LISTEK. tAgtieza Zupanova. Dne 11. decembra t. 1. se je vil po ljubljanskih ulicah dolg izprevod. Spremlja.ll smo k poslednjemu počitku zaslužno mestno učiteljico tov. Agnezo Z u p a n o v o. lzprevod je šel iz Oorupove ulice preko Oradišča in Kongresnega trga, po Wolfovi in Prešernovi ulici, po Dunajski cesti do pokopališča pri Sv. Krištofu. Šolska rnladina šentjakobske šole in Licthenthurnovega zavoda se je postavila v vrsto od cerkve do grobnice Zupanovih iz Smokuča. Po končanem cerkvenem obredu je žalostno zapel mrtvaški zvonček; dvignili so krsto in jo odnesli mimo vrste šolske mladine na mesto, kjer je bil določen neumorno delavni pokojnici zadnji dom. — In kako je bilo pred 40. leti? Tedaj je koleginja Zupanova kot mlada, krepka učiteljica po končanem odličnem zrelostnem izpitu stopila prvikrat na šolski oder v Lichtenthurnovem zavodu v Ljubljani, kjer je ostala do konca julija 1879. Nato je bila imenovana na dvorazrednico na Bledu ter po izvršenem usposobljenostnetn izpitu ondi tudi stalno nameščena. Dne 15. septembra 1887 je prišla na mestno slovensko dekliško šolo v Ljubljani, kjer je službovala do svoje smrti. Dobro se še spominjam njenega prihoda na šentjakobsko šolo v Ljubljani. Prevzela je pouk v II. razredu. Bilo nas je približno 80 učenk. Kmalu smo jo vzljubile. Tako domača je bila do nas. Čutili smo, da je izšla iz naroda in da dela za narod. Pod visokim Stolom, v divni brezniški župniji je bil njen dom. Imela je zato krepko gorenjsko nrav, neomajen značaj, kakršni so tako potrebni za vodstvo naši mladini. Posebno primeren delokrog zanjo je bil določen takrat, ko je bivši okr. šolski nadzornik Fr. Levec uvedel v treh višjih razredih šentjakobske šole strokovni pouk kakor na meščanskih šolah. Koleginja Zupanova je prevzela pouk v slovenščini, zemljepisju in zgodovini ter v letu 1894. tudi napravila usposobljenostni izpit za meščanske šole iz teh predmetov. Slovenščino je obvladala v teoriji in praksi vzorno.Njena govorica je bila vedno lepa, tudi v privatnem pogovoru brez iiemških pritiklin. V zemljepisju in zgodovini je imela obširno strokovno znanje. Neumorna in vestna je bila v svojem delu. Vsak šolski dan, najsibo poleti ali pozirni, je prišla v šolo že ob 7. uri zjutraj. Ko smo drugi šele prihajali v šolske prostore, je ona že sedela ob kupu spisovnih nalog. To delo je vršila od generacije do generacije. Nebroj današnjih gospodinj, uradnic, učiteljic itd. je prejelo od nje jezikovno in strokovno izobrazbo. Veliko je bilo njeno veselje ob dobrih uspehih, zlasti v Levčevi nadzomiški dobi, ko je imelo dobro delo res svojo vrednost in je bilo ljubljansko ljudsko žolstvo na visoki stopnji. Pozneje so se razmere izpremenile. Prišli so na površje drugi nesposobni ljudje (Maier, Lavtižar). Kvalifikacija učiteljstva je bila odslej odvisna od politiškega mišljenja. Ob tem je nazadovalošolstvo in je trpelo vse značajno učitelj-stvo. Tudi Zupanovi je prizadela ta doba dokaj bridkih ur. Doživela je tudi čas, ko višja izobrazba pri kompetencah ni več odločevala. Tudi to jo je bolelo. Taka razočaranja se tem bolj začrtajo v dušo značajnega človeka ter se ne pozabijo izlepa ali celo nikdar. — Zato je pa s tem večjim zanimanjem opazovala sedanji preobrat, ki naj tudi v našem šolstvu zopet uveljavi načelo pravičnosti. Kot prava narodna Slovenka in Jugoslovanka je motrila vse pojave v javnem življenju, kolikor ji je dopuščalo nje-no rahlo zdravje. Dne 29. oktobra t. l._fe še prisostvovala jugoslovanski manifestaciji. Stala je na Resljevi cesti, ko je prišla mimo šentjakobska šola, ter mi krepko stisnila desnico, češ, radujem se z vami! Mesec dni pozneje so jo prepeljali v Leonišče k operaciji. Pred odhodom v bolnico je še sestavila koncept prošnje za upokojitev, ki je pa po povratku iz Lebnišča ni mogla več spisati sama. Roka se ji je tresla, govorjenje jo je mučilo. Njene misli pa so bile že pri naši Jugoslaviji. Želela je, naj ji pripovedujem o njej, ker saina ni mogla čitati. Dne 9. decembra ob 8. uri zjutraj pa je izdihnila. Bil je to dan pred štirideseto obletnico njenega službovanja. Dva dni potem smo jo pokopali. — Minil je že dober teden od tedaj, a moje misli se ne morejo privaditi dejstvu, da je ni več, da se ne vrne več med nas! Prehitro je bilo to slovo iz naših vrst. Vsi bi jj bili po štiridesetih letih neumornega dela želeli še nekaj mirnih let, nekaj let, ko naj bi bila uživala sadove svojega truda. ., ' ' Toda odšla je tja, odkoder ni povratka. Naj počiva v miru! Ni živela zarrian, zato pa ji bo ohranjen trajen in hvaležen spomin v srcih tisočerih in tisočerih! JVL