52680 \ v ’ v ' V .:>av& y ^ v' s« Zgodbe svetega pisma stare in nove zaveze. Za katoliške ljudske šole. S 11SŽ podob cinami in 1 zeljovidom. -- Po nemško spisal Dr. J. Schuster, : poslovenil Veljajo v platnenem herbtu zvezane 55 kr. avstr. velj. « 44 * 52680 Šolske bukve, v kaki ces kr. zalogi šolskih bukev) na svetlo dane, ne smejo draže prodajati se, nego je na pervem listu postavljeno. VII Te svetopisemske zgodbe so tako osnovane, da so nekteri odstavki tiskani z v e č i m i č e r- kami brez vsega znamenja, nekteri z man- jimi čerkami in zaznamovani ali z dvema zvezdicama (**), ali s križem (f), ali le z eno zvezdico (*), nekteri pa z ležečimi Čerkami. Ta razloček v natisu deli učno tvarino po , starosti otrčk ljudskih šol. Pisavea je namreč misel ( vodila, da bi vsi šolski otroci v rokah imeli ene in ravno iste zgodbene bukve, in da bi se jim po njih starosti dajal na vse strani čedalje obšir- niši nauk. Po tem pravilu naj se otroci naj niž¬ jega razreda uče le naj poglavitniših reči, ki so pa, kolikor je moči, v zvezi med seboj; v vsacem višjem razredu naj se ponavlja prejšnje in dodaja naj se jim kaj novega, njim namenjenega, tako da se jim nauk vedno polni ali širi. Tak6 naj se eno leto učč zgodeb stare, eno leto pa zgodeb nove zaveze. Da se doseže ta namen, naj se učna tvarina za vse primerljeje tako le deli: Za otroke od 6.—8. leta naj učenik iz odstav¬ kov, z naj večimi čerkami brez znamenja tiskanih, izvoli naj potrebniše reči ter naj jim jih pripove¬ duje, in po večih podobšinah razlagaje v spomin vtiska. VIII V šoli z enim razredom, in v taki, ktero obiskujejo otroci le do 12. leta, uče se otroci od 8.—10. leta odstavkov, z naj večimi čerkami tiska¬ nih; otroci od 10.—12. leta ponavljajo prejšnje in se z novega učd odstavkov, z dvema zvezdicama zaznamovanih. V šoli z dvema in več razredi se otroci od 8.—10. leta učč odstavkov, z večimi čerkami natisnjenih; otroci od 10. —12. leta le-teh in ostav- kov z dvema zvezdicama; otroci od 12.—14. leta pa vseh prejšnjih in odstavkov z zvezdico. Po tem tacem je uČenina tako razverstena, da jo morejo zmagati sploh vsi učenci; ako pa učenik previdi, da bi otroci kterega koli razreda še kaj več zmagali, kakor kar je njim namenje¬ nega, naj jim po svoji previdnosti še kaj doda iz višjega razreda. Odstavki, s križcem zaznamovani in z leže¬ čimi čerkami natisnjeni pa so za prostovoljno rabo in zlasti za razlaganje v nedeljskih šolah. IX Leta pred Kristu¬ sovim rojstvom okoli 4000 okoli 2400 2'0OO -- Pervi del. Zgodbe svetega pisma stare zaveze. Perva doba. Naj starje zgodbe. Od stvarjenja sveta do splošnega malikovanja, ali od Adama do Abra¬ hama (Od leta 4000 — 2000 pred Krist, rojst.) Stran i. Stvarjenje sveti. Bog soboto posveti 1 % Stvarjenje angelov in greh nekterih zmed njih 2 3. Stvarjenje pervega človeka. Kaj. Perva zapoved. Bog ustvari Evo 3 4 Gtreh pervih staršev • 4 5. Kazen pervega greha in odrešenik obljubljen 5 6. Kajn in Abelj. 6 7. Namnoženje in popačenje pervih ljudi. Vesvoljni potop ■ . 7 8. Noe gre iz barke in daruje. Noetovi sinovi 9 9. Babilonski stolp. Splošno malikovanje 11 " Druga doba. Bog si izvoli Izraelsko ljudstvo, ga čudovito vodi in poveliča. I. Bog si izvoli izraelsko ljudstvo; — ali od Abrahama do Mojzesa (2000—1500 pred rojst Krist.). 10. Abrahamov poklic in njegova pokoršina . 12 II. Abrahamova mirljivost in nesamopridnost. Molkizedek • - ■ • • 13 I 12. Zapoved obrezovanja, Abrahamova vera in [ . gostoljubnost . ■ - . • .14 X Leta Stran pred. Krist, rojst. : 13. Strašni pogin Sodome in Gomore . • 15 14. Izakovo rojstvo in njegovo darovanje . 16 15. Zaroka Izakova z Rebeko • • • • 18 16. Ezav in Jakop.19 17. Jakop beži in pri Labanu prebiva • • 21 18. Jakop se domu verne in se spravi z Ezavom 22 19. Jožef v tujo deželo prodan • • • 23 20. Jožef v Putifarjevi hiši • • . .-25 21. Jožef v ječi - 26 22. Jožef povišan - . 27 23- Jožefovi bratje gredo v Egipt po žita 28 24. Benjamin grd z brati v Egipt . . 30 25. Jožefova sreberna kupa . . 31 I 26. Jožef se da spoznati • ... — 27. Jakop grd v Egipt • . 33 28. Jakopove in Jožefo ve Jposlednje besede . 34 29. Jobova poterpežljivost • * • • 35 II.’ Bog čudovito izreja in vodi izrael¬ sko ljudstvo; ali od Mojzesa do kralja Davida (1500—1055 pred rojst.) Krist.). 30. Mojzesovo rojstvo - 37 : 31. Mojzes beži ■ • • • 38 1500 32. Goreči germ . .39 33. Strašni čudeži v Egiptu ... 40 34. Velikonočno jagnje in izhod iz Egipta . 42 35. Izraelci gredo skoz rudeče morje • • 43 36. Božji čudeži v pušavi • 45 37. Bog d4 deset zapovedi na gori Sinaj . 46 38. Zlato tele 47 39. Sveti šotor . • • • 48 40. Vnanja služba Božja.50 i 41. Ogledniki • 52 42. Punt in kazen zavoljo njega 53 43. Mojzesova nezaupnost. Bronasta kača 54 j 44. Balaamovo prerokovanje • • • 56 okoli 1450 45. Mojzesovo poslednje opominjanje in nje¬ gova smert ...... — 46. Izraelci gredo v obljubljeno deželo . . 57 47. Sodniki. Gedeon ■ ... 59 48. Kako je Ruta ljubila svojo taščo • • 60 49. Samuel. Helijeva hudobna sina ■ . 62 1095 50. Kraljestvo ustanovljeno. Savel pervi kralj 64 51. David pastirček • • • . . 65 52. Davidov boj z velikanom Golijatom • 66 53. Jonatanova ljubezen in Savlovo sovraštvo do Davida ...... 68 1 54. Davidova velikodušna ljubezen . • • 69 XI Leta pred Krist, roj st. 1055 1015 III. MoS izraelskega ljudstva — ali od Davida do Eoboama (1055—975 pred roj st Krist.). Stran 55. David, pobožni kralj. Njegova skerb za vnanjo službo Božjo • . . . -71 56. Davidovo prerokovanje od Zveličarja . 72 57. Absalcm se spunta zoper svojega očeta in je kaznova.n • • • ■ 73 58. Davidovo poslednje opominjanje in nje¬ gova smert ■ • • 75 59- Salomonova molitev in modra sodba ■ 76 60. Salomonovi pregovori 77 61. Zidanje in posvečevanje tempeljna • 78 62. Salomonovo veličastvo in njegova smert • 80 Tretja doba. Slava izraelskega ljudstva zatemni ali od Eoboama do Kristusa. (975 pred rojst. Krist, do 1.) 975 . 63. Razdelitev kraljestva . • . . 81 I. Izraelovo ljudstvo polagoma raz¬ pada. 812 64. Preroki: Bog pošlje Elija • 82 65. Elija daruje 83 66. Ahabova in Jezabelina pregreha in kazen 86 896 67. Bog pošlje preroka Elizeja 88 826 i 68. Prerok Jona Ninivam, nevdrskemu mestu, pokoro oznanuje • — 69. Izraelovo kraljestvo za vselej jenja. Tobija v asirski Sužnosti.90 70. Stari Tobija slovo jemlje, mladi Tobija gre na pot. -91 71. Mladi Tobija se domu verne 93 II. Judovo kraljestvo polagoma raz¬ pada. 900—730 okoli 770 okoli 760—700 728-699 72. Preroka Joel in Mihej • • "95 73. Kralj Ozija si duhovsko oblast prilastuje, in Bog ga z gobami kaznuje . • • 96 74. Izaijevo prerokovanje • — 75. Pobožni kralj Ezekija.97 XII Leta pred Krist, roist. 588 536 520 okoli 300 okoli 280 168 166—160 Stran 76. Judita , • . • . 98 77. Judovo kraljestvo razpade. Daniel v Ba¬ bilonski sužnosti. 101 78. Daniel čisto Suzano smerti reši ■ . 102 79. Trije mladenči v ognjeni peči . . . 104 80. Kralj Baltazar in malik Bel (Baal) . 105 81. Daniel v levnjaku • 107 82. Judje se iz babilonske sužnosti vernejo. Preroka Agej in Caharija. Duhoven Esdra 108 83. Estera • . j 10 84. Prestavljanje sv. pisma v greški jezik. Modri pregovori Jezusa, sinu Sirahovega 112 85. Eleazar mučne smerti umerje ■ . 114 86. Mučenje sedmih makabejskih bratov H5 87. Daritev in junaško djanje Juda Makabejca 116 88. Poslednji časi pred Kristusom • ■ H9 XIII Lata po Krist, rojst. 1 n Drugi del. Zgodbe svetega pisma nove zaveze. Pervi oddelek. Zgodbe Jezusa Kristusa. Jezusovo rojstvo in njegova mladost. Stran 1. Oznanovanje Janezovega rojstva • • 121 2. Oznanovanje Jezusovega rojstva ■ ■ 123 3. Marija Elizabeto obiše ... 124 4. Rojstvo Janeza kerstnika . 125 5. Jezusovo rojstvo . - 126 6. Pastirji pri jaslih in Jezusovo obrezovanje — 7. Marija Jezusa v tempeljnu skaže • • 128 8. Modri od jutra Jezusa molijo • 120 9. Sveta družina v Egipt beži in se verne v Nazaret • • 130 10. Dvanajstletni Jezus v tempeljnu • . 131 Jezusovo pripravljanje k očitnemu učenju. Perva velika noč. 16. Jezus v tempeljnu in njegov pogovor z Nikodemom • 137 16. Jezus pri Jakopovem vodnjaku 138 17. Jezusova pridiga v Nazaretu . • • 140 18. Jezusova čudovita dela v Kafarnavmu (41 19. Obilni ribji lov. 142 20. Mertvoudni ..143 21. Jezusova pridiga na gori .... — XIV 26. Osem-in trideset-letni bolnik • . 15 i 27. Greh zoper svetega Duha. — Žena Marijo blagruje • .... 152 ! 28. Govor Jezusov ob jezeru; sedem prilik od nebeškega kraljestva ... — 29. Vihar na morji .... 155 30. Jajrova hči in bolna žena . • 156 31. Jezus si izvoli aposteljne ter jih pervič razpošlje 157 32. Glavosek svetega Janeza kerstnika 158 33. Jezus nasiti 5000 mož - • 160 34. Jezus obeta presveto rešnje tel<5 • 161 32 Tretja velika noi. 35. Kananejska žena 162 36. Jezus Petru obeta naj višo cerkveno oblast 163 37. Jezus se spremeni 38. Davek za tempelj .... 165 39. Jezus prijatel otrok. Od pohujšanja • — 40. Jezus da aposteljnom oblast vezati in raz¬ vezovati. — Prilika od neusmiljenega hlapca >166 41. Jezus razpošlje 72 učencov • ■ 167 42. Zapoved ljubezni. Usmiljeni Samarijan ■ — 43. Marija in Marta ••••■• 169 44. Jezus dobri pastir. Zgubljena ovca 45. Zgubljeni sin.170 46. Bogatiu in ubogi Lazar ■ • • -171 47. Sleporojeni.173 48. Oče naš. — Nadležni prijatel • • '174 49. Prilika od bogatega moža ■ • — 50. Od nerodovitne smokve • • 175 51. Deset gobovih • • — 52. Farizej in cestninar . • • • 176 53. Jezus o prazniku tempeljnovega posve¬ čevanja • — XV Leta po Krist, rojst. 33 Stran 54. Bogati mladenič.176 55. Večno plačilo. Delavci v vinogradu 177 56. Jezus obudi Lazarja • 178 57. Jezus prerokuje svoje terpljenje in svojo sinert — Cahej .180 58. Marija Jezusa mazili ... — 59. Jezusov slovesni hod v Jeruzalem • • 181 j 60. Kraljev;i ženitnina in davski denar - 182 j 61. Dar uboge vdove. Prerokovanje od raz- djanja Jeruzalemskega mesta in od kon¬ čanja sveta ■ • ... ^84 62. Od desetih devic in od talentov • 185 03. Poslednja sodba in ločitev na vekoma) • 187 Poslednja velika noč. Terplj enje in smert Jezusa Kristusa. [ 64. Velikonočno jagnje. Umivanje nog • • 188 65. Jezus postavi presveto rešuje teld in pre¬ rokuje, da ga bo Judež izdal • • -189 j 66. Jezus prerokuje, da ga bo Peter zatajil, in slovo jemlje od aposteljnov • 190 67. Jezus na Oljski gori.192 68. Jezus vjet ■ 193 j 69. Jezus pred Anom in Kajfežem • • • 194 J 70. Peter Jezusa zataji. Judež obupa ■ 195 1 71. Jezus pred Pilatom in Herodom • • 196 j 72. Jezus bičan, s ternjem kronan in k smerti obsojen ... . . 197 j 73. Jezus težki križ nese. Jezus križan 199 J 74. Jezus govori sedem poslednjih besedi in J ^ umerje • . . . ' . . -200 | 75. Jezus v grob položen .... 202 Jezusovo poveličanje. j 76. Jezusovo vstajenje ..... 203 77. Jezus se Mariji Magdaleni in Petru prikaže 204 78. Jezus se prikaže učencoma na poti v Emavs 205 79. Jezus se vsem aposteljnom prikaže, iu zakrament svete pokore postavi . 206 i 80. Jezus izroči Petru naj vižo pastirsko službo — ! 81- Jezus obljubi svetega Duhi; — drugič razpošlje aposteljne; — in gre v nebesa 207 XVI Leta po Krist, roj st. Drugi oddelek. Zgodbe aposteljnov in perve svete cerkve. okoli 37 okoli 39 okoli 40 okoli 42 45—48 okoli 50 51—54 55—58 Stran i 82. Matija izvoljen, v apostolstvo. Prihod sve¬ tega Duha • .209 83. Peter ozdravi Človeka hromega od rojstva. Peter in Janez pred vdlikim zborom ■ 211 j 84. Ananija in Safira • ■ 212 j 85. Vsi aposteljni v ježi — Gamalielov svet 213 80. Volitev dijakonov. Štefan, pervi mučenec 214 i 87. Sveta birma, Dvornik iz Zamorskega • 216 88. Savel se spreoberne • . • -217 89. Peter po več krajih hodi, ozdravi Eneja in obudi Tabito ■ 219 90. Sprsobernitev nevdrnika Kornelija. Ker- 3anska obfiina v Antiohiji ■ . — 91. Peter v ježi ..... 221 92. Pervo (apostoljsko) popotovanje svetega Pavla ■ 222 93. Cerkveni zbor v Jeruzalemu • - 224 94. Drugo (apostoljsko) popotovanje svetega Pavla. • 225 95. Tretje (apostoljsko) popotovanje svetega Pavla ... . • 227 96. Poslednje djanje svetih aposteljnov ■ • 229 Pristavek ... 230 Pervi del. Zgodbe svetega pisma stare zaveze. Perva doba. Naj star j e zgodbe. Od stvarjenja sveta do splošnega malikovanja, ali od Adama do Abrama. (Od leta 4000 do leta 2000 pred Kr. rojst.) 1. Stvarjenje svetil. Bog soboto posveti. V začetku je Bog ustvaril nebo iu zemljo. Zemlja pa je bila še pusta in prazna, in vsa z globoeimi vo¬ dami pokrita. Bilo je še vse tema. Duh Božji se je sprostiral nad vodami, in Bog je rekel: „Bodi sve- *-loba! l< — In bilo je svetlo. To je bilo pervi dan. Drugi dan je Bog rekel: „Bodi nčbes!“ — In v tem hipu je bilo lepo višnjevo obnebje, ki je nad nami. Tretji dan reče Bog: „Zberb naj se vodč, ki so pod nebom, v en kraj in naj se prikaže suha zemlja! — In zgodilo se je tak6. Suho je Bog imenoval zemljo, zbrano vodo pa je imenoval morje. Dalje je rekel Bog: »Zemlja naj požene travo, zeliša in rado- vito drevje.“ — Tudi to se je zgodilo. Zemlja je bila ob enem lepo zelena, in vse je bilo v cvetji, kakor spomladi. Schuster, Bibl. Geach. slov. 1 2 Četerti dan reče Bog: „Naj bodo luči na nebu, da razsvetljujejo zemljo, in kažejo dneve in leta/ Komaj Bog to izgovori, so že bile. Na nebu je sijala velika luč (solnce), da dan razsvetljuje, in manjša luč, da sveti po nopi; verb tega je pa migljalo zvezd brez števila veliko. Peti dan reče Bog: „Naj bodo ribe v vodi, in ptice pod nebom/ — In mergolele so ribe v vodi, in vseh yerst ptice so letale po zraku. Sesti dan reče Bog: »Zemlja uaj rodi laznino, živino in zverino in vsakoršne živali.“ — Tudi to se je precej zgodilo. In Bog je pogledal vse, kar je bil naredil, in vse je bilo dobro. Sedmi dan pa je Bog počival, in je ta dan bla* ® goslovil in posvetil. 2. Stvarjenje angelov in greh nekterih izmed njih' Bog je zraven vidnega sveta tudi nevidnega ustva' ril, namreč angele v nebesih. Vsi so bili dobri iP neizrečeno srečni; toda vsi niso taki ostali. Veliko izmed njih je grešilo. i o d ii n tier 1 n , 3 ■1 a i» i a a t Zavolj svoje velike sreče so se prevzeli in so se spuntali zoper Boga. Rekli so: „Naj Višemu hočemo enaki biti; nad zvezde Božje hočemo po¬ staviti svoj sedež. “ — In vstal je velik prepir v nebesih. Včliki angel Mihael in ž njim vsi angeli, ki so zvesti in dobri ostali, so se vojsko¬ vali zoper hudobne an¬ gele, ktere je vodil hu¬ dobni angel, ki mu pra¬ vimo satan ali hudič. Hudobni angeli so bili premagani in z nebes v pekel pahnjeni. 3. Stvarjenje pervega človeka. Raj. Perva zapoved. Bog ustvari Evo. Preden je Bog ustvaril človeka, je rekel: ^Nare¬ dimo človeka po svoji podobi. On naj gospoduje čez vse živali in vso zemljo!” — Potem je Bog iz persti naredil človeško truplo' in mu. vdihnil neumerljivo dušo. Tako je bil pervi človek. Bog ga je imenoval Adama, t. j. možd iz persti ali perstaka. Iz posebne milosti je Gospod Bog za človeka za- a . sa dil prav lep vert; imenujemo ga raj. V njem je bilo drevje naj slajšega sadja. Sredi pa je bilo posebno drevo, drevo spoznanja dobrega in hudega. Studenec, ki se je raztakal na štiri velike reke, je močil ves vert. Y ta prijetni vert je Bog človeka postavil, da bi ga ■ a - obdeloval v svoje veselje. In rekel mu je: „0d vsega i„ drevja po vertu jej; od drevesa, spoznanja dobrega to in hudega pa nikar ne jej; zakaj kteri dan koli od njega ješ, boš mogel umreti! 1 Potem je Bog pripeljal 4 pred Adama vse živali. Adam je imel veliko veselje nad njimi, in je dal vsaki posebno ime. Adam je bil zdaj še edini človek na zemlji. Toraj reče Bog: „Cloveku ni dobro samemu biti; naredimo mu pomočnico, njemu podobno.“ — Poslal je toraj Adamu terdo spanje, in ko je bil zaspal, mu je vzel eno izmed njegovih reber, in je iz rebra naredil ženo. Ko se Adam zbudi, Bog ženo k njemu pripelje. Adam seje razveselil in je ženo imenoval Evo, t. j. mater vseh živih. * Adam in Eva sta na prelepem verbu vsa srečna živela. Kar nič nista vedila od hudega; in bila sta po posebni milosti Božji pravična in sveta. Bog je bil ž njima tako prijazen, ka¬ kor oče s svojimi ljubimi otroci. Nobena stvar ju ni nikoli žalila. Bila sta verh vBega tega še tudi na truplu neumerljiva. 4. Greh pervih staršev. Med vsemi živalimi na svetu, ki jih je Bog ustva¬ ril, bila je kača naj bolj prekanjena. Nje se je hu¬ dobni satan poslužil, da bi zapeljal človeka. Nekega dnč gre Eva blizu k prepovedanemu drevesu. Kar za¬ gleda kačo na njem. Kača spregovori in Evi reče: „Zakaj vama je Bog zapovedal, da bi ne jedla od vsega drevja v raji?" — Eva odgovori: „Saj jeva sad vsega drevja, ki je v raji, le za sad tega drevesa, ki je sredi raja, je Bog rekel: Nikar ga ne jejta, sicer bosta umerla!“ — Kača pa je rekla: „Ne bosta umerla ne, ako ga jesta; marveč se vama bodo oči odperle, in bosta Bogu enaka in spoznala dobro in hudo." — Na to začne Eva še le radovedno ogledovati drevo. Bolj ko ga ogleduje, prijetniši se ji njegov sad do¬ zdeva, in bolj jo mika po njem. Kar seže, ga uterga in jč. Potem ga dd tudi Adamu, in tudi on ga jč. — Tako je bil storjen pervi greh. Zdaj so se jima odperle oči, toda vse drugači, ka¬ kor sta mislila. S strahom se zavesta, da sta naga, če¬ sar nista vedila, dokler sta bila nedolžna. Sama sebe se sramujeta in si iz smokvovega listja krila naredita. Kmalo pa zaslišita glas Božji. Strah ji spreleti in skri¬ vata se v raji med drevje. Ali Bog zakliče: „Adam,, kje si?“ Adam odgovori: „Slišal sem tvoj glas v raji/ 5 in sem se te zbal zato, ker sem nag, ter sem se skril/' — Bog mu reče: »Kdo ti je neki povedal, da si nag? Ali si mar jedel od prepovedanega drevesa? 1 — Adam odgovori: »Eva mi je dala od drevesa; in jedel sem. — Bog tedaj ženi reče: »Zakaj si to storila?“ Eva odgovori: »Kača me je zapeljala, da sem jedla.“ 5. Kazen pervega greha in odrešenik obljubljen. Bog se poln nevolje oberne k kači in pravi: „Ker si to storila, prekleta si med vsemi živalimi in zvermi na zemlji! Po svojih persih se boš plazila in perst jedla vse dni svojega življenja. Sovraštvo bom na¬ redil med teboj in med žen<5, med tvojim in njenim zdrodom. Ona ti bo glavo sterla, in ti boš njeno peto zalezoval a.' 1 Potem ženi reče: »Meliko koš terpela s svojimi otroci. Možu boš pod oblastjo, on bo čez te gospodoval. 1 ' Adamu pa je rekel: »Prekleta bodi zemlja za¬ voljo tebe! Ternje in osdt ti bo rodila. V potu svojega obraza boš jedel kruli, dokler se ne poverneš v zemljo, iz ktere si vzet. Zakaj prah si, in v prah se boš po- vernil. 11 Ko je bil Bog to kazen izgovoril, je Adamu in njegovi ženi naredil in dal suknji iz kož, ter ji je ob- 6 lekel. Potem ji je pahnil iz raja in je pred-nj postavil kerubine z ognjenim in švigajočim mečem, da so varo¬ vali pot vanj. 6. Kajn in Abelj. Adam in Eva sta dobila več sinov in hčer. Naj starja med njimi sta bila Kajn in Abelj; Kajn, močnejši, je bil kmetovavec, Abelj, šibkejši, pa ovčdr. Abelj je bil pravičen, Kajnova dela so pa bila hudobna. V zna¬ menje hvaležnosti za blagoslov sta obd Bogu nekega dnč darovala; Abelj pervencov svoje čede, Kajn svoje poljšine. Gospod z dopadljivostjo pogleda na Abeljna in njegov dar; na Kajna in na njegove dari ni pogledal. Zavolj tega je bil Kajn tako nevošljiv in jezen, da mu je obraz upadel. Gospod Kajna ljubeznjivo posvari rekoč: „Zakaj se togotiš, in zakaj ti je obraz tako upadel? Glej, ka¬ kor tvoj brat si mi ljub, če dobro delaš. Ako pa hu¬ dobno delaš, ti bo kmalo za petami kazen za greh. Premaguj poželenje do greha, in ti čez-nj gospoduj!" — Kajn pa ni poslušal Gospoda, temuč je redil nevoš- ljivost in jezo v svojem sercu. Nekega dnč se Abeljnu posebno prijaznega dela ter mu reče: „Pojdi, greva malo na polje!" — Nedolžni Abelj nič hudega ne misli, in gre vesel ž njim. Ko sta bila na polji, vzdigne se Kajn zoper svojega brata Abeljna in ga ubije. Pa kmali se sodnik oglasi in Gospod Kajnu reče: „Kje je Abelj, tvoj brat?" — Kajn preširno odgovori: „Ne vem! sem mar jez varh svojega brata?" — Nato mu reče Bog: „Kaj si storil? Glas kervi tvojega brata vpije z zemlje do mene. Zato bodi preklet na zemlji, ki je odperla svoja usta, in je prejela kri tvojega brata iz 'tvoje roke. Kadar jo boš obdeloval, ne bo ti več dajala svojega sadu. Potikal se boš in bežal po zemlji!" f Kajn ves plašen in obupen Gospodu reče: „Prevelika je moja pregreha, da bi zaslužil odpušenjel Skrival se bom pred tvojim obličjem, nestanoviten in bežen bom na zemlji; in kdor koli me dobi, ubil me bo.“ — Gospod pa mu pravi: „Ne bo tako, temuč kdor koli Kajna ubije, bo sedemkrat kaz¬ novan." In Gosjmd je Kajna zaznamval, da bi ga kdo ne ubil. 7 Na to Kajn pobegne spred Gospoda, in je bil nestanoviten in ežen na zemlji. Abelj je predpodoba Jezusa, bterega so judje, njegovi bratje, nedolžnega umorili; Kajn pa je bil podoba judov, po vsem svetu razkropljenih. 7. Nanmoženje in popačenje pervih ljudi. Tesoljni potop (okoli 1. 2400 pred rojst. Kr.). f Adam je živel 930 let. Tudi njegovi mlajši se dosegli visoko starost. Naj starejši med njimi, Matuzala, je celo 969 let živel. Adamovi mlajši so se razdelili na otroke Božje in otroke tega sveta. Otroci Božji so se zlasti imenovali mlajši pobožnega Seta, kterega je Bog Adamu dal namesto umorjenega Abeljna. — Otroci tega sveta so se pa imenovali Kajnovi mlajši. Ko so se pa otroci Bo^ji jeli družiti z otroci tega sveta, so postali spačeni, kakor le-ti. Toraj reče Bog: „ Ljudje ne bodo več dolgo živeli; zakaj meseni so. Še 120 lčt naj imajo, da se utegnejo pobolšati.“ Spačenost ljudi na zemlji je vedno rasla, vse njih misli so bile obernjene v hudo. Ko Bog to vidi, nevoljen reče: „Potrebil bom človeka z zemlje." Sredi med hu¬ dobneži je pa še živel pobožen in pravičen mož, Noe. On je našel usmiljenje pred Bogom, in Bog mu je rekel: 8 „Naredi si barko iz obtesanega lesi, in s smolo jo zamaži znotraj in zunaj. Tri sto komoleoy naj bo dolga, 50 komolcov široka in 30 komolcov visoka. Zgoraj na¬ redi barki okno, na strani vrata, v nji pa spodnje, srednje in zgornje nadstropje. Zakaj, glej, povodenj bom poslal na zemljo, in pokončal bom vse, kar je na zemlji. S teboj pa bom storil prijatelsko zavezo. V barko pojdi ti, in tvoji sinovi, tvoja žena, in žene tvojih sinov s teboj. — In od vseh živali vzemi v barko po dvoje, in vsacega živeža, da bo tebi in njim na jed.“ Noe vse stori, kar mu je Bog zapovedal. Sto let je barko delal pred vseh očmi, in zraven dela je ljudem na glas oznanoval pokoro. Toda ljudje niso marali za nje¬ govo svarjenje, jčli in pili so in svatovšine obhajali. Zdaj pa reče Gospod Noetu: „Pojdi v barko, ti in vsi tvoji. Zakaj, še sedem dni je, potem bom dal deževati na zemljo štirdeset dni in štirdeset noči. Potrebil bom z zemlje vse stvari, ki sem jih ustvaril.•— Noe gre s svojimi in z živalimi v barko. Ko sedem dni preteče, vsi studenci brezna priderd, in zatorniee nebd se odprd, in dež lije na zemljo štir¬ deset dni in štirdeset noči. Yodč se narašajo in vzdig¬ nejo barko od tal na kviško; barka pa je pod Božjim zavetjem mirno plavala po vodah. — Zdaj so pač ljudje 9 zdihovali in jokali; z grozo in strahom so klicali Boga, ter plezali na hiše, drevesa in gorč. Toda prepozno in zastonj je bilo. Toda se vedno naraša in petnajst ko- moleov više stopi nad gore. Pokončane so bile vse stvari, ki so se gibale na zemlji, vse, kar diha in živi na zemlji, je pomerlo, od človeka do živali, od ptice v zraku do červa na zemlji. Ostal je le Noe in kteri so bili v barki ž njim. Noetova barka je predpodoba katoliške cerkve. 8. Noe grč iz barke in daruje. Noetovi sinovi. Sto in petdeset dni so vodč stale nad zemljo. Bog se spomni Noeta in pošlje gorak veter čez zemljo; za¬ čele so upadati vode; verhovi gori se iz vode prikazu¬ jejo, in obstala je barka na gorah armenskih. Noe je bil tega vesel; zakaj od začetka potopa je bilo že 350 dni preteklo. Da bi se prepričal, če je voda z zemlje odtekla, odpre Noe okno, in iz barke spusti krokarja. Krokar zleti, pa se ne verne. Potem spusti goloba za njim. Ker se pa ni imel kam vsesti, verne se v barko. Noe roko stegne, ga prime in vzame v barko. Ko se¬ dem dni preteče, spet spusti goloba iz barke. Ta še le 10 1 zvečer nazaj prileti, in oljkovo vejico z zelenimi peresi v kljunu prinese. Tako je Noe zvedil, da so vodč od¬ tekle z zemlje. Vender pa še sedem dni čaka, in zopet goloba spusti. Ta se pa več ne verne k njemu. Tedaj Bog Noetu reče: „Pojdi iz barke, ti in vsi, ki so s teboj v barki, in vse živali. “ Noe je izišel, in vsi njegovi in vse živali. Da se zahvali Bogu, ki ga je tako čudovito otel, je postavil oltar, in je Gospodu žgaven dar od vseh čistih živali daroval na njem. Gospodu je bil ta dar prijeten. Lepa mavrica se prikaže na nebu. Bog blagoslovi Noeta in njegove sinove, ter jim reče: „Glejte, jez naredim zavezo z vami in z vašim zdrodom za vami. ' Nikoli več ne bodi pokončano z vodami potopa, kar koli živi, in v prihodnje ne bodi več potopa, da bi raz- djal zemljo. Dokler bo zemlja, ne bo prejeujala ne setev ne žetev, ne poletje ne zima, ne noč ne dan. In mavrica, ki sem jo v oblake postavil, bodi znamenje te moje zaveze/ * * Noetovi sinovi, ki so šli iz barke, so bili: Sem, Kam in Jafet. Noe je jel spet zemljo obdelovati in je tudi nograd ! 11 zasadil. Ker pa moči vina še ni poznal, to ga je pervič preveč pil. Upijanil se bil in je razgernjen v šotoru ležal. Ko je Kam to vidil, je svojima bratoma zunaj povedal. Sem pa in Jafet sta vzela plajš, sta šla s proč obemjenim obrazom, ter sta očeta s plajšem odela. Ko se Noe prebudi in zve, kaj je Kam storil, reče: »Preklet bodi, Kam! Blagoslovljena pa bodita Sem in Jafet! 9. Babilonski stolp. Splošno malikovanje. Noetovih mlajših je bilo sčasoma velik narod, pa so se spet tako popačili, kakor ljudjč pred potopom. Nič več niso mogli skupaj ostati. Preden so se pa raz¬ kropili, so v svoji silni prevzetnosti djali: „Pridite, se¬ zidajmo si mesto in stolp, kterega verh naj se neba dotika, in storimo sloveče svoje imč!“ — Ali Bog jim ustavi prevzetno in nečimurno početje. Rekel je: »Zme¬ šati jim hočem jezik, da eden druzega ne boldo umeli!‘ — Dotlej je bil namreč le en jezik in enako govor¬ jenje na zemlji. In tako so mogli jenjati z zidanjem mesta, ki so ga imenovali Bab el, t. j. zmešnjavo. In Bog jih je na vse kraje razkropil. Razšli so se sem tertje. 12 * Semovi mlajši so v Azii ostali; njih zarod je izvoljeno izraelsko ljudstvo. Kamovi mlajši so veči del šli v Afriko, Ja- fetovi mlajši pa v Evropo. f Kolikor bolj so se ljude širili na zemlji, tolikaj hudob- niši in zlobniši so bili. Kmali so edino pravega Boga pozabili, in so v malikovanje zabredli. Nekteri so solnce, luno in zvezde kakor bogove častili; nekteri pa ljudi in živali, in še celo njih podobe molili, ki so si jih iz lesd, kamna, zlata in srebra sami naredili. Pri malikovanji so brez vsega strahii vsakoršne hudo¬ bce uganjali, kakor: goljufijo, ropanje, nečistost, morije i t. d. Mislili so namreč, da strežejo s temi pregrehami svojim mali¬ kom, kterim so še celo ljudi klali v dar. Zlasti so darovali radi nedolžne otročiče, ki so mogli počasi in v naj strašnejših bolečinah umirati. Druga doba. I. Bog si izvoli izraelsko ljudstvo, ga čudovito vodi in poveliča. I. Bog si izvoli izraelsko ljudstvo, — ali od Abrahama do Mojzesa (2000—1500 pred rojst. Kr.) 10. Abrahamov poklic in njegova pokoršina. Sredi hudobne množice je živel pobožen in pravi- vičen mož. Tega si je Bog izvolil izmed vseh, da bi se po njem in njegovih mlajših prava vera in upanje v obljubljenega odrešenika ohranilo in razširilo. Temu možu je bilo imč Abraham. Njegov oče je s svojo družino prebival v Haranu na Kaldejskem. Ker se je bilo tudi v ti družini malikovanje pričelo, Grospod Abra¬ hamu reče: „Pojdi iz svoje dežele, in od svoje rodo¬ vine in iz hiše svojega očeta, in pojdi v deželo, ktero ti bom pokazal. Očeta te bom storil velicemu narodu, in te bom oblagodaril. In v tebi bodo oblagodarjeni vsi narodi na zemlji! 1 * Abraham se berž na pot vzdigne s Saro, svojo ženo, z Lotom, sinom svojega brata, svojimi hlapci, deklami in čedami. Po dolgem potovanji pridejo v prelepo deželo Kanaan. 13 t Zavoij rodovitnosti so to deželo navadno imenovali de¬ želo, po kteri se cedi mleko in med. Tukaj se Gospod Abra¬ hamu spet prikaže ter mu reče: „Glej, to deželo bom dal tebi in tvojemu zarodu. 11 Da se zahvali Gospodu, Abraham oltar postavi in mu daruje hvalen dar. H. Abrahamova mirljivost in nesamopridnost. Melkizedek. * * Abraham je imel veliko hlapcov in dekel, obilo kamel m oslov, goved in ov^c. Pa tudi Lot je imel čed veliko, in tako nista imela prostora v deželi, da bi bila vkup prebivala. Zavoljo tega se je prepir začel med pastirji Abrahamovimi in Dotovimi za boljše pašnike. Miroljubnega Abrahama je to zlo bolelo. Toraj Lotu reče: „Ljubi moj! naj ne bo krega med menoj in teboj, med mojimi in tvojimi pastirji, zakaj brata sva. Glej, vsa dežela je pred teboj; prosim te, loči se od mene! Ako pojdeš ti na levo, deržal se bom jez desne; ako si ti desno izvoliš, pojdem jez na levo/ Lot si izvoli lepo, vod¬ nato okrajino ob Jordanu; in ločila sta se brata. Lot je pre¬ bival v Sodomi, Abraham pa pri Hebronu. * Čez nekoliko časa se je prigodilo, da štirje tuji kralji pridero v deželo. Mesti Sodomo in Gomoro poropajo, in tudi 14 Lota z vsem njegovim premoženjem odpeljejo. Ko Abraham ^ sliši, da je Lot vjet, urno 318 hlapcov zbere, jo udere za } njimi, plane ponoči nanje, jih premaga, jim vzame ves rop, in 1 reši tudi Lota z njegovim premoženjem. — Ko se verne iz 1 boja, prideta mu naproti Melkizedek, Salemski kralj, in 5 kralj Sodomljanski. Melkizedek zanj in za njegove hlapce 5 Gospod-Bogu kruha in vina v dar prinese; zakaj on je bil tudi duhoven naj Višjega. Blagoslovil je tudi Abrahama rekoč: „Blogoslovi te, Abrahami Bog naj Viši, kteri je stvaril nebo in zemljo; in hvaljen bodi Bog, s čegar pomočjo so sovraž¬ niki v tvojih rokah.' 1 Kralj Sodomljanski nato Abrahamu reče: „Daj mi ljudi, ki si jih rešil iz jetništva; vse drugo zase ob- derži! — Abraham pa ni hotel celo nič zase obderžati. Melkizedek je predpodoba večnega duhovna Jezusa Kristusa; njegova daritev pa je podoba svete maše. (Hebr. 5. 7.) 12. Zapoved obrezovanja. Abrahamova vera in gostoljubnost. f Cez nekaj časa Gospod Abrahamu reče: „Ne boj se! Jez sem tvoj varh in tvoje veliko plačilo." In ven ga pelje ponoči ter mu pravi: „Poglej nebo, in razštej zvezde, če jih moreš. Toliko bo tvojega zaroda. 11 — Abraham Bogu verjame; to mu je bilo šteto v pravičnost. t Ko je bil Abraham star 99 let, se mu Gospod spet pri¬ kaže ter mu reče: „Jez sem vsegamočni Bog; hodi vpričo mene, in bodi popolnoma! Tvoje imč ne bo več Abram, zakaj to je bilo njegovo pervo pravo imč, — temuč Abraham, t. j. oče velikemu narodu. Svojo z a v e z o • s t orim s teboj: Veliko zaroda ti hočem dati, in biti s teboj in s tvojimi mlajšimi; zato se pa tudi vi mene deržite. Znamenje te zaveze bodi, da bo vsako dete možkega spola, osem dni staro, obrezano pri vas. Da se to spolni, zato ti bo Sara, tvoja žena, sinu rodila; imenuj ga I z a k.“ — Abraham je i Gospodu verjel. Nekega dnč Abraham opoldne pred durmi svojega šotora v senci pod drevesom sedi. Kar zagleda ne da¬ leč od sebe iti tri neznane mote. Koj jim gre naproti, ; se jim prikloni, in naj imenitnišemu med njimi reče: „Grospod, ako sem milost zadobil y tvojih oččh, ne hodi memo mojega šotora!” — „P oči vaj te” — k vsem trem obernjen dalje pravi — „tukaj malo pod drevesom. Vode 15 1 ram bom prinesel, da si noge umijete; tudi grižljej kruha vam bom dal, da se okrepčate; potem še le dalje idite." — Potem Abraham hiti r šotor in Sari reže iz pšenične moko speči podpepelnikov, t. j. opresnikov v živem pepelu pečenih; on pa teče k čedi, naj mečje in naj boljše tele odbere in ga hlapcu d d, naj ga speče. Potem prinese surovega masla in mleka, in potlej pod- pepelnike in pečeno tele. Ves čas ko so jedli, je prib njih pod drevesom stal, in jim stregel. Po jedi naj imenit- niši izmed njih Abrahamu reče: - K letu osorej bom zopet prišel, in Sara bo simi imela.“ — Zdaj Abraham spoznd, da je bil Bog sam, ki je v podobi tujca z dvema angeloma k njemu prišel, ter si dal streči. Obrezovanje je predpodoba svetega kersta. 13. Strašni pogin Sodome in Gomore. t Abraham tri tujce nekoliko spremlja proti Sodomi. In Gospod mu pravi: „ Grebi Sodome in Gomore so veliki in vpi¬ jejo k meni za maševanje." Abraham, ki je tudi svojega greš¬ nega bližnjega serčno ljubil, se prestraši in nekoliko postoji. Potem se prederzne bliže stopiti pred Gospoda, in mu pravi: »Boš li pokončal pravičnega s krivičnim vred? Ako bi bilo 50 pravičnih v Sodomi, bi mu ne mogel prizanesti zavoljo njih?" — Gospod odgovori: „Ako najdem v Sodomi le 50 pravičnih, bom zanesel vsemu mestu zavoljo njih. Abra¬ ham dalje govori: »Ker sem že začel, bom govoril s svojim Gospodom, dasiravno sem pepel in prah. Kako pa, ko bi bilo pravičnih pet manj kot petdeset, boš potem razdjal mesto?" Gospod mu odgovori: „Ne bom ga razjal, če jih najdem v njem pet in štirdeset.“ In tako Abraham dalje prosi, da pride do deset pravičnih. In Gospod mu obljubi: „Mesta ne bom pokončal tudi zavoljo desetih. “ — Gospod je potem odšel, Abraham pa se je verni] v svoj šotor. f Ali tudi 10 pravičnih ni bilo v Sodomi. Toraj gresta angela, ki sta bila z Gospodom pri Abrahamu, v Sodomo k pravičnemu Lotu, ter mu rečeta: »Vse, kar je tvojih, pelji iz tega mesta, zakaj razdjala bova ta kraj.“ Lot še tisto noč govori z možema, ki sta mislila vzeti njegovi hčeri, ter jima pravi: „ Vzdignita se, in pojdita s'tega kraja; zakaj Gospod bo končal to mesto." Pa zdelo se jima je, da se norčuje. Ko se dan zaznava, angela Lota silita, rekoč: »Vstani, vzemi 16 svojo ženo in dve hčeri, da tudi vi ne poginete s pregrešnim S< mestom vred! 11 — Ker se pa še obotavlja, za roko primeta njega in njegove, in peljala sta ga iz mesta ter mu rekla: ^ „Ne oziraj se, temuč reši se, da ne pogineš!" 81 ti si Vl 0 L s j' s t Solnce ravno posije na zemljo, ko Lot pride v bližnje mesto Segor *). V tem hipu začne žeplo in ogenj deževati nad Sodomo in Gomoro, in v prah in pepel požge mesti in vse njune hudobne prebivavce in vso okolico. Lotova žena pa se je ozerla, in je bila spremenjena v solnat steber. Kraj, kjer ste stali hudobni mesti, je zdaj mertvo morje, t. j. žepleno in slano jezero, ki kuži zrak po vsi okolici. Vse žive stvari se ga ogibljejo. Se zmiraj je strašno znamenje jeze in prekletstva božjega, ki ga z nebes kličejo nečloveške, v nebi vpi¬ joče pregrehe. 14. Izakovo rojstvo in njegovo darovanje. v f Cez leto Sara res sina dobi, kakor je bil Bog ob¬ ljubil. Abraham mu je dal im 4 Izak, kakor mu je bil Bog ukazal. Izak je bil Abrahamu prav ljub. * * Bog hoče poskusiti, če Abraham njega še bolj ljubi. Ko je deček odraste!, Bog ponoči Abrahamu reče: „Abraham! vzemi svojega edinega sina Izaka, kterega ljubiš, in pojdi na ) Glej na zemljovid na desno stran mertvega morja. sina Izaka in ga na oltar vrh germade položi. Zdaj roko z mečem stegne, da bi zaklal svojega sina. — Pa glej, kar pride angel z nebes in zakliče: „Stoj, Abraham, nič žalega ne stori mladenču! Zakaj zdaj spoznam, da se Boga bojiš, in da bi zavoljo njega ne bil prizanesel tudi svojemu edinemu sinu ne. Abraham se pri teh besedah ozre, in za seboj zagleda ovna, k' je za roge med terpjem tičal; tega prime in ga daruje v žgavni dar namesto svojega sina. In angel Gospodov v drugo z neba zakliče: „Sam pri sebi sem prisegel, govori Gospod: Schuster, Bibl. Gesel), slov. — goro Morijo; in tam mi ga daruj v žgavni dar! 1 * Abraham brez ugovora še ponoči vstane, nakolje derv za žgavni dar, ž njimi svojega osla obloži, vzame seboj dva hlapca in svojega sina Izaka, ter gre d 6 od doma. Tretji dan od daleč zagleda tisti kraj in reče hlapcoma: „ Počakajta tukaj z oslom, jez in sin greva hitro tje gori; in kadar bova zmolila, se bova k vama vernika/ Zdaj derva vzame in jih naloži svojemu sinu Izaku. On pa v rokah nese ogenj in meč. Tako gresta v hrib. Potoma Izak reče: „Moj oče/ — Abraham odgovori: „Kaj hočeš, sin? „Glej, 41 pravi Izak, „ tukaj so derva in ogenj; kje pa je jagnje za žgavno daritev?” — Abraham odgovori: n B°g si bo že preskerbel klavšino za žgavno daritev, moj sin! * * Ko prideta na kraj, kterega mu je bil Bog pokazal, Abraham ondi oltar postavi, in nanj derva zloži, zveže svojega 18 Ker si to storil, in nisi prizanesel svojemu edinemu sinu za¬ voljo mene, hočem blagosloviti te in pomnožiti tvoj rod kakor zvezde na nebu, in kakor pesek ob bregu morja; in po nekom izmed tvojih mlajših bodo oblagodarjeni vsi narodi na zemlji." Izak v ti zgodbi je podoba Jezusa Kristusa, ki je nesel n8 rami svoj križ, na kterega je bil pribit. (Sv. Ambrož.) 15. Zaroka Izakova z Rebeko. t Sara je bila 127 let stara, in je umerla. Tudi Abra¬ ham se je bil že zelo postaral, in Gospod ga je bil z vsem oblagodaril. Skerbel je, da bi še pred svojo smertjo sinu do¬ bil bogaboječo ženo. Toraj Eliezerju, svojemu naj staijemu hlapcu, reče: „Pojdi v mojo domovino k moji rodovini, ondi izberi ženo mojemu sinu Izaku, pa nikar ne izmed hudobnih hčer Kananejskih. “ — Hlapec to obljubi, vzame vsega blaga svojega gospoda, otovori ž njim deset kamel in se na pot poda v mesto Haran, kjer je živel Nabor, Abrahamov brat. Tukaj zunaj mesta se ustavi in ukaže kamelam se uleči zraven stu¬ denca. Zvečer je bilo, ob času, ko so mestne hčere hodile vode zajemat. Zdaj je na tihem tako le molil: „Gospod, Bog mo¬ jega gospodarja Abrahama, stoj mi danes na strani, in skaži milost mojemu gospodarju. Glej 1 hčere tega mesta bodo hodile vode zajemat. Prosil jih bom, da bi mi dale piti. Ako ktera deklica na to mojo prošnjo poreče: Pij, in tudi tvoje kamele bom napojila; bom po tem spoznal, da si jo ti, o Gospod, namenil svojemu služabniku Izaku. f Ni bil še te molitve izgovoril, glej, že pride Bebeka, pobožna in lepa devica. Verč je imela na rami, stopila je k studencu, verč napolnila in se vernila. Hlapec ji naproti 'gre, in reče: „Daj mi nekoliko vode piti iz verča!" — »Pij/ mu prijazno odgovori, hitro verč na svoje naročje dene, in mu da piti. Ko se je bil napil, pristavi : „Tudi tvojim kamelam bom zajemala vode, dokler se vse ne napijejo." — Naglo verč v korito sprazni, teče nazaj k studencu in je zajemala vsem ka¬ melam. Hlapec jo molče premišljuje. Ko so se bile pa kamele napile, ji v zahvalo da zlate uhane in dve težki zapestnici, ter ji reče: »Čegava hči si? povej mi, ali je v hiši tvojega očeta prostora, da bi se prenočilo?" Ona odgovori: »Hči sem Batuela, Nahorjevega sinu. Tudi je prav veliko slame in sena pri nas, in prostoren kraj za prenočevanje." — Zdaj se mož prikloni in moli Gospoda rekoč: »Hvaljen bodi Gospod, Bog a- Mojega gospoda Abrahama, ki me je naravnost pripeljal v hišo or brata mojega gospoda / • ,nl t Deklica hitro domu teče, in pove materi vse, kar se ji je prigodilo. Na to gre Laban, njen brat, k možu blizu na studenca, ter mu reče: „Pojdi noter, prijatelj Gospodov, kaj stojiš zunaj ? Pripravil sem hišo in prostor tvojim kamelam. Eliezer gre toraj z njim s svojimi kamelami, noče pa jesti, dokler ne opravi svojega naročila. Pripoveduje jim toraj svoje naročilo, in poslednjič pristavi: „ Ako hočete z mojim gospodom a . Milostljivo in zve3tobno ravnati, povejte mi; ako pa kaj dru- m ze 8 a mislite, mi tudi povejte, da dalje grem na desno, ali na 0 . levo -“ — Laban, Rebekin brat, in Batuel mu odgovorita: iu naredba Gospodova. Glej, Rebeka je tu pred teboj; ji Vzem i jo, ter pojdi in naj bo žena sinu tvojega gospoda/ — Ijj Eliezer se verze na zemljo in moli Gospoda. Potem seže po ra sre i ,er ne in zlate posode in po oblačila, ter jih podari Rebeki ; [4 *udi nje brate in mater obdaruje. Na to so imeli gosti, so y jedli in pili in tam prenočili. Drugo jutro starši in bratje Re- [. l >e ko blagoslove, ona se usede na kamele, gre z Eliezerjem, in [ e ^da je Izakova žena. >* i’ 16. Ezav iu Jakop. e Izak in Rebeka sta bila dvajset let brez otrdk. j Poslednjič Bog Izakovo molitev usliši in mu dd dva sina. Pervorojenemu je bilo imč Ezav, drugemu Jakop. Ezav je bil rujav in ves kosmat, in tudi divjega obna- k sanja. Jakop pa je bil gladek, in tudi krotak in po¬ hleven. Ko sta bila odrasla, je bil Ezav dober lovec in kmet, Jakop pa tih pastir. Izak je Ezava bolj ljubil, in k je rad jčdel njegovega lova. Rebeka pa je krotkega a in prijaznega Jakopa bolj ljubila. Tolikanj bolj ga je ljubila, ker ji je bil Bog razodčl, da mu bo kdaj sta¬ rejši Ezav služil. e * * Nekega dne Jakop lečno jed kuba, ko Ezav ves tru- ! > den in lačen pride s polja k njemu. „Daj mi,“ reče Ezav, „te 1 rudeče jedi; zakaj zelo sem truden in lačen/ — Jakop pa 1 pravi: „ S voj e pervenstvo mi prodaj/ Ezav odgovori: „ Glej, * od lakote ginem , čemu mi bo pervenstvo ?“ Jakop reče: i »Rrisezi mi tedaj/ Ezav mu priseže, je in pije, vstane in 5 odide, pa ni mu mar, da je prodal pervenstvo. 20 P * * Izak se je bil ze!6 postaral, in njegove oči so bil* bod otemnele, da ni vidil. Tedaj pokliče Ezava v šotor in mu reče slui „Moj sin! glej, postaral sem se, in ne vem dneva svoje smerti zat: Vzemi svoj tul in lok in pojdi ven, in ako na lovu kaj dobiš napravi mi jed, kakor veš, da jo rad imam, da te blagoslovim preden umerjem.“ Ezav berž grč, da bi spolnil očetovo pove' Ije. — Rebeka je to slišala. Iz samega strahu, da bi Jakop n* bil zoper voljo Božjo podložen Ezavu, nekaj prav pregrešneg* stori. Prigovarjala je namreč Jakopu, da bi šel k očetu in s* delal, kakor da bi bil Ezav. Potem pripravi dva kozlička kakoi oč( divjino, Jakopa obleče z Ezavovimi naj lepšimi oblačili, mu * ^ a ’ kozličevino roke ovije in goli vrat pokrije, in mu da priprav 1,0 Ijeno jed, da jo očetu nese. Izak vpraša: „Kdo si ti, moj sin? ’^ a Jakop mu odgovori: „Jez sem Ezav, tvoj pervorojeni; storil sem, z a kakor si mi ukazal 86 Vstani, usedi se, jej Jo in me blagoslovi ! a r e) Izak pravi: „Stopi Ze lesem, da te ošlataifl z a ter se prepričam, ali b 1 si ti moj sin Ezav, te ali ne?“ •— Jakop J« stopi k očetu, in Izak ni ga ošlata ter rečeš 'st „Glas jer sicer glas vr Jakopov, roke pa so Ezavove roke.“ Ni ga tedaj spoznal, in jedel je. Potem bla¬ goslovi Jakopa rekoč: „Bog ti daj rose neba in debelosti zemlje, obilno žita in vina. Služijo naj ti narodi in rodovi naj se ti priklanjajo. Preklet naj bo, kdor te bo preklinjal; kdor te bo pa blagoslovil, naj bo z blagoslovom napolnjen! * Komej Jakop odide, pride Ezav z divjino in pravi :| „Vstani, moj oče, in jej!“ Izak se zavzame in pravi: „Kdo sij pa? — On odgovori: „Jez sem tvoj pervorejeni sin Ezav. tf — Izak ostermi, se prestraši in spoznd, da ga je Jakop pre¬ kanil. Ezav pa na ves glas zarjove, rekoč: „0 prekanljivi zvijač! Poprej je pervenstvo iz mene spravil, zdaj mi je pa prevzel še blagoslov! — Ali nisi nič blagoslova meni prihra¬ nil, oče?“ Ko je Ezav silno vpil in jokal, je bil Izak omečen, in mu je rekel: „V debelosti zemlje in v rosi neba od zgoraj 21 : biJ 1 bodi tvoj blagoslov. Z mečem se boš živil, in boš svojemu bratu 3če služil : vender bo prišel čas, da boš otresel njegov jarm s svojega srti zatilnika !“ bit dffl ' ve 17. Jakop beži in pri Labanu prebira. n< eg< * Ezav je vedno sovražil Jakopa zavoljo blagoslova, in je gt rekel v svojem sercu: ,,Prišli bodo dnevi žalovanja po mojem kol očetu, in ubil bom Jakopa, svojega brata. 1 * Rebeka to zvč in reče s Jakopu: „Bčži, moj sin, k Labanu, mojemu bratu, v Haran, in av- bodi pri njem toliko časa, da se uleže togota tvojega brata. ? Jakop se nemudoma na pot poda. ri: * Na potu ga na polji noč prebiti. Ves truden vzame enega voj 'zmed kamnov, ki so tam ležali, ter si ga dene pod glavo in m) z aspi. V spanji je pa vidil lestvico, ki je na zemlji stala, in al. se z verkom nebes dotikala, in angeli Božji so po nji gori in jej doli hodili. Na verku je na lestvici slonel Gospod, in mu je ! r ekel: „ Jez sem Gospod, Bog Abrahamov in Bog Izakov. >pi Zemljo, na kteri spiš, bom dal tebi in tvojemu zarodu. Tvoj tiri zarod bodi kakor prah zemlje, in v enem tvojih mlajših ali bodo oblago darjeni vsi rodovi na zemlji. Varoval -V, te bom, kodar koli boš hodil, in nazuj te bom pripeljal v to ap deželo.“ Jakop se iz spanja prebudi, in ves plašen reče: „Res- ak nično, Gospod je na tem kraji, in jez tega nisem vedil. Kako e: 'strašan je ta kraj. Tukaj ni druzega, kakor hiša Božja in is Vrata nebeška.** Ko zarja napoči, Jakop vzame kamen, ki si 50 ga je bil pod glavo djal, postavi ga v znamenje, oblije oljem v spomin, da je Bogu posvečen, in da kraju ime Betllitvi t. j. hiša Božja. gosi * Jakop zdaj dalje gre, in zagleda vodnjak na polji, Hzi je bil pokrit z velikim kamnom. Zraven njega so ležale tblag Cede drobnice. Jakop pastirjem reče: „Bratje, od kod ste? Oni odgovore: „Iz Harana.“ On jib dalje vpraša: „Poznate ‘ ijj Labana, simi Bahorjevega? Odgovorč: „Poznamo ga! gl< v v ravno kar ide njegova hči Rahela s svojo čedo.“ Ko jo Jako kl 0 zagleda, ji odvali kamen, s kterim je bil vodnjak pokrit, jo pri 0 j £f jazno pozdravi in ji čede napoji. On se od vesela zjoka in j Ug j povč, da je sin Rebeke, sestre njenega očeta. Rahela hiti dom' So očetu pravit. Laban mu naproti teče, ga objame, poljubi in pelj 1 bij: na svoj dom. že ’ * Jakop 20 let pri Labanu ostane. Zvesto in pridno m 1 ]j u je ovce pasel. Laban pa mn je mnogotero izgovorjeno plačil 1 Vz( krajšal. Bog je Jakopa tako oblagodaril, da je silno obogatel j n Oženil se je, in je imel veliko hlapcov in dekel, ov&c in ko< Sei kamel in oslov. j et Nebeška lestvica in kraj, kjer se je Jakopu prikazala, je bil 1 en perva predpodoba naših katoliških cerkva, kterih vsaka je posvc čena hiša Božja in lestvica v nebesa. V njih so angeli, ki nosin našo molitev k Bogu, k nam pa milost Božjo. 18. Jakob se domu verne in se spravi z Ezavom j'; * Ko Laban vidi, da je Jakop jako obogatel, mu je ne' oi vošljiv in mu več ne pokaže prijaznega obraza. Toraj Bog reči p Jakopu: r Verni se v deželo svojih očakov; in jez bom s teboj. 11 Jakop se kmalo na pot poda z vsem, kar je imel. P * Po dolgem potovanji Jakop srečno pride do reke Jordana b ki je meja Kanaanske Ti e žel e. Tu ga začne Ezav skerbeti, zaka; d spomnil se je, kako se mu je bil zameril. Poslal je tedaj poroč S nike pred seboj k Ezavu, ter jim zapovedal reči mu: „Daj mi b milost najti pred svojim obličjem." Poslanci se vernejo k Jakopu rekoč: „Glej, E/.av ti naproti hiti s 400 možmi. “ Jakop se š f s bolj utraši, in tako le moli: „Bog mojih očakov, ki si mi rekel s Verni se v svojo deželo, jez bom s teboj! nevreden sem tvojs j velike milosti in tvoje zvestobe, ki si jo do zdaj spolnoval na ^ 2 r ae 1 ti bodi ime, t. j. borivec z Bogom. “ In angel Izraela 1 blagoslovi. * Ravno je šlo solnce iz za gore, kar Jakop zagleda Ezava ki s 400 možmi. Jakop zversti svoje otroke, blapce, dekle in čede T več trum. On sam pred nje stopi, in se sedemkrat do tal pri¬ kloni. — Ezav pa svojemu bratu naproti teče, ga objame, se mu P r °koli vrata oklene, ga poljubi ter se veselja zjoka. Ko otročiče 1 | u gleda, pravi: »Čegavi so pa ti?“ — Jakop odgovori: ,.Otročiči So > ki mi j ib je Bog dal." — Jakop jim pomigne: vsi se pri- 8 ^ bližajo in se priklonijo pred Ezavom. — Jakop mu dve manjši bodi ponudi. Ezav jih noče vzeti; reče mu: „Imam sam dosti, ;1( bjubi brat, le imej, kar je tvojega l“ Jakop dalje pravi: »Prosim, Vz emi blagodar, ki mi ga je Bog dal." — Ezav se da preprositi, * n vzame dar. Jakop gre zdaj z Ezavom, hvali Bog& iz svega Se rcA za vse njegovo varstvo, in pride spet na Kanaansko k svo- jeniu staremu očetu. Izak, 180 let star, rad umerje, ker je še bil' enkrat vidil svojega sina Jakopa. ve »j 19. Jožef v tujo deželo prodan. Jakop je imel dvanajst sinov. Naj boljši med njimi ] bil Jožef. Ker je bil tako nedolžen in pokoren, ga je i« °če bolj ljubil, kakor vse svoje sinove in mu je dal na- čt praviti lepo pisano suknjo. Zavoljo tega so mu bili bratje . hevošljivi. Ko so enega dnč ž njim čede svojega očeta | P a sli, so nekaj prav budega storili. Nedolžni Jožef se ia tega ni udeležil, temuč groza ga je bilo, in povč očetu, a; da bi se nikdar več kaj tacega ne zgodilo. Bratje so č, ga zavoljo tega čertili, in niso mu več mogli dati lepe »• besede. * * Enkrat je imel Jožef čudovite sanje. Povedal jih je sf . svojim bratom. »Poslušajte," reče, »kaj se mi je sanjalo! Zdelo s e mi je, da smo na njivi snope vezali. Moj sr.op se vzdigne in n Po koncu postavi; vaši snopi so se pa priklanjali mojemu snopu." n ‘ Bratje mu odgovorč, rekoč: »Boš mar naš kralji" b* °d * 2 daj so mu bili še bolj nevošljivi, in so ga še bolj čertili. — ' l Iffiel je Jožef še druge sanje. Povedal jib je svojim bratom in bidi svojemu očetu. Rekel je: »Vidil sem v sanjah, kakor da k 24 bi se mi solnce in lana in enajst zvezd priklanjalo.“ Oče 4 zavolj tega posvari rekoč: „Ka,j hočejo te sanje pomeniti? Se f bomo mar jez, tvoja mati in tvoji bratje priklanjali na zemlji? Vender pa je Jakop, ki je tudi že sam imel Božje sanje, to re< na tihem premišljeval, in sam pri sebi mislil, da je morebiti Boj vender le res njegovega ljubega Jožefa za kaj velicega namenil. Enkrat gredo Jožefovi bratje s čedami daleč o c očetovega šotora, Jožef pa je bil domd pri očetu ostal Oče so tedaj rekli Jožefu: „Idi in poglej, ali je vs< prav pri tvojih bratih in pri njih čedah.“ Pokorni Jožef precej uboga, in grč. Ko ga pa bratje od daleč ugle¬ dajo, pravijo med seboj: „Glejte, sanjavec gre! Pojte, ubijmo ga, in verzimo ga v star vodnjak, in porečemo: silno huda zvčr ga je požerla. In potem se bo pokazalo; kaj mu pomagajo njegove sanje.“ — Ruben, naj starši brat, ko to sliši, reče: „Nikar mu življenja ne jemljite, in ne prelivajte kervi; verzite ga raji v ta le vodnjak r To pa je rekel, ker ga je hotel otčti iž njih rok, in g a nazaj dati svojemu očetu. Precej, ko Jožef pride k svojim bratom, mu sle-, čejo pisano suknjo. Potem ga veržejo v vodnjak, V ktf de hes rec Bo za] vir iz Joi me Ko raz se ■jej Poj tvq sui obl Tu On SVc do: ve: šlo do je Pr, jev go »C do od 25 ® kterem k sveči ravno ni bilo vode. Potlej se k jedi use- dejo. Tisti čas pa pridejo tuji kupci s kamelami, ki so •J nesle vsakoršnega blaga v Egipt. Zdaj Juda bratom . r eče: „Kaj nam pomaga, ako bi umorili svojega brata? I ' Boljše je, prodati ga, da ne omadežvamo svojih rok; *akaj naš brat je in naša kri.“ Bratje se udajo njego- oi yim besedam. Ko kupci memo gredo, Jožefa izvlečejo tal Iz vodnjaka, ter jim ga prodajo za dvajset srebernikov. vs t Jožef se joka in prosi, pa nič mu ne pomaga. Tuji žet možje ga peljejo v Egipt. } e ' * Ruben vsega tega ni nič vedil, ker je bil prešel od jedi. |t e ' Ko k vodnjaku pride, in mladenča več ne najde, od silne žalosti razterga svoja oblačila, rekoč: ,,Ni ga več mladenča, in jez, kam Se hočem oberniti?" Uni bratje si pa nič ne store iz tega. Zako- rsl 'jejo kožlička, Jožefovo suknjo pomočijo v kozličevo kri, ter jo te' Pošljejo očetu, rekoč: „To suknjo smo našli. Glej, ali je suknja • tv ojega sina, ali ne?“ Oče jo koj spozna, in reče: »Mojega sina S 8 s uknja je, divja zver je Jožefa požerla!“ Jakop preterga svoja °hlačila, v žimovnik se obleče in svojega sina dolgo obžaluje, e-, Judi vsi njegovi otroci so prišli ter skušali žalost polajšati očetu. Y On pa se ni dal utolažiti, temuč je djal: »Žalosten pojdem k ^ 8v ojemu sinu pod zemljo! a In neprenehoma je žaloval. V ti in imenitnikih sledečih zgodbah je Jožef očitna predpo- doba Jezusa Kristusa. 20. Jožef v Putifarjevi hiši. t Kupci so bili Jožefa prodali 'v Egipt Putifarju, kralje- ! v emu dvorniku. Bog pa je bil z Jožefom, vse mu je po‘sreči ; šlo, kar je počel. Zato je milost zadobil pred svojim gospo- \ dom, in ta ga postavil čez vso svojo hišo. Zavoljo Jožefa j Je Bog oblagodaril tudi hišo Egipčanovo in pomnožil njega Premoženje. f Cez nekaj časa pa je bil Jožef hudo skušan. Putifar- | Jeva žena ga nagovarja, da bi gerdo nezvestobo zoper svojega ! gospoda storil ž njo. Jožef nikakor ne privoli, temuč reče: ! »Glej, moj Gospod mi je vse zročil. Kako bi mogel tako hu- I dobijo storiti in grešiti zoper svojega Boga.!‘‘ Tudi po tem °dgovoru ne jenja žena, vsak dan nadleževati mladenča; on pa ni poslušal. Nekega dne je Jožef sam doma v svojih opra¬ nih. Ona ga tedaj zgrabi konec njegovega plajša in ga spet I I 26 nagovarja v ostudni greh. Jožef pa popusti plajš v njeni roki * Se k; uteče iz hiše. f tav i f Hudobna žena se silno raztogoti. Vse ljudi svoje hi^ u ' skliče, ter jim pravi: „Glejte, kako hudobnega človeka je mož pripeljal v hišol Prišel je k meni, in mi je hotel hu® storiti. Ko sem zavpila, je popustil plajš in zbežal. “ — Ko m® domu pride, mu pokaže plgjš ter mu ravno to laž pripoveduj* Gospod se silno razserdi, ker je svoji ženi preveč verjel, in j Jožefa vergel v ječo. Se r ktat trav 21. Jožef v ječi. L s ly t t Jožef je mogel biti v ječi med hudodelniki. Pa Bog ffje , tudi tukaj ne zapusti, temuč nakloni mu, da pri velikem ječatfgna najde zaupanje in ljubezen. Ta mu vse jetnike zroči. — Prigoftlaj se pa, da sta se veliki točaj in veliki pek pregrešila zoper svoje^ar: gospoda, kralja Faraona. Ravno v to ječo sta bila veržena. M^se koliko potem sta oba eno noč imela sanje in sta bila zavoham njih jako žalostna. Ko Jožef zjutraj pride k njima, ter ji vi« žalostnejša, kakor sicer, ji vpraša: „Zakaj sta pa danes taki žalostna? Odgovorita mu: „Sanje sva imela, pa nikogar nimav^ e či da bi nama jih razložil." Jožef pravi: ,,Ali ne pride mar razi* ganje od Boga? Povejta mi, kaj se vama je sanjalo!" + Veliki točaj pervi svoje pripoveduje: „Videl sem prCg seboj vinsko terto, na kteri so bile tri mladike. Počasi rastj Sein ozeleni, cvete in grozdje dozori. Imel sem Faraonovo kupiklasov, drobnih in snetjavih, ki so une lepe požerli. — ijegFaraon S e spet zbudi. Berž ko se je zdanilo, pošlje po N f razlagavee in modrijane egiptovske, ter jim povč volj s attje. Toda ni ga bilo, da bi mu jih bil razložil. vii tat f Zdaj še le si domisli včliki točaj Jožefa, ter reče: „V iav^ e či j e hebrejski mladenič, kteri je nekdaj meni in velikemu peku azljNn.je na tanko razložil." Kralj naravnost pošlje po Jožefa v ječo. Zdaj Jožefa pripeljejo pred kralja, in ta mu reče: R. »Sanje sem imel, pa ga ni, da bi mi jih razložil; slišal as ; 8 exn pa, da jih ti prav modro razlagaš. “ — Jožef od- R Sovori: „Ne jez, le Bog bo kralju dobro razlagal." — ’ .'Tedaj kralj oboje sanje pripoveduje. Na to mu Jožef .odgovori: „Bog je Faraonu pokažfal, kaj hoče storiti. tv °)8fj r ] e m lepih krav in sedem polnih klas d v je sedem Rodovitnih let. Sedem suhih krav in sedem osmojenih meI *lasov je pa sedem nerodovitnih let, ki bodo prišle po se to dovitnih in povžile vso obilnost. Lakota bo terla vso deželo. Zdaj tedaj naj se kralj preskerbi z modrim in •oži pridnim možem. Ta naj poskerbf, da se od obilnosti se- 1 rodovitnih let peti del pridelkov spravi v žitnice, P CC U bo imela dežela zalogo za sedem lačnih let." u»L Ta svet je bil Faraonu všeč; reče toraj: „Bomo teriu mogli dobiti tacega možd, kteri bi bil poln Božjega boRha, kakor si ti? Glej, postavim te čez svojo hišo in R vso egiptovsko deželo, in vse ljudstvo naj bo po- jedp°rno povelju tvojih ust; le za kraljev sedež bom vikši Ja] ko] od tebe.” — Zdaj Faraon sname perstan s svoje rok' in ga Jožefu na perst natakne, potem ga obleče v obla' čila iz tančice, ter mu obesi okoli vratu zlato verižico rekel je posaditi ga na svoj drugi voz, in ukaže pre^ daj njim klieati, naj se svi pred njim uklanjajo ter vedo jan da je postavljen čez vso egiptovsko deželo. Tudi toi je kralj spremeni imč ter ga imenuje Odrešenika svetd.“ 23. Jožefovi bratje gredo v Egipt po žita. d< Sedem rodovitnih let pride, kakor je bil Jožef n3 povedal. Jožef hodi po vseh mestih, in spravlja žit v žitnice. Silno veliko ga je bilo. Pričelo se je pa tud sedem nerodovitnih let, in bila je lakota po vseh dež« lah. Tudi po Egiptu ljudstvo vpije in kralja kruh prosi. Odgovoril jim je pa Faraon: „Pojdite k Jožefi in kar koli vam on poreče, storite. 11 Jožef tedaj odpr vse žitnice in preskerbljuje z žitom ves Egipt. Tudi druzih dežel so hodili živeža kupovat v Egipt. 29 ok bla' ico^ irei ;do m* Tudi na Kanaanskem je bila buda lakota. Toraj • J akop reče svojim sinovom: „Pojdite v Egipt in kupite, kolikor nam je treba, da od lakote ne umerjemo!“ Te- ' ,a j je deset Jožefovih bratov šlo v Egipt. Malega Ben¬ jamina pa je Jakop doma obderžal. ^Utegnilo bi se mu,“ J e djal, „po poti kaj hudega prigoditi. 11 Bratje srečno pridejo v Egipt, gredd do Jožefa, in mu spoštljivo priklonijo. Spoznali ga pa niso. On pa J'h je berž spoznal, ter spomnil se svojih nekdanjih sanj. iJelal se jim je pa tujega, ter jih vprašal: „Od kod s te: Ogleduhi ste, in prišli ste dežele ogledovat!“ Pre¬ strašeni mu odgovorč: „Nl tak<5, Gospod, prišli smo ln Nakupit živeža. Mi, tvoji hlapci, smo mirni ljudje, ie &e mislimo nič hudega. Nas je dvanajst bratov iz dežele Kanaan. Naj mlajši je do m J pri očetu, enega pa ... . oi več.“ — Jožef na to pravi: „A ko ste pošteni ljudje, Uaj eden izmed vas ostane zvezan tukaj v ječi. Vi drugi pa idite, nesite domu žito, in pripeljite k meni svojega naj mlajšega brata, da spoznam resnico vaših besedi. 1 * Vdajo se in eden druzemu pravijo: „Zaslužili smo, kar terpimo. Zakaj pregrešili smo se nad svojim bra¬ tom. Vidili smo britkost njegove duše, ko nas je pro- sil, pa ga nismo uslišali: zatd je prišla na nas ta nad- loga.“ — Niso pa vedili, da jih Jožef razumč, ker je govoril ž njimi po tolmaču. Razumel je pa vse. Oberne se nekoliko od njih in se zjoka. Da hi pa zvedil, ali je resnično njih kesanje, oberne se zopet k njim, in ukaže Simeona zvezati vpričo njih. Svojim služabnikom pa reče, jim vreče z žitom napolniti, vsakemu denarje v vrečo nazaj djati, in jim še dati brešna na pot. Ko se je to Zgodilo, bratje žito svojim oslom naložč, in odrinejo domu. 13 it ul ie h ft Domd očetu pripovedujejo vse, kar se jim je pri- godilo. Ko pa svoje vreče izpraznujejo, vsak svoje de¬ narje najde na verhu Žaklja. Vsi se prestrašijo in Ja¬ kop pravi: „Ob vse otroke me boste pripravili. Jožefa Ul več; Simeon je v ječi; in zdaj mi hočete še Ben¬ jamina odpeljati. Ne pustim ga ne z vami v Egipt. Ko bi se mu kakšna nereča primerila, spravili bi moje sive lase od žalosti pod zemljo.“ ir i 24. Benjamin gre z brati y Egipt. Žito, ki so ga bili prinesli iz Egipta, je bilo pošlo, lakota pa je še deželo stiskala. Toraj Jakop svojim sinom reče: „Pojdite zopet tje, in kupite nam kaj žita! 1 ' 8' Juda odgovori: „Mož, ki ondi zapoveduje, nam je rekel: 2; Ne boste vidili mojega obličja, brez svojega naj mlaj- d šega brata, Pošlji mladenča z nami, da ne umerjemo ® vsi. Jez sem porok za mladenča: ako ga nazaj ne pri- k peljem, naj bom jez greka zoper tebe kriv vse svoje n žive dni." Jakop se jim vender udd, rekoč: „Ako mora z tako biti, storite, kar hočete. Vzemite naj boljšega sadja I naše dežele, in nesite ga možu v dar. Tudi še enkrat: t toliko denarjev vzemite, in poverh še tiste, ki ste jih našli v vrečah; morebiti je bila kakšna pomota, Bog 1 vsegamogočni vam moža stori milostivega, da z vami: t nazaj pošlje vašega brata, ki ga vjetega im A, in tega i mojega ljubega Benjamina. Jez pa bom ta čas, kakor -f ko bi bil zgubil vse otroke." 1 Jožefovi bratje pridejo z Benjaminom in z darili srečno v Egipt. Ko jih Jožef ugleda in Benjamina ži 1 njimi, svojemu hišniku zapove: „ Pelji te ljudi v hišo[ 1 in napravi gostje, zakaj z menoj bodo južinali. ' * Mož jih v hišo pelje. Tega se ustrašijo in med seboj: tako le govore: ^Zavoljo denarjev se to godi, ki smo jih našli v svojih vrečah. Po krivem nas dolže in nas hočejo sužne sto¬ riti. Zavoljo tega že med vratmi stopijo k hišniku in se izgo- vaijajo zastran denarjev.“ Ta jim pa odgovori: ,,Nič se ne bojte, nel“ Potem Simeona pripelje k njim, in da oslom klaje. Ko Jožef pride k njim, se mu priklonijo do tal, in mu zročč darila. Jožef jih prijazno pozdravi, in vpraša: „ Ali vaš stari oče, ki ste mi pravili od njega, še živč? Ali so zdravi?" — Oni mu odgovorč: „Naš oče, tvoj hlapec, še živč, in zdravi so." Ko Jožef Benjamina ugle¬ da, pravi: „Je li to vaš mali brat? Bog te blagoslovi, moj sin!" — In urno se oberne Jožef, biti iz hiše in se joka; zakaj milo se mu je bilo v sercu storilo nad bratom. * Ko si je bil obraz zmil, nazaj pride, se premaguje, in reče: „Nosite na mizo jedi!“ Ko so bile jedi na mizi, Jožef brate po starosti posadi okoli mize. Temu so se bratje zeld čudili. Benjamin je pa vsega petkrat več dobil, kot drugi. Južinali so in pili, in so bili prav dobre volje. 31 25. Jožefova sreberna kupa. y 10 •i- i e ra Š ib % ni ir li v % i o oj ;li! J' )- e, * Jožef se je hotel do dobrega prepričati, če so se nje- govi bratje popolnoma poboljšali, in po južini svojemu hišniku za Pove: ,, Napolni jim vreče z žitom, kolikor ga gre v nje, in deni vsakemu denarjev na verh vreče; v vrečo naj mlajšega pa položi mojo sreberno kupo! a Storilo se je tako. Drugo jutro, k° se dan zazna, jo odrinejo. — Ko so bili že nekoliko iz •Oesta, Jožef hišnika pokliče in pravi: „Vzdigni se, ter hiti ja možmi, in ko jih dojdeš, reci jim : Zakaj ste dobro s hudim Povernili? Kupa, ki ste jo ukradli, je ravno tista, iz ktere pije ®oj gospod. Grozno hudo reč ste storili \ u * Hišnik jih dojde, ter jim reče, kakor mu je bilo zapo¬ vedano. Prestrašeni in stermeč odgovore: r Kaj , mi da smo ukradli zlato in srebro iz hiše tvojega gospoda? Pri kterem izmed nas se najde kupa, on naj umerje, in mi drugi bomo 'Sužnji tvojega gospoda.“ — Reče jim: „Naj se zgodi po vaši besedi l“ — Hitro vreče z oslov denejo, in vsak odveže svojo. Hišnik preiskuje vse od naj starjega do naj mlajšega in najde kupo v vreči Benjaminovi. Od groze vsi svoja oblačila razter- gajo, osle zopet ob lože in se vernejo v mesto. > • * Juda gre s svojimi brati pervi k Jožefu, in vsi se ver- žejo na tla pred njega. Jožef pa jim reče: „Zakaj ste to sto¬ rili ?“ Juda odgovori: „Kaj hočemo reči svojemu gospodu, s čim se opravičevati? Bog je najdel krivico nad nami, zato se nam je to primerilo. Glej, vsi smo tvoji sužni, mi in on, pri kterem se je kupa našla. “ Ali Jožef odgovori: „Kratko nikar tega ne storim! Kteri je kupo ukradel, tisti bodi moj sužen; vi pa idite prosti k svojemu očetu!“ — Zdaj Juda bliže stopi in pripoveduje, kako neradi so oče pustili Benjamina ž njimi. „Ako tedaj/ govori dalje, „brez mladenča domu pridem, umerli bi nam oče, in mi bi jim sive lase od žalosti pod zemljo spravili. Jez sem za mladenča porok. Jez naj tedaj ostanem, in sem tvoj sužen namesto mladenča; mladenča pa pusti z brati domii!“ 26. Jožef se d£ spoznati. Zdaj se Jožef ne more več premagovati. Ukaže to- raj vsem tujim, ki so okoli stali, ven iti. Zdaj pa na glas jok zažene, da so ga ven slišali in pravi: „Jez sem Jožef! — Ali moj oče še žive?" — Bratje od preveli' eega strahu ostermč, in kar besedice ne morejo spre - govoriti. On jim pa prijazno reče: »Stopite k meni! Jez sefi 1 j’ Jožef, vaš brat, ki ste me bili v Egipt prodali. Nika! • ‘ se pa zavoljo tega ne bojte. Zakaj, k vaši sreči me j f Bog poslal pred vami v Egipt, da morete dobivati jedi za živež. Nisem sem prišel po vašem naklepu, ampat J po volji Bogd, kteri me je postavil poglavarja čez ve« ' Egipt. Hitite toraj in idite k mojemu očetu, ter mu re' ^ eite: Jožef, tvoj sin, ti to le sporoča: Bog me je nare' dil gospoda vse egiptovske dežele; pojdi k meni ix>N Dre-' nikar se ne mudi! V naj lepšem kraji dežele boš pre bival, in blizu mene boš z vsemi svojimi. ' * * Tu te bom živil; zakaj še pet let bo lakota. Oznanite mojemu očetu vso mojo čast in vse, kar ste vidili v Egiptu! kitite in očeta seboj pripeljite." Oi n g Na to objame j Benjamina, se ga okoli vratu oklene in se joka; pa tudi Benjamin se joka- Tudi vse druge svoje brate je po- j ljubil ter se je prir vsakem zjokal; potem so si še le upali ž njim go¬ voriti. t Zaslišalo se je in zaslovelo je po kraljevem dvoru: »Bratje Jožefovi so prišli!" Kralj se tega veseli in vsa nje¬ gova kiša, in djal je Jožefu, da bi svojim bratom zapovedal, iti po očeta in pripeljati v Egipt njega in vse, kar ima. —- Jožef jim je dal vozov in živeža na pot; ukazal je prinesti vsacemu dvoje oblačilo; Benjaminu pa 300 srebernikov in pet naj lepših oblačil. Ravno toliko denarjev in oblačil je poslal svojemu očetu in pridjal je še deset oslov, ki so nesli vsega egiptovskega blaga, in toliko oslic z živežem in brešnom. Ji' re' 27. Jakop gre v Egipt. Ko Jožefovi bratje k svojemu očetu pridejo, rekd: » J ožef, tvoj sin, še živi in je gospod čez ves £gipt.“ ;ar Jakop jim tega ne verjame, dokler mu vsega ne povedd, ,n ne skažejo kraljevih vozov in vseh prelepih daril. Zdaj a( jj pa mu je bilo, kakor da bi se bil prebudil iz terdega a j( s panja. Njegov duh se zopet oživi, in reče: „Dosti mi je, re j Ja le še Jožef, moj sin, živi: šel bom tje, da ga vidim, . e , Preden umerjem.“ Jakop se tedaj na pot napravi, z vsem, , e , kar je imel. isfc * * Na meji kanaanske dežele Bogu daruje, in Bog mu Ponoči v prikazni reče: „Ne boj se, pojdi doli v Egipt! Tam hočem tvoje otroke namnožiti v velik narod, in jih zopet nazaj •j e Peljati, in Jožef ti bo oči zatisnil/ Jakop se vzdigne, dalje grč , u , ih pride v Egipt. ne 3>a> ne di a. re 0 ' >ri le u: e- d, iti st J ;a Jakop je Juda pred seboj poslal, Jožefu povedat, da ; oče že grč. Jožef ukaže svoj voz napreči in se pelje haproti svojemu očetu. Ko očeta ugleda, z voza skoči, se ga oklene okoli vrata in se od veselja milo zjoka. Oče pa Jožefu reče: „Zdaj rad umerjen), ker sem še enkrat vidil h’Ojje obličje.'* Schuster, Bibl. Gesch. slov. 3 34 * * Potem je Jožef svojega očeta k kralju peljal. Faraon med drugimi rečmi Jakopa vpraša: „Koliko let imaš?“ — Jakob mu odgovori: „Sto in trideset let je mojega popotovanja; malo jih je, in hude so, in ne dosežejo dni mojih očetov." Jakob je kralja blagoslovil, preden je od njega šel. Jožef pa je dal očetu in svojini bratom seliša v naj lepšem kraji egiptovske dežele, v gesenski I deželi, in je obilno z vsem preskerbel vse. 1 28 . Jakopove in Jožefove poslednje besede. * Jakop je v gesenski deželi živel še sedemnajst let. Ko pa vidi, da se dan njegove smerti bliža, pošlje po Jožefa. Jožef pride in seboj pripelje svoja dva sina Efrajma in Manaseta. Jakop oba mladenča poljubi, ji objame ter blagoslovi, rekoč: „Angel, ki me je od moje mladosti varoval vsega zlega, naj vaji blagoslovi! Jožefu pa reče: „Glej, jez umerjem, Bog pa bo z vami, in vas bo nazaj peljal v deželo vaših očetov." Potem Jakop skliče tudi svoje otroke in otrok otroke k sebi, da jim da poslednji blagoslov. Juda pa še posebno blagoslovi, ter mu to-le obljubi: ,,Juda, tvoja roka bo nad zatilnikom tvojih sovražnikov; pred teboj se bodo priklanjali sinovi tvojega očeta. Kraljeva palica ne bo vzeta od Juda, dokler ne pride tisti, ki ima posla« biti, kterega čakajo narodi.“ Poslednjič še vsem pravi: „Pokopljite me zraven mojih očetov na Kanaanskem. 0 Ko to iz¬ reče, umerje. u d J 0 si n t< v n k 1 P P d ri t Jožef pade zdaj svojemu očetu na obraz, se joka ter jih poljubuje. Potem svojim zvdravnikom ukaže, očeta maziliti z dišečimi mazili. Na kraljevo povelje ga sedemdeset dni obžaluje ves Egipt. Ko pa čas žalovanja mine, gre Jožef s svojimi brati in z vsemi starašini Faraonove hiše gori v Kanaan, in v Hebronu pokoplje truplo svojega očeta. f Jožef je živel 110 let in je vidil otrok otroke do tretjega rodu. Ko se mu je bližala poslednja ura, reče svojim bratom: „Po moji smerti vas bo Bog obiskal, in vas preselil v deželo, ki jo je s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Ja¬ kopu; takrat vzemite tudi moje kosti iz tega kraja.“ — Nato umerje; pomazilili so ga z dišečimi mazili in ga položili v trugo. P je h, P' P' tn di sr ir S 'j' P< st b 'a 31 d a le >P 3S di v. ja 10 a 11 i; v ib ai t Qi je 10 [Tl 11 l' O V l 29. Jolbova poterpežljivost. t Ob času očakov je živel v Arabii mož, v kterem je Bog hotel ljudem vseh časov dati prelep izgled poterpežljivosti. Temu možu je bilo imč Job. Sedem sinov in tri hčere je imel, in silno veliko premoženje, namreč: 7000 ovac, 3000 kamel, 500 jarmov volov, 500 oslic in veliko poslov. Zavoij tega, še bolj pa zavoljo svoje bogaboječnosti in zavoljo svojega velicega usmiljenja do revežev je bil v veliki časti pri vseh ljudeh jutrove dežele. — Enega dnč pa Gospod reče satanu: „Ali si že vidil Joba, mojega služabnika, da mu ni enacega na zemlji?* Satan odgovori: „ Ali se mar Job zastonj Bogi boji? Delo njegovih rok s i blagoslovil, in posestvo v deželi se mu je naraslo. Stegni pa le ®alo svojo roko, in vzemi mu vse, kar imž, vidil boš: v obličje te bo klel.* — Gospod reče satanu: „Glej, vse, kar ima, bodi v tvoji roki; le njega se ne dotikaj?* t Jobovi sinovi in hčere so imeli o rojstnem dnevu svojega »aj starejšega brata v njegovi hiši gostje. Kar pride sporočnik k Jobu in reče: „Voli so orali, in oslice so se zraven njih pasle. Tedaj nad nas Sabejci planejo, vse vole in oslice odženo, pastirje Pa so končali s mečem; le jez sem jim ušel, da ti to oznanim.* Še je govoril, že drugi pride in pravi: „Ogenj je z neba Padel na ovce in pastirje, in pokončal jih je: in jez sem ubežal, da ti to oznanim.* — Tudi ta je še govoril, ko tretji pride in teče: „Kaldajci so udarili na velbljode in so jih odgnali, tudi Pastirje so končali; le jez sem utekel, da ti to oznanim.* — Še je govoril, in glej četerti notri stopi-in pravi: „Tvoji sinovi in hčere so jedli v hiši tvojega pervorojenega, in pri ti priči se iz Pušave privali vihar in pretrese vse štiri hišne vogle. Hiša se Podere in podsuje otroke tvoje. Le jez sem ušel, da ti to oznanim.* Na to Job vstane, preterga svoja oblačila, na tla pade in tnoli rekoč: „Gospod je dal, Gospod je vzel. Kakor je Gospodu dopadlo, tako se je zgodilo. Ime Gospodovo bodi češeno.* t Satan Gospodu zopet reče: „Vse, kar ima človek, za svoje življenje dš. Ali stegni svojo roko, dotakni se njegovih kosti >n njegovega mesč, potem boš vidil, da te bo v obličje klel.* Dospod mu odgovori: Glej, v tvoji roki je, toda njegovemu živ¬ ljenju prizanesi.* — Satan Joba s silno hudo oteklino obdš. od Podplata do temena. Job na gnojiši sedi in si gnojnino s čepino sterže, da bi si polajšal bolečine. Zdaj ga še njegova žena zaničuje 3* t Jobovo zaupanje v Boga ni bilo osramoteno, temuč bilo mu je že na tem svetu povernjeno. Zakaj kmali mu je Bog odvzel bolezen, ter mu dal vsega blaga po dvojno, kar ga j e poprej imel. Tudi sedem sinov in tri hčere je zopet dobil. B 36 y, v tem strašnem stanu,,ter mu pravi: „Ali še ostaneš v svoji pre¬ prostosti? Le hvali Bogk, pa umri! 11 — On pa ji odgovori: „Kakor nespametna ženska govoriš*! Ako imamo dobro iz roke Božje, pokaj bi tudi ne sprejeli hudega? 11 Ni je rekel Job ne ene grešne besede. t Trije prijatli so slišali vso nesrečo Jobovo, ki se mu je pripetila, in ga pridejo tolažit. Pa ga niso več spoznali, tako se je bil spremenil. Zato na glas zavpijejo, in se jokajo, svoja oblačila pretergajo in si pepela potresejo na glavo. In dolgo mu ni nobeden besedice rekel; zakaj vidili so, da je bila njegova bolečina silno velika. Ko pa Job zine ter jim toži svoje silne bolečina, očitajo mu, da si je mogel svoje terpljenje z grehi zaslužiti, ker Bogi kakor so po svoji nespameti mislili, le hudobneža z nadlogami obiskuje. Job se pa stanovitno za svoje poštenje poganja, in t terdnem prepričanji pravi: „Glej, v nebesih je moja priča. Dokle! je sape v meni, moje ustnice ne bodo govorile nič krivičnega. Ako me tudi Bog konča, hočem še vanj upati. Zakaj saj vem, da živi moj Odrešenik; poslednji dan bom z zemlje vstal, bom zopet s svojo kožo obdan in v svojem mesu bom gledal svojega Boga. “ 37 živel je potem še 140 let v sreči' in veseli, ter je vidil sinove svojih sinov do četertega rodu. f Poterpežljivi Job je ganljiva predpodoba Jezusa Kristusa, ki Je, da bi nas odrešil, neizrečeno velike bolečine v čudoviti poterpež- ljivosti terpel. Z odrešenikovim prihodom se je Job popolnoma utolažil. » iil .0 io ?> ni v * o a « n 0 1 e t H- Bog čudovito zrejo, in vodi izraelsko ljudstvo; — ali od Mojzesa do kralja Davida. (1500—1055 pred roj. Kr.) 30. Mojzesovo rojstvo. t Bog je bil očakom Abrahamu, Izaku in Jakopu oblju¬ bil, da bodo očetje velicega ljudstva. In ta obljuba se je tudi spolnila. Jakopovih ali Izraelovih mlajših je bilo čez dve sto let včlik narod. Med tem nastopi v Egiptu nov kralj, kteri ni poznal Jožefa, in je djal Egipčanom: „Grlejte, ljudstvo Izraelovo je veče in močnejše od nas! Dajte, zatirajmo ga, da se preveč ne pomnoži; zakaj primeri naj se kakšna vojska, pridružilo se bo našim sovraž- 38 . ! nikom. Postavil je tedaj čez nje tlačanske priganjače. Ti so jih mogli siliti k težkim delom v opekarnicah in na polji. Pa huje ko so zatirali Izraelce, bolj so se j množili. Toraj kralj Faraon svojemu ljudstvu zapove: »Kar koli se narodi pri Izraelcih možkega spola, ver- zite v reko.“ Bila je mati, ki je imela jako lepo dete. Iz ljubezni ga je skrivala tri mesce. Ker ga pa ni mogla več pri¬ krivati, vzame jerbasček iz bičja, ga s smolo zamaže, dene dete vanj, ter ga položi v ločje kraj reke. Nje¬ gova sestra je pa od daleč stala in gledala, kakd se bo godilo z otročičem. Po Božji previdnosti ravno Fa¬ raonova hči k reki pride, da bi se kopala. Ko jerbasček ugleda v ločji, pošlje eno izmed svojih dekel ponj, in ko ga je k nji prinesla, ga odpre, in vidi v njem dete, ki se je jokalo. Usmili se ga in reče: „Oh, to je eden izmed hebrejskih otr<5k.“ Sestra otrokova zdaj serčno k kraljevi hčeri stopi in reče: „Hočeš-li, da grem in ti I pokličem ktero hebrejsko mater, da ga bo redila?“ Ona ji odgovori: „Le pojdi!“ Deklica vesela domu teče, in pokliče svojo mater. Faraonova hči ji pravi: „Vzemi to le dete, in ddji mi ga; plačala ti bom.“ — Mati dete vzame, in ga redi. Ko dete odrase, ga Faraonovi hčeri zroči. Ona ga vzame za sina in mu d& imč Mojzes, t. j. iz vode otet. 31. Mojzes beži. Mojzes je bil v vseh egipčanskih vednostih podu- čevan, bil je poln modrosti in moči. Ko je bil pa odrasel, je vidil stisko Izraelcov, svojih bratov. Zel<5 mu je to do serca šlo. Raji je hotel z Božjim ljudstvom nadloge terpeti, kakor uživati vse veselje in zaklade egipčanske. Potegoval se je toraj za svoje stiskane brate. Ko Faraon to zvč, hoče Mojzesa umoriti. Ali Mojzes pobegne v madjansko deželo. Na poti pride do studenca, kjer so hotle hčere duhovna madjanskega po imenu Jetro napajati čede svojega očeta. Kar pridejo pastirji in jih odganjajo. Mojzes pa se zanje potegne in njih ovce napoji. Ko pridejo k svojemu očetu, mu vse to povedd. On njim reče: ,.Zakaj pa niste možd seboj pri¬ peljale? Pokličite ga, da bo z nami jedel.“ Mojzes pride, in pri Jetrn štirdeset let ostane. 39 32. Goreči genu. Mojzes je Jetrove ovce pasel. Enkrat je čedo gnal daleč v pušavo in je prišel do gore „Horeb.“ Tu se mu pa Bog prikaže v ognjenem plamenu izsred germa. Mojzes se čudi, da germ gori, pa ne izgori, in mu gre bliže. Gospod pa ga pokliče: „Ne bližaj se lesem! se- zuj svoje čevlje se svojih nog; zakaj mesto, kjer stojiš, je sveta zemlja. Jez sem Bog tvojih očetov!" — Mojzes, poln svetega strahu, zakrije svoje obličje; zakaj ni si Upal pogledati v Bogd. Gospod pa dalje govori: „Vidil sem revo svojega ljudstva v Egiptu. Bešil ga bom iz rok Egipčanov in ga izpeljal iz te dežele v dobro in prostorno deželo, po kteri se cedi med in mleko. Pojdi in poslal te bom k Faraonu, da izpelješ moje ljudstvo iz Egipta!" Mojzes odgovori: „Kdo sem jez, da bi šel k Faraonu in izpeljal Izraelove otroke iz Egipta?" Ali Bog mu reče: „Jez bom s teboj." * * Mojzes se izgovarja: „Ne bodo mi veijeli, temuč rekli bodo: Ni se ti Gospod prikazal." Na to Bog reče: Vzemi svojo palico, in verzi jo na tla! 1, — Mojzes to stori, palica se spremeni v kačo, tako da je Mojzes zbežal. Gospod da^e pravi: r Stegni svojo roko, in primi joi“ Mojzes to stori, in spremenila se je v palico. „To znamenje, “ reče Gospod, „stdri pred Izraelci, in verjeli ti bodo.“ Mojzes se še izgovarja: „ Gospod, jez nisem zgovoren, in težko govorim. “ — Ali Gospod mu odgovori: ,Jez te bom učil, kaj govčri. Tvoj brat Aron je zgovoren. Moje besede njemu polagaj v usta, in on naj govori z ljudstvom namesto tebe.“ * * Mojzes gre toraj v Egipt. Na povelje Božje mu Aron naproti pride. Ko se na gori „Horeb“ snideta, Mojzes svojemu bratu vse besede Gospodove pove. Potem skupej gresta v Egipt in ljudstvo Izraelovo zbereta. Tam Aron pravi vse besede, ktere je Gospod govoril z Mojzesom. Mojzes pa je napravil čudež s palico; zdaj je ljudstvo verjelo in Boga častilo. 33. Strašni čudeži r Egiptu. * * Mojzes in Aron gresta k Faraonu, in mu rečeta: „Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Spiisti moje ljudstvo, da mi daruje v pušavil“ Faraon prevzetno odgovori: „Kdo je Gospod, da bi poslušal njegov glas? Ne poznam ga Gospoda in Izraela ne spustim l“ Od tega dne je Faraon zapovedal tla- j danskim priganjačem in županom, ljudstvo še bolj stiskati, kot I dozdaj. f Zdaj Bog Mojzesu pravi: „Reci Aronu: vzemi palico in j verzi jo pred Faraona, in spremenila se bo v kačo.“ Mojzes in 41 Aron gresta k Faraonu; Aron verze svojo palico pred Faraona to služabnike njegove, in spremenila se je v kačo. Faraon se sicer zavzame, ali serce njegovo terdovratno ostane kot poprej. t Gospod reče Mojzesu: „Idi zjutraj z Aronom Faraonu naproti, ko pojde na breg reke! 1 ' To storita, in Aron na po¬ velje Božje palico vzdigne ter vpričo Faraona in njegovih slu¬ žabnikov na vodo udari. Kar se voda spremeni v kri. Ribe pomerjo in voda v reki je Smerdela, iu bila je kri po vseh vekah in potokih egiptovske dežele. — Faraon si tudi tega ne vzame k sercu. f Preteklo je sedem dni; zdaj Aron svojo roko stegne čez vse vode v Egiptu. Na to znamenje se žabe vzdignejo in pokrjjejo vso egiptovsko deželo; oblazijo hiše in hrame, jedi in postelje pri kralji in pri služabnikih njegovih. Faraon Moj¬ zesa in Arona pokliče ter jima reče: „Prosita Gospoda, da odvzame žabe, in spustil bom ljudstvo, da daruje Gospodu. “ Mojzes to stori; in žabe poginejo po hišah, po dvorih in po polji. Ko pa Faraon vidi, da mu je dan pokoj, zopet svoje serce zakerkne. f Na povelje Gospodovo Aron zopet stegne svojo palico in po prahu zemlje udari. Iu bili so komarji po ljudeh in živini vse dežele. Toda Faraonovo serce terdovratno ostane. t Zdaj pride silno veliko muh v hiše Faraonove in nje¬ govih služabnikov in po vsi egiptovski deželi je bila zemlja pokažena od teh muh. Faraonovo serce se omeči. Ko pa Bog , na Mojzesovo molitev odvzame muhe, se Faraonovo serce zopet zakerkne, da tudi zdaj ljudstva ne spusti. f Potem Bog pošlje grozovito kugo, in poginila je Egipčanom vsa živina; živine Izraelovih otrok pa celo nič ni poginilo. t Na to Mojzes po povelji Božjem pepela strese proti nebu, in narede se turi in gnojni mehurji po ljudeh in po živini. t Potem Mojzes svojo palico proti nebu stegne, in Gospod je dal blisk in točo tako debelo, kakoršne ni bilo nikoli poprej po vsi egiptovski deželi. Toča je pobila vse zeliša na polji in polomila vse drevje po deželi; v gesenski deželi, kjer so bili Izraelovi otroci, pa ni bilo toče. t Za tem gorak veter privleče kobilic brez števila, vso poveršino so pokrile iu vse so pokončale; celč nič ni zelenega ostalo na drevesih in na zeliši po vsem Egiptovskem. 42 f Zdaj Mojzes še enkrat svojo roko stegne proti nebu, in bila je strahovita tema tri dni po vsi egiptovski deželi, da človek ni vidil več človeka, in si ni upal nihče ganiti z mesta. 34. Velikonočno jagnje in izhod iz Egipta. t Po teh strašnih stiskah Faraon Mojzesa in Arona po¬ kliče, ter jima pravi: „Idite vsi in darujte Gospodu; le vaša drobnica in goveja živina naj tu ostane.“ Mojzes mu odgovori: „Yse čede pojdejo z nami, kar parklja ne bo ostalo tukej.'* Faraon serdito reče: „Spravi se spred mene, in varuj se, da mi več ne prideš pred oči. Zakaj ako mi še enkrat prideš pred obličje, boš mogel umreti.“ Mojzes odgovori: „Tako bo, kakor si rekel, nič več me ne bo pred tvoje oči, ako me ne pokličeš. Toda vedi, Gospod, tako le govori: Cez malo dni bo umeri vsak pervorojenec v Egiptu, in veliko vpitje bo po vsi deželi, kakoršnega ni bilo in ga tudi več ne bo. Pri vseh Izrae¬ lovih otrocih pa kar pes ne bo zalajal, da veste, s kolikim čudežem Gospod loči Egipčane in Izraela. Tedaj nas boste, ti in tvoje ljudstvo, milo prosili, da bi šli od tod. Potem pojdemo od tod.“ f Ko Mojzes in Aron zapustita Faraonovo poslopje, jima reče Bog: „Recita vsemu ljudstvu Izraelovemu: Stirnajsti dan 43 te S a - mesca na večer zakolji vsak jagnje brez madeža, toda kosti naj mu nobeden ne zlomi; ž njegovo kervjč pomažite °ba podboja in naddurje tistih hiš, v kterih ga boste jedli. Tisto noč jejte njegovo meso pečeno, in pa opresen kruh. Svoje ledja prepašite, čevlje imejte na nogah, palice deržite v rokah; Pa hitro jejte jagnje; zakaj „Fase“ je Gospodovo, to je: mi¬ mohod Gospodov. Tisto noč namreč bom pobil vse pervoro- ■leno v egiptovski deželi. Ko bom vidil kri na vaših hišah, Pojdem mimo vas, in peljal vas bom vse iz Egipta. “ Izraelci store, kakor jim je bil Gospod ukazal. * * O polnoči je Gospod pomoril vse pervorojeno po Egiptu, od pervorojenega sina Faraonovega do pervorojenca kake sužnje. Zavoljo tega vstane veliko vpitje po vsem Egiptu; zakaj ni bilo hiše, v kteri bi ne bilo merliča. Zdaj Faraon Mojzesa in Avona po noči pokliče k sebi, ter ji prosi rekoč: »Vzdignite se in pojdite izmed mojega ljudstva, vi dva in Izrae¬ lovi otroci: idite in darujte Gospodu! Tudi svojo drobnico in svoja goveda seboj ženite, le blagoslovita me, preden se od¬ pravite." Še bolj so pa Egipčani, tišali ljudstvo, naj hitro gre iz dežele, „ zakaj sicer," so djali, „bomo vsi pomerli." Tako so tedaj Izraelci iz Egipta šli. Bilo jih je okoli 600.000 mož, brez žen in brez otrok. Tudi Jožefove kosti so vzeli seboj. *) Velikonočno jagnje je bila predpodoba nsomadežvanega jag¬ njeta Božjega, ki se je dalo na križi zaklati, da bi bili mi rejeni večne smerti, in ki nam daje uživati svoje meso in svojo kri v pre¬ svetem režnjem telesu. 35. Izraelci gredo skoz rudeče morje. * * Bog sam je šel pred Izraelci ter jim kazal pot, po dnevu v oblačnem stebru, po noči pa v ognjenem. Tako pri¬ dejo do rudečega morja, kjer med dvema gorama razpnč šo¬ tore *). — Zdaj se začne Faraon kesati, da je spustil Izraelce. Toraj urno zbere vozove, konjike in vso vojsko skliče; udere jo za Izraelci ter jih dojde še pred nočj6 pri rudečem morji. Ko Izraelci Egipčane za seboj ugledajo, se silno prestrašijo in vpijejo k Gospodu za pomoč. Mojzes pa jim pravi: „Ne bojte se, Gospod se bo bojeval za vas!“ Potem na Božje povelje svojo palico nad morje stegne. In glej, oblačni steber, ki je *) Glej na zemljovid, kod so hodili Izraelci do rudečega morja, potem pa skoz puSavo. dozdaj stal pred Izraelci, se vzdigne ter se ustavi med Dje in med Egipčane. Egipčanom je tako teman, da celo noč ne morejo priti do Izraelcov; Izraelcom pa razsvetljuje noč. Ob enem se tudi morje razdeli na dve strani, in bila je voda kot zid na njih desnici in na njih levici, in vroč veter posuši morska tla. Tako Izraelci po suhem gredo skoz morje. * * Ko se zdani, Egipčani planejo za njimi v morje. Ali naenkrat se iz oblačnega stebra uderejo viharji, grom in blisk in polomijo se jim vozovi in kolesa. .Nazaj, nazaj,“ so Egip¬ čani vpili, „bežiruo pred Izraelci; zakaj Gospod se vojskuje za pje zoper nas.“ Gospod pa reče Mojzesu: „Stegni svojo roko nad morjel‘ Mojzes stori tako. Morski valovi se zopet sternejo, zalijejo vozove, konjike in vso vojsko Faraonovo; ne eden ni ušel. — Tako je Bog ta dan čudovito otel Izraelce Egipčanom iz rok. Ljudstvo se pa boji Gospoda, in veruje njemu in Mojzesu, njegovomu služabniku. -J- Hoja skoz rudeče morje je predpodoba svetega kersta. Le skoz vode rudečega morja je bila pot iz sužnosti Faraonove v obljub¬ ljeno deželo. Le po kerstni vodi uidemo oblasti hudičevi in pridemo v nebesa. 45 36. Božji čudeži v pušavi. f Izraelci, ki so bili zdaj unkraj morja, se vzdignejo in 5 v pušavo, kjer niso imeli nič jesti. Tedaj začno godernjati in pravijo: „ O, ko bi bili umerli v egiptovski deželi. Tam se nam je dobro godilo, ko smo pri loncih, polnih mesa, sedeli in kruha do sitega jeli! Zakaj sta nas pripeljala v to pušavo, pomorit vso množico z lakotjo! 11 — Gospod dobrotljivi je imel ž njimi usmi¬ ljenje in je rekel Mojzesu: „Slišal sem godernjanje Izraelovih otrok; teci jim: Na večer boste mesč jedli, in zjutraj s kruhom nasičeni, >n spoznali boste, da sem jez Gospod, vaš Bog.“ In glej, zvečer Prileti toliko prepelic, da so pokrile tla vsega šotorisa. Zjutraj pa, ko . rose več ni bilo, je bila pušava pokrita z drobnim zernjem kakor s slano. Neizrečeno se začudijo Izraelci, ko to vidijo, ter se Poprašujejo: „Man hu? t. j. Kaj je to?“ Mojzes jim reče: „To je kruh, ki vam ga je Gospod dal jesti. Vsak si ga naberi, kolikor Potrebipe za živež. “ Veseli začno nabirati, slast tega zerpja se jim zdi kakor medene potice. S tem kruhom, ki so ga mana 4 « imenovali, jih je Bog živil štirdeset let, dokler niso prišli do meje ! kanaanske dežele. t Nekoliko potem se ljudstvo vzdigne in se ušotori v druzem kraji pušave, kjer pa ni bilo vode. Tukaj ljudstvo zopet godernja j zoper Mojzesa, rekoč: „Zakaj si nas izpeljal iz Egipta, da pomoriš ; z žejo nas, naše otroke in našo živino ? 11 Mojzes jim odgovori: < „Čemu se kregate z menoj? Zakaj v Gospoda ne zaupate?” Potem Mojzes k Bogu kliče: „Kaj hočem storiti s tem ljudstvom? Še j malo, in kamnalo me bo .“ Gospod mu pravi: „Vzemi palico v roko, pojdi na goro Horeb, in udari po skali, in voda bo pritekla iz nje.“ Mojzes tako stori. In glej, priteklo je obilno vode iž nje, da so napojili sebe in živino. f Mana, ki je vsak dan z neba padala, in hranila telesa Izraelovih otrok, je bila predpodoba unega pravega Božjega kruha, ki vsak dan pri sveti maši pride z nebes in za večno življenje nasituje našo dušo. — Voda iz skale pa je pomenila obilne milosti ali gnade, ki nam dohajajo iz presvetih zakramentov, ki jih je po¬ stavil Jezus Kristus. 37. Bog dd, deset zapovedi ua gori Sinaj. Tretji mesec po izhodu iz Egipta pridejo Izraelci do gore Sinajske, in šotorijo v tem kraji. Mojzes gre na goro. Tu se mu Bog prikaže ter mu pravi: * * „Oznani otrokom Izraelovim: Sami ste vidili, kaj sem storil Egipčanom, in kako skerbno sem varoval vas. Ako boste tedaj poslušali moj glas in spolnovali mojo zavezo, boste moje izvoljeno ljudstvo.“ Mojzes pokliče ljudstvo in mu razloži vse Gospodove besede; in ljudstvo z enim glasom odgovori: „Karkoli je Gospod govoril, vse bomo storili l“ Potem gre Mojzes zopet na goro, in Gospod mu zopet govori: „Pojdi tje in zapovej jim, naj se posvečujejo danes in jutri, da si opero svoja oblačila, in da so pripravljeni na tretji dan. Postavi tudi pregrajo okoli gore, da ne pride kdo preblizu gore. Kadar trobenta zadoni, obstopite pa goro!” Ko se zasvita v jutro tretjega dne, začne se strašno bliskati in germeti. Cern v oblak pokriva vso goro; vsa se kadi, gori in trese. Čedalje močneje buči trobentni glas: ljudstvo pa, ki je bilo v šotoru, se boji in trepeče. Mojzes ga pelje pod goro Bogu naproti. Bog začne govoriti: 47 I. Jez sem Gospod, tvoj Bog. Ne imej tujih Bogov zraven mene. Ne delaj si izrezane podobe, da bi jo molil! II. Ne imenuj po nemarnem imena Gospoda, svojega Bogi! BI. Sp omni se, da posvečuješ sobotni dan! IV”. Spoštuj očeta in mater, da dolgo živiš in ti je dobro na zemlji! V. Ne u b i j a j! Vi. Ne prešeštvaj! Vil. Ne kradi! 11II. N e govbri krivega pričevanja zoper svo¬ jega bližnjega! IX. Ne želi svojega bližnjega žene! X. Ne želi svojega bližnjega hiše, njive, hlapca, dekle, vola, osla, in ničesar, kar je njego¬ vega! * * Trepetaje je ljudstvo pod hribom stalo in s spoštovanjem reklo: „Vse, kar je Bog zapovedal, hočemo spolnovati! 11 Da bi ljudstvo v tem sklepu uterdil, Mojzes pod goro oltar postavi in daruje. Potem vzame darivne kervi, ter pokropi ljudstvo ž njo, rekoč: „To je kri zaveze, ki jo je Gospod z vami sklenil. 14 38. Zlato tele. * Mojzes se verne zopet na goro, in ostane štirdeset dni in štirdeset noči na nji, ter se pogovarja z Bogom. Ko se Bog dogo¬ vori z Mojzesom, da mu dve kamneni tabli, na kterih je bilo zapisanih deset zapovedi. * Ko je ljudstvo vidilo, da se Mojzes dolgo mudi na g6ri, reče Aronu: „Narčdi nam bogov, kakoršne imajo Egipčani, da bodo hodili pred nami; zakaj, ne vemo, kaj se je prigodilo Mojzesu. 11 Da bi Izraelce odvernil od njih brezbožnega početja, Aron odgovori: „Vzemite zlate uhane iz ušes svojih žen in svojih hčer, ter jih meni prinesite! 11 Cesar se ni nadjal Aron, to se je zgodilo: prinesč mu zlate uhane. Zdaj si Aron iz grešnega strahu ne upa, ustaviti se jim. Iz uhanov tele vlije, in oltar pred njim napravi. Ljudstvo pa teletu darov prinese, in okoli njega jd in pije, igra in raja prav po nevčrsko. * Med tem Mojzes z gore pride s tablama postave v roki. Ko pa sliši hrup vpijočega ljudstva, ter vidi tele in ples, se silno 48 prei bilo šot dol; ' pre pre bili dra ' loč razserdi in tabli zažene na tla. da se razdrobite. Potem tele zgrabi, i ga sežge, in stere v prah, kterega v vodo strese. Na to Aromi očita greh in Levijevim sinom reče: „Pripaši si vsak svoj meč j okoli ledja, in hodite sem ter tje od vrat do vrat sredi staniša, in umorite vsakega, kogar koli najdete pri malikovanji.“ Levijevi I sinovi store po Mojzesovi besed:, in padlo jih je tisti dan okoli i 23.000 mož. * Drugi dan se Mojzes k Gospodu verne na gor<5 in milo prosi ljudstvu odpušanja. Gospod njegovo prošnjo usliši ter mu zapove, izrezati novi kamneni tabli. Mojzes to stori in Gospod mu vnovič na nji zapiše deset zapovedi. Ko Mojzes s tablama v roki pride z gore, lesketal se mu je obraz tako, da so se Izraelci bali vanj pogledati. 39. Sveti šotor. * Izraelci do zdaj niso imeli posebnega svetiša, v kterem bi bili Boga častili, in tudi posebnega duhovstva ne. Njih pobožni očaki so Bogu darovali zdaj na tem mestu, zdaj na tem. Pozneje so starašini posameznih družin opravljali duhovska opravila. Zdaj pa je imelo to drugači biti. t Bog je Mojzesu, ko je bil štirideset dni in noči na gori, določne zapovedi dal, kako naj uredi šlužbo Božjo. Naj- 49 ] pred je postavil sveto stanovanje za Gospoda, kakoršnega je .*° treba za pjih vedno popotovanje: naredil je razložjjiv svet ®otor. Naredil ga je iz deselc drazega lesa, trideset komolcov »olzega, deset visocega in deset širocega. Deske so bile z zlatom Pteprežene, in s srebernimi nožicami. Potem jih je s čveterimi Pogrinjali ogernil. V strop, ki je bil znotraj šotora na verhu, so bili vdelani kerubimi, palme in cvetice. Pred vhod je naredil dra go pregrinjalo. Enako pregrinjalo je nSveto'* od ,.presvetega u •»čilo. t V „presveto"‘ je postavil skrinjo zaveze Gospodove, ktero je zunaj in znotraj z naj dražjim zlatom prevlekel. Štiri *late ročke je imela v štirih voglih, v ktere so vtikali štiri po¬ zlačene droge, da so jo na njih nosili. V skrinjo je djal tabli z zapovedmi zaveze Božje, od tod njeno ime : skrinja zaveze. Na skrinjo je postavil pokrov iz čistega zlatA in na obd strani dva keruba, eden proti druzemu obernjena z obrazom, vsak pa je eno perutnico razprostiral nad pokrovom. f V „sveto u je postavil mizo s čistim zlatom prevle¬ čeno za dvanajst kruhov iz naj lepše pšenične moke in za Schuster, Bibl. Gesch. slo*. 4 50 skledico z vinom; tudi zlat svečnik s sedmimi svetilnicami, ^ j so mu kupe bile napolnjene z naj čistejšim oljem, in kadi lfl 1 ': j oltar, na kterem se je zažigalo kadilo iz naj dražjih dišeči! reči *). f Okoli svetega šotora je Mojzes napravil velik dvor, $ vanj postavil bronast dariven oltar za žgavne daritve, m bronasto umivalnico za duhovne **). f Ko je bilo na povelje Božje vse dodelano, Mojzes šotor i® vse njegovo orodje pomazili z oljem. In glej, oblak obda šoto! in napolni ga veličastvo Božje. Odsehmal je Gospod prebival v „presvetem“ nad skrinjo zaveze med keruboma; in kolikor krat, je Mojzes hotel Boga kaj poprašati, je tukaj Djegovo voljo zvedi! f Sveti šotor in njegove mnogotere naprave so bile predpodob«! svete katoliške cerkve in njenih zakladov. 40. Vnanja služba Božja. f Po Gospodovem povelji je Mojzes vpeljal mnogoverstne daritve. Nektere so bile kervave: za nje so jemali brez¬ madežne goveda, ovce, koze in golobe. Nektere so bile neker-j vave, in sicer j e dne iz lepe nekvašene moke, pitne pa i®| vina. Oboje daritve so bile ali žgavne t. j. molne, pri kterib | it so bili darovi vsi sežgani na oltarji, ali hvalne, p r o s n e ali zl spravne daritve, pri kteiih se je le mastnina sežgala na oltarji, vse drugo se je pa snedlo. t Mojzes je dalje postavil praznike Gospodove. Zakaj Gospod 'mu je zapovedal: „Reci Izraelcom: To so sveti prazniki Gospo¬ dovi: Obhajajte 1) „Fase lfc t. j. velikonočni praznik al_ praznik op resnih kruhov. Tedaj jagnje brez vsega madeža 1 L- zakoljite in mesč jejte; sedem dni le opresni kruh jejte v sporni 11 . | izhoda iz Egipta.— Sedem tednov potem obhajajte 2) binkošti) praznik postave, ki vam je dana na Sinaji. Tedaj pervin svoje žetve prinesite in darujte. — Potem ko spravite vse pridelke, obhajajte 3) praznik šotorov. Iz drevesnih vejic si napravite šotore in pod njimi stanujte, da bodo vaši mlajši vedili, da ste j v pušavi prebivali pod šotori. O teh trčh praznikih morajo vsi možki pred-me priti.“ ,, Prazničen in svet vam bodi tudi dan sprave. Ta dan delajte pokoro. Včliki duhoven naj zakolje goved za svoje grehe, *) Glej pervo podobšino v novi zavezi: Cahari'a v tempeljnu. **) Glej podobšino v naslednji zgodbi. ib Ji h i i i ’h kozliča za grehe ljudstva. Potem naj z darivno kervjo in z ? lato kadilnico stopi za pregrinjalo v „ presveto, “ naj pokadi pokrov skrinje zaveze, ter naj s kervjo pokropi skrinjo zaveze in tla pred njo.“ t Poslednjič je Mojzes na po¬ velje Božje posvetil Arona v ve¬ likega duhovna, njegove sinove v duhovne, in vse druge iz rodu Levijevega za služabnike v svetisi. Umil je Arona ter ga oblekel v mnogotera sveta oblačila, zlasti je nanj djal: n aram ni k, iz zlata, škerlata in tančice narejen, z zla¬ timi zvončeki ob robu; nap er fi¬ ni k, v kterega so bile vrezane imena dvanajstih rodov na dva¬ najst drazih kamnih; na glavo drago kapo, ki je imela nad čelom zlato plošico, v ktero je bilo vre- 4 * 52 zano: „ Sveto Gospodu!“ *). Potem mu je olja vlil na glavo de ga mazilil. Ko so bili njegovi sinovi in leviti posvečeni, ANPPilo k oltarju stopi in daruje; potem svoje roke stegne nad IjudsK in ga blagoslovi. In glej, ogenj šine iz oblakovega stebra in povžS^traš vso daritev. Ko je ljudstvo to vidilo, hvalilo je Gospoda in padi zani< na svoje obličje. S^i g j- Vsa služba Božja izraelskega ljudstva je bila predpodobn*' Mnoge kervave daritve so merile na kervavo daritev na križi, ktsd a K( je serd Božji v resnici utolažila; nekervave daritve pa so pomfi Sreh njale nekervavo daritev presvete maše, po kteri nam vedno dohaji sad kervave daritve na križi, in je ob enem tudi v resnici mol# hvalna, prosna in spravna daritev. Veliki duhoven je podobil Ki*' . stusa, ki je sam kervavo daritev na križi daroval svojemu neb«' “1 škemu očetu, in mu še vedno daruje nekervavo daritev svete maS' ? 0p po mašnikovih rokah. Kal let 41. Ogledniki. ko\ t V druzem letu po izhodu iz Egipta se Izraelci od gor« Sinaj vzdignejo in dalje gredč. Mojzes pošlje dvanajst moži med njimi Jozveta in Kaleba ogledat obljubljeno deželo, če* štirdeset dni se o- gledniki vernejo ia vsemu ljudstvu poka* žejo sat^je te dežele:j grozd, kterega sta nosila dva moža na; drogu, margaranovib j jabelk in smokev. Tudi jim pripovedu¬ jejo: „ Zares, to je dežela, po kteri se cedi med in mleko s ali, jako močni pre- bivavci so tam in velika obzidana mesta. Vidili smo tam še celo velikane, bili smo mi kakor kobilice zraven njih.“ — Zdaj vse ljudstvo svoj glas povzdigne, ter zoper Mojzesa in Arona godernja, rekoč: „0 da bi bili vender pomerli v Egiptu, ali da bi saj poginili v ti pušavi." — Zastonj je bilo, da sta Jozve in Kaleh, ki sta tudi ogledovala to deželo, rekla: n De¬ žela, ki smo jo obhodili, je prav dobra. Ne bojte se ljudstva in je M tv d: Vj »j tv p p o t *) Glej pervo podobšino spredej. o T e dežele; zakaj Gospod je Arofpilo j, Vse ljudstvo je še glasneje m hotlo s kamenjem posuti Jozveta in Kaleba. dst j- Kar se opiajj Gospodov, ki je bil nad svetim šotorom, v )vži|strašni podobi pokaže, in Gospod reče Mojzesu: „Doklej me bo pad ^nieevalo to ljudstvo? Doklej mi ne bo verjelo po vseh čudežih, ; 1 s em jih delal pred njim? S kugo jih bom tedaj udaril in ,bo> ^ olj ončal; tebe pa bom naredil poglavarja močnejšega ljudstva, eter* ' l kor je to.“ Mojzes pa začne prositi, rekoč: „Odpusti ljudstvu aro^ greh po svojem velikem usmiljenji. “ Gospod mu odgovori: „Od- )Inj mu po tvoji besedi. Povej pa Izraelcom: Kakor resnično Kri- 2lT *M, reče Gospod, kakor ste želeli, vam bom storil. V ti pušavi ebe- ® a J počivajo vaša trupla. Nobeden izmed vseh vas, ki ste godernjali z °Per mene, naj ne pride v obljubljeno deželp razun Jozveta in Kaleba. Vaše otroke pa hočem tjc peljati. Bodo se pa štirdeset potikali po ti pušavi, da strohne trupla njih očetov. “ t Ko bi z očmi trenil, umerje deset oglednikov, ki so obre¬ zali deželo in v godernjanje zapeljali ljudstvo. ia S< 42. Punt in kazen zavoljo njega. o- iD a- e: ta 19 il) p. i- e e i i t čez nekoliko časa se 250 levitov, na čelu Kore, Datan 111 Abiron, vzdigne zoper Mojzesa in Arona, rekoč: „Vsa množica l e sveta, zakaj se vi dva vzdigujeta zoper Gospodovo ljudstvo?“ Mojzes, ko to sliši, pade od žalosti nad toliko prevzetnostjo na Sv oj obraz, in reče puntarjem: „Ali vam je Gospod zato dovolil, mu služite v šotoru, da si še duhovstvo prilastujete, in da se 'zdigujete zoper Gospoda? Jutri bo Gospod oznanil, kteri so Negovi. Z Aronom vred se vstopite pred Gospoda, slehern *) s Sv ojo kadilnico. “ t Drugi dan, ko se 250 levitov s svojimi kadilnicami vstopi P r ed Gospoda, trije puntarji doma v šotorih ostanejo; Mojzes jih Pokliče. Oni mu pa serdito odgovore: „Ne gremo ne.“ Mojzes in ■Avon gresta v šotore k njim in vsemu ljudstvu rečeta: „Odstopite °d šotorov hudobnih mož in ne dotikajte se nobene izmed njih reči, da se ne zapletete v njih grehe. Dobro si to zapomnite: Ako bodo ti navadne smerti umerli, ni me Gospod poslal. Ako pa Gospod naredi čudež, da zemlja odpre svoje usta in požre nje in 8 ® živi pogreznejo v brezen; vedite, da so preklinjali Gospoda.“ Komaj je Mojzes to izgovoril, razpoči se zemlja pod nogami ) vsak. teh treh puntarjev, požre jih ž njih šotori vred in vse njibj premoženje, in živi se progreznejo v brezen. Pa. tudi ogenj šin e l od Gospoda in pokonča 250 mož, ki so kadilo darovali. f Da bi tacim puntom za vselej konec storil, reče Gospod! potem Mojzesu: Vzemi vsacemu vojvodu dvanajstih rodov palico j in vsakterega ime' zapiši na njegovo palico. Potem vseh dvanajst palic poldži v šotor. Kogar palica ozeleni, tega sem izmed njih izvolil v vikše duhovstvo." Mojzes stori, kakor mu je Gospod ukazal. Ko tedaj drugi dan stopi v sveti šotor, najde, da je zelenel* palica Aronova, pognali so bili namreč popki ter se razcvetli in naredili sad. Mojzes potem nese vse palice pred vse Izraelce, vsak je ogledal svojo palico in jo vzel. Gospod pa reče Mojzesu: „Nesi nazaj Aronovo palico v sveti šotor, polčži jo v skrinjo zaveze, da se hrani tam v znamenje zoper puntarske Izraelove otroke.” 43. Mojzesova nezaupnost. Bronasta kaea. Zi ka kc k 0 } 0 ji; * * Konec popotovanja Izraelcom zopet vode zmanjka: zavoljo tega vnovič godernjajo zoper Gospoda. Gospod reče 55 ^jzesu: „ Vzemi palico, govori skali, in dala bo vode.“ Mojzes ! a > vzame palico iz svetega šotora in zbere ljudstvo pred skalo, W ! J e bila pred njimi. Nekoliko dvomi in reče Izraelcom: „ Ali S otn li mogel vam puntarjem iz skale priterkati vode? — Vender Bpko vzdigne, in s palico dvakrat na skalo udari. Še le na drugi | U( Wc priteče vode, in sicer toliko, da se je napilo ljudstvo in | Ž!v ma. Gospoda je razžalil dvom, ki ga je imel Mojzes nad njegovo " eB edo, toraj mu reče: „Ker mi nisi popolnoma verjel, ne boš n Peljal ljudstva v deželo, ktero mu bom dal.' 1 k t Kmalo potem se Izraelci naveličajo vednega popotovanja J.!* 0 pušavi, in zopet zoper Boga in Mojzesa godernjajo. Zatoraj | jj°§ pošlje strupene kače med nje, njih pik je pekel kakor ogenj. rav veliko Izraelcev je bilo pičenih, jako veliko jih je pomeilo. 81 ljudstvo skesano pride k Mojzesu in pravi: „ G rešili smo, da 8 »>o govorili zoper Gospoda in zoper tebe; prosi, da nam odvzame '4čel“ Mojzes, poln usmiljenja in poferpljenja, jih usliši in prosi Za nje. Na to mu Gospod reče: „Naredi bronasto kačo ter jo na <°1 postavi; kdor koli bo pičen, in jo bo pogledal, bode živel! Mojzes tako stoii, in.vsi pičeni, ki so pogledali bronasto kačo, so 0i: draveli. ■«** e q f Bronasta kača je bila predpodoba Jezusa Kristusa na križi. j. 0 vsem, ki z vernim sercem nanj pogledajo, ozdravlja rane, ktere lln je naredila peklenska kača. 56 44. Balaamovo prerokovanje. n kad 'Polnu asa los. Izraelci so prišli do moabskih mej blizu Jorda‘> nom a Med Moabljani je živel mož, po imenu Balaam, ki , poznal sicer pravega Boga, vender pa se je pečal Mčo, vedežvanjem kakor neverniki. Do njega posije Moabljan % sm kralj , Balak po imenu, ter mu sporoči: „Glej , števil ljudstvo je prišlo iz Egipta , in se je ustavilo meni na¬ proti. Pridi toraj, in prekolni ga.“ Gospod pa se je ponO 1 prikazal Balaamu ter mu rekel: „ Pojdi tje, toda le sdPotei to stori , kar ti bom jez zapovedal /“ Balaam zjutraj vsčfTOu < in gre k kralju. iktero Kralj Balaama pelje na tri gore, od kodar je vio\ tabor izraelski, ter misli, da bo Balaam po njegov kodar si prišel J — Nato se Balaam zopet domu verni- oa r l ,?w Mi 45. Mojzesovo poslednje opominjanje in njegov* 1 sniert. f Prišli so dnevi, ko je mogel Mojzes ločiti se od svojega ljudstva. Tedaj mu reče Gospod: „Svojo roko vpričo vsega ljudstvi na Jozveta poldži, da je v prihodnje pokorno njemu. Mojzes to stori in ljudstvu še to le govori: „ Glejte, jez moram v ti paša ' 1 umreti, in ne pojdem čez Jordan. Vi pa pojdete in prejeli bost* lepo deželo v last. Varujte se toraj, da nikdar ne pozabite zavezi ki ste jo sklenili z Gospodom, svojim Bogom. Ljubite Gospoda i* vsega sercb, iz vse duše in iz vseh svojih moči! Spomnite se cel* poti, po kteri vas je Gospod štirdeset let vodil po pušavi, va s nasitoval in redil, kakor oče svojega sina. Vse njegove besede 1 sercu deržite, premišljujte jih s svojimi otroci, kadar doma sedite f »V tal Mii k tel k ( b( G 57 ? kadar sto na poti, kadar se ulegate spat in kadar -vstajate. [Polirajte zapovedi Gospodove, in blagoslovljene bodo vaše hiše in f“ Sa Polja: blagoslovljen bo sad vaše dežele in vaše živine; poslovljeni boste vi, kadar domu pridete in kadar greste od h' Ako pa nočete poslušati glasu svojega Gospoda, bo v vseh ' : al P re kletstvo prišlo nad vas. Nebo in zemljo danes kličem na fi «o, da sem pred vas postavil blagoslov in prekletstvo, življenje tam stnert. Izberite si toraj življenje za se in za svoj zarod! nO> * * Mojzes je ljudstvu obljubil še to: „Proroka,, meni vam bo Gospod obudil; tega poslušajte.“ sa ttem Mojzes ljudsto blagoslovi, in gre na goro „Nebo K . Z nje 'Sta jtn Gospod pokaže vso deželo kanaansko, rekoč: „To je dežela, . i kt er 0 sem obljubil Abrahamu, Izaku in Jakopu. Vidil si jo z očmi, V* Htijo pa ne pojdeš!“ Ta prekrasni pogled Mojzesa z veseljem ov hapolni. Zahvali se Gospodu za srečo, ki jo je namenil njegovemu Z 1 , Jldstvu, in mirno in srečno v Gospodu zaspi. — Ves Izrael je C°' trideset dni žaloval po pjem. ■oP 1(0 : lo$\ daj H % t 1 i fr ot v Mojzes je po svojih lastnih besedah podoba naj višega proroka . ez Usa Kristusa. On je tako kakor Jezus oznanoval postavo Božjo, in J® s čudeži, prerokovanjem in s svetim življenjem poterjeval, da je "*1 poslanec Božji. Še celo njegovo posamezno djanje je bilo nekaka Poreženikovemu podobno: Kot dete je ušel splošnji moriji grozovitega \ a raona, v pušavi ga je Bog v čudoviti prikazni pokličal in poslal, Mi je čudovito spremenjen, z daritvino kervjo je sklenil zavezo itd. )Vf> 46. Izraelci gredo v obljubljeno deželo. * * Po Mojzesovi smerti Bog Jozvetu tako le govori: »Vzdigni se, in pojdi čez Jordan! Kakor sem bil z Mojzesom, t& ko bom s teboj. “ Ljudstvo se toraj vzdigne proti Jordanu, in ^bovni pred njim skrinjo zaveze nesejo. Ko stopijo v Jordan, ki bil ob tretjem času narastel, obstoji voda, ki je od zgoraj te kla, in se ko gora nakopiči, voda pa, ki je bila spodaj, je v ^ertvo morje tekla. Ljudslvo pa je šlo skoz suho strugo. Ustavilo -- je pri mestu Jerihi. Tukaj so obhajali velikonočni praznik in ^ e dli pridelkov te dežele. Odsekmal je mana nehala. * Jeriho je bilo obzidano mesto in je imelo veliko bram- ^vcov. Zavoljo tega si ga ljudstvo ne upa premagati. Toda Gospod reče Jozvetu: „Pojdite vsi vojšaki skoz šest dni po enkrat ^ dan okoli mesta! Sedmi dan pa pojdite sedemkrat okoli mesta duhovni naj pred skrinjo zaveze hodijo in naj trobijo s trobentač in ljudstvo naj zažene velik krič: in ozidje mesta se bo iz A razvalilo. “ Jozve stori, kakor mu je Gospod zapovedal, in ko» so okoli mesta sedem dni. Ivo pa duhovni sedmi dan pri sedffl' obhodu zatrobijo s trobentami, Jozve vsemu Izraelu prač ^Zaženite velik krič, zakaj Gospod vam je dal mesto v oblast Zdaj vse ljudstvo zavpije, trobente zabučč, in beiž se poderil zidovi, da Izraelci mesto vzamejo brez truda. ki g ■»at * Po mnozih bojih se Jozve polasti vse dežele, ter J 1 razdeli z vadljanjem med dvanajstere rodove, na ktere so M razdeljeni Jakopovi sinovi *). Tako se je na tanko spolnilo, kv je bil Bog obljubil očakom Izraelovim. in Izr 6 e W f Obljubljena dežela in njema težavna pridobitev je podoba ok ljubljenih presrečnih nebes, kamor bomo prišli iz pušave tega ž'b T ’ Ijenja, ako si jih z velikim trudom privojskujemo. n>c na Jih ta le Pil to na ) Le duhovski rod Levijev ni dobil dela, ker je živel ob desetin 1 in daritvah. Namesto njega so pa Jožefovi mlajši dobili dva p® njegovih sinih Efrajmu iu Manasetu. Glej zemljovid. 59 il. Sodniki. Gedeon. t Dokler je živel rod, ki je bil zrastel v pušavi in je vidil čudeže, ktere je Bog delal po Mojzesu in Jozvetu, so Izraelci erS Zv est6 Gospodu služili. Novi rod pa je zopet hudo delal pred čspodom. Zoper prepoved Božjo so se jeli družiti z neverniki, ^ so prebivali okoli njih; so pa tudi začeli malikovati in posne¬ mati njih hudobijo. Zato jih je Bog v roke dal sovražnikom, kteri s ° jih hudo stiskali. Kadar so se pa poboljšali in se vernili zopet * fi ogu, se jih je zopet usmilil. Posipal jim je modre in serčne 'Če, ki so jih rešavali iz rok sovražnikov. Tem možem se je člo Sodniki, ker so jih reševali in vodili po Gospodovi postavi. ^ možjd so hili: Barak, Jefte, čudovito močni Samson, zmed Z8e h naj imenitniši pa je bil Gedeon. f G e d e o n je bil sin priprostega Izraelca in je živel ob tistem času, ko je bil Bog Izraelce zavoljo njih hudobij Madjanom v roke dal. — Vsako leto o žetvi so prihajali, in jim pokon¬ čali vse, kar je bilo zelenega. Ko se je enkrat spet bližala če V, se Izraelci k Gospodu obernejo ter ga pomoči prosijo, čspod pošlje angela k Gedeonu, ki je ravno v tlačivnici žito čpal in čistil, da bi ga Madjanom skril. Angel mu reče: „ Gospod tiodi s teboj, ti naj močnejši izmed mož! Pojdi, in reši Izraela iz f °ke Madjanov! 11 — Gedeon odgovori: „Prosim, moj Gospod, 8 čim bom rešil Izraela? Glej, moja rodovina je poslednja v ^unasetu, in jez sem naj mapjši v hiši svojega očeta.Gospod ^ mu reče: „Jez bom s teboj, in pobil boš Madjane ko enega ^oža. — f Kmali potem Madjani z veliko vojsko udarijo čez Jordan !li se všotorijo na veliki planjavi. Kar duh Gospodov navda Gedeona, čaelce skliče, in 32.000 mož se zbere okoli njega. Toda Gospod Čdeonu reče: »Preveč ljudstva je s teboj in Madjani mu ne ^odo v roke dani; sicer bi se Izraelci hvalili in rekli: s svojo Uločjo smo rešeni. Oznani ljudstvu: kdor je bojazljiv in plašljiv, se verne! 14 Na to se jih 22.000 verne, in le 10.000 mož ° 8t ane. Gospod zopet Gedeonu reče: „Še je preveč ljudstva, pelji č k vodi. Kteri bodo vodo iz periša pili, jih posebej odloči; čno tako te, ki bodo pili na pripogrjenih kolenih .“ In bilo je ® 300 mož, ki niso na tla pokleknili, ampak so naglo iz periša vsi drugi pa so na pripognjenih kolenih polagama pili. Na to Gospod pravi: „S temi 300 možmi vas bom reši!, vsi drugi tiuj se vernejo domii!' 60 t Vsi drogi množici Gedeon ukaže verniti se domu. Svo, 300 mož pa na tri trume razdeli, vsačemu da trobento v ro in prazen verč in gorečo baklo sredi verča, rekoč: „Kar bo 1 mene vidili delati, to delajte tudi vil “ Proti polnoči se ni homa bližajo šotorišu sovražnikov, ki so še terdno spali, in obstopijo od vseh strani. Gedeon gre v šotoriše, kar zatrobi 1 trobento, razbije verč, zasuče gorečo, baklo ter zavpije: „M Gospodov in Gedeonov!" Ko bi z očmi trenil, ravno tako nje# ljudje store. Strah in groza spreleti sovražnike, vse šotoriše. Bite storil Prav: odgo stara t&čn se i bilo zmoteno; vpijejo, tulijo in beže ter se med seboj more. Izraelci, ko zvedd slavno zmago svojih, se' vzdignejo kakor en J # 1 ter Marjanom pot zapro. In tako se smed 135.000 Madjanov 1 15.000 domu verne. Izraelci pa so imeli mir veliko let. reč žen gre Ha k 0 ' jin go: Od je, od ve 48. Kako .je Kuta ljubila svojo taščo. t Ob času, ko so v Izraelu gospodovali sodniki, je H j enkrat lakota v deželi. Neki mož iz Betlehema se tedaj preS f s svojo ženo in z dvema sinovoma v Moabsko deželo. Njemu J bilo ime Elimelek, njegovi ženi pa Noema. Čez nekaj Elimelek umeije, deset let pozneje nmerjeta tudi sinova, ki sta ? bila oženila pri Moabljankah. Noema se od tod vzdigne in s ' verne v svojo domovino. Njeni sinahi, Orfa in Ruta, jo spremlja*' Se bi P< s« v< si b Ul 61 Svoj ■ r« 1 ) 0 - n( in 'bi f Jl n jegi še, ni° v ' sit j a sl s g ib t Ko ste jo že daleč spremile, jima Noema pravi: »Ver- Blte se v hišo svoje matere, Gospod naj vama poverne, kar ste borile meni in ranjkiina!" Onedve se jamete jokati na glas in Pravite: „S teboj pojdeve k tvojemu ljudstvui“ — Ona jima Ogovori: „Vernite se, moji hčeri! zakaj hočete z menoj? s *ara sem že, vajina stiska pa bi me še bolj težila. " Zdaj se *ačnete še britkeje jokati. Vender pa se Orfa da pregovoriti, Se od svoje tašče poslovi in se domu verne. Ruta pa pri nji ostane ter reče: „Kamor¬ koli pojdeš ti, pojdem tudi jez, in kjerkoli osta¬ neš ti, ostanem tudi jez. Tvoje ljudstvo je moje ljudstvo, in tvoj Bog je moj Bog. V deželi, kjer boš pokopana ti, hočem umreti tudi jez.“ Zdaj ji Noema več ne brani, in šle ste skupaj ter prišle v Betlehem. t Ravno so ječmen želi, ko pridete v Betlehem. Ruta Noemi reče: „Ako hočeš, pojdem na polje in bom pobirala klasje, ki za Senjci ostaja." Noema ji odgovori: »Le pojdi, moja hči!" Ruta gre. Primeri se pa po volji Božji, da Ruta klasje pobira ravno Pa njivi, ki je bila Bocova. Boc pa je bil bogat rim-ž in Elimele- fcove rodovine. In glej, on sam pride tisti dan k ženjeom, ter •lito reče: „Gospod z vami." Oni mu odgovore: „Gospod te bla¬ goslovi." Ko pa zagleda Ruto, vpraša: »Čigava je ta deklica?" Odgovore mu: »To je Moabljanka, ki je prišla z Noemo; prosila je, da bi smela za ženjci hoditi in ostalo klasje pobirati, in °d jutra do zdaj je na polji, in se ni še trenutek ne domu v ernila. “ f Zdaj Boc prijazno reče Ruti: »Poslušaj, hči! Derži se 'e mojih dekel, in kjerkoli bodo žele, pojdi za njimi; ukazal s eru svojim hlapcom, da naj ti nihče ne bode nadležen. In ko bi te žejalo, pjj iz posode, iz ktere pijč moji ljudje." Ruta se Ponižno do tal prikloni, ter mu pravi: »Od kod ta sreča, da Sem jez tujka milost našla pred tvojimi očmi?" On ji odgo- v ori: »Vse mi je bilo povedano, kar si storila svoji tašči po Sfnerti svojega moža. Gospod naj ti poverne!" Potem ji reče: „Ko bo prišel čas za jed, sem le pridi, z nami jej in svoj kruh ■boči v kiš!“ Ko je tedaj prišel čas za jed, Ruta k ženjeom 62 prisede in je to, kar se ji je dalo, in nekoliko še za Noef na stran dene. Potem precej vstane, in pobira klanje do mrak 1 Boc je pa bil zapovedal svojim hlapcom: „Nektere svojih snop ( nalaš tje verzite in jih pustite ležati, da jih brez strahu poberej t Ko je zvečer klasje s paličico otepla, je dobila skorf tri merice ječmena. Nese jih domu svoji tašči, in tako tudi ostani' jedi. Drugo jutro pa in več dni zapored je šla vselej zopet * Bocovimi deklami, in je ž njimi žela dotlej, dokler nista bil ječmen in pšenica v skedne spravljena. t Nekoliko potem Boc Ruti reče: „Moja hči 1 vse mesj ve, da si pobožna ženka. In vzame jo za žen<5. Gospod J' blagoslovil njun zakon, ter jima je dal sina, ki se mu je reki' Obed; Obed pa je imel sina Isaja, očeta Davidovega, iz čeg 11 ' rodu je bil rojen Odrešenik svetž. 49. Samuel. Helijeva hudobna sina. ha; se a n tei sp : ga Sa 'jv SM od dr ta sli Si st Ob času, ko je včliki duhoven, Heli, bil sodnij 1 sta živela dva pobožna zakonska človeka, Elkana Ana po imenu. v Ana ni imela otrdk, in je bila zavoljj tega žalostna. Sla je enkrat v Gospodov šotor, ki J* bil v Šilu, in je, milo jokaje se, molila Gospoda, te* «1 G P P s v ( ii 5 t ( ) ,efl> a,V )P* 4 of ( inl' bil est ! i 1 0 ¥ iih w ,ljc tet (53 ftl h obljubo storila, rekoč: „Gospod vojskinih trum, ako Se mene spomniš, in mi daš sinu, dala ga bom tebi vse ^ni njegova življenja!“ Gospod usliši njeno molitev, * e r ji dd sinu, kteremu je bilo dano ime Samuel, t. j. s Prošen od Bogd. Ko je bil Samuel tri leta star, nese f? a k Heliju v Silo, da bi Gospodu služil v šotoru. In Samuel je Gospodu služil, je rasel in je bil Bogu in 'judčm prijeten. * * Heli je imel dva sina, reklo se jima je Ofni in Fin e e s. Bila sta zelo hudobna in sta še celo ljudi odvračala 0( 1 daritev, če je kdo prišel v Silo in prinesel Gospodu dar, sta •Ked tem, ko se je kuhalo mesb, s triroglatimi vilicami v pisker ftfigala in mesč jemala za se. Še celo, preden je bila mast Ožgana, surovo meso sta ljudem po sili jemala. Heli je vse to s bšal in tudi zvedil, da sta še druge hudobije uganjala v svetiši. ®icer ji je posvaril zavoljo tega; da bi jima dal starček hujši s trah, za to je bil premehak. * * Nekega dnč se je tedaj zgodilo, da je Heli eno noč s Pal v predvoru svetega šotora. Samuel pa blizu njega. In Gospod zakliče: „Samuel, Samuel l“ On mčni, da ga kliče Heli, Precej vstane, teče k Heliju, in pravi: „Glej, tu sem!" 4 — Heli Pa mu reče: „Jez te nisem klical. Verni se in spi! 44 — Samuel Se verne in zaspi. Gospod Samuela spet pokliče. Samuel zopet v stane, gre k Heliju in pravi: „Glej, tu sem, ker si me klical/" On pa mu odgovori: „Jez te nisem klical, moj sin, verni se 1,1 spi l“ — Kmali potem v tretje Gospod pokliče Samuela. Ko Samuel zopet pride k Heliju, Heli spoznh, da kliče Gospod '"ladenča, in mu reče: „Pojdi in spi, in če te še pokliče, reci: Oovčri, Gospod, tvoj hlapec posluša^ 44 Samuel gre in spet zaspi; Gospod ga spet pokliče, kot poprej: „Samuel! Samuell“ Samuel r eče: „Govčri Gospod, tvoj hlapec posluša/ 4 Gospod tedaj reče Samuelu: „Dan se bliža, da bom Helija in njegova sinova kaznoval. On je vedil, da njegova sinova nespodobno ravnata, Pa ji vender ni strahoval/ 4 Za jutra Heli Samuela pokliče in pravi: ,,Kaj je Gospod s teboj govoril? Prosim te, nikar nič ne skrivaj/ 4 Tedaj mu Samuel vse povč. Heli, ponižno v dan, odgovori: ,.Gospod je, naj stori, kar je dobro v njegovih ®ččh/‘ * * Nekaj let potem se prigodi, da Filistejci Izraelce, ker s ° bili Gospodu nezvesti, hudo stiskajo. Izraeli toraj gredč nad Filistejce na vojsko. Komaj pa se začne boj, pobegnejo Izraelci Pred Filistejci v svoje šotoriše, in pobitih jim je bilo okoli + 000 mož. Zdaj pravijo starašini Izraelski: „Prinesimo skrinjo 64 zaveze sem, da nas reši iz rok naših sovražnikov!“ Tedaj v Sil ( po skrinjo zaveze pošljejo, in spremljata jo v šotoriše Helijev* sinova. Filistejci z dvojno močjo zopet nad Izraelce planejo, # jih še huje otep6. Padlo jih je 30.000 mož, med kterimi st* bila tudi obš, sina Helijeva, in še celo skrirga zaveze je bil* zajeta. Heli, ko sliši žalostno novico, znak s stola pade, zlomi s 1 vrat in umerje. * Filistejci skrinjo zaveze vzamejo, in jo nesejo v tempelj Dagona, svojega malika. Ko pa drugo jutro vstanejo, glej, Dago* z obrazom na tleh leži pred skrinjo Gospodovo. Verh tega Bož Felistejce še z mnozimi nadlogami obiše. Njih polja jim miS' pokončajo, v mestih in vaseh pa zboli in umerje veliko ljudi Filistejci se tega zelo prestrašijo, in pravijo: „Skrinja Izraelovega Boga naj ne ostane pri nas, zakaj terda je njegova roka nad nami."' — In naložili so skrinjo Božjo na voz, v kterega so vpregli dve doječi kravi. Kravi pa ste šle naravnost po poti: ki derži v Betsames, in tako je skrinja spet prišla v deželo izraelsko. * Med tem je bil namesti Helija Samuel sodnik. On Izraele« skliče, jim njih pregrehe očita in pravi: „Ako se iz vsega svojega serca vemete k Gospodu, vas bo otel z Filistejskih rok." Izraelci se postijo in pravijo: „Grešili smo zoper Gospoda.“ Na to se jib Gospod usmili, ter jim da tako slavno zmago nad Filistejci, da si veliko let več ne upajo hoditi do Izraelske meje. Cf i »i v$ >> je P< S: d< tt S b ri G G P ti z •50. Kraljestvo ustanovljeno. Savel pervi kralj' t (1095 pred rojst. Krist.) z 5 Ko se je Samuel postaral, vsi Izraelovi starašim’ s pridejo k njemu ter mu pravijo: »Postavi nam kralja* 1 kakor ga imajo vsi narodi!“ Ta govor Samuelu ni bil 1 všeč, ker je hotel, da ostane Gospod sam njih kralj- Bog pa mu vender reče: „Slušaj njih glas; vender pa ; jim naznani pravice, ktere ho imel kralj nad njimi.' ; Oh tistem času k Samuelu pride mož Benjaminovega rodu, S a v e 1 po imenu. Bil je mlad in lep junak, od pleč in više je molel čez vse ljudstvo. Ni ga bilo med . Izraelovimi otroci goršega od njega. Ko ga Samuel zagleda, mu Gospod reče: „Glej, to je mož, ktereg« mazili, da gospoduje nad mojim ljudstvom." — Samuel vzame posodico z oljem, ga nad njegovo glavo izlije, 65 rekoč: „Glej, Gospod te je mazilil v kneza čez svoje ljudstvo.“ Potem ga postavi pred vse ljudstvo, rekoč: »Glejte ga, kogar je Gospod izvolil. Ni mu ga ena- e ega med vsem ljudstvom." In vse ljudstvo je zavpilo: »Živi, kralj!" * * Gospod je bil s Savlom, in mu je dal zmago nad 'šemi sovražniki Izraelovimi. Enkrat pa Samuel Savlu reče : »Tako govori Gospod vojskinih trum: Premišljeval sem, kaj le Amalek storil Izraelu, ko je šel iz Egipta. Toraj pojdi in Pobjj Amalečane, nič njihovega blaga pa ne jemlji za se! " Savel tedaj ljudstvo skliče in Amalečane pobije. Ali Gospo¬ dove besede ni spolnil, ampak prideržal si je naj lepše čede: tudi si je v svoji prevzetnosti postavil prema gavski oblok. — Samuel Savlu naproti gre ter mu ves nevoljen pravi: „Kaj je beketanje čed, ki šumi v mojih ušesih?" Savel se izgovarja tekoč: „Zanesel sem naj boljšim ovcam in govedam, da jih Gospodu darujem." Toda Samuel mu odgovori: „Ali mar hoče Gospod žgavnih in klavnih darov, in ne veliko bolj, da se Posluša njegov glas ? Pokoršina je boljša, kakor darovi. Ker si tedaj zavergel Gospodovo besedo, je tudi Gospod tebe Zavergel. Nič več ne bodeš kralj." 51. David pastirček. * Samuel je kralja Savla serčno ljubil; zato ga je zelo bolelo, da ga je Gospod zavergel. Nekega dne mu Gospod toraj reče: „Doklej boš še Savla obžaloval? Napolni svoj rog z oljem, in pojdi k Isaju v Betlehem; zakaj izmed njegovih sinov sem si kralja izvolil." Samuel gre v Betlehem, tam Go¬ spodu daruje in na skrivnem povabi Isaja in njegove sinove b daritvi. Naj starji sin, lep in velik mož, pervi vstopi. Samuel •»isli: „Ta le bo Gospodov maziljenec." Ali Gospod mu reče: »Ne glej na njegovo postavo in visokost. Njega nisem izvolil; *akaj jez ne sodim po pogledu človekovem." Potem Isaj svojih sest druzih sinov po versti pripelje pred Samuela. To da Samuel reče: „Nobenega izmed teh ni Gospod izvolil; ali so to že vsi tvoji sinovi?" — Isaj odgovori: „Še naj manjši je °stal, namreč David, ki ovce pase." Samuel na to reče: »Pošlji po-njl“ Ko pride David, Gospod Samuelu reče: „Vzdigm s e, ter ga mazilil" — Samuel tedaj vzame rog z oljem in ga kazili vpričo njegovih bratov, in Duh Gospodov je bil od tega dneva z Davidom. Schuster, Bibl. Gesch. slov. 5 66 * * In Gospodov Duh je šel od Savla, in hud duh ga je nadlegoval; in bil je ves pobit, otožen, klavern in žalosten. Ko Savlovi služabniki to zapazijo, mu pravijo: „ Poiskati ti hoče¬ mo moža, ki zna na citre brenkati, da zabrenka pred teboj in da ti odleže.“ Eden izmed služabnikov pa še pristavi: „Glej, jez poznam naj mlajšega sina Isajevega, Betlehemljana, ki zna dobro brenkati, ki je silno močen korenjak in junašk mož in moder v besedi. “ Tako pride David k Savlu. Savel je kmali začel Davida zelo ljubiti in izvolil si ga je za oproda, t. j- vojaka, ki mu je orožje nosil. Kakor je prišel hudi duh nad Savla, mu je David na citre zabrenkal, in Savlu je odleglo. 52. Davidov boj z velikanom Goljatom. * * Filistejci se zopet vzdignejo z vojsko na Izraelce* Filistejci so stali na gori od te strani, Izraelci pa na drug' gori njim nasproti, tako da je bila dolina med njimi. Kat stopi iz Filistejskega šotoriša velikan, Goljat po imenu. On ni bil le veči od drugih navadnih mčž, ampak tudi zelo močan- Imel je na glavi bronasto čelado, oblečen je pa bil v luskinast oklep, ki je tehtal več od centa; na nogah je imel bronaste ikorne; bronast škit mu je pokrival rame, in drog njegove 67 St >liee je bil kot tkavsko vratilo. Ta velikan toraj stopi pred ^raelove verste in kliče: „ Izvolite izmed sebe mo ik, in naj gre ^°li na posebni boj. Ako on pobije mene, bomo mi vaši sužnji; ' :l ' pa jez premagam njega, in ga ubijem, boste vi služili a atn.“ Ko pride potem k svojim, pravi: „Danes sem zasmehoval kraelove trume.” Tako je ta Filistejec hodil jih zasramovat sjutraj in zvečer štirdeset dni; Savel in Izraelci pa so se ga s Hno bali. * * Ker so bili Davidovi trije starejši bratje s Savlom na Y °jski, se je David od Savla domu vernil, da bi pasel čedo Sv ojega očeta. Isaj tedaj reče Davidu: „ Pojdi v šotoriše k Sv ojim bratom, in glej, kako jim je.“ David se vzdigne in pride k svojim bratom. Še ž njimi govori, kar Goljat pride iz šotora filistejskega, in Izraelce zasmehuje. David to sliši in reče: »Kdo je ta Filistejec, ki zamehuje vojsko živega Boga ? “ Pred ®avla stopi in pravi: „ Nikomur naj serce ne upada zavoljo Kjega; jez, tvoj hlapec, pojdem ter se bom bojeval zoper Filistejca.” Savel pa mu pravi: „ Ti ne moreš zoper tega Filistejca bojevati se, zakaj mladenič si še, on pa je že z Mladega vojšak.” David odgovori: „ Pasel sem čedo svojega °četa. Ako je prišel lev ali medved in je vzel ovna izmed ^ede, tedaj sem tekel za njima, ter sem ga jima iztergal iz ■ifela; in ako sta se zoper mene vzdignila, sem ji za brado Ugrabil, davil in ubil. Ravno tako zdaj pojdem in bom ljudstvu y 2el osramotenje. Gospod, ki me je otel iz levove in medve¬ dove roke, me bo tudi rešil iz roke tega Filistejca.” Nato ®avel reče: „Pojdi, in Gospod bodi s teboj.” * * Zdaj Savel Davida obleče v„ svoja oblačila. Da mu na glavo bronasto čelado, in z oklepom ga obdii. Ali David ne •»ore hoditi v orožji, zakaj tega ni bil vajen; sleče se toraj, Vž ame svojo palico ter si izbere pet prav gladkih kamnov iz dotoka, jih dene v pastirsko torbico, vzame pračo v roke in gre nad Filistejca. Ko Filistejec Davida ugleda, pravi: „Ali 8 rin mar pes, da greš s palico k meni? Le pojdi k meni, in d*l bom tvoje mesč pticam pod nebom in zverinam po ž ®ndji.“ — David mu pa odgovori: „Ti greš k meni z mečem sulico in s škitom; jez pa grem k tebi v imenu Gospoda Y °jskinih trum, kterega si danes zasmehoval.” Goljat se vzdigne 'h se bliža Davidu. Tudi David hiti in teče v boj, seže v tor- fiico, vzame kamen, ga dene v pračo, pračo zasuče, kamen *Užene ž njo, ter zadene Filistejca v čelo tako močno, da je Sadel na svoj obraz na zemljo Filistejec. Potem David k Fi- fistejcu stopi, mu vzame meč, mu ga potegne iz nožnic, ter 68 mu odseka glavo. Ko vidijo Filistejci, da je mertev naj moč' nejši izmed njih, pobegnejo; Izraelci pa se vzdignejo za njimi) jih pode, veliko jih pobijejo, in planejo nad njih šotoriše. 53. Jonatanova ljubezen in Savlovo sovraštvo Davida. * Ko Savel z Davidom domu gre, jima pridejo naprot' žene iz vseh mest z bobni in cimbalami, ter plesaje prepevajo 1 „ Savel jih je pobil tavžent, David pa deset tavžent.“ Savel Se silno razserdi, in od tega dne več z lepim očesom ne po' gleda Davida. Drugi dan pa hudi duh napade Savla. David pred njim brenka kakor vsak dan. Kar Savel sulico, ki jo j e imel v roki, va-nj zažene ter misli, da bo Davida k steni pri' bodel ž njo. Ali David se umakne, in sulica se v steno zasadi' — Nekoliko potem Savel Davida postavi za višega čez tavžeD* mož, ter mu obljubi svojo hčer Miholo, ako pobije sto FiM stejcov. Savel je namreč mislil, da bo tako David prišel Fili' stejcom v roke. Ali David pobije dve sto Filistejcov, in v= e ljudstvo ga je ljubilo. f To Savlu obudi sum, da David hrepeni po kraljeve# sedeži, in še bolj se razserdi. V svojem slepem sovraštu st> celč svojemu sinu Jonatanu in svojim služabnikom ukaže, um°' riti Davida. Jonatan pa, ki si je bil Davida močno priljubil' in ž njim sklenil zavezo priserčne ljubezni, svari Davida P° (59 ^dolžnem preganjanega, pred svojim očetom. Verli tega tudi Sv ojemu očetu, ko ga vidi dobre volje, reče: „ Kralj! ne pregrešuj 8e zoper Davida; saj se on ni pregrešil zoper tebe in njegova ^Dnja so tebi zelo koristna. On je svoje življenje prostovoljno Postavil v nevarnost in je umoril Filistejca. Zakaj se toraj hočeš Pogrešiti nad nedolžno kervjo?’" — Ko Savel to sliši, utolaži se 1,1 priseže: „ Kakor resnično Gospod živi, naj ne bo umorjen 1 “ Jonatan tedaj pelje Davida spet k svojemu očetu, in David je bil Pri Savlu kot poprej. t Prične se pa na novo vojska, David se toraj vzdigne, se v °jskuje zoper Filistejce, jih pobije, in bežali so pred njim. Zdaj hudi duh zopet v Savla pride, in ta zopet sulico v Davida zažene; Sli zopet se David umakne, in zbeži. Ko je nekoliko potem Jonatan zavoljo Davida zopet govoril s svojim očetom, se Savel razserdi in reče: „Dobro vem, da ljubiš Isajevega sinu, sebi v Sramoto in škodo; zakaj dokler on živi, ti kraljestva ne dosežeš; Pri te priči pošlji po-nj, zakaj sin smerti jel“ Jonatan odgovori: »Zakaj bi umeri? Kaj je storil?“ Nato Savel sulico zagrabi, Ja bi prebodel Jonatana. Jonatan zbeži in nevarnosti uide. Iz Pega pa spozna, da je Savel sklenil Davida umoriti. Zavoljo tega gre Jonatan k Davidu v skrivališe ter se jokata oba; Jonatan pa Pravi: „ Pojdi v miru! Kar sva si v imenu Gospodovem prisegla, pri tem naj ostane!“ 54. Davidova velikodušna ljubezen. t David ni bil nikjer varen pred Savlom, toraj beži na gore Judove. Smertne nevarnosti ga obdajajo od vseh strani. Toda David ne obupa. Z mislijo se tolaži: „Kdor prebiva pod v arstvom Najvišega, je varen in nič se mu ni bati.“ Njegovo zaupanje v Boga pa tudi ni bilo osramoteno. Bog ga ne reši ! le iz vsega Savlovega zalezovanja, temuč mu še celo da Savlovo življenje v roke, da je poskusil njegovo čednost. David poskušnjo slavno prestoji. t Savlu je bilo povedano, da je David skrit na neki gori. Savel se toraj vzdigne s 3000 možmi, da bi poiskal Davida. Ho David to zve, pride skrivši na tisto mesto, kjer je Savel Prenočeval. Vidi, da vse spi po šotoru, gre natikoma z Abi- Sajem, svojim tovaršem, v Savlov šotor ter ga najde, ko je spal. Tudi Abner, Savlov vojvoda, in ljudstvo okoli njega spi. 70 sovražnika v roke; zdaj ga bom tedaj s sulico enkrat zabodel k zemlji, in v drugič ne bo treba.“ David pa mu pravi: „b' e umori ga; zakaj kdo bi stegnil svojo roko na maziljene* Gospodovega, in bi bil nedolžen? Vzemi sulico, ki je pri rje - govi glavi, in kozarec za vodo, in daj ji meni, in odriniva! To se zgodi, in ni" kdo ne vidi in n* čuti nič. Ko David vernivši se pride veri gore, zavpije prod Abnerju in pravi s „Zakaj nisi varoval svojega Gospoda kra¬ lja ? Poglej, kje je kraljeva sulica, kje kozarec za vodo 1 Savel se na Davidov glas zbudi, in reče: „Ali je to tvoj glas, moj sin Davidi" David odgovori: „Moj glas je, gospod moj in kralji Zakaj vender pre¬ ganjaš mene, svojega hlapca? Kaj hudega sem ti storil?" — Savel zdaj spozna svojo krivico in pravi: „Grešil sem, verni se, moj sin David! Nič več ti ne bom kaj žalega delal. Bodi blagoslovljen) moj sin Davidi" Potem se v miru ločita. * * Ne dolgo potem je bil med Izraelci in Filistejci boj na gorah Gelboe. Ker je Savel vedil, da ga je Bog zapustil, zato je trepetaje šel na vojsko. Veliko Izraelcov pade v boji, med njimi tudi Jonatan in dva druga sina Savlova. Poslednjič je bil tudi Savel sam, ki se je serčno vojskoval, s sovražno sulico težko ranjen. Filistejci so od vseh strani planili nanj, ter so ga hotli vjeti. Savel pa, da bi ne prišel sovražnikom v roke, popade meč in se obupno sam nanj natakne, in umerje. L 5 i I j F s j a "v i i t t ( 1 t David je bil tedaj rešen svojega naj večega sovražnika. Ko mu je bila naznanjena Savlova smert, se je pa v svoji bla- gOBerčni ljubezni spominjal le njegovih dobrih lastnosti. Od ža¬ losti je pretergal oblačila, se je milo zjokal in rekel: „Gore Gelboe 1 posehmal naj ne pada na vas ne rosa, ne dež 1 Kako so popadali junaki v boji! Savel in Jonatan, ljubezrijiva in lepa v svojem življenji, tudi v smerti nista bila ločena. Moj brat Jonatan! Kakor ljubi mati svojega edinega sina, tako sem jez tebe ljubil I" 7i lil. Moč izraelskega ljudstva; ali od Davida do Soboama (1055—975 pred rojst. Kr.). 55. David, pobožni kralj. Njegova skerb za vnanjo službo Božjo. Po Savlovi smerti izraelsko ljudstvo Davida za kralja izvoli. V Jeruzalema si kraljevi sedež izbere. Kanali začne sloveti njegovo imč po vseh deželah; za¬ kaj hil je jako hraber in imel je okoli sebe trideset Junakov, ki so opravljali imenitna djanja. Z njimi v je Premagal Filistejce in veliko druzih ljudstev. — Se davnejše je bilo njegovo vladanje zavoljo skerbi, ki jo je imel za srečo svojega ljudstva. Ker ga je navdajal strah Božji, je bil pravičen do vsega ljudstva, in si je ?olil tudi take svetovavce, ki so mu pomagali, pravično 'n modro vladati. Se bolj goreče je skerbel za Božjo čast. * * Tik Jeruzalemskega mesta je bil lep hrib Sion po knenu. Na tem hribu David drag in krasen šotor za skrinjo zaveze Opravi. Ko je bil dodelan, jo ukaže z veliko slovesnostjo vanj 'testi. Brez števila ljudstva se zbere; vsi knezi izraelski v škerlat °blečeni, duhovni v svojih naj slovesniših oblačilih in nič manj kot 3000 oboroženih mož jo spremlja. o Ti, ki pred njo in za njo gredo, na harpe in citre, na zvot' čeke, bobne in cimbale brenkajo. David sam, grede pred duhovi od veselja raja in na barpo brenka. Prepeval je pa: ,, Gospod, kdo bo prebival v tvojem šotoru' ali kdo bo počival na tvoji sveti gori ? Kdor hodi brez madeža in pr*' vico dela; kdor resnico govori v svojem sercu; kdor s svojim jezike * 1 ne goljufa, tudi ne dela hudega svojemu bližnjemu, in zasramovanj ne sprejema zoper svoje bližnje; kdor svojega bližnjega ne goljuf’ in svojega denarja ne daje na obresti in ne jemlje daril zoper n e ' dolžnega. Kdor tako dela, ne omahne vekomaj." t Kolikorkrat leviti, ki skrinjo nosijo, po šest stopinj stor^ David vola in ovna daruje. Še veče dari pa daruje, ko je bil* skrinja postavljena v svetem šotoru. Duhovne razdeli na 24 verSl da verstama opravljajo sveto službo. Eavno tako tudi levite razdeli' Izmed njih ne izvoli nič manj ko 4000 pevcov, da so verstama * čast Božjo peli svete pesme in igrali na glasbino orodje. V S k i G n it a b 1 Vi in 56. Davidovo prerokovanje od Zveličarja. 8 David je tudi, pastirček še in zdaj ko kralj, y Božjf poveličevanje zlagal svete pesmi, kterim pravimo psalmb in je v vseh rečeh ravnal po volji Božji. Zavoljo teg 9 ga Gospod blagoslovi, da se mu izide vse po sreči, i fl mu tudi obljubo di, vekoč: „Iz tvojega rodu boi’ 1 obudil enega, čigar sedež bo terdno stal n® v vekomaj. Jez mu hočem Oče biti, on pa ml j bodi sin.“ a f Bog je Davidu dal tudi dar prerokovanja. Naj imenitnih j njegovo prerokovanje od Božjega Odrešenika in od njegove svet® 8 cerkve je: ^ t Gospod mi je rekel: Ti si moj sin, danes sem G )j rodil. Poželi od mene, in dati hočem nevčrnike v tvojo dedinj j, in v last tečaje sveta. „V njegovih dneh bo vzhajala pravica in polnost ] miru. Pred njim se bodo priklanjali Etijopejcb ( kralji iz Tarza in otokov mu bodo daro^ i darovali; kralji iz Arabije in Sabe bodo dar 1 $ • 1 • u J , prinesli. 1 „Jez sem červ, ne pa človek: ljudčm v zasmeh o' t vanje in zaničevanje. Vsi, ki me vidijo, se m 1 s posmehujejo, in z glavo majajo. Derbal hudob" x nežev me je obdala; roke in noge so mi prebodih j 73 ^oja oblačila med se razdelili, in za mojo 10 bi ek o so vadljali/ „Ti, o Gospod, ne bog pustil moje duše v peklu, in tudi ne boš pripustil svojemu žetemu viditi trohnobe." „Odprite se večna vrata, da pojde noter slavni palj! Ti greš na višave, vjete pelješ jetnike, 'h darila seboj jemlješ za ljudi. Hvalite Gospoda, hvalite Bogi, ki gre nad nebesa 11 e b e s proti izhodu/ „On je rekel mojemu Gospodu: Vsedi se na ll iojo desnico, da tvoje sovražnike položim v pod¬ kožje tvojih nog. Gospod je prisegel in se ne bo kesal: Ti si duhoven vekomaj po redu ^felkizedek a/ David, Čigar rodu je Zveličar, ki 8e večkrat imenuje sin Da¬ vidov, je tudi zveličarjeva predpodoba: v rojstnem mestu, v tihoti 1,1 nizkosti, v kteri je živel v svoji mladosti, v zmagi sovražnika ^ožjega ljudstva, ko kralj in prerok. 57. Absalom se spunta zoper svojega očeta in je kaznovan. * David, dasiravno poprej ves po volji Božji, se je bil Vendar že poznejša leta dvakrat hud6 pregrešil, s prešestvom z Urijevo ženo in z ubojem nedolžnega Urija. Gospod je toraj k njemu poslal preroka Natana, da mu je očital hudo pregrešenje. David je spoznal svojo pregreho in ves skesan rekel: „Grešil 8 em zoper Gospoda/ Na to pravi Natan Davidu: „ Gospod ti je greh ovdzel; vender pa naj ti umerje naj mlajši sin/ K ti časni hazni mu jih je Bog še reč dodal. David jih je pa ves vdan Prenašal in si tudi še sam prostovoljno nalagal ostro pokoro. * Naj hujšo šibo mu je spletel poredni Absalom, njegov lastni sin. — Absalom je bil naj lepši mož v vsem Izraelu, bd podplatov do temena ni bilo madeža na njem. Zlasti pa je truel lepe dolge lasč. Da bi se ljudje zgledovali nad njim, zato omisli vozov in konjikov in 50 mož, ki so pred njim hodili. *erk tega je vsako jutro stal pri vratih kraljevega poslopja. Vsakega, ki je imel kako opravilo pred kraljevo sodbo, je k tebi poklical, prav prijazno ž njim govoril, ter mu na zadrge rekel: „Tvoje govorjenje se mi dobro in pravično zdi: pa kralj ni postavil nikogar, da bi te poslušal. O, ko bi bil jez 74 0 postavljen za sodnika čez yso deželo, vse bi po pravici sodili Ko je kdo — ganjen, da je bil tako prijazno sprejet, — pred njeg* na kolena padel; mu je podal svojo roko, ga objel in poljubil' S to zvijačo si je naklanjal in tudi naklonil serca Izraelovih mož' * Ko je mislil, da si je že zadosti sere pridobil, nekeg* dne k očetu kralju gre in pravi: „Rad bi v Hebron šel, da spolnim obljubo, ki sem jo Gospodu naredil/ — Kralj mu od¬ govori: „Pojdi v miru/ Absalon pa iz Hebrona pošlje ogled¬ nikov po vseh Izraelovih rodovih, ter jim veli reči: »Kakor hitro boste slišali bučanje trobent, recite: Absalom je kralj 1 Hebronu!" In res, velik punt se vzdigne, preslepljeno ljudstvo od vseh strani prihaja in se zbira okoli Absaloma. Ko David to zve, reče svojim služabnikom : „ Vzdignite se, bežimo, da nas n o napade Absalom in ne pokonča nas in mesta/ — David tedaj s svojimi ljudmi iz Jeruzalema čez potok Cedron peš in jokaje gre na Oljsko goro. Ko pa dalje beži, sreča ga mož iz hiše Savlove po imenu Semej, Meri je kamne lučal vanj, preklinjaje ga, rekoč: »Pojdi iz dežele, pojdi, ti mož kervi/ Abisaj ne¬ voljen zoper to hudobjjo kralju reče: »Zakaj preklinja ta pe 8 mojega gospoda kralja? Pojdem, in mu bom odsekal glavo! Ali kralj mu pohlevno in mirno odgovori: »Pusti ga preklinjati/ zakaj morebiti, da se Gospod ozre na mojo nadlogo, in da mi z dobrim poverne današnje preklinjanje / * David potem gre s svojimi ljudmi čez Jordan. Ko mu pa Absalom tje naproti hiti, se David pripravi za boj, rekoč: »Tudi jez grem z vami v boj!“ Vojšaki mu odgovorč: »Ne hodi! zakaj ako bi tudi izmed nas polovica padla, ne bodo veliko marali; ti pa sam veljaš za deset tavžent/ Tako tedaj kralj ostane zad, zapovč pa Joabu in vsem poglavarjem: „ Ohranite mi mladenča Absaloma / V velikem gozdu se boj začne, in pobita je bila Absalompva vojska. Absalom na mezgo pobegne. Ko me¬ zeg pride pod košat velik hrast, Absalomova glava z dolgimi lasmi na hrastu obvisi in mezeg, na kte- rem je sedel, izpod njega zdirja. To vidi nekdo in Jo¬ abu povč. Joab tri sulice v roke Vz arae, leti k hrastu in jih Absalomu v nehvaležno serce zasadi. * n ko Se živi na hrastu in vise trepeče, deset Joabovih mladenčev v® priteče; oni mahnejo po njem in ga ubijejo. Potem njegovo ‘ruplo veržejo v globoko jamo in silno velik kup kamenja nanosijo aanj. * Poslanec Davidu oznanilo prinese, da se je boj zanj srečno Ošel David pa precej vpraša: „Je li dobro mladenču Absa- *°tttu?“ Poslanec odgovori: „Kakor njemu, bodi vsem sovražni¬ kom mojega kralja." — David na to začne zelč žalovati, in jokaje Se > govori: „Moj sin Absalom! Absalom moj sin! Kdo mi da, 'O bi bil jez umeri namesto tebe, Absalom, moj sin, o Absalom, ^oj sin! “ Ko se David verne v Jeruzalem, mu vse ljudstvo na¬ proti pride ter ga z velikim veseljem v mesto pelje. f David je Jezusu zelč podoben tudi v tem, da je šel čez po- to k Cedron na oljsko goro, da je blagoserčno odpustil svojemu pre- SJ&njavcu in zasmebovavcu, in slovesno šel po zmagi v mesto Božje. ^8. Davidovo poslednje opominjanje in njegova smert. t Trideset let je bil David star, ko je prišel na kraljev s edež, in je vladal štirdeset let. Bližal se je toraj čas njegove Onerti. Tedaj vse poglavarje in pervake skliče, ter jim tako le Sovori: ^Poslušajte me, bratje moji, moje ljudstvo! Mislil sem Gospodu hišo zidati, in sem pripravil vse za zidanje. Bog pa mi J 6 rekel: Ti mi ne boš zidal hiše, ker si v tolicih vojskah kri pre¬ lival. Salomon, tvoj sin, naj mi zida hišo, in jez mu bom prestol Vegovega kraljestva uterdil, ako ho stanovitno spolnoval moje za¬ povedi. Opominjam vas toraj zdaj: Spolnujte vse Gospodove za¬ povedi! Ti pa, moj sin Salomon! Spoznavaj Boga, svojega očeta, 'h služi mu s popolnim sercom in z voljnim duhom; zakaj Gospod v sem v serce vidi in vse njih misli ve. Ako ga išeš, ga boš ft kšel; ako ga pa zapustiš, te bo zavergel vekomaj." f Potem David svojemu sinu izroči zlato in srebro za svete Posode, obris za tempelj, za vse potrebno poslopje in za dvoriša, ^ekoč: „Tako mi je roka Gospodova v serce zapisala. Zidaj toraj Sv etč hišo, in Gospod bo s teboj." f Na to reče vsem: „Delo je veliko, zakajj ne pripravlja Sf: prebivališe človeku, ampak Bogu. Po svojem uboštvu sem Popravljal stroške za hišo svojega Boga: zlata iu srebra za Posode, brona, železa, lesa, drazega kamena in marmeljna na hpe. Tudi vi svoje roke napolnite z darili, ter jih darujte 76 Gospodu/ In poglavarji in ljudstvo so z veselim sercom dal' darov za hišo Gospodovo. David je tega vesel in pravi: „Češe® bodi Gospod, Bog Izraelov, od vekomaj do vekomaj! Tvoje j® vse, in kar smo prejeli iz tvojih rok, smo ti vernili. Gospodi vedno ohrani sveto voljo njih sere, in daj jim, vedno stan 0 ’ vitnim biti v tvoji službi. Tudi Salomonu, mojemu sinu, daj popolno serce, da tvoje zapovedi vedno obrani v svojem sercu. Na to David mirno v Gospodu zaspi. 59. Salomonova molitev in modra sodba. * * Po Davidovi smerti je bil Salomon kralj v Izrael«' On je ljubil Gospoda in živel je po priporočilih svojega očeta- Gospod se mu enkrat v spanji ponoči prikaže, rekoč: »Prosi kar hočeš, da ti dam/ Salomon odgovori: „Ti, o Gospod, s ' me postavil za kralja; pa mlad sem še in ne vem, kam s e djati. Daj mi tedaj podučljivo serce, da prav sodim tvoj« ljudstvo, in da vem razločevati med dobrim in hudim/ -/ Všeč je bila Gospodu ta beseda. Gospod mu toraj reče: „Ke f si prosil teh reči, in si nisi prosil dolzega življenja, ne bo¬ gastva , ne pogina svojih sovražnikov, ampak modrosti, glejt storil sem ti po tvojih besedah, in sem ti dal sereč modro 18 razumno takč, da nihče pred teboj ni bil tebi enak, in ti tud 1 za teboj ne bo. Pa tudi to, česar nisi prosil, sem ti dal; bo¬ gastvo namreč in slavo. Ako boš hodil po mojih potih in boš spolnoval moje zapovedi, kakor tvoj oče, bom tudi podaljšal tvoje dni/ f Kmali potem pridete dve ženi k Salomonu, da bi jim® prav razsodil v prepiru, ki ste ga imeli; zakaj vsacemu so bil e duri odperte do njegovega prestola. Ena izmed nju reče: in ta žena sve sami stanovali v eni hiši. Imčli sve vsaka svojeg« otroka. Umeri je pa sin te žene po noči: zadušila ga je nam¬ reč spe. O polnoči na tihem vstane, ter vzame mojega sin« od moje strani, ko sem spala, in ga položi v svoje naročje! svojega sina pa, ki je bil mertev, dene meni v naročje. K° zjutraj vstanem, najdem ga mertvega; ko ga pri belem dne'’ 11 skerbno ogledujem, vidim, da ni moj/ — Una žena p a pravi: „Ni tako, kakor govoriš, ampak tvoj sin je ume/ moj pa živi. — Naproti pa reče perva: „Lažeš, zakaj sin živi, tvoj sin pa je mertev/ — In tabo ste se prepir^ 1 pred kraljem. Na to kralj reče: »Meč mi prinesite/ Ko se to zgodi, kralj reče: »Razdelite živega otroka na dva dela, dajte polovico eni, polovico pa drugi 1* Pri teh besedah s ® 77 #• A si se ! e >r r i) li š prava mati živega otroka silno prestraši, in na glas zavpije rekoč: »Prosim, gospod, dajte raji uni otroka živega, nikar ga ne umoritel“ Nasproti pa una pravi: „Naj ne bo ne moj, ne tvoj, ampak razdeli naj se.“ Na to kralj razsodi ter reče: »Dajte uni otroka živega, ne da bi ga umorili; zakaj ona je njegova mati.“ — Ves Izrael je to sodbo zvedil in v časti so imeli svojega kralja, ker so vidili, da je Božja modrost v njem 60. Salomonovi pregovori. Salomon je modrost, ki mu jo je bil Boc/ dodelil, tudi skazal v jjrelepih pregovorih, ktere nam je zapustil. Nekteri naj lepših so ti le: „Prevzetnost hodi pred zdtorom in napuh pred padcom. 1 " „Kdor hodi z modrimi bo moder. Kdor je prijatelj z nespametneži, ta bo njim enak. Ako te vabijo grešniki , ne hodi za njimi po njih potih: zakaj njih noge v po¬ gubljenje tekd. Ne bodi kakor 'ptiči, Merim se zastonj meče mreža pred oČi.“ „Kdor varuje svoja usta in svoj jezik, svojo dušo 78 varuje. Veliko govoriti ni brez greha. Beseda o pravem času je zlato jabellto v sreberni skledici.“ g „Lažnjive ustnice so Gospodu gnjusoba; všeč so tnn pa, ki odkritoserčno ravnajo.“ „Kdor svoje pregrehe skriva , mu ne bo dobro; kdori, ker ga stiska huda lakota, in tudi sam na goro gre. * Zdaj Elija pred ljudstvo stopi, rekoč: „Kako dolgo °tnahujete na dve strani? Če Gospod je Bog, hodite za njim: 'Z je pa Bal, hodite za unim/ Ljudstvo osupnjeno, mu besede Pe odgovori. Toraj Elija zopet ljudstvu pravi: „ Jez sem sam, therokov Balovih pa je štiristo petdeset. Dajte nam dva vola; °ni naj si izberejo enega ter naj ga razsekajo na kose in po- *°žijo na derva, ognja pa naj ne podtikajo; — jez bom pa 6 * 84 pripravil druzega vola, in položil na derva, ognja pa ne bo* podtakni!. Potem kličite imena svojih bogov, jez pa bom kli^ ime svojega Gospoda: in bog, kteri pošlje ogenj, on bodi Bog' — Vse ljudstvo odgovori: „Prav dober je ta svet.” * Balovi preroki, ki so se bili slovesno olišpali in si gla ?l ovenčali s pčrjem, enega vola vzamejo ter ga zakoljejo. PoW* postavijo oltar, okoli njega plešejo, ter od jutra do poldne vp r jejo: „Bal, usliši nas!“ Ali ni ga bilo, da bi bil odgovoril. Eli’ jih zasmehuje, rekoč: „Bolj na glas vpite! Morebiti se Bal pog°' varja, ali je v gostilnici, ali na potu, ali morda spi; kličita kličite, da se zbudi? 1 Še bolj na glas toraj vpijejo, in se svoji šegi tudi vrezujejo z nožmi in suličicami, da jih kri obiti 6 ' Tako so se spakovali do večera; toda Bal ni slišal njih moliti' * Tedaj Elija vsemu ljudstvu reče: „Pojdite k menil” ® ko ljudstvo k njemu stopi, iz dvanajst kamnov oltar posta' 1 ' dd skopati grapo (strugo) okoli in okoli njega, derva nanj loži, razseka vola na kosove, ga na derva dene in reče vod f trikrat vliti nanj, tako da se tudi struga z vodo napolni. to Elija k oltarju stopi ter moli, rekoč: „Gospod, pokaži da' nes, da si ti Bog Izraelov, jez pa tvoj hlapec* ki delam P 9 tvoji zapovedi. Usliši me Gospod, da se uči to judstvo, da. 11 6, 7 . tu P! je m n b h Q bo« lic» 3g' la'* te K vf 0 >g»' ^°spod, si Bog, in da si ti spreobernil njih serca ! u — Kar ogenj '■ nebes pade in povžije žgavni dar in derva in kamenje, in poliže ™di prah in vodo, ki je bila v vodotoku. Ko ljudstvo to vidi, f*aje ga, reče: „Pač si velike veljave! Vstani, in jej in dobre volje bodi. Nabotov vinograd ti bom, že jez dala.” — Jezabela se usede in piše list do starašin in viših v me- stu: „Napravite dva hudobna moža, da bosta krivo pri¬ čala zoper Nabota rekoč: Preki njal je Boga in kralja. Na to ga izpeljite ter ga kamnajte , da umerje.” In storili s o tako. Nedolžni Nabot je lil kamnan in psi so lizali njegovo kri. Ko Jezabela to zve, reče Ahabu: „ Vstani, in vzemi h last vinograd Nabotov, zakaj on nič več ne živi.” Ahab 'ostane in gre v vinograd Nabotov. Ali Elija mu na božje povelje naproti pride ter mu reče: „To pravi Gospod: Umoril si in krivično blago si prilastil! Na tem mestu, kjer so psi lizali Nabotov kri, bodo tudi lizali tvojo kri. Jezabelo pa bodo psi snedli na Jezrahelskem polji.’ Besede Elijeve se na tanko spolnijo. Tri leta pozneje jo bil Ahab na vojski smertno ranjen. Da bi svojim voj- Sakom, ne poderl serca, je na svojem vozu stal sovraži kom nasproti, ali tekla mu je kri iz rane po dnu vozOi da je umeri. In ko so po njegovi smerti umivali voz, psi lizali njegovo kri. — Nekoliko potem je bil Jeku izre' elski kralj in je priiel v Jezrahel. Ko Jezabela zve, dt ide , namaže si obraz z lepotico, naliSpa svojo glavo skoz okno gleda proti vratom, kjer je Jeku v mesto sd Jeku nakviSko pogleda, pri oknu zagleda Jezabelo, in dvot' nikom, ki so pri nji stali, reče: „ Verzite jo doli! u In vet' gli so jo. Mestni zid je bil oSkropljen s kervjo in konjsko kopita so jo vomandrala , in psi so jedli njeno mesd. K° Jeku po jedi ukaže pokopati jo, niso nalili druzega, ka' kor čepino, noge in konce rok. 67. Bog pošlje preroka Elizeja. * * Na Božje povede Elija pokliče Elizeja za svojega naslednika. Elizej je vidil, kako je Bog Elija v nebesa vzel f vihaiji na ognjenem vozu z ognjenimi koli. Elijev duh je bi' v njem, in tudi on je delal velike čudeže. 87 * * Elizej je prebival v Jerihi. Od tod je šel enkrat v Betel, 'l er so molili zlato tele. Otroci mu iz mesta naproti pridejo in ga ^smehujejo in vpijejo, rekoč: ,,Pojdi gori, plešec, pojdi gori, Wešec!“ Elizej se k njim oberne, in jim žuga v Gospodovem '^enu. Kar neutegama iz gojzda planeta dva medveda in jih ^tergata dva in stirdeset. f Nekoliko pozneje Elizej s čudežem ozdravi Namana, bo¬ jnega in hrabrega poglavarja vojske sirskega kralja. Naman Jt ' bil namreč gobov. Bila je pa pri njem v službi izraelska Oklica, ktero so roparji vjeto pripeljali na Sirsko. In ona nekega 'V Namanovi ženi reče: „0 da bi bil pač moj gospod pri ikfiroku v Samariji: gotovo, on bi ga gob ozdravil l 1 " Naman sliši, ter se berž s konji in vozmi na pot odpravi. Ko pride Šred Elizejevo hišo, mu Elizej poročnika pošlje, rekoč: „Pojdi, 'n sedemkrat se umij v Jordanu, in očišen bošl“ Serdit se Na- toan oberne in pravi: „Menil sem, da bo prišel k meni, in bo ^ical ime svojega Bogd in me ozdravil. Čemu bi se neki ko- Pal v Jordanu? Niso Ji boljše naše sirske reke od vseh vod ^raelovih ?“ + Naman se serdit oberne ter se odpravlja. Njegovi hlapci Pa k njemu stopijo, rekoč: „Oče, ko bi ti bil tudi kaj težkega bnložil prerok, bi bil gotovo storil; koliko bolj moraš storiti po Negovi besedi, ko ti je le rekel: Umij se, in bos očišenl“ Naman vdž, grč, se sedemkrat umije v Jordanu in — bil je čist. — Ka to se verne k možu Božjemu in reče: „Res vem, da ni 'biizega Boga na vsi zemlji razun Izraelovega! Prosim te tedaj, v *emi kako darilo od svojega hlapcal“ Elizej pa mu odgovori: »Kakor resnično živi Gospod, ničesar .ne vzameml“ In dasiravno »Ul je Naman zeld ponujal, ni ga mogel pregovoriti, da bi bil kaj vzel. f Ko pa Naman nekoliko pota od Elizeja pride, Giezi, hlapec Elizejev, za njim priteče ter mu reče: „Moj Gospod me J® poslal k tebi rekoč: Zdaj sta prišla k meni dva mladenča *ttied preroških sinov, daj jima talent srebra *) in dvoje praz¬ nično oblačilo l“ — Na to Naman pravi: „Boljše je, da vzameš 'Ka talenta.“ Ko tedaj Giezi domu pride z darili, jih poskrije in Ste k svojemu gospodu. Elizej pa reče: „Giezi, od kod si prišell“ odgovori: „Nikamor ni bil šel tvoj hlapec. 11 Elizej se nad Stederzno lažjo razserdi, in hlapcu pravi: „Ali ni bilo moje serce v pričo, kadar se je mož vernil s svojega voza, tebi naproti? *) Talent srebrA je kakih 1500 goldinarjev našega denarja. 88 Zdaj si prejel srebro in oblačila, da si kupiš oljnikov in vin 0 ' gradov, ovac in volov in hlapcov in dekel; pa tudi gobe Kaffi 9 ' nove se bodo prijele tebe za vselej.” In Giezi grd spred njeg*' že ves gob bel kakor sneg. t S tacimi čudeži in prerokovanjem je Bog Eiizeja ° e velikokrat poterdil ža svojega poslanca ter ga poveličal. Naj boli ga je pa poveličal po njegovi smerti. Nekoliko časa po pjego fl smerti namreč tuji razbojniki priderč v deželo. Ravno neki inožj® merliča zakopujejo zraven Elizejevega groba; kar razbojnike ugk" dajo, in v tem strahu merliča veržejo v Elizejev grob. Komaj pa merlič dotakne kosti svetega preroka, se zopet oživi ter 6f postavi na noge. 68. Prerok Jona Ninivam, nevčrskeniu mestu pO' koro oznanuje (826 pred rojst. Kr.). Po Elizejevi smerti je Bog obudil preroka Jona, da W tudi nevčrnikom milost skazal. Ninive, veliko in poglavitno mest 0 asirskega kraljestva, je bilo namreč vdano vsem pregreha®' Zato Gospod Jonu pravi; „Pojdi v Ninive, in ondi pokoro oznanitiI zakaj njih hudobija je prišla do mene.“ Jona pa s tem povelje® Božjim ni zadovoljen; zakaj bolj všeč bi mu bilo, da bi bil Bog Ninive pokončal zavolj njih pregreh. Toraj gre k morju, in stop’ v barko, ki je imela na Špansko odriniti, da bi pobegnil če* morje in se Gospodu umaknil. Ali Bog silen vihar pošlje, tako da je bila barka v nevarnosti potopiti se. Da barko zlajšajo, mornarji in brodarji vse težje orodje in blago v morje pomečejo. V sil* vsak k svojemu Bogu vpije in ga kliče na pomoč. Jona pa je n* dnu barke spal. Vikši brodar gre k njemu ter mu reče: „Kak° vender moreš tako terdo spati? Vstani, kliči k svojemu Bogi i, morebiti se nas On usmili, da ne poginemo.” Brodarji pa med seboj tako le govorč: „Vadljajmo, da zvemo, kdo je kriv te nesreče, ki nas je zadela.” Vadljajo, in vadija zadene Jona. Zdaj Jona možem spozna svoj greh, in pravi: „V morje me verzite? 1 zakaj jez vem, da je zavoljo mene prišel ta vihar nad vas. Brodniki mu hočejo prizanesti, in proti suhemu veslajo, da bi g* na suho djali; toda ni se dalo, ker morje žene čedalje više valove? tako da jih zagrinjajo. Primejo toraj Jona ter ga v morje veržejo? — in pri ti priči morje utihne od svoje ihte. Ravno ob tem času Bog nakloni, da pride velika morska riba, in požre Jona. Jon* je bil v ribjem trebuhu tri dni in tri noči, in je ondi molil 89 Gospoda klical na pomoč. Bog ga usliši; — na Gospodovo povelje fl ba tretji dan Jona na suho verže. * Zdaj Bog Jonu vnovič zapovč, naj gre v Ninive pokoro °znanovat. Jona se vzdigne in gre dan hodd notri v mesto in v pije: j, Še štirdeset dni in Ninive bodo pokončane l“ Niniv - Ijani jamejo verovati Gospodovim besedam , post napovedo, in v sak, bodi velik ali majhen, se v spokorno obleko obleče. Tudi kralj rasovnik obleče, se s pepelom potrese in ukaže po Nini- v ah razklicati: „Slehern naj se spreoberne od svojih hudobnih Potov; kdo ve, morebiti se Bog potolaži in nam odpusti, da he poginemo ?“ In zares 1 Ko Bog vidi, da so se Ninivljani 6 preobernili, se jih usmili in od njih ..odverne nesrečo, ktero jim Je bil zažugal. * Jona pa je bil med tem šel iz mesta ter se usedel proti ‘shodu v senco, da bi bil vidil, kaj se bo z mestom zgodilo. Ko vidi, da je Bog prizanesel mestu, ga nevolja obide, da si želi kareti. Bog mu toraj prav očitno pokaže, kako napačne so hjegove misli in želje. Gospod namreč d&, da nad Jonam zrase kloševina (neka buča), in senco dela njegovi glavi. Tega je Jona Prav vesel. Drugo jutro pa Bog pošlje červa v kloševino, ki jo Spodjč, da usahne. Ko izhaja solnce, Bog pošlje vroč veter, in 8 olnce Jona tako žge v glavo, da je skoraj medlel. Zopet se ?a loti nevolja in želi si smerti. Pa zdaj mu Gospod reče: »Tebi je žal za kloševino, ktere nisi ne sadil, ne redil, ki je 8 eni noči zrasla in v eni noči usahnila; meni pa bi se ne v milile Ninive, v kterih je več ko 120.000 ljudi, ki ne vedč, ktera roka je desnica, ktera pa levica, in zraven še tolik' • c« živine ? f Jona, ki je bil tri dni v ribjem trebuhu in je bil verž £ ? na suho tretji dan, je predpodoba Odrešenika, ki je bil tudi tri ^ 1 v grobu in je tretji dan od smerti vstal. Jih Ojeg 0 P Oj 4% (19. Izraelovo kraljestvo za vselej jenja (722 pre 11 rojst. Kr.). Tobija v asirski sužnosti. * * Gospod ni jenjal, pošiljati Izraelu svetih prerokov, “ so mu oznanovali pokoro z besedo in z djanjem; vender s# Izraelci vedno liudobniši prihajali in čedalje globokeje se P 0 ', grezovali v pregrehe. Zastonj so jim preroki žugali strašne kaz® 1 Božje. Kar se utrudi Božje usmiljenje in strašne kazni nad nj e pridejo. Salmanasar, asirski kralj, z veliko vojsko v dežel 0 udari, poglavitno mesto Samarijo tri leta oblega, ga premaga >® skoraj vse prebivavce Izraelovega kraljestva v sužnost odpelje »* Asirsko. t Namesto odpeljanih Izraelcov Salmanasar nevdrska Ijudstr® iz svojega kraljestva naseli v zapušeno deželo, Asirski naseljen 0 ! se pa čedalje bolj družijo z ostalimi Izraelci, tako da so b*' 1 ž njimi eno ljudstvo. Ti, ki so prebivali proti severju, so imenovali Ga lile j c i, ti proti jugu Samarijani, po Samari 1 nekdanjem poglavitnem mestu; ti unkraj Jordana pa Perejci*)' — Vera samarijanskih prebivavcov je bila mešanica iz judovsk® in nevdrske; zavoljo tega so jih jako sovražili prebivavci Judo' vega kraljestva, ki so se radi imenovali Jude, da so se o® njih ločili. t Ti, ki so bili odpeljani na Asirsko v sužnost, se ni® 0 nikdar več vernili, in konec je bilo Izraelovega kraljestva. Bog P® tudi teh nesrečnih ni popolnoma zapustil; to nam kaže zlaSb zgodba pobožnega Tobija. Tobija se je z mladega, ko je bil v Izraelovem kraljestvu, hudobnežev ogibal, ter na tanko spolnov®' Gospodove zapovedi. Zato mu je Bog naklonil Salmanasaijern serce, tako da mu je ta kralj dal privoljenje, iti kamor koli j e hotel. Hodil pa je okoli vseh, ki so bili v sužnosti, in jih j e opominjal in tolažil. Tudi svojega premoženja jim je delil, lačn® je nasitoval in nage oblačil. t Salmanasar umerje, in namesto njega je bil kralj njego f sin S en ah er ib. On Tobiju ni bil vdan; preganjal je Izraelce 1® laz 'ak tee_ ’an 'asi tol in živ: Sa ii »a: 4-n tel io ) i at >1 ti k i a i ) Glej zemljovid. 91 0 rV* d#' red ki s» p°: a « 1 ’ 1 i)j e žel o , i® ii® it# inči bil' s« je dal veliko pomoriti. Tobija pa se je bolj bal Bog&, kot n J e ga; v svoji hiši je skrival trupla pomorjenih ter jih pokopaval 0 Polnoči. Kralj to zvč in dii povede, Tobija umoriti; tudi mu * z &me vse premoženje. Tobija s svojo ženo in svojim sinom zbeži ^ tod in se kralju skriva, čez 45 dni kralja lastni njegovi sinovi ^orč. Zdaj se Tobija domu verne, in vse svoje premoženje zopet “teaj dobi. f Vendar pa Asiijani ne nehajo Izraelcov preganjati; ravno * a ko tudi ne jenja Tobija dobro delati; ubite je pokopaval kakor Prej in skoraj vse premoženje je razdal. Nekega dne od pokopo¬ ma truden domd pride, k steni leže in zaspi. Kar mu iz stovičjjega gnjezda pade gorkega blata v oči, — in oslepel je. l°bija pa ne toži zato, temuč nepremakljiv ostane v strahu Božjem 1 Bogu še hvalo daje za terpljenje vse dni svojega življenja. f Ana, njegova žena, je vsak dan hodila tkat, in ga je ^ila z delom svojih rok. Prigodi se, da dobi kozlička v dar in ?» domu prinese. Tobija dvomi, da bi si ga bila prislužila, toraj ® reče: „Glejte, da bi ne bil kje ukraden! Dajte ga gospodarju "»zaj; ker kaj ukradenega ne smemo ne jesti, ne dotakniti se!“ ^a, sicer pridna in poštena, pa prenagla žena, mu te besede * e l6 zameri in pogostoma očita. Tobija pa le na tihem zdihuje moli. ril’ *> M le¬ di is« pš ,gt> P ral vo j e j e n® o f in ?0. Stari Tobija slovb jemlje, mladi Tobija pa gre na pot. t Tobija, ki so ga mnogotere nadloge terle, meni, da bi ^egnil kmali umreti. Tora,) svojega sina k sebi pokliče ter mu za ®Wč da veliko lepih naukov in ganljivih opominov. , f „Moj sin," tako le govori, „kadar Bog k sebi vzame mojo JhŠo, moje telč pokoplji! Spoštuj svojo mater vse dni njenega živ- *»&ja, in spominjaj se, kakšne in kolikšne nevarnosti je prestala ‘»voljo tebe! In kadar bo tudi ona dopolnila čas svojega življenja, jo ^koplji zraven mene. “ , „Vso dni svojega življenja imej Boga v spominu, in varuj se, *» kdaj ne privoliš v greh in da v nemar ne pušaš zapovedi Gospoda ''»Šega Bogi." . „Varuj se, moj sin, vse nečistosti, in napuhu ne pušaj gospo¬ dovati ne v svojih mislih, ne v svojih besedah; zakaj v njem se je a » spačenost začela!“ „Kdor ti kaj dela, mu berž daj plačilo! Glej, da ti nikdar dru- ‘»*nu ne storiš, česar nočeš, da bi kdo drugi tebi storil!" . > „Od svojega premoženja dajaj milošnjo! Ako imaš veliko, obilno če imaš malo, daj tudi malo iz dobrega serca!" 92 „Boga vsak čas hvali, in prosi ga, da vodi tvoja pota! Nik*!«, se ne boj, moj sin, revno sicer živimo, pa veliko dobrega bomo im e ** . ako se Boga bojimo, se vsega greha ogibamo in dobro delamo!" , l Ol t Ganjenega serca mladi Tobija odgovori: „Oče, vse b°' storil, karkoli ste mi zapovedali. “ t Po tem podučevanji Tobija svojega sina pošlje v dalji 0 mesto Ragez, star dolg iztirjat. Preden pa mladi Tobija odi da bi ga požerla. Tobija se ustraši in na ves glas zavpije »Gospod, nad me gre l“ Angel mu pa reče! „Primi jo z * žabre (dušnice) in potegni jo k sebi?“ Tobija tako stori, & Je io 93 Kik*f im 6® bo« a]j»» re i « 1 pri' la j* pob .Ilad' 0 r< \ v or 1 ' sta«' i® > )bij® rid®i aij e: it it l,l) o na suho potegne. Potem mu angel reče: „Iztrebi to ribo; in ohrani njeno serce, in žolč, in jetra; zakaj te reči se potrebu¬ jejo za ozdravljanje/ Tobija uboga. Na to speče ribo; kolikor je 1,6 snesta, jo osolita in jo seboj vzameta na pot. f Ko do nekega mesta prideta, Tobija reče: „Kje hočeš, ostaneva? 1 ' Angel odgovori: „Tukaj je neki mož, po imenu ‘‘»guel, iz tvojega rodil je, in ima hčer z imenom Sara. Snubi ,0 pri njenem očetu, in dal ti jo bo za ženo. Tobija odgo- tor i: „Slišim, da je že imela sedem mož, ktere ji je hudi duh Umoril. Zato se bojim, da bi se tudi meni kaj tacega ne zgo- po, in da bi po tem tacem svojih staršev, ker sem njih edini phok, od britkosti ne spravil v zemljo/ — Ali angel Rafael h reče: „Poslušaj, povedal ti bom, kdo so, čez ktere ima hudič "'last: Oni so namreč, ki tako stopijo v zakon, da Boga od %e in iz svojega serca odženo in le svoji poželjivosti strežejo, ti pa, kadar jo boš vzel, tri dni moli ž njo; in pregnan bo Wobni duh/ f Šla sta toraj Raguelu. On ji z veseljem sprejme; in ^ se mu Tobija da spoznati, ga jokaje objame, in poljubi rekoč: Blagor ti, moj sin, ker si sin dobrega in premožnega moža/ J| Ana, Raguelova žena, in Sara, njegova hči, ste se tudi jokale, totem Raguel ukaže gostje napraviti. Ko se k mizi usedejo, tobija reče: „Jez danes tukaj ne bom ne jedel, ne pil, dokler '"oje prošnje ne uslišiš, in mi ne obljubiš v zakon dati Sare, : ''oje hčere/ Raguel si pomišljuje. Ali angel mu reče: „Nikar ® e ne boj je mu dati; zakaj on se Boga boji/ Raguel zdaj hfivoli, prime desnico svoje hčere, jo položi v desnico Tobi- ie v 0 in reče: „Bog Abrahamov, Izakov in Jakopov bodi z vama, "a naj vaji zveže in dopolni nad vama svoj blagodar / Potem Gostujejo. Tobija in Sara tri dni molita, in hudobni čluh je v ~ zginil. Na Tobijevo prošnjo angel sam v Ragez gre po ‘Onarje. 71. Tobija se domu verne. -j I f Ko že štirnajst dni preteče, Raguel Tobiju pravi: »Ostani tukaj, in jez bom poslal tvojemu očetu povedat, da si *drav. “ Tobija mu odgovori: „Vem, da moj oče in moja mati Z dni štejeta, in da terpita zavoljo mene/ Raguel zdaj Tobiju ^aro da in polovico vsega svojega premoženja, rekoč: „Sveti "hgel Gospodov bodi na vajnem potu in vaji zdrava tje pri- lelji, da najdeta vse prav pri svojih starših/ —- Ko so bili 94 na pol pota, Tobija in Rafael naprej hitita. Rafael pa Tobf reče: »Kadar prideš v svojo hišo, precej moli, stopi k svoje®' očetu, in namaži nad njegovimi očmi tega ribjega žolča, ki S* seboj neseš, in vedi, da se bodo kmali odperle njegove oči, 11 j tvoj oče bo zopet gledal svetlobo nebš,, ter se bo veselil tvoje# pogleda/ t Med tem Tobijevi starši silno žalujejo, da sina še f domu. Njegova mati se neprenehoma joka, in reče: „Oh, sin! zakaj sva te poslala na tuje, tebe, svetlobo najnih palico najne starosti, tolažbo najnega življenja, upanje najne# zaroda? Ne bi te bila imela od sebe spustiti!” Zastonj Tobija tolaži, ni se dala utolažiti. Vsak dan ven teka in h 1 # posedat ob potu na hribček, od kodar se je daleč okrog vidil® Kar od daleč zagleda svojega sina in ga v tem hipu spozn^ Naglo se verne možu povedat ter pravi: »Tvoj sin gre! Komaj to izgovori, že priteče psiček, kterega je bil sin sebdl vzel, se dobrika in z repom makiji. Slepi oče vstane, gre roki svojega hlapca sinu naproti, ga objame in poljubi, in # in njegova žena jameta od veselja jokati. Tudi sin je jako vesel) zlasti da najde svojega ljubega očeta ne le živega, ampak tud 1 še pri moči.. f Ko so Boga molili in zahvalili, so se usedli. Zd*J Tobija ribjega žolča vzame in pomaže ž njim oči svojega očet»' Čez pol ure se jame bela mrena lušiti iz oči, kakor jajčja kožic*’ Tobija jo prime in potegne iz oči, — in starček zopet spregled*' Vsi pričujoči Boga hvalijo in Tobija reče: »Hvalim te, o Gospod) Izraelov Bog, da si me pokoril in zopet ozdravil; glej, zop# vidim Tobjja svojega sina.” Čez sedem dni tudi Sara pride, i® vsa družina se neizrečeno veseli. t Mladi Tobija svojim staršem pripoveduje vse dobrot*) ki mu jih je angel skazal. Poslednjič svoj govor sklene, reko# »Nemogoče je sicer, da mu vredno povernemo vse njego''* dobrote; pa prosim te, moj oče, da ga prosiš, morebiti d* vzame polovico vsega, kar smo prinesli.” Pokličeta ga v hiš* ter ga prosita, da bi vzel polovico. On pa jima reče: »Častit® Boga nebeškega in hvalita ga, ker vama je svojo milost skazal' Molitev s postom in z milošnjo je boljša, kakor spravljati z®' klade sveta. Kadar si s solzami molil, in merliče pokopaval) sem jez tvojo molitev nosil pred Gospoda. In ker si bil Bog u prijeten, je bilo treba, da te je skušnjava skusila. Gospod p® me je poslal, tebe ozdravit in Saro hudiča rešit, jez sen 1 namreč Rafael, eden zmed sedmerih angelov, ki stojimo pr e< * Gospodom.” — Ko to zaslišita, se ustrašita in trepetaje n* Svoj »e i in Onž sta v esi pr fe, tet ni ki ni 5 ce bi h ( te h; ir, n £ *< Si nt P Z 9 < si 95 it)? (‘ti’ t i» eg 1 ti moj ST °j obraz padeta. Angel pa jima reče: „Mir vama bodi, nikar * e ne bojta! Po Božji volji sem bil pri vama, Boga toraj hvalita 111 njemu prepevajta slavo l“ — Keksi spred njunih oči zgine. 'M sta tri ure na obrazu ležala in Bogš, hvalila in ko vstaneta, oznanovala vsa njegova čuda. — Oče in sin sta še dolgo Te sela živela, in potem mirno in srečno v Gospodu zaspala. eg 9 j? c? i!0' II. Judovo kraljestvo polagama razpada. 72. Preroka Joel in Mihej (790 do 730 pred roj st. Kr.). ni' boi c? ot A idl loj sa¬ di et io e,. S1 -e :a i« ;a 1. i- 1, a a a d » Tudi v Judovo kraljestvo je Bog pošiljal mnogo Vrerokov, ki so z močnim glasom oznanovali pokoro. In r cs, judje so se večkrat s pravim kesanjem vemili k Bogu, ter so mu zopet odkritoserčno služili. Toda njih spreober- ijenje je le malo časa terpelo. Toraj so preroki z žalost¬ nim sereom začeli tudi njim napovedovati Božje kazni , H so tudi kimali prišle nad nje. Edino tolažbo so našli v Svislih na prihodnjega odrešenika, kterega jim je Bog čedalje očitneje pred oči stavil. Tako, postavimo , je prerok Joel govoril od mesija: »Poslušajte to, vi stari , in vlecite na ušesa, vsi pre- ■dvavci po deželi; trobite na trobento na Sionu in tulite r >a sveti Božji gori! Dan Gospodov pride in je blizu: dan temote in mraka, dan oblakov in viharja. Ljudstvo se Vzdiguje, močno in brezštevilno; pred njim je zreč ogenj, Za njim pa smodeč plamen, od hiše Božje bodo vzete jedne in pitne daritve. Toraj pretergajte svoja serca, ne pa ®vojih oblačil, in spreobernite se k Gospodu, svojemu Bogu. Duhovni naj plakajo, rekoč: Zanesi, o Gospod Zanesi svojemu ljudstvu! In Gospod odgovori: Svojemu ljudstvu bom spet milostljiv. In zgodilo se bo po¬ slednje dni: izlil bom svojega Duha čez vse esoJ Skora.j ravno tako prerok Mihej prerokuje: „Poslušajte, poglavarji Izraelove hiše , ki studite Pravico in .Jeruzalem s kervjo in krivico napolnujete! Zavoljo vas bo Jeruzalem kakor groblja in tempeljnova Dora, kakor gozdna višava. Toda, zgodilo se bode po¬ deduje dni , da bo gora hiše Gospodove povikŠana nad 96 griče, in ljudstva bodo vrela k nji. Ti Betlehd Efrata, majhen si med tavženti v Judu , tebe pride Gospodovavec v Izraelu , in njeg 0 izhod je od začetka, od večnih dni." 73. Kralj Ozija si duhovsko oblast prilastuje, in B°- 'o* ga z gobami kaznuje (770 pred rojst. Kr.). m H', in Si P0| f Med malim številom dobrih vladarjev Judovega k 1 ' 4 ljestva je bil kraj Ozija, ki je vladal dve in petdeset 1^ Dolgo je delal dobro pred Gospodom. Zato je bil tudi Gosp 1 ž njim v vseh njegovih delih. Ali, v svoji veliki sreči prevzame, da si prilastuje celč duhovsko oblast. — Enega gre v tempelj Gospodov, ter hoče zažgati kadilo na kadilu 6 " 1 oltarji. Precej za njim gre Azarija, veliki duhoven in z nj> 4 80 duhovnov Gospodovih, prav serčnih mož, in se kralju us< 9 ' vijo, rekoč: „Ni tvoje opravilo, Ožja, da bi zažigal kadi'" _ Gospodu. To gre le duhovnom, ki so posvečeni v tako služb 0 ' j Pojdi iz svetila, ne zaničuj ga, ker ti to ne bo šteto v ča** ri pri Gospod-Bogu.“ — Nato se Ožja razserdi in v roki ka<^' nico derže preti duhovnom. Pri ti priči pa se spočnejo g 0 ' 1 * * e V« % »iti G, 4 na njegovem čelu vpričo duhovnov pri kadilnem oltarji. Z grd' ,1» U ki in strahom viši duhoven in vsi drugi duhovni na njegovi čelu gobe ugledajo in ga naglo iz svetiša izženejo. Pa tudi sam se šibe Gospodove prestraši in hiti iz svetiša. Poln gob 'f stanoval v posebni hiši, da bi se jih kdo od njega ne nale*^ In bil je gobov do smerti. 74. Izaijevo prerokovanje (760 rojst. Kr.). okoli 700 pr J Prebivavci Judovega kraljestva so malikovali če c& ob času, ko je kralj Ozija še ponižno Gospodu služil. T°S jim tor a j pošlje velikega preroka Izaija. Ta prerok} 1 nezvestemu ljudstvu z ostrimi besedami napovedoval mn° gotere šibe Božje, ki so se na tanko spolnile. Verh tej? je pa ( d Boga prejel toliko in tako razločnega razode n f od prihodnjega odrešenika, da bi bravec njegova prei kovanja lahko mislil, da je Izaija živel z mesijem 0 enem času, ne pa 700 do 800 let pred njim. Med njegovimi mesijevimi prerokbami so na ime «*' nejše te le: le - 97 ke* . ( .d n/ ro ' oi „Glejte, Devica bo spočela in Sinu rodila , *** njegovo ime se bo imenovalo Emanuel (Bog z nami).“ „Mladika bo pognala iz Jesejove*) kore- ': l ne. Duh Gospodov bo nad njim počival, duh modrosti ln razumnosti, duh sveta in moči, duh vednosti in pobož¬ ati, in duh strahu Božjega ga bo napolnovali ,.Dete nam je rojeno, in Sin nam je dan, in na (jga rami je poglavarstvo in imenuje se Prečudni , etovavec, Bog, Močni , Oče prihodnjih časov, Poglavar „Glas vpijoče g a v pušavi (zadonij: Pripravite ' ( ‘t Gospodu, rame narediti v pušavi steze našemu Bogu. *%aka dolina bodi zvišana in vsak hrib in grič bodi ' /:, džan, in krivo bodi ravno, in grudasto bodi ravna pot „Gospodov duh je nad menoj, ker me je gospod pomazilil: poslal me je pridigovat krotkim, P ozdravim pobite v sercu, in oznanim jetnikom prostost, zapertim rešenje; da okličem spravno leto Gospodovo dan maševanja našega Bogdi „Bog sam bo prišel, in vas bo rešil. Tedaj ie bodo slepim oči odperle, in ušesa gluhih bodo ^mašena; tedaj bo kruljevi skakal kakor jelen, in jezik butastih bo razrešen „Svoje tel6 sem dal njim, ki so me bili; svo- tega obličja nisem obernil od njih, ki so me sramovali in zapljev alii , „Darovan je, ker je sam hotel; kakor jagnje ^ peljan na zdkolj, in ne odpre svojih ust.“ . v Njega bodo narodi molili, in njegov gr,ob 0 častitljivi Pobožni kralj Ezekija (728—699 pred rojst. Kr.). Ena naj strašnejših šib Božjih je Judove prebivavce ^dela, ko je Ahaz kraljestvo vladal. Ahaz je bil namreč hudobniši izmed vseh kraljev; on v ni maral ne za b°gd, ne za postavo, ne za preroke. Še celo svoje lastne "Goke je daroval Molohu, maliku ognja; vse posode v fnpeljnu je poterl in njegova vrata zaklenil. Toraj ga P Bog dal sovražnikom v roke, in bilo je ob enem dnevi *) Jesej = Isaj. Schuster, Bibl. Gesch. slov. 7 98 120.000 mož pomorjenih, 200.000 žen, sinov in Mer f a v sužnost odpeljanih. Kmali potem Ahaz umerje. Na kraljev sedež prid 1 njegov sin E z ek ij a. On mališke oltarje razdene, vrat® tempelnova zopet odpre, zbere duhovne ter jim pravj „Posvetite se in očistite hišo Gospodovo! Naši očetje so j° zapustili, njena vrata zaperli, svetilnice pogasili, kadil® niso zažigali in ne darovali žgavnih daritev v svetih Gospodovem. Zato je serd Gospodov prišel nad Juda ** nad Jeruzalem, in z mečem so bili pokončani naši očetje. Blagoslov Gospodov očitno spremlja vsa dela teg® j pobožnega kralja, in Judovo kraljestvo je kakor vrtovi! oživelo. Čez nekaj let se zgodi, da Senaherib , asirska kralj, pridere v deželo in oblega Jeruzalem. Ezekija v silni stiski gre v Božjo hišo mdlit. Tudi duhovnov v spO' kornih oblačilih pošlje k preroku Izaiju, ter ga prosi, d® bi tudi on Boga klical na pomoč. Izaija pa mu sporoch rekoč: „Nikar se ne boj, Gospod je uslišal tvojo prošnjo■ Asirski kralj se bo v ventil v svojo deželo in tam bo % mečem pokončan.“ Se tisto noč pride angel Gospodov i® v asirskem sotoriŠi pobije 185.000 mož. Groza Senaherib® obide, ko zjutraj zagleda tolikanj merličev, od oblege oljenj® in se sramotno verne v svojo deželo. In ko stopi v hiš® svojego, malika , ga njegova lastna sinova z mečem umorit Tiste dni Ezekija za smert zboli. Na Božje povelj 6 prerok Izaija k njemu pride, ter mu leče: „Nardči i® svojo hišo, ti boš namreč umeri. “ Ezekija se utraši, se pol® zaupanja oberne na stran proti tempeljnu in s solzni ® 1 * očmi moli: „Gospod, spomni se, kako sem hodil pred teboj v resnici in s popolnim sercom, in sem delal, kar je bilo prijetno pred teboj. ‘ Njegovo zaupanje ni bilo osramotenO■ Zakaj preden Izaija pride čez polovico kraljevega po' slopja, se Gospod oglasi, ter mu pravi: „ Verni se, in j mojem imenu Ezekiju reci: Vidil sem tvoje solze i® uslišal tvojo molitev. Tretji dan že pojdeš zdrav v tempelj Gospodov, in dodal bom tvojemu življenju Še petnajd let “ In kakor mu je Gospod obljubil, tako se je zgodilo• Ezekija še petnajst let srečno vlada in potem umerje. 76. Judita. f Prebivavci Judovega kraljestva po kratki pokori kujal* spet Gospoda pozabijo. Toraj Gospod pošlje nad nje n° v ° J 99 Prašno šibo, ki bi bila konec storila vsemu kraljestvu, ako bi ga ae bila rešila junaška serčnost neke svete žene. Asirski vojvoda Solofern namreč z veliko vojsko v deželo udari, da bi tudi Judovo kraljestvo asirskemu kralju spravil pod oblast. Holofem l e bil že vse uterjene mesta in gradove okoli in okoli užugal 111 nesrečnim prebivavcom pokazal svojo divjo grozovitnost. ^daj pride pred Betulijo, oblega to mesto, zapre prebivavcom v °do, ki je v mesto tekla, in postavi straže k Studencom, ki so bili zunaj mestnega ozidja. Prebivavci v mestu terpč veliko ž ejo ter sklenejo podati se, ako jim Bog ne pošlje pomoči v Petih dneh. t To stisko sliši pobožna vdova, po imenu Judita; bila le silno bogata in sprelepega obličja, pa vender je s svojimi deklami Ua tihem živela, ostra oblačila nosila in se postila zunaj praznikov Vs e dni svojega življenja. Iz usmiljenja do stiskanega ljudstva k testnim starašinom gre, jim serčnost dela in poslednjič reče: »Ponižajmo se pred Gospodom, in osramotil bo naše sovražnike. Šibe Gospodove so nam v poboljšanje, in ne v pokončanje/ p&rašini ji odgovore: „Yse, kar si govorila, je resnično. Prosi *oraj zdaj za nas, ker si sveta žena/ Zdaj se Judita odpravi v svojo molitevnico, ostro oblačilo obleče, svojo glavo s pepelom Potrese, pade pred Gospoda ter moli. f Gospod jo usliši ter ji razodene, kako naj reši svoje ljudstvo. S terdnim sklepom, svoje delo doveršiti, vstane, spo¬ korno oblačilo sleče, se umije, pomazili, v naj lepša oblačila obleče, in gre s svojo deklo v asirsko šotoriše. Vojšaki jo k Holofernu peljejo, ona pa pri njem in pri njegovih služabnikih 8 svojim govorjenjem milost najde. Holofern namreč misli, da se ■ie ločila od svojega ljudstva, toraj svojim dvornikom ukaže, naj Judito puste hoditi iz šotoriša in v šotoriše, kadarkoli se ji bo *de'lo. Četerti dan Holofern napravi gostje svojim vojvodom. Bil / dobre volje in je silno veliko vina pil, tako da se ves pijan Ua posteljo vleže in v šotoru obleži. Njegovi gostje pa še dalje kljejo in še le v pozni noči vsi vinjeni se podajo iz šotora. Okoli šotora je bilo vse v terdem spanji. Ta hip si Judita izvoli, Ju izpelje svoj sklep. K Holofernovi postelji namreč stopi, moli 8 solzami in giblje z ustnicami na tihem, rekoč: „Poterdi me, 0 Gospod, v ti uri/ Na to seže po Holofernov meč, ki je na 8 tebru visel, ga potegne iz nožnic, prime za lase njegove glave, Udari dvakrat pe njegovem vratu ter mu odseka glavo, jo da Sv oji dekli, ki je zunaj šotora čakala, in ji ukaže, jo v svojo Uiavho djati. t Na to gre po navadi iz šotoriša v mesto, ljudstvo skliče, 7 * 100 pokaže Holofernovo glavo, rekoč: „ Hvalite Gospoda, ki ni zapusti* teh, ki vanj zaupajo, in je z mojo roko umoril sovražnika svoje# ljudstva! Kakor resnično Gospod živi, me je njegov angel varoval; ko sem od tod šla in tam bila in se od ondot sem vračala, & Gospod ni pripustil svoje dekle oskruniti. “ — Zdaj vsi molijo Gospoda, in Ozija, poglavar Judovega ljudstva, reče: ,, Oblagodar« te je, o hči, Gospod pred vsemi ženami na zemlji.‘‘ Po tem 1 velikim vpitjem planejo nad Asirjane. Perve straže tečejo v storiS 6 pravit, da gre d 6 Judje na boj. Ogledniki, ki to vidijo, k Holm fernovemu šotoru tečejo, in pred vrati ropotajo, da bi ga zbudil 1 ' 7 ' is. ti Ali vse zastonj. Holofern se ne zbudi. Zdaj se nekteri preder- znejo, gredo v hram in, o groza, Holofernovo truplo ugledajo brez glave, vse ukervavljeno na tleh. Nesterpljiv strah in trepet prepad« vse, neznansko vpitje vstane po šotoriši, in Asirjani na vso mo« beže. — Od veselja, da so čudovito rešeni, se vsi prebivavci mesta Betulije zberejo, in enoglasno hvalijo Judito rekoč: „Ti 9* slava Jeruzalemu, ti veselje Izraelu, ti čast našega ljudstva! Potem tri mesce veselo praznujejo zavolj srečne zmage. In Judit* je bila visoko spoštovana pri vsem Izraelu. Y visoki starosti umerje, vse ljudstvo žaluje za njo. Judita je nekako predpodoba Marije Device, ki je po svojem Božjem Sinu slavno premagala naj hujšega sovražnika vsega člo¬ veškega rodu. Zato jo angeli in ljudje blagrujejo izmed vseh nje¬ nega spola. Im z in ti Of 8< le k P P P 1 P z \ S J v 1 101 ^. Judovo kraljestvo razpade (588 pred rojst. Kr.). Daniel v Babilonski zužnosti. * * Tudi pri prebivavcih Judovega kraljestva poslednjič Vse šibe Božje nič ne pomagajo. Udajo se gnusobnemu mali¬ canju. V svoji terdovratnosti tudi tako globoko zabredejo, preroke Božje preganjajo in nektere izmed njih celo pomore'. Caj pa tudi Božjo milost utrudijo, in ostra pravica jim hudo «bo splete, kakor jim jo je bil napovedal prerok Izaija. — Ca 606 pr. Kr. pride Nabuhodonozor, babilonski kralj, * veliko vojsko v Judovo deželo, plane nad Jeruzalem, ga pre¬ dore, in kralja in naj imenitniše prebivavce v sužnost pelje Babilonsko. Šestnajst let pozneje se ti, ki so bili še doma °8tali, v svoji sleposti spuntajo zoper Nabuhodnozorja; on pa 8e z večjo vojsko pride nad nje, Jeruzalem poldrugo leto ob- kga, ga zopet premore, in do malega vse prebivavce odpelje, "Gesto pa in tempelj, iz kterega je vzel drage posode, s ognjem Popolnoma pokonča. Strašne so bile razvaline nekdaj tolicega in Prekrasnega mesta. Še zdaj mu serce trepeče, kdor bere žalostne Pesmi, ki jih je prerok Jeremija pel nad temi razvalinami. Pako le togujoč žaluje: t „Oh, pota na goro Sion žalujejo, ker ni nikogar, da bi Prišel k praznovanju! Vsa njena vrata so poderta, nje duhovni "dihnjejo, nje device so nesnažne, in sama je utopljena v brid¬ kosti. — O, vi vsi, ki mimo hodite po potu, pomislite in Sejte, če je kaka bolečina, kakor "bolečina moja. — Vsi, ki Po potu hodijo, ploskajo nad teboj z rokami in s svojimi gla- v anai majajo rekoč: „Je li to tisto mesto doveršene lepote, "Oselje vsega svetdl“ * * Pri toliki nesreči je bilo tolažljivo le edino to, da je Nabuhodonozor sam sploh usmiljeno ravnal z odpeljanimi in "hžnimi Judi. Med njimi je bilo več mladenčev kraljevega in knežjega rodu. Kralj ukaže naj umnejše in pripravniše njemu " službo odbrati, ter jim hrano dajati s kraljeve mize. Med ^voljenimi so: Daniel, . Ananija, Mizael, in Azarija. Oni pa sklenejo, ne jesti kraljevih jedi, ker so jim bile mar- s >ktere prepovedane po judovski postavi. Kraševega hišnika ‘°raj poprosijo, da bi jim dajal le sočivja in vode piti. Hiš- "bku j e t 0 s i cer všeč, vendar Danielu reče: „Bojim se kralja; C on vaša obličja vidi medlejša, kot druzih mladenčev, vaših Krstnikov, zapadem glavo.“ Daniel pa dalje prosi, rekoč: 102 jjPosfeusi z nami vsaj deset dni. In potem stdri, kakor se 11 bo zdelo.“ Hišnik njegovo prošnjo usliši. In glej! Njih lica sl lepša in obilnejša, kakor vseh unih, ki so ob kraljevi hran 1 živeli. Toraj jim hišnik še dalje daje sočivja in vode. Bog P 9 jim je podaril visoko razumnost in modrost. * * Ko minejo dnevi, po kterih je bil kralj ukazal P rl ’ peljati jih, pelje jih vikši hišnik pred Nabuhodonozorja. Krall se ž njimi pogovarja, in najde desetkrat več modrosti in uH>' nosti pri njih, kakor pri sveh vedežvavcih in modrijanih svo' jega kraljestva. Priderži jih toraj v svoji službi. jo j. *ta kz ikri bil 78. Daniel čisto Suzd.no smerti reši. Med Judi, ki so prebivali v Babilonski sužnosti, f bil tudi mož, po imenu Joakim. Imel je ženo, po imeni Suzano, ki je bila silno lepa in bogaboječa. Judje so se pri njem shajali, ker je bil med vsemi naj častitljivi *■ Pri njem sta se shajala tudi dva sodnika, ki si jih f bilo ljudstvo malo poprej izvolilo, ker so mislili, da sta poste na moža. Bila sta pa silna hudobneža. Joakim je imel bli svoje hiše saden vert , in ko je bilo ljudstvo okoli poide 1 domu odšlo iz hiše od sodbe, hodila je Suzana tje sprehajaf se. To sta vedila stara hudobneža. Nekega dne se shrV jeta. In ko Suzana po svoji navadi pride na sadni vert) in ukaže zapreti vrata, starca berž k nji pritečeta tet jo nagovarjata, da bi privolila v velik greh. ,.Ako p a me“, pravita ji, „ bova zoper tebe pričala, da sva te za' pazila v grehu. “ Suzana zdihne rekoč: „ V stiskah serj od vseh strani: če namreč to storim, kar hočeta, je moj& smert (pred Bogom), če pa ne storim\, vajnim rokam n? ubežim. Pa bolje mi je brez greha vama pasti v roke, kako? grešiti pred Gospodovim obličjem J Na to na ves glas za' kliče na pomoč. Toda tudi starca zavpijeta zoper njo, P eden teče k vertnim vratom in jih odpre, da bi ljud • priklical. Domači hlapci, ki so kričanje zaslišali, priteko gledat, kaj se je zgodilo . In starca hudo govorita zopet Suzano. Drugi dan se ljudstvo zbere pri Joakimu; in sod' nika Suzano pokličeta pred sodbo. Suzana pride s svo ' jimi starši in rodovniki, in vsi, ki jo poznajo, se jokaj 0 ; Suzana jokaje proti nebu pogleda, zakaj njeno serce f v Gospoda zaupalo. Starca lažeta ter jo dolžita , da st a *td k % % k, ko, P ] 103 > ti f w Za P a zila v hudem djanji. Množica jima verjame, ker bila starašini in sodnika, in Suzano k smerti obsodi. ln e može v sredo ognja vergli? Glejte, jez vidim štiri možč, ^zvezane, v sredi ognja hoditi in nič niso poškodovani; in "'doba četertega je lepa in krasna, kakor simi božjega l“ Po- kralj stopi pred šteje razbeljene peči in reče: „Vi, slu- a bniki naj višega Boga, pojte iz peči ! (< in mahom iz peči Uidejo, in vsi se prepričajo, da ogenj n! imel moči do njih fes, in se kar las ni bil prismodil na njih glavi. Stermč nad Mikim čudežem, Nabuhodonozor zavpije, rekoč: „Česen bodi Bog, ki je poslal svojega angela ter je rešil svoje služab- ^ke. Zato od danes to povelje dam, da mora umreti, kdorkoli *°Per tega Bogi kletev izreče: zikaj saj ni druzega Boga, 'tori bi mogel tako rešiti!“ Tudi je kralj povišal v Babilonski ^eli te tri mladenče. 80. Kralj Baltazar in malik Bel (Bal). t Danielu je Bog v poznejši starosti dodelil tudi dar Rokovanja in čeznatornega razlaganja. To je očitno dokazal J* 1 času, ko je bil stopil na kraljevi babilonski sedež Nabu- .,°donozorjev vnuk, Baltazar po imenu. Ta kralj svojim ve- 'kašem in ženam svojim napravi veliko gostarijo. Že vinjen se ? f aderzne, in ukaže prinesti zlate in sreberne posode, ktere ” bil njegov stari oče odnesel iz tempeljna Jeruzalemskega. ^ teh posod pije kralj, njegovi velikaši in njegove žene. Kar prikaže roka, ki zapiše nekaj besed na steno. Vsi se pre- in ostermč; kralj P a obledi in se trese po vsem životu. Uf no vse modre skliče, da bi mu besede razložili. Ali niso ^gli ne pisanja brati, nikar ga kralju razložiti. Zdaj Daniela ^kličejo pred kralja. Daniel pa odkritoserčno tako le govori: *Ti, o kralj, si se vzdignil zoper nebeškega Gospodovavca. 7 ti bilo zadosti, da je tvoj stari oče svete posode vzel iz B®g0ve hiše. Ti si jih dal še prinesti, da ste iž njih vino pili, £ ' > tvoji boljšaki in tvoje žene. Zato je Gospod dal pisati na 106 steno. To pa je napisano: Mane, tekel, fares. To p 9 njih razlaga: »Seštel — je Bog tvoje kraljestvo in ga končal. Tehtan — si bil na tehtnici, in prelahak si naj^ Razdeljeno —je tvoje kraljestvo in dano Medijanoffl Perzijanom. — — Se tisto noč se prerokovanje spolni: pridere v mesto ter ga zažge; Baltazar je bil umorjen, P er * jani in Medijani si kraljestvo razdelč. t C ir, perzijanski kralj, se je kmali vsega _ kraljestva polastil. Daniela je Cir visoko cenil in častil ter l 1 še celč k svoji mizi jemal. — Babilonci so pa imeli tnalih z imenom Bel, kteremu so vsak dan darovali dvanajst pšenične mčke in štirdeset ovac in šest verčev vina. pa je molil svojega pravega Boga. — Nekega dnč mu t ’° 9 kra^j reče: „Zakaj ne moliš Bela?“ Daniel mu odgovori: 0 tanke Wn Sela Je i ^ani itioli in n častim živega Boga, ki je ustvaril nebo in zemljo, in ima 0 last čez vse, kar živi/ Kralj se začudi in vpraša: »Ali se Bel ne zdi živ Bog? Ne vidiš li, koliko vsak dan povžije 1 popije?“ — Daniel se mu posmeje in pravi: »Ne dajaj \ motiti, kralj! ta Bel je znotraj iz ila, in iz brona zunaj, ^ nikoli nič ne je/ Na to se kralj razserdi, pokliče Belove $ hovne, kterih je bilo sedemdeset, in jim reče: ,,Ako mi ne P lT veste, kdo povžije te darove, boste umerli! Ako pa skaž«*" da Bel povžije to, bo Daniel umeri, ker je Bela klel/ Dan'* kralju odgovori: »Zgodi se po tvoji besedi/ t Potem gresta kralj in Daniel v Belov tempelj, in n/ govi duhovni pravijo: »Glej, mi gremo ven, in ti, kralj, P°' stavi jedi in vina, ter zakleni vrata, in zapečati jih s svej' 1 * perstanom. In ko jutri noter prideš, in najdeš, da Bel ni vseli* pojedel, naj umerjemo mil“ — In celč nič niso bili v slce / 1 zavoljo napovedane smerti; zakaj naredili so si bili pod m' 2 * skriven vhod, po kterem so noter hodili in dari povživali. Ko tedaj odidejo, kralj pred Bela postavi jedi in vina; Dan' e tega tazp bal Pob % tod, dali «t0) pa ukaže svojim služabnikom prinesti pepela in ga vpr itf kralja narešeta po vsem tempelnju. Potem izideta, zaklene'* vrata in jih zapečatita s kraljevim perstanom. — Duhovni P 9 ’ njih žene in otroci ponoči po svoji navadi v tempelj gredč 19 vse pojedč in popijejo. t Kralj o pervem zoru vstane in gre z Danielom k te®' peljnu. Pečati so celi; zdaj odpreta vrata; berž pogleda krat na mizo in zavpije na ves glas: »Velik si, o Bel, in ni / goljufije pri tčbi! Daniel se mu nasmeja in reče: „P°' glej na tla, čigave so te stopinje ?“ Kralj se začudi in pra? >: »Vidim možke in ženske in otročje stopinje/* Kralj bolj 107 P 8 18 $ nn 1 . & ^ko preiskuje in prikažejo se mu skrita vratca Belovih du- ®°Tnov. Cir se razserdi ter ukaže duhovne zgrabiti in pomoriti. ® e la pa izroči Danielu, ki razdene njega in njegov tempelj. pet * 1 81. Daniel v lernjaku. iskrf er J 1 .0 $ )an’ e tor* e » j f #> ’ d*” P»' a»> fi ai«’ P o- oji ” 1 * Babilonci so častili tudi velikega zmaja. Še cel<5 kralj " bil tako bedast, da je molil divjo zvčr. Enega dne toraj U anielu reče: »Glej, zdaj ne moreš reči, da to ni živ bog, ga tedaji“ Daniel pa odgovori: »Kralj, daj mi le oblast, !tl ubil bom zmaja brez meča in brez kola.“ Kralj mu privoli, ^ to Daniel vzame smole, masti in dlak, jib skupaj skuha, iz e ga naredi kep ter jih zmaju v gobec daje, — zmaj pa se fa zpoči. Potem pa reče: »Glej, kakšnega boga šte častili!“ * Ko Babilončani to slišijo, se silno razserde in se zoper ^alja zberejo, rekoč: »Kralj je Jud postal; Bela je razdjal, Pobil zmaja in duhovne umoril i“ Ko pridejo do kralja, pra- %: »Daj nam Daniela, ali pa bomo pomorili tebe in tvojo f odovino ! u Kralj se ustraši, sili jenja in jim s težkim sercom 'H Daniela, kterega je serčno ljubil. Spuntana derhal Daniela v levnjak verže. V jami je pa bilo sedem levov, kterim so Vs ak dan dali dve trupli in dve ovci; le takrat jim jih niso ^ali, da bi požerli Daniela. Divje zveri pa mu nič žalega ne storč. * Šest dni je Daniel že v levnjaku, in silno lačen je. — čas je pa blizu razdjanega mesta Jeruzalema živel prerok, 108 po imenu Habakuk. Kavno je podmet skuhal ter ga na po? nesel ženjcom. Kar se mu prikaže angel Gospodov, in pravi: „Nesi južino, ktero imaš v roki, v Babilon Danielu, ^ je v levnjaku.“ Habakuk mu odgovori: „Gospod, Babilona nisem nikdar videl, in za jamo tudi ne vem!“ Ali angel g* prime verh glave, in ga nese za lase s hitrostjo svojega duh* v Babilon na jamo. Habakuk zavpije, rekoč: „ Daniel, služah' nik Božji, vzemi južino, ktero ti ji Bog poslall“ Daniel ! hvaležnim seroom odgovori: „Spomnil si se me tedaj, o Bog' in pokazal, da ne zapustiš njih, ki tebe ljubijo!" Potem vstaO e in je. — Angel Gospodov pa Habakuka berž spet nazaj p°' stavi na njegovo mesto. * Sedmi dan kralj sam k levnjaku grč, da bi obžalov^ svojega ljubega Daniela. Stopi toraj k jami, pogleda vanjo, 1® glej, Daniel sedi zdrav in vesel sredi levov. Ostermi in zavpii e na ves glas: „Velik si Gospod, Danielov Bog! a Na to ukaž 8 Daniela iz levnjaka potegniti, nje pa, ki so ga hotli pokoU' čati, v jamo vreči; in bili so berž požerti v pričo njega. Kralj se vnovič začudi in pravi: „Boje' naj se vsi prebivavci Da' nielovega Boga, ker on je rešnik, ki dela znamenja in čudež® na zemlji l“ 82. Judje se iz babilonske sužnosti vernejo (536 pred rost. Kr.). Preroka Agej in Caharija. DuliO' yen Ezdra. * * Že Jeremija je prerokoval, da bo babilonska sužnoS* terpela le 70 let; in da se bodo Judje spokorjeni vernili v svojo domačijo. Daniel je to tolažljivo prerokovanje ponovili ter mu pridjal še novo prerokovanje, da od povelja, naj Jeruzalem zopet sezida, do odrešenikove smerti ne bode pr®'’ na tanko preteklo sedemdeset letnih tednov, t. j. 490 1®*' Hudo terpljenje v babilonski sužnosti in opominjanje k pokol 1 po prerokih, zlasti po Danielu in Ecehielu, je Jude k pobolj' šanju nagnilo. Toraj Bog serce perzijanskega kralja Čira gan®( da dovoli Judom verniti se iz sužnosti; ravno sedemdeset® leto po oclpeljanji v sužnost da Cir po Božjem navdihnjeni 1 po vsem kraljestvu oklicati: „Kdor je izmed Božjega ljudstv®’ naj gre gori v Jeruzalem, in naj zida Gospodu hišol“ Tu<*‘ jim nazaj da vse posode, ktere je bil iz tempe^na pobral N r buhodonozor. 109 * Tedaj se na pot v Judejo *) napravi veliko tavžent Judov, hodnika sta jim bila knez Zorobabel in veliki duhoven Jozva. Leto po svoji vernitvi so začeli v Jeruzalemu tempelj zidati. Buhovni in leviti so zraven delavcov stali s trobentami in cim¬ balami ter so hvalili Gospoda, in vse ljudstvo je od veselja vpilo 2 močnim glasom in hvalilo Gospoda. Ko so pa čez več let Vzidali tempelj, ga z mnozimi daritvami posvečujejo in praznike obhajajo. f Veliko starčekov, ki so nekdanji prekrasni tempelj vidili, milo toži, da je uni tempelj tega v veličastnosti daleč presegal. Log pa pošlje preroka A gej a jih tolažit s prerokovanjem: »Bodite serčni! Še majhen čas, in prišel bo On, ki so ga zaželeli v ei narodi, in veča bo čast te poslednje hiše, kakor poprejšnje." Skoraj ravno tako je govoril prerok Caharija; „Uterdite si Sv oje roke. Zakaj glejte, velika in močna ljudstva bodo prišla v Jeruzalem iskat Gospoda vojskinih trum. Vriskaj, hči Jeru- z &lemska! Glej, tvoj Kralj pride k tebi, pravičen in zveličar; ubog je, in sedi na oslici in na ž ebetu oslice." Caharija pa tudi vidi, kolikšna žalost se bo pripravljala Odrešeniku, in v njegovem imenu tako le govori: »Gospod mi je rekel: Pasi ovce, ki brez usmiljenja koljejo in Prodajajo svoje posestnike. In rekel sem jim: Če se vam prav z di, prinesite mi plačilo; če pa ne, jenjajte! In natehtali 8 o za mojo plačo trideset srebernikov ... Gledali bodo na me, kterega so prebodli: in bodo objokovali, kakor se objokuje edinorodjeni sin. Tisti dan bo v Jeruzalemu velika žalost in žalovala bo vsa dežela. * Kakih 80 let potem, ko so se bili Judje domu vernili, So na povelje perzijanskega kralja začeli zidati tudi mesto in njegovo zidovje. Samarijani so jim pa hotli zidanje po sili obraniti. Judje so Boga molili in straže stavili noč in dan. Bolovica mladenčev je delalo, polovica pa jih je bilo na boj Pripravljenih s sulicami, škiti, loki in oklepi. V 52 dneh je z idovje z vratmi in stolpi stalo. Samarijani spoznajo, da je bilo to delo pod Božjim varstvom doveršeno, in Judom več ne nad- bigavajo. Judje pa se slovesno Bogu zahvaljujejo in s solzami °betajo, da bodo odslej vedno zvesti postavi, ktero jim je duhoven Bzdra prebiral. *j Judeja se je zdaj imenovala dežela nekdanjega Judovega kra¬ ljestva, z rodovoma Simeon in Dan vred, ki sta se bila že poprej odtergala od Izraelovega kraljestva, in se zedinila z Judovim. 110 83. Estera. f Perzijanski kralji so z Judi lepd ravnali, zato jih je še veliko ostalo na Babilonskem. To se je zgodilo po Božji n®' redbi v prid nevernikom, da so se če dalje bolj seznanovak s pravim Bogom in z obljubami prihodnjega odrešenika. Kako! nekdaj Daniel in njegovi tovarši, so tudi zdaj pobožni in modr’ Judje po Božji previdnosti pri nevernih kraljih desegli velik 0 veljavo, ki so jo obračali svojim rojakom v prid in v razširjanj® prave vere. t V ta namen je enkrat Bogu dopadlo izvoliti pobožno Judinjo, Estero po imenu. — Estera je živela ob času kralj® Asvera pri svojem redniku Mardoheji, ki mu je bila prat serčno udana. Ko jo kralj enkrat vidi, mu je bila tako všeč, da ji krono na glavo postavi in jo za kraljico ižvcrli. Ona n> pa nikomur povedala, da je Judinja; to zamolčati, ji je bil Mar- dohej svetoval. Ker je Mardohej prav po očetovsko skerbel za njeno srečo, je vsak dan hodil sprehajat se pred kraljev 0 poslopje. Nekega dne zve, da sta dva kraljeva hramnika skle* nila kralja umoriti. To kraljici pove, Estera pa kralju. Ta re° se preiskuje, in skaže se, da je bila tožba resnična. Hudobneža sta bila obešena, dogodba pa se je vpričo kralja vpisala v letne bukve. t Nekoliko po tem kralj nekemu Amanu podeli pervo službo v svojem kraljestvu. Vsi kraljevi služabniki svoja kolena po kra¬ ljevem povelji pripogujejo pred njim in ga skoraj po Božje časte. Le Mardohej tega ne stori, ker ni hotel človeku skazovati časti, ktera gre samemu Bogu. Ko Aman vidi in sliši, da je Mardohej Jud, se razserdi in kralja pregovori in od njega povelje dobi, vse Jude po vsem kraljestvu od mladih do starih, otroke in žene v enem dnevu pomoriti in njih premoženje v cesarske zakladnice djati. Aman je bil namreč judovsko ljudstvo pred kraljem po- černil, češ, da so nepokorni in da zaničujejo njegove postave. —' Judje silno zdihujejo in jokaje žalujejo. Mardohej Esteri sporoči, kaj se je zgodilo, da bi šla k kralju in ga prosila za svoje ljudstvo. Bila pa je postava, da je mogel umreti, kdor je nep°' klican prišel k kralju. Vendar se Estera prederzne, ko je bil® poprej svojo molitev opravila, in gre v kraljevskih oblačilih pred kralja. Kralj ravno na svojem zlatem stolu sedi. Estera pred njim na kolena pade. Kralj, J° ugleda, se silno razserdi, jez® mu šviga iz oči. Estera omedli in se na tla sesede. — Pri tč priči se kraljevo serce' omeči, naglo s sedeža plane, jo vzdigne s * tal in v svojih rokah derži, dokler se Estera ne zbrihta. Na to , ji reče kralj: „Nikar se ne hoj, Estera, ne boš ne umerla; zakaj ta zapoved je dana za vse druge, le za tebe ne. Kaj hočeš, kra¬ ljica ?“ Estera mu odgovori: „Ako kralju dopade, pridi danes k meni na kosilo in Aman s teboj.“ f Zgodi se. Ko jo kralj pri jedi vpraša, kaj želi, mu od¬ govori: „Ako sem milost našla pred kraljevim obličjem, naj pride kralj in Aman na kosilo tudi jutri, in potem bom razodela kralju Svojo željo/* Kralj obljubi. Aman gre ves vesel take časti iz kraljevega poslopja. Ker pa vidi, da Mardohej pred vratmi sedi in ne vstane pred njim, se silno razserdi, in ukaže, petdeset komolcov visok steber postaviti za Mardoheja. f Drugo noč kralj ne more nič spati, in si reče prinesti in brati zgodbe in letnike poprejšnjih časov. Ko se bere, kako je Mardohej izdal zalezovanje hramnikov, ki sta želela kralja zadaviti, kralj vpraša: „Koliko časti in plačila je Mardohej prejel va to zvestobo?“ Služabniki odgovore: „Cel6 nič plačila ni Prejel.“ Na to kralj vpraša: „Kdo je na dvoru?* Odgovore nru: „ Aman. a Bil je namreč tako zgodaj prišel kralja prego¬ varjat, — na J ukaže, Mardoheja obesiti. Kralj mu reče notri stopiti ter mu pravi: „Kaj se mora zgoditi možu, kterega hoče kralj častiti ?“ Aman si misli, da kralj noče počastiti nobenega druzega, kakor njega, toraj mu odgovori: „Človek, kterega želi kralj častiti, se mora v kraljeva oblačila napraviti in posaditi na konja in prejeti kraljevo krono na glavo, in pervi kraljevih 112 poglavarjev in oblastnikov naj derži njegova konja in po mestni tergih grede naj vpije, rekoč: „Tako se časti, kogar hoče la'*' počastiti.“ — Na to mu kralj reče: »Hiti in stčri, kakor 51 govoril, Judu, Mardoheju, ki sedi pred vratmi Aman mora, tudi nevozen in serdit, spolniti kraljevo povelje! t Med tem pride čas, iti k kraljici na kosilo in hitro ® e Aman tje odpravi. Pri kosilu kralj vpraša: ,,Kakšna je tvoj* prošnja, Estera? Ako želiš tudi polovico mojega kraljestva, d®’ bila jo boš? 4 Ona mu odgovori: „Če sem milost našla v tvojih oččh, o kralj, pusti meni in mojemu ljudstvu življenje; zak*J izdani smo jez in narod moj, da bomo poteptani, podavljeni pokončani." Kralj vpraša: „Kdo je, ki se prederzne to storiti? Estera odgovori: »Naš sovražnik in zopernik je ta le prehudob® 1 Aman! Ko Aman to sliši, ves ostermi in ne more ne kraljeveg* ne kraljičinega obraza prenesti. Kralj serdit vstane. Eden izmed hramnikov pa reče: »Glej, v Amanovi hiši stoji steber, petdeset komolcov visok, kterega je postavil Aman za Mardohejal“ Kralj na to ukaže: »Nanj ga obesite! a Še tisti dan kralj Mardohej* izvoli za pervega deržavnega poglavarja namesto Amana, in preklic® dano postavo zoper Jude. Zavoljo tega je med Judi veliko veseli® po vsem kraljestvu, in več Perzijanov prestopi k judovski veri. šev 72 bil tud bes vd da dr pr st S{ si nj ■{• Pobožna kraljica Estera, ki je edine kraljeva postara vezala, ki je pa er oj emu ljudstvu milost izprosila pri serditem kralj®: je predpodoba Marije, nebes kraljice. Le ona je bila brez izvirneg® greha, ona s svojo ljubeznjivo priprošnjo jezo Božjo tolaži in n a ® 1 zadobiva milost in zveličanje pri Bogu. 84. Prestavljanje sv. pisma v greški jezik (okoli leta 300 pred rojst. Kr.). Modri pregovori Jezusa* sinu Sirahovega (okoli 280 pred rojst. Kr.). * Judje, ki so se bili v domovino povernili, so čez 20® let mirno in zadovoljno živeli pod gospodstvom perzijanskih kralje^ Njih sreče tudi ni kalil Aleksander včliki, Macedonski kralj, ^ je razderl perzijansko kraljestvo; zakaj bil je Judom dober. K® pa po njegovi smerti razpade njegovo veliko kraljestvo, nastopil* so za judovsko deželo žalostni časi. Egipčanski in sirjanski kralj 1 so bili med seboj v vednib vojskah, v kterih je judovska dežel* veliko terpela. Pa tudi velika nevčdnost in huda spačenost j e med ljudstvo nastopila. 113 t Veliko djanje odrešitve pa so ti žalostni časi pospe- ^evali. Bog je naklonil, da je na prošnjo egipčanskih krajev ^2 učenih Judov sveto pismo prestavilo v greški jezik. Ker je ^1 greški jezik skoraj po vsem tadajšnjem svetu znan, so se tildi neverniki po daljnih krajih po svetemu pismu seznanili z besedo Božjo, zlasti pa z obljubami prihodnjega zveličarja. t Da bi se nevednosti in spačenosti v okom prišlo, na¬ pihnil je Bog pobožnega Juda, z imenom Jezus, sin Sirahov, da je spisal bukve, ki so s prelepimi izreki napeljevale k mo¬ drosti in pobožnemu življenju. Naj lepšim njegovim pregovorom Prištevamo te le: t „Začetek in venec modrosti je strah Božji. Vir modro¬ sti pa je beseda Božja in njena pota so zapovedi. Moj sin, nauke s Prejemaj v mladosti, in našel boš modrost v starosti. Prizadevaj ti za modrost, kakor on, ki orje in seje; in kmali boš pokusil njega sadil. “ „ Ponižuj svoje serce, in nosi, kar ti Bog naklada; zakaj v ognji se skuša zlato in srebrč, ljubčeki Božji pa v peči po¬ niževanja. “ „ Otroci, poslušajte očetova povelja in ne žalite ga v nje¬ govem življenji. Očetov blagoslov otrokom hiše vterjuje, materna kletev pa jim jih do tal podira. “ „Ne zaničuj človeka v njegovi starosti; zakaj tudi izmed nas se nekteri starajo. — Ne zametuj govorjenja starih modrih, ampak vadi se v njih pregovorih. — Ne hvali moža zavoljo njegove lepote, in ne zaničuj človeka zavoljo njegovega obraza. — Majhna je bečela med letajočimi živalimi, pa njen sad ima prednost med sladčicami. 11 „Imej nekoliko mirnih, izmed tavžent pa imej le enega svetovavca. — Z zvestim prijatlom se nič ne meri, teža zlata M srebri ni nič vredna proti ceni njegove zvestobe. — Ako 'maš prijatla, v sili ga poskusi, in prenaglo mu ne upaj. — Zakaj marsikteri je prijatel le do svojega časa, v dan nadloge pa ne ostane. “ „Gerd madež je laž na človeku. Zoper resnico nikakor ne govori; in sramuj se, ako si se neprevidoma zlagal. Imena Božjega "e imej vedno v ustih, in tudi imen svetnikov ne vpletaj v svoje govorjenje, človek, ki veliko prisega, je poln krivice, in šiba ne Pojde od njegove hiše.“ „Ne odgovarjaj, dokler ne slišiš, in med govorjenjem ni¬ komur v besedo ne segaj. — Ako si kaj slišal zoper svojega Schuster, Bibl. Gesch. slov. 8 114 bližnjega, naj s teboj umerje; in prepričan bodi, da se ne b oi razpočil od tega. — Zagradi s ternjem svoja ušesa, hudobne# jezika nikar ne poslušaj; in svojim ustom vrata in ključavnic® napravi. Svoje zlato in srebro raztopi, in tehtnico iz njega nar^ 1 za svoje besede. “ „Sin, beži pred grehi, kakor pred kačo. Vsaka krivica j e kakor na oba kraja oster meč; za njega rane ni ozdravljenja.'* „Sin, čas prav obračaj, in vari se hudega! Kdor ljub® nevarnost, v nevarnosti pogine; in kdor se dotakne smole, se ž njo umaže." „Pri vseh svojih delih svojo vest zvesto poslušaj; zakaj t0 se pravi po Božjih zapovedih živeti." „V vseh svojih delih se spominjaj svojih poslednjih reči i® vekomaj ne boš grešil." 85. Eleazar mučne smerti umerje (168 pred rojst. Kr.). * * Naj hujša pokušnja je bila za Jude ob tistem času, k° je čez nje gospodoval prevzetni in grozovitni Antioh, sirjansk* kralj. Na njegovo povelje so jim svete bukve tergali in požigali! in kogar koli so našli, da je še živel go Božji postavi, so g® umorili. Mnogo jih je od Božje postave odstopilo iz strahu pred kraljevim poveljem. Veliko jih je pa vender zvestih in stanovitnih ostalo, tako da so raji umerli, kakor da bi bili prelomili svet® Božje zapoved. Zato jih je bilo tudi 80.000 ali pokončanih, ali v sužnost poprodanih. t Med temi je bil tudi častitljiv starček, 99 let star, V° imenu Eleazar, eden izmed naj imenitnejsih pismoukov. P° sili so mu usta razklepali, da bi ga bili prisilili, svinjsko mesd jesti. On pa je hotel raji častitljivo umreti, kakor sramotno živeti; serčno je toraj prenašal mnoge muke, s kterimi so g* hotli prisiliti. Gledavcom se je zel<5 smilil, ker so bili že zdaV' naj prijatli ž njim. Skrivaj ga prosijo, naj si dš. prinesti mesž, kakoršnega sme jesti, in od tega naj jč ter se naj hlini, kako® da bi jedel svinjsko meso, da si otrne živ^enje. Eleazar pa nji® serčno, in naravnost odgovori: „Moji starosti se ne spodobi hliniti se. Ako to storim, bi si mladina mislila: Stari Eleazar se je poprijel tuje vere, ter se je dal v greli zapeljati; jez pa bi s tem ognusil svojo starost. Kaj bi tudi imel od tega, da se umaknem človeškim mukam! Boki Vsegamogočnega vender no 115 ^lem, ne živ ne mertev. Toraj hočem hrez strahu slavno umreti predrage in presvete postave. Tako se bom po svoji starosti Unesel, in mladenčem zapustil junašk zgled. “ Ko to izgovori, - a zgrabijo in v terpljenje vlečejo. Ko pri grozovitih udarcih ® u ti, da je že blizu smerti, zdihne, rekoč: „ Gospod, ti veš, da to rad terpim, ker se tebe bojim. u Nato se Eleazarjeva duša '°či s tega sveta zapuštivši vsem prekrasen zgled junaške serčnosti ln stanovitnosti. 86. Mučenje sedmih makabejskih bratov. * Antioh da tudi mater in njenih sedem sinov pripeljati P J ®d se, in jim zapove, pri ti priči svinjsko meso jesti. Ali oni odgovore: „Naša postava nam to prepoveduje, ne moremo, 111 ne bomo ga jedli. a Zdaj kralj ukaže, jih z biči in jermeni te Psti. Naj starejši mu pa serčno reče: „Raji hočemo umreti, kakor zapovedi Božje prelomiti. “ Zdaj se kralj razserdi in zapove, Ponve in bronaste kotle razbeliti. Potem ukaže naj starjemu jezik odrezati, kožo z glave potegniti, roke in noge odsekati, in ga, ko J e še dihal, v razbeljeni ponvi peči. Vse to so mogli braije in ^ati gledati: ali med dolgim mučenjem so se med seboj opominjali, Se rčno umreti. * Ko je bil pervi umeri, drugega pripeljejo. Ko so mu kožo z lasmi vred z glave potegnili, ga vprašajo, če bo jedel, 116 preden ga mučijo po vseli udih. On jim pa ravno tako serčB° odgovori, kakor njegov stari brat: „Ne bom!" Zato je terp e ' ravno tiste muke. Pri zadnjem dihljeji kralju reče: „Ti, h"' dobnež vseh hudobnežev, nam sicer sedanje življenje vzam eS ' toda kralj vsega sveta bo nas, ki umerjemo za njegovo P°” stavo, obudil k večnemu življenju. 11 — Tretji svoje roke P T °' stovoljno pomoli rekoč: „Z nebes sem jih prejel, in od nje!! 9 jih upam zopet dobiti." Preden je bilo njegovega mučeni 9 konec, oglasi se že četerti in pravi, da hoče za svojimi tre® 1 brati slavno umreti za Boga. Ko on umeije, mučijo petega & šestega. Tudi ona junaško umerjeta. Zaničevala sta vse muk 6 ; tako da se kralj in vsi, ki so bili okoli njega, čudijo nji 101 stanovitnosti. * Le naj mlajši sin je bil še živ. Antioh mu s priseg 0 obeta, ga obogatiti in osrečiti, ako odstopi od svojih očeto'" skih postav. Ker se pa mladenič nikakor ne da pregovorih: kralj mater pokliče, ter ji svetuje, naj ga ona pregovarja, d 9 ji ostane živ vsaj naj mlajši. Ona se pa k njemu skloni tel mu reče: „ Prosim te, ljubo moje dete! Poglej nebo in zemlja in vse, kar je na njima, in vedi, da je Bog vse to iz n$ ustvaril. Toraj se ne boj tega trinoga, temuč skazi se vredneg* svojih bratov, ter sprejmi smert, da te enkrat nazaj dobim 9 tvojimi brati vred.' 1 Ko mati še govori mladenič reče: čakate? Nisem pokoren kraljevi zapovedi, ampak postavi Božjb ki nam je dana po Mojzesu. Ti pa," — k kralju obernje? reče, — „ti pa, ki Judom vse hudo zmišljuješ, jezi Božji n° boš odšel. “ — Kralj, ko to sliši, ves od jeze vre, in ukaž°i ga še bujše mučiti, kakor njegove brate. Poslednjič tudi mater umorč. »ji Po t, le zs vi it T n z v i I Ž 1 l ( f 87. Daritev in junaško djanje Juda Makabejca (166—160 pred rojst. Kr.). * * Ob času, ko je Antioh grozovito preganjal Jude, j® v Judeji živel duhoven Matatija, ki je imel pet sinov. K® sliši, da je kralj Antioh cel<5 tempelj oskrunil in povsod p° deželi vpeljal gnusobno malikovanje, Matatija velika žalost prevzame. Spoznal je, da bi hudobija utegnila zmagati prav® vero, ako se dobri terdno ne združijo. Toraj na ves glas vpij® rekoč: „Kdor koli gori za postavo, naj se vzdigne in gre menoj!" In vzdigne se s svojimi sinovi, in veliko zvestih i 117 n Jim, ter zbežč v hribe. Kamor pridejo, malikovavske oltarje Podirajo in se pogajajo za Gospodovo postavo. * * Po Matatijevi smerti jim je vodnik Juda, njegov sin. Zavoljo njegovega verlega junaštva so mu rekli Makabejec, h j. kladvar. Y boji je bil serčan, močan in strašen kakor lev; premagal je z malo množico vse Antiohove vojske, in Jeru¬ zalem in tempelj zopet v oblast dobil. In zdaj je še le prav ridil, kako je bilo svetiše zapušeno, oltar oskrunjen, vrata sežgana, ih po dvorih hiše Božje je trava rasla, kakor v logu ali po hribrih. Tedaj osnaži tempelj, zmagavni praznik obhaja in oltar posveti h>ed hvalnim petjem in godbo. * Ko Antioh zve, da so vse Djegove vojske na Judovem zgub^ene, se silno raztogoti nad Makabejci, se vsem svojim v ojaškim trumam na čelo postavi, in se ž njimi vzdigne nad Jeruzalem. Da bi se poprej nad njimi znosil in maševal, ukaže Prav hitro voziti. Toda v silnem dirjanji se zverne voz, Anioh ž njega pade ter se zelo poškodva na svojih udih. Zdaj grozno hudo zboli, živemu červi iz trupla lazijo in meso mu odpada ha kosce. Pri njem, ki je ravnokar menil, da bo zvezde na nebu dosegal, ne more nikdo več sterpeti zavoljo silnega smradu. Zdaj ga minuje njegova velika ošabnost, _ v se gre in spozna, da ga je 118 ] ta stiska zadela zavoro hudobce, ki jo je v Jeruzalemu počenjal; ko je ropal bišo Božjo in prelival nedolžno kri. Boga začne moli* 1 in obeta, da boče popraviti vso krivico in obhoditi vse stran' svet& ter razglaševati in oznanovati mogočnost Božjo. Ali Bog S* ne usliši, ker je njegovo kesanje izhajalo le iz strabii pred smertjO; — njegovo terpljenje ne odjenja. Umeri je morivec, oskrunjevavet in preklinjavec v tuji deželi v strašnih bolečinah, kakor je sat* poprej terl in mučil druge. * Po Antiohovi smerti njegov sin silno vojsko z naj slavnejšimi vojvodi pošlje v Judejo, da bi si jo zopet podvergel in poropal. Zdaj se Makabejec s svojimi zvestimi v molitvi & Gospodu oberne. Po molitvi v zaupanji v Bogi primejo za orožja in gredo v boj. Ko se vojska hudo vname, se sovražnikom a neba prikaže pet svetlih mož na konjih, z zlatom oberzdanik Dva izmed njih imata Juda v sredi pred seboj in ga s svoji® orožjem varujeta. Drugi trije pa pušice in strele z neba mečejo nad sovražnike, tako da ali oslepljeni padajo, ali od strahu beže! — Dvajset tavžent petsto pešcov in 600 konjikov so po boji našteli mertvih. * Tako Juda s pomočjo Božjo premaga vse Izraelove sovražnike še v mnozih kervavih bojih. V nekem boji pa se zgodi, da tudi nekoliko Judov pade. Ko Juda s svojimi zve¬ stimi drugi dan pokopava mertve, pod njihovimi poverhnimi ob¬ lačili najde reči, ki so bile malikom darovane, kar je bilo p® 119 Gospodovi postavi prepovedano jemati. Očitno se toraj pokaže, da so bili zavoljo tega pokončani. Vsi toraj pravično sodbo Gospodovo častč ter molijo, da bi Bog odpustil storjene grehe. Na to Juda v Jeruzalem pošlje 12.000 drahem srebra*), da bi s e spravna daritev obhajala za pobite; ker sveta in dobra je misel, moliti za mertve, da bi bili rešeni grehov. * Juda se pa enkrat spusti v boj s sovražnikom, ki je bil veliko močnejši od njega. Premagan — umerje. Z veliko žalostjo žaluje vse ljudstvo po njem, rekoč: „Oh, padel je junak, ki je rešil Izraelovo ljudstvo! “ 88. Poslednji časi pred Kristusom. * * Po Judovi smerti sta bila njegova brata zaporedoma ljudstvu vodnika. Tudi ona sta se serčno vojskovala in slavno zmagovala Izraelove sovražnike. Njuni nasledniki pa so hudobije vganjali pred Gospodom, in so tudi omahljivo ljudstvo zapeljali v velike pregrehe. Judje so sicer še častili edino pravega Boga, toda večidel le z ustnicami. Njih življenje je pa bilo tako hudobno, da neki judovsk zgodovinar Jeruzalem primerja Sodomi, in pravi, da je bila Sodom boljša od Jeruzalema. Dobro seme, ki je bilo še sem ter tje med njimi, so zadušili Farizeji svetohlinci in neverni Saduceji; ker ti dvoji, akoravno med seboj sovražni, so gospodovali Uad ljudstvom. — V vseh druzih deželah po svetu pa so bili malikovavci. Silna spačenost nastane po vsem svetu, neizmčrne nadloge vsa ljudstva tarejo. Toraj vsi dobri po vsem svetu zdi¬ hujejo po obljubljenem Odrešeniku. t Tako je bilo vse pripravljeno na prihod odrešenika vsega sveti. Že poslednji prerok, M a laki ja (okoli 1. 400 pr. Kr.!, je veselo oznanoval, rekoč: „Glej zdaj bo kmali prišel on, po kterem hrepenite. Potem bodo jenjale vse živalske daritve. Nad vami nimam več dopadajenja, reče Gospod vojskinih trum, in daritev nočem več iz vaših rok. Zakaj od solčnega izhoda do zahoda bo moje imč veličastno med narodi, in v sveh krajih se bo mojemu imenu opravljala [čista daritev. “ — Le eno z namenje se še ni bilo spolnilo: namreč Jakopova obljuba, ki jo je 0 Okoli 2100 goldinarjev našega sedanjega denarja. 120 bil dal svojemu Sinu Judu. Tudi ta se spolni. Nasledniki Makabejcov so bili v vednib prepirih med seboj. Bratje se vojskujejo zoper brate in se med seboj morč ter Rimljane pokličejo, da bi jih pomirili. Rimljani pa se sami Judeje polaste ter Judom postavijo tujega kralja: Heroda Idumejca. Tako je bila toraj kraljeva palica od Juda vzeta, in prišel je čas, da je imel poslan biti obljubljeni in silno zaželeni odrešenik, ki j® Jezus Kristus, bodi mu čast in hvala vekomaj! i Drugi del. Zgodbe svetega pisma nove zaveze. Pervi oddelek. Zgodbe Jezusa Kristusa. Jezusovo rojstvo in njegova mladost. 1. Oznanovanje Janezovega rojstva. Ob času Heroda kralja je živel na Judovskem bo¬ gaboječ duhoven, Caharija po imenu. Njegovi ženi je bilo imč Elizabeta. Bila-sta sredi grešnega ljudstva pravična pred Bogom, ker sta živela brez madeža po Božjih zapovedih. Otrdk nista imela. To jima je bilo na veliko žalost. Serčno sta Boga prosila, da bi jima sirni dal; pa zdelo se je kakor da bi bila zastonj njuna molitev. OM sta se bila že postarala. Prigodilo se je pa, da je Caharija prišel na versto, duhovsko službo v Jeruzalemskem tempeljnu opravljati. Tedaj gre v svetiše pred kadilni oltar kadila zažigat. Ljudstvo pa zunaj na dvoru moli. Kar se mu angel Gospodov prikaže na desni strani oltarja. Caharija se Ustraši in groza ga obide. Angel pa mu reče: „Ne boj se, Caharija! Tvoja prošnja je uslišana. Tvoja žena Elizabeta ti bo sinu rodila, in njegovo ime imenuj J a- n e z. Tesel boš ti, in veliko se jih bo veselilo njego¬ vega rojstva; zakaj velik bo pred Gospodom. Vina in Caharija angela odgovori: „Po čem bom spoznal, da se bo to zgodilo? Zakaj jez sem star, in tudi moja žena je že priletna/ Angel mu odgovori: „Jez sem Gabriel, ki stojim pred Bogom, in sem poslan, tebi prinest to veselo oznanilo. Ker pa nisi verjel mojim besedam., boš mutast do dneva, ko se bo to zgodilo/' Na to angel zgine. Ljudstvo pa čaka Caharija ter se čudi, da se tako dolgo mudi v svetiši. Ko pa vender izide, ni mogel govoriti blagoslova nad ljudstvom. Iz njegovega mi' ganja spoznajo, da je imel prikazen v tempeljnu. In ko minejo dnevi njegovega opravila, se vesel dom« verne. 122 močne pijače ne bo pil, in že pred svojim rojstvom bo s svetim Duhom napolnjen. Veliko Izraelovih otrok bo spreobernil k Gospodu, njih Bogu. V duhu in v moči Elijevi pojde pred Gospodom, da mu bo sveto ljudstvo pripravljal. 123 2. Oznanovanje Jezusovega rojstva. V šestem mescu potem, ko je bilo Janezovo rojstvo ° z Hanjeno, je bil angel Gabriel poslan v galilejsko ^estce Nazaret, k devici, ki je bila sicer revna v Posvetnem blagu, v čednostih pa silno bogata. Marija P je bilo imč. Zaročena je bila svetemu možu. Jožefu Po imenu, ki je bil tesžr in kakor Marija iz kraljevega jjavidovega rodu. Ravno je v svoji v izbici pobožno mo- Pla, ko angel pride k nji, rekoč: „ česen a, gnade f o 1 n a> G o s p <5 d je s teboj, žegnana si med z e n a m i.“ Ko Marija to sliši, se prestraši in premišljuje, kaj oi pomenilo to pozdravljanje. Angel pa ji reče: „Ne boj ® 6 ) Marija! ker milost si našla pri Bogu! Glej, sina ®°š dobila, in imenuj njegovo imč Jezus. Ta bo velik in najvišega imenovan. Gospod Bog mu bo dal sedež Pavida njegovega očeta, in njegovemu kraljestvu ne bo >°Qca,“ Marija angelu reče: „Kako se bo to zgodilo, 0 sem vender Bogu vedno čistost obljubila ?“ Angel b 124 ji odgovori: „ Sveti Duh bo prišel y tč, in moč Najti' šega te ho obsenčila. Za tega voljo ho sveto, ki bo rojen® iz tebe, Sin Božji imenovano. Glej, tudi Elizabeta tvoja teta, bo v svoji starosti, in sicer že čez tri mesc e ; sinu dobila; ker pri Bogu ni nemogoča nobena rec. Tedaj Marija pravi: „Glej, dekla sem Gospodova, zg^ se mi po tvoji besedi.“ In angel je šel od nje. 3. Marija Elizabeto obiše. Marija se mahom vzdigne in hiti v gorč k Elizabeti' svoji teti, ji veselo oznanilo povedat. Ko pride k nji, preserčno pozdravi. Ko bi trenil, je bila Elizabeta n»' polnjena s svetim Duhom, in na ves glas zavpije 1 „Z e g n a n a si med ženami, in žegnanje s » , tvojega telesa! In odkod meni to, da pride mat 1 mojega Gospoda k meni? Blagor tebi, da si verovala! ker dopolnilo se bo, kar ti je Gospod povedal. “ Marija od veselja zavoljo čudovite milosti, ki }° je od Gospoda prejela, Bogu sprelepo hvalno peseO 1 zapoje. moj »a »0\ goč io i» loj je 4b Pa V, ti Pa Ji 1»{ k itr >0 d i s H v Sv >0- h tl)’ »v ■ til n, 125 t Tako le je pela: „Moja duša poveličuje Gospoda, in N duh se veseli v Bogu, mojem zveličarji. Ker se je ozerl nizkost svoje dekle. Zakaj, odsihmal me bodo srečno ime¬ novali vsi narodi; zakaj velike reči mi je storil on, ki je mo- Š°čen, in sveto njegovo ime. Njegovo usmiljenje je od roda ?° roda njim, ki se njega bojč. Moč je skazal s svojo roko 111 razkropil je napuhnjene v misli njih serca. Mogočne je s !e deža vergel, ponižne vzdignil. Lačne je z dobrim napolnil, in Rogate prazne spustil. Sprejel je Izraela, svojega služabnika in se ^ spomnil svojega usmiljenja. Kakor je obljubil našim očakom Grahamu in njegovemu zarodu na vekomaj. “ Marija pri Elizabeti več tednov ostane, potem se Pa verne v Nazaret na svoj dom. 4. Rojstvo Janeza kerstnika. v Ko se dopolni obljubljeni čas, Elizabeta simi dobi. ^©selili so se ga njeni sosedje in vsa rodovina ž njo. uotli so detetu po očetu imč Cabarija dati. Elizabeta JJa reče: »Tega ne, ampak Janez naj se imenuje!" Oni P odgovorč: „Saj ni nikogar v tvojem rodu, komur bi Mo tak<5 imč!“ — in na to vprašajo očeta, kako naj “o otroku imč. Cabarija pa je bil še mutast. Ukaže si Maj dati tablico in zapiše na-njo: „Janez je njegovo l n pri tč priči se mu razveže jezik, on sprego¬ vori in Boga bvali. Tedaj so se vsi začudili, in rekli: J^aj neki bo iz tega deteta? Žakaj roka Gospodova je * Bjim?“ t Cabarijevo serce' pa je polno veselja in hvale. Napolnjen S svetim Duhom hvali Boga in prerokuje rekoč: t »Hvajjen Gospod, Izraelov Bog; ker je obiskal in storil tresenje svojemu ljudstvu. In nam je postavil rog zveličanja hiši Davida, svojega služabnika, kakor je govoril skoz usta Vjih svetih prerokov, kteri so od nekdaj. Odrešenje od naših ,0y ražnikov, in iz roke vseh, kteri nas sovražijo. Usmiljenje Viti našim očetom in pomniti svoje svete zaveze. Prisego, i, H jo je prisegel Abrahamu, našemu očetu, nam dati, da iz svojih sovražnikov rešeni njemu služimo brez strahu, v e tosti in pravici vse svoje dni. In ti, dete! — boš prerok AJvišega imenovano. Pojdeš namreč pred obličjem Gospodo- njegova pota pripravljat; dati znanje zveličanja njegovemu 126 ljudstvu v odpušanje njih grehov; po priserčnem usmilj^ 1 našega Boga, po kterem nas je obiskal on, ki se izhaja z vis° kosti, razvetliti te, ki sede v temi in smertni senci, da ra'’®* naše noge na pot miru.“ v Mali Janez pa je rastel in močan prihajal v duh"' Se prav mlad je šel v pušavo in živel tam do tistega časa, ko se je imel pred Izraelom pokazati in zac etl očitno učiti. K Mi, v esi me< 'lin 'tla, W 5>o Hit 5. Jezusovo rojstvo. * * Jožef še cel6 nič ni vedil, kaj se je z Marijo zgodil' Zdaj Bog tudi njemu razodene skrivnost. Angel Gospodov s ' 3 mu v spanji prikaže in reče: „ Jožef, sin Davidov, vzemi Marii® k sebi. Z močjd svetega Duha, je mati Simi Božjega. I® 1 ® Jezus mu daj, ker bo svoje ljudstvo rešil od njegovih grehov Jožef stori, kakor mu je angel zapovedal. Ob tistem času pride povelje od cesarja Avgusta da naj se popiše vsa dežela. Ysak je mogel iti kjer so bili njegovi spredniki dom d, in ondi se da* 1 zapisati. Marija in Jožef gresta toraj v Betlehem, 1 Davidovo mesto, ker sta bila iz rodu kralja Davida. v Betlehem prideta, je bilo že tujih ljudi vse polno, nikjer ne moreta dohiti prenočila. Toraj gresta \ neki pastirsk hlev pred mesto. In tukaj je pono « 1 prišel na svet Jezus Kristus, Sin Božji. — ]Vla' rija devica dete s priserčnim veseljem v plenice povij e in v jasli položi. 4ai K 'h H>1 ti tj. •lic 6. Pastirji pri jaslih in Jezusovo obrezovanje. Ne daleč od Betlehema je bilo na polji nekaj ref' nih pastirjev, ki so čuli pri svojih čedah. Kar sto] 1 Angel Gospodov pred njimi, in nebeška svetloba j’* 1 obsveti. Zelo se prestrašijo. Angel pa jim reče: bojte se, zakaj glejte, oznanjam vam veliko vesolj®' ktero bo vsemu ljudstvu. Danes vam je v mestu Davide' vem rojen Zveličar, kteri je Kristus Gospod. In to bodi v znamenje: Našli boste dete v plenice povito i& 1 jasli položeno!“ In mahom je bila pri angelu množi® 9 druzih angelov, ki so Boga hvalili rekoč: »Čast Bog 1 } na visokosti, in mir ljudem na zemlji, kteri so svete Volj e ' 127 Ko angeli spet Uidejo v nebesa, '©seli pastiri rekd |^ e d seboj: ,,Poj- ' lt[ >o do Betlehe- [ tla i in poglejmo, ^ ar nam je (ro- |I*orl oznanil! <£ ‘>tro gredd in Ndejo v blevu |Wij o in Jožefa 111 dete, y plenice Povito in v jasli Položeno. 8 sve¬ tna spoštovanjem ga gledajo, se ga serčno vesele ter ga folijo. Potem pa se k svojim čedam vernejo, Boga caste in bvabjo za vse, kar so slišali in vidili. i Cez osem dni je bilo dete obrezano. Dano mu / bilo imč Jezus, kakor je bil angel že pred njegovi 1 ® rojstvom zapovedal. 7. Marija Jezusa v tempeljnu skaže. te ot Iz sli ■pl se Ko je bil Jezus štirdeset dni star, ga Marija 111 Jožef po postavi v Jeruzalem v tempelj neseta, da g 9 pred Gospoda postavita. Tudi zapovedani dar za ubog® prineseta, namreč dva mlada goloba. V( in t di d n .1 I s s c i t ! i * * Ob tistem času je pa v Jeruzalemu živel pravičen i® bogaboječ mož, Simeon po imenu. On je Zveličarja željo® pričakoval; zakaj sveti Duh je bil v njem in mu je bil raz°' del, da ne bo umeri, dokler ne vidi Gospodovega Kristus® (Maziljenca). Po navdihnjenji svetega Duha Simeon ravno tisi* čas v tempelj pride. Ko Marija in Jožef v tempelj prinese*® i otroka Jezusa, precej spozna, da je to dete obljubljeni odre' ženik. V naročje vzame nebeško dete, ter hvali Boga reko®’ 129 »Zdaj, o Gospod, spustiš svojega hlapca po svoji besedi v miru! ker so vidile moje oči tvoje zveličanje, ktero si pripravil pred °bličjem vseh narodov, luč v razsvetljenje nevernikom in v čast kraelu svojemu ljudstvu.” Na to Simeon Marijo in Jožefa blago- s Wi, se k Mariji oberne ter ji reče: »Glej, ta je postavljen v Padec in v vstajenje mnogim v Izraelu, in v znamenje, kteremu Se bo zopergovorilo. Tvojo lastno dušo pa bo meč presunil.” * V Jeruzalemu je bila tudi prerokinja, Ana po imenu, v dova pri 84 letih, ki se ni maknila iz tempeljna, in je s postom 'h molitvami noč in dan Bogu služila. Tudi ona ravno tisto uro v tempelj pride in časti Gospoda. Ona potem družim pobožnim dušam, ki so čakale Izraelovega odrešenika, veselo pripoveduje, da ga je že vidila. 8. Modri od jutra Jezusa molijo. Ko sta bila Jožef in Marija z Jezusom v Betlehem Baz a j prišla, pridejo iz daljne jutrove dežele modri v Jeruzalem, ter vprašajo: „Kje je novorojeni judovski kralj? Zakaj vidili smo njegovo zvezdo na jutrovem in srno ga prišii molit.” Ko kralj Herod to sliši, se pre¬ straši in ves Jeruzalem ž njim. Skliče toraj vse velike duhovne in pismarje ljudstva, in jih izprašuje, kje bi imel Kristus rojen hiti. Oni mu odgovore: „V Betlehemu »a Judovskem. Zakaj tako je pisano po preroku: Ti, Betlehem, zemlja Judova, nisi nikakor naj hianjša med vojvodi Judovimi; zakaj iz tebe ho prišel v a j voda, kteri bo vladal moje ljudstvo IzraTl.” — Tedaj Herod modre skrivaj pokliče k sebi, in jih skerhno izprašuje, kedaj se jim je zvezda prikazala. Potem jih pošlje v Betlehem, ter jim hinavsko reče: „Pojdite in skerhno oprašujte po detetu; in kadar ga najdete, pridite mi nazaj povedat, da tudi jez grem in ga molim.” Modri se precej odpravijo proti Betlehemu. In glej, Z vezda, ki so jo na jutrovem vidili, pa jim je bila za hekoliko časa zginila, se jim zopet prikaže in gre pred bjimi. Silno so se ohveselili, ko jo ugledajo. Kar ob¬ stane nad hišo, v kteri je bilo dete Jezus. Tedaj gredd z hišo, najdejo dete z Marijo in Jožefom, prednj padejo 'h ga molijo. Tudi odprč svoje zaklade in mu darujejo z lata, kadila in mire. Po noči pa jim Bog v spanji za- Sehuster, Bibl. Gescb. slov. 9 povč, naj se ne vračajo k Herodu. Modri so pokoro 1 Božjemu povelju ter Lvalijo Bogd in se po druzem potu vernejo v svojo deželo. 9. Sveta družina v Egipt beži in se verne v Nazaret' d* Herod je modrih že težko čakal.%Ko pa vidi, zastonj čaka, se silno razserdi in ukaže pomoriti vs« fantiče, kar jih je bilo v Betlehemu in v vseh njeg 0 ' vih pokrajnah po dve leti in manj starih. Tako le, sl misli, tudi dete Jezus gotovo ne bo ušlo smerti. Toda Bog je čul nad detečjim življenjem. Po no £l se Jožefu v spanji prikaže angel Gospodov ter J ® 11 reče: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in bčži ’ Egipt, in ondi ostani, dokler ti ne porečem; zak a J Herod bo deteta iskal, da bi ga končal.“ Jožef kf r vstane, vzame dete in njegovo mater in še tisto begne v Egipt. noc p° Ko deteta Jezusa več ni bilo morivci, ktere je bil Herod poslal. v Betlehemu, Z golimi pri ider° meči hodij 0 r £l Zveličar sveta . 11 17. Jezusova pridiga v Nazaretu. * Čez dva dni Jezus Sihar zapusti, gre na Galilejsko, 111 ondi evangeli od Božjega kraljesta oznanuje, rekoč: „čas je dopolnil, in kraljestvo Božje se je približalo. Delajte P°' koro, in vervajte evangeliju . 11 Ko pride v Nazaret, je šel P 0 svoji navadi sobotni dan v shodnico; ondi vstane v znameA) c > da hoče kaj iz svetih bukev brati. In dali so mu bukve Izaij 8 preroka. Ko bukve razgne, najde mesto, kjer je bilo to * e zapisano: „Duh Gospodov je nad menoj. Zato me je on zilil in me poslal, evangeli oznanovat ubogim, ozdravljat te, ki s ° potertega serca, oznanovat jetnikom izpušenje, in slepim pogl el '’ in oznanit dan vračila . 11 Ko te verste zbere, bukve služabnik 11 podli, in se usede. Tedaj so bile vseh oči vanj obernjene. O® pa je začel tako le govoriti: „Danes se to pismo pred va# !l spolnuje . 11 f Vsi so se čudili prijetnim besedam, ki so mu šle iz us 4. Toda verovali mu pa niso, kar je sam od sebe govoril, amP 8 ^ rekli so: „On ima sicer veliko modrost in čudovito moč; stenarjev sin je vender le ?“ Jezus jim toraj reče: „ResničH ( ’’ povem vam, noben prerok ni prijeten v svojem kraji. V dfl 0 * 1 Elijevih je bilo veliko vdov v Izraelu, ko je bilo nebo zap ert ° tri leta in šest mescov, in ko je bila velika lakota po vsi dežel 1 ’ in k nobeni izmed njih ni bil Elija poslan, ampak le v Sarep t0 k ženi vdovi. Tudi je bilo veliko gobovih ob času preroka Elis e J 9 v Izraelu; in nobeden izmed njih ni bil očišeD, ampak le Naani ** 11 Sirec . 11 t Vsi, ki so bili v shodnici, se zdaj silno razjeze. Z ve ’ likim hrupom vstanejo, Jezusa iz shodnice in iz mesta izžen e J° ter ga peljejo na rob gore, na kteri je bilo njih mesto zida B °j da bi ga ž njega pahnili. Jezus pa se oberne, in po sredi njimi stran ( gre. Vsi so ostermeli, stoje kakor okamneli, in riik 1 mu ne mm braniti. 141 18. Jezusova čudovita dela v Kafarnavmu. * Iz Nazareta je sel Jezus v Kafarnavm, Ondi je bil v shodnici ob sobotah. Vse se je čudilo njegovim naukom; zakaj njegovo govorjenje je bilo polno oblasti in je segalo globoko v serce. Med poslušavci je bil tudi človek, kteri je imel nečistega duha; in ta z velikim glasom zavpije: „Kaj je nam in tebi, Jezus Nazarenski? Ali si prišel nas pogubit? Poznam te, kdo si, Sveti Božji?" Jezus pa ga zaroti, rekoč: „Obmolkni, in pojdi iz tega človeka!" Nečisti duh na to človeka na sredo verze in gre iz njega. Vse strah obide; in med seboj govorč, rekoč: „Kaj je to? Z oblastjo in močjo celo nečistim duhovom zapoveduje, in pokorni so mu." Iz shodnice je šel Jezus v hišo Simona Petra in njegovega brata Andreja. Petrova tašča fe imela hudo merzlico. Toraj Jezusa prosijo, da hi jo ozdravil. Jezus k nji stopi, jo prime za roko, zapovč merzlici, in glej, mahom jo merzlica zapusti; ona vstane in streže Jezusu in njegovim učencom. * Na večer, ko je solnce zašlo, mu vse bolne in obse¬ dene iz mesta pred vrata prineso. In ljudstvo celega mesta se zbere pred vratmi. Jezus pred vrata stopi, na slehernega bolnika roke položi in ga ozdravi. Hudiče pa s ..besedo izžene. 142 ■ * Zjutraj Jezus zgodaj vstane in gre v pust kraj molit- Množice pa ga poišejo in ga prideržujejo, da ne bi šel od njih- 0n jim pa reče: „Tudi drugim mestom moram oznanovati kra¬ ljestvo Božje, ker sem zato poslan.“ In je učil po vsi Galileji: hudiče izganjal, in ozdravljal vse bolezni in slabosti med ljudstvom- In razglasi se njegov sloves po vsi Sirii in velike množice iz vseh krajev k njemu prihajajo in hodijo za njim. 19. Obilni ribji lov. * * Iz Kafarnavma je nekega due Jezus prišel k Geneza - reškemu jezeru, ki se mu je reklo tudi Galilejsko morje, da bi ondi oznanoval besedo Božjo. Velike množice ga obsujejo, ki ga žele viditi in slišati. — Pri kraji sta bila dva čolna; eden je bil Petrov in njegovega brata Andreja, eden pa Cebe- dejevih sinov, Janeza in Jakopa. Bavno so bili iz čolnov sto¬ pili ter so mreže izpirali. Jezus stopi v Petrov čoln in ga prosi, da nekoliko od kraja odrine. Potlej se usede in iz čolna uči ljudstvo. Ko neha učiti, Simonu in njegovemu bratu reče: „Peljita na globoko, in na lov verzita svoje mrežel“ Simon mu odgovori: „Učenik! vso noč smo delali, pa nismo nič vjeli; na tvojo besedo pa bom vergel mrežo.“ — In ko so bili to storili, so zajeli toliko število rib, da se jim je mreža tergala 143 Toraj mignejo tovarsema Janezu in njegovemu bratu Jakopu, naj jim gresta pomagat. Prideta, in napolnili so obž, čolna z ribami, teko da sta se topila. * * Ko Simon Peter vidi, ostermi in se ustraši, in pade Jezusu k kolenom, rekoč: „Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek 1* Jezus pa mu pravi: „Ne boj se, odslej boš ljudi lovil.“ — Tedaj čolna k kraju potegnejo, vse popuste te hodijo za Jezusom. Odslej so bili zmiraj pri njem in so ga spremljali po njegovih potih. 20. Mcrtvoudni. Jezus se čez nekaj dni spet v Kafarnavm verne , in v neki hiši uči. Iz vseh krajev je prišlo veliko ljudi, ki so hotli Jezusa poskušati. Kar štirje možje prineso na postelji človeka, ki je bil mertvouden. Zavoljo tolike množice ljudstva ga niso mogli prinesti pred Jezusa, toraj gredo na streho, ki je bila plošnata po šegi jutrovih dežel , in ga s posteljo vred spuste doli v sredo pred Jezusa. Jezus njih ter dno vero vidi , in reče mertvovdnemu: »Zaupaj, sin, tvoji grehi so ti odpuŠeni !' 1 Med poslušavci so bili tudi Farizeji in pismarji , ki so sami pri sebi mislili: „Kdo je ta , da preklinja? Kdo more grehe odpušati, kakor Bog sam? u Ker je Jezus njih misli poznal , jim reče: „Zakaj mislite hudo v svojih sercih? Kaj je lože j reči: Grehi so ti odpuŠeni; ali reči: Vstani, in hodi. Da pa veste,, da ima Sin človekov oblast na zemlji , grehe odpušati, ti rečem“ — se k mertvoudnemu oberne , — „ vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom. u Bolnik precej vstane, vzame posteljo in gre na svoj dom. Vse pa groza obide■ Boga časte in reko: »Danes smo čudne reči vidili!“ 21. Jezusova pridiga no gori. Neki dan se je bilo zopet sila veliko ljudi zbralo okrog Jezusa. Ko ugleda množico, gre na goro. Ondi sčde, učenci ga obstopijo po obeh straneh, spodaj so pa cele trume ljudi. Zdaj vse utihne, in željno pričakuje Jezusovih besedi. 144 A. Osem zveličanskih čednosti. * * „Blagor ubogim v duhu; ker njih je nebeško kra¬ ljestvo. Blagor krotkim; ker oni bodo zemljo posedli. Blagor žalostnim; ker oni bodo oveseljeni. Blagor lačnim in žejnim pravice; ker oni bodo nasičeni. Blagor usmiljenim; ker oni bodo usmiljenje dosegli. Blagor jim, ki so čistega serca; ker oni bodo Bog& gledali. Blagor mirnim; ker bodo otroci Božji imenovani. Blagor zavoljo pravice preganjanim; ker njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo kleli in preganjali* in vse hudo zoper vas lažnjivo govorili zavoljo mene; veselite se in od veselja poskakujte, ker je vaše plačilo obilno v nebesih. j s ( 1 i i 145 b ■ Od službe in dolžnosti aposteljnov in njihovih naslednikov. t Zdaj se Jezus oberne k svojim aposteljnom, ki imajo “‘ti predniki njegove cerkve, in jih tako le zlasti opominja? t „Vi ste sol zemlje. Sol je dobra reč. Ako pa sol zgubi moč, s čim se bo solila (zemlja)? Ni za druzega več, kakor "* se proč verže in jo ljudje poteptajo. — Vi ste luč sveti. Udobni ste mestu, ki stoji na gori. Mesto pa, ktero je na gori, ne more skriti. Tudi ne prižigajo luči, da bi pod mčrnik ® t avili ) ampak na svečnik, da sveti vsem, kteri so v hiši. Tako taj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela, in častč ^šega Očeta, ki je v nebesih. “ C. Od keršanske pravičnosti. * Potem se k množicam ozre ter jim reče: * „Nikar ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali t^eroke. Ne razvezovat, ampak dopolnit sem jih prišel. Resnično povem? ako ne bo obilniši vaša pravica, kakor pismarjev in %ri Z ejev, ne pojdete v nebeško kraljestvo. Slišali ste pa, da so Mstnarji zapoved: „n e ubijaj a tako le razlagali: Le kdor u t>Ua, bo sodbe kriv; jez pa vam povem, da vsak, kteri se jezi ^d svojim bratom, bo sodbe kriv. Kdor pa svojega brata hudo ^sramuje, bo kriv zbora; kdor pa svojemu bratu reče: ,,norec, kriv peklenskega ognja. “ * „Dalje ste slišali, da so pismarji zapoved: ljubi svo- fega bližnjega" tako le razlagali: Sovražiti pa smeš svojega s °vražnika. Jez vam pa povem: Ljubite tudi svoje sovražnike, ^bro delajte njim, kteri vas sovražijo, in molite zanje, kteri vas Uganjajo: da boste otroci svojega Očeta, kteri daje svojemu ®°lncu sijati na dobre in hudobne, in daje deževati na pravične 1,1 krivične. Zakaj ako ljubite tiste, kteri vas ljubijo, kakšno Pačilo boste imeli? Ali ne delajo tega tudi cestninarji? In ako Pozdravljate le svoje brate, kaj posebnega storite? Ali ne delajo ^ga tudi malikovavci? Bodite tedaj popolnoma, kakor je vaš Oče ^beški popolnoma. “ Od čistega in dobrega namena pri dobrih delih. * „Glejte, da svojb dobrih del ne delate, da bi vas ljudje ' , ‘dili. Sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je Schuster, bibl. Gesch. slov. 10 146 v nebesih. Kadar toraj vbogajme daješ, ne trobi pred seb°J’ kakor hinavci delajo po shodnicah in po tergih, da bi j 1 ®" 1 ljudje hvalili. Resnično, povčm vam, prejeli so svoje plačil' Kadar pa daješ vbogajme. naj ne ve tvoja levica, kaj del* tvoja desnica, da bo tvoja milošnja na skrivem, in tvoj 0c ( ’ kteri na skrivnem vidi, ti bo povernil. “ 'ec! torit * „In kadar moliš, pojdi v svoj hram, zapri duri, in ri1 ^' svojega Očeta na skrivnem in tvoj Oče, ki na skrivnem vid 1 ’ ti bo povernil. “ * „In kadar se postiš, ne delaj se žalostnega, da k' ljudje vidili, da se postiš, in tvoj Oče, ki na skrivnem vid 1 ’ ti bo povernil. “ 'tle E. Od edine skerbi, ki je kristijanu pristojna. k j t „Ne spravljajte si zakladov na zemlji, ki jih rija 111 molj konča, ali tatje izkopljejo in ukradejo; temuč zbiraj! 6 si zaklade v nebesih, kterih ne konča ne rija ne molj in jHj tudi tatje ne izkopljejo in ne ukradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam je tudi tvoje sercč. Nihče ne more dvema gosp 0 ' doma služiti. Ne morete toraj služiti Bogu in mamonu.“ t „Zato vam pravim: Ne skerbite za svoje življenje, k 8 *} boste jedli, tudi ne za svoje telo, kaj boste oblačili. Ali 1,1 življepje več, kakor jed, in telč več, kot oblačilo? Poglej 46 ptice pod nebom; one ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljaj 0 v žitnice; in vaš Oče nebeški jih živi. Ali niste vi veliko ve°i kakor one? Poglejte limbarje na polji! Oni ne delajo, in t 6 predejo; pa vam povem, da še Salomon v vsi svoji časti ni b® tako obležen, kakor njih eden. Ako toraj travo na polji, kter* danes stoji in se jutri v peč verze, Bog tako oblači, kolik 0 bolj bo vas, maloverni! Ne skerbite tedaj, rekoč: Kaj bok 0 jedli, ali kaj bomo pili, ali s čim se bomo oblačili? Ker P° vsem tem oprašujejo neve'rniki. Saj ve vaš Oče nebeški, d 8 vsega tega potrebujete. Išite tedaj naj poprej Božjega kr*' ljestva in njegove pravice, in to vam bo priverženo.“ 16 j k • 'ti ie , te ■ 'ti te ta ko te: T f sfe E. Od keršanskega obnašanja do bližnjega. te * „Ne sodite, da ne boste sojeni. Ne pogubljajte, in v e boste pogubljeni, temuč odpušajte, pa bo tudi vam odpušča 0 ’ S kakoršno mero merite, s takšno se vam bo odmeril 0, Kaj vidiš pezder v očesu svojega brata, bruna *) pa v svoj 01 ® k * ki *) bruno ali bervno. 147 seboj) i ažil°' del* Oč«» , ne čutiš! Ali kako praviš svojemu bratu: Ptisti, naj iz derem 111 ' iZ( ler iz tvojega očesa; in glej, bruno je v tvojem očesu? Hina- l6 °! izderi poprej bruno iz svojega očesa/ t „Yse kar koli hočete, da vam ljudje store, tudi vi njim **ite. To je postava in preroki/ vidi) bi vidi) ifl •ajte P tvoj spo¬ koj i n> ejte jaj° ne bil ero iko ,00 r»' t Po teh in še veliko druzih opominih Jezus svoj govor ■6pa s temi le besedami: t „ Pojdite v večno življenje skoz ozka vrata. Zakaj široka vrata in prostorna je pot, ktera pelje v pogubljenje, in veliko je, kteri po nji noter hodijo. Kako ozka so vrata, in tesna Pot, ktera pelje v življepje, in malo jih je, kteri jo najdejo/ t „Vsak, kteri sliši te moje besede in jih spolni, podoben modremu možu, kteri je sezidal svojo hišo na skalo. In ploha je ulila, in prišle so vode, in pihali so vetrovi in se vperli * tisto hišo; — in ni padla, zakaj vstavljena je bila na skalo. " Vsak pa, ki sliši te besede moje, in jih ne spolni, podoben neumnemu možu, kteri je sezidal svojo hišo na pesek. In ploha je ulila, in prišle so vode, in pihali so vetrovi in se vperli 1 tisto hišo — in padla je, in velika je bila njena podertija/ * Ko je bil Jezus ta svoj govor dokončal, so bile množice * sercu ganjene, zakaj učil jih je, kakor kdor ima oblast z nebes, ^ pa kakor njih pismarji in farizeji. 22 . Jezus ozdravi gobovega in pa stotnikovega hlapca. * * Kadar je Jezus zopet z gore šel, mu gobov človek Sproti pride, pred njega pade in ga moli, rekoč: „Gospod, ako kočeš, me moreš očistiti/ In Jezus stegne roko, se ga dotakne, ^koč: „Hočem, bodi očišen?“ In kar čist je bil od svojih gob. tedaj mu Jezus reče: „Glej, da nikomur ne poveš: temuč pojdi, ,ži se duhovnu in opravi dar, kterega je Mojzes zapovedal, da za čistega spozna.“ -j- Tako duhovsko ofiiševanje ali odvezovanje, ki je bilo v stari 2 &vezi zapovedano vsem, kteri so bili gobovi na telesu, je bilo pred- bodoba odveze grehov, ki jo je Jezus v novi zavezi zapovedal za bobove na duši. Toraj je Jezus gobovemu ukazal, iskati odveze pri 'klhovnu. * Jezus pride v Kafarnavm. Ondi je bil rimsk stotnik, *d je bil Judom zelč dober, ter jim dal na svoje stroške zidati 10 * 148 shodnico. Imel je za smert bolnega hlapca, kterega si je bil P r ® priljubil. Ko stotnik sliši, da je Jezus na potu v Kafamavm, 15 mestne starašine naproti pošlje, ter ga prosi, da bi prišel in hlapca ozdravil. Jezus gre ž njimi. Ko ni bil že več daleč hiše, pride mu stotnik sam naproti ter pravi: „ Gospod, ni 9f , vreden, da greš pod mojo streho, temuč reci le z besedo, in / hlapec bo ozdravljen/ Jezus Se tem besedam začudi in re tistim, ki so šli za njim: „Resnično, vam povem, tolike vere ni se51 Bi: ia je sir v Izraelu našel! Povem vam pa, da jih bo veliko od izhoda zahoda prišlo, in bodo sedeli pri mizi z Abrahanom in Iz*^ in Jakopom v nebeškem kraljestvu; otroci kraljestva pa pahnjeni v vnanjo temo, ondi bo jok in škripanje z zobmi. Potem reče stotniku: „Pojdi, in kakor si veroval, tako se zgodi 1 In hlapec je bil ozdravljen tisto uro. ih oi 23. Mladenič v Najmu. J . h Prigodilo se je, da je Jezus šel v mesto Najm P; 0 imenu. Z njim so šli njegovi učenci in veliko sv' e ^’ £ Ko se je približal mestnim vratom, glej, merliča nf s “' Zi n i i i t ( i pr»' , u< h i u< !Č ^ IJtti ref® liseJ” !»* .to tf bcf® &il je edini si svoje matere, ki je kila vdova. Jokaje ln zdihovaje je šla reva za parami. Veliko ljudi iz mesta Je bilo ž njo. Ko Gospod mater ugleda, se mu v serce ftaili, ter ji ljubeznjivo reče: „Ne jokaj1“ Potem pristopi, ’Q se par dotakne, v znamenje, da naj nosei obstojč. Nosci obstojč. Potem Jezus merliču reče: „Mladenič, Velim ti, vstani!“ In merlič sede in začne govoriti. In Jezus ga d£ materi. Vse pa je strah obšel, in so Bogi hvalili rekoč: „Velik prerok je med nami vstal, in Sog je obiskal svoje ljudstvo.“ 24. Janezova poslanca. Herod ,, sin tistega Heroda, ki je bil dal pomoriti otroke v Betlehemu, je bil oblastnik na Galilejskem in Berejskem. Za ženo si je bil vzel Herodijado, ženo svojega brata Filipa , ko je ta Je živel. Janez ga svari in mu odkritosercno na ravnost reče: „Ni ti pripušeno imeti žene svojega brata /“ Heroda te besede zelo razžalijo , zlasti pa Herodijado, toraj ona Janeza čcrti in Heroda nagovarja, naj bi ga s poti spravil. Da bi ji ustregel, ukaže Janeza vklenili in v ječo vreči. Janez tudi v ječi nič druzega ne želi, kakor da bi vsi verovali v Jezusa in za njim hodili. Ali njegovi lastni učenci niso nič kaj mogli verovati v Jezusa: spotikali so se nad njegovim ubožnim in nizkim stanom. Toraj Janez dva izmed njih pošlje k Jezusu vprašat ga: „Ali si ti ta, • Meri ima priti; ali naj druzega čakamo ?“ Namesto kacega odgovora se Jezus sklicuje na svoje čudeže, ki jih je storil nad bolniki , in reče: „ Pojdita in povejta Janezu to, kar sta slišala in vidila. Slepi spregledujejo , hromi hodijo , gobovi se očiŠujejo, gluhi spreslišujejo, mertvi vstajajo in ubogim se evangeli oznanuje: in blagor mu, kteri se nad menoj ne pohujša!“ 25. Magdalena spokornica. * Nekdo izmed farizejev, Simon po imenu, je Jezusa prosil, da bi pri njem jedel. Jezus gre v hišo farizejevo in sede za mizo,. V tistem mestu je pa živela žena, Marija Magdalena po imenu, ki je bila grešnica in v slabem slovesu. Po Jezusovih govorih se je pa bila spreobernila, in polna ljubezni je bila do njega in polna kesaiga za svoje grehe. Ko tedaj zve, da je 150 Jezus v farizejevi hiši pri jedi, vzame alahastrovo pušico, drazeg® mazila polno, in gre tje, da bi mazilila Jezusu noge. K njegovi® nogam se toraj verze, kesanje in žalost nad grehi jo presune i D jame milo jokati. Solze polivajo Jezusu noge. Ko ona to zap® 2 ’ 1 jih z lasmi svoje glave briše, potlej jih poljubuje in mazili. * Farizej, ki je to vidil, sam pri sebi reče: „Ko bi bil 0r: ku Je ie iir Jv to D v< ir li¬ ta ti Druga velika noč. 26. Osem-in-trideset-letni bolnik. 151 OO j£*> a® bil Sim lOK Drugo leto o veliki noči je šel Jezus zopet v Je- tll zalem. Oncli je bila ovčja kčpel, kteri se je po hebrej¬ sko Betzajda reklo. Bila je v velikem poslopji, ki je 'klelo pet 16p. V teh je ležala velika množica bolnih, slepih, kruljevih, suhoudnih, kteri so čakali pljivkanja k>de. Zakaj angel Gospodov je ob odločenih časih hodil v kčpel, in je vodo pljivkal. Kdor je po pljivkanji vode J>ervi stopil v kdpel, ta je ozdravel, ktero bolezen koli J® imel. Med druzimi je bil ondi tudi človek, ki je bil °sem in trideset let bolan. Ko ga Jezus vidi ležati, mu (jubeznjivo reče: „Ali hočeš ozdravljen biti?“ Bolnik mu Ogovori: „Gospod! nimam človeka, da bi me djal v 'opel, kadar se voda skali; in preden jez tje pridem, že 'Irugi pred menoj vanjo stopi.“ Tedaj mu Jezus pravi: «l r stani, zadeni svojo posteljo, in hodi!” Pri tč priči človek ozdravi, vzame svojo posteljo in gre ves vesel in hvaležen od tod. * Tisti dan je pa bila sobota. Ko Judje vidijo ozdravlje¬ nega hoditi in posteljo nositi, rečejo mu: „Sobota je, ne smeš l orsj svoje postelje nositil“ On jim odgovori: .„Ta, ki me je °zdravil, mi je rekel: Zadeni svojo posteljo in h6dil“ Tedaj vprašajo: „Kdo je tisti človek, kteri ti je to rekel? 11 On jitn pa ne more povedati; zakaj Jezus se je bil precej spet •taiaknil. Kmali potem pa ga Jezus najde v tempeljnu ter mu Pravi: „Glej, ozdravljen si; nikar več ne greši, da se ti kaj hujšega ne zgodil” — Tedaj človek gre in pove Judom, da je 11 Jezus tisti, ki ga je ozdravil. Judje pa Jezusa pregapjajo, ker , Je to v soboto storil. * Jezus jih skuša prepričati, da ima oblast za to, toraj \ km reče: „Moj Oče do zdaj' dela, in tudi jez delam.” Na to 1 J udje išejo še celč umoriti Jezusa, ki ni le sobote prelomil, 1 kmuč je tudi Bog4 preklinjal, ker je Boga imenoval svojega ! l*četa. Jezus jim pa še slovesniše priterdi: ,,Resnično, resnično 1 v am povem, kar koli dela Oče, to tudi Sin tako dela. Kakor >ma Oče življenje sam v sebi, tako je tudi Sinu dal imeti živ¬ ljenje v samem sebi. Kakor Oče mertve obuduje in oživlja, tako tudi Sin oživlja, kogar hoče. Oče tudi nikogar ne sodi, teiauč je vso sodbo Sinu dal, da vsi časte Sinu, kakor častč 152 Očeta. Resnično, resnično vam povem, da pride ura, ko bod° i cojluv-UU vatu jjuvcuj, Ud puuc UX ct, Iv M ~ mertvi slišali glas Sinu Božjega. In bodo prišli, kteri so dob r# delali, v vstajenje življenja, kteri pa so hudo delali, v vstajeAl® obsojenja.“ 27. Greh zoper svetega Duha. blagruje. Žena Marijo Ko so velikonočni prazniki minili, se je Jezus zopjj na Galilejsko vernil in je po mestih in tergih grede u cl in bolnike ozdravljal. Nekega dne k njemu pripeljejo člO' veka, ki je bil obseden , slep in mutast. Jezus ga ozd,rad; tako da je vidil in govoril. Vse množice se zavzame] 0 ; rekoč: „Ali ni ta sin Davidov?“ Farizeji pa, ko to ši.jo, reko: „ Ta ne izganja hudičev drugaČi, kakor _ 1 Belcebubom: visim hudičevJezus vidi njih misli in j J 1 pravi: „ Vsako kraljestvo, samo zoper sebe razdeljeno, W razdjano. Ce tedaj satan satana izganja, je sam zop& sebe razdeljen; kako bo tedaj obstalo njegovo kraljestvo■, Ako pa jez z Božjim duhom izganjam hudiče, je tedaj k vam prišlo Božje kraljestvo. Toraj vam povem: Vs a * greh in preklinjevanje bo o dpuŠeno ljudeffli preklinjevanje zoper sv. Duha pa ne bo odpV šeno, ne na tem svetu, ne v prihodnjem Neko ženo izmed množice te Jezusove besede tak° presunejo, da na glas zavpije: „Blagor telesu, ki t* je nosilo, in blagor persom, ki so te dojile! Jezus ji pa odgovori: „Se ve da, blagor vsem, ki poslu' šajo besedo Božjo ter jo spolnujejoT 28. Govor Jezusov na jezeru: sedem prilik od nebeškega kraljestva. sto * * Jezus je šel neki dan k galilejskemu jezeru; ondi S e je na bregu usedel in je učil. Ker je bilo pa sila veliko ljudi pri njem, je stopil v čoln in učil iž njega. Pripovedoval jim j e ' naslednje prilike: A. Od sejavca in semena. * * „Sejavec je šel sejat. Ko seje, nekaj semena poleg pota, in je bilo pohojeno; tudi so prišle ptice izpod nebfti 4Ši ter ga pozobale. Nekaj na kamnito. To je hitro V°' 153 li r 'co \e te a e. toalo; ali ko solnce izide, je zvenelo in usahnilo, ker ni imelo Mokrote. Nekaj ga pada med ternje, in ternje je zrastlo ter zadušilo. Drugo na dobro zemljo pada; in to je vzhajalo 1,1 prineslo sad, eno tridesetčrnega, eno šestdeseternega, eno pa *k>teraega. w * * Ko je bil Jezus to povedal, je rekel: „Kdor ima ^esa za poslušanje, naj posluša! — Ta prilika to le pomeni: §eme je beseda Božje. Pri kterih seme pada poleg pota, so ti, ki sicer poslušajo besedo Božjo; pride pa hudič, in jim besedo ^ serca vzame, da ne verujejo, in ne bodo zveličani. Na kamniti Etniji so tisti, ki z veseljem sprejemajo besedo, kadar jo slišijo; to da korenin nimajo in le nekoliko časa verujejo, ob času skušnje j'a odpadejo. — Kar ga pada med ternje, so ti, ki sicer poslu- s &jo besedo, potem pa gredo ter jo zadušč v skerbeh, v bogastvu 1,1 sladnostib tega življenja, tako da ne obrodi sadu. Kar ga pa fa.da na dobro zemljo, so ti, ki radi poslušajo besedo, jo v sercu ^tanijo in stanovitno sad rodč. “ i i B. Odljulikemed pšenic o. * Potom jim Jezus drugo priliko pripoveduje, rekoč: Nebeško kraljestvo je podobno človeku, kteri je dobro seme 154 usejal na svojo njivo. Kadar so pa ljudje spali, je prišel njeg° T sovražnik, in je prisejal ljulike med pšenico in je preč še). Ko f pa zelepje zrastlo in sad storilo, tedaj se je tudi ljulika prikazal®' Pristopili so toraj hlapci hišnega gospodarja, in so mu rekli' Gospod! ali nisi dobrega semena usejal na svojo njivo? Od ko ima tedaj ljuliko? On jim reče: Sovražen človek je to storil. Hlap 11 pa so mu rekli: Hočeš li, da gremo in jo poberemo? On reč®' Nikar, da kje ljuliko pobiraje ž njo vred tudi pšenice ne por® jete. Pustite oboje rasti do žetve, in ob času žetve porečen 1 ženjcom: Poberite najprej ljuliko, in jo povežite v snopke, da EL ’ sežge; pšenico pa spravite v mojo žitnico.“ * To priliko Jezus tako le razlaga: „Kteri dobro sem® seje, je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so otro® kraljestva Božjega, ljulika pa otroci hudobe. Sovražnik, ki jo J e sejal, je hudič. Žetev je konec sveta, ženjci pa so angeli. Kako' se tedaj ljulika ob žetvi pobere in v ognji sežge, tako se k® konec sveta godilo hudobnim. Sin človekov bo poslal svoje angela in pobrali bodo vso pohujšljivost in tiste, kteri krivico delajo, 1# jih bodo vergli v ognjeno peč. Ondi bo jok in škripanje z zob® 1 ' Pravični pa se bodo svetili kakor solnce v kraljestvu svojega Očeta. “ toai Sel: *ob «e ter »a teč iti .1 Dir ta) C. Od gorčičnega zerna, kvasu, skritega zaklad®’ bisera in ribje mreže. * Jezus je dalje govoril: „Nebeško kraljestvo je podoba® gorčičnemu zernu, ktero je človek vzel in na svojo njivo usejai' To je sicer naj manjše izmed vseh semen, kadar pa zraste, r veče kakor vsa zeliša, in je drevo, tako da ptice izpod neb® pridejo, in prebivajo na njegovih vejah . 11 * „Nebeško kraljestvo je podebno kvasu, kterega je žeb® vzela, in vmesila med tri polovnjake moke, da se je vse skvasilo. “ f „Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, v njivi skritem® kterega človek, ki ga je našel, prikriva, in od veselja nad nji® gre in proda vse, kar ima, in kupi tisto njivo. “ f „Spet je nebeško kraljestvo podobno kupcu, kteri i® e dobrih biserov. Ko je našel drag biser, gre in proda vse, kar r imel, in ga kupi.“ f „Spet je podobno nebeško kraljestvo mreži, ktera se verže v morje, in zajme rib vsacega rodu. Ko je napolnjen®’ jo izlečejo in na bregu sede odberd dobre ribe v posod®’ K K H tu 155 ;o? j e la. li ; od l» fi % ru¬ ji« se u>e oci j« ror 1)0 sle. i« ffl« *» iD« ial- j« :1>» fse Malovredne pa odmečejo. Tako bo tudi ob koncu svetč,. An- j= e li pojdejo venkaj, in bodo odločili hudobne izmed pravičnih, ]a jih bodo vergli v ognjeno peč; ondi bo jok in škripanje z ! °bmi. * f Tacih prilik je Jezus še veliko pravil ljudstvu, tako da ' 6 je spolnilo prerokovanje: „Svoja usta bom odperl v prilikah povedal, kar je bilo skritega pred začetkom svetš,.“ 29. Vihar na morji. t Zvdčer je Jezus svojim učencom rekel: ^Prepeljimo se uno stran moija.“ Tedaj pismar pristopi k njemu, in mu tf če: „Učenik, za teboj pojdem, kamor koli grešl“ Jezus pa, ^ je vedil, da mu je le svčt mar in njega dopadajenje, mu reče: »Lisice imajo jame in ptice pod nebom gpjezda: Sin človekov pa bima, kamor bi glavo naslonil. “ Na te besede pismar Jezusa opusti in gre od njega. ; Potem Jezus v čolnič stopi, in njegovi učenci gredd Ll njim. Ker je bil od opravila truden, usede se in zaspi, ^ar vstane velik vi h dr na morji, tako da valovi čolnič pokrivajo. Učence prevzame strah in groza, toraj k bjemu stopijo in ga zbude rekoč: „Gospod, otmi nas, tonemo!” Jezus jim odgovori: „Kaj ste boječi, malo- f £rni?“ Tedaj vstane in zapovč vetru in morju — in Kla je velika tihota. Vsi se čudijo in pravijo: „Kdo je ‘ a , da so mu pokorni vetrovi in morje?" 156 30. Jajrova hči in bolna žena. * Ko se je bil Jezus od unstran morja nazaj prepeljal, S 9 je ljudstvo ob bregu z velikim veseljem sprejelo. Med druži ® 1 k njemu stopi eden izmed vikšili v shodnici, Jajr po imeni 1 ' On je imel hčer, dvanajst let staro, ki je bila za smert bok®' Jezusu k nogam pade, in milo prosi: „Gospod, moja hči umir*> ali pridi in polčži svojo roko na njo, in bo živela! “ Jezus vstal® in gre ž njim. Njegovi učenci in velika množica ga spremljajo. * Med množico je bila tudi žena, ki je na krvotoku terp ® 9 že dvanajst let; vse svoje premoženje je bila zdravnikom ^ izdajala, pa nobeden ji ni nič pomogel. Ona se tedaj skoz lj u ^ stvo pririne do Jezusa in se od zad dotakne roba njegove ® 9 oblačila; zakaj prepričana je bila, da bo ozdravljena, ako se “ dotakne njegovega oblačila. In res, pri tč priči, ko se ga dotah 1 ® 1 popolnoma ozdravi. Menila je, da je to skrivaj storila. In r eS ' nihče je ni vidil. Jezus pa je hotel, da si množica v izg *® 0 vzame terdno vero te žene in da jo posnema; zato se oberne ® reče: »Kdo se je dotaknil mojega oblačila?“ Žena, ki vidi, Jezusu ni skrito njeno djanje, trepetaje prednj pade in pred vse® ljudstvom pripoveduje, zakaj je to storila, in kako naglo je bfl* ozdravljena. Jezus pa ji ljubeznjivo reče: »Hči, tvoja vera ti J pomagala. Pčjdi v miru! u * Jezus je še govoril, kar pride nekdo Jajrovih in ® reče: »Tvoja hči je ravno kar umerla, ne nadleguj toraj dali 8 ^ni le ‘liko & t hip 1 se 1 ni * is Ue: !{ e . !)v es *edi ! Pet 'fsei O b: •žet ‘»j ] bro ^ jil 157 izim 1 len«' oln»- iir»j ■pel® l ^ ljud' L ku e > re»t 4^ e » if fsefi bil® ti J e Ul® žoika!“ Oče se silno prestraši. Ali Jezus mu reče: „Ne boj > le veruj, in bo oživela.“ Ko Jezus stopi v hišo, najde ondi lI &o ljudi, bi so jokali po otroku, in tudi piskače, ki so po ** tistih krajev „žalostne“ piskali. Jezus jim pa reče: „Kaj žp delate in jokate? Deklica ni mertva, ampak le spil“ Tedaj 1 »e mu posmehovali, ker so dobro vedili, da je umerla; pomislili * niso, da je Jezus prišel, jo spet oživit. Jezus veli vsem ljudem Iz hiše, in gre s starši in svojimi tremi učenci v hram, kjer dekliča ležala. Potem k merliču stopi, prime ga za roko in „ Deklica, vstani l“ Deklica mahom vstane in hodi. —In ta ' v es *) je šel po vsi deželi. 31. Jezus si izvoli aposteljne ter jih pervič razpošlje. * Brez števila ljudi iz daljnih krajev in celo od bregov ^dnjega morja se je okoli Jezusa nabiralo. Ko je nekega dne 'Pet toliko sveta okoli sebe vidil, da je bil pri poslušanji njegovih 6 sčd človek človeku na poti, so se mu ljudje v serce smilili, ker P bili, kakor ovce brez pastirjev. Tedaj svojim učencom reče: 'žetev je sicer velika, ali delavcov je malo. Prosite tedaj Gospoda, "»j pošlje delavcov v svojo žetev ! 11 Proti večeru prejde Jezus na ’°to in vso noč premčli. Ko se dan stori, pokliče svoje učence, ''jih izmed njih izvoli dvanajst, ter jih imenuje aposteljne, ' j. poslance. Imena teh dvanajsterih so: Simon, imenovan Jeter, in njegov brat Andrej, Jak.op in njegov brat Janez, ilip in Jernej, Matevž in Tomaž, Jakop mlajši in Uda Tadej, Simon, imenovan gorečnik, in Judež Iškarjot. f In te je poslal rekoč: „Pojdite k zgubljenim ovcam ke Izraelove, in oznanujte: Nebeško kraljestvo se je pribli¬ žki. Ozdravljajte bolnike, obudujte mertve, očišujte gobove, ''Udiče izganjajte. Na pot nič ne jemljite; zakaj delavec je 'teden svoje jedi. Kadar stopite v hišo, recite: Mir bodi te ki! In ako bo tista hiša vredna, bo vaš mir prišel nad pjo: »ko pa ne bo vredna, se bo vaš mir povernil k vam. In kteri koli vas ne sprejme, in ne posluša vaših besed, pojdite iz hiše »ii mesta, in otresite prah od svojih nog. Resnično, vam po- ) Sloves ali glas. 158 vem, lože bo zemlji Sodomski in Gomorski sodnji dan, tistemu mestu.” katofavič, ■to, f „ Glejte, jez vas pošiljam, kakor ovce med volkove. Bo®| toraj razumni, kakor kače, in priprosti kakor golobje. Varoval^ se pa ljudi; zakaj izdajali vas bodo v zbore, shodnicah vas bodo bičali, in pred poglavarje in kralje vas j e in sovražili zavoljo mojega imena. Saj učenec ni čez učenika, 1 ne ti iiti ® boi se hlapec ne čez svojega gospodarja. Učencu je zadosti, da je, njegov učenik, in hlapcu, kakor njegov Gospodar. Ne bojte se kteri umorč telo, duše pa ne morejo umoriti; temuč bojte veliko bolj tistega, ki more dušo in telč pogubiti! Ali se prodajata dva vrabca za en vinar? In le eden izmed njih ne I na zemljo brez vednosti in volje vašega Očeta. Nikar se tedaj bojte: boljši ko veliko vrabcov ste vi. Še celč vsi lasje na gl*’ N' so vam prešteti.” ,ai” 'it: t „Serčno me spoznavajte pred ljudmi! Resnično povem, kdor bo koli mene spoznal pred ljudmi, ga bom tudi i et ,o l j v ost >Me f h u spoznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih; kdor pa ,e» e zataji pred ljudmi, ga bom tudi jez zatajil pred svojim Očet°^! ki je v nebesih. Mogli se boste od svojih ločiti. Toda kdor očeta ali mater bolj ko mene, ni mene vreden; in kdor ljubi sl11 ali hččr bolj ko mene, ni mene vreden. In kdor ne vzame svoj® križa, in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde živIj eD |l^’ ga bo zgubil, in kdor zgubi svoje življenje zavoljo mene, ga našel. Je jih pa tudi veliko, kteri vas bodo sprejeli. Kdor te' vas sprejme, mene sprejme; in kdor sprejme mene, sprejme nj e ^ kteri je mene poslal. In kdor koli da piti komu izmed vas koz* j merzle vode v mojem imenu, resnično vam povem, ne bo zg a: svojega plačila. “ * Tedaj so šli izvoljeni aposteljni, po dva in dva. Hodil' po vasčh, ter so oznanovali pokoro in bližnje nebeško kralje^ Tudi hudiče so izganjali in mazilili so z oljem veliko bolu® 0 ter jih ozdravljali. K f To maziljenje z oljem, akoravno še ni bilo svet zakraff e J _- . j _ .. ti ti-tiVO 1 je bilo pa podoba poslednjega olja, od kterega sveti Jakop g°' ( 5 , 14 , 15 .) 32. Glavosek svetega Janeza kerstnika. * Herodijada je Janezu, ki je bil še zmiraj v ječi, po življenju stregla. Ali Herod ga je spoštoval, vedoč, ved " 1 itne je< ^kl. 159 kaW Kvičen in svet mož, ga je varoval, rad poslušal in veliko storil H kakor mu je on svetoval. Tudi se je bal ljudstva, ker ga dnelo za preroka. * Čez nekaj časa Herod v dan svojega rojstva napravi svoji * 1 °Stj e knezom, vojvodom in pervakom svojega kraljestva. Tedaj ?0 pWde hči Herodijadina, in pleše in dopade vsem pričujočim. Herod i (l ne vč kaj od vesela, tako da ji reče: „Pr6si me, kar hočeš, £a ko f '* ti bom dal. “ In še priseže ji rekoč : „Kar koli boš prosila, bom dal, tudi polovico svojega kraljestva! 1 ' * Deklica gre urno ven k svoji materi in jo vpraša: „Kaj prosim?“ Mati ji odgovori: „Glavo Janeza kerstnika.“ Hči 'to hoter k kralju gre in prosi rekoč:“ Hočem, da mi jaderno l j v skledi glavo Janeza Kerstnika.“ Herod se ustraši in je osten. Pa zavoljo prisege, — ki pa ni imela veljave za kaj 'Mega, — ji ni hotel pred gostovi odreči. Berž pošlje rabeljna ter »U ukaže prinesti Janezovo glavo v skledi. Rabelj gre, in Janezu 'itn * ječi glavo odseka; prinese jo v skledi, in jo da hudobnemu ^kletu, dekle pa hudobni in grozoviti materi. * Ko Janezovi učenci to zvedo, žalostni pridejo, vzamejo ftagovo truplo in ga v grob polože. Potem so šli k Jezusu in 6 k mu vse povedali, la J 160 33. Jezus nasiti 5000 mož. * * Velikonočni praznik se je zopet bližal. Razposlal aposteljni so se vernili in Jezusu pripovedovali vse, karkoli s ° bili storili. Na to jim Jezus reče: „Pojdite na stran v samo teI1 kraj, in si malo počijte! “ Ž njim toraj v čoln stopijo in se peljejo v samoten kraj. Pa tudi sem gre množica ljudi za nj 1 ^ Usmili se jih Jezus, ko jih ugleda. Še počitka si ne privo®’ iz čolna stopi in gre na goro, da hi ga vsi vidili in slišali, ^ začne učiti. Ko jo izgovoril, gre k bolnikom, ki so mu jih prinesi’) in jih ozdravi. • \ * * Kadar je pa pozno bilo, učenci k njemu stopijo in ^ reko: „ Spusti ljudstvo na bližnje terge in vasi, da si kupijo $ jesti." Jezus pa jim pravi: „Ni jim treba od tod hoditi. Kolik 0 kruhov imate?" Andrej odgovori: „Mladenič je tukaj, ki ima P e { ječmenovih kruhov in dve ribi; ali kaj je to med tolikanj’’ Potem Jezus ukaže: „Recite ljudem sesti ! 11 In truma za tru ® 0 seda. na travo. Bilo jih je pa pet tavžent mož brez žen in otrok. * * Tedaj Jezus vzame pet kruhov in dve ribi, v n®!*, pogleda, jih blagoslovi, razlomi in d& svojim učencom, jih polože med množice. Vsi jedč in se nasitijo. Potem učencem ukaže: „ Poberite kosce, da konca ne vzajeff 0 - ko tei «b Pe Se itn ii ji: k, ai i, n ki Ji Ži t! ie P Vi K Jc it 0 h ž 1 k r s t v 161 fU>' so tet se Obrali so tedaj ostanke koscov, in kilo jih je dvanajst polnih košev. Ljudje, ko vidijo čudež, začudijo se in reko: „On je fosnično prerok, ki ima na svet priti l“ Ker so vedili, da ima °t>ljubljeni odrešenik tudi biti kralj, hočejo ga v Jeruzalem {•sijati ter po sili za kralja postaviti. Jezus pa je to vedil, Se jim natihoma umakne nekam na gorč, ondi do pozne noči ^oli, in se po noči čez jezero prepelje v Kafarnavm. i£»' šil iJ sli) 34. Jezus obeta presTeto rešuje telo. pio p) ii» pel V 01® r e» ti® >«i ;U S f l. f Ko množica, ktero je bil Jezus čudovito nasitil, drugi lan vidi, da Jezusa ni več tam, po suhem hiti v Kafarnavm Jezusa iskat. Najdejo ga v shodnici. Ko jih Jezus ugleda, Jim reče: „Išete me, ne ker ste vidili čudeže, temuč ker ste kruhov jedli in ste bili nasiteni. Delajte, ne za jed, ktera mine, ampak za jed, ki ostane za večno življenje, in vam jo bo dal Sin človekov. “ Oni mu tedaj rekč: „ Gospod, daj nam za vselej ta kruh!“ Jezus jim pa razlaga rekoč: „Jez sem živi kruh, ki je prišel z nebes. Kdor jč tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, kterega bom jez dal, je moje mesč, ktero bom dal za življenje svetč. a f Zdaj se Judje, ki so bili v shodnici, med seboj prepi- r ajo in veliko jih reče: „Kako nam more ta svoje mesč dati lesti ?“ Jezus pa noče Judov nalaš potolažiti in reči, da je v Podobi govoril, temuč jim še bolj zaterdi, rekoč: „ Res nično, resnično vam povem, ako ne boste jedli mesa Sinu človeko¬ vega, in ne pili njegove kervi, ne .boste imeli življenja v sebi. Kdor jč moje meso, in pije mojo kri, ima večno življenje, in jez ga bom obudil poslednji dan; zakaj moje mesč je res jdd, >h moja kri je res pijača. Kdor jč moje mesč, in pye mojo kri, »stane v meni in jez v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jez živim zavoljo Očeta, tako bo tudi tisti, kteri mene jč, živel zavoljo mene. Da jč živi kruh, kteri je z nebes prišel. Ko kakor so jodli v&ši očetje mano, in so umerli. Kdor jč ta kruh, bo živel vekomaj .“ t Zavoljo teh besedi veliko Jezusovih učencov dvomi in teče med seboj: „To govorjenje je terdč, kdo ga more po¬ kušati ?“ Oni ali niso razumeli, da Jezus more svoje mesč in Svojo kri dati v jed in pijačo, ali so pa menili, da bodo mogli Kjegovo mertvo truplo jesti. Obema spotikljajema Jezus poskuša v okom priti. Zoper pervega jih zavrača na svoj čudoviti vne- Scbuster, bibl. Gesch. slov. 1 [ 162 bohod, ki jih bo prepričal, da njemu, ki je iz nebes, ni m® 110 ' goča nobena reč; toraj jih vpraša: „Ali vas to pohujšuje? ^ Kaj tedaj, kadar boste vidili Sinu človekovega gori iti, kjer J e poprej bil!“ Zoper drugi spotikljaj pa reče: „Duh je, ki oži f ' Ija; meso nič ne pomaga. Besede, ktere sem vam jez govor« so duh in življenje.“ Jezus še pristavi: „So pa nekteri m e ^ vami, kteri ne verujejo .“ In res, več učencov odsehmal njega odstopi, in več ne hodijo ž njim. Kakor je Jezusu ^ Sercu šlo pogubljenje toliko duš, vender le pri tem ostane, je treba verovati to skrivnost, in tudi svojim ljubim aposteljnom da na voljo ali verovati ali pa se ločiti od njeg 8, Toraj jih vpraša: „Ali hočete tudi vi preč iti?“ V imenu vseh mu Simon Peter odgovori: „Gospod, k komu pojdemo? imaš besede večnega življenja, mi pa smo verovali in spozna« da si ti Kristus, Sin Božji.“ 3i Tretja velika noč. 35. Kananejska zena. Ker so Judje Jezusa zalezovali, zato ni šel to 1$* v Jerusaleni k velikonočnim praznikom, ampak je kodf po Galileji. Povsod ga je velika množica spremljala, lJl seboj vodila J.epe, gluhe , mutaste, hrome, gobove in veVdj druzih bolnikov. K njegovim nogam so jih polagali, 1,1 Jezus je vse ozdravil. Enkrat je prišel do Tira in Sidona , kjer so preb' vali neverni mlajši nekdanjih Kananejcov. Kar žena j tistih krajev za Jezusom-priteče in vpije rekoč: „Gospo « Sin Davidov, usmili se me! Moja hči veliko terpi od hj diČa.“ Jezus ji kar besede ne odgovori. Ker pa ne jenft klicati, učenci k Jezusu stopijo ter ga za njo prosij 0 ' Jezus jim odgovori: „Jez sem poslan le k zgubljeni$ ovcam hiše Izraelove .“ Ali žena pride, mu k nogam pad e j ga moli in reče: „Gospod, pomagaj mi! u Jezus pa ho “ njeno vero še bolj poskusiti in uterditi. Toraj ji odgovor »■, „ Pusti, naj se otroci prej nasitijo. • Ni prav, jemaf otrokom kruha , in ga psom metatiŽena mu odgovori• „Kaj pa da, Gospod! ali psički dobivajo vsaj drobtinic e > ki padajo z mize njih gospodov. “ Tedaj ji Jezus odg 0 ' vori, rekoč: „0 žena, velika je tvoja vera! Zgodi se w kakor želiš.“ In ozdravljena je bila njena hči tisto ur°' r a te! Cc It k: V b, la 163 &6. Jezus Petru obeta naj vikšo cerkveno oblast. * * Ko je Jezus prišel v kraje Cezareje Filipove, je &ede vprašal svoje učence, rekoč: „Kdo, pravijo ljudje, da i« Sin človekov?“ Oni reko: „Nekteri, da je Janez kerstnik, ^ekteri da Elija, nekteri pa da Jeremija ali prerokov kdo. ^zus dalje vpraša: „Vi pa, kdo, pravite, da sem?" Tedaj Ogovori Simon Peter, rekoč: „Ti si Kristus, Sin živega ®og4i“ Na drugo to spoznanje mu Jezus slovesno reče: »Blagor ti, Simon, Jonov Sin; ker mesci in kri ti ni tega dodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Pa tudi jez povem '®bi : Ti si Peter, in na to skalo bom zidal svojo c erkev, in peklenska vrata je ne bodo zmagala. tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva. In kar koli boš zvezal na zemlji, bo zvezano tudi v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, ^o razvezano tudi v nebesih. 37. Jezus se spremeni. * * Čez šest dni vzame Jezus seboj Petra, Jakopa in Janeza in jih pelje na visoko goro (Tabor) molit. In ko je 11 * 164 „Gospod, dobro nam je tukaj biti! Ako hočeš, tukaj tri šoto * 6 naredimo, tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega/ Ko je V* še govoril, glej! obsenčil jih je svetil oblak, v ktorega sta šl* Mojzes in Elija, in glas se je zaslišal iz oblaka: „Ta je ljubi sin, nad kterim imam dopadajenje, njega poslušajtel“ * * Učenci se prestrašijo in na obraz popadajo. Je *® 6 pa k njim pristopi in se jih dotakne, rekoč: „Vstanite, nikar se ne bojte ?“ Ko so pa zopet pogledali, niso nikog* r vidili, kakor Jezusa samega. In ko so šli z gore, zapovč j ' 01 Jezus: „Nikomur ne pravite te prikazni, dokler Sin človek®* od mertvih ne vstane. molil, se je spremenil pred njimi: njegov obraz se je sve$ kakor solnce, njegova oblačila pa so bila bela ko sneg. In gW> prikazala sta se jim Mojzes in Eljja in sta ž njim govorila o( j pjegove smerti, v kteri imajo odrešenje in zveličanje najti vfll ljudje. Peter od prekrasnega pogleda ostermi in Jezusu reč ® 1 1 f>5 it* ej, od r& &'• 38. Davek za tempelj. Ko je Jezus s svojimi učenci spet v Kafarnavm Prišel, so k Petru pristopili tisti , kteri so pobirali davek, ki ga je mogel vsak Izraelec , ki je bil star čez dvajset let, o veliki noči plačati v tempelj , ki je lil hiša nebeš¬ kega kralja in Gospoda. Vprašcijo ga rekoč: „Ali vaš Učenik ne plačuje davka dveh drahem “P Petar odgovori: >,Kaj pa daj 1 in gre v hišo, to Jezusu povedat. Ko v hišo stopi, ga Jezus prehiti, rekoč: „Kaj se ti zdi, Simon! Od kterih jemljejo kralji zemlje davek ali glavni da c! Od svojih otrok ali od tujih?" Peter mu odgovori: „ Od tujih." Jezus mu tedaj reče: „Otroci so toraj prosti. Ali da jih 'ne pohujšamo, pojdi k morju, in verzi ternek. Pervo ribo , ki se vjame , vzemi in odpri ji usta, in našel boš štater t. j. štiri drahme. Tega vzemi in jim ga daj zame in zase." Peter je storil po Gospodovi besed', in je res našel, kakor mu je bil Jezus povedal. 89. Jezus prijatel otrok. Od pohujšanja. Neki dan so pobožne matere k Jezusu pripeljale svoje otročiče, da bi roke nanje polagal in nad njimi molil. Ker je bil Jezus od učenja truden, jih učenci 166 niso hotli k njemu pustiti; zavoljo tetra je bil Jezus nad njimi nevoljen in je rekel: „ P ustite otročiče, nikar jim ne branite k meni, zakaj taeib je nebeško kraljestvo .‘‘ Potem je Jezus otroke objemal, roke nanje pokladal in jib blagoslavljal. * * Potlej Jezus reče tem, ki so okoli njega stali: „Res- nično vam povem, ako se ne spreobernete, in niste, kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo. Kdor koli se pa poniža, kakor ta otrok, ta je veči v nebeškem kraljestvu. In kdor sprejme kterega tacega otroka v mojem imenu, mene sprejme. Kdor pa pohujša kterega teh malih, ki v me verujejo, bi m« bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat, in bi se potopil v globočino morja. Glejte, da ne zaničujete kterega teh malih! Ker povem vam : Njih angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, kteri je v nebesih. “ 40. Jezus da aposteljnom oblast vezati in raz¬ vezovati. — Prilika od neusmiljenega hlapca. * * Jezus jc dalje učil: „Ako greši soper tebe tvoj brat, ne mašuj se nad njim, temuč pojdi in ga posvari med seboj in med njim samim. Ako te posluša, pridobil si svojega brata: ako te pa ne posluša, vzemi seboj še enega ali dva. Ako ne posluša tudi teh, povej cerkvi. Če pa cerkve ne posluša, naj ti bo kakor nevčrnik in očitni grešnik. Res¬ nično, resnično, vam povem ,“ — to govore se k apostelj¬ nom oberne, — „kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih; in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih .“ * Na te besede Peter k Jezusu pristopi, in vpraša: „Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, ako greši zoper mene: ali do sedemkrat ?“ Peter misli, to ti bilo že silno velikodušno. Toda Jezus mu odgovori: „Ne rečem ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. Zakaj v nebeškem kraljestvu je, kakor pri kralji, kteri je hotel obrajt delati s svojimi hlapci. Ko je začel rajtati, bil je prednj postavljen eden, kteri mu je bil dolžan deset tavžent talentov. Ker pa ni imel, s čim plačati, je gospod ukazal, prodati njega, njegovo ženo in njegove otroke, in vse, kar je imel, in poplačati. Tedaj pade hlapec na kolena, in ga prosi, rekoč: Poterpi z menoj, in vse ti bom povernil. In Gospod se nsmili tistega hlapca, spusti ga in mu dolg odpusti. * „Spred njega gredč pa je tisti hlapec našel enega svojih sohlapcov, kteri mu je bil dolžan sto denarjev. In zgra- 167 bil ga je in davil, rekoč: Plačaj, kar si dolžan! Tedaj njegov s ohlapec prednj pade, in ga prosi, rekoč: Poterpi z menoj, in v Se ti bom povernil! On . pa noče, temuč gre, in ga verže v ječo, dokler ne plača dolgi. — Ko so pa vidili njegovi sohlapci . kar se je zgodilo, bili so silno žalostni, ter so šli in povedali svojemu gospodu vse, kar se je bilo zgodilo. Tedaj neusmilje¬ nega hlapca pokliče njegov gospod in mu reče: Hudobni itlapec! ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil toraj tudi ti dolžan usmiliti se svojega sohlapca, kakor sem se tudi jez tebe usmilil? In Gospod se razserdi in ga izroči trinogom, dokler ne poplača vsega dolga. “ „Tako,“ — Jezus sklene, — „bo tudi moj nebeški Oče vam storil, ako ne odpustite vsakteri svojemu bratu iz svojih serc.“ 41. Jezus razpošlje 72 učencov. * Ko je šel Jezus iz Galileje spet v Judejo, aposteljnom Pomagavce izvoli, in sicer dva in sedemdeset učencov, in jih, kakor aposteljne, pred seboj pošlje po dva in dva. Reče jim: j „Kdor vas posluša, mene posluša; in kdor vas zaničuje, mene /zaničuje; kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega, kteri me je poslal. “ * čez nekoliko časa so se dva in sedemdeseteri z ve- I seljem vernili, rekoč: „Gospod! tudi hudiči so nam pokorni v tvojem imenu.'* Jezus jim reče: „Ne veselite se tega, da so vam duhovi pokorni, temuč veselite se, da so vaša imena zapisana v nebesih. “ In Jezus se razveseli v svetem Duhu in reče: ^Zahvalim te, Oče, Gospod., nebes in zemlje, da si to . skril modrim in razumnim, in si razodel malim. Pridite k meni vsi, . kteri se trudite, in ste obteženi, in jez vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase, in učite se od mene; ker jez sem krotak in iz serca ponižen. Tako boste pokoj našli svojim dušam; moj jarem je sladak, in moje breme je lahko.“ 42. Zapoved ljubezni. Usmiljeni Samarijan. Ko Jezus skoz Judejo grč v Jeruzalem, učenik postave k njemu stopi, da bi ga skušal, in reče: „ Učenik, kaj naj storim, da bom večno življenje zadobilV“ Jezus ga vpraša: „Kaj je v postavi pisano? Kako bereš?“ Uni mu odgovori: „Ljubi Gospoda, svojega Bogi iz vsega I. svojega serci, in iz vse svoje duše, in iz vse svoje m do njega, in ko ga ugleda, se nm v serce smili. Pri' stopi toraj k njemu, vlije mu v rane olja in vina. in m* jih obeže; potem ga vzdigne, ga posadi na svoje živinče? ter ga pelje v gostilnico in ga oskerbljuje. Drugi dan? ko je imel dalje iti, vzame dva denarja, ji d d gostilnikm ti bom je* — Jezus i, ki je bij padel med razbojnike? 11 — Učenik odgovori: „TistJi kteri mu je usmiljenje storil.“ Na to mu Jezus reče: „Pojdi, in tudi ti tako st< 5 ri!“ in reče: Skerbi zanj in kolikor vec potrošiš, nazaj grede povernil. 11 — „Kteri teb treh 11 , sklene. — „se ti zdi, da ie bil bližnii tistem' 168 moči, in iz vse svoje misli; — svojega bližnjega pa kakor sam sebe.' 1 Jezus mu na to reče: „Prav si odgovoril? to stdri, in boš živel!" Uni pa se hlini, kakor da bi resnično želel-, postavo na tanko spoznati, toraj ^ vpraša: r Kdo pa je moj bližnji ?“ Jezus reče: „Neki človek je šel od Jeruzalema v Jeriho. Grredč pade med razbojnike. Ti ga slečejo? z ranami obdajo, in na pol mertvega pustč. Primer* se pa, da je neki duhoven šel po tistem potu; in g* je vidil, in je mimo šel. Potem pride levit. Tudi 08 ga vidi, in mimo grč. Neki popoten Samarijan pa prid® 169 43. Marija in Marta. * Iio je Jezus dalje proti Jeruzalemu žel, je prišel v vas ^etanjjo. Neka žena, Marta po imenu, ga je sprejela v svojo hišo. Imela pa je sestro, ki se ji je reklo Marija. Marija je Usedla se k nogam Gospodovim in poslušala njegove besede. Marta pa si je dajala s po¬ strežbo veliko opraviti, fer je pristopila iu rekla: „Go¬ spod, ali ti ni mar, da me moja sestra samo pusti streči. Itcci ji tedaj, da naj mi pomaga l“ Gospod ji pa odgovori, rekoč: „Marta, Marta, skerbna si, in si veliko prizadevaš. Pa le eno je po¬ trebno. Marija si je izvolila naj boljši del, ki ji ne bo odvzet. “ 44. Jezus, dobri pastir. Zgubljena ovca. * Ko je Jesus o šotorovem prazniku prišel v Jeruzalem, šel je v tempelj učit. Rekel je: * „Jez sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne hodi v temi, temuč imel bo luč življenja. 1 * * „ Jez sem dobri pastir. Dober pastir svoje ovce vodi ha dobro pašo in pred njimi bodi, 'in ovce hodijo za njim, ker poznajo njegov glas. Tako hodijo moje ovce za menoj; zakaj jez poznam svoje, in moje poznajo mene. Jez sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za svoje ovce. Najemnik pa jih popusti in beži, kadar vidi volka iti. Jez dam življenje za svoje ovce. Imam še drugih ov&c, ktere niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati, in poslušale bodo moj glas, in bo en hlev in en pastir. “ * Jezusove besede so ljudi tako presunile, da vse k njemu tisi ga poslu¬ šat. S posebno gorečnostjo so se mu celo krivični cestninarji in drugi očitni 170 grešniki približevali, ker jih je njegova nebeška krotkost i® ljubezen mikala. Zavoljo tega so pa godernjali pismarji 10 farizeji, ki so v svoji prevzetnosti zaničevali te ljudi. Jezu® jih v več prilikah osramoti in posvari, rekoč: „Kdo izmed vas? ako ima sto ovac, in eno izmed teh zgubi, ne popusti devet in devetdesetih v pušavi, in ne gre za zgubljeno, dokler je ® e najde? In kadar jo najde, jo zadene vesel na svoje rang¬ ih* ko pride domu, pokliče prijatle in sosede, in jim reče: Veselite se z menoj, ker sem našel svojo zgubljeno ovco. Pove'® vam, da tako bo v nebesih veče veselje nad enim grešniko®’ kteri se spokori, kakor nad devet in devetdesetimi pravičnim 1 : ki ne potrebujejo pokore. “ 45. Zgubljeni sin. Jezus dalje govori: „Neki človek je imel dva sina- Mlaji reče: Oče! daj mi del blagd, kteri mene zadene- Oče jima premoženje razdeli. Malo dni potlej mlajši sin vse pobere in se podd v daljno deželo. Tam pa j e zapravil vse svoje premoženje z razuzdanim življenjem- Ko je bil vse zapravil, velika lakota v tisti deželi vstane- Tudi on je začel pomanjkanje terpeti. Tedaj je šel in se pridružil nekemu mestnjanu tiste dežele; in ta g a ' pošlje na svojo pristavo svinje past. In tu je želel svoj trebub napolniti z lušinami, ktere so svinje jedle; pa nihče mu jih ni dal.“ „Tedaj je šel sam v sč, in je rekel: Koliko na' jemnikov v hiši mojega očeta ima obilo kruha; je# pa tukaj od lakote ginem ! Vzdignil se bom, ter pojdem k svojemu očeta, in mu porečem : Oče, grešil sem zopet' nebesa in zoper tebe; več nisem vreden tvoj sin imenovan biti; stdri me, kakor enega svojih najemnikov! In vzdignil se je in šel k svojemu očetu.“ „Ko je bil pa še daleč, zagleda ga njegov oče, in milo se mu stori, teče mu naproti, se ga okoli vratu oklene ter ga poljubuje. Sin pa mu reče: Oče, grešil sem zoper nebesa in zoper tebe; več nisem vreden, tvoj sin imenovan biti. Ali oče mu ne pusti dalje govoriti? in svojim hlapcom reče: Hitro prinesite naj boljše obla' čilo, in oblecite ga in dajte mu perstan na roko in čevlje na noge, in pripeljite pitano tele, in zal:oljit 6 ga, in hočemo jesti in se gostiti. Zakaj ta moj sin j 6 171 bil mertev, in je spet oživel; je bil zgubljen, in je najden. In so se začeli gostiti." ,,Starji sin je bil pa ravno na polji. Ko se domu verne in približa hiši, je zaslišal petje in ples. Enega lilapca pokliče in ga vpraša, kaj je to? Ta mu odgo¬ vori: Tvoj brat je prišel, in 'tvoj oče je zaklal pitano tele, ker ga je spet zdravega nazaj dobil. Tedaj se je starji brat userdil in ni kotel v hišo iti. Ko oče to sliši, pride ven, in ga začne prositi. Sin pa očetu reče: Glej, toliko let te služim, in nisem nikoli tvojega povelja prestopil, pa še nikdar mi nisi dal kozliča, da bi se bil gostil s svojimi prijatli. Ko je pa prišel ta tvoj sin, ki je svoje premoženje z malopridnimi osebami zapravil, zaklal si mu pitano tele. Na to mu oče odgovori: Moj sin, ti si zmiraj pri meni, in vse moje je tvoje. Gostiti se in veseliti pa se je spodobilo, ker je ta tvoj brat bil mertev in je spet oživel, je bil zgubljen in je najden." 46. Bogatin in ubogi Lazar. * * Jezus dalje govori: „Bil je neki bogat mož. Oblačil se je v škerlat in v tančico, in se vsak dan imenitno gostil. k£ % ' % 172 Bil je pa tudi neki ubožec, po imenu Lazar. Ležal je pred vratmi bogatinovimi in je bil poln ran. Želel se je nasititi z drobtinami, ktere so padale z bogatinove mize; ali nikdo m 11 jih ni dal. Le psi so hodili lizat njegovih ran. Prigodilo se j e pa, da je umeri ubožec. Angeli so ga nesli v naročje Abraha' movo. Umeri je pa tudi bogatin, in je bil pokopan v pekel- Ko je v terpljenji povzdignil svoje oči, ugledal je od daleč Abrahama, in Lazarja v njegovem naročji. Tedaj je vpil i° rekel: Oče Abraham, usmili se me vender, in pošlji Lazarja: da pomčči konec svojega persta v vodo, in ohladi moj jeziki ker grozovitno terpim v tem plamenu. — Ali Abraham m 11 odgovori: Sin, pomisli, da si prejel dobro v svojem življenji, Lazar pa hudo; zdaj je ta oveseljen, ti pa terpiš. Vrh vsega tega P® je med nami in med vami velik prepad postavljen, da, kteri bočej 0 od tod k vam iti, ne morejo, in tudi ne od ondod sem priti.“ * * Bogati na to reče: Prosim tedaj, oče, pošlji P® saj Lazarja v hišo mojega očeta; pet bratov namreč imam, d® jim povč, kako je v peklu, da tudi oni ne pridejo v ta kraj terpljenja. Toda Abraham mu odgovori: Imajo Mojzesa ltl preroke, nje naj poslušajo. Bogatin reče: Nikar, oče Abrahanb 173 0 rnpak če pojde kdo izmed mertvih k njim, bodo se spokorili. Abraham mu odgovori: Ako ne poslušajo Mojzesa in prerokov, tudi ne bodo verovali, če ravno kdo od mertvih vstane l“ 47. Sleporojeni. Iz tempeljna grede Jezus nekega dne med ubožei ugleda človeka, ki je bil od rojstva slep. TJčenci Jezusa Vprašajo: „ Učenik, kdo je grešil, ali on, ali njegovi starši, da je slep rojeni 1 Jezus jim odgovori: „Ni grešil ne on, ne njegovi starši, temuč zgodilo se je, da se razodenejo Božja dela nad njim.“ Ko je bit to izrekel, na tla pljune, iz pljunka stori blata, s tem blatom slepemu oči pomaže in mu reče: »Pojdi, umij se v kopeli Silo e!'" Slepec gre, se umije in ko se verne, je vidil. Ko farizeji to zvedd, ga vprašajo, kako je spre¬ gledal ? On jim pripoveduje. Tedaj ga dalje vprašajo: „Kaj ti praviš od njega, kteri ti je oči odperl ?“ On jim odgovori: „Prerok je. u Zdaj mu niso kotli verjeti, da je lil slep in da je spregledal. Pošljejo toraj po njegove starše, ter jih vprašajo: „ Je li ta vaš sin, od kterega vi pravite, da je bil slep rojen? Kako tedaj, da zdaj vidi?“ Starši jim odgovore: »Verno, daje ta naš sin, in daje bil slep rojen; kako pa, da zdaj vidi, ne vemo. Kjega vprašajte! Zadosti je star, sam naj govori od sebe.“ To so pa rekli, ker so se farizejev bali', zakaj sklenili so že bili, vsacega, ki Jezusa spozna t za odrešenika, pahniti iz shodnice. Farizeji tedaj vdrugič pošljejo po človeka, kteri je bil slep, in mu rečejo: „Kako ti je oči odperl?“ On jim odgovori: „Saj sem vam že povedal, zakaj hočete še enkrat slišati? Ali hočete tudi vi njegovi učenci biti? Tedaj so ga kleli in mu rekli: „Ti bodi njegov učenec! Mi pa smo Mojzesovi učenci; ker vemo, da je z Mojzesom Bog govoril; od tega pa ne vemo, od. kod da je.“ Človek jim odgovori: „ To je čudno, da vi ne veste, od kod je, pa je vendar meni oči odperl. Kar svčt stoji, še ni bilo slišati, da bi bil kdo sleporojenemu odperl oči. Ko bi ta ne bil od Boga, bi ne bil mogel nič storiti. Ilazserde se in mu rekd: ,, V grehih si rojen ves, pa ti nas uČiš!“ In pahnejo ga venkaj. Ko je Jezus to slišal in ga srečal, mu je rekel: „Ali veruješ ti v Binu Bož- 174 j e g a ?“ On mu odgovori: „Gospod, kdo je, da veruješ vanj!“ Jezus reče: „Vidil si ga, in kteri s teh o) govori, on je .“ Tedaj reče: „Gospod, verujem ! 11 I n predaj pade in ga moli. 48. Oče naš. — Nadležni prijatel. Ko je bil Jezus Jeruzalem spet zapustil, in je ' r nekem samotnem kraji molil, mu nekdo izmed ueencoT reče: „Grospod, uči nas moliti, kakor je tudi Janez svoje učence učil.“ Tedaj jim Jezus reče: »Kadar molite, recite: Oče naš, kteri si v nebesih! Posvečeno bodi tvoje imč! Pridi k nam tvoje kraljestvo - 1 Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji! Daj nam danes našsvakdanji kruh! In odpiisti nam naše dolgč, kakor tudi mi odpušamo svojim dolžnikom! In ne vpelji nas v skušnjavo, temuč rešinas hudega! A m e n. “ t Jezus pristavi: „Ko bi kdo izmed vas imel prijatla, pa bi k njemu šel o polnoči ter bi rekel: Prijatel, posodi mi tri hlebe, ker je dober prijatel prišel z pota k meni, pa nimarn kaj prednj položiti. Prijatel bi mu od znotraj odgovoril: Ne delaj mi nadlege, duri so že zaperte, in moji otroci so z menoj v hramu; ne morem vstati in ti dati. Pa ako uni le še terka, vam povem: ko bi ravno ne vstal, in mu ne dal zatč, ker je njegov prijatel, bo vender zavoljo njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje. Jez vam toraj pravim: Prosite, in se vam bo dalo; išite, in boste našli; terkajte pa se vam bo odperlo. Zakaj slehern, kteri prosi, prejme. Kdor iše, najde, in kdor terka, se mu odpre. — Kdo izmed vas očeta kruha prosi, pa mu bo kamen dal? ali ribe, bo li mu namesto ribe kačo dal? ali če ga jajca prosi, bo li mu škorpijona podal? Ako tedaj vi, ki ste grešniki, veste dobre darove dajati svojim otrokom: koliko bolj bo vaš Oče z nebes dal dobrega duha njim, kteri ga prosijo •“ 49. Prilika od bogatega moža. Jezus je zopet hodil po Galileji, in je če daje res- r.obneje opominjal k veri in pokori. Nekega dne mu tedaj nekdo iz množice reče: „ Učenik, reci mojemu bratu, 175 n sem spolnoval od svoje mladosti; kaj mi še manjka?“ Jezus l Si ljubeznjivo pogleda in mu reče: „Eno ti še manjka. Ako i hočeš popolnoma biti, idi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim; in l boš velik zaklad imel v nebesih; potlej pridi in hčdi za menoj." ( bo mladenič to sliši, žalosten odide; imel je namreč veliko l Premoženje. 55. Tečno plačilo. Delavci v vinogradu. Peter je bil zavoljo obljube, ktere je Jezus bogatemu 'mladencu dal, zelo vesel in ga je vprašal: „Glej, mi smo v se zapustili, in smo vsi šli za teboj; kaj bo tedaj nam ?“ Jezus jim je rekel: „ Resnično vam povčm, da, ob prerojenji, kadar bo Sin človekov sedel *tna sedeži svo¬ jega veličastva, boste tudi vi, kteri ste šli za menoj, se¬ deli na dvanajst sedežih, in sodili dvanajstere Izraelove rodove. In slehern, kteri zapusti hišo, ali brate , ali se¬ stre, ali očeta , ali mater, ali ženo , ali otroke , ali njive zavoljo mojega imena, bode stoUrno prejel in večno živ¬ ljenje dosegel. “ Da bi pa ne mislili, da se bo v Božjem kraljestvu plačilo tako delilo, kakor na tem svetu, jim pripoveduje to le priliko: — „Nebeško kraljestvo je podobno hišnemu gospodarju, kteri je zjutraj zgodaj Šel najemat delavcov v svoj vinograd. Kadar je delavcov najel po denarji na dan , jih je poslal v svoj vinograd. — In ob tretji uri je ven Šel, in vidil druge na tergu brez dela stati, in jim je rekel: Pojdite tudi vi v moj vinograd , in kar bo prav, vam bom dal. In oni so šli. — Spet je ven Šel ob šesti in deveti uri, in je ravno tako storil. — Okoli enajstih pa je ven šel, in našel druge postajati , in jim reče: Kaj stojite tukaj brez dela celi dani Mu rekč: Ker nas ni nihče najel. Tedaj jim reče: Pojdite tudi vi v moj vinograd! — Kadar se je pa večer storil, reče gospod vinograda svojemu hišniku: Pokliči delavce in daj jim plačilo, in začni od poslednjih do pervih. Prišli so tedaj, kteri so bili okoli enajste ure najeti, in so prejeli v$alt po denarji. Ko so pa tudi pervi prišli , so menili, Schuster, Bibl. Gesoh. slov. j: 2 178 da bodo več prejeli; pa tudi oni so po denarji prejeli- In ko so ga prejeli, so godernjali nad hišnim gospodah' jem , rekoč: Le-ti poslednji so le eno uro delali, pa jih enake storil mm, ki smo težo dneva in vročino prt" nasoli. On pa je odgovoril in rekel enemu izmed njih'- Prijatel, ne delam ti krivice; ali se nisi za denar z me¬ noj pogodil ? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi ; hočem f a tudi temu poslednjemu dati, kolikor tebi. Ali mi ni pripu- seno, storiti, kar hočem ? Je li tvoje oko hudobno, keT sem jez dober ? — Takoj‘ Jezus sklene, „lodo poslednji pervi, pet vi pa poslednji; zakaj veliko jih je poklicanih, malo po izvoljenih 56. Jezus obudi Lazarja. t Sestri Marija in Marta v Betanii ste imele brata, V° imenu Lazar, kterega je Jezus jako ljubil. Lazar hudo zboli- Sestri toraj pošljete do Jezusa in mu sporočite: „ Gospod) glej, ta, ki ga ljubiš, je bolan.“ Ko Jezus to sliši, reče: „T» bolezen ni k smerti, temuč je k časti Božji, da bo Sin Božji po nji poveličan. “ Čez dva dni pa je rekel svojim učencom ; »Pojdimo v Betanijo! Lazar, naš prijatel, spi; pa grem, da ga iz spanja zbudim/ Tedaj mu učenci pravijo: „ Gospod, ako spi, bo ozdravel." Zakaj oni so menili, da Jezus govori oi navadnega spanja. Toraj jim Jezus na to razločno reče: „Lazar je umeri, in vesel sem zavoljo vas, da me ni bilo tani) zato da verujete; pa pojdimo k njemu!" f Ko je Jezus tje prišel, je Lazar v grobu ležal že štiri dni. Sestri ste bili silno žalostni, in veliko prjjatlov in znan- cov ji je obiskalo, da bi ji bili tolažili zavoljo brata. Ko Marta sliši, da Jezus gre, obiskavce zapusti, Jezusu naproti teče in mu reče: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umeri. Pa tudi zdaj vem, da česar koli boš Boga prosil, ti bo Bog dal." Jezus ji reče: »Tvoj brat bo vstal." Marta mu od¬ govori: »Tem, da bo vstal ob vstajenji poslednji dan." Jezus ji pravi: „Jez sem vstajenje in življenje; kdor v me včruje, bo živel, akoravno umerje; in kdor koli živi, in v mč ve'ruje> ne bo umeri vekomaj. Tcruješ li to?" Ona mu reče: „Kaj pa, da verujem, Gospod, da si ti Kristus, Sin živega Boga, kV si na ta svet prišel." f Ko je bila izgovorila, se je domu vernila in je nati- 179 koma poklicala Marijo, svojo sestro, rekoč: »Učenik je tukaj, 1,1 te kliče." Marija hitro vstane in gre k Jezusu. Ko so znanci, ki so bili pri nji v hiši, vidili, da je Marija hitro vstala, so Bii za njo, rekoč: „K grobu gre, da bo tam jokala." Ko je tedaj Marija prišla k Jezusu, mu k nogam pade in jokaje teče: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat bi ne bil umeri." * P M*.m LnJtklC: .. . Tudi Judje, ki so bili ž njo prišli, so jokali. Ko jih Jezus vidi, se v duhu zgrozi in se mu užali, in reče: »Kam ste ga položili ?“ Mu rekč: »Gospod, pojdi- in poglej l“ In Jezus se je zjokal. Tedaj so Judje rekli: »Glejte, kako ga je ljubili" t Grob pa je bil v skalo vsekan, in s kamnom pokrit. Ko Jezus pred grob pride, reče: »Odvalite kameni" Marta pa mu pravi: »Gospod, že smerdi; zakaj štiri dni že leži." Jezus pa ji reče: »Ali ti nisem rekel, da, ako veruješ, boš vidila čast Božjo ?“ Tedaj so kamen odvalili. Zdaj Jezus oči nakviško vzdigne in reče: »Oče, zahvalim te, da si me usli¬ šal. Jez sem vedil, da me vselej uslišiš; toda zavoljo ljudstva, ki okoli stoji, sem rekel, da verujejo, da si me ti poslal." Potem na ves glas zavpije: »Lazar, pridi ven!" — In ta, ki je bil umeri, je pri ti priči ven prišel, povezan na nogah in rokah s povoji, in njegov obraz je bil v pert zavit. Toraj jim (Jezus reče: »Razvežite ga, da bo mogel iti." 12 * 180 57. Jezus prerokuje svoje terpljenje in svojo smert. — Cahej. tel jot. sai f Veliko Judov, ki so vidili Lazarjevo obujenje, je vero - ^ valo v Jezusa. Nekteri izmed njih pa so šli k farizejem pove' ^ dat, kaj je Jezus storil. Farizeji in pismarji se tedaj snidejo ter se posvetujejo rekoč: „Kaj hočemo storiti? Ta človek dela veliko čudežev. Če ga pa pustimo tako delati, bo vse ljudstvo ^ verovalo vanj.“ In sklenili so ta dan, Jezusa umoriti. Jezt® ^ pa se jim odmakne, ker njegova ura še ni bila prišla, in j e ^ šel v kraj_ blizo pušave. . S( t Čez šest dni pa dvanajsterim reče: „Glejte, grem® gdri v Jeruzalem, in Sin človekov bo izdan velikim duhovno® in pismarjem. K smerti ga bodo obsodili in izdali nevčrniko®! m ti ga bodo zaničevali, bičali in križali, in tretji dan bo od smerti vstal.“ f V Jeruzalem grede je prišel blizu mesta Jerihe. Ondi je živel mož, po imenu Cahej. Ta jb bil cestninarski vikši t in bogat. Tudi on bi bil rad Jezusa vidil; ni ga pa mogel j viditi zavoljo ljudstva, ker je bil majhne postave. Toraj j e ^ naprej tekel in je zlezel na divjo smokev, mimo ktere je bilo Jezusu iti. Ko Jezus pride na tisto mesto, ozre se na drevo in reče: „Cahej, stopi hitro doli, ker danes moram v tvoji hiši ostati. l ' Cahej hitro doli stopi in ga z veseljem sprejme v svojo hišo. Vsi, kteri so to vidili, so godernjali in rekli: „K grešnemu človeku je šel v hišo l“ Cahej pa je pristopil k Gospodu, in rekel: „Glej, Gospod, polovico svojega premoženja dam ubogim, in ako sem koga kaj ogoljufal, čveterno pover- nem! Jezus mu odgovori: „Danes je tč hiši zveličanje došlo; ker Sin človekov je prišel iskat in zveličat, kar je bile izgubljenega. 11 58. Marija Jezusa mazili. Iz Jerihe je šel Jezus dalje v Betanjjo. Ondi so mti na¬ pravili veččrjo. Lazar je bil eden izmed njih, ki so bili p® mizi. Marta je Gospodu stregla. Marija je pa prinesla libre drazega mazila prave narde v alabastrovi pušiči, ga je zlil* na njegovo glavo, mu mazilila noge ter jih brisala s svojim 1 lasmi, in vsa hiša je bila napolnjena z duhom tega mazila*| j Nekteri učenci so bili zavoljo tega nevoljni in so med seboj 181 f e kli: „Čemu ta potrata?" Eden izmed njih pa, Judež Iškar- je rekel: „Zakaj se to mazilo ni prodalo za tri sto de¬ žjev, in dalo ubožim?“ To pa je rekel: ne da bi mu bilo y s kerb za uboge, temuč ker je mošnjo imel in nosil milošnjo, „ ^ g 0 j 0 vanje metali za Jezusa in za njegove učence, in si je 0 12 lakamnosti večkrat kaj iž nje ukradel. Jezus je vedil, kaj 9 med učenci, toraj jim reče: „Kaj nadlego delate tč ženi? 5 t*obro delo je nad menoj storila; zakaj ker je to mazilo zlila j »a moj život, je to storila za moj pogreb. Uboge imate vselej , »led seboj, mene pa nimate vselej. Resnično vam povčm, kjer koli se bo oznanoval ta evangeli, pr&vilo se bo tudi v njen , 8 Pomin, kar je nad menoj storila." 59. Jezusov slovesni hod v Jeruzalem. * Drugi dan je šel Jezus iz Betanije v Jeruzalem. Ko je prišel blizu terga Betfage pri Oljski gori, je poslal dva svojih učencov in jima je rekel: „ Pojdita v vas, ktera je pred vama, in berž bosta našla oslico privezano in žebe pri nji, odvežita ga in mi pripeljita. In če vama kdo kaj poreče, recita, da ga Gospod potrebuje, in berž vama ga bo izpustil." * Učenca sta šla in sta vse tako našla, kakor jima je bil Jezus povedal. Pripeljeta mu žebe. Pregerneta ga s svojimi 182 oblačili in posadita Jezusa nanj. Ko je dalje jezdil, nabira ' 0 se je okrog njega silno veliko ljudi, ki so vpili od vesela na ves glas. Nekteri so razgrinjali svoja oblačila po pot® nekteri pa veje sekali z drevja in stlali na pot. Množice P 8 ’ ktere so spredaj in zadaj šle, so vpile, rekoč: „Hozana si ® 1 Davidovemu. Hvaljen bodi, kteri gre v imenu Gospodovem’ Hozana na visokosti!* - Med množicami so bili tudi nekteri farizeji, ki so iz nevošljivosti in sovraštva Jezusa preganja ' 1 na vseh njegovih stopinjah. Toraj se nad toliko veselim vpitje®’ s kterim so množice Jezusa v Jeruzalem spremljale, tako raZ' serde, da Jezusu samemu reko: „Učenik, posvari svoje učence! Jezus jim pa odgovori: „Povem vam, do bodo kamni vpili, 00 ti molččl“ * Kolikor bliže je Jezus Jeruzalemu, toliko veče pri' haja veselo vpitje. In spolnilo se je staro prerokovanje Caha' rija preroka: „Vesčli se, Jeruzalem! Glej, tvoj kralj ide k tebi ko Zveličar: ubog je, sedi na žebetu osličnem.** Med tem se pa Jezus spominja terdovratnosti Jeruzalemskega mesta, i» zjoka se nad jim, rekcč: „Da bi bilo spoznalo tudi ti, zlasti ta svoj dan, kar je v tvoj mir. Zdaj pa je skrito pred tvoji ® 1 očmi. Glej prišli bodo dnevi nad tč, in tvoji sovražniki te bodo obdali z zasipom, in te bodo oblegli in stiskali od vseh strani- V tla bodo pomandrali tebe in tvoje otroke in v tebi ne bodo kamna na kamnu pustili, zato ker nisi poznalo časa svojega obiskanja. ‘* * Jezus je šel skoz Jeruzalemske ulice naravnost v tem¬ pelj. Vse mesto je bilo po koncu. Od vseh strani so mu pri¬ nesli bolnikov, bromovih in slepih, in vse je ozdravil. Od vej selja so začeli vnovič otroci vpiti: „Hozana sinu Davidovemu! Farizeji se še bolj razjeze in mu rečejo: „Ali slišiš, kaj ti pravjjo?‘‘ Jezus jim pa odgovori: „Kaj pa da. Ali niste nikoli brali: Iz ust otrok in sesajočih si sl hvalo napravil ? 8 pr H k di sv m k n j r s 6 ■I 60. Kraljeva ženitnina in davski denar. Na večer se je Jezus iz Jeruzalema v Betanijo ver¬ ni!.. Vsak dan pa je čel spet v mesto, in je v tempeljnu učil. Žalostnega serca se je spominjal omahljivosti in terdovratnosti judovskega ljudstva ter jim pripoveduje to le priliko: „Nebesko kraljestvo je podobno kralju, kteri L je napravil ženitnim svojemu sinu. Poslal je toraj svojm hlapce poklicat povabljene na ženitnim; pa niso hotli 183 10 ; a i t ti J j i 11 Priti. Spet je poslal druzih hlapcov, rekoč: Povejte po¬ gubljenim: Glejte, svoje kosilo sem pripravil, moji junci l7 i pitana žival je zaklana , in vse je pripravljeno, pri¬ dite na ženitnino! Ali oni niso marali, in so šli, eden na tvojo pristavo, eden pa po svoji kupčiji. Drugi pa so Zgrabili njegove hlapce , ter so jih zasramovali in pobili. Ko je kralj to slišal , se je razserdil, in je poslal svoje Vojske, in je končal tiste ubijalce, in njih mesto požgal. Potlej reče svojim hlapcom: Ženitnina je sicer priprav¬ ljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite tedaj fia razpotja, in ktere koli najdete, pokličite jih na ženit- uino■ In Sli so njegovi hlapci na ceste, in so jih nabrali, kolikor so jih našli, hude in dobre: in ženitnina je bila napolnjena s svati. Prišel je pa kralj gledat svatov; in je vidil ondi človeka, ki ni bil svatovsko oblečen; in mu reče: Prijate! kako si lesem prišel , ker nimaš svatov¬ skega oblačila ? On pa je umolknil. Tedaj je kralj rekel služabnikom: Zvežite mu roke in noge, in verzite ga v vnanjo temo, ondi bo jok in škripanje z zobmi/ Farizeji in pismarji so dobro vedili , da ta prilika zlasti nje zadeva. Jezni toraj se snidejo in posvetujejo, kako bi Jezusa v besedi v jeli, da bi ga mogli obsoditi. In pošljejo do njega v tempelj svojih učencov s herodi- jani vred, rekoč: „ Učenik ! vemo, da si resničen , in pot Bož¬ jo po resnici učiš, in da ti ni mar za nikogar, ker ne gledaš na veljavo ljudi. Povej nam, kaj se ti zdi, aji se sme davek * 184 dajati cesarju, ali ne?“ — Judje so namreč silno nerad * prenašali rimsko gospodstvo ; Herod pa in njegovi so def' žali s Rimljani. Farizeji so si tedaj mislili: Ako Jezus reče, da se sme, bo razžalil jude; ako poreče, da ne, bo pa razžalil Heroda in Rimljane. Toda Jezus je spoznaj njih zvijačo in je rekel: „Pokažite mi davsJti denar ? In podali so mu denar. Tedaj jih Jezus vpraša: „ Ciga- va je ta podoba in napisV‘ Mu reko: „ Cesarjeva .“ Teda] jim reče: „Dajte toraj cesarju , kar je cesarjevega, tn Bogu, kar je Božjega ?“ — Kadar so to slišali, so $ e začudili njegovi modrosti , s ktero je osramotil njih zvijač' nost, in so ga molči popustili. 61. Dar uboge vdove. Prerokovanje od razdjanja Jeruzalemskega mesta in od končanja sveta. f Jezus je bil še dalje v tempeljnu. Enega dnč je gle¬ dal, kako so ljudje denarje metali v pušico. Veliko bogatih je veliko verglo vanjo. Med družim i je prišla tudi uboga vdova, in je dva denarca vanjo vergla. Ko Jezus to vidi, svoje učen¬ ce pokliče in jim reče: „Resnično vam povem, da ta uboga vdova je več vanjo vergla, kakor vsi. Zakaj ti vsi so od svo¬ jega obilnega vergli; ta pa je vergla v3e, kar je imela. “ f Ko je Jezus ravno pred solnčnim zahodom iz tem- peljna šel, so učenci pregledovali prelepo tempeljsko poslopje- In izmed njih mu eden reče: „Učenik, poglej, kakšni kamni, in kakšno zidanjel“ Jezus jim odgovori: „AJi vidite vsa ta poslopja? Resnično, vam povem: Dnevi bodo prišli, ob kterih ne bo pušen kamen na kamnu, kteri bi ne bil razvajen. “ Ko pridejo na Oljsko goro, se Jezus s svojimi učenci ondi usede. S te visočine je bilo mesto in tempelj ravno pred njihovimi očmi. Pri tem lepem pogledu ga učenci vprašajo: „Učenik! povej nam, kedaj bo to ? in kakšno bo znamenje tvojega prihoda in končanja svetu? Jezus jim odgovori: f „Kadar boste vidili, da je Jeruzalem z vojsko oblečen, takrat vedite, da je blizu njegovo raz^janje. Tedaj naj beži na gorč, kdor je zunaj mesta v Judeji, in kdor je na polji, ne vračaj se jemat svoje suknje. Zakaj takrat bo velika stiska, kakoršne ni bilo od začetka sveta do zdaj, in je ne bo. Padali bodo pod mečem, in vjeti bodo med vse narode odpeljani; Jeruzalem pa bodo nevčrniki potepali, dokler se časi neverni¬ kov ne spolnijo. “ 185 idi J V' :us bo .cd f oj in se S- a f „ Preden se pa to zgodi, jih bo veliko prišlo, ki bodo ^kli: Jez sem Kristus, in veliko jih bodo zapeljali. Slišali ^Oste od vojske in puntov; narod bo zoper narod vstal, in kraljestvo zoper kraljestvo; in tu in tam bo kuga, lakota in Potresi. “ f „ Vse to je pa le začetek vseh stisk. Zakaj kmalo po¬ tem , ko bo evangeli oznanovan vsem narodom, bo solnce 0 temnelo, in luna ne bo dala svoje svetlobe, in zvezde bodo 1 neba padale, in moči nebeške se bodo gibale. Na zemlji bo stiska med narodi zavoljo strašnega šumenja morja in valov. In ljudje bodo koperneli od strahu in čakanja tistega, kar •ma priti čez ves svet. In takrat se bo prikazalo znamenje Sind človekovega na 1 nebu, in vsi rodovi bodo vidili Simi člo¬ vekovega iti v oblakih neba z veliko močjo in veličastvom. In On bo poslal svoje angele s trobento in bodo zbrali njegove izvoljene od čveterih vetrdv od konca do konca neba. Nebo in zemlja bo prešla, moje besede ne bodo prešle.“ ' Razdjanje Jeruzalemskega mesta, ki se je 37 let pozneje na b tanko po prerokovanji zgodilo, nam je zvest porok, da se bo tudi prerokovanje od končanja sveta gotovo do pičice spolnilo. k 62. Od desetih devic in od talentov. f Jezus dalje govori: „Varujte se, da vaša serca ne bodo preobložena v požrešnosti, in pijanosti, in časnih skerbeh; in da tisti dan na nagloma nad vas ne pride. Zakaj kakor za- derga bo prišel čez vse, ki po -vsi zemlji prebivajo.” Potem jim je Jezus to opominjanje v naslednjih prilikah razjasnil: f „Nebeško kraljestvo bo podobno desetim devicam, ktere so vzele svoja svetila, in so šle ženinu in nevesti naproti Pet jih je bilo nespametnih, pet pametnih. Pet nespametnih je vzelo svetila, olja pa niso vzele seboj. Pametne so pa Vzele olja v svojih posodah s svetili vred. Ker se'je pa ženin : mudil, so vse podremale in zaspale. O polnoči pa je šum a |Vstal: Glejte, ženin gre, pojdite mu naproti. Takrat so vstale Vse tiste device, in so napravljale svoja svetila. Nespametne pa so modrim rekle: Dajte nam svojega olja, ker naše svetila ttgasujejo. Pametne pa so odgovorile, rekoč: Da ga kje ne zmanjka nam in vam, pojdite raji k prodajavcom, in si ga kupite. Kadar so pa šle kupovat, je prišel ženin; in priprav¬ ljene so šle ž njim na ženitnino, in duri so se zaperle. Po¬ slednjič pa pridejo tudi une device, rekoč: Gospod, gospod, 186 odpri nami On pa je odgovoril in rekel: Resnično, vam P°' vem, vas ne poznam. Čujte tedaj ,“ — Jezus priliko sklene, ■.ker ne veste ne ure, ne dneva.“ t „ Zgodilo se bo kakor imenitnemu možu, kteri je na tuje šel, da bi se ondi kraljestva polastil. Preden odide, j e poklical svoje hlapce , in jim je zročil svoje blago. Dal j e enemu pet talentov, enemu dva, enemu pa enega, vsacemu p° njegovi zmožnosti. Kupčujte ž njimi, jim reče, dokler domu n® pridem, in berž potem odrine. Šel je tedaj tisti, ki jih je bil pet talentov prejel, in je kupčeval ž njimi, in je pet druzib pridobil. Ravno tako je tudi uni, ki je bil prejel dva, pridobil dva druga. Ta, ki je bil pa le enega prejel, je šel in j® zakopal v zemljo in skril denarje svojega gospoda. Čez veliko časa pa pride gospod tistih hlapcov in ima obrajt ž njimi- Pristopil je najprej tisti, ki je bil pet talentov prejel, in j® prinesel pet druzih talentov , rekoč: Gospod , pet talentov s> mi zročil, glej, pet druzih sem pridobil. Njegov Gospod mu j® rekel: Prav, dobri in zvesti hlapec 1 Ker si bil v malem zvest) te bom čez veliko postavil; pojdi v veselje svojega gospoda- " I %el tido kpe »jdi feje ier «, ir Hi iser »m, '«en ; »jt( t>a, ' vt led ice Sta leži »di lov: t-a 46« 'ali 0, oči 'dg itn. »u ( itc kn< Hal 5 - Pa tudi uni, ki je bil tael: Gospod I dva talenta ''dobil. Njegov gospod mu Pec ! ker si bil v malem zvest, dva talenta prejel, si mi zročil; glej! je rekel: Prav , te bom čez iO/ je pristopil, in dva druga sem dobri in zvesti veliko postavil; °jdi v veselje svojega gospoda. “ t ^Poslednjič je pristopil tudi ta, ki je bil en talent f e jel, in je rekel: Gospod, vem, da si terd človek, da žanješ, te nisi sejal, in pobiraš, kjer nisi razsipal. Zato sem se te '"1, ter sem šel in skril tvoj talent v zemljo. Glej, tukaj imaš, je tvojega. Njegov Gospod pa je nevoljen odgovoril, in jt rekel: Hudobni in leni hlapec! Vedil si, da žapjem, kjer 'sem razsipal; toraj bi bil mogel moje denarje dati menjav- 'te, in kadar bi bil jez prišel, bi bil prejel svoje z obrestjo. čemite mu toraj talent,“ — okoli stoječim reče, — „in 4 jte ga unemu, ki ima deset talentov. Zakaj vsacemu, kteri "'a, se bo dalo, in bo obilno imel; kdor pa nima, mu bo še i kar se zdi da ima, odvzeto. Nepridnega hlapca pa verzite vnanjo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.“ 63. Poslednja sodba in ločitev na vekomaj. * * Ko je bil Jezus svoje učence opomnil, naj se za po- tadnjo sodbo dobro pripravijo, jim to sodbo tudi popiše, in 'cer s temi le besedami: — „Kadar pride Sin človekov v svo- ! m veličastvu, in vsi angeli ž njim, takrat bo sedel na se- taži svojega veličastva. In zbrali se bodo pred njim vsi na- »di, in jih bo ločil, kakor pastir “loči ovce od kozlov. Ovce postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. “ * „ Takrat nebeški kralj poreče tistim, kteri bodo na nje- 'Ovi desnici: Pojdite, blagodarjeni mojega Očeta, posedite tejjestvo, ktero vam je pripravljeno od začetka svetil. Zakaj &čen sem bil, in ste mi dali jesti; žejen sem bil, in ste mi tali piti; tujec sem bil, in ste me pod streho vzeli; nag sem '*1, in ste me oblekli; bolan sem bil, in ste me obiskali; v e či sem bil, in ste k meni prišli. Tedaj mu bodo pravični Ogovorili, rekoč: Gospod! kedaj smo ti to storili? Kralj pa 'tu bo odgovoril: Resnično, vam povčm, kar ste storili ktere- l 'u mojih naj manjših bratov, ste meni storili .“ * „Potlej poreče tudi tistim, kteri bodo na levici: Pobe¬ ge se spred mene, prekleti! v večni ogenj, kteri je pripravljen 'Udiču in njegovim angelom! Zakaj lačen sem bil, pa mi niste tali jesti; žejen sem bil, pa mi niste dali piti; sem bil, 188 pa me niste pod streho vzeli; nag sem bil, pa me niste o' 1 dri lekli; bolan in v ječi, pa me niste obiskali. Tedaj mu kod tal tudi oni odgovorili, rekoč: Gospod! kedaj smo te vidili Iačneg®’ ali žejnega, ali tujega, ali nazega, ali bolnega, ali v ječi, P* ti nismo postregli? On pa jim bo odgovoril: Resnično va® 1 povem, kar niste storili kteremu mojih naj manjših brato ? > tudi meni niste storili/ „In ti pojdejo v večno terP Ijenje; pravični pa v večno življenje/ Poslednja velika noč. Terpljenje in smert Jezusa Kristus®' 64. Velikonočno jagnje. Umivanje nog. * Pervi dan velikonočnih praznikov, ko je bilo tre®* velikonočno jagnje klati, so pristopili učenci k Jezusu in ga vprašali: „Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje^, Jezus Petru in Janezu reče: „Pojdita v mesto, in srečal vaj' bo človek, kteri ponese verč vode; idita za njim v hišo, ' ktero pojde, in recita hišnemu gospodarju: Učenik pravi: Kl e je moja gostilnica, Iger bom velikonočno jagnje jedel s b? 0 ' jimi učenci? In pokazal vama bo veliko obednico pogernjen®’ ondi nam pripravita/ — Učenca gresta in prideta v mest°i 1 in najdeta, kakor jima je bil Jezus povedal; in sta pripravi!* velikonočno jagnje. Ko se je bil večer storil, je prišel Jez* 8 z dvanajsterimi, ter za mizo sedel in rekel: „Iz serca se® 1 želel to velikonočno jagnje jesti z vami, preden terpim. Pove*® ! vam: od zdaj ga ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnje® 0 1 v Borjem kraljestvu/ * Po jedi velikonočnega jagnjeta Jezus vstane, sle® 8 zgorpje oblačilo, vzame pert ter se ž njim opaše, vlije vod* v torilo, da bi aposteljnom noge umival in jim jih s perto*® brisal. Ko je hotel pri Petru začeti, Peter ostermi in reč® 1 ,, Gospod! ali ti mi boš noge umival/ Jezus mu odgovor' 1 „Kar jez delam, ti zdaj ne veš; vedil pa bos potlej/ Pet« f mu reče: „Ne boš mi umival nog, vekomaj ne l“ Jezus n® 1 pa odgovori: „Ako te ne umijem, ne boš imel deleža * menoj/ Tedaj mu Peter reče : „ Gospod ! a 1«> je temu tak®’ ne samo nog, ampak tudi roke in glavo !“ * Ko je bil Jezus aposteljnom noge umil, je vzel svoj* oblačila, se je spet za mizo usedel, in jim rekel: „Ako set" jez , Gospod in Učenik, vam noge umil, morate tudi vi ede® Luzernu noge umivati. Zakaj zgled sem vam dal, ^ko tudi vi storite, kakor sem jez vam storil." da i i i 65. Jezus postavi presveto rešuje telo in prero kuje, da ga bo Judež izdal. i Jezus vzame kruh, ki je bil pred njim, v svoje ! svete in častitljive roke, je povzdignil svoje oči proti 1 nebu, k Bogu, svojemu vsegamogočnemu Očetu, je po¬ svetil kruh in ga svojim učencom dal, rekoč: „V z e- mite in jejte; to je moje teld, ktero bo za vas dano." — Ravno takd je vzel tudi kelih z vinom, je zahvalil, ga posvetil in svojim učencom dal, rekoč: „Yzeinite, in pijte vsi iž njega; to je moja kri, kri nove zaveze, ktera bo za vas in za njih veliko prelita v odpušenje grehov. To storite v moj spomin." * * Kmali potem je bil Jezus prežaljen v duhu, in je rekel: ,, Resnično, resnično vam povem: Eden izmed vas me bo izdal!" Učenci se silno ustrašijo, eden druzega pogledu¬ jejo in eden za družim vprašajo: „Ali sem jez, Gospod?" — Jezus jim reče: „Eden izmed dvanajsterih, kteri pomaka z me¬ noj roko v skledo, me bo izdal. Sin človekov sicer gre kakor 190 je sklenjeno: vender gotje človeku, po kterem bo izdan. Bolje bi mu bilo, da bi ne bil rojen tisti človek l“ * * Janez, ki ga je Jezus posebno ljubil, je slonel Jezusu na persih. Temu tedaj pomigne Simon Peter, naj vpraša Je¬ zusa, koga meni. Janez se tedaj nasloni na Jezusove persi, in ga tiho vpraša: „Gospod, kdo je?“ Jezus mu 'odgovori: „ Tisti je, kteremu bom jez pomočeni kruh podal. “ In po¬ močil je kruh in ga dal Judežu Iskarijotu. Judež vzame griž- ljej, in ko ga snd, je šel satan vanj. Judež vstane, gre k Je¬ zusu in ga vpraša: „Učenik, ali sem jez?“ Jezus mu odgovori: „Ti si! — Kar pa misliš storiti, berž stori!" — Tedaj je Judež vstal in berž venkaj šel, da ga je izdal; zakaj pogodil se je že bil z včlicimi duhovni in starašini ljudstva, da jim hoče Jezusa za trideset srebernikov prodati. Ko Judež odide, Jezus slovesno reče: „Zdaj bo Sin človekov poveličan, in Bog v njem.“ 66. Jezus prerokuje, da ga bo Peter zatajil, in slovo jemlje od aposteljnov. * ,, Otročiči/* — Jezus dalje ■ ljubeznjivo govori •— „še malo časa sem pri vas. Za slovo vam dam novo zapoved: 191 Ljubite se med seboj, kakor sem jez vas ljubil. / tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako boste ljube¬ mu imeli med seboj/ Prestrašen Simon Peter vpraša Jezusa: »Gospod, kam pa greš?“ Jezus odgovori: „Kamor jez grem, z daj ne moreš za menoj iti.“ Peter pravi: „Zakaj ne morem z daj za teboj iti? Svoje življenje za te postavim/ Jezus mu Pa odgovori: „Simon, Simon! glej, satan vas je hotel imeti, da bi vas presejal, kakor pšenico; toda jez sem prosil sate, da ne jenja tvoja vera; in ti, kadar se boš nekdaj spreobernil, poterdi svoje brate. To noč se boste vi vsi pohujšali nad menoj, zakaj pisano je: Udaril bom pastirja, in ovce se bodo razkropile/ Na to Peter reče: s Ko bi se ravno vsi pohujšali nad teboj, jez se ne bom nikdar pohujšal. Gospod, s teboj sem pripravljen v ječo in smert iti/ Jezus pa mu odgovori: ,,Ali svoje življenje boš zame postavil? Resnično, resnično ti povem, da to noč, preden petelin dvakrat zapoje, me boš trikrat zatajil l“ f Te Jezusove besede so aposteljne silno prestrašile. Jezus jih toraj tolaži, rekoč: „Vaše serce naj se ne prestraši! V hiši mojega Očeta je veliko prebivališ; in zdaj tje grem, vam mesto pripravit. Potem spet pridem in vas bom k sebi vzel, da boste tudi vi tam, kjer sem jez. Pot pa veste/ Tedaj mu Tomaž reče: „Gospod, kako moremo pot yediti?“ Jezus odgovori: „Jez sem pot, in resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugači, kakor po meni. Ker pa tje grem, bom Očeta prosil, in vam bo druzega Tolažnika dal, da pri vas ostane vekomaj, Duha resnice. Ta Tolažnik, sveti Duh, yas bo učil vse, in vas bo opomnil vsega, kar koli sem vam jez govoril. Mir vam zapustim, svoj mir vam dam: ne kakor ga sve't daje, vam ga jez dam. Ne bom več veliko z vami govoril; pride namreč vojvoda tega sveta. Pri meni bi sicer nič ne imel, ako bi jez ne hotel; svčt naj pa spozita, da Očeta ljubim in tako delam, kakor mi je Oče zapovedal. Vstanite ia pojdimo od tod/ — Ko je bil Jezus to izrekel, so zahvalno pesem izpeli in šli proti oljski gori. *. * * f Po poti jim je Jezus dalje govoril: „ Jez sem prava vinska terta, moj Oče pa je vinogradnik. Vsako terto, ktera v meni ne rodi sadu, bo odrezal; ysako pa, ktera rodi sad, bo otrebil, da več sodu rodi. Ostanite v meni, in tudi jez bom v vas ostal. Kdor ostane v meni, in jez v njem, on rodi veliko sadu. Kakor mladika ne more roditi sadil sama od sebe, ako ne ostane na terti: tako tudi vi ne, ako v meni ne ostanete, ker brez mene ne morete nič storiti. Kdor ne ostane v meni* bode odrezan in usahni), kakor mladika, ki se pobere, v oge») verže in zgori. " * * * t Potlej je Jezus proti nebu pogledal in rekel: „0č e ’ ura je prišla! Poveličal sem te na zemlji: dokončal sem dele* ktero si mi dal. In zdaj ti, Oče, mene poveličaj z veličastvo! 11 ’ ktero sem pri tebi imel, preden je bil svet. Tvoje imč se® razodel ljudčm, ktere si mi dal. Spoznali so, da sem od teb e izšel, in verovali, da si me ti poslal. Tedaj prosim zanje, sve* 1 Oče, vari jih hudega. Posveti jih: zakaj kakor si ti m e n e na svet poslal, tako sem tudi jez nje poslal po svetu. ne prosim samo za iyč, ampak tudi za tiste, kteri bodo P° njih besedi v mene verovali, da bodo vsi eno, kakor ti, Oc e > v meni, in jez v tebi. Oče! hočem, da bodo tisti, ktere si m 1 dal, tudi z menoj tam, kjer sem jez, da vidijo moje veličastvo* ktero si mi dal; ker si me ljubil pred začetkom sveta." h Z; e* 1 67. Jezus na Oljski gori. Jezus je šel zdaj s svojimi aposteljni čez potok Cedron na Oljsko goro. Stopili so na vert neke pristave, kteri seje Gretzemane reklo. *) Pri vhodu Jezus aposteljnoih reče: „Sčdite tukaj, da grem tje, in molim!" Le Petra, Jakopa in Janeza je seboj vzel in ž njimi šel bolj na vert. Zdaj je začel žalosten in otožen prihajati, tresti se in trepetati; toraj reče: „Moja duša je žalostna do smerti! Ostanite tukaj, in čujte in molite z menoj." Na to se za lučaj daleč od njih odtegne, pade na svoj obraz, in moli, rekoč: „Moj Oče! ako je mogoče, vzemi ta kelih od mene: ali vendar ne, kakor jez hočem, ampak kakor ti!" Po ti molitvi Jezus vstane, in se verne k svojim trem aposteljnom; oni pa so spali od žalosti. Tora! jih zbudi in Petru reče: „Simon, ali spiš? Tedaj niste mogli eno uro z menoj čuti? Čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, m e.s <5 pa slabo." — Potem gre vdrugič, in moli: „Moj Oče! ako^ *) Glej obris Jeruzalemskega mesta na zemljovidu. 193 De more ta kelih mimo iti, kakor da ga pijem, naj se *godi' tvoja volj a !“ Gez nekoliko časa se spet k učen- com verne, in jih zopet spčče najde. — Zopet jih po¬ pusti in moli vtretjič ravno s tistimi besedami. Tedaj ga smertne težave obidejo, in njegov pot je bil kakor kervave kaplje, ki so padale na tla. On pa še dalje in preserčneje moli. Kar se mu prikaže angel z nebes, in §a je poterdil. Na to se k učencom verne ter jim reče: „Spite zdaj in počivajte! Približala se je ura, in Sin človekov bo izdan*grešnikom v roke. — Vstanite! pojdimo! Glej ta ki me bo izdal, je blizu.“ 68. Jezus vjet. Ko je Jezus še govoril, pride Judež, in ž njim ve¬ lika množica s svetili, baklami, z meči in kolmi. Judež jim je bil poprej znamenje dal, rekoč: ,,Kterega bom kuš- >til, tisti je; njega primite.“ Ko je tedaj ugledal Jezusa, hitro k njemu stopi in reče: „Zdrav bodi učenik!“ in ga je kušnil. Jezus mu odgovori: ,,Prijatel, čemu si pri- g/ Schuster, Bibl. Gesch* slov. ^3 194 šel? Judež! s kuševanjem izdajaš Siuu človekovega.“ Na to Jezus stopi pred dertil in jo vpraša: ,,Kog» išete.“ Oni mu odgovorč: „Jezusa Nazarenskega/* Jezus jim reče: ,,-Jez sem!“ Pri tč besedi vsi odstopijo in kakor bi jib bila strela udarila, na zemljo popadajo. Ko so od strabu zopet k sebi prišli, jih Jezus drugič vprašaj „Koga išete?" Odgovorč mu: ,,Jezusa Nazarenskega •' Jezus pravi: „Povedal sem vam, da sem jez: ako tedaj mene išete. pustite te (moje učence) iti!“ — Tedaj S<> pristopili, in so ga prijeli. * * Ko učenci to vidijo, rek6: „Ali naj z mečem mahnemo. In Peter res potegne meč in mahne po hlapcu velikega duhovna, kteremu je bilo ime Malh, ter mu desno uho odseka. Ali Jezu® Petru reče: „Vtakni meč v nožnico! Ali meniš, da ne more® prositi svojega Očeta, in bi mi poslal več ko dvanajst legi' j jonov angelov? Kako bi se tedaj dopolnila pisma?“ Potem $ e dotakne hlapčevega ušesa in mu ga zaceli. Potlej je Jezus radovoljno roke podal, in se dal zvezati. Takrat so ga v® učenci zapustili in so zbežali. Le Peter in Janez sta šla od daleč za njim. 69. Jezus pred Anom in Kajfežem. . * * Derhal je Jezusa najpoprej peljala k Anu, kteri j® bil prej to leto veliki duhoven in tast tedanjega včlikega du' hovna Kajfeža. Ana ga je vprašal za njegove učenče in nje' gov nauk. Jezus mu je ves pohleven odgovoril: „Jez se® očitno govoril in učil; vprašaj tiste, kteri so me slišali. 41 Za' voljo teh besedi ga eden izmed hlapcov s pestjo za uho udari' rekoč: „Ali tako odgovarjaš velikemu duhovnu ?“ Jezus m 1 ' ljubezrjivo odgovori: „Ako sem hudo govoril, spričaj; ako se® pa prav govoril, kaj me biješ? 11 * * Ana. je poslal Jezusa zvezanega k Kajfežu, kjer so bili že zbrani pismarji in stara šini ljudstva. Zborni možje b> bili radi našli kaj nad Jezusom, da hi ga bili mogli k smerti obsoditi. Toda niso mogli. Sicer so bili veliko krivih prid podkupili, da hi bile krivo pričale zoper njega. Toda pjih pričevanje se ni ujemalo. Poslednjič pridete dve krivi priči, in ste rekli: „Ta je govoril : Jez morem podreti tempelj Božji, pa ga v treh dneh zopet sezidati. 11 Ali tudi njuno pri'! čevanje je bilo različno v več rečeh. — Zdaj veliki duhove® vstane, stopi na sredo, in Jezusu reče: „Ali nič ne odgovor®’} » Ši z k ti 195 na to, kar ti pričujejo zoper tebe.?“ Jezus je pa molčal. — > Zopet mu veliki duhoven reče: „ Rotim te pri živem Bogu, d a ; nam poveš, ali si ti Kristus, Sin Božji ? 11 — Na to mu Jezus slovesno in resnobno reče: „Jez sem ! 11 — „Povem < vam pa: posehmal boste vidili Sinu' človekovega sedeti na des- ■ niči moči Božje, in iti v oblakih neb&.“ Tedaj včliki duhoven svoja oblačila razterga in pravi: „Kaj potrebujemo še prič ? i Saj ste sami slišali, da je Boga preklinjal; kaj se vam zdi?“ > In vsi zavpijejo : „Smerti je vreden ! u 70. Peter Jezusa zataji. Judež obupa. s II e 6 si d ie v 1 » v |0 u> so bi •ti 0 ib * * Peter in Janez sta šla od daleč za Jezusom na dvo- riše včlicega duhovna. Sredi na dvoriši so bili vojšaki in hlapci zakurili, in so se greli okrog ognja, ker je bila merzla noč. Peter je bil k njim sedel, da bi vidil, kako se bo z Jezu¬ som izteklo. Tedaj pride vratarica, ugleda Petra in reče: 5i> sij •r et ■0 „Tudi ti si bil z Jezusom, Nazarenčanom . 11 Peter se je ustra¬ šil in je pred vsemi tajil, rekoč; „Jez ne, saj ga še ne po¬ znam . 11 In petelin pervič zapoje. Kmali potem hlapec na Petra kazaje reče: „Tudi ta je eden izmed učencov . 11 Peter je spet tajil in prisegal rekoč: „Jez ne poznam tega človeka.“ Cez 13 * 196 nekoliko časa pridejo drugi, in pravijo: ,,Resnično, tudi ti si eden izmed tistih; Galilejec si; tvoj jezik te razodeva . 11 Peter pa je začel spet rotiti se in prisegati: „Ne poznam tega člo¬ veka . 11 — In pri tč priči petelin vdrtigič zapoje. — Gospod pa se je ozerl in je pogledal Petra. Ta pogled Petra presune, in spomnil se je Gospodovega prerokovanja: „Se to noč, pre¬ den bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil . 11 — Ves skesan je šel iz dvoriša, in se je bridko jokal. * * Vojaki in sodni hlapci so Jezusu čez noč kar so mogli, hudega delali. Nekteri so mu v obraz pljevali, nekteri so mu oči zakrivali in ga v obraz in za uhč s pestmi bili, ter ga vpraševali, rekoč: „Prerokuj nam, Kristus, kdo te je udaril? In še več hudega so ž njim počenjali, in preklinjali ga. * * Ko se je dan storil, je včliki zbor še enkrat sešel se in vnovič izrekel nad Jezusom smertno sodbo. Ko je Judež to slišal, se je kesal svojega hudičevega djanja. Nazaj je pri¬ nesel trideset srebernikov včlikim duhovnom in starašinom, in jim rekel: ,,Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri! 1. Oni pa so mu odgovorili: „Kaj to nam mar? Ti glej ! 11 In vergel je od sebe srebemike v tempelj, je šel in se v obupnosti z vervjč obesil. 71. Jezus pred Pilatom in Herodom. * * Veliki judovski zbor je smel sicer k smerti obsoditi, vendar pa sklenjene sodbe ne spolniti. Toraj so veliki duhovni in starašini Jezusa peljali zvezanega pred sodno hišo deželnega poglavarja Poncija Pilata. — Pilat je toraj prišel iz sodne hiše, in je stopil na zvišano mesto, da bi slišal njih tožbo. Toraj jih vpraša: „Kakšno tožbo imate zoper tega človeka ? 11 Odgovore' mu: „Tega smo našli, da zapeljuje naš narod in da brani cesarju davke dajati, ker pravi, da je Kristus, kralj. Ko bi ne bil hudodelnik, bi ti ga ne bili izdali . 11 Pilat je tedaj šel v sodno hišo, je k sebi poklical Jezusa, in vprašal : „Ali si ti kralj judovski ? 11 Jezus odgovori: „Kralj sem; pa moje kraljestvo ni od tega sveti.“ Na to je Pilat šel k velikim duhovnom in starašinom, in jim reče: „Jez ne najdem nobene krivice nad tem človekom . 11 Oni pa so še bolj silili in vpili rekoč: „Ljudstvo šunta, ker uči po vsi Judeji začenši od Gali¬ leje do sem . 11 Jezus ni odgovoril na nobeno tožbo. Toraj mu reče: „Ali ne slišis, koliko pričajo zoper tebe ? 11 Jezus tudi zdaj molči, tako da se deželni poglavar silno čudi. 197 * * Ko je pa Pilat slišal Galilejo imenovati, vprašal je, te je Jezus Galilejec. In ko je zvedil, da je izpod Herodove oblasti, poslal ga je k Herodu, ki je bil tiste dni tudi v Jeru¬ zalemu zavoljo praznika. Herod se je zelč veselil, Jezusa po¬ gnati, ker je upal, da bo vpričo njega kak čudež storil. Opra¬ ševal ga je z mnogimi besedami; ali Jezus mu ni odgovoril fia nobeno vprašanje. Tedaj ga je Herod s svojimi dvorniki zasramoval; in da ga še bolj oponašajo, reče obleči ga v belo kraljevo oblačilo in ga tako k Pilatu nazaj pošlje. 72. Jezus bičan, s ternjem kronan in k smerti obsojen. * * Pilat je dobro vedil, da so veliki dobovni in starašini Jezusa le iz nevošljivosti v sodbo izdali. — Bila je navada, da je poglavar o veliki noči ljudstvu izpustil enega jetnika, za 1 kterega so prosili. Takrat je bil v ječi velik hudodolnik, Ba- ' r&ba po imenu. Njega zraven Jezusa postavi in zbranemu ljudstvu : reče: „Kterega hočete, da vam ga izpustim ? Barčka ali Jezu- Sa?“ — Pilat je za gotovo menil, da bodo za Jezusa prosili. Ali včliki duhovni in starašini so ljudstvo podšuntali, in vsa f. k* derhal v en glas vpije: „Preč s tem, izpdsti nam Baraba r Pilat jim reče: „Kaj tedaj naj storim z Jezusom, ki je imenovan Kristus ?“ In vsi zavpijejo: „Križaj ga, križaj ga! w Pilat ji® odgovori: r Kaj pa je hudega storil? Nič smerti vrednega nad njim ne najdem; pretepel ga bom tedaj in spustil.“ Na 10 ukaže Jezusa v sodno hišo peljati. Vojaški hlapci mahoma vso trumo skličejo, Jezusa pa slečejo, ga privežejo k stebru, in ga neusmiljeno bičajo. Potem mu v zasmeh škerlatast plajš ogernejoi ternjevo krono spletejo in mu jo pritisnejo na glavo. V desnico mu dajo terst; poklekujejo pred njega, 1» ga zasramujejo, rekoč: „Zdrav bodi, kralj judovski! Drugi vanj pljujejo, ga s pestmi za uho bijejo, m u terst iz roke jemljejo, in ga tolčejo po glavi, da se mn ternje še bolj v čelo in v sence vdira. * * Ker je bil Jezus tako strašno raztepen, je Pilat me¬ nil, da bo sam pogled Jude ganil in k usmiljenju nagnil. To- raj reče Jezusa pred ljudstvo pripeljati, in jim ga pokaže z milimi besedami: „Glejte, človek \ u Ali divja derhal z enim glasom zavpije: „Križaj, križaj gal“ Včliki duhovni in stara- šini pa Pilatu pravijo: „Ako tega izpustiš, nisi cesarjev pri- jatel; zakaj vsak, ki se kralja dela, cesarju se ustavlja . 11 Te¬ daj se Pilat ustraši. In vzel je vode, in si je vpričo ljudstva roke umil, rekoč: „Jez sem nedolžen nad kervjo tega pravič¬ nega; vi glejtel“ Vse ljudstvo odgovori in reče: „Njegova 199 kri naj pride na nas in na naše otroke!“ Tedaj jim'je Pilat iz¬ pustil Baraba; Jezusa pa je izdal njih volji, naj bo križan. 73. Jezus težki križ nese. Jezus križan. Voj saki so zdaj Jezusa vzeli, mu slekli škerlatasti plajs, so ga oblekli v njegovo oblačilo in mu naložili križ na ramo. 8 tem težkim bremenom obloženega pe¬ ljejo po Jeruzalemskih ulicab na moriše, ki se je ime¬ novalo Kalvarija (mesto mertvaskih glav), po hebrejsko pa Grolgata. Ž njim so tudi peljali dva razbojnika in ubijavca, da bi bila križana. Jezus večkrat pod težkim križem pade. Grede so dobili nekega človeka iz Cirene, Simona po imenu, in vojaški hlapci so ga primorali, da je pomagal Jezusu križ nesti. * * Med veliko množico ljudi, ktera je šla za Jezusom bilo je tudi nekaj pobožnih žen, ki so ga milovale in objoko vale. Jezus se k njim oberne in jim reče: „Hčere Jeruzalem ske, nikar se ne jokajte nad menoj, ampak jokajte se nad se 200 boj in nad svojimi otroci! Ker glejte, prišli bodo dnevi, ob kterih poreko: Gore, padite na nas! hribi, pokrite nas! Ce namreč nad surovim lesom to delajo, kaj se bo godilo nad suhim. “ Okoli devete ure je prišel Jezus na goro Kalvarijo. Vojšaki mu ponudijo vina z miro in žolčem zmešanega; Jezus ga pa ni kotel piti. Potlej mu oblačilo z života potegnejo, in ga na križ pribijejo. Z njim so križali tudi dva razbojnika, enega na desni, enega pa na levi strani. * * Tako je tedaj Sin Božji visel, nag med nebom in zemljo; in njegova kri je na zemljo tekla. Edino njegovo last¬ nino, njegova oblačila, so vojšaki razdelili med se; za njegovo suknjo pa, ker je bila brez šiva, so vadjali. 74. Jezus govori sedem poslednjih besedi in umerje. * Veliko ljudi je okoli križa stalo. Mimo gredoči pa so Jezusa preklinjali, z glavami majali, in rekli: „Da te, kako tempelj Božji podiraš, in ga v treh dneh zopet sezidava«, po¬ magaj sam sebi! — Ako si Sin Božji, stopi s križa. — Ravno tako so ga zasramovali včliki duhovni s pismarji in starašini vred in so rekli: „Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati. Ako je izraelski kralj, naj stopi zdaj s križa, 201 in verujemo vanj.“ — Jezus pa je molil rekoč: „Oče, od¬ pusti jim, saj ne vedč, kaj delajo!" *Tudi eden razbojnikov, ki sta ž njim visela, ga je pre¬ klinjal, rekoč: „Ako si ti Kristus, pomagaj sam sebi in nama!" Drugi pa ga je svaril in rekel: „Ali se tudi ne bojiš Eogd, ker si v ravno tistem obsojenji. Midva po zasluženji svojih hudobnih del prejemava, ta pa ni nič hudega storil." Na to se k Jezusu oberne, ter ga prosi, rekoč: „ Gospod, spomni se me, kadar prideš v svoje kraljestvo! 1 Jezus mu odgovori: ^Resnično, ti povčm, se danes boš z menoj v raji!" Zraven Jezusovega križa je stala Jezusova mati, ki je naj bridkejše bolečine terpela v svojem sercu, in njegov preljubi učenec Janez. Ko ju Jezus ugleda, svoji materi reče: »Glej, tvoj sin! 'Janezu pa: »Glej, tvoja mati!“ In od tiste ure je Janez Mater Božjo k sebi vzel. * Okoli poldne je solnce otemnelo, in tema je bila po vsi zemlji tri uro — do treh popoldne. Jezus ves čas molči, dasiravno je bil v neznanih smertnih težavah. Da kelih terp- Ijenja izpije do dna, ga je še celč njegov nebeški Oče zapu- 202 stil s svojo notranjo tolažbo. Tako je Jezusovo terpljenje do- verha prikipelo, toraj na ves glas zavpije: „M oj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!* Čez nekoliko časa Jezus reče: „Zejen sem/ Eden izmed vojšakov berž vzame gobo, jo s kisom napoji in jo Jezusu na terstu k ustom pomoli. Jezus vzame neko¬ liko kapljic na jezik, in reče: „Dopolnjeno je!“ Potlej na glas zavpije! „Oče, v tvoje roke zro- čam svojo dušo!“ In ko je te besede izgovoril, je nagnil svojo glavo in je dušo iz sebe dal. * * In glej! zagrinjalo v tempeljnu se preterga na dvoje od verha do tal; zemlja se trese, skale pokajo, grobi se od¬ pirajo; in veliko mertvik svetnikov se je obudilo in se v Je¬ ruzalem prikazalo. Strah in groza prevzame stotnike in voj- šake, ki so Jezusa varovali. „Resnično”, so rekli, „ta je bil Sin Božji. Tudi pričujoče ljudstvo trepetaje na persi terka in se molče razide, in domu verne v Jeruzalem. 75. Jezus v grob položen. * Judje so prosili Pilata, naj hi se križanim kosti polo¬ mile, in se sneli, da bi trupla velikonočno soboto na križih 203 ne ostala. Voj saki so tedaj prišli, in so hudodelnikoma kosti sterli. Ko so pa do Jezusa prišli, so vidili, da je že mertev, in mu niso kosti zlomili. Da bi se pa vendar prepričali nje¬ gove smerti, mu je eden izmed vojšakov s sulico stran prebodel, in pri tč priči je tekla kri in voda iž nje. Skriven učenec Jezusov je bil tudi Jožef iz Arima- teje, bogat in imeniten svetovavec. Kadar se je bil ve¬ čer storil, je serčdn šel k Pilatu in ga prosil, da bi mu dal Jezusovo tel<5. Pilat mu ga je dal. Jožef in Nikodem sta tedaj snela Jezusovo teld s križa, in ga zavila v tančico z dišavami vred. Jožef je blizu tistega kraja, kjer je bil Jezus križan, imel vert, na vertu pa je bil nov iz skale izsekan grob. Vanj sta tedaj položila Je¬ zusa. K durim grobovim pa sta zavalila velik kamen. * * Drugi dan so se zbrali včliki duhovni in farizeji pri Pilatu, in so rekli: „ Gospod, pomnimo, da je ta zapeljivec, ko je bil še živ, rekel: čez tri dni bom vstali Ukaži tedaj grob obvarovati do tretjega dnč, da kje ne pridejo njegovi učenci, in ga ne ukradejo, in ljudstvu ne reko: Od mertvih je vstal l“ In Pilat jim je stražo dal. Postavili so jo pred grob. Kamen pa so zapečatili. Jezusovo poveličanje. 76. Jezusovo vstajenje. Jutro tretjega dne je napočilo. Kar je velik potres vstal. Angel Gospodov je prišel z nebes, in kamen spred groba odvalil in nanj sčdel. Njegovo obličje je bilo svetlo kakor blisk in njegovo oblačilo belo kakor sneg. In Jezus vstane iz groba živ in častitljiv. Varhi se stre¬ sejo in kakor mertvi na tla popadajo. Ko so se spet zavedili, so vstali in v mesto bežali. * * Poprej ta večer so bile pobožne žene dišav kupile, da bi Jezusa mazale. Zjutraj pa so šle k grobu, ko je solnce izhajalo. Grede so med seboj žalostno govorile: „Kdo nam bo odvalil kamen od duri groba?“ Ko so se grobu bližale, so vidile, da je kamen že odvaljen. Šle so v grob, in niso več našle telesa Gospodovega. Zavolj tega so bile silno ža¬ lostne. Kar zagledajo dva angela v svetlih oblačilih, in osterme. Angel na desni strani pa jim reče: „Nikar se ne ustrašite! 204 Jezusa išete, Nazarenskega — križanega; vstal je in ga ni tukaj. Pojdite, in povejte njegovim učencom, zlasti Petru!” In s strahom in z veseljem so tekle povedat njegovim učencom. 77. Jezus se Mariji Magdaleni in Petru prikaže. * Pri ženah je bila tudi Marija Magdalena. Ona ni bila šla v grob. Marveč je, ko vidi kamen odvaljen, tekla v mesto, učencom to povedat. Potem se je zopet k grobu vernila, in je šla jokaje vanj. In glej, tudi ona je zagledala dva angela, ktera sta ji rekla: „Žena, kaj jokaš?” Ona je odgovorila: . „Mojega Gospoda so vzeli, pa ne vem, kam so ga položili. Ko se oberne , je Jezus stal pred njo. Menila je pa , da je ' vertnar; toraj mu reče: „Gospod, ako si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil.” Jezus pa jo z znanim glasom nago¬ vori, rekoč: „ Marija!” Ona se ozre, ga spozna, in reče: „Učenik!“ Jezus ji pa reče: „Pojdi k mojim bratom, in po- ' 205 vej jim: Grem k svojemu Očetu in k vašemu Očetu, k svojemu Bogu in k vašemu Bogu.“ In zginil je spred njenih oči. — Ta dan se je Jezus tudi Simonu Petru prikazal. 78. Jezus se prikaže ucencoma na poti v Emars. Tisti dan popoldne sta šla dva izmed Jezusovih učen- cov v terg Emavs, ki je bil dve uri od Jeruzalema. Po poti sta se pogovarjala od vsega, kar se je bilo poslednje dni v Jeruzalemu zgodilo. Kar se jima Jezus pridruži v podobi tujca; in ga nista spoznala. Pekel jima je: Kak¬ šni so ti pogovori, ki jih imata grede med seboj, in kaj sta tako žalostna ? u Eden, kteremuje bilo ime Kleofa, mu odgovori: „Ali si ti sam tujec v Jeruzalemu, da ne veŠ, kaj se je zgodilo v njem te dni? 11 Potlej sta mu pri¬ povedovala, da so upali, d a bo Jezus Izrael rešil, daje bil pa k smerti obsojen in križan. On jima pa odgovori: „0 vi nespametni, — kdaj boste vender verovali, kar so go¬ vorili preroki. Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to ter- pel , in tako v svojo čast šel! u In začel je od Mojzesa in vseh prerokov , ter jima je razlagal, kar je od njega po vseh pismih. Med temi pogovori so se približali tergu; Jezus se je delal, kakor da bi hotel dalje iti. Ona sta ga pa silila rekoč : „Ostani z nama, ker se mrači, in se je dan že nagnil. “ Tedaj je šel ž njima noter, in je ž njima k mizi sedel. Na to vzame kruh, ga posveti, zlomi in njima poda. Zdaj so se jima oči odperle, in spo¬ znala sta ga. On pa jima zgine spred oči. Ko sta se od veselega stermenja zavedita, sta rekla med seboj: „Ali ni bilo najno serce goreče v nama, ko je po poti govoril, in nama pisma razkladal?“ Vstala sta , in se še tisto uro vernila v Jeruzalem, ter sta pripovedovala, kaj se jima je bilo na poti zgo¬ dilo; in kako sta ga po lomljenji kruha spoznala. Apo- steljni so bili tisti večer v Jeruzalemu zbrani v neki hiši pri zaklenjenih durih iz strahu pred Judi. Z veseljem so poslušali, kar sta jima učenca pravila; so jima pa tudi oni povedali, da se je bil Jezus tudi Petru prikazal. 206 i 79. Jezus se vsem aposteljnom prikaže in zakrament svete pokore postavi. Ko so bili aposteljni se v hiši v Jeruzalemu zbrani in so se pogovarjali med seboj, je prišel Jezus pri za¬ klenjenih vratih k njim in jim je rekel: „Mir vam bodi; jez sem, ne bojte se!“ Prestrašili so se bili namreč in zbali, ker so menili, da duhi vidijo. On jim toraj reče: ,,Po¬ glejte moje roke in moje noge, da sem jez sam; poti¬ pajte in poglejte! saj duh nima mesd in kosti, kakor vidite, da jih jez imam/ Ko je bil to rekel, jim je po¬ kazal roke, noge in stran. Ko pa še niso verovali od veselja, jim je rekel: „Imate li kaj jesti tukaj?“ In ponu¬ dili so mu kos pečene ribe in sat medit. Tpričo njih je jedel, ostanke pa njim nazaj dal. Potlej jim zopet reče: „Mir vam bodi! Kakor je oče mene poslal, tudi jez vas pošljem. “ Ko je bil to izrekel, je v nje dihnil in jim rekel: ^Prejmite svetega Duha! Kterim boste grehe odpustili, so jim odpušeni; in kterim jih boste zaderžali, so jim zaderžani/ * * Tomaža pa takrat ni bilo pri njih. Drugi aposteljni so mu, ko pride, povedali: „Gospoda smo vidili/ On pa ni hotel verjeti, toraj reče: „Ako ne vidim na njegovih rokah znamenj žebljev, in ne denem svojega persta v rane žebljev, in ne položim svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval. “ — Cez osem dni so bili aposteljni spet v tisti hiši zbrani, in tudi Tomaž ž pjimi. In zopet Jezus pride pri zaklenjenih vra¬ tih k njim, stoji sredi me njimi in reče: „Mir vam bodil“ Potlej Tomažu reče: »Poglej moje roke in vloži svoje perste semkaj; podaj semkaj tudi svojo roko, in položi jo v mojo stran, in ne bodi neveren, ampak veren ! £ Tomaž Jesusu k no¬ gam pade in reče: „Moj Gospod, in moj Bog!“ Jezus pa mu pravi: „Ker se mi vidil, Tomaž, si veroval; blagor njim, kteri niso vidili pa so verovali . 11 80. Jezus izroči Petru naj višo pastirsko službo. * * Učenci so se iz Jeruzalema podali v Galilejo, kakor jim je bil Jezus rekel. Ondi se jim je bil prikazal pri tiberi- jaškem morji, jim je blagoslovil ribji lov, in je jedel ž njimi. Ko so odjedli, Jezus Simona Petra vpraša: „Simon, Jonov sin, ali me ljubiš bolj, kakor ti le ?“ Peter mu odgovori: »To je da, Gospod, ti veš, da te ljubim/ Na to mu Jezus reče: 207 „Pasi moja jagnjeta ! 0 — Vdrugo ga Jezus vpraša: „ Simon, Jonov sin, ali me ljubiš?“ Peter odgovori: „To je da, Gospod, ti veš, da te ljubim. 1 * Jezus mu zopet reče: „Pasi moja jagnjet a!“ — Še v tretje Jezus Petra vpraša: „Simon, Jonov sin, ali me ljubiš !** Peter je bil žalosten, da ga v tretje vpraša, in reče: r Gospod, ti vse veš, ti tudi veš, da te ljubim . 0 In Jezus mu reče; „P a s i moje ovce! — Resnično, resnično, ti po¬ vem : Dokler si bil mlad, si se sam opasoval, in si šel kamor si hotel; kadar boš pa star, boš svoje roke raztegnil, in drugi te bo opasal, in te popelje, kamor ti nočeš.'* To je pa Jezus rekel, da je na znanje dal, s kakšno smertjo bo Peter Boga poveličal. * Potlej so šli enajsteri na goro, kamor jim je bil Jezus ukazal. Z njimi je šlo tudi več od petsto učencov. In Jezus se je vsem prikazal. Ko so ga ugledali, so popadali na obraz ter so ga molili, potem so se pa veseli v Jeruzalem vernili. 81. Jezus obljubi svetega Duha; — drugič razpošlje aposteljue; in grč v nebesa. * * Jezus se je bil svojim učencom še večkrat prikazal, in je ž njimi govoril od Božjega kraljestva, t. j. pripovedoval 208 jim je vse, kar je bilo treba, da so ustanovili in vladali nje¬ govo cerkev. Stirdeseti dan po svojem vstajenji se je v Jeruza¬ lemu vsem aposteljnom poslednjič prikazal. Ukazal jim je v Jeruzalemu ostati, dokler jim ne pošlje svetega Duha. „Cez malo dni/ — jim reče, — „bo sveti Duh nad vas prišel, in prejeli boste od njega moč, da boste od mene pričanje dajali v Jeruzalemu, po vsi Judeji in od kraja do kraja zemlje.“ Ko je to izgovoril, jih je peljal na Oljsko goro. In tu jim reče: Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji; toraj pojdite, in učite vse na¬ rode, in keršujtejih v imenuOčeta, in Sina in svetega Duhd. Učite jih spolnovati vse, kar koli sem vam zapovedal. In glejte, jez sem z vami vse dni do konca sveti.“ * * „Kdor veruje in bo keršen, bo zveličan; kdor pa ne veruje, bo pogubljen. Ktdri pa verujejo, pojdejo ta znamenja za njimi: v mojem imenu bodo budiče izganjali, nove jezike govorili; kače prijemali; in ako kaj strupenega p jejo, jim ne bo ško¬ dovalo; in na bolnike bodo roke pogladali, in bodo zdravi. “ 209 Ko je Jezus to izgovoril, je roke vzdignil, ter jih blagoslovil. Dokler jih je pa še "blagoslavjal, se je spred njih vpričo njih vzdignil in šel v nebesa in se usedel na desnico Božjo. * * Učenci so stermeli in žalostni gledali za njim; in tudi še potem, ko ga je bil svit&l oblak odmaknil njih očem. Kar se jim dva angela v belih oblačilih prikažeta, in jim rečeta: „Možje Galilejci! kaj stojite in gledate v nebo ? Ta Jezus, kteri je bil Vzet od vas v neb 6, bo zopet ravno tak rt prišel, kakor ste ga vidili iti v nebo!“ Pri teh besedah aposteljni pokleknejo in Jezusa molijo. Potlej se pa veseli vemejo v Jerusalem in Boga častč in hvalijo. * Se veliko druzega je Jezus storil, kar v evangelijih ni zapisano; in ko bi se vse na drobno popisalo, pravi sveti Janez, bi na ves svet ne šle bukve, lctere bi bilo treba pisati. To pa je zapisano, da verujemo, da je Jezus Sin Bo^ji, in da po veri večno življepje dosežemo v Djegovem imenu. Drugi oddelek. Zgodbe aposteljnov in perve svete cerkve. 82. Matija izvoljen v aposteljstvo. Prihod svetega DuM. * Apostejjni so se z Oljske gore vernili v Jerusalem. Ondi so se podali v zgornjo izbo neke hiše, kjer so se navadno zbirali, ter so z Margo, Jezusovo materjo, in z več drugimi ženami in učenci deset dni v vedni molitvi pričakovali svetega DuM. Enega tistih dni je Peter vstal in pričujočim oznanil, da je namesto Judeža, izdajavca, treba izvoliti novega aposteljna. Tedaj so molili in razsvetljenja z nebes prosili. In potem so izvolili pobožnega učenca, Matija po imenu; in bil je prištet enajsterim aposteljnom. Deseti dan po Kristusovem vnebohodu je bil bin- koštni praznik judovski. Tedaj so bili vsi aposteljni zbrani v neki hiši. Kar okoli devetih dopoldne prišumi z neba v^lik šum kakor pihanje silnega piša, in napolni vso hišo. Plameni v podobi ognjenih jezikov se prika¬ žejo vsakemu nad glavo. Vsi so bili napolnjeni s svetim Duhom: in so začeli govoriti v mnogoterih jezikih. Schuster, Bibl, Gesch. slov. 14 210 * * Bili so tačas Judje iz vseh narodov prišli zavoljo biO' kostnega praznika v Jeruzalem. Ko zaslišijo veliki šum, steče se jih velika množica od vseh strani pred hišo, kjer so kil* aposteljni. Zavzeli so se in stermeli, ker jih je vsak sliš^ v svojem lastnem jeziku govoriti. „ Glejte" —- so rekli, — li vsi ti, kteri govore, Galilejci? In kako je to, da jih sliši« 110 govoriti vsak svoj jezik, v kterem smo rojeni? Kaj hoče to biti?“ Drugi pa so se posmehovali in rekli: „Ti so sladkega vina polni. “ * * Tedaj Peter z drugimi aposteljni iz hiše stopi, svoi glas povzdigne in jim reče: „Možjč Judje in vsi, ki prebivate v Jeruzalemu, zaslišite moje besede! Ti niso pijani, kakor vi menite; ampak spolnilo se je, kar je že zdavnaj prerok Joel go¬ voril : Zgodilo se bo poslednje dni, reče Gospod, in izlil bom svojega Duha na vse mes6. Možje Izraelci, poslušajte te besede: Jezusa Nazarenskega, kteremu je Bog med nami spričevanje dal z deli, čudeži in znamenji, ste po rokah krivičnikov na križ pribili in umorili. Njega je pa Bog častitljivega obudil. Mi vsi smo tega priče, in ko je povišan na desnico Božjo, je nad nas izlil svetega Dubh, kterega vidite in slišite. Prav gotovo tedaj ve'di vsa Izraelova hiša, da je Bog Gospoda in Odrešenika vsemu svetu storil Jezusa, kterega ste vi križali/ Skl je Se šei te du loi z Vsi izi m m V] T z. č 1 2 I l C I ■\ c 1 t-i s 211 * * Te besede so jih globoko v serce zbodle. Veliko skesanih Petra in druge aposteljne vpraša: „Bratje, kaj nam J e tedaj storiti ? 0 Peter jim odgovori: „Spokorite se, in daj s e kerstiti slehern izmed vas v imenu Jezusa Kristusa v odpu- Se nje svojih grehov, in prgjeli boste dar svetega Duha . 0 Na te besede se jih je še tist dan dalo kerstiti okoli tri travžent ^š. In bili so stanovitni v nauku aposteljnov, in združeni pri lomljenji kruha (sveti maši) in v molitvah. Vsak dan so bili z enim duhom v tempeljnu, so Boga hvalili in so bili prijetni v semu ljudstvu. In Gospod je dan na dan množil število Izvoljenih. 83. Peter ozdravi človeka hromega od rojstva. Peter in Janez pred velikim zborom. f Enega dud sta šla Peter in Janez v tempelj. Nekega ttloža, že čez štirdeset let starega, ki je bil hrom, kar je bil na svetu, so nosili in ga posajali vsak dan pred tempeljnova vrata, da je ondi prosil vbogajme nje, ki so hodili v tempelj. Tudi Petra in Janeza je vbogajmd prosil. Peter mu odgovori: „Srebrš, in zlata nimam; kar pa imam, to ti dam. V imenu Jezusa Kristusa Nazarenskega vstani in hodil” Potem ga prime za desnico ter ga vzdigne. Pri te priči je ubožec na noge sko¬ čil, je šel za njima v tempelj, se je sprehajal, poskakoval in Boga hvalil. t Vse ljudstvo je stermelo in se zavzemalo, in tišalo za aposteljnoma. Ko Peter to vidi, začne govoriti, rekoč: ,,Možje Izraelci, kaj se čudite temu, ali kaj naji gledate, kakor da bi bila iz svoje moči, ali oblasti storila, da ta hodi? Bog naših očetov je poveličal svojega Sina Jezusa, kterega ste vi umo¬ rili. Vera v njegovo ime je dala temu popolnoma zdravje vpričo vas vseh. In zdaj, bratje, vem, da ste iz nevednosti Svetega in Pravičnega umorili. Spokorite in spreobernite se toraj, da se izbrišejo vaši grehi. “ — Na te besede jih je veliko vdrovalo in dalo se jih je kerstiti pet tavžent. f Ko sta pa aposteljna ljudstvu še govorila, so tje prišli duhovni s tempeljnovo stražo, ju primejo in v ječo denejo. Drugo jutro so se zbrali vdliki duhoven in starašini, so uka¬ zali dva aposteljna pripeljati pred se in so ji vprašali: ,.V či¬ gavi moči ali v čigavem imenu sta vidva to storila? Tedaj jim Peter odgovori: „ Poglavarji ljudstva in starašini, poslu¬ šajte: Bodi znano vsem vam in vsemu Izraelovemu ljudstvu; 14 * 212 v imenu Gospoda našega, Jezusa Kristusa Nazarenskega, ki ste ga vi križali, kterega je Bog obudil od mertvih, v te® stoji ta pred vami zdrav. Jezus je kamen, kterega ste zavergl' vi zidavci, on pa je postal vogelni kamen. In v nikomur dru- zem ni zveličanja; zakaj nobeno drugo ime pod nebom ® dano ljudem, v kterem bi mi mogli zveličani biti.“ f Sodniki osterme nad Petrovo serčnostjo. In ker s° tudi vidili ozdravljenega človeka zraven nju , nisu mogli ni° reči zoper to. Ukažejo tedaj aposteljnoma nekoliko iz zbora stopiti in se med seboj posvetujejo, rekoč: „Kaj nam je sto¬ riti s tema človekoma, zakaj znan je čudež, ki se je po njim* zgodil, vsem Jeruzalemskim prebivavcom; očiten je, ne morem 0 ga tajiti. Da se pa dalje ne razglasi med ljudstvom, jima za¬ pretimo, da naj več ne govorita od Jezusa nobenemu človeku/ — Pokličejo ju teda zopet pred zbor, in jima zaterdijo, naj v Jezusovem imenu nikakor več ne govorita, in ne učita. Peter in Janez jim neprestrašena odgovorita: „Sodite, če je prav pred Bogom, vas bolj slušati, kakor Bogd! Ne moremo nam¬ reč, da bi ne govorili, kar smo vidili in slišali. “ Na to so jima sodniki še ostreje zažugali ter ju izpustili; zakaj iz strahu pred Judi si niso upali, jima kaj žalega storiti. 84. Ananija in Safira. * Peter in Janez sta včrnim povedala, kaj se jima je bilo zgodilo. Tedaj so vsi skupaj glas zagnali k Bogu in rekli: „0 Gospod, daj svojim služabnikom z vso vestjd govoriti tvojo besedo, in znamenja in čudeže delati v imenu tvojega svetega Sinu Jezusa. Ko so molili, se je potreslo mesto, na kterem so bili zbrani, in vsi so bili napolnjeni s svetim Duhom, in so serčno govorili Božjo besedo. Množica vernih je bila enega serca in enega duha. Ni ga bilo ubozega med njimi; zakaj kolikor je bilo gospodarjev, ki so imeli njive in hiše, so jib prodali in ceno aposteijnom prinesli od tega, kar so prodali. Od tega premoženja so aposteljni delili vsacemu, kolikor je bilo komu potreba. * Med premožnimi je bil mož Ananija po imenu; nje¬ govi ženi pa je bilo imč Safira. Ona sta prodala njivo. Ne¬ kaj cene sta skrivaj za se uderžala; drugi del pa je Ananija prinesel in k nogam aposteijnom položil. Toda Peter mu je rekel: „Ananija! zakaj je skušal satan tvojo sercč, da si lagal svetemu Duhu, in prideržal nekoliko njivine cene? Ali bi ne bila njiva, ko bi jo bil obderžal , tebi ostala, in ali niso 213 bili denarji v tvoji oblasti? Zakaj si sklenil to reč v svo¬ jem sercu? Nisi lagal ljudčm, ampak Bogu!* 1 Ko je Ananija le besede zaslišal, je padel na tla, in pri tč priči umeri. In v elik strah je obšel vse, ki so bili pričujoči. Nekteri mladenči, ki so bili vpričo, ga pobero, odneso in pokopljejo. * Čez kake tri ure se prigodi, da pride tudi Safira, ki še ni vedila, kaj se je bilo zgodilo. Peter ji reče: „Povej mi, žena, ali sta njivo za toliko prodala?“ Ona mu odgovori: „Prav za toliko!" Peter pa ji pravi: „Zakaj sta se vendar pogovorila, skušati Duhč Gospodovega? Glej, tisti, ki so poko¬ pali tvojega moža, so pred durmi, in tudi tebe ven poneso." Pri te' priči Safira Petru pred noge pade in izdihne svojo dušo. Mladenči noter stopijo, jo mertvo iznesč ter pokopljejo pri nje¬ nem možu. Velik strah in groza je obšla vse verne in vse druge, kteri so to prigodbo slišali. 85. Ysi aposteljni v ječi. — Gamalielov svet. t Po aposteljnih, zlasti po svetem Petru, se je godilo veliko čudežev med ljudstvom. Bolnike so že kar na ceste 214 nosili in na postelje in ležiša pokladali, da bi saj senca mimo gredočega Petra koga izmed pjih obsenčila in bi bili rešeni svojih bolezni. Zavoljo tega je bilo dan na dan čedalje več vernikov, možkih in ženskih, ki so verovali v Gospoda. Tedaj je veliki duhoven ukazal vseh dvanajst aposteljnov vjeti i® v mestno ječo vreči. Ali angel Gospodov je ponoči odperl vrata v ječo, in jih je peljal iž nje, in rekel: „Idite v tempelj in govorite ljudstvu vse besede tega življenja Ob zori tedaj gredo v tempelj in uče. t Snide se pa včliki zbor in pošljejo po aposteljne v ječo. Služabniki pa rekč: „ Ječo smo sicer našli z vso skerbijo zaperto, in varhe stoječe pred vratmi; ko smo pa odperli, nismo nikogar notri našli .“ Silno se prestraši veliki zbor, ko to zvč; kar pride nekdo, in jim pove', da aposteljni zopet uče v tempeljnu. Poglavar grč tedaj po nje, in jih pripelje brez sile; bali so se namreč ljudstva, da bi ne bili kamnani. Ko jih pred zbor pripeljejo, včliki duhoven reče: „Ali vam nismo ostro prepovedali, učiti v tem imenu ? In glejte, napolnili ste ves Jeruzalem s svojim ukom, in hočete na nas pri¬ praviti kri tega človeka/ Peter jim v imenu vseh aposteljnov odgovori: „Boga je treba bolj slušati, kakor ljudi! Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi na les obesili in umorili; on ga je za poglavarja in zveličarja povišal, da da Izraelu pokoro in odpušenje grehov/ Ko to slišijo, so se nad aposteljni silno razserdili in so jih mislili umoriti. — Vstal je pa v zboru neki farizej, Gam ali el po imenu, učenik po¬ stave in častitljiv vsemu ljudstvu, in je ukazal aposteljnom odstopiti. Potem pa reče: r Možjč Izraelci! dobro pomislite pri teh ljudeh, kaj hočete storiti. Odstopite od teh ljudi in pu¬ stite jih. Zakaj če je njih delo od ljudi, se bo razderlo; če je pa od Boga, ga ne bote mogli razdreti; in poslednjič se bo nad vami našlo, da se Bogu ustavljate/ — In vsi so mu prav dali. Vendar so pa dali aposteljne pretepsti, in so jim zopet ostro prepovedali, naj nikakor ne govorč v Jezusovem imenu, ter so jih izpustili. — Aposteljni so pa šli veseli spred zbora, ker so bili vredni spoznani, zavoljo Jezusovega imena zasramovanje terpeti; in niso nehali v tempeljnu in po hišah vsak dan učiti in oznanovati Kristusa Jezusa. 86. Volitev dijakonov. Štefan, pervi mučenec. * Število vernih se je množilo, in aposteljni niso več uteg¬ nili z delitvijo milošnje pečati se. Tudi se je bilo prigodilo, 215 eč aj ti aj 6 da je bilo nekaj vdov z nemar pušanib pri vsakdanji delitvi. Toraj aposteljni vso množico učencov skličejo in reko: „To ne gre, da bi mi opušali Božjo besedo, in mize oskerbovali. Ozrite se tedaj, bratje, po sedmih možeh izmed sebe, kteri imajo dobro spričevanje, kteri so polni svetega JDuha in modrosti, da jih postavimo čez to opravilo.“ To govorjenje je bilo všeč vsi množici; in izvolili so Stefana, moža polnega vere in svetega Duha, in Filipa in še pet druzih. Te so postavili pred aposteljne, kteri so nad njimi molili in na nje roke položili. * * Štefan, poln milosti in moči, je delal čudeže in ve¬ lika znamenja med ljudmi. Vstalo je pa nekaj judovskih mo¬ drijanov zoper njega, in so se ž njim prepirali. Ali njegovi modrosti in svetemu Duhu, ki je govoril, se niso mogli ubraniti. Osramoteni so se razserdili in so nadražili ljudstvo zoper njega, in so vkup priderli ter ga zgrabili in peljali v zbor. Najeli so tudi krivih prič, ki so rekle: „Ta človek ne neha govoriti pre- klinjavskih besedi zoper sveto mesto in postavo. 1 * Vsi, ki so sedeli v zboru, so jako nevoljni oči vpirali v Štefana; in vidili so njegovo obličje kakor obličje angelovo. — Štefan jim začne razlagati, kako prečudno in ljubeznjivo je Bog izraelsko ljudstvo vodil, in kako' so se Izraelci vedno Bogu ustavljali in mu bili nepokorni, in sklene svoj govor s temi ostrimi besedami: „Terdovratni in neobrezani na sercih in ušesih! Vi se vedno svetemu Duhu ustavljate, kakor vaši očetje, tako tudi vi. Oni so preganjali in morili preroke, ki so napovedali prihod odrešenikov; vi pa ste njega samega izdali in umorili! “ * * Kadar so pa to slišali, 'so se togotili, in zoper njega 216 z zobmi škripali. On pa, poln svetega Duh&, se v nebd ozre, ugleda veličastvo Božje, in reče: ,, Glej te, vidim nebesa od- perta, in Sirni človekovega stati na desnici Božji.“ Tedaj za¬ vpijejo na ves glas, zatisnejo si ušesa, in vsi kmali nanj pla¬ nejo, ga iz mesta vlečejo, da ga bodo kamnali. Na moriši si oblačila slečejo, in jih polože k nogam mladenču, kteremu j e bilo ime Savel. Na to Štefana obstopijo in ga s kamenjem po¬ bijajo. Štefan pan moli, rekoč: „ Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo! Potem poklekne in na ves glas zavpije, rekoč: „ Gospod, ne- prištevaj jim tega greha .“ In ko je to izrekel, je zaspal v Gospodu. 87. Sveta birma. Dvornik iz Zamorskega. * Po Štefanovi smerti so počeli v Jeruzalemu včrne strašno preganjati. Zlasti je Savel hudo divjal zoper cerkev Božjo. Po hišah je hodil in vlačil može in žene in jih v ječo izdajal. Veliko učencov je toraj bežalo iz Jeruzalema, so se po vsi Judeji in Samariji razkropili, in povsod Jezusa Kristusa oznanovali. — Dijakon Filip je šel v mesto Samarijo, in je ondi oznanoval Kristusa. Tudi veliko mertvoudnih in kruljevih, hromih in obse¬ denih je ozdravil. Veliko veselje je bilo zavoljo tega po mestu med prebivavci; veliko jih je tudi verovalo in so se dali kerstiti. Ko so aposteljni to v Jeruzalem zvedili, so poslali Petra in Janeza v Samarijo. Aposteljna prideta v Samarijo in molita za nje, da bi prejeli svetega DuM. Na to nad nje roke pokladata, in prejeli so svetega Duhš,. t Potem ko sta Peter in Janez po veliko samarijskih krajih evangeli oznanovala, sta se spet v Jeruzalem vernila. Filipu pa se je angel Gospodov prikazal, in mu rekel: „Vstani in pojdi iproti jugu na cesto, ki derži iz Jeruzalema v Gazo.“ Filip vstane pn grč. In glej, mož iz Etijopije, dvornik etijopske kraljice Kandace, ki je bil prišel molit v Jeruzalem, pelje se domti po cesti in sede j na vozu preroka Izaija bere. Duh Božji reče Filipu: „Pristopi in pridruži se temu vozu.“ Filip priteče in sliši moža brati besede: - Kakor ovca je bil na zakolj peljan; in kakor je jagnje brez glasil pred tem, ki ga striže, tako tudi on ni odperl svojih ; ust." 1 Filip ga pozdravi ter vpraša: „Meniš li, da razumeš, Icar bereš? Dvornik odgovori: „Kako bi to mogel, ako me kdo ne poduči! ! ' Prosi tedaj Filipa, naj stopi na voz in k njemu sede. Filip mu začne to pismo razlagati in mu oznanovati evangeli od Jezusa. 217 zre, od- za- ila- si j« > 0 ' !* le- ial f Spotoma prideta k neki vodi, in dvomik vesel reče: „Glej vode! kaj zaderžuje kerstiti me?" Filip mu odgovori: „Ako veruješ iz vsega serca, sme se zgoditi." Dvornik mu odgo¬ vori: „Verujem, da je Jezus Kristus sin Božji," in makom ukaže voz ustaviti. Oba tedaj stopita v vodo in Filip dvornika kersti. Ko pa stopita iz vode, Duh Gospodov vzame Filipa, in dvornik ga več ne vidi. V tč čudovitni zgodbi dvornik roko Gospodovo spozna in gre vesel proti svojemu domu. 88. Savel se spreoberne (okoli 1. 37 po Krist, rojst.). * * Savel je še vedno ves hrepenel maševati se nad učenci Gospodovimi in jih pomoriti. Šel je celd k velicemu duhovnu prosit pisem v Damask do shodnic, ako bi ondi našel mož ali žčn Jezusove vere, da bi jih zvezane pripekal v Jeruzalem. Ko pa je bil na potu in se že bližal Damasku, ga je nanagloma obsvetila svetloba z neba. Od nebeške svetlobe Savel oslepi in kakor bi ga bila strela zadela, pade na tla. Kar zasliši glas: „Savel, Savel! zakaj me preganjaš?" Savel trepetaje vpraša: „Kdo si, Gospod?" Ta mu odgovori: „Jez sem Jezus, kterega ti preganjaš!" Savel ostermi in reče: „Gospod! kaj hočeš, da naj storim?" Gospod mu 218 odgovori: „ V stani in pojdi v mesto, in tam se ti bo povedalo, kaj ti je storiti .“ Savel vstane; ko pa hoče pogledati, so mu bile oči oslepljene. Toraj ga njegovi spremljavci za roke primejo in ga peljejo v Damask v hišo nekega moža, kteremu je bilo ime Juda. Ondi je bil tri dni, in ni ne vidil, ne jedel, ne pil, ampak je vedno molil. * * Živel je pa v Damasku učenec Gospodov, po imenu Ananija. Njemu je Gospod v prikazni rekel: ,,Ananija, vstani in pojdi v ulice, ki se imenujejo ravne, in vprašaj v Judovi hiši po možu iz Tarsa, Savlu po imenu; zakaj glej, m<51i. u Ananjia odgovori: „ Gospod! slišal sem od veliko ljudi, koliko hudega je storil ta mož tvojim svetim v Jeruzalemu. In tudi semkaj je prišel z oblastjo včlicega duhovna vezat vseh, kteri kličejo v tvoje ime! 11 Gospod pa mu reče: „Le pojdi, ker izvožena posoda mi je on, da ponese moje ime pred nevernike in kralje in Izraelove otroke. Zakaj jez mu bom pokazal, koliko mu je treba za moje ime terpeti. “ Ananija tedaj grč na dom k Savlu, položi roke naoj, in reče: „Savel, brat! Gospod Jezus, kteri se ti je pri¬ kazal na potu, me je poslal, da spregledaš, in da bodeš napolnjen s svetim Duhom. “ In pri tč priči so padle od njegovih oči kakor luskine, spregledal je in vstal, je bil keršen in odslej 219 Pavel imenovan. Potem je v shodnico šel in oznanoval, da je Jezus Sin Božji. 89. Peter po več krajih hodi, ozdravi Eneja, in obudi Tabito (okoli 1. 39 po Krist, rojst.). Sveta cerkev je imela nekaj časa zopet mir. Tedaj je Peter vse keršanske srenje obiskaval in v veri po- terjeval. Na tem popotovanji je Peter dva čudeža storil. V Lidi je Peter našel mertvoudnega človeka, po imenu Eneja , kteri je že osem let v postelji ležal. Peter stopi k njegovi postelji in mu reče: „Eneja, ozdravi te Gospod , ' Jezus Kristus; vstani in si postelji.“ In kar vstal je. In vsi, ki so ga vidili , so se spreobemili. Ne daleč od Lide je bilo mesto J op e. Ondi je bila učenka, Tabita po imenu. Ona je bila polna dobrih del in miloŠenj, ki jih je delila revežem. Prigodi se pa, da tiste dni zboli in umerje. Ko zvedo učenci, da je Peter v Lidi, pošljejo dva moža k njemu s prošnjo, da bi kmali tje prišel. Peter pride , in gre naravnost v zgornjo hišo, kjer je bil merlič. Ondi ga obstopijo vse vdove ter mu jokaje kažejo suknje in oblačila, ki jim jih je bila Tabita naredila. Peter, močno ganjen, poklekne in moli. Potem se proti merliču oberne, in reče: „ Tabita, vstani! 11 In Tabita spregleda in ko Petra ugleda , se usede. Potem ji poda roko, — in Tabita vstane. — Ta čudež se je naglo razglasil po vseh Jopah, in veliko jih je verovalo v Go¬ spoda. Peter se je v Jopah še veliko dni mudil, in je sta¬ noval pri nekem strojarji, ki mu je bilo ime Simon. 90. Spreobernitev nevernika Kornelija. Keršanska občina v Antihohiji (okoli 1. 40 po Krist, rojst.). t V Cezareji, nekem mestu pri srednjem moiju, je živel rimski stotnik, Komeli po imenu. Bil je z vso svojo hišo po¬ božen in bogaboječ, je ljudem veliko vbogajme dajal in vedno Boga molil. Enega dne je prav serčno molil, kar ugleda angela Božjega, kteri mu reče: „ Komeli! Tvoje molitve in tvoje milošnje so prišle v spomin pred Bogom. In zdaj pošlji mčž v Jope, in pokliči nekega Simona, s priimkom Petra. On ti bo povedal, kaj ti je storiti. Ko angel zgine, Komeli berž tri pobožne može v Jope pošlje. t Drugi dan o poldne, ko so domači ljudje južino pri¬ pravljali, gre Peter verh hišne strehe molit. Ko pa moli, se zamakne. Vidil je odperto nebd , in kako se ž njega spuša nekaka po¬ soda, kakor velik pert, v kterem so bile vse čvetero- nogate in lazeče živali z zemlje in ptice izpod neba. Ob enem je zaslišal glas, ki mu je rekel: „ Vstani, Peter, za¬ kolji, in jej.“ Peter odgovori: »Tega ne, Gospodi ker nisem nikoli nič nagnusnega in nečistega jedel.“ Glas pa drugič pravi: »Kar je Bog očistil, ti nagnusnega ne imenuj ! -< To se je trikrat zgodilo, in prikazen je zginila. t Ko je Peter sam pri sebi pomišljeval, kaj bi pomenila ta prikazen, mu Duh Božji pravi: »Glej, trije možje te išejo. Vstani tedaj, stopi doli, in pojdi ž njimi brez pomišljanja, zakaj jez sem jih poslal. Ko Peter doli stopi, najde može, ktere je bil Komeli poslal. Koj drugi dan se Peter ž njimi in nekterimi učenci na pot poda v Cezarejo k Korneliju; in od njega zvč angelovo prikazen in njegove besede. Zdaj še le mu je znan pomen prikazni, ktero je imel, namreč: da je prišel čas, da se tudi neverniki, ktere so do sedaj imeli še za nečiste, spre¬ jemajo v Jezusovo cerkev. Ves vesel oznanuje Peter nauk Jezusov Korneliju in vsem nevernikom, ki so bili pri njem zbrani. Ko je pa še govoril, je sveti Duh padel na vse, ki so poslušali njegovo besedo. In Peter in njegovi tovarši sterme poslušajo, kako ti neverniki, kakor oni o binkostih, v tujih jezikih govorč in Boga poveličujejo. Tedaj Peter reče: „Sme li kdo kerstne vode braniti tem, kteri so svetega DuM prejeli, kakor mi?“ Toraj ukaže kerstiti jih v imenu Gospoda Jezusa Kristusa. t Od sih mal se je začel tudi po druzih krajih evangeli oznanovati nevernikom. Zlasti se je to godilo v Antiohiji, nek¬ danjem poglavitnem sirskem mestu’ kjer sta učila Pavel in njegov tovarš Barnaba. Ondi sta toliko množico včrnikov pridobila, da so jim ondotni neverniki lastno ime dali, ter jih po njih začetniku in Gospodu začeli imenovati kristijane. 81 V b 9 h t 1 1 221 ri¬ se je in k 0 e D 1 91. Peter v ječi (okoli 1. 42 po Krist, rojst.). Herod Agripa, vnuk unega Heroda, ki je bil uka¬ zal otroke v Betlehemu pomoriti, je bil vso Judejo pod svojo oblast spravil. Judom se je prilizoval, toraj je preganjal Jesusove učence. Aposteljna Jakopa, Janezovega brata, je dal ob glavo djati. Potem je ukazal Petra vjeti, ga v ječo vreči, ter ga v varstvo zvočil čveterni straži, ki je imela vsaka po štiri stražnike, ker ga je hotel po veliki noči postaviti pred ljudstvo ter ga končati. Cerkev pg je neprehenoma Boga molila za svojega višjega pastirja. Že je bila poslednja noč pred dnevom, ko je imel Peter \ umorjen biti. Peter je tisto noČ spal med dvema vojakoma vklenjen v dve verigi, drugi vojšaki so pa pred vratmi na straži stali. — In glej, kar angel Gospodov stoji pred Petrom in nebeška svetloba se v ječi zasveti. Angel Petra zbudi, in mu reče: „ Hitro vstani !' 1 Peter vstane in ve¬ rige so padle od njegovih rok. Angel dalje pravi: „OpaŠi se, in obuj svoje čevlje, in hodi za menoj!* Peter tako stori. Ni pa prav vedil, ali je res, kar se je godilo, ali je le prikazen. Kadar sta bila odšla mimo perve in druge straže, sta prišla do železnih vrat proti mestu. Ta vrata so se jima odperla sama od sebe. In šla sta skoz nje in prišla v neke ulice, — in pri te priči angel izpred njega zgine. Zdaj Še le se Peter zave, in reče: „Zdaj vem res, da je Gospod poslal svojega angela, in me otel iz roke Herodove.“ Premišljaje, koliko dobroto mu je Bog skazal, pride Peter do Markove hiše, kjer je bilo veliko kristijanov v molitvi ravno zbranih in so zanj molili. Ko poterka na vežna vrata, je sla dekla, po imenu Roda, poslušat, kdo je. In ko Petrov glas spozna, od veselja pozabi vrata odpreti, in nazaj teče povedat, da Peter stoji pred vratmi. Zbrani pa so ji rekli: „Meša se ti. u Ona pa leterdi, da je tako. Tedaj soji rekli: „Njegov angel je. Ko pa Peter le še terka, mu odpro. Kar res Petra ugledajo in osterme. Se bolj pa so se čudili, ko so iž njegovih ust slišali, da ga je Gospod izpeljal iz ječe po svojem angelu. Ko se je dan storil, ni bil majhen strah med vojaki . ki so bili na straži. Ne more jim v misel, kam bi bil Peter zginil. Herod jih izprašuje, in ukaže, jih ostro kaznovati. Herod je po svojem grozovitem preganjanji svete cerkve kmali umeri. Bel je iz Judeje v Cezarejo in je 222 1 ondi prebival. Enega dne je sedel, oblečen v krasni oblačila, na kraljevem sedeži, da bi sprejemal tuje poslance’ Ko pridejo prednj, jih je nagovoril. Ljudstvo se mu jt prilizovalo in vpilo: „ To je Božji glas, pa ne človečki Herodu je bilo to jako po volji. — Ali ■— pri te prih r ga angel Gospoda udari, ker ni dal časti Bogu. Certfi so se ga živega lotili, in umeri je v strašnih bolečinah. sl k v l s s c 92. Pervo popotovanje svetega Pavla (45—48 po < Krist, rojst.). Sveti Duh je duhovnim prednikom ker kanske občine v Antiohiji rekel •' „ Odločite mi Savla in Barnaba v opravilo, za ktero sem ju izvolil. “ Tedaj so se postili in so molili ter položili na nji roke in ju poslali. Pavel j tedaj prične veliko delo spreobračanja nevernikov. Povsod je pervič Judom sv. evangeli oznanoval. Ker so se pa ponujanemu zveličanju ustavljali, se je k nevernikom obemil. Njih veliko je veselega serca poslušalo njegove besede; in dan na dan se je množila Jezusova cerkev tudi med njimi. Najprej sta Pavel in Barnaba sla na otok Ciper , kjer je bil Barnaba doma. Ko sta ondi že po vseh krajih evangeli oznanovalo, ju deželni poglavar, Sergi Pavel po imenu, k sebi pokliče, ker je želel slišati besedo Božjo. Pri njem pa je bil neki Jud, Bar-jezu po imenu, vražar in kriv prerok. Ta se jima je ustavljal, in je deželnega poglavarja od vere odvračal. Pavel, napolnjen s sv. Duhom, ostro vanj pogleda, in reče: „ O ti sin hudičev, poln vse goljufije in vse lažnjivosti, ali ne boŠ nehal prevračati pravih potov Gospodovih. In glej, zdaj je roka Gospodova zoper tebe. Oslepel boš in ne boš vidil solnca nekaj časa J In ko bi trenil, pade tema na vražar ja; okoli je taval in iskal, da bi mu kdo roko podal. Ko je deželni poglavar vidil ta čudež, veroval je Gospodove nauke. Iz Cipra sta se čez morje prepeljala v južno Malo J Azijo, in prišla v deželo Pisidijo, kjer sta v mestu Antiohiji učila. Sobotni dan sta šla v shodnico, in se usedla. Pavel je govoril od Jezusa križanega, ki je od smerti vstal, in da je le od njega upati odpušenje grehov in večno življenje. Pavlov govor je poslusavcom tako v J serce segel, da so ga prosili, naj drugo soboto zopet pride v shodnico ter jim govori. — Drugo soboto se je t 223 skoraj vse mesto, Judje in neverniki, zbralo poslušat besede Božje. Ko so pa -Judje vidili trume, prevzame jih nevošlji- vost, in so na laž obračali to, kar je Pavel govoril, ter preklinjali. Tedaj jim Pavel in Barnaba rečeta: „ Vam sva mogla najprej govoriti Božjo besedo. Ker jo pa od sebe pokale, in se nevredne štejete večnega življenja, glejte, oberneva se k nevernikom. “ Nevčrniki so bili veseli teh besed , in po vsi deželi se. je razširjala beseda Božja. Judje pa tega niso mogli sterpeti; nadražili so nekaj žen in mož in so obudili preganjanje zoper Pavla in Barnaba ter so iu izgnali iz svojih pokrajin. Pavel in Barnaba sta otresla proti njim prah z nog in sta prišla v Bistro na Likaonskem Pavel začne ondi kar na očitnem, tergu nevernikom sveti evangeli oznanovati. Med poslušavci je bil tudi neki hrom in kruljev človek, kteri ni nikoli hodil. Ko ga Pavel ugleda in vidi , da ima vero, mu je glasno rekel: „Stopi po koncu na svoje noge P In človek je skočil in hodil. Ko ljudstvo to vidi, ostermi, zažene svoj glas in reče: „ Bogova sta v človeški podobi doli k nam prišla /“ Barnaba so zavoljo njegove velike in lepe postave imenovali Jupiterja , svojega naj višega boga; Pavla pa so imenovali Merkurja, boga, zgovor¬ nosti. Na vse kmali Jupiterjevi duhovni priženejo oven¬ čanih volov, in se pripravljajo, jih njima dorovati. Ko Pavel in Barnaba to vidita, oblačila po sebi raztergata , skočita med množico in na ves glas vpijeta: v Možje! kaj to počenjate? Tudi midva sva umerljiva, vam enaka človeka , ki vam oznanujeva, da se od teh praznih malikov obernite k živemu Bogu, kteri je ustvaril nebo in zemljo , in morje in vse , kar je v njih. Akoravno je v preteklih časih pustil, da so vsi narodi hodili po svojih potih, pa ni vendar samega sebe brez pričevanja postil, ker je dobrote delil, dajal dež in rodovitne čase, in napolnoval z jedjo in z veseljem naša serca . 11 In ko sta to govorila , sta komaj ubranila množicam , da jima niso dorovale. Veliko jih je verovalo besedo Božjo. Med tem je pa prišlo neka,j Judov iz tistih mest, po kterih je Pavel že evangeli oznanoval, in so ljudstvo tako nadražili nanj , da so ga, kamnali , in iz mesta vlekli , ker so menili , da je mertev. Ko se je razšlo ljudstvo, pridejo učenci, ki so bili sprejeli Jezusovo vero, in ga žalostni obstopijo. Kar Pavel stane in se verne ž njimi v mesto. Ko sta Pavel in Barnaba Še v mestu Derbe ozna- 224 novala sveti evangdi , sta se domu vračala skoz mesta, kjer sta že poprej učila. Opominjala sta učence k stano¬ vitnosti in postavila sta vsem občinam s tar a šine, t. j. | mašnike, z molitvijo, s postom in s pokladanjem rok. Potem pa se verneta v Antiohijo in sta pripovedovala, j koliko reči je Bog ž njima storil, in da je odperl never¬ nikom vrata (prave) vere. 93. Cerkveni zbor v Jeruzalemu (okoli leti 50 po Krist, rojst.). * Neki včrni izmed Judov so prišli iz Judeje v Antio- 1 hijo, in so ondot kristijanom govorili: „ Ako se ne daste obre- j zati po Mojzesovi šegi, ne morete zveličani biti." Pavel in ! Barnaba sta se temu nauku precej ustavila. Tedaj sklenejo, j naj gredo nekteri v Jeruzalem k apostejjenom in starašinam zavoljo tega vprašat. Pavel in Barnaba sta bila v Jeruzalem poslana. * Ko prideta v Jeruzalem, so se aposteljni in starašini zbrali k skupnemu posvetovanju. V tem zboru Peter vstane, 1 in reče: „Bratje: Vi veste, da je Bog mene izvolil, da se ne¬ vernikom evangeli oznanuje. In Bog, ki pozna serca, nič razločka ni storil med nami in med njimi, ker je njim dal svetega DuM, kakor nam. Zakaj tedaj zdaj Boga skušate, da učencom na vrat nakladate jarem, ki ga ne naši očetje, ne mi nismo mogli nositi? Mi verujemo, da bodo tudi oni brez tega jarma zveličani po milosti Gospoda Jezusa Kristusa, kakor mi.“ Kavno tako je apostelj Jakob govoril. Tedaj so sklenili aposteljni in ves zbor, kristijanom v Antiohijo poslati pisanje s sklepom, da kristijanov več ne veže Mojzesova postava. Ta zborov sklep se začenja z besedami: „Svetemu Duhu in nam je dopadlo, nobenega bremena več vam ne nakladati. “ 94. Drugo popotovanje svetega Pavla (51—54 po Krist, rojst.). Čez nekoliko Časa je Pavel drugo apostoljsko popo¬ tovanje nastopil. Z veliko gorečnostjo je obhodil Sirijo in skoraj vse dežele male Azije: Cilicijo, Likaonijo, Frigijo, Galacijo, Bitinijv, Mižijo. Ko pa pride v Troado, sam ne vč, kam bi se obtrnil; Gospod se mu v spanji prikaže ter mu pove, kam naj gre. Nekdo v macedonski obleki namreč je stal pred njim, in ga je preserčno prosil, rekoč: „Pojdi v Macedonijo in pomagaj nam N Beri v barko stopi Pavel in njegovi tovarsi: Sila, Muka in Timotej, prepeljejo se v Evropo, in srečno pridejo v Filipe, veliko macedonsko mesto. Pavel je precej pervo soboto oznanoval nauk Jezusov. Med posluŠavci je bila tudi bogaboječa žena škerlatarica, po imenu Lidij a. Sveti Duh ji je serce odperl, da je ver ovala, kar je Pavel govoril, in se je dala kerstiti z vso svojo družino. Pa kmali vstanejo tudi tukaj sovražniki ter nadražijo ljudstvo zoper Pavla in Sila. Ko sta Pavel in Sila zopet enkrat sla v molitvenico, sreča ji deklica, ki je imela ve- dežkega duha, in je svojim gospodarjem veliko dobička privedeževala. Ta je hodila za njima in je vpila, rekoč: „Ti ljudje so služabniki Boga visokega, kteri vam ozna- nujejo pot zveličanjaPavel je pa bil nevoljen, se je obernil in rekel hudobnemu duhu: „Zapovem ti v imenu Jezusa Kristusa iti iž nje. u In izšel je Še tisto uro. Ko so pa vidili njeni gospodarji, da je zginilo upanje njih do¬ bička, zgrabili so Pavla in Sila, in so ji peljali na terg Schuster, Ribi, Gesch. slov. 15 'pred medne sodnike ter so ji tožili, rekoč: „Ti. ljudje motijo naše mesto .“ — Vse ljudstvo se vzdigne zoper Pavla in Sila, in mestni sodniki ji ukažejo s šibami tepsti ter vklenjena v ječo vreči. O pol noči pa, ko sta Pavel in Sila molila in Boga hvalila, na naglem vstane velik potres, tako da se odpro v ječi vsa vrata, in se vsem odklene železje. Ves pre¬ strašen se ječni varh zbudi; in ko vidi vsa ječna vrata odperta, izdere meč in se hoče umoriti, ker je menil, da so vsi jetniki pobegnili. Ali Pavel mu na ves glas zavpije: ,-Nič žalega si ne delaj, saj smo tukaj. “ Ječar stermi, si da luč prinesti, gre k Pavlu in Šilu v ječo, ter jima k nogam pade, rekoč: „Gospoda, kaj mi je storiti, da bom zveličan ?“ Ona mu odgovorita: „ Veruj v Gospoda Je¬ zusa Kristusa; pa boš zveličan ti in tvoja hiša! 1 In še tisto uro ji je vzel v svojo hišo, jima je rane izpral, in se je dal kerstiti z vso svojo hišo. Ko se je bilo zdanilo, poslali so mestni sodniki bričev k ječarju s poveljem, naj oba jetnika izpusti. Ko pa briči sodnikom prinese glas, da sta Pavel in Sila Rimljana, prestrašijo se, gredo sami k njima, ji prosijo za zamero ter ji iz ječe peljejo. Potem ko je Pavel s svojimi tovarši učence obiskal in oveselil, šli so dalje v mnoga macedonska mesta. Od tod Pavel pride v Atene, naj imenitnejŠe greško mesto. Ko je vidil, da je mesto malikovanju udano, se mu je duh vnel, in na očitnem tevgu je začel oznanovati pravega Boga in njegovega Sina Jezusa Kristusa. In prišli so tudi neki modrijani, in so ga peljali na Areopog. veliki mestni terg, da bi zvedili, kaj uči in oznanuje. Pavel stopi sredi Areopaga pred velik zbor in tako le govori: „Možje, Atenci! Ko sem okrog hodil in ogledoval podobe vaših bogov , našel sem tudi oltar, na kterem je zapisano: „Neznanemu Bogu. Kar tedaj častite, dasiravno vam je neznano, to vam. jaz oznanujem. Bog, kteii je ustvaril svet in vse, kar je na njem, Gospod nebes in zemlje, ne prebiva v tempdjnih, z rokami narejenih. Tudi se mu ne streže s človeškimi rokami, kakor da bi česa potreboval, ker on daje vsem življenje, dih in vse. On je ustvaril iz enega ves človeški rod., da pre¬ biva po vsi zemlji; in jim je odločil čase in meje njih pre¬ bivanja, da bi njega iskali, dasiravno ni daleč od nobenega izmed nas. Zakaj v njem živimo, gibljemo se in smo, kakor so že nekteri vaših pesnikov rekli: Mi smo njegovega rodu. Ker smo tedaj Božjega rodu, ne smemo misliti , da je Bog e . I enak zlatu, ali srebru, ali kamnu, izrezanemu po umet¬ nosti in izmišljanji človekovem. Bog je sicer čase te neved¬ nosti pregledal, zdaj pa oznanuje ljudem, da naj vsi povsod delajo pokoro. Zato je odločil dan, v kterem bo sodil svet po možu, kterega je v to postavil, ter ga, da bi mu vsi verjeli, od. mertvih obudil. “ — Ko so pa slišali od vstajenja mertvih, so se eni posmehovali, eni pa so rekli: „Poslušali te bomo od tega drugikrat? Tako je Pavel šel izmed njih. Eni možje pa so se ga še deržali, m so verovali. Iz AUn je Pavel šel v Korint. Pa tudi tukaj so m.u nasprotovali Judje, kterim je najprej evangeli ozna- noval. Toraj jim je rekel: „ Vaša kri. vam pridi na glavo; jez sem nedolžen; zdaj pa pojdem k nevercom? Potem je učil neverc.e v Korintu, in veliko jih je verovalo, ter se dalo kerstiti. Pavel je poldrugo leto ondi ostal; potlej se je od. KorinČanov poslovil in se prepeljal v Azijo, ter se skozi Efez vemil domu v Antijohijo. 95. Tretje popotovanje svetega Pavla (55—58 po Krist, rojst.). Ko se je Pavel nekaj časa v Antiohiji pomudil, šel je tretjič Jezusa oznanovat, je zopet veliko krajev Male Azije obhodil, in potem, prišel •» Ef ez, ki je bil glavno I mesto rimske Azije. Ondi je našel dvanajst uhencov ter jih vprašal: „Ali ste prejeli svetega Duhat 1 Oni mu odgovore: „Saj še slišali nismo, da je sveti Duh." Pavel jih dalje vpraša: „Na kuj ste lili tedaj keršenif‘ Odgo¬ vore mu.: „Na Janezov kerst .“ Na to Pavel reče: „Janez je kerŠeval ljudstvo s ker stom pokore, in ga je opominjal, verovati v Njega, kteri bo za njim prišel, t. j. v Jezusa Kristusa.“ Ko so to slišali, dali so se kerstiti v imenu Gospoda Jezusa. Ko je Pavel roke na nje položil, je prišel sveti Duh na nje. Pavel je dve leti in tri mesce v Efezu ostal in učil, tako da so se z Jezusovim naukom seznanili vsi prebivavci rimske Male Azije. Tudi velike čudeže je Bog delal po I svetem Pavlu tako, da so potne rute od njegovega života in pasove pokladali na bolnike, in bolezni so jih popustile in hudi duhovi so šli iž njih. Groza in svet strah je obšel 15 * 228 1 vse, ki so to vidili. Veliko jih je verovalo, in prišli so, ter so se spovedali svojih grešnih del. Veliko izmed tistih, kteri so vraže uganjali, prineslo je svoje vra- žarske bukve in so jih sežgali vpričo vseh. Njih cena je bila okoli dvajset tavžent tolarjev. Tako močno je beseda Božja rastla in se uterjevala. Tisti čas je pa v Efezu vstal velik hrup zoper Pavla in njegove tovarše. Neki srebrdr, po imenu Demetri, je namreč delal srebeme hišice ali podobice Dijaninega tem- peljna, in je imel z umetniki vred, velik zaslužek pri njih. Te in take delavce je on sklical in jim je rekel: „Možje! veste, da imamo od tega dela svoj dobiček. Zdaj pa vi¬ dite in slišite, da je ta Pavel ne le v Efezu, ampak skoraj po vsi Azii veliko množico pregovoril in odvernil (od Di¬ janinega češenja), rekoč: Niso ne bogovi, kteri so z ro¬ kami storjeni.“ Ko so to slišali, so se razserdili ter so \ vpili: „ Velika je Dijana Efežanska! 11 Vse mesto je bilo polno zmešnjave, in zagnali so se v glediše, kjer je bilo ljudstvo zbrano. Tudi dva Pavlova tovarša so popadli in tje peljali. Pavel je hotel iti med ljudstvo, mirit ga, pa mu učenci niso pustili. Poslednjič je vender mestni pogla- var s pametnimi besedami utolažil in pomiril nadraženo ljudstvo. Ko je bil hrup potihnil, je Pavel slovd vzel in šel v Macedonijo in Gredjo. In ko se je bil čez tri mesce spet v Azijo povernil, je zopet prišel v Troado, kjer je sedem dni ostal. V nedeljo se vsi v črni snidejo v neki hiši kruh lomit, t. j. obhajat sveto daritev in sveto obha¬ jilo. Ondi jim je Pavel do polnoči govoril, ker je hotel drugi dan zjutraj iz Troade odriniti. Sedel je pa na oknu neki mladenič, po imenu Evtih; on terdd zaspi, omahne v spanji in s tretjega nadstropja na tla pade, tako da ga mertvega vzdignejo. Pavel tedaj k njemu doli gre, in ga oživi. Drugi dan Pavel s svojimi v barko stopi. Peljali so se mimo otokov Lesbos, Kios in Samos v Mil e t. V to mesto Pavel skliče prednike Eježanske cčrkve, in od. njih j ganljivo slovd jemlje. Ko jih je bil opomnil svojega apo- stoljskega djanja med njimi, dalje pravi: „ln zdaj, glejte, jez, nagibom po svetem Duhu, grem v Jeruzalem, ne vedoč, j kaj se mi bo tam zgodilo. Le samo to mi sveti Duh pri¬ čuje po vseh mestih, in pravi, da me vezi in bridkosti Ča¬ kajo v Jerusalemu. Ali nič tega se ne bojim.; tudi svojega i 229 življenja ne cenim dražje, kakor sebe, da le dokončani svoj tek in oznanvjem, evangeli milosti Božje. Jez vem, da ne boste več vidili mojega obličja. Pazite toraj na se in na vso čedo, v k t er i vasje sveti Duh za škof e postavil, da vladate cerkev Božjo, ktero je pri¬ dobil s svojo kervjo. Jez vem, da bodo po mojem odhodu prišli zgrabljivi volkovi. In še izmed vas samih bodo vstali možje, ki bodo napčno govorili, da bi za seboj potegnili učence. Zavoljo tega čujte in v spominu ohranite, da jez tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati vsa- cega izmed vas • ln zdaj vas priporočam Bogu in milosti Njega, kteri je mogočen, sezidati in dati delež vsem po¬ svečenimi Ko je bil to izgovoril, je pokleknil in molil ž njimi vsemi. Velik jok med njimi vstane; Pavla objemajo in kušujejo. Naj žalostnejši so pa bili zavoljo besede, da ne bodo več vidili njegovega obličja. 96. Poslednje djanje svetih aposteljnov. Ko je bil Pavel prišel v Jeruzalem, so ga kristijani z veseljem sprejeli; Judje pa se zoper njega vzdignejo in hrup zaženo zoper njega. Pavel je bil vjet in v ječo verzen. Potem ko se je dve leti jeČil v Cezareji, peljejo ga v barki po morji v Rim, da bi ga, kakor je sam hotel, cesar sodil. Na morji je vstal velik vihar, tako da se barka razbije. Pavel in vsi -ljudje, ki so bili z njim na barki, so se bili čudovito rešili na otok Malto. V Rimu je bil dve leti vjet; potem je bil izpušen iz ječe, ter je še po mnozih deželah in v Rimu kraljestvo Božje oznanoval. Kakor Peter in Pavel so tudi vsi drugi aposteljni nauk Jezusov oznanovali križem svet po mnozih krajih in deželah, in ga poterjevali s čudeži in znamenji. Peter, ko poglavar in višji pastir svete cJrkve, pa je keršanske ob¬ čine povsod obiskaval in jih poterjeval v veri. V ta na¬ men je šel še pred sv. Pavlom v Rim, ki je bil glavno mesto tedanjega sveta, in si je ondi ustanovil škofovski sedež. S svojega mnogokratnega apostoljskega popoto¬ vanja se je vselej v to mesto vernil. Poslednja leta pa je stanovitno prebival v Rimu. Pristavek. Peter in drugi aposteljni so povsod, kjer so bili. ustanovili keršanske občine, poslavljali škofe, da so ko dumi pastirji namesto njih vime vladali, in to, kar so od njih pred toliko pričami slišali, z ustnim oznanovanjem nepopačeno zopet izročali svojim, naslednikom. Ob enem so pa rekteri aposteljni in učenci zase in za posamezne daljne osebe in keršanske občine po navdihnjenji svetega Duha tudi marsikaj zapisali. Ta njih pisma je sveta j cčrkev iz visocega spoštovanja do svetih pisavcov sčasoma zbrala v ene same bukve, ki jih imenujemo sveto pismo nove zaveze. Prišel je čas, da so mogli aposteljni sveto vero s svojo smetijo poterditi. Leta 67 po Kristusovem rojstvu je prišel Pavel zopet v Rim in je v strašnem preganjanji, ki se je bilo vzdignilo pod cesarjem Neronom, ondi 29. rož¬ nika mučeniške smetii umeri. Ravno tisti dan je tudi Peter, poglavar Jezusove cerkve, življenje dal za Jezusa. Pavel, ko rimski mestnjan, je bil obglavljen; — Peter pa po Jezusovem prerokovanji križan in sicer z navzdol obernjeno glavo, ker se je nevrednega štel, s svojim Go¬ spodom enako smeti terpeli. — Jakop starji je bil že veliko poprej (l. 42 po Krist, rojst.) na povelje Herodovo obglavljen. Ravno tako so tudi vsi drugi aposteljni svoje življenje dali za svojega Gospoda Jezusa Kristusa, le sveti Janez ne. Ta Gospedov ljubljenec je posmerti in častit¬ ljivem vnebovzetji presvete Marije Device zlasti v Efezu stanoval, in je od ondod keršanske občine Male Azije obiskaval. Pozneje, za cesarja Domicijana, je bil v Rimu v kotel vrelega olja verzen, in ker se mu ni bilo mč ža¬ lega.zgodilo, na otok Potem pregnan. Ondi je po navdihu svetega Duha skrivno ruzodenje spisal. Iz pregnonstva 231 izpušen se je vernil v Efez. Jako ganljivo je, kar nam ustno izročilo od njegovih poslednjih dni pripoveduje. Za¬ voljo njegove velike starosti so ga mogli k Božji službi le nositi. Vselej je kristijane pozdravil z besedami: »Otročiči, ljubite se med seboj.'' Aekteri so se bili Uh besedi že na¬ veličali , in so ga toraj vprašali: „Ecenik, zakaj nam vedno le eno pravišf‘ On jim pa odgovori: ,,To jc Go¬ spodova zapo-mi, in da ste le to prav spolnili, je zadosti." Okoli leta / * po Kristusovem rojstvu je blaženo v Go¬ spodu zaspal. S smertjo aposteljnov je vso sveto cerkev velika zguba zadela. Po njih je iz malega gorčičnega zerna čudovito hitro zrastlo veliko drevo, ki je senco dajalo že celim deželam. Vendar pa cerkev ni žepu šena ostala. Škofje so delo svetih aposteljnov vedno z enako gorečnostjo na¬ daljevali in s pomočjo sebi podložnih mašnih *v in vernikov razširjali. Vse skupaj pa je kuge k> ivovčrstva, razpertije in ločitve varoval naslednik svetega Petra, sveti oče, ali . papež v Rimu, ter jih v stanovitni edinosti ohranil. Tako " se je pokazala v eni veri in v enem vidnem poglavarji edina, po uku, zakramentih in po mnozih udih sveta na aposteljnih uterjena apostol j ska in vse čase in vse j narode obsegajoča vesvoljna ali katoliška cerkev. Zidana je na skali svetega Peti a; ona pod varstvom Je- I zusa Kristusa in pomočjo svetega Duha že več kot osem¬ najst sto let nepremakljivo stoji, in bo vsem napadom peklenskih moči vkljub stala ves čas do konca sveta. Blagor njemu, kteri je sklenjen ž njo v Jezusa, Sinu Božjega veroval, v njega upal, in njemu jdužil z mnogo- verstnimi dobrimi deli. Gospod ga bo ob sinjem častitljivem drugem prihodu spoznal za svojega, ter ga seboj peljal v večno življenje. Ondi bo poln veselega zamaknjenja gledal Gospoda, začetek in konec, na sedeži njegovega veličastva, z vsemi svetniki pred njim na kolena padel, ga molil, in . hvalil in poveličeval na vse večne čase. P I * 1 Natisnil Karel Gorišek na Dunaju. NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJI2NICA ‘MmS'%