujejo. — IJčitelj na realki se imenuje se stalnim. — Prošnja vdove meščanskega učitelja za postavno odpravnino (Abfertigung) se sprejme. — Stalno se umešCajo jeden nadučitelj, .dva učitelja in dekliška učiteljica. — Prošnja samostanskega predstojništva, da napravite dve kandidatinji učiteljski izpit za splošne Ijudske šole, predlaga se na višje mesto. — Sklepa se, da se ima poročilo ravnateljstva c. k. učiteljišča, kar se tiče uravnave moškega in ženskega učiteljišča zastran teoretičnega in praktičnega izobraževanja gojencev za Ijudske šole se slovenskim poučnim jezikom, predlagati na višje mesto. — Kazrešujejo se pritožbe čez kazni zarad šolskih zamud, potem tudi prošnje za nagrado in denarno pripomoč. — Dne 24. marcija 1880. — Posvetovanje je bilo o troškovniku za aktivne plače ljudskih učiteljev za 1. 1881, ki se imajo plačati iz normalnega šolskega zaklada, in to se ima naznaniti kranjskemu deželnemu odboru, da dene to v predštev pri normalnem šl. zakladu. Kazsojena je bila pritožba kranjskega deželnega odbora, ki je ugovarjal razsodbi c. k. okraj. šl. svota, kar se tiče stanarine nekoma nadučitelju. Dva učenca sta bila po nasvetu ravnateljstev na učiteljiščih šolnine oproščena. Priterdi se c. k. učiteljišču v Ljubljani, ki je nekoga izključilo (lokalno) dvema pa vzelo deržavni štipendiji. Gojencetn na učiteljiščih so deržavne štipendije ali zvišali ali na novo podelili, in učencem na pripravnici so dali deržavne podpore. Dva ljudska učitelja sta bila stalno umeščena. Eazreševale so se tudi pritožbe o kaznili zarad šolskih zamud; potem tudi prošnje zarad nagrade in denarne pripomoči. Pri tej seji se je poslovil c. k. deželni predsednik, ki je odšel v Berno za c. k. namestnika; sklenilo se je dalje poslati »Slov. Narodu« popravek, ki je pisal dne 18. marcija št. 64 nekaj o seji dež. šl. svcta 11. marcija; imenoval je namreč poročilo ravnateljstva o slov. jeziku na učiteljiščih napoten po besedah nekoga uda dež. šl. sveta »eine nocli nicht vorgekommene Entstellung der 'VVahrheit«. »Slov. Narod« je tudi prinesel ta popravek. — No, tudi slavni gospodje preklicujejo tu in tam svoje izjave. Slovenci, ustanovimo si napredovalue šole za našo mladino. »Slov. Narod«. Podlaga slovenskemu narodu so slovenski kmetje. — Bogatstvo mest in trgov je odvisno od blagostanja kmetov. Slabo stanje avstrijskib mest izvira večjidel iz revščine na kmetih in se ne bo prej zboljšalo, kakor da postane kmetski stan premožnejši in začn6 mestjani sami boljše gospodariti. Pariza bi ne prištevali dandenes med uajbogatejSa mesta vsega sveta, če bi ne bila vsa Prancija tako premožna. V naslednjem liočem le kratko navesti nekatere praktične nasvete, kako nam je mogoče zboljšati materijalno stanje našili kmetov, ter povzdigniti slovenski narod na stopinjo visoko civiliziranih. — Najvažnejše sredstvo je odgoja, ki meri na razvoj razuma in volje. Dobro odgojo morejo otroku in mladeniču dati le modri starši in dobre ljudske šole. Če terdim, da so sedanje učilnice slabe, ne nameravam s tem vpeljevati starih šol, kakor smo je imeli pred letom 1868. — Kar je v sedanjej sistemi dobrega, naj ostane; le realni predmeti se naj odpravijo in uče samo formalni: branje, razlaganje tega, kar se je bralo, pisanje, računstvo, petje, estetična gimnastika in krščanski nauk se naj le uči v ljudskih šolah. — Da je estetična gimnastika za šolarje na kmetih bolj sposobna, kakor sedanje nemško »turnanje« mi bo menda vsak pedagog priterdil. Ne ozirajoč se na to, koliko poinorejo estetične vaje razvitju lepšega vedenja in čuta do poštenosti sploh, hočem le eno gospodarsko korist navesti: Vzemimo zopet našo kmetsko občino s 4000 prebivalci; ako bi bili vsi estetično izurjeni, bi vsak na svoje oblačilo in obuvalo toliko bolj pazil, da bi si prigospodaril dva for. vsako leto, v 30 letih bi imel vsak 137 for. in vsi 548.000 for., za kar bi znali spraviti 304 srebrne pluge. — V računstvu na pamet in s številkami naj se šolarji posebno dobro izurijo, ker se s tem um uajgotovejše razvija. Učitelj naj bode v ozkej dotiki s starši svojih šolarjev, da se pogovori ž njimi o nravnej odgoji. — Učitelj naj vsak mogoč način, čut do poštenja in časti uže v mlada srca vsajuje. Naj se vpeljejo javne skušnje in darila za vsak predmet posebe in za lepo obnašanje. — Tega se bodo otroci bolj veselili kakor sedanjih veselic, ki nemajo tako ugodnih nasledkov za nravno odgojo. Otrok naj obiskuje< ljudsko šolo, dokler se v navedenih predmetih dobro ne izuri, naj mu treba za to pet ali osem let. Nij naloga ljudske šole, pripravljati za srednje šole. — Na Pruskem, Francoskem in AngleSkem so gimnaziji devetrazredni. Ne bo torej preveč, če se pridene tudi našiin gimnazijam en gramatikalno - pravopisni razred, ki bo pripravljal za uspešno podučevanje v latinščini. Še bolj kakor površni nauk v otročjih letih je škodovala sedaj brezšolna doba naše mladineoddvanajstega(?) do dvajsetega leta, kije najvažnejša za razvoj uma in volje; v tej dobi se razvije človeški značaj; v tej dobi je nagon k učenju najmočnejši; v tej dobi bi se mladina veliko koristnega naučila, če bi se jej dala prilika. — Noben mladenič in nobena deklica bi pa ne smela v tej dobi brez vse šole biti. (Dalje prih.) j\'a Dolgeiu je umerl 25. marca Matevž Mrak, učitelj v pokoju, v 64. letu svoje starosti. Kako je bil ranjki priljubljen in spoštovan, pokazalo se je pri njegovem pogrebu na veliko saboto popoldne, h kteremu so so kljub neugodnemu času zbrali 4 duhovni in eden učitelj, ki so ga z lepim petjom po poti spremljevali in potem še na grobu: »Jainica tiha« mu v slovo zapeli. Za pogrebom je šla tudi šolska mladost s svojim banderom in velika množica ljudstva. Ko so ranjkega zagrebli, se niste le udova in hči jokali, aiSpak v marsikterem očesu so solze igrale zavoljo zgube verlega, blagega moža. Ranjki je opravljal učiteljsko in organistovsko službo celib 43 let. Začel je v Podbrezjah, kjer so bili tadaj že ranjki amerikanski misijonar gosp. Pirc za župnika. Služil je potem v Gorjab, v Zaspeh, na Koroški Beli in zadnjih 10 let tukaj na Dolgem. Kjerkoli je hodil in služil, povsod so ga spoštovali zavoljo njegovega pohlevnega obnašanja in izgledno keršanskega življenja. Dokler je le boditi mogel, je šel vsaki dan k sv. maši. Kerčme skoraj ni poznal; in kako bi bil tudi pri pičlih prejšnili doliodkih sebe in družino pošteno preredil? Od mnogega petja in teškega podučevanja v šoli dobil je nadulio, ktera ga je prisilila, da je pred dvema letoma prosil za pokojnino; ali kaj, da zaželjenega pokoja vender ni vžival. Njegova bolezen ga je namreč tako hudo nadlegovala, da se je vsakenm smilil, kdor ga je le videl. Dve leti ni več v postelji spal, ampak noč in dan je moral na stolu sedeti in k tlora deržati noge, iz kterih mu je vedno teklo, kar ga je silno sklelo. Vender je vse te bolečine voljno prenašal in kakor je svojo pokojnino le na stolu preživel, je tudi na stolu sede umerl. Zdaj se bo saj spočil, kar mu tukaj ni bilo dano. Kaj blagi mož v miru počiva! Naj še dostavimo, da je bil ranjki, kakor sploh učitelji iz stare šole, duhovščini posebno vdan, in da ga ni bilo sram, če bi bil kterikrat duliovna za sv. mašo napravil. Zatoraj so ga pa tudi duhovni radi vidili med seboj, in bi jih bilo gotovo še več prišlo k pogrebu, ko bi bile okoljščine pripustile. Tudi kot organist je bil ranjki pri Ijudeh zlo priljubljen. Saj ve, da je petje po Eiliarjevem vodil in ko je njegov naslednik, gospod Povše, cecilijansko petje s privoljenjem župnika vpeljal, se ljudje tacega petja dolgo niso mogli privaditi. Vender zdaj, ko je imenovani gospod vsled lastne prošnje na Kočevsko bil prestavljen, ga ljudje zlo pogrešajo, posebno v praznikih, kadar orglje molče. Deržavnih štipendij na možkem učiteljišču po 100 gl. je dobilo 16 gojencev, po 50 g\. pa 40; na pripravljavnem tečaji 14 gojencev po 50 gl.; na žensljem učiteljišču pa 37 gojenk po 50 gl. Samo pervega polleta sta imela deržavnih štipendij dva po 100 gl. in štirje po 50 gl. • na ženskem učit. pa sedein po 50 gl. »L. Schlztg.»