Pogubonosno ministroiranje g. Puciia. Vsi naši ministri se mudijo po najdražj?h letoviščih, kopališčlh ali pa na poliličnih rajžah. V Beogradu zastopa ministrskega predsednika Pašica in celo vlado policijski minister g. Timolijevič. Temu gospodu Timotijeviču prihajajo iz vseh, glede prehrane pasivnih krajev pritožbe o pomanjkanju kruha — o lakoti in tem strašnim poročilom so dostavljene prošnje o skorajšnji odpomoči od strani vlade, sicer bo narod začel umirati od gladu, kot se je to godilo lansko leto po nekaterih ruskih gufiernijah. Zagrcbški «Jutarnji list« javlja, da se ukvarja ta naš v Beogradu ostali ministerski predstavilelj vlade z načrtom: Prepovedali pečenje belega kruha, da bo postal črni cenejši, kot to delajo v Franciji. Torej v naši skoz in skoz agrarni državi se bo moralo po malomarnosti poljedelskega ministra Puclja prepovedati izdajo belega kruha, da bodo širši in ubožnejši sloji našega naroda sploh imeli skorjo črnega kruha za pod zob. Skozi celo lelošnjo pomlad in poletje je razglašal g. poljedelski minister Pucelj o najugodnejšem izidu letošnje žetve; a ko je bila žetev končana, se je službeno razglasilo, da stoji Jugoslavija pred vrati gladn. Gospod minister Pucelj je podal o eni in ish letošnji žetvi dve čisto nasprotni poročili: o izobilju žetve in j gladu, ki preti letošnjo zinio in pomlad naši držuvi. Tajnošt, čisto si nasprotujočih Puceljevih poročil o letošnji žetvi je prav lahko uganiti ter razvozljati. Najprej je g. Pucelj razglasil, da je žetev dobra. Koj po teh poročilih o izborni žetvi -so začeli beograjski špekulanti nakupovati po Bački ceno žito, in ko so bi - le beograjske žitne zaloge polne, pa se je spustila v jav- nost vest, da je žetev slaba in da nam preti glad. Posle- dica ravnokar povedanega je bila: naglo dviganjc žil- nih cen, porast cen staremu žitu, slrah pred pomanj- kanjem med delavskimi sloji, zahteve povišanja plač, grožnje s štrajki itd. Ko je beograjska vlada videla, da stojimo gleds prehrane v zelo nevarnem položaju, je šla na oddih — ze drugimi miiiistri tudi g. Pucelj, ki prepušča sedaj vso prehranjevalno odgovornost svojemu načelniku oddelka za obdelovanje zemlje gosp. Rad. Nešiču. Kakor hitro se je povspela cena moki od 22 na 2!) K 1 kg, je čutil Pucljev zastopnik Nešič potrebo, da spregovori tudi on odločilno besedo o letošnji žetvi. G. Nešič razglaša po Pucljevem naročilu: Letošnja žetev je dobra in nam ne preti prav nobena nevarnost pomanjkanja ali gladu. To svojo trditev je poskusil g. Nešič dokazati tako le: Po službeni statistiki je vrgla letošnja žetev 100 tisoč vagonov žita, 32.000 vagonov ječmena, 10.000 vagonov rzi, uO.000 vagonov ovsa in 130.000 vagonov ko-> ruze (ki še stoji!), torej 302.000 vagonov zmate prehrane. Vse te, ravnokar omenjene žitne vrste so obrodile na zasejani površini 4,480.000 hektarjev. Zgorajne številke je objavil g. Nešič in sklenil svoj razglas s sigurno verodostojno trditvijo: Pridelani stotisočeri vagoni žitne prehrane bodo zadostovali, da se dovoljao prehranita v naši državi človek in domača žival. Ako pa priinerjamo mi žetvene podatke g. Nešiča z lansko žetveno statistiko, vidimo, kako nas je "pre-* varil Pucljev namestnik g. Nešič. Leta 1921 je bilo zasejanih ^280.000 hektarjev, a žetev je vrgla 402.000 vagonov zinate prehrane. Letjs .!«• bi'o 200.000 ha več osevin kot lani, a za 100.000 vagonov manj nažetega žita. Iz tega sledi, da je statistika g. Nešiča lažna. Treba pa pribiti, da g. Nesič ni samo razglasil, da imaino letos dovolj zniate prehrane za domačo vprabo, nmpak mi posedamo na tisoče vagoiiov tudi za izvoz. Nastane sedaj vprašanje: Kako je prišel g. Nešič do zaključka, da bi mi letos lahko izvažali žito? Naša država rabi za seme 84.000 vagonov razniK žit. ako odštejemo te vagone, ki so za seme, od letošnjega pridelka 302.000 vagonov, nam preostane za prehrano in izvoz 218.000 vagonov. Ker pa mi rabimo Še mnogo, mnogo več, znači to dejstvo, da nam preti pomanjkanje. ()d nmogo večjega lanskega pridelka je.bilo ižvoženih 41.800 vagonov raznih žitnih vrst, a letos smo pa naželi 100.000 vagonov manj od lani. Tudi ako upoštfvamo to, da se je nekoliko žita še uvozilo iz Rumunije, Amerike in nekaj semenjskeya vn-^ja iz Čehoslovaškv. se mora vsak l"ezno in rS--K> mr'.v človek začudtno vprašati: Kako je mogel priti g. Nešic ;lo zaključka, r-!i imamo dovolj zrnate pr?hrane za dnmačo vji(:rab(i lu šc >;i izvoz? Tolikega ne^iaoja gletlc poijef!i'l<lva. kakor «a jc p '-azal g. Ne:':i.-, ga ne bi noben slovenski bajlar. Vladna poročila o izidu letošnje žetve se vedno menjujejo: enkrat so dobra, driigič slaba, a iz raznih pokrajin naše države pa prihajajo neprestano poročila o lakoti. Minister pravde dr. Lazar Marokvič se je mudil v Bosni in Hercegovini, kjcr se je prepričal na licu mesta o strašno bednem slanju, ki že vlada po Bosniin Hercegovini. Gospod'. Markovič je tudi sporočil t Beograd, da je bila suša po Bosui in Hercegovini straho-* vita, unicila je skdro vse. a najbolj glavno jbosanskohercegovsko prehvaho — koruzo. Krog Trebinja t Hercegovini, javlja g. minister Markovič, je našel kmete, ki so kopali po gozdovih korenine in jih jedli, in te kolenine so edina prehrana onib nesrečnežev krog Trebin ja. G. minister zahteva za Bosno in Hercegovino takojšnjo prehranjevalno odpomoč od strani vlade. Slični obupni glasovi kot iz Bosne in Hercegovine jmuajajo tudi iz Črne gore, Dalmacije in Like. Vseh toh obupnih glasov tisočerih gladnih ne sliši g. Nešič, iiuipak pri pogledu na dobro preskrbljen Beograd porcca neresnično v javnost, da iraamo dovolj prehrane za dom in inozemstvo. Gospod Nešič je zadovoljen z letosnjo žetvo, a že sedaj v začetku jeseni ogroža ta Nešie-Pucljeva dobra želev cele obširnc pokrajine naše države. Navedene opazke o pogubonosnem ministrovanju g. Puclja, nam dokazujcjo, pravi «jutarnji list«, da lahkii nazivamo gospodarsko politiko sedanjega režima: «jolitiko dragega kruha«. Od lažnjivih poročil poljcdelskega ministrstva do lažne ugodne žetvene statistike g. Nešiča, vse to lahko imenujemo: Pucljevo poliliko dragega kruha. Gospod začasni šef beograjske vladc — poiicijski niinisler Timotijevič se je oklenil sklepa: prepovedati pečenje belega kruha; gospod Nešič razglaša lažno ugo:l no stanje naše letošnje žetve in obadva gospoda si dumišljujeta, da pomagata uvigati s svojimi ukrepi dinar. Lden predstavnik vlade zahteva upeljavo samo črnega kruha radi preslabe žetve; drugi pa poje slavospeve letošnji žetvi — in vse to bi naj služilo povzdigu naše valute smešno! Ravnokar omenjeno, čistp si nasprotujoče postopanje vla^..— predstaviteljev ne služi poboljšanju naše zavožene vahite, ampak je pogubonosna politika dragcga kruha, ki nam uničuje tudi veluto. Niti upeljava Timotijevičevcga črnega kruha, niti pretirano dobra poročila g. Nešiča o letošnji žetvi ne liodo popravila slabe žetve, se manj pa valute. Pred vsem bi se riioralo spreraeniti naravnost za cclo državo upropastujočo Pucljevo politiko vednega podraženja kruha, potem še le bi lahko govorili o ozdravljenju že na smrt bolnega položaja naše države.