GLASILO SZDL Velenje, 24. junija 1977 Leto XIII Številka 25/384/ Cena 3 din t Letos, ko slavimo 40-letni-co prihoda tovariša Tita na čelo Komunistične partije Jugoslavije, njegov 85. rojstni dan in 40-letnico ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije, smo tudi delovni ljudje in občani občine Velenje ustrezno obeležili to veliko obdobje zgodovine jugoslovanskih narodov in narodnosti, ki je globoko povezano z imenom in delom tovariša Tita. V teku teh štirih desetletij je Jugoslavija, po tem, ko je z lastnimi močmi izbojevala svojo svobodo in izvedla socialistično revolucijo, dosegla ogromen napredek v materialnem razvoju in v razvoju samoupravnih in socialističnih odnosov v družbi. Vzpostavila je popolno enakopravnost ter bratstvo in enotnost narodov in narodnosti, zgradila nov sistem notranje in zunanje varnosti na samoupravnih temeljih in dala velik prispevek k uveljavljanju politike neuvrščenosti, ki je danes tako pomemben dejavnik v boju za mir in za nove odnose med narodi. V vse te zgodovinske dosežke in zmage jugoslovanskih narodov in narodnosti v minulih štirih desetletjih je globoko vtkano revolucionarno delo tovariša Tita na čelu naše države in naše Partije. Tovariš Tito je izjemno priljubljen doma in v svetu, zato so mu delovni ljudje Jugoslavije izrazili ljubezen in pripadnost, tudi s tem, da so mu tretjič podelili Red narodnega heroja. Tudi delavsko središče Velenje, ki je otrok Titovega obdobja in ogledalo zgodovinskega boja delavskega razreda za vsestransko socialistično preobrazbo in nove medčloveške odnose, praznuje letošnje pomembne jubileje v duhu dela, sporočil in misli tovariša Tita. V ta okvir sodi tudi osrednja proslava na dan 25. junija 1977, posvečena odkritju veličastnega Titovega spomenika na Titovem trgu v Velenju - simbola vsega najsvetlejšega v zgodovini jugoslovanskih narodov in narodnosti. Mojstrska roka kiparja Antuna Augustinčiča je po tridesetih letih še enkrat uresničila umetniško vizijo t avnojskih dni v Jajcu leta 1943 in oblikovala lik človeka, borca, revolucionarja in ustvarjalca nove Jugoslavije - Tita. S tem spomenikom smo delovni ljudje in občani občine Velenje na svoj način obeležili pomembne mejnike v zgodovini jugoslovanskih narodov in narodnosti in dali svoje priznanje legendarni osebnosti tovariša Tita in njegovi celokupni ustvarjalnosti V Velenju, dne 25. junija 1977 PREDSEDNIK Skupščine občine Velenje NESTL ŽGANK Štirideset iet rojstva Komunistične partije Slovenije Bplfcvr - - - Štirideset let prihoda tovariša Tita na čelo partije Petinosemdeset let rojstva tovariša Tita * Delovni ljudje, občani in mladina ¥ soboto, 25. junija 1977 bo na Titovem trgu v Velenju ob 10. uri osrednja proslava v čast jubilejev tovariša Tita, zveze komunistov in dneva jugoslovanskih samoupravljalcev * * * * * * * * * * * * * * * * * * * Pozivamo vse občane, mladino, delovne organizacije, udeležence narodnoosvobodilne borbe, da se v soboto, 25. junija 1977 ob 10. uri udeleže velike manifestacije ob odkritju skulpture Maršala Tita na Titovem trgu v Velenju. Manifestacije se bodo udeležili tudi najvidnejši družbenopolitični predstavniki Jugoslavije in Slovenije. S postavitvijo skulpture predsednika Tita izražamo naše spoštovanje in ljubezen do njegove veličine v vsem obdobju 40 let, ko stoji na čelu naše partije v narodnoosvobodilni borbi in v izgradnji naše samoupravne socialistične skupnosti. Z našo udeležbo ob odkritju skulpture velikemu Maršalu bomo znova potrdili našo pripadnost idejam svobode, enakopravnosti in enotnosti med narodi, neuvrščenosti in trajnemu miru na svetu. Glavni odbor za postavitev skulpture Maršalu Titu občine Velenje „Tito, ogrnjen z vojaškim plaščem, v skorajda melanholični silhueti, ni modeliran kot zmagovalec; tedaj se je že tretje leto vojskovalo pod tveganimi okolnostmi in v negotovosti, kijih vsak dan prinaša gverila. Tudi ta portret je nastal v neposredni bližini nemške armade, ko so bile nemške oklopne divizije oddaljene le nekaj kilometrov. Ta Augustinčičev Tito, v partizanskem plašču, ki je dvignil prapor odpora v zgodovinskem trenutku, ko so se vsi politiki naše domovine predali na milost in nemilost, ni prikazan v pozi komandanta na čelu svojih brigad. To je podoba človeka, ki mu je glava klonila pod težo. skrbi, ki zamišljeno hodi po ozkem dvorišču trdnjave v Jajcu, kot je leta dolgo hodil v kaznieniški obleki po dvorišču jetnišnic". MIROSLAV KRLEŽA ljubljenega Maršala TITA v Velenju * ******************** 19. 8. 1958: •K******************** Rudarsko Velenje je bilo 19. avgusta 1958 že navsezgodaj okrašeno s cvetjem in zastava- in pripeljali kolono pred vhod v jašek. Ko je predsednik republike prispel na zbirni prostor pred novim jaškom velenjskega rudnika, je rudarska godba zaigrala himno. Predsednik Tito se je * *********************** ******************** * * * „Presenečen sem nad vsemi uspehi naših delovnih ljudi. Na £ * * tolikšne uspehe so lahko ponosni ne le rudarji in inženirji, $ temveč tudi vsi naši narodi. * ******************** *********************** * TITO - 19. avgusta 1958. mi. Po cestah so hodili rudarji v slovesnih črnih uniformah in se zbirali pred Novim jaškom. Tudi drugi prebivalci Velenja in okoliških vasi, kjer se je naglo razširila vest, da bo prispel okrog 10. ure k njim predsednik republike, so prihiteli pred vhod novega jaška velenjskega rudnika lignita. Nekaj minut po deseti je prispela pred Velenje kolona avtomobilov s predsednikom Titom in njegovim spremstvom. Pred mestom so se postavili pred kolono štirje rudarji na motorjih nato rokoval s podpredsednikom Zvezne ljudske skupščine, Francem Leskoškom-Luko, ki ga je tu sprejel. Zatem mu je tovariš Luka predstavil predstavnike oblasti in političnih organizacij ter direktorja rudnika Velenja, Nestla Žganka. V imenu velenjskih rudarjev sta pozdravila predsednika Tita Tone Močilnik in direktor Nestl Žgank, pionirji pa so mu za tem izročili šopek cvetja. Pionirki, ki mu je ponosno obljubila, da bodo velenjski pionirji postali dobri člani naše socialistične družbe, je predsednik z nasmehom odvrnil: „To pa res rad slišim!" V spremstvu direktorja rudnika, predsednika delavskega sveta in predsednika upravnega odbora si je predsednik Tito ogledal nekatere sodobne naprave rudnika, nato pa so mu v obratnem poslopju obrazložili nagli razvoj in modernizacijo rudniških naprav. Predsednik Tito se je zlasti zanimal za proizvodne in delovne pogoje, za investicije in stanovanjsko gradnjo, v središču pozornosti pa je bila življenska raven naših delovnih ljudi. Presenečen nad napredkom je tovariš Tito zapisal v spominsko knjigo: „Presenečen sem nad vsemi uspehi naših delovnih ljudi. Na tolikšne uspehe so lahko ponosni ne le rudarji in inženirji, temveč tudi vsi naši narodi." TITO - 19. avgusta 1958." V kasnejšem pogovoru je predsednik Tito poudaril, da si ni predstavljal tolikšnega napredka. Med drugim se je tudi pozanimal, če prihaja v Velenje Velenje, 19. VIII. 1958 2 mnogo obiskovalcev. Nato je povabil k pogovoru še direktorja šoštanjske termoelektrarne in se zelo podrobno pozanimal za uspehe in težave termoelektrarne in tudi vseh hidrocentral v Sloveniji. Ob odhodu iz obratnih prostorov so rudarji poklonili predsedniku Titu simbolično darilo. Domačini, ki so ves ta čas nestrpno pričakovali trenutek, ko se bo predsednik republike spet prikazal med njimi, so ga navdušeno pozdravili in pospremili do avtomobila. Predsednik Tito se je nato s spremstvom odpeljal k velenjskemu jezeru, kjer so mu v restavraciji pripravili zakusko, spotoma pa si je ogledal tudi novo rudarsko naselje. V restavraciji pri velenjskem jezeru se je zadržal nad pol ure. Ogledal pa si je tudi termoelektrarno v Šoštanju. 27. 8. 1962 **** Predsednik republike Josip Broz Tito s soprogo Jovanko je med obiskom v Sloveniji v družbi visokih slovenskih voditeljev obiskal Velenje 27. avgusta 1962. Kosila v hotelu „Paka" so se udeležili tudi člani izvršnega komiteja Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije Franc Leskošek-Luka, predsednik občine Šoštanj inž. Ludvik Mali, direktor velenjskega rudnika lignita Nestl Žgank in drugi. V hotelu „Paka" so ga obiskali zastopniki delovnega kolektiva velenjskih rudarjev ter predstavniki družbenopolitičnega in gospodarskega življenja. Ko se je predsednik Tito zahvalil za pozdrave, se je zadržal z gosti v daljšem razgovoru. Govorili so zlasti še o energetiki in njenem nadaljnem razvoju. Po kosilu sta pred hotelom „Paka" predsedniku Titu in njegovi soprogi izročili šopka cvetje naša znana atletska reprezen-tanta Olga Šikovec — Luncer in Milija Jacovič. Ob tej priložnosti je tovariš Tito zaželel našim atletom obilo uspehov na SU4 * mmsm bližnjem evropskem prvenstvu v Beogradu. Kasneje se je predsednik Ti: to s soprogo peljal z avtom skozi Velenje. 30.8. 1963: ********************* „Sami nismo vedeli, kdaj je pred nami zrasla kot otipljiva fatamorgana velenjska pravljica. To mesto - park je izzvalo začudenja vseh, ki so se prvič srečali z njim. Strumno vzravnana četa rudaijev v svojih lepih uniformah je čakala ob vhodu. Po ogledu nekaterih strojev in od-kopnega kompleksa, so se obiskovalci odpeljali proti mestu in mimo prelepih stanovanjskih hiš, ki so vzbujale izredno zanimanje." Takšen je bil začetek poročila o obisku predsednika Tita in soproge Jovanke v Velenju 30. avgusta 1963, ko je delavski svet velenjskih rudaijev na slovesni seji sprejel Nikita Sergeje-viča Hruščeva za častnega člana kolektiva. Kolektiv velenjskega rudnika je sprejel visoke goste sredi velikih delovnih uspehov. Ta največji rudnik premoga v Sloveniji bo letos prvič v zgodovini svojega obstoja dosegel proizvodnjo 3 milijone ton lignita, kar je 15 krat več od predvojne letne proizvodnje. Po vojni so v Velenju investirali 15,4 milijarde dinarjev, kolektiv Velenja je za te investicije prispeval 6,8 milijarde din. Na velikem zborovanju na Titovem trgu v Velenju sta govorila naš predsednik Josip Broz Tito in prvi sekretar CK KP Sovjetske zveze in predsednik ministrskega sveta ZSSR, Nikita Sergejevič Hruščov. Predsednik Tito je v govoru 30. avgusta 1963 v Velenju med drugim dejal: „Prišli smo sem, da bi pokazali našim dragim gostom Velenje, kjer se lahko delovni kolektiv zares pohvali z lepimi uspehi, in da bi se srečali z vami. V tem, kar ste ustvarili tukaj, se lepo zrcalijo naši uspehi v socialistični izgradnji. Skrb za človeka, ki jo posvečamo pri nas delovnim ljudem, stalno večanje produktivnosti dela in vst drugo, kar je mogoče tukaj videti v praksi, očitno kaže prednosti socialističnega sistema, sistema, v katerem je delavski razred vzel svojo usodo v svoje roke. Socializem je postal odločilna sila našega časa. Že s tem narašča tudi odgovornost sociali-' stičnih dežel in vseh socialistič-! nih in drugih naprednih sil na svetu. Prednost socialističnega sistema pred kapitalističnim se lahko dokaže samo z materialnimi uspehi, stalnim zboljše-vanjem življenja najširših množic delovnih ljudi, ne pa z besedičenjem in revolucionarnimi' frazami!" Velenjčani so pripravili visokim gostom krajši priložnostni kulturni program na kotalkali-šču. ********************* 27.4. 1969 jt********-************ Sinoči so goreli v čast današnjega praznika po vseh okoliških hribih kresovi - na vsej poti, ki jo je nekdaj prehodila slavna štirinajsta divizija. Davi se je zbudilo sončno pomladno jutro. To sončno jutro in pa gromovite salve so že navsezgodaj klicale na noge Velenjčane in vse goste, ki so že včeraj pri-■ šli na proslavo. Res ni bilo časa i za daljši nedeljski počitek, saj so se že navsezgodaj začele zgri- j njati v to mlado metropolo Sa-' leške doline prve množice udeležencev proslave. Prihajali so od vsepovsod, z vlaki, avtobusi; in avtomobili, in do devetih se je bilo v gneči že kar malce te- j žavno prerivati po velenjskih ulicah. Že od ranega jutra pa so po' zvočnikih odmevale tudi stare borbene partizanske pesmi, nekatere že skoraj nekoliko pozabljene, ki pa so ustvarjale posebno razpoloženje in obujale mnoge, premnoge spomine. Na ploščadi pred tribuno je dokaj-šnja množica, kljub soncu in ju- (Nadaljevanje na 3. strani) Obiski (Nadaljevanje z 2. strani) traniji vročini že navsezgodaj za-vzella svoja mesta in je potem dolge ure čakala na začetek, vstnajno in potrpežljivo. Zato, da bodo čim bliže Titu, naj-draižjemu gostu. W partizanskem taboru je bilo davi še posebej lepo. Zbirali so se borci iz vseh nekdanjih štajerskih in koroških partizanskih enot in štirinajste divizije. Vsaika enota je imela zase določeni prostor. Srečevali so se, mncogi morda po dolgih letih, ter zato veselim pozdravom in prissrčnih objemov ni bilo ne komca ne kraja. Prav ganljiv je bil pogled na mnoge, zdaj že prildetne, sivolase preproste borce, , z mnogimi odlikovanji na prsiih,ki. so se jim na poseben način i svetile oci, ko so pozarav-ljalii stare soborce in tovariše iz najihujših dni, se spraševali po tistiih, ki jih danes morda ni bilo. lin kolikokrat je bilo slišati tistto znano in večno vprašanje: „See še spominjaš...? " V partizanskem taboru so vsi dobili v spomin na današnji dan značke, borci štirinajste posebej oštevilčene, vsi pa tudi miniaturno izdajo pesmi svojega starega priljubljenega tovariša, padlega pesnika Kajuha. Potem so se zbrali ob bojnih zastavah svojih enot in skupaj odkorakali na zanje določen prostor pred tribuno. Organizatorji tega velikega slavja se niso ušteli, ko so računali na tako množičen obisk na današnji proslavi. Po grobih ocenah je res prišlo od vsepovsod kakih sto tisoč ljudi, toliko, kolikor jih v Velenju doslej prav gotovo še ni bilo zbranih. Natanko ob določeni uri se je v Velenje pripeljal predsednik republike Josip Broz Tito z ženo Jovanko in drugimi gosti. Množica, ki je že dolgo pred tem stala v gostem špaliiju obakraj ceste in pričakovala njegov prihod, je nenadoma vzvalovila ter z glasnimi vzkliki in navdušenim ploskanjem pozdravljala njegov prihod. Skozi nov in hčera Slovenije, in so veliko prispevali ne le k osvoboditvi Slovenije, temveč vse naše dežele. Tistim, ki jih ni več in ki bi se morali skupaj z vsemi nami veseliti zaradi vsega, kar smo do sedaj dosegli, in vsega, kar sedaj imamo, izražamo svojo globoko hvaležnost in večno bomo hranili spomin na njihova herojska dela. Tovarišice in tovariši! Tovariš Ribičič je izčrpno govoril o pomenu boja slovenskega naroda in vlogi Osvobodilne fronte. Govoril je tudi o našem sedanjem samoupravnem sistemu, problemih, ki še obstajajo, in potrebi, da si vsi prizadevamo pri uresničevanju stališč, ki jih je naša Zveza komunistov postavila na IX. kongresu. Deveti kongres ZKJ je zares jasno za- cij v Mariboru. Med temi srečanji z delavci, delovnimi ljudmi, sem videl, da narod z velikim optimizmom gleda v svojo prihodnost, da ima zaupanje v Zvezo komunistov in da zahteva, naj se uresniči tisto, kar je bilo sprejeto na IX. kongresu. Moram reči, da človek pri tem občuti tudi veliko težo, veliko odgovornost, ko se vprašuje, ali bomo zmogli popolnoma opravičiti zaupanje. No, jaz sem prepričan, da smo zmožni storiti to, kar smo si zastavili, samo če bomo vsi skupaj požrtvovalno začeli z delom. Rezultati, ki smo jih dosbj dosegli, nam vlivajo dovolj ohrabritve. Zadosti je, glejte, danes pogledati, kakšno je videti Velenje. Tu, kjer so nekdaj stale barake in podrtije, kjer je delavec živel pod najslabšimi * -m*****-**************** **++**+************* * * * * * * + * + * * * + * ,,Rezultati, ki smo jih doslej dosegli, nam vlivajo dovolj ohrabritve. Zadosti je, glejte, danes pogledati, kakšno je videti Velenje. Tu, kjer so nekdaj stale barake in podrtije, kjer je delavec živel pod najslabšimi pogoji, je zraslo čudovito mesto, da ne govorimo o tem, kako se je spremenila zavest ljudi in kako so le-ti glede vsega videti drugačni." TITO - 27. aprila 1969. * ******************** *********************** * črtal pot našega nadaljnjega razvoja. Mogoče smo bolj kot kdaj koli doslej sprevideli, kaj moramo storiti. Spoznali pa smo tudi svoje slabosti, ki so obstajale v preteklosti in tako nam je sedaj jasno, katere naloge so pred nami. Razume se, da Zveza komunistov, čeprav je v njej več kot milijon članov, tega ne more sama izpolniti, če ne bo imela podpore članov Socialistične zveze in vseh državljanov dvaj-setmilijonske Jugoslavije, če vseh glede tega ne bo prežemala visoka zavest. Vsekakor - to, kar je sklenjeno, mora biti dosledno opravljeno, pa čeprav bi kdaj bilo tudi malo neprijetno. Samo vsi moramo na delo. Zadnje dni sem obšel precejšen del naše dežele. Potoval sem skozi Vojvodino, sedaj sem obiskal del Slovenije. Predvčerajšnjim sem se pogovaijal z družbenopolitičnim aktivom in predstavniki delavskih organiza- pogoji, je zraslo čudovito mesto, da ne govorimo o tem, kako se je spremenila zavest ljudi in kako so le-ti glede vsega videti drugačni. To je tisto, kar mora veseliti vse, posebno pa še nas, borce, ki smo sodelovali v vojni in se borili za to, kar sedaj imamo. Vendar vsega tega ne bi dosegli, ko ne bi naš narod v velikanski večini doumel ta boj in ga sprejel kot svojega. Da smo uspeli, to ni zasluga samo tistih, ki so nosili puško in mitraljez, temveč tudi vseh ljudi, ki so nas hranili in nam dajali zadnjo skorjo kruha, da smo se lahko borili. Zasluga je torej vsega naroda, da je bil naš herojski boj zmagoslaven. Ob koncu, dragi moji prijatelji, želim vsem delavcem in delavkam in vsemu ljudstvu tega kraja veliko sreče in uspeha pri nadaljnjem ustvaijalnem delu." Predsednik je obšel zbrane enote. Preden pa se je povzpel na tribuno, ga je ustavila skupina tabornikov, ki je njemu in ženi Jovanki izročila šopke cvetja. Na tribuni je predsednika Tita najprej pozdravil v imenu delovnih ljudi Slovenije rudar Jože Kandolf, zatem pa je iz sosednje tribune zadonela iz stoterih mladih grl pesem „Lepo je v naši domovini biti mlad". K predsedniku Titu so pristopili pionirji Marjan Domanko iz Velenja, Marija Kraševec iz Bele Krajine in Mihael Brajkovič iz Vivodine na Hrvaškem ter ga pozdravili v imenu pionirjev — udeležencev pohoda po poti stare štirinajste divizije in izročili tovarišu Titu in njegovi ženi Jovanki šopke cvetja. Predsednik Tito se je podpisal v dnevnik pohoda. Slovesno zborovanje je začel predsednik občinskega odbora za proslavo inž. Peter Krapež, ki je v imenu velenjskega mesta gostitelja, v imenu zbranih borcev in vseh drugih udeležencev pozdravil predsednika republike ter pri tem poudaril, kako je to mlado rudarsko mesto še posebej ponosno, da je prišel na današnjo proslavo. Velenje, 30. VIII. 1963 Po govoru tovariša Mitje Ki-bičiča je viharno pozdravljen od stotisočglave množice stopil k mikrofonu predsednik republike Josip Broz - Tito. Takoj po končanem programu se je predsednik republike z drugimi gosti odpeljal do rudarskega šolskega centra, kjer si je ogledal razstavo »Štajerska in koroška v revoluciji", ki sta jo uredila mariborski in celjski Muzej revolucije. Z velikim zanimanjem si je ogledal vse do- Velenje, 29. / V. 1969 kumentarno in slikovno gradivo ter pozorno poslušal razlago ob posameznih eksponatih. Posebno skrbno pa si je ogledal drugi del razstave „V spomin talcem". Nem in očitno pretresen je gledal slike ustreljenih in pobitih talcev, prebiral besedila njihovih poslovilnih pisem, nemške razglase o množičnih smrtnih obsodbah in streljanjih. Kaj je pri tem občutil, je razvidno iz tega, kar je zapisal nato v spominsko knjigo: ,,To pretresljivo razstavo žrtev osvobodilnega boja bi morali videti vsi, ki nam danes oporekajo borbo in celo klevetajo naše ogromne žrtve. Človek mora biti resnično ogorčen, ko se moramo še zdaj boriti in dokazovati naš delež v boju proti fašističnim osvajalcem." Zastopniki Velenja ter drugih štajerskih in koroških občin so se predsedniku Titu še enkrat zahvalili za obisk, v spomin na bivanje v njihovi sredini pa so predsedniku in njegovi ženi poklonili kristalno vazo in skulpturo kiparja Stojana Bati-ča. Med gostim špalirjem zbrane množice, ki ga je ves čas, ko se je mudil na razstavi, vztrajno in potrpežljivo čakala, obakraj ceste, se je nato ob navdušenem ploskanju in pozdravljanju poslovil od Velenja, j«.********************. TITO 23. 4. 1969 jf******************** »Tovarišice in tovariši. Dovolite mi, da vam, ki ste tukaj, in vsemu slovenskemu narodu čestitam dan Osvobodilne fronte, ki je odigrala zgodovinsko vlogo v boju za osvoboditev Slovenije in v skupnem boju vseh narodov Jugoslavije. Ob tej priložnosti bi hotel predvsem izraziti svojo veliko hvaležnost preživelim borcem in jim čestitati za njihov herojski boj, po zaslugi katerega je 14. divizija zavzela mesto ene izmed najslavnejših v naši narodnoosvobodilni vojski. Borci XIV. divizije so prehodili herojsko pot, dolgo 500 km, pot, ki je zarisana s krvjo najboljših si- Vellenje, 19. VIII. 1958 špalir velenjskih rudaijev, oblečenih v slavnostne črne rudarske obleke, je nato predsednik republike stopil v poslopje občinske skupščine. V družbi z njim so bili še tovariši Edvard Kardelj, Mitja Ribičič, France Popit, Sergej Kraigher in drugi ugledni gostje. Predsednik občinske skupščine Nestl Žgank je predsedniku Titu zaželel dobrodošlico, nato pa sta ga pozdravila še predsednik republiškega in občinskega odbora za proslavo, dr. Jože Brilej in inž. Peter Krapež. Medtem so bile zunaj razvrščene že vse brigade, na posebni tribuni pa vsi nastopajoči. Ko je predsednik republike stopil na prag občinske skupščine, je zadonela državna himna, nato pa mu je v imenu zbranih gostov raportiral nekdanji komandant četrte operativne cone general polkovnik Franc Poglajen-Krajnc. ŠiŠt. 25(384) - 24. junija 1977 VeVelenje, 30. VIII. 1963 Zbor graditeljev novega socialističnega Velenja Zadnji petek, 17. junija, so se v domu kulture zbrali Velenjčani, ki prizadevno sodelujejo v družbeno političnem in gospodarskem življenju Velenja in občine — pionirji pri izgradnji novega socialističnega Velenja, člani častnega odbora za postavitev skulpture Maršala Tita — Na slovesnosti so vsem navzočim podelili posebne listine, Jože Tekavc pa je spregovoril o razvojni poti našega mesta ter o liku predsednika Tita V kulturnem domu v Velenju je bila prejšnji petek, 17. junija, svečana seja in sprejem za člane častnega odbora za postavitev skulpture maršala Tita. Članom častnega odbora, ki so se v velikem številu udeležili slovesnosti so najprej podelili listino, kot simboličen dar za storjeno delo pri izgradnji našega mladega mesta in tako tudi naše doline. V listini je med drugim zapisano, da so v častnem odboru delovni ljudje in občani, ki prizadevno sodelujejo v družbe nopolitičnem in gospodarskem življenju Velenja in občine ter so bili pionirji pri izgradnji novega socialističnega Velenja. S tem so prispevali velik osebni delež k vsestranskemu napredku in razvoju samoupravnih socialističnih odnosov. V častnem odboru pa so tudi predstavniki skupščine SR Slovenije in republiških družbenopolitičnih organizacij. V spomin na velika, žal že umrla graditelja Velenja, Dušana Pi-puža in Alojza Jakliča, pa sta simbolični dar prejeli njuni ženi. Člane častnega odbora je pozdravil Jože Tekavc, eden od pionirjev pri izgradnji Velenja, ki je v svojem govoru prikazal razvojno pot našega mesta in spregovoril o našem velikem revolucionarju predsedniku Titu, katerega veličasten spomenik odkrivamo v Velenju 25. junija. Govor objavljamo v celoti. Svečano sejo in sprejem so v edinstvenem kulturnem programu popestrili velenjska godba, pevski zbor osnovne šole Anton Aškerc in Šaleška folklorna skupina iz Velenja. Cvetje in monografiji Velenja za Irmo Pipuž in Cveto Jaklič Spoštovane tovarišice in tovariši! Letošnje leto imenujemo zgodovinsko leto, saj obujamo spomine, ko je tovariš Tito pred 40. leti prišel na čelo Partije in preusmeril njeno politiko. Čeprav pod težkimi ilegalnimi pogoji je znal prečistiti partijo frakcionašev, sektašev, oportunistov Prisotne člane častnega odbora je pozdravil Jože Tekavc. in karieristov. V zelo kratkem obdobju, od leta 1937 do 1941, seje partija konsolidirala. Maloštevilna, a prekaljena v težkih ilegalnih bojih, je pripravljena dočakala fašistični naval na izdano Jugoslavijo. Partija, avantgarda delavskega razreda je spoznala, da je nastopil tisti zgodovinski trenutek, ki je zahteval zamenjavo vodilnih družbenih sil. Brez omahovanja je prevzela zgodovinsko odgovornost za usodo jugoslovanskih narodov. Sicer je bila tedaj maloštevilna, štela je komaj dvanajst tisoč članov, kot je dejal tovariš Tito v nekem svojem govoru, a je znala organizirati stotisoče naših ljudi v boj zoper fašizem, za osvoboditev svojih narodov. Tito je ob okupaciji Jugoslavije daljnovidno začrtal pota in oblike osvobodilnega boja. Predvsem pa se je odločil, da naj bo osvoboditev jugoslovanskih narodov njihovo lastno delo. Delavski razred, mladino in vse jugoslovanske narode je pozval k vstaji, izhajajoč iz ocene, da se morajo opreti na lastne sile, ne pa čakati, da nas bo kdo drug osvobodil. Jugoslovanski narodi so se odzvali njegovemu pozivu in v veliki večini stopili po njegovi začrtani poti. Seveda, bilo je tudi dobršen del izvržkov, ki so se udinjali okupatorju kot kvisiin-gi in izdajalci svojega lastnega naroda. Ko letos praznujemo 40 letnico prihoda tovariša Tita na čelo KPJ in njegovo 85 letnico rojstva, moramo s ponosom poudariti vlogo človeka in njegovo predanost stvari delavskega razreda in revolucije. S smelostjo lahko gledamo na rezultate njegovega dela v političnem, vojaškem in gospodarskem pogledu, pred vojno, med vojno in po njej. Zgodovinski rezultati so priča pravega pomena njegovega ustvarjalnega dela in boja revolucionarnega gibanja, ki mu je načeloval. Dovolite mi, da opozorim samo na nekatere najbolj pomembne: - odločilna utrditev partije v idejno politično, enotno in čvrsto organizacijo bojno silo; - vzpostavitev široke in enotne fronte protifašističnih in demokratičnih sil v boju proti fašistični agresiji in okupaciji; - bojna pripravljenost partije in vseh naprednih sil, združenih v enotno narodnoosvobodilno gibanje; - uspešen začetek in zmagovit konec narodnoosvobodilne vstaje, izgon okupatorja in osvoboditev narodov Jugoslavije izpod vseh vrst imperialistične hegemonije; - zmaga socialistične revolucije in socialistična preobrazba družbenih odnosov; - dokončna konsolidacija in oblikovanje nove ljudske demokratične in socialistične države; - močna in nagla gospodarska zgraditev prek nacionalizacije osnovnih proizvajalnih sredstev; - brezkompromisna bitka proti zunanjemu in notranjemu pritisku ter zmaga načela delavskega in družbenega socialističnega samoupravljanja; - nagel gospodarski, socialni in kulturni razvoj je spremenil življenjske razmere večine delovnih ljudi; - bistveno zboljšanje materialnega položaja delovnega človeka in njegove socialne zaščite; - utrditev notranjega in mednarodnega političnega položaja Jugoslavije in neodvisnosti njenih narodov; - močno uveljavljena mednarodna vloga socialistične Jugoslavije v boju za mir, kakor tudi za aktivno in miroljubno koeksistenco med narodi z različnimi družbenimi sistemi. To so samo nekateri rezultati, ki označujejo pot boja in zmag naše partije, delavskega razreda in narodov Jugoslavije v obdobju odkar stoji Tito na čelu partije. Tudi naše mesto Velenje je odraz zmage socialistične revolucije, ki jo je začrtal, vodil in jo še vodi tovariš Tito. Rudarji in vsi delovni ljudje Velenja so se dobro zavedali, da si lahko ustvarijo boljše pogoje za življenje samo z lastnimi silami. Samo z boljšim delom, z večjo proizvodnjo, z manjšimi proizvodnimi stroški in manjšimi izostanki z dela, lahko pričakujemo boljše rezultate. Ker je mesto Velenje zraslo zaradi rudnika in je sad naporov in dela rudarjev, morda ne bo odveč, če se spomnimo malo nazaj, v preteklost. Po prvi svetovni vojni je rudnik zaposloval okoli 700 delavcev. Letna proizvodnja je nihala od 200 do 250 tisoč ton. Kmalu je začela upadati. V svetovni gospodarski krizi je proizvodnja močno upadla, celo izpod 70.000 ton nakopanega premoga v letu 1934. Ob tem močnem upadanju, so tudi rudarji izgubljali delo. Z meseca v mesec so jih odpuščali in v letu 1934 je bilo zaposlenih le še 152 rudarjev. V vseh letih gospodarske krize je rudnik obratoval le po nekaj dni v tednu. Bila so obdobja, ko so rudarji delali le tri, ali celo samo dva dni na teden. Ob tem si lahko predstavljamo, kak je bil njihov življenjski standard. Nehigijen-ska stanovanja, gazili so blato, pod-hranjeni, na ročnih odkopih, tako-zvanih številkah, so morali ves nakopan premog naložiti na vagončke in jih porivati do izvoznega jaška. Na vročih odkopih so delali celo goli. Umivali so se doma, ker ni bilo urejenih kopalnic. Mirne vesti lahko trdimo, da so takratni rudarji živeli - skoro bi dejal tako, kot v dobi tla-čanstva. Razlika je bila samo v tem, da so bili kolikor toliko osebno svobodni, da niso bili bičani in tepeni. Prepričan sem, da ste nekateri tu navzoči, ki se tega nečloveškega trpljenja še dobro spominjate. Prišla je druga svetovna vojna. Hitlerjevi Nemčiji je bila potrebna energija. Dvignili so proizvodnjo premoga in ropali naše narodno bogastvo. Žal smo imeli tudi med rudarji posameznike, ki so hvalili Hitlerja, ker jim je zagotovil redno zaposlitev in boljši zaslužek. Kot sem poudaril, to so bili le posamezniki. Velika večina rudarjev pa je stopila z ramo ob rami z borci NOB, se vključila v redne enote NOV, ali kako drugače aktivno sodelovala z njimi do končne osvoboditve. Zmaga NOV pod Titovim vodstvom je bila neizogibna. Z dneva v dan smo napredovali, z dneva v dan smo tolkli sovražnika, dokler ni bil dokončno poražen. Dočakali smo tako zaželjeno, s trpljenjem in krvjo priborjeno svobodo. Veselili smo se konca vojne, obenem pa nam je bilo tesno pri srcu, ob spominu, da je to klanje zahtevalo toliko mladih življenj, ki so se skupaj z nami borili za iste cilje. Prva povojna leta je rudnik stag-niral, ni bilo nikakega napredka, čeprav je izmučena in uničena domovina potrebovala energijo. Tedanje vodstvo rudnika ni znalo, ali ni bilo sposobno, da bi razširili kapacitete in modernizirali proizvodnjo. Šele konec leta 1950 je prišel človek na rudnik, ki je imel drugačne poglede na čas, v katerem je treba poprijeti z vso energijo, da bomo čim prej zgradili socialistično družbo. Tovariš Nestl Žgank, novi direktor rudnika, je vložil vse svoje sile in sposobnosti, da se zagotovi rudarju boljše pogoje pri delu. Kolikokrat je poudaril, tudi na odgovornih mestih, da če si kdo zasluži boljše in do stoj ne j še življenje, potem je to rudar, ki opravlja težko, naporno in nevarno delo globoko pod zemljo. Če je kdo potreben sonca, potem je rudar, ki pretežen del dneva, dopoldan ali popoldan preživi pod zemljo. Pod njegovim vodstvom so se pričele razširjati kapacitete in modernizirati rudniška postrojenja. On ni videl samo Velenja, imel je širok horizont, videl je potrebo družbe, ki naj bi ji vsi skupaj pomagali, da si bo v čim krajšem času zagotovila boljše pogoje za življenje delovnega človeka, v socialistični družbeni ureditvi. Žgank je nemalo truda vložil v izgradnjo Velenja. Od projektantov je zahteval, da morajo projektirati primerna in sončna stanovanja za rudarje. Bili so posamezni primeri, da ne govorim celo odgovornih ljudi, ki so menda mislili, da je za rudarja dobro kasarniško stanovanje s icurni-kom in svinjakom. Ko pride iz jame, pa naj bi se umil, menda kar doma v škafu. Morda bo kdo mislil, da pretiravam. Res je bilo tako in še marsikaj bi lahko povedal. Povdarjam pa, da samo trdni in nepopustljivi volji tovariša Žganka se moramo zahvaliti, da se je Velenje gradilo po njegovem konceptu. Vem, da bo zaradi svoje skromnosti nejevoljen, ker ga omenjam kot nosilca nove dobe, ali resnična dejstva ne moremo in ne smemo pozabiti. Z leta v leto smo potrebovali več stanovanj, ker je rudnik z velikim tempom širil svoje kapacitete. S tem v zvezi so bile tudi potrebe po rudarjih čedalje večje. Naj povem, da se je v devetih letih, od leta 1954 do 1963, dvignil stalež delavcev od okoli 1800 na 5100. S tem je dovolj povedano, kake potrebe so bile po izgradnji stanovanj, saj so delavci prihajali predvsem iz drugih krajev. Zaradi tako hitre in potrebne gradnje stanovanj je primanjkovalo denarja za ureditev okolice. Spet je bil on tisti, ki je dal idejo in iniciativo, da bi organizirali udarniško delo. Sestavili smo odbor udarniškega dela z raznimi komisijami in aktivi. Že v ta sestav smo zajeli preko sto ljudi. Ko smo določili dan pričetka del, smo priredili skromno, a slavnostno otvoritev. Na kraju, kjer se je pričelo z delom, so bile izobešene zastave, zaigrala je rudarska godba, pri začetku del na regulaciji Pake je nastopil tudi pevski zbor. Ves čas del so po zvočnikih predvajali koračnice in poskočne komade. Morda je prav, da naštejem vsaj nekatera najvažnejša dela, ki so se opravila s prostovoljnim udarniškim delom. Med temi so: kino dvorana, stadion, jezero, stadion za trening, park, igrišča za odbojko in rokomet, ureditev okolice jezera, regulacija Pake, center Velenja, kotalkališče, otroško igrišče, ureditev okolice stanovanjskih in poslovnih zgradb ter tovarniških objektov. Poleg tega so se vršila prostovoljna udarniška dela izven Velenja: vodovod Velenje, ceste; Paški kozjak, Škale, Št. Ilj, Ravne, Zavodnje, športni objekt za motokros, vodovod Gaberke, ureditev zelenic v Šoštanju, šola v Zibiki in še in še bi lahko našteval. Na žalost nimam podatkov, ki bi vam posredoval koliko ljudi se je udeleževalo teh del in koliko prostovoljnih ur je bilo izvršenih. Iz naštetih objektov pa si lahko predstavljamo, da je bilo narejenih na 100 in 100 tisoče udarniških ur v vrednosti več sto milijonov din. Razpoloženje ljudi na delu je bilo na višku. Rudarji so po težkem delu v jami množično prihajali na udarniško, kot smo imenovali to delo in prevzemali najtežja dela. Veliko jih je prihajalo iz dopoldanske izmene, nekateri celo brez kosila. Najraje so hodili v kamnolom, čeprav je bilo delo zelo naporno. Gospodinje - matere so tekmovale med seboj, katera bo imela več udarniških ur. S kakšnim veseljem, nasmejanih lic in vedro razpoložene so množično prihajale na delo. Ni jih motila eventuelna oblačnost ali rahlo rosenje, pa tudi ne sončna pripeka. Tudi šolski otroci niso hoteli zaostajati. Z malimi ročicami so marsikaj postorili, seveda dela, ki niso bila zanje fizično pretežka. Poleg tega so pridno prinašali pitno vodo ali sadjevec, da so si udarniki namočili suha grla in potešili žejo. Pri delu smo bili zelo enotni. Vse skupaj je družil en sam cilj: zgraditi Velenje, da bo čim lepše! Med deli ni bilo razlike, pa naj so bila umazana ali kakršnakoli - delali smo vsi, tako inženir, tehnik, zdravnik, prosvetni delavec, mati, gospodinja, uslužbenec, upokojenec, dijak, študent, mojster, delavec itd. Delo nas je družilo in še nikoli prej, niti pozneje si nismo bili tako enotni kot prav tedaj. Spominjam se, kako so se prostovoljci po končanem delu zbirali v skupine in prepevali. To je bil odraz radosti in veselja nad doseženim uspehom. Res je, da je bilo tudi nekaj posameznikov, ki so v začetku nekorektno gledali na udarniško delo. Ko pa so videli mnogoštevilne ljudi, ki so prihajali in se v prostem času in družbi pogovarjali samo o tem, jih je zlomilo in niso hoteli ostati izolirani. Pridružili so se, pridno delali in spremenili svoj odnos. Ko že govorim o udarniškem delu je prav, da se spomnimo znamenitega voza v katerem je bilo shranjeno orodje. Ta je vedno stal na kraju, kjer so se odvijala dela. Ob njem so stale samokolnice in lesena nosila za prenašanje kamenja in drugih težjih predmetov. Čeprav smo imeli veliko število krampov, lopat, grabelj in drugega orodja, je prišlo v posameznih dneh toliko ljudi, da nam je zmanjkalo le tega. Nakajkrat je prišlo k regulaciji Pake preko 700 prostovoljcev. Množičnost in navdušenost pri udarniškem delu, je vzradostilo tovariša Ivana Marina. Uglasbil je koračnico, posvečeno graditeljem Velenja. Ta je tako lepo komponirana, da ne bo šla nikoli v pozabo. Mi, ki smo se udeleževali udarniških del, smo še danes zelo veseli, kadar jo zaigrajo godbeniki ali zapojo pevci. Osebno mislim, da bi lahko postala velenjska himna. Ob vsem tem dosedanjem naštevanju pa ne morem mimo tega, da ne omenim dva nesebična, požrtvovalna, delavna in aktivna tovariša, ki sta na žalost že pokojna. To sta inž. Dušan Pipuš in Alojz Jaklič. Pri modernizaciji rudnika, dvigu proiz- vodnje, izgradnji Velenja, organizaciji udarniškega dela in s svojim osebnim vzgledom pri prostovoljnem delu je inž. Pipuš stal v prvih ■'rstah. Občudovali smo ga, kako zmore pri udarniškem delu opravljati tako težka fizična dela, saj je bil dokaj rahlega zdravja. Bil nam je za vzgled in marsikoga je njegova aktivnost še bolj pritegnila k delu. Čeprav je bil na visokem položaju v rudniku, je bil_preprost in dostopen za vsakogar. Če je prišel rudar ali kdorkoli k njemu z osebnimi problemi, ga je pazljivo poslušal, potem pa mu očetovsko svetoval in se zavzel, da se je zadeva lepo rešila. Dobro sem ga poznal, saj sva dolgo let skupaj delala in marsikdaj reševala probleme, ki so bili v najini pristojnosti. Tovariš Jaklič je vnesel v Velenje smisel za lepoto. Spomnimo se samo, kako je znal urejati in negovati zelenice. S kako ljubeznijo je gojil in sadil cvetlice. Kako skrbno je pazil na vsak kotiček, da bo lepo urejen, zasajen s cvetjem in okrasnim grmičevjem. Ko smo s prostovoljnim delom uredili park, je on prevzel skrb in tako lepo zasadil raz Lično cvetje, da ga je občudoval vsak obiskovalec Velenja. V kolikor je spomin točen, mi je tedaj ob neki priliki pripovedoval, da je v parku zasadil 170 vrst cvetlic. Ni slučaj, da so o velenjskem parku pisali celo tuji časopisi. V spominu mi bo ostal kot prijatelj, skromen, delaven, skrben družinski oče, ki se ni nikoli odtrgal od dela. Vedno je hitel, ni poznal počasne hoje, čeprav je bil srčen bolnik. Njegova zasluga je, da so prebivalci Velenja vzljubili cvetje, ki ga še danes negujejo. Še danes je Velenje poznano širom naše domovine in tudi v inozemstvu kot mesto cvetja in lepote. Škoda le, da v zadnjem času nekateri huligani onesnažujejo in uničujejo lepoto mesta, ki smo si ga s tako množičnim, skrbnim in napornim delom uredili. Mesto Velenje se je v zadnjih nekaj letih močno razširilo. Postalo je pravo industrijsko mesto. V njem so zrasla in se razvila nova podjetja. Tovarna gospodinjske opreme Gorenje se je razvila v mogočen gigant, ki ni poznan samo v naši domovini, temveč je trgovsko povezan širom zemeljske oble, saj svoje izdelke izvaža na druge kontinente, v neštete države. Rudarski šolski center je prera-stel v moderno tovarno, v kateri proizvajajo prepotrebne in iskane izdelke, ki jih tudi izvažajo. Obenem pa vzgajajo industrijske delavce, ki jih potrebuje industrija in rudarstvo. Tudi druga podjetja preraščajo iz malih obrtnih delavnic v razvita industrijska podjetja. Vsa ta podjetja pa ustvarjajo dohodek in prispevajo k še hitrejšemu razvoju mesta. Novi ljudje, ki se tu zaposlijo, prihajajo s i svojimi družinami. Verjetno se nekateri počasi prilagajajo novemu okolju. Razumljivo je, da je vsak prinesel svoje običaje in svoj način življenja. Ob tako hitrem povečevanju prebivalcev v Velenju, se bore malo - vsaj nekateri - poznamo med seboj. Morda bi bilo prav, da bi se še kdaj odločili za tak način udarniškega dela, kot smo ga opravljali pred leti. Spoznali bi se med seboj, utrdili bi si prijateljstvo, se razvedrili in duševno odpočili. Na koncu naj povem, da je vse to kar imamo rezultat zmage narodnoosvobodilne borbe pod Titovim vodstvom. Tito nas je vodil v vojni, vodil nas je v izgradnji in nas še danes usmerja. Štirikrat je obiskal Velenje. Vsakokrat je bil navdušen nad našimi uspehi. Ob zadnjem obisku, 27. aprila 1969, ko seje udeležil proslave slovenskega narodnega praznika OF, je med drugim dejal: „Rezulta-ti, ki smo jih dosegli, nam vlivajo dovolj ohrabritve. Zadošča, glejte, če se danes ozremo kakšno je videti Velenje. Tu kjer so nekdaj stale barake in podrtije, kjer je delavec živel pod najslabšimi pogoji, je zraslo čudovito mesto, da ne govorim o tem kako se je spremenila zavest ljudi in kako so le-ti glede vsega videti drugačni. To je tisto, kar mora veseliti vse, posebno pa nas borce, ki smo sodelovali v vojni in se borili za to, kar sedaj imamo." Upajmo, da bo kaj kmalu prišel v Velenje, sai nam vsak njegov obisk daje pogum in nov polet za delo. Skupščina občine Velenje je postavila dostojen pomnik njegovemu delu. Njegova skulptura nam bo v ponos, bodočim rodovom pa v spomin na človeka, revolucionarja, ki nam je zagotovil človeka vredno, srečno in mirno življenje. Tovariš Ribičič je v članku pod naslovom „Na čelu kolone miru," med drugim zapisal tudi tole: Središče tega lepega mladega mesta, ki je vzniknilo in rastlo z našo socialistično revolucijo, ste imenovali po predsedniku Titu. Za njegov 85 letni jubilej pa ste glavni trg oplemenitili in okrasili z veličastnim Titovim spomenikom, kot ga doživlja zamisel in mojstrska roka kiparja Augu-stinčiča. Tako ste Velenjčani naravno in simbolično povezali svoje življenje in delo, svoje žrtvovanje v NOB in ustvarjanje po partizanski zmagi, svoj gospodarski, kulturni is družbeni napredek z imenom človeka, katerega delo in življenje se je poistovetilo z življenjem in zgodovino naših narodov, z uspehi in zmagami delovnih ljudi socialistične Jugoslavije ter težnjo po svobodi ljudstev in narodov vsega sveta." Naj zaključim, želeč našemu dragemu Titu zdravja in sreče, da bi nas tako kot do sedaj, še dolgo let uspešno usmerjal in vodil." m i Kitajski veterani v Velenju Mesd sprejemom pri predsedniku Nestlu Zganku so goste seznanili z gospodarskim in družbenopolitičnim razvojem občine ter konceptom SLO - V TGO Gorenje pa so jim med nekajminutno vajo prikazali obrambo proti zračnemu napadu Te dni je na obisku v Jugo-slawiji veččlanska delegacija vetteranov narodnoosvobodilne arnmade LR Kitajske, ki jo vodi naimestnik načelnika general-štaiba Vu Hsiu chuan. 'V torek so kitajski gostje obsiskali v spremstvu pred-seddnika republiškega odbora ZZZB NOV Slovenije Janka Ruudolfa, komandanta republi- škega štaba TO Slovenje generala Rudolfa Hribernika in drugih tudi Velenje. Visoke goste je najprej sprejel predsednik skupščine občine Ve le rje Nestl Žgank. Med pogovorom so člane kitajske delegacije seznanili z gospodarskim in družbenopolitičnim razvojem občine, še posebej podrobno pa s konceptom splošnega ljudskega odpora v krajevnih skupnostih in v TGO Gorenje. Po sprejemu pri predsedniku Nestlu Zganku, ki sojse ga udeležili tudi predstavniki družbenopolitičnega in gospodarskega življenja občine, so gostje iz LR Kitajske obiskali še TGO Gorenje, kjer so jim enote TO, narodne in civilne zaščite te delovne organizacije prikazale obrambo proti letalskemu napadu. Prometna shema - Velenje 25. junija 1977 Skulptura - darilo Velenju Sekretar KP v komuni Asti Gian Carlo Binelli in član komitga občinske konference ZK Velenje Miha Krofi sta v soboto zvečer na prostoru pred zgradbo sodišča in družbeno političnih organizacij v Velenju odkrila skulpturo ital ijanskega umetnika Valeria Miroglia - Otvoritve seje udeležil tudi tovariš Franc Leskošek-Luka - Med gosti tudi uradna italganska delegacija Socialistična republika Slovenija SKUPŠČINA OBČINE VELENJE Številka: 06-3/1976-1 Datum 17/6-1977 Na podlagi 184. člena statuta občine Velenje (Uradni vest-nik občine Velenje, št 2/1974) SKLICUJEM 27. sejo družbenopolitičnega zbora 27. sejo zbora združenega dela in 28. sejo zbora krajevnih skupnosti Skupščine občine Velenje, ki bodo v četrtek, dne 30. junija 1977 ob 7. uri zjutraj v sejni dvorani Skupščine občine Velenje. Predlagam, da zbori zasedajo skupaj in obravnavajo nasledki dnevni red: 1. izvolitev komisij za verifikacijo pooblastil in mandatno-imunitetna vprašanja za zbor združenega dela in zbor krajevnih skupnosti; 2. poročilo o izvršitvi sklepov skupnega zasedanja zborov z dne 16. 6. 1977 in skrajšani zapisnik tega zasedanja; 3. predlog odloka o občinskih upravnih organih (vsi zbori); 4. predlog odloka o izvršnem svetu Skupščine občine Velenje (vsi zbori); 5. predlog odloka o potrditvi zaključnega računa o izvršitvi proračuna občine Velenje za leto 1976 (vsi zbori); 6. predlog sklepa o potrditvi zaključnega računa davkov in prispevkov občanov in zaključnega računa prispevka za starostno zavarovanje kmetov za leto 1976 (vsi zbori); 7. predlog odloka o proračunu občine Velenje za leto 1977 (vsi zbori); 8. vprašanja delegatov in 9. razno. Predsednik Skupščine občine Velenje Nestl Žgank, s.r. Zveza komunistov Jugoslavije je stalno razvjala sodelovanje s komunističnimi in delavskimi partijami ter naprednimi gibanji na temeljih enakopravnosti, nevmešavanja v notranje zadeve in medsebojnega spoštovanja. Izhajala je iz načel popolne samostojnosti in odgovornosti sleherne partije in gibanja pred lastnim delavskim razredom in ijud-stvom. Razlike v pogledih, ki so izraz različnih razmer ne smejo motiti sodelovati a. Nasprotno, resnično enotnost je mogoče izoblikovati samo ob upoštevaiju interesov in stališč sleherne partge in gibanja. To so stališča ZKJ, za katere smo se zavzemali na helsinški konferenci o evropski varnosti in sodelovanju, na konferenci komunističnih in delavskih partij v Berlinu in jih ponavljamo sedaj na beograjski konferenci. Ravno današnja slovesnost -je dgal Štefan Dolejši - pa kaže na to, kako v praksi odpravljamo meje in iščemo poti do sosedov. Ob koncu se je Štefan Dolejši zahvalil v imenu občinske konference zveze komunistov Velenje Valeriu Mirogliu in Mariu Flaviu Aluffu za podarjeno skulpturo komunistom in delovnim ljudem Velenja. S to skulpturo, ki stajo odkrila Gian Carlo Binelli, sekretar komunistične partije v komuni Asti, Iger živi in ustvarja Valerio Miroglio, ter Miha Krofi, član komitga občinske konference ZK Velenje, smo oplemenitili praznovanja ob 40. obletnici Zveze komunistov Slovenije, 40. obletnici prihoda tovariša Tita na čelo ZKJ in ijegovem 85. rojstnem dnevu. Velika množica prebivalcev Velenja in okoliških krajev seje v soboto zvečer zbrala na Prežihovi ploščadi v središču Velenja na otvoritvi skulpture „Mejaši brez meja orožij", delo italijanskega slikarja in kiparja, komunista in nekdanjega partizana Valeria Miroglia, ki simbolizira skupen boj italfanskih in jugoslovanskih partizanov proti fašizmu. Slovesne otvoritve s kulturnim programom, v katerem so sodelovali recitatorji Vitomir Kolšek, Miha Macur in Ciril Zdovc, dekliški pevski zbor velenj&e gimnazije, so se udeležili tudi nadvse dragi gostje našega mesta, prvi komandant slovenskih partizanov Franc Leskošek-Luka, uradna delegacfa in gostje iz Italije, med katerimi so bili tudi nekateri borci, ki so se borili v jugoslovanskih partizanskih enotah. Ob otvoritvi pa sta bila navzoča tudi avtor skulpture Valerio Miroglio ter njegov prijatelj in soustvarjalec Mario Flavio Aluffo. Zbrani množici je spregovoril namestnik sekretarja komiteja občinske konference ZKS Velenje, Štefan Dolejši in poudaril, da so tesni in prijateljski stiki z naprednimi silami v Italiji pripeljali do vse večjega medsebojnega razumevanja in zbliževanja, do prisrčnih in humanih odnosov med ljudmi, organiza-cfami in društvi in da so bile v takšnem ozračju dobrih sosedskih odnosov ustvarjene vse možnosti za sklenitev Osimskih sporazumov med Ital j o in Jugoslavfo. Na drugi strani pa so prav ti sporazumi odpravili nekatere temeljne ovire za poglobitev sodelovanja tako na kulturnem, športnem, gospodarskem, znanstvenem, tehnološkem kot političnem področju. k, ... . Gian Carlo Binelli in Miha Krofi odkrivata &ulpturo. • Parada bo potekala po Cankarjevi cesti 0 Parkirni prostori za osebne avtomobile (6000 mest) bodo ob Celjski in Šaleški cesti, na križišču Šaleške in Kidričeve ceste, na cesti v novo naselje Šalek -Gorica, na novi cesti Šalek - Selo, pri Zavodu za urbanizem, na Tomšičevi cesti, ob Stanetovi in Koroški cesti, na parkirnih prostorih Gorenja ter ob Partizanski cesti. • Parkirni prostori za avtobuse (200 mest) bodo ob cesti Velenje — Šoštanj, naprej od odcepa za Gorenje. 0 Parkirni prostori za vozila z rdečimi nalepkami bodo pred zgradbo občinske skupščine. 0 Parkirni prostori za vozila z modrimi nalepkami bodo na parkirnem prostoru pred Rdečo dvorano 0 Parkirni prostori za službena vozila bodo na cesti proti kopališču ter na parkirnem prostoru ob Foitovi cesti 0 Potniki, ki bodo prispeli v Velenje s posebnimi avtobusi, bodo vstopali in izstopali na Foitovi cesti. IL Kopališče s termalno vodo v Topolšici Ob navzočnosti najvidnejših predstavnikov skupščin občin, družbenopolitičnih organizacij in združenega dela občin Velenje in Mozirje ter predstavnikov celjske in slovenjgraške bolnišnice, je v petek član sveta fe-' deracije Franc Leskošek-Luka simbolično predal namenu prve objekte novega rehabilizacijske-ga centra — zdravilišče v Topolšici. Na priložnostni slovesnosti ob otvoritvi prenovljenega kopališča in centra za medicinsko rehabilitacijo — zdravilišča so spregovorili direktor združenih šaleško-savinjskih zdravstvenih zavodov, primarij doktor Alojz Fijavž, direktor bolnišnice Topolšica dr. Jože Rogelj in balne-olog dr. Jože Križnič. Nova adaptirana objekta bosta služila zdravljenju invalidov in bolnih občanov velenjske in mozirske občine ter širšega območja. Ta investicija, ki so jo začeli načrtovati pred dobrim letom in pol in jo tudi uspešno končali, je velikega pomena zato, ker bo mnogo prispevala k hitrejši rehabilitaciji bolnikov in je v sklopu nadaljnjega razvoja Topolšice. Gre za prvo fazo Nov TOZD v Šoštanju Celjski obrat Topra v Šoštanju se je samoupravno preosnoval v TOZD — Specializacija le za šivanje V Šoštanju že nekaj let posluje dislocirani obrat celjskega Topra, v katerem so krojili in delno šivali moške srajce. Uresničevanje zakona o združenem delu, ki je vse bolj prisotno v našem delovanju, je tudi delavce v tej enoti pripeljalo do odločitve, da ustanove temeljno organizacijo združenega dela. Razpisani referendum je popolnoma uspel, tako da bodo sedaj tu, v tej nekdanji dislocirani enoti, poslovali kot samostojna temeljna organizacija združenega dela. Obenem s to pravno preobrazbo pa so pripravili tudi delovno spremembo. Sedaj se bodo specializirali le na šivanje, krojenje pa bodo opustili. zdravilišča, kateremu bodo sledili še drugi objekti. Izgradnjo tega objekta je narekovalo veliko neizkoriščeno termalno bogastvo v tem slikovitem kraju v naši dolini in vse večje potrebe po kopališkem zdravljenju in rehabilitaciji. Poleg eksploatacije naravnega zdravilnega vrelca so v Topolšici Tovariš Franc Leskošek-Luka odpira prvi objekt centra za medicinsko rehabilitacijo v Topolšici pri gradnji objekta za medicinsko balneorehabilitacijo namenili potrebno skrb tudi fiziote-rapiji, ki je pri rehabilitaciji potrebna in vodilna metoda zdravljenja. Z otvoritvijo tega objekta so v Topolšici pridobili 65 postelj. V petek so v Topolšici razgrnili tudi idejni načrt za zdravilišče. Že v jeseni bodo nada- Seminar za sekretarje OO ZK Komite občinske konference ZK Velenje je pripravil zadnji ponedeljek seminar za sekretarje osnovnih organizacij ZK. Na seminarju so obravnavali nekatera vprašaja o pripravah na kongresa ZK ter tekoče naloge. Razgovor o informiranju Komisija za informativno dejavnost pri komiteju občinske konference ZK Velenje je pripravila 16. junija razgovor o vprašanjih informiranja v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela. Razgovora se je udeležil tudi Matjaž Vizjak iz republiškega sveta Zveze sindikatov SI ovenij e. ljevali z deli. Tako bi v obdobju do leta 1980 zgradili novo zdravilišče, ki bo predvsem služilo našemu delovnemu človeku. V prvi vrsti bo namenjeno preprečevanju bolezni in zdravljenju že nastalih okvar. Topolšica je že pred prvo svetovno vojno slovela kot znano zdravilišče, toda zaradi raznih razlogov je to svojo vlogo po prvi svetovni vojni izgubila in zdravilna termalna voda je dolga leta odtekala neizkoriščeno. Pred nekaj leti so v Topolšici začeli intenzivne priprave, predvsem hidrogeološke raziskave. V lanskem letu so izdelali ustrezne načrte za prenovitev zgradbe Mladika in starega bazena, s petkovo otvoritvijo pa so ti načrti že uresničeni. Prenovitev bazena s termalno vodo in zgradbe Mladika, ki so jo poimenovali v Toplice, je omogočilo združeno delo z območja velenjske občine. V govoru na slovesnosti se je primarij dr. Alojz Fijavž posebej zahvalil tudi predsedniku skupščine občine Velenje Nestlu Zganku, ki je — kot je poudaril - s svojimi nasveti in energijo, vedno stal ob strani, nadalje delavcem bolnišnice Topolšice, ki so z delom veliko prispevali k uresničitvi izgradnje prvih objektov zdravilišča - in tudi vsem ostalim, ki so na kakršenkoli način pomagali pri uresničitvi te naloge. Slavje v Šaleku Svečane seje zbora delegatov krajevne skupnosti Šalek-Gorica so se udeležili števi gostje, med drugimi tudi predsednik občine Nestl Zgank — Naša Krajevna skupnost postala kmalu ena najsodobnejših in najlepših krajevnih skupnosti ne samo v naši dolii ampak tudi izven nje — je poudaril na slavnostni seji inž. Božo Jelen. V Topolšici znova zdravilišče V petek so predali namenu prve objekte novega rehabilizacijskega- centra — zdravilišča v Topolšici - Jeseni bodo nadaljevali z urejanjem zdravilišča, ki naj bi ga dokončno uredili do leta 1980 — Rehabilitacija in preventivno zdravljenje postajata vse pomembnejša v zdravstveni zaščiti prebivalstva — Urejanje Topolšice je podprlo združeno delo Šaleške doline Krajevna skupnost Šalek — Gorica je slavila. Prejšni teden, v soboto, so krajani te krajevne skupnosti praznovali svoj praznik v spomin na uspešen napad partizanskih enot na vas Šalek v letu 1944. Tokrat je bilo praznovanje še posebej svečano, saj so v krajevni skupnosti hoteli kar najlepše počastiti vse letošnje jubileje. Med drugim so organizirali tudi medobčinsko tekmovanje gasilskih desetin, ki se ga je udeležilo veliko število gasilcev iz vse Slovenije. Dopoldne je bila svečana seja na kateri so bili pri- Uspela referenduma v Integralu in Galipu V ponedeljek, 20. jun^a, so zaposleni v delovnih organizacijah Integral Velenje in Galip Šoštanj na referendumu odločali o združitvi dela in sredstev v okviru nove delovne organi-zacge VEPLAS Velenje. V šoštanjskem Galipu seje od 191 delavcev, ki so prišli na volišče, izreklo za združitev dela in sredstev 171 oz. 89,65 %, v velenjskem Integralu pa od 55 volivcev 51 oz. 92,7 %. Delavci Galipa in Integrala so z uspelim referendumom potrdili prizadevanj a za izboljšanje delovnega procesa, delovnih pogojev ter hitrejši napredek na področju proizvodnje in predelave plastike. šotni predstavniki občine in družbenopolitičnih organizacij na čelu s predsednikom skupščine občine Velenje Nestlom Zgankom. Član sveta krajevne skupnosti ing. Božo Jelen je v svojem govoru med drugim dejal: - Tako, kot v vsej predvojni Jugoslaviji, je bil tudi v naši dolini delovni človek izkoriščan, preganjan, še posebno zavedni pripadniki delavskega razreda. Vas Šalek je bila le majhen zaselek, ki ni imel možnosti za nagel vzpon in dvig življenjskega standarda krajanov, ki so tu živeli in so se udinjali na poljih veleposestnikov ali garali v črnih globinah rudnika. Šele narodnoosvobodilna borba in revolucija delavskega razreda ter zmaga nad fašističnim okupatorjem, je ustvarila pogoje, da se je tudi naša krajevna skup- nost začela razvijati, izgrajev in bo kmalu postala ena najs dobnejših in najlepših krajevj skupnosti ne samo v naši doli ampak tudi izven nje. Vse to rezultat dela delavskega razi da, ki ga tako uspešno vodil dragi Maršal Tito. Po končani seji so k sporni ski plošči na Gasilskem dom« Šaleku, kjer so zapisana ime padlih krajanov položili ven ter se spominu umrlih oddolž z enominutnim molkom. Gostje in domačini so si p tem ogledali gradnjo tune kjer jih je vodja gradbišča znanil z tehniko gradnje te; objekta. Veliko slavje ob kraji nem prazniku se je potem m daljevalo na pripravljenem pri štoru na travniku izza gasilskeg doma. Svečana seja samoupravnih organov in družbenopolitičnih skup nosti krajevne skupnosti Prizidek h Kajuhovemu domu Gostinsko podjetje Kajuhov dom v Šoštanju bo z investicijo okrog 3 milijonov di povečalo zmogljivosti osrednjega šoštanjskega gostinskega obrata ter uredilo senčni vi — Razširitev prenočitvenih: zmogljivosti odvisna od združevanja dela in sredstev Ob Kajuhovem domu v Šoštanju so pričeli z gradnjo težko pričakovanega prizidka s katerim bodo bistveno povečali obstoječe zmogljivosti tega lokala. Novih 150 kv. metrov prostora bo namenjenih točilnici in predvsem stoječim gostom. Za gradbena dela bodo porabili okoli milijon in pol dinaijev, vendar pa bo celotna investicija skupaj z opremo precej višja in bo stala okoli tri milijone dinarjev. Pozitivno pri tem je, da bo- do sami prispevali 2 milijona dinarjev, ostale stroške pa bodo pokrili s krediti. Istočasno bodo obnovili tudi vrt, ne da bi pri tem porušili lepo razrastle kostanje, ki dajejo temu objektu prijetno senco. Kasneje, v drugi fazi, nameravajo razširiti prenočitvene kapacitete, saj sedaj razpolagajo le s 25 ležišči, ki nikakor ne ustrezajo potrebam tega kraja. To pa je večja investicija, ki jo bodo lahko izpolnili le v primeru integracije z drugimi gostinskimi objekti naši občini. Ko sem se pogovarjala z di rektorjem gostinskega podjetji Kajuhov dom Šoštanj Staneton Dolaijem, je posebej poudaril da imajo veliko težav zaradi po manjkanja ustreznih kadrov Predvsem jim primanjkuje kvalificiranih natakarjev. Povedal je tudi, da imajo natakaiji v Šo štanju zelo naporno delo, ker s gostje, tako naši, še večkrat pa sezonski delavci, često nedisciplinirani. Brigadirji na delu v Škalah Komisija za mladinske delovne brigade pri O K ZSM Velenje je letos organizirala lokalno brigado v Škalah — Mladi urejujejo okolico vrtca in pomagajo pri gradnji vodovoda Dijaki tretjih letnikov gimnazije in RŠC sodelujemo na lokalni mladinski delovni akciji v Škalah. Naša brigada se imenuje po škalskem heroju Otu Madru. V njej je 47 brigadirjev. Še pred prihodom v brigado smo imeli prvo brigad no konferenco, na kateri smo izvolili štab brigade, ki skrbi, da vse dejavnosti potekajo v redu. Urejujemo okolico vrtca ter gradimo vodovod za starejše člane krajevne skupnosti. Tako smo že prvi dan z orodjem v rokah in s pesmijo v grlu odšli na delovi-šče. Takoj smo spoznali, da kramp in lopata nista za naše roke, ki so bile navajene samo knjig. Sprva smo se med sabo spogledovali, stokali in preštevali naše žulje, sedaj pa nam gre delo že zelo dobro od rok. V popoldanskem času se odvijajo rekreacijske dejavnosti, poslušamo pa tudi razna predavanja. Prvi dan nas je obiskal predsednik občine tov. Nestl Zgank. Poudaril je, kako velik pomen imajo za nas delovne akcije, saj se je prav tako zgradilo tudi naše mesto. Življenje v taboru je zelo razgibano, želimo si predvsem to, da bi naša delovna akcija uspela in da bi se v tem času, ki ga preživljamo skupaj, naše prijateljstvo še bolj utrdilo. JANA RIHTER Med delom Mojster - kipar flntun flugustinčič Življenjska pot umetnika in revolucionarja Slikovit svet v severozahodnem delu Hrvaške, znan pod imenom Hrrvaško Zagoije, spada med najlepše predele naše zemlje. Raztreseni zaselki in naselja po bregovih, oviti v bujno zelenje sadovnjakov in vinogradov, travnikov in njiv, dajejo tg krajini poseben ča:r. Nemirna preteklost, posebno pa težki fevdalni odnosi, so zapustili tod globoke sledove. Mnogi srednjeveški dvorci, utrdbe, gradovi in razvaline pričajo, daje Hrvaško Zagoije preživljalo težke zgodovinske čase, kar seje za vselej vtisnilo tudi v zavest ljudi. Zagorci so gostoljubni in veseli ljudje. Močno so navezani na svojo zemljo. Ljubijo pravico in resnico. Za te vrednote so se dolga stoletja krčevito borili, od kmečkih uporov v fevdalnem obdobju do zmagovite narodnoosvobodilne vojne. Hrvaško Zagoije je dalo vrsto velikih mož: revolucionarjev, književnikov in likovnih umetnikov. Dva velika Zagorca, ki sta globoko povezana s Hrvaškim Zagoijem in zgodovino jugoslovanskih narodov, sta Gubec in Tito. Matija Gubec, voditelj velikega knnečkega upora leta 1573, doma iz Stubice, je umrl mučeniške smirti, ko je popeljal uporne kmete v boj proti fevdalnemu izkori-šč:anju in tlačanstvu. Miniti so morala stoletja, da se je v Kumrovcu rodil drugi veliki sin Hrvaškega Zagoija, Tito, ki je popeljal zagorskega kmeta in vse jugoslovanske narode in narodnosti na pot nacionalne in socialne osvoboditve. Titoje simbol svobode, miru in napredka tudi za mnoge druge narode v svetu, ki se še borijo za svobodo in neodvisnost. Iz Hrvaškega Zagorja, tega tolikanj opevanega kraja, je izšel tudi m Pijade tedaj cele dneve samo pisal. Takšnega, v sedečem položaji sklojenega nad beležnico na kolenih, je tudi portretiral in p«, osvoboditvi izdelal spomenik Moše Pijade v Sisku. Augustinčič pripoveduje, da se pri izdelavi reliefa politbiroja C1 KPJ ni mogel odločiti, po kakšnem vrstnem redu n osvoboditvi se začenja za Augustinčiča drugo, izredno bogato ustvanjalno obdobje, v katerem je z občuteno umetniško izpovedno močjjo zavestno nadaljeval svojo predvojno in medvojno pot in uresničil mnoge ideje in zametke iz časa nasilja nad človekom in domcovino, iz časa narodnoosvobodilnega boja. Velik del svojega umetniškega ustvarjanja je posvetil revolucionarni tematiki, spominskim obeležjem narodnoosvobodilnega boja, ki piričajo o velikih žrtvah in velikih zmagah. Ustvaril je mnoga monuimentalna dela, ki so prerasla svojo primarno funkcijo spominskega obeležja in postala umetnostni spomeniki s trajnimi vrednotami. Taikoj po svoji vrnitvi iz Sovjetske zveze se je lotil izdelave velikega spomenika „Rdeči armadi" v Batini skeli na Donavi, kjer sta se Narodnoosvobodilna vojska in Rdeča armada prebili na desno strani Donave. Spomenik je izdelan v dalmatinskem kamnu v obliki 35 rm visokega stebra, ki ima na vrhu veliko bronasto žensko figuro „Zm;aga", v sredini 5 kamnitih likov različnih rodov sovjetske arma de, ob vznožju pa relief z liki naših borcev in rdečearmejcev. Posebno spomeniško zasnovo je Augustinčič ustvaril na Sehit-lucihi pri Banjaluki, kjer je v naravno okolje, kije bilo nekdaj usodino za tisoče borcev, postavil spomenik-mavzolej „Padlim Kra-jišnikcom". Spomenik je v celoti izdelan v dalmatinskem kamnu in prikaizuje vso veličino našega narodnoosvobodilnega boja in revolucije. Pretresljivo opominjajoče delujejo na človeka Augustinčičeve likovne skupine „Nošenje ranjencev", ki jih je kipar izdelal v več variaintah. Spomeniki s prizori ranjencev so postavljeni v mnogih krajilh, prepojenih s krvjo našega človeka: v Livnu, Zagrebu, Sisku (detajl na spomeniku ,,Žrtvam fašizma"), Derventi, Orosavlju, Krapinskih toplicah in Imotskem, Augustinčičevi spomeniki padlim borcem in žrtvam fašizma stojijo v Klanjcu, Novi Gradiški ter nia pokopališčih v Zagrebu in Sisku. Med Augustinčičeve monu-menltalne spomenike sodi tudi velika ženska konjeniška figura „Mir"', ki j o je Jugoslavija podarila Organizaciji združenih narodov; stoji pred njihovo palačo v New Yorku. , kcd smo prvič obiskali mojstra Augustinčiča v njegovi umetniški delavnici na Jabukovcu v Zagrebu, nam je pripovedoval, da so ga ob odkritju tega spomenika v New Yorku spraševali, zakaj je kot simbtol miru postavil na konja ženski lik. „Povedal sem jim", je dejal Augustinčič, „Da je resnično žena-mati tista, ki si najbolj želi miru., ker tudi največ trpi, ko izgublja svoje otroke v strahotah vojn.." V obdobju 1955 - 1959 je bil profesor Augustinčič angažiran pred\vsem za izdelovanj e spomenikov za Etiopijo. V sodelovanju s kiparrjem Kršiničem je na afriški celini izdelal: spomenik „Žrtvam jašizrma" v Adis Abebi, ki prikazuje trpljenje Etiopcev v času išovraižne okupacije in obnovo dežele po vojni, spomenik „Etiopski jpartLzan" v Holleti, konjeniški spomenik rasa Makonena v Hararu in portret cesaija Haile Selassija. Kco je bil Augustinčič v New Yorku zaradi izdelave spomenika »Mir':", je doma v Zagrebu izšla reprezentativna knjiga reprodukcij njegcovih del. Ob tej priliki je književnik Gustav Krklec v ,,Glasu Hrvaškega Zagorja" med drugim zapisal: Mcojster-kipar Augustinčič je sedaj v New Yorku. Prepričan sem, da see tudi tam, v ,,novem svetu" preko Oceana, spominja svojega rodmega kraja. Velikokrat sva skupaj prehodila Hrvaško Zagorje po dolgeem in počez, pa vem, kako ga vabi in kliče s svojim posebnim glascom otroških doživetij in prvih nemirov. Bos je odšel v življenj e in swet, toda iz sveta in življenja se v svoj rodni kraj vrača kot mojsster, ovenčan s slavo in priznanjem. V bronu zveni njegov tpomtienik Maršala Tita v Kumrovcu. Sprašujem se, ali Augustinčič ni še; nekaj dolžan svojemu Zagorju? Tu je Stubica in stara lipa na vasi____Ko se bova spet srečala, mu bom prišepnil, da bi bilo lepo, če bili uresničil še eno svoje delo: spomenik Matiji Gubcu in njego-vemuu rodnemu kraju. Svet je velik. Hrvaško Zagorje je majhno. Mojsster Augustinčič bo mogel tudi Hrvaško Zagorje obogatiti še z enimn delom. Žeelja Krkleca in mnogih Zagorcev, Augustinčičevih rojakov, se je urffesničila v jeseni leta 1973; ob 400-letnici hrvaško-slovenskega Icmeččkega upora je bilo nedaleč od Gornje Stubice odkrito gran-j4iozr.no delo mojstra Augustinčiča in njegovih sodelavcev: spo-meniiik Matiji Gubcu in kmečkemu uporu. Sppomenik je odkril tovariš Tito, kije bil pokrovitelj proslave. V svojem govoru je ocenil zgodovinski pomen velikega hrvaško-sloveenskega kmečkega upora leta 1573 z vidika sedanjega časa in dal ppriznanje tudi avtorju spomenika, mojstru Augustinčiču. Med idrugigim je dejal: 2 „Hdeali, za katere je junaško umrl Matija Gubec, za katere so darouvali življenje mnogi sinovi naših narodov, ideali osvoboditve fcmetta in osvoboditve človeka nasploh, se uresničujejo v naši »ociaialistični družbi že polnih trideset let. Rezultati, ki smo jih v tem ) pogledu dosegli, so spremenili podobo naše domovine. Ta pre-obraiazba je še toliko pomembnejša, ker smo morali obvladovati globooke sledove preteklosti in se stalno soočati s problemi, ki sojih prinaiašali predvsem zapleteni mednarodni politični in ekonomski odnaosi... Naj bo ta spomenik — monumentalno delo našega na-■darjejenega kiparja Augustinčiča — simbol kontinuitete boja naših haroiodov za boljše življenje, za socialno pravico in svobodo ter njihoiovo vitalnost v tem boju. Naj sedanje in prihodnje generacije oporominja na skupne interese in usodno povezanost naših narodov, na brbratstvo in enotnost kot osnovno garancijo njihovega življenja v svobtbodi in miru in njihovega nadaljrj ega napredka." Sppomenik Matiji Gubcu in kmečkemu uporu je izdelan iz kamnite i škarpe, pred katero se kot krila razširita dva ogromna reliefa, ki prprikazujeta panoramsko vizijo življenja in trpljenja srednjeveških ljudsBskih množic in njihov odpor proti nasilju fevdalcev. Pred reliefefom stoji osrednja, veličastna figura Matije Gubca z razširje-limitii rokami, ki vizualno povezuje oba reliefa — dva svetova pretek -osti ti in simbolizira ljudskega voditelja v davnih spopadih z ne-rzdržržno stvarnostjo. Na desni strani spomenika stoji lik ljudskega Šaljivjivca Petrice Kerempuha v naravni velikosti. V V obeh reliefih je vkomponiranih več kot tristo likov. Levi relief prikakazuje kmečki upor, boj množice hrabrih, vendar slabo oboro-ženihtih kmetov in plemiške vojske v obrambi fevda. Desni relief prikakazuje srednjeveško življenje Zagorcev. Tu vidimo like in prizore, o; opisane v Krležinih Baladah Petrice Kerempuha: kmete, tambu-raše, ie, pustnike, proščenje, dacarje, berače, obešenjake ... veselje, žaloslost, tragedije. Iz te množice se nad proščenjskim volom dviga v M Spomenik „Kmečkemu uporu in Matiji Gubcu" (detajl) dim, v katerem so konture likov iz ljudske mitologije. V,ozadju so zagorske gorice in sadovnjaki. Zagorska zemlja. , Spomenik je izdelan v zelenem kamnu iz bližnje Medvednice, reliefi in liki Matije Gubca in Petrice Kerempuha so odliti v bronu. Postavljen je v strmino hribčka Samci in nudi izredno ravnotežje s širšo okolico in zagorsko krajino. V sodbi mnogih kritikov sodi ta Augustinčičev spomenik tako po svoji umetniški zasnovi kot po obvladovanju širšega spomeniškega prostora in svoji funkcionalnosti med najpopolnejša umetnikova dela na področju monumentalne spomeniške kulture. Gustav Krklec ugotavlja, da je ta spomenik „pravo remek-delo mojstra, ki je do kraja obvladal in odkril vse skrivnosti kreativnih možnosti". Mojster Augustinčič je poleg mnogih monumentalnih del na področju spomeniške plastike ustvaril tudi ogromno drugih del, ki pričajo o umetnikovi bogati izrazni možnosti: likovne skupine, like, ženske akte, torze, reliefe, plakete in portrete. S, prirojeno nevsiljivostjo je ustvaril nekoliko portretov in likov, ki nedvomno sodijo med najboljše stvaritve te vrste pri nas: maršala Tita v treh variantah (Muzej Avnoja v Bihaču in Vila Zagorje v Zagrebu), Jovanke Broz, Moše Pijade, Luja Novaka, Andrije Štampara, Ismeta Mujezinoviča, Bojana Stupice, Lepe Perovič, Zlatka Balokoviča, Iva Vojnoviča, Branka Gavelle, Žlatana Sremca; veliki „Brionski akt" (Brioni in Galerija sodobne umetnosti v Beogradu), spomenik Marina Držiča (Vila Zagorje v Zagrebu), skulpturo „Deček" (fontana v parku ambasade SFRJ v Rimu), Razpelo (Župnijska cerkev v Tuhlju), skulpturo „Počitek" (Moderna galerija v Zagrebu). O Augustinčičevem pomenu za razvoj naše likovne umetnosti med obema vojnama, v času narodnoosvobodilne vojne in po osvoboditvi, o njegovih dosežkih pri ustvarjanju naše monumentalne spomeniške kulture in njenem prodoru v svet, o rrj egovih rezultatih na drugih področjih sodobnega kiparstva, o mojstrovem življenjskem delu nasploh, nista niti zgodovina umetnosti niti likovna kritika izrekli svoje dokončne besede. Za kiparja iz Klanjca, kot ga je pred mnogimi leti imenoval Gustav Krklec, seje uveljavila splošna ocena, daje rojeni kiparski talent, z izjemnimi svojstvi, ki so prišla do izraza že v njegovih prvih delih, ko seje rešil neposrednega vpliva svojih učiteljev, in v njegovem bogatem življenjskem opusu, ki gaje ustvaril v svoji več kot pol stoletja trajajoči umetniški dejavnosti. S sigurnim in neposrednim občutkom za kamen in kovine seje uveljavil kot zanesljiv oblikovalec z močno razvitim smislom za proporce in harmonijo anatomske gradnj e človeškega in živalskega telesa. Svoje spomenike izdeluje po preprostem, stoletja potrjenem pravilu, da ima spomenik edino obrazložitev v arhitektoniki svoje skulpturalne mase in da razen tega principa za kiparsko umetnost ni nobenega višjega zakona. Temu osnovnemu pravilu je umetnik sledil v svojih svobodnih inspiracijah in v delih, kijih je dobival na natečajih. Izhajajoč od že rešenih in v likovni preteklosti obvla-danih oblik je neprestano odkrival in reševal nove, svoje še neobvladane oblike. Ustvaril je ogromno zakladnico likovnih del, od monumentalnih spomenikov v kamnu in bronu do liričnih kantilen v mavcu s katerimi se je uvrstil med naše največje mojstre in dosegel svetovni sloves. O Augustinčičevem celotnem opusu si je težko ustvariti prave sliko, kar še posebej velja za njegove monumentalne spomenike, ki so se razšli po svetu. Njegovi spomeniki stoje v Zaječaru, Kragujevcu, Nišu, Banjaluki, Batini skeli, Šehitlucih, Gongi Stubici, Velenju, Ženevi, Moskvi, Rimu, New Yorku, in Adis Abebi. Delni vpogled v ta umetnikov svet nam odpirajo umetniške mape in monografije, ki pa niso in ne morejo biti na takšni tehnični višini, da bi gledalcu omogočile globlje doživetje likovnih stvaritev. Idejne skice, makete in nekatere detajle teh spomenikov lahko spoznamo v Augustinčičevem ateljeju na Jabukovcu v Zagrebu, kjer so razstavljena tudi nekatera druga, umetniku najljubša dela: skulptura ,Jcumrovškega" Maršala Tita, maketa Matije Gubca in spomenika „Mir" ter ženski akti in torzi. Ogromno umetnikovega likovnega bogastva je zbranega v njegovi galeriji v rodnem Klanjcu, ustanovljeni leta 1976. Tu so portreti, ki govorijo, doprsni kipi, ki dihajo, konji, ki rezgetajo in se vzpenjajo, borci na pohodu, junaki v jurišu, ranjenci v umiranju in otroci v sprostitvi igre. Pred galerijo stoji znamenita osredka figura spomenika „Šlezijska vstaja", maršal Pilsudski na konju, vrt galerije pa krasijo umetnikove lirične stvaritve. Med rjimije tudi „Brionski akt" v naravni velikosti, o katerem kritiki sodijo, daje najlepši in najpopolnejši ženski akt, ki gaje kipar ustvaril. Dobremu poznavalcu umetnosti, književniku in likovnemu kritiku Batušiču seje ob tem ženskem liku vzbudila asociacija na velikega mojstra renesanse Michelangela. Takole pravi: „Iskal sem primerjavo, definicijo, opis, kako bi ga izrazil sam sebi in za sebe. In zdelo se mi je, da bi mogel reči tako: vstala je v medičejski kapeli flore ntinskega San Lorenza Buonarotijeva Noč in se lahko zleknila nad sarkofag Giuliana Medici — vstala je v polnosti svoje gole lepote, sklonila glavo na levo in k njej dvignila levo roko, a desno je z odprto dlanjo spustila ob bedru ..." Gustav Krklec je o Augustinčičevih stvaritvah zapisal: ,,To je neusahljivi izvir lepote in harmonije, neskaljeni vir telesnega poleta in življenjske sile; to je iz gmote osvobojena skladnost v neštetih variacijah, magično ravnovesje moči, navdahnjenja in znanja. N,i besed, da bi se vse to opisalo. Če dela antike spominjajo najužno nebo in bližino morja, potem nas dela kiparja iz Klanj ca še toliko bolj spominjajo na vznemirljivo lepoto rodnega kraja, na stubiško staro lipo v cvetju in bronasto rodoljubno pesem ponosnega spomenika v Kumrovcu ..." V povojnem obdobju je mojster-kipar Augustinčič razstavljal svoja dela na mnogih likovnih razstavah doma (Zagreb, Beograd, Ljubljana, Sarajevo, Cetirge, Šibenik, Zadar, Osijek, Rijeka, Kra-pina, Samobor) in tujini (Moskva, Leningrad, Bratislava, Praga, Benetke, Antvverpen in Montreal). Za svoje stvaritve na likovnem področju je dobil nešteto nagrad in priznanj na domačih in mednarodnih natečajih, dve nagradi mesta Zagreb (za portret Maršala Tita, spomenik Marina Držiča in spomenik „Mir"), nagrado Sklada Vladimira Nazora (za spomenik-mavzolej „Padlim Krajišnikom") in nagrado AVNOJ za ustvarjalnost in delo splošnega pomena za razvoj SFR Jugoslavije na področju kiparstva. Augustinčič je tudi po vojni nadaljeval svojo revolucionarno pot, na katero je stopil kot prijatelj španskih prostovoljcev, predsednik iniciativnega odbora za ustanovitev Društva prijateljev Sovjetske zveze, partizanski borec, podpredsednik AVNOJA in član naše prve vojne misije v Sovjetski zvezi. Bilje poslanec ZAVNOH drugega, tretjega, četrtega in petega sklica, poslanec Sveta narodov prvega in drugega sklica in član Sveta federacije. Od leta 1945 dalje je redni profesor na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu, od leta 1949 dalje pa vodi mojstrsko delavnico za kiparstvo. Je član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu in častni član Akademije umetnosti SSSR v Moskvi. V zadnjem času je mojster Augustinčič obogatil svoj življenjski opus z novim delom, s spomenikom Maršala Tita v Velenju. Izdelava velenjskega spomenika sovpada s časom, ko seje umetnik boril s težko in zahrbtno boleznijo in ko je premagal kritično točko te bolezni. „Da, na nitki je viselo moje življenje", je povedal veliki umetnik ob našem prvem srečanju, „toda sedaj je že bolje. Hodim ravno kot po črti in roko, ki je prej nisem mogel niti premakniti, sedaj že spet lahko dvignem nad glavo. To me bodri in zdravi...", Ob pripovedovanju o svoji zmagi nad boleznijo, z roko, ki jo lahko spet dvigne, je bil videti umetnik resnično srečen. Ptav gotovo mu ta zmaga pomeni mnogo več, kot vse zmage, ki jih je doživljal kot umetnik v svojem ateljeju, ko je krotil brezoblično mrtvo materijo, daje dobila obliko in življenje. Čeprav mojstrova roka ni več tista izpred trideset let, je z veseljem sprejel izdelavo spomenika za Velenje. S svojimi sodelavci je prišel v Velenje, si ogledal Titov trg, Iger naj bi spomenik stal, in se kar na hitro odločil za spomeniški prostor in za velikost spomenika; Titov bronast lik bo visok nekaj nad 6 metrov in postavljen: na marmornat podstavek, visok 4 metre. Mojster je delo zaupal svojemu asistentu in dolgoletnemu sodelavcu še iz časa spomenika „Padlim Krajišnikom" na Šehutlucih pri Banjaluki, akademskemu kiparju Vladimiru Herlj eviču in izvrstnemu akademskemu kiparju Ivanu Paviču, sam pa je izvedel korekture spomenika, ki nosi njegov avtorski znak Novinar Enes Čengič seje pogovarjal z mojstrom Augustinčičem o spomeniku Maršala Tita v Velenju in razgovor objavil v Oslobo-denju pod naslovom „Grandiozni spomenik ustvarjalcu nove Jugoslavije postavlja najmlajše, slovensko mesto Velenje". Glede na to, da je kipar Augustinčič izdelal še štiri variante Titovega portreta, ga je novinar vprašal, če je peta varianta, ki jo izdeluje za Velenje, najboljša. Mojster mu je odgovoril: „Toje zelo težko reči. Približno tako, kot če bi očeta vprašali, katerega izmed svojih petih sinov ima najrajši. Razlika je v tem, da so moje prejšnje štiri variante le Titovi portreti, to je pa spomenik, ki prikazuje Tita — bojevnika v gibanju. Tako kot smo ga izdelali, je v vsakem primeru najboljše, kar smo mogli storiti." Misel o postavitvi Titove skulpture v Velerju je stara toliko, kot je staro Velenje. Porodila se je že leta 1959, ob proslavi 40-letnice KPJ, ko je bilo odprto mestno središče - Titov trg. Velenj e je plod narodnoosvobodilnega boja in revolucije ter povojne socialistične izgradnje in nosi obeležje vsega novega v našem času in prostoru. Zato je razumljivo, da je tu vzniknila misel o postavitvi trajnega obeležja, s katerim so delovni ljudje in občani občine Velenje, kot je zapisal Mitja Ribičič, ,/iaravno in simbolično povezali svoje življenje in delo, svoje žrtvovanje v NOB in ustvarjanje po partizandci zmagi, svoj gospodarski, kulturni in družbeni napredek z imenom človeka, katerega delo in življenje seje poistovetilo z življenjem in zgodovino naših narodov ..." Na Titovem trgu v Velerju stoji danes najbolj prepričljiva in najlepša skulptura Tita v naši likovni umetnosti, kakršno je mojster Augustinčič doživel v svoji umetniški viziji v avnojskih dneh v Jajcu leta 1943 in jo po osvoboditvi uresničil v „bronasti rodoljubni pesmi ponosnega spomenika v Kumrovcu". LITERATURA: 1. Monografija Augustinčič, Zagreb 1976. 2. Miroslav Krleža: predgovor k Augustinčičevi monografiji, Zagreb 1976. 3. Slavko Batušič: Susreti sa Tončekom, priloga k biografiji Antuna Augustinčiča ob njegovi petdesetletnici, Beograd 1950. 4. Gustav Krklec: Kipar iz Klanjca, k reprezentativni knjigi reprodukcij del Antuna Augustinčiča, Zagreb 1954. 5. Jqsip Broz Tito: Ideali seljačke bune ostvaruju se danas, govor na proslavi 400-letnice kmečkega upora, Gornja Stubica 1973. 6. Živojin B. Spasič: Drugo zasedanje AVNOJ 1943, Jajce 1968. 7. Mahmud Korghodžič: Na 1000 frontova, Zagreb 1959. 8. Darko Stuparič: Revolucionari i bez funkcija, Rijeka 1975. 9. Enes Čengič: Tito v partizanskem plašču, Oslobodj eije, Sarajevo 1976. 10. Enciklopedija leksikografskog zavoda, Zagreb 1969. 11. Osebni razgovori z mojstrom-kiparjem Antunom Augustinčičem. TURISTIČNI |fp| % •• naš čas KAŽIPOT Hm radio velenje Planinstvo v Šaleški dolini Mislili smo že na odhod, ko pride mežnar v hišo pravit, da se bliža nevihta in da je že nad Peco. Hiteli smo na prosto, že smo slišali grmenje in črni oblaki so se kopičili okoli Pece. Nismo dolgo zunaj stali, pa je zašumel vihar, objela nas je gosta megla, padale so debele kaplje in zagrmelo je, da se je vsa gora tresla. Bežali smo v hišo in zdaj smo imeli priliko občudovati grozno veličastnost nevihte na visoki gori. Bliski so švigali okoli hiše, grom za gromom je pretresal okna in vrata, celi potoki vode so se ulivali s strehe. Mi smo bili sicer v varnem zavetju, vendar nismo bili brez strahu, da ne bi treščilo v hišo. Toda mežnar nam je zatrjeval, da se to še ni zgodilo, ker stoji hiša v jami pod najvišjim vrhom. Upali smo, da se po nevihti zve-dri, a to se ni zgodilo. Po prvi najhujši plohi je mirno naprej deževalo in ker za tako vreme nismo bili turi-stovsko napravljeni, vsi le v lahkih štifletah brez pledov in dežnikov, kaj smo hoteli? Ostati smo morali na gori in tam prenočevati, mežnar pa je šel doli do Plešivčnikov, da nam je prinesel hrane za večerjo. Kratkočasili smo se pozno v noč z vsakojakimi igrami in šalami. Za prenočevanje je še dosti dobro preskrbljeno na tej gori. Postelje so v sobah m pod streho in tudi odej ne manjka, pa tudi ne bolh. Drugo jutro smo zgodaj bili na nogah, da smo občudovali solnčni vzhod. Potem pa navzdol in domov, kamor smo še predpoldnem dospeli. Drugokrat smo napravili izlet preko Pohorja in smo na Veliki Kopi pričakovali solnčni vzhod." (Josip Vošnjak, Spomini, Ljubljana 1905). Leta 1893 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Slovensko planinsko društvo. Temu je hitro sledilo ustanavljanje podružnic po vsej Soveniji. V prvi deseterici je bila Šaleška podružnica SPD v Šoštanju, ki je bila ustanovljena 5. marca 1904 v Šoštanju. Ustanovitev Šaleške podružnice je pripravil tedaj že uveljavljeni organizator slovenskega planinstva hran Kocbek, načelnik Savinjske podružnice SPD. Savinjska podružnica je obravnavala zelo obsežno področje in je bila z delom preobložena. Zato so določili okoliš, ki se naj izloči iz delovanja Savinjske podružnice, in ta okoliš naj prevzame nova podružnica - Šaleška podružnica SPD v Šoštanju. Fran Kocbek je orisal smer delovanja nove podružnice: predvsem naj podružnica goji planinsko misel in naj planinsko obdela pripadajočo ji pokrajino. V teritorij Šaleške podružnice je spadala tudi Uršlja gora, kjer je leta 1912 nemško planinsko društvo postavilo svojo kočo. 5. junija 1919 seje z ustanovitvijo Mislinjske podružnice SPD v Slovenj Gradcu skrčil okoliš Šaleške podružnice na tedanji sodni okraj Šoštanj in njemu najbližjo pokrajino. Ob ustanovitvi je štela podružnica 12 članov. Njen prvi načelnik je bil Ivan Koropec, učitelj, tajnik Ivan Lukman, učitelj, blagajnik Vinko Kolšek, notar in odbornik dr. Fran Mayer, odvetnik. Podružnica je uspešno utirala pot organiziranemu planinstvu v Šoštanju. Društvo je markiralo in oskrbovalo pota na svojem terenu: Gora Oljka, Paški Kozjak (Špik), Sv. Križ, Smrekovec, Šoštanj — Uršlja gora, Šoštanj - Mozirska koča. Med prvo svetovno vojno je delovanje društva prenehalo. Po vojni je spet oživelo. Leta 1919 je imela Šaleška podružnica SPD v Šoštanju 41 članov, leta 1930 pa že 204 člane. V času med obema vojnama je bila podružnica zelo aktivna. (Nadaljevanje prihodnjič). PRIPOROČAMO VAM: BIFE KOPALIŠČE - več kot 500 sedežev, - jedila na žaru, - točeno LAŠKO in TALIŠ PIVO! VA VIATOR VIATOR Turistična agencija Ljubljana, Trdinova 3 tel.: 314-544 UMAG VAŠ POLETNI DOM Turistično naselje STELLA MARIS IN POLYNESIA v UMAGU apartmaji, bungalovi — opremljena kuhinja, spalnica, dnevni prostor, prha, wc ... Če vam je odveč kuha, lahko naročite tudi polne penzione, sicer pa samo dnevni najem. Zelo primerno za družine z otroki. Prijavite se lahko v poslovalnici VIATORJA in pri IZLETNIKU Celje. zavarovalna skupnost triglav Območna skupnost Celje Kakšne so ugodnosti življenjskega zavarovanja pri ZAVAROVALNI SKUPNOSTI TRIGLA V, da je postalo pravo ljudsko zavarovanje? UGODNE ZAVAROVALNE VSOTE, VSAKOLETNA UDELEŽBA PRI PRESEŽKIH, BREZPLAČNO ZAVAROVANJE OTROK, DODATNO NEZGODNO ZAVAROVANJE, so posebnosti, o katerih je vredno premisliti. Zavarovalna skupnost takoj izplača zavarovalno vsoto ob doživetju dogovorjene zavarovalne vsote vam, če bi prej umrli, pa svojcem. Mesečno premijo plačujete do izplačila zavarovalne vsote. Pomnite še to: Zavaruje se lahko oseba stara od 15 do 65 let. Ena sama plačana mesečna premija zagotovi jamstvo zavarovalne skupnosti, s tem pa lahko izplačilo cele zavarovalne vsote. UDELEŽBA PRI PRESEŽKIH Vsak življenjski zavarovanec pri ZAVAROVAL NI SKUPNOSTI TRIGLAV prejme po posebnem pravilniku vsako leto tudi delež pri presežkih. Zavarovalna skupnost izplača deleže skupaj z zavarovalno vsoto. Čim večja je premija, čim dalj časa zavarovanec plačuje zavarovanje, tem večji je delež. BREZPLAČNO ZAVAROVANJE OTROK Vsak zavarovančev otrok od izpolnjenega 30. dneva starosti do izpolnjenih 15. let starosti je brezplačno zavarovan za smrt po dopolnilnih pogojih za življenjsko zavarovanje. Ta dodatna zavarovalna vsota znaša 10 % osnovne zavarovalne vsote, toda največ 1.000 dinarjev. DODATNO NEZGODNO ZAVAROVANJE Majhno mesečno doplačilo zelo poveča zavarovalno zaščito. Po stopnji nevarnosti so poklici razvrščeni v pet nevarnostnih razredov; v prvega spadajo najiažji poklici, v petega najtežji. Mesečna premija je lahko drugačna, ustrezno temu pa se spremeni tudi zavarovalna vsota. ŽIVLJENJSKO ZAVAROVANJE JA ZA VAS, ZA VAŠO DRUŽINO ALI ZA VASE OTROKE POT V SAMOSTOJNO ŽIVLJENJE. , 1 I Več tisoč gledalcev je nadvse uživalo ob drzni vožnji tekmovalcev Dirka za državno prvenstve Več kot 3.000 ljubiteljev motokrosa, je na Trebeliškem spremljalo četrto dirko najboljših motokrosistov Jugoslavj e za državno prvenstvo. Nastopilo je 23 dirkačev I. in 22. dirkačev II. lige na motorjih do 250 ccm. Direktor dirke Ivan Fece je v pozdravnem govoru poudaril, da je nastop najboljših motokrosistov ena od številnih športnih prireditev v velenj ski občini v počastitev jubilejev predsednika Tita. S posebnim zadovoljstvom je pozdravil Franca Leskoška — Luko, člana fede-racje in častnega občana velenjske občine, ki je prevzel pokroviteljstvo motokros dirke na Trebeliškem. Na odlično pripravljeni 2000 m dolgi progi je v tekmovanju I. lige zanesljivo zmagal Leno Šoštarič iz Karlovca ki je s svojo atraktivno vožnjo znova dokazal, da nima enakovrednega tekmeca. V, drugi vožnji mu je bil edini konkurent Niko Šinkovec iz Orehove vasi, vendar mu ni mogel slediti. , Zanimive borbe so bile tudi med tekmovalci II. lige, kjer so uspešno nastopili tudi Velerjča->ni. V,obeh vožnjah je zmagal Roman Kreč iz Kranja pred Vinkom Cvarom iz Karlovca, tretji je bil član AMD Velenje Ivan Golja, na peto mesto pa se je uvrstil prav tako Velenj čan Anton Lesj ak. V odmoru med prvo in drugo vožnjo so motokrosisti prikazali skupaj s pripadniki teritorialne obrambe občine Velenje kratko vojaško vajo — motokrosisti v borbi s padalskim desantom, ki so ga spustih v bližino tekmovalne steze. Letalski napad s padalskim desantom so prikazali člani aerokluba Velenje in Celje. Velja še povedati, da so prizadevni delavci avto-moto društva Velenje poleg doma AMD z ostalimi objekti (vikend hišicami in bungalovi) uredili športno rekreativni center Tre-beliško, kije že postal priljubljena izletniška točka Velenjča-nov. Rezultati 4. dirke za državno prvenstvo I. in II. lige motorjev do 250 kubikov: Prva liga — 1. Leno Šoštarič (Karlovac) 50;2, Niko Šinkovec (Orehova vas) 40;3, Branko Ahačič (Tržič) 40;4, Marjan Samec (Zabok) 25;5, Peter Šegula (Ptuj) 24;6, Stjepan Malekovič (Sav. Marof) 24;7, v šport telesna kultura rekreacija Željko Zorič (Karlovac) 22;8, Matjaž Globočnik (Tržič) 20;9, Niko Lampe (Slov. avto Ljubljana) 16;10, Silvin Vesenjak ^tuj) 15. itd. , Druga liga — 1. Roman Kreč (Kranj) 50;2, Vinko Cvar (Karlovac) 42;3, Ivan Golja (Vele- nje) 38;4, Vlado Klinčič (Sav Marof) 34;5, Anton Legal (Velerge) 28;6, Cveto Babic (Orehova vas) 25;7, Simo Habjanič' (Ptuj) 23 ;8, Frani Pusavec (Tržič) 21;9, Josif Brunc (Karlovac) 20; 10, Ivai Rebselj (Brežice) 12 itd. Leno Šoštarič in Niko Šinkovec takoj po prihodu v cilj — utrujena a zadovoljna JAKOB GR0ŠL: Spomini, ki še žive... Uvrstili smo se v zanimivem matematičnem zaporedju - 8. Balek, 16. Tesanovič, 24. jaz, Koselj pa se je v tem teku uvrstil slabše od seštevka uvrstitev na štirih predhodnih tekih. Na cilj je prispelo 69 tekmovalcev. Kako bi ga polomil, če ne bi startal! V Velenju sem si žejen naročil liter radenske - Natakarica meje vprašala za steklenico. Liter vina - to je običaj. Med Ljubljano in Kumrovcem sem nastopil v krosu na igrah SDK Slovenije na Bledu. To tekmovanje je bilo zame težko, saj sem branil zmago izpred dveh let v Velenju, medtem, ko sem bil leto prej zadržan. Zvečer pred tekom smo spremenili sestav ekipe v orientaciji, da sem se lahko posvetil izključno krosu. Proga je potekala na travniku in poteh ob stadionu, bila je dolga okoli tisoč metrov. Tekmecev nisem poznal, doižina pa še tudi ni predolga za mlade, ki bi količkaj trenirali, da bi mi pripravili presenečenje. Med ogrevanjem sem dobro proučil progo: krog 500 metrov. Zaradi kratke proge sem sklenil takoj povesti, če bi se le dalo, nato pa naprej z vso močjo. Uspelo je - velika skrb glede morebitne gneče je odpadla. Po 50 metrih sem zaslišal za seboj korake. Po 200 metrih sem spoznal, da mi sledi pošten tekmovalec. Zastavica, ki je označevala ovinek na progi, ni bila v travi dobro vidna in sem jo kljub poprejšnjemu ogledovanju proge spregledal. Preusmeril sem se, da bi obšel zastavico. Po korakih sem spoznal, da je zasledovalec storil enako, čeprav je pri tem mnogo bolj kot jaz izgubil na ritmu, ni pa krajšal proge. Na stadionu so začeli navijati zanj. Imel sem svoj dan in sem pričakoval, da vsak trenutek ne bom več slišal korakov tik za seboj, najkasneje pa bi se to moralo zgoditi po prvem krogU. Nikakor se nisem mogel oddaljiti. Osemdeset metrov pred ciljem me je za prsa celo prehitel. Še sem pospešil, sedaj se je šele zgodilo, kar sem že dolgo in težko pričakoval. Zadnjih deset metrov se mi je zelo vleklo, ali bom prvi preko ciljne črte, ali bom v njegovi družbi ali pa ... Zmagal sem, tako so mi povedali, s štirimi metri prednosti. Šele po teku sem spoznal velikegi tekmeca. Bil je iz Kranja, zato je to liko prisotnih navijalo zanj, kerji bilo zaradi bližine največ gledalce! iz podružnice Kranj. Veselje njegovih sodelavcev je bilo izredno, mo goče je njegova sreča, da ni zmagal saj bi ga bili lahko zadušili. Lahko rečem, da je bil moralni zmagovalec, saj je v tem času te kmoval v atletskem troboju, medtem, ko sem se sam osredotočil izključno na kros. Približno pol ure izteka sem potreboval, da sem noi malno zadihal, on pa je nadaljeval! tekmovanjem. Pri razglasitvi rezultt tov mi je pripovedoval, da je kasneje bruhal, pa tudi tretje uvrščeni iz No ve Gorice je imel enake težave. Sam sem se temu izognil, pričakoval sem hud boj in nisem zajtrkoval, tekmo vali pa smo ob pol desetih. Ob deseti obletnici mature ni ekonomski šoli sem razmišljal, kaki bi jo proslavil na bolj neobičajen m čin - sicer pa meni podoben način - s tekom. Domislil sem se dvoboji sam 10.000 m, deset in več let mlajši takratni dijaki pa štafetni tek, 5i 2.000 m. Pri izbiri takšnega dvoboji sem upošteval svoj osebni rekord ni tej progi in tekaške sposobnosti dijakov svoje generacije. Upal sem, di tokrat niso v poprečju boljši tekači, Pri izračunu rezultatov, kjer sem res lahko le ugibal, sem pričakoval zms go- Po več preložitvah je do dvoboji prišlo 10. oktobra 1974. Imeli smo srečo, bil je redek dan brez dežja« tistem deževnem oktobru. Na šoli je dvoboj vzbudil veliko zanimanje, zato so imeli moji nasprotniki veliko navijačev. Zdelo se mi je, da sei sam silil v levji brlog. Glede na običajno razporeditev tekmovalcev i štafetah sem skoval bojni načrt: po begniti prvim, da bi si za zadnjega-najboljšega nabral zadostno varnostno razdaljo. Po pretečenih 1.001 metrih, kjer je po mojem mnenji prelomna točka za netrenirane, sem nameraval povesti, vendar sem to napravil že po 800 metrih. (Nadaljevanje prihodnjič) koledar tetek: 24. junij - Janez Sobolta 25. junij - Vilko fJedellja 26. junij - Stojan Ponedeljek 27. junij - Vlado torek 28. junij - Hotimir »redaa 29. junij - Peter Četrttek 30. junij - Emilija dežurstva prireditve NISEM PLAČNIK DOLGOV, ki bi jih naredila na moj račun žena Olga Goršek. Roman Goršek, Bevče 28, Velenje VW 1300 letnik 1970, dobro ohranjen, registriran do maja 1978, ugodno prodam. Gostilna ,.Hočevar", Luče ob Savinji, tel.: 844-oo4 BMW, letnik 1968, prodam; tudi na ček. Sivo Uran, Gavce 55, Šmartno ob Paki NEMŠKE OVČARJE, MLADICE z rodovnikom, prodam. Ogled mogoč vsak dan. Franc Debelak, Ljubljanska cesta 54, Velenje - (Grad — muzej) SOBO nujno rabim, s posebnim vhodom in kopalnico v Velenju. Ponudbe pod „Plačam dobro - 1.500.-". Naslov v uredništvu! šllllllllllllllinillllllllllMIHIIIIIMIIIIHHIIIIIIIlllllllllllllllllllllllllllllllllItlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllš s = S s | Monografija Velenja — pravkar izšlo I »Velenje" \ i v angleškem in nemškem jeziku I 5 Kulturni center Velenje obvešča, da je pravkar izšla monografija 5 = „Velenje" v angleškem oziroma nemškem jeziku. Zaradi majhne na- fl S klade priporočamo, da jo čimprej kupite v tajništvu kulturnega cen- = S tra Velenje (knjižnica, telefon 850-265). Cena knjige v angleško- = S nemški verziji je 300.— din, prav tako kot cena knjige v slovenskem 5 5 jeziku, ki jih je nekaj še na zalogi. Na velikem gasilskem tekmovanju za „Šaleški pokal" v Šaleku je ^iiiiiiiiiiiiiiitiitiiiiifiiiiiitilliiiiililiiiiiiiiiiiEiiiiiiiiiilllEilliiiiiillliiliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiin^ sodelovalo 110 desetin. Med moškimi desetinami so bili najboljši gasilci iz Begunj, med ženskimi pa desetina iz Anhova =iiiiiniiHiiiiiiiiiiiiiiiHiiNiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiliiiiiiiiiiiiiiniiiinii| ■■iifiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiaiiiaiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiaiiiiiiiaiiiiiiiiiiiiiiiiaiiiiiitiiiiiiiiiiiaiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii i VELENJE 235. 6. 1977 - od 7. - dr. Haijaan Leban 24*. 6. 1977 - do 7. - dr. Haijaan Leban f 244. 6. 1977 - od 7. - dr. ladvijga Kosi 255. 6. 1977 - do 7. - dr. ladvijga Kosi | 255. 6. 1977 - od 7. - dr. Zeljkco Radič f 277. 6. 1977 - do 7. - dr. Zeljkco Radič [ 277. 6. 1977 - od 7. - Franc Kotniik : 288. 6. 1977 - do 7. - Franc Kotmik SOŠTTANJ: 233. 6. do 27. 6. 1977 - dr. lovarn Stupar Razstava plastik Antuna Augustinčiča V' petek, 24. junija ob 19. Iri bbodo v okviru petkovega ultuurnega večera in pod po-roviiiteljstvom predsednika ob-inskke skupščine Velenje, Nestlila Žganka odprli pregledno razstatavo plastik mojstra-kipaija fcntuuna Augustinčiča iz Zagreta. UUvodno besedo bo imel Bo-tidar j Jakac, slovenski slikar in frafikik. V kulturnem programu »ostala sodelovala dekliški pevski tbor r Gimnazije Velenje pod (tstvom Ivana Marina in reci-itor t Boris Kralj iz Ljubljane, itstava bo odprta do 24. julija (dan od 9. do 18. ure. Na tojolago je obširen katalog. 23. 6. - četrtek ob 18. in 20. uri ZADNJA PRILOŽNOST. Režija: Richard Flie-scher. Igra George C. Scott 24. 6. - petek ob 18. in 20. uri ZADNJA PRILOŽNOST 25. 6. - sobota ob 18. in 20. uri Judo in KARATE PROTI DRHALI - francoska kriminalka. Režija: Kristijan Jack. Igrajo: John Filip Lou, Gertrud F rob 26. 6. - nedelja ob 18. in 20. uri JUDO IN KARATE PROTI DRHALI - francoska kriminalka 27. 6. - ponedeljek ob 18. in 20. uri FRANCOSKA ZVEZA ŠT: 2 - ameriška kriminalka. Režija: John Francken-heimer. igrajo: Gene Hackman Fernando Rey 28. 6. - torek ob 18. in 20. uri PRED MILIJON LETI -angleški fantastični film. Režija: Don Chaffey. Igrajo: John Richardson, Raquel Welch 29. 6. - sreda ob 18. in 20. uri PRED MILIJON LETI -angleški fantastični film 30. 6. - četrtek ob 18. in 20. uri BELMONDO V POSLANSTVU PRAVICE -francoska kriminalka. Režija: Filip Labro. Igrajo: Jean Paul Belmondo, Bruno Kremmer FILMSKO GLEDALIŠČE VELENJE 27. 6. - ponedeljek ob 18. in 20. uri GUENTIN DAR-WARD - ameriški zgodovinski spektakel. ftžija: Richard Torp. Igrajo: Robert Taylor Key Kanndall UUREDNIŠTVO IN UPRAVA f NAŠ ČAS" HMNFORMATIVNI CENTER VELENJE TiTitov trg 2 6163320 VELENJE i i ! i i i i znamka i L______i N,NAROČILNICA N(Nepreklicno naročam tednik „Naš čas" od.......... na naprej Pc Pošiljajte ga na naslov: (p (priimek in ime), ........................ (u (ulica)............................... (p (poštna številka in pošta)..................... D< Datum............................... (lastnoročni podpis) M Mohorkov avtomobil po obračanju KINO ŠOŠTANJ 23. 6. - četrtek ob 20. uri GOSPOD VERDU - ameriška kriminalka. Režija: Charly Chaplin. Igrajo: Charly Chaplin, Marta Rey 25. 6. — sobota ob 20. uri FRANCOSKA ZVEZA ŠT. 2 -ameriška kriminalka. ftžija: John Hranckenheimer. Igrajo: Gene Hackmann, Fernando Rey 26. 6. — nedelja ob 18. in 20. uri OUENTIN DARWARD — ameriški zgodovinski spek-takl. Režija: Richard Torp. Igrajo: Robert Taylor, Key Kanndall 27. 6 — ponedeljek ob 18. in 20. uri JUDO IN KARATE PROTI DRHALI - francoska kriminalka. Režija: Kristijan Jack. Igrajo: John Filip Lou, Gertrud Frob 29. 6. - sreda ob 20. uri BELMONDO V POSLANSTVU PRAVICE - francoska kriminalka. Režija: Filip Labro, Jean Paul Belmondo, Bruno Kremmer 30. 6. - četrtek ob 20. uri PRED MILIJON LETI - angleški fantastični film. Režija: Don Chaffey. Igrajo: John Richardson, Raquel Welch Neprimerna hitrost Voznik osebnega avtomobila avstrijske registracije Franc Mo-horko je peljal 19. junija 1977 skozi Pesje. Zaradi neprimerne hitrosti je zapeljal v desni robnik, od koder ga je zaneslo po bankini, nato pa se je vozilo obrnilo na streho in zopet nazaj na kolesa. Pri nesreči se je Mo-horko telesno poškodoval, telesno pa se je poškodoval tudi njegov brat Matjaž. Avtomobil je popolnoma uničen. GLASBENA ŠOLA „Fran Korun - Koželjski" Velenje objavlja vpis učencev v pripravnico in sicer: | klavir violina flavtica 1. in 2. razred osnovne šole harmonika kitara i | violončela 2. in 3. razred osnovne šole pihala trobila | kontrabas 5. razred osnovne šole in starejši s 3 | Vpisovanje bo v torek, 28. 6. 1977 in v sredo, 29. 6. 1977 i | od 10. - 11. ure in 17. - 18. ure! iiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiniiiiiiiiiHiiiiiiinniiiiuiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiimiiiiiiiiiiiiitiE =IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIHIUIIHIIIIIIIIIillllllllllllllllllllllinilllllllllllllllllllllllilllillllllllllllllllllllllll§ 1 radio velenje Oddajamo na ultrakratko-valovnem območju na frekvenci 88,9 MHz ČETRTEK: 15.30 Igramo in pojemo, 15.35 Iz našega sporeda, 15.45 Poročila, obvestila, 16.00 Osrednja četrtkova informativna oddaja (novice, komen-taiji, magnetofonski zapisi), 16.20 Domači napevi, 16.30 Povedali ste nam (Pogovori o aktualni temi), 16.40 Minute z ..., 17.00 Šaleški mozaik (Iz delovnih kolektivov, krajevnih skupnosti in samoupravnih interesnih skupnosti), 17.15 Glasba za vas, 17.30 Ekonomsko propagandni spored. NEDELJA: 10.00 Glasba za nedeljsko dopoldne, 10.05 Iz našega sporeda, 10.15 Poročila, obvestila, 10.30 Osrednja nedeljska informativna oddaja (novice, komentarji, magnetofonski zapisi), 10.50 Minute z .. ., 11.00 Na valovni dolžini Radia Velenje, 11.10 Glasba za vas, 11.30 Ekonomsko propagandni spored, 11.50 Šport, telesna kultura, rekreacija, 12.00 Poslušalci Radia Veienje čestitajo in pozdravljajo, 12.! ročila, obvestila. NAROČNIKOM NAŠEGA ČASA Od 1. januaija 1977 velja nov cenik plačanih objav. V stolpcu, širokem 4,5 centimetre, velja 1 cm reklamnega oglasa, razpisa, obvestila oziroma druge objave odslej 80 dinarjev. Za male oglase je osnovna cena do 10 besed 35 dinarjev, vsaka nadaljnja beseda stane 3 di-nare, pribitek za „naslov v upravi" pa je 10 dinarjev. "Za objave, naročene po zaključku redakcijc lista zaračunamo dodatne stroške, najmanj pa 30 dinaijev. Zasebni naročniki „Našega časa" s plačano celoletno naročnino pa imajo: - pri malih oglasih 20 7c popusta, - pri uokvirjenih osmrtnicah in zahvalah pa 50 % popusta. CENTER ZA INFORMIRANJE, PROPAGANDO .IN ZALOŽNIŠTVO VELENJE MMMISALM I Koroška cesta 46 a I VELENJE objavlja naslednja prosta delovna mesta: 1. IZMENOVODJA, 2. MEHANIK, 3. VEC KV KROJAClC, KROJACEV IN ŠIVILJ, 1 Polgg izpolnjevanja splošnih pogojev morajo imeti kandidati: § | Ad. 1 srednjo izobrazbo konfekcijske smeri; stanovanje po | dogovoru; | Ad. 2 kvalificiran delavec; stanovanje po dogovoru; | Ad. 3 KV delavec 1 Poskusna doba traja 3 mesece. | Prijave z dokazili o izpolnjevanju razpisnih pogojev sprejema | | kadrovska služba Modnega salona. Koroška cesta 46 a, i | Velenje, 15 dni po objavi. iiiiiiHiiiiNiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiniiimimiiiuiiiHiiiuiHiiiimiiiiMiMiMiiiiiiiHiniiiiiiiNiiiiiummmiiiini 50 Po- ZAHVALA Ob boleči izgubi našega dragega in nepozabnega moža, očeta, starega očeta in strica MARTINA BRL0ŽNIKA mizarskega obra to vodja v pokoju, se zahvaljujemo vsem, ki so z nami sočustvovali in obsuli njegov grob s cvetjem in venci. Posebej se zahvaljujemo osebju Bolnice Slovenj Gradec za lajšanje bolečin ter govornikom na pogrebu, kakor tudi duhovniku za zadnje poslovilne besede. Zahvala tudi praporščakom ZB Šoštanj in društvu upokojencev ter Šaleškemu oktetu za lepo zapete žalostinke. Žalujoči: svojci in sorodniki. Velika obveza vseh nas / občini Velenje obeležujemo letošnje zgodovinske obletnice Zveze komunistov in tovariša Tita z novimi delovnimi emagami, manifestacijami, delovnimi dogovori in drugim. Osrednja manifestacija bo v soboto, 25. junqa, ko bomo v središču mesta odkrili spomenik Maršala Tita, delo mojstra - kiparja Antuna Augustinčiča. Spomenik Maršala Tita aostavljamo delovni ljudje in občani občine Velenje v znak spoštovanja in podpore Titovim zamislim ter njegovemu delu. To soboto, 25. junija, bo v »bčini Ve le nj e naša osrednja manifestacija v počastitev leto- Zlati grb Velenja za predsednika Tita Na zadnji seji skupščine občine Velenje, kije bila 16. junija, je sekretar občinske konference SZDL Velenje Tone Šeliga predlagal zborom občinske skupščine, da sprejmejo sklep, da se najviše priznanje občine Vele-rje - to je zlati grb občine Velenje, podeli predsedniku republike Josipu Brozu Titu kot priznanje za izredne zasluge pri razvoju socializma in samoupravnih socialističnih odnosov, bratstva in enotnosti med narodi ter _ razvoja socializma in miru v j svetu. Delegati so ta predlog j sprejeli z velikim navduše- j njem in dolgim ploskanjem j Titovega rojstva. Ob tej priložnosti bomo na Titovem trgu, v središču mesta, odkrili veličasten spomenik Maršala Tita. Spomenik postavljamo v znak spoštovanja in podpore Titovim zamislim in njegovemu delu. Med delovnimi ljudmi in občani občine Velenje je že dolga leta tlela želja o postavitvi spomenika Maršala Tita. Tovariš Tito je doslej štirikrat obiskal našo občino. Vsak obisk je bil enkratno doživetje in spodbuda za nove akcije. Med obiski in pogovori pa smo spoznavali tudi veličino našega ljubljenega predsednika Tita. , Leta 1957, ko je bilo zgrajeno središče novega mesta, smo ga poimenovali Titov trg. Naša želja od tedaj naprej pa je bila, da v našem delavskem središču, v Velenju, postavimo spomenik Maršala Tita. 1974. leta je skupščina občine Velenje sprejela sklep o postavitvi spomenika Maršala Tita. V letošnjem letu, ko slavimo jubileje zgodovinskih obletnic Zveze komunistov in tovariša Tita, pa to odločitev občinske skupščine uresničujemo. Pri uresničitvi velike želje vseh delovnih ljudi in občanov Velenja pa ne gre prezreti pomembnega deleža mojstra - kiparja Antuna Augustinčiča. S postavitvijo spomenika Maršala Tita prevzemamo nase V nedeljo slavje v Bevčah Razvitje gasilskega prapora — Položitev temeljnega kamna za novo dvorano — Podelitev odličij OF Gasilsko društvo Bevče praznuje letos 25. letnico delovanja društva. Ta jubilej bodo proslavili v nedeljo, 26.junga z razvitjem prapora. Obenem bodo na slovesnosti, ki se bo začela ob 14. uri, položili tudi temeljni kamen za gradnjo prizidka pri gasilskem domu. Predstavniki krajevne organizacije SZDL pa bodo ob tej priložnosti podelili bronasta odličja Osvobodilne fronte zaslužnim posameznikom. Kulturni program bodo izvajali člani domačega prosvetnega društva in moški pevski zbor Čebelica iz Raven pri Šoštanju. ZK v občini bogatejša za 118 članov / ponedeljek v Velenju slovesen sprejem novih komunistov — Sprejem v znamenju jubilejev — Na slovesnosti spregovoril Jože Zohar feijfli zgodovinskih obletnic Zveze komunistov in tovariša Tita: 40. letnice ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije, 40. letnice prihoda tovariša Tita na čelo Komunistične partije, in 85. letnice V skupščinski dvorani v ' Jelenju j e bila v ponedeljek po- - »ldne svečana razširjena seja komiteja občinske konference 'veze komunistov Velenje, na - sateri so sprejeli v Zvezo komu-listov 118 novih članov. Ob tem slavnostnem trenutni za mlade komuniste je spre- - jovoril član medobčinskega jveta ZKS Celje Jože Žohar in iejal, daje ta dogodek še toliko jomembnejši, ker poteka v Sašu, ko v naši občini odkri-ramc spomenik Maršala Tita in v letu, ko slavimo 40 obletnico ustanovnega kongresa KP Slovenije, 40 obletnico prihoda tovariša Tita na čelo partije in igegovo 85. letnico rojstva. V govoru je izrekel prepričanje, da bodo novosprejeti komunisti Današnja številka Našega časa je izšla v nakladi 20.500 izvodov s svojim znanjem, zavestnim delom in mladostnim žarom nosilci kontinuitete revolucionarne misli. Kajti Zveza komunistov mora nenehno razvijati in oplojevati teorijo in prakso marksizma, poglabljati samoupravne družbeno ekonomske odnose, utirati nove poti ekonomskega in kulturnega razvoja naše družbe ter na teh osnovah uresničevati materialno in duhovno blagostanje naših delovnih ljudi. Novosprejetim mladim komunistom je na svečani seji čestital tudi sekretar komiteja občinske konference ZKS Velenje Franjo Korun in pri tem omenil, da je v naši občini zdaj komunistov že prek 3.000, kar je nova garancija, da bomo uresničili vse naloge. Ponedeljkov sprejem 118 delavcev in delavk v članstvo Zveze komunistov je z nastopom obogatil tudi moški pevski zbor Kajuh, ki je pod vodstvom Zmaga Frankoviča zapel nekaj borbenih in revolucionarnih pesmi. V spomin na ta dogodek pa so novi člani Zveze komunistov prejeli tudi spominsko knjižno darilo. delovni ljudje in občani občine Velenje veliko obvezo. Tako, kot so bile doslej, morajo biti tudi v prihodnje naše akcije in snovanja v duhu dela, sporočil in misli tovariša Tita. S spomenikom Maršala Tita pa blizu 35.000 delovnih ljudi in občanov občine Velenj e na svojstven način obeležuje pomembne mejnike v zgodovini jugoslovanskih narodov in narodnosti ter daje svoje priznanje legendarni osebnosti tovariša Tita in njegovi celokupni ustvarjalnosti. Zamisli o postavitvi spomenika Maršala Tita ni bilo težko uresničiti. Delovni ljudje občine Velenj e smo jo podprli tudi z enodnevnim osebnim dohodkom v dclad odbora za spomeniško in kulturno dejavnost. V ta sklad pa so prispevali tudi delovni kolektivi izven Velenja in posamezniki. Skupščina občine Velenje je na zadq i seji 16. junija imenovala častni odbor za postavitev skulpture Maršala Tita v Velenju, ki upodablja lik velikega revolucionarja, borca za mir in enakopravnost ter voditelja jugoslovanskih narodov, Josipa Broza - Tita. V častnem odboru so predstavniki skupščine SR Slovenije, predstavniki republiških družbenopolitičnih organizacij, udeleženci ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenje naČebinahter občani in delovni ljudje občine Velenje, ki prizadevno sodelujejo v družbenopolitičnem in gospodarskem življerju Vele rja ter občini in so bili pionirji izgradnje novega socialističnega Velenja. Naš praznik Petek, 24. junija Ob 19. uri: — Pri restavraciji Jezero v Velenju samostojni koncert mešanega pevskega zbora slovenskega prosvetnega društva Danica iz Št. Vida v Podjuni na avstrijskem Koroškem. Ob 19. uri: — Otvoritev retrospektivne razstave umetniških del mojstra-kiparja Antuna Augustinčiča v Galeriji Velele. Ob 20. uri: — Predvajanje filmov o Velenju na Titovem trgu v Velenju. Ob 20.30: — Veličasten ognjemet na velenjskem gradu; po ognjemetu mladinsko rajanje na bazenu v Velenju. Sobota, 25. junija Ob 10.30: — Osrednja proslava ob praznovanju letošnjih jubilejev ob odkritju spomenika predsednika Jugoslavije Maršala Tita na Titovem trgu v Velenju. Na proslavi, ki se je bodo udeležili tudi najvidnejši družbeno politični predstavniki naše republike bo slavnostni govornik Štefan Nemec, predsednik zbora združenega dela skupščine SRS. Na proslavi bodo sodelovali tudi številni pevski zbori, recitatorji in folkloristi iz Splita, Vmjačke Banje in Velenja. Ob 18. uri: — Na Trgu svobode v Šoštanju samostojni koncert Tržaškega partizanskega pevskega zbora ob spremljavi instrumentalnega orkestra. Radio Velenje tudi v petek, 24. junija Poslušalce Radia Velenje obveščamo, da se bo oglasila naša radijska postaja izjemoma ta petek, 24. junija. Oddajali bomo na ultrakratkovalovnem območju na frekvenci 88,9 MHz. Med oddajo, ki se bo začela ob 15. uri in 30 minut vas bomo podrobno seznanili s pripravami na veliko slavje ob odkritju spomenika Maršala Tita v Velenju, ki bo v soboto, 25. junija na Titovem trgu v Velenju. V petek, 24. junija, naravnajte vaše radgske sprejemnike na valovno dolžino Radia Velenje. Ne pozabite! Uredništvo RADIA VELENJE Tržaški pevci v Velenju in Šoštanju Partizanski pevski zbor iz Trsta, ki sodeluje v soboto na osrednji slovesnosti ob odkritju spomenika Maršala Tita v Velenju, bo v soboto popoldne pel tudi v Šoštanju - Zbor ima velik sloves v zamejstvu in širom naše domovine - Velika manifestacija partizanske pesmi Novi člani Zveze komunistov med svečano sejo V soboto, 25. junija bo ob 18. uri na Trgu svobode v Šoštanju nastopil s samostojnim koncertom ob spremljavi instrumentalnega ansambla Tržaški partizanski pevski zbor. Ob prvem nastopu po njegovi ustanovitvi v 1973 letu je Primorski dnevnik zapisal: Zbor po letih sicer ne več mladih, zato pa toliko mlajših pevcev po srcu, j e vdahnil v vsako zapeto pesem pristni partizanski zanos, kije izvabljal navdušeno ploskanje in glasno odobravanje. Dirigent Oskar Kjuder ga je vodil z njemu lastno vehementnostjo, obenem pa tudi s presenetljivo intonačno čistostjo in glasovno ubranostjo ob prav tako prijetni in smiselno aranžirani spremljavi instrumentalnega ansambla harmonik, tolkal in balalajk, kar je zlasti pri nesloveni:ih pesmih bistveno prispevalo k ritmu in barvitosti izvajanih pesmi... Zbor, v katerem je v začetku sodelovalo le 35 pevcev, si je danes že pridobil velik sloves v zamejstvu in širom naše domovine. Pod dirigentsko taktirko Oskarja Kjuderja poje danes več kot sto pevcev. Za spremljavo tega izredno kvalitetnega pevskega zbora skrbi lasten instrumentalni ansambel, ki bo sode- loval tudi na sobotnem koncertu v Šoštanju. To bo prav gotovo edinstvena manifestacija partizanske pesmi v naši občini, ki bo prav gotovo pritegnila številne obča-prežete z domovinsko lju- ne beznijo in tradicijami narodno- osvobodilne borbe, ki radi prisluhnejo kvalitetnemu izvajalcu, kamor prav gotovo sodijo Tržaški pevci. Partizanski pevski zbor iz Trsta „NAŠ ČAS", glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva, izdaja Center za informiranje, propagando in založništvo Velenje, Velenje, Titov trg 2, p.o. „NAŠ ČAS" je bil ustanovljen 1. maja 1965; do 1. januarja 1973 je izhajal kot štirinajstdnevnik „ŠALt:ŠKI RUDAR": kot tednik pa izhaja ,,NAŠ ČAS" od 1. januarja 1973 naprej. Uredništvo: Marijan Lipovšek (direktor in glavni urednik), Stane Vovk (v. d. odgovornega urednika), Mira Tamše, Boris Zakošek ter Niko Kupec in Dušan Lazar (tehnična urednika). Izhaja ob petkih - Uredništvo in uprava 63320 Velenje, Titov trg 2/11, poštni predal 89, telefon (063) 850-087 - Brzojavni naslov: Informativni center Velenje. Cena posameznega izvoda 3 dinarje, mesečna naročnina 10 dinarjev, letna naročnina 120 dinarjev (za inozemstvo 250 dinarjev). Žiro račun pri SDK, podružnici Velenj e 52800 - 601 -21420. Grafična priprava ČZP „Do-lenjski list „Novo mesto, tisk tiskarna „Ljudska pravica" Ljubljana. Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo. Za „NAŠ ČAS" se po mnenju Sekretariata za informaeje izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije številka 421-1/72 od 8. februarja 1974 ne plačuje temeljnega davka od prometa proizvodov. Delavsko središče Velenje, ki je otrok Titovega obdobja in ogledalo zgodovinskega boja delavskega razreda za vsestransko socialistično preobrazbo in nove medčloveške odnose, praznuje letošnje pomembne jubileje v duhu dela, sporočil in misli tovariša Tita. NESTL ŽGANK, predsednik Skupščine občine Velenje . I ■ , ■ ' -i f hJ, imsš^ 48H PHn glasilo socialistične zveze delovnega ljudstva posebna izdaja Velenje, 25, junij 1977 cena 10din IZ VSEBINE Velenje, otrok Titovega obdobja Na čelu kolone miru Titovi obiski v Velenju stran 3 strani 4, 5, 6 strani 7, 8, 9, 10 Mojster — kipar Antun Augustinčič Šaleška dolina 1918 - 1945 Razvoj občine Velenje stran 11 strani 14, 15 strani 16, 17 Rudarsko elektroenergetski kombinat stran 18 Gorenje Načrti razvoja do leta 1980 Načrt mesta Velenje stran 19 strani 20, 21 stran 22 občina velenje Občina Velenje je med šestdesetimi slovenskimi občinami: — na 5. mestu po narodnem dohodku na prebivalca, — na 5. mestu po družbenem proizvodu na prebivalca, — na 11. mestu po številu zaposlenih žensk, — na 12. mestu po skupnem narodnem dohodku, — na 13. mestu po številu gospodinjstev, — na 13. mestu po številu osebnih avtomobilov, — na 14. mestu po številu televizijskih naročnikov, — na 16. mestu po številu prebivalcev, — na 16. mestu po številu radijskih naročnikov — na 33. mestu po skupni površini, — na 33. do 34. mestu po številu naselij. „NAŠ ČAS", glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva, izdaja Center za informiranje, propagando in založništvo Velenje, Velenje, Titov trg 2. „NAŠ ČAS" je bil ustanovljen 1. maja 1975; do 1. januarja 1973 je izhajal kot štirinajstdnevnik ..ŠALEŠKI RUDAR", kot tednik pa izhaja „NAŠ ČAS" od 1. januarja 1973 naprej. Direktor in glavni urednik: Marijan Lipovšek, v.d. odgovornega urednika: Stane Vovk. Uredništvo in uprava (63320) Velenje, Titov trg 2/II, poštni predal 89, telefon (063) 850-087 -Brzojavni naslov: Informativni center Velenje — Žiro račun pri SDK Velenje 52800 — 601 — 21420 — Cena posebne izdaje 10 dinarjev. Grafična priprava Č2P ,,Dolenjski list" Novo mesto, tisk Tiskarna ..Ljudska pravica" Ljubljana. Za ,,NAŠ ČAS" se po mnenju pristojnega organa številka 421 —1 /72 od 8. februarja 1974 ne plačuje temeljnega davka od prometa proizvodov. Fotografije: Joco Žnidaršič, Volbenk Pajk, Stane Vovk, Boris Zakošek Oblikovalec: Dušan Lazar ŠTEVILO NASELIJ: v 60 slovenskih občinah je 5.983 naselij, od tega v občini Velenje 42. SKUPNA POVRŠINA SRS znaša 20.254 km2, pri čemer je velenjska občina na 33. mestu s 182,38 km2. ŠTEVILO PREBIVALCEV: 31.5. 1976 je imela občina Velenje 33.932 prebivalcev in je bila na 16. mestu med občinami v SRS GOSPODINJSTEV je v Sloveniji 515.531, od tega v občini Velenje 9.256, kar pomeni 13. mesto med 60 občinami v SRS. AKTIVNEGA PREBIVALSTVA ima SR Slovenija 1,031.175, od tega jih je v občini Velenje 16.369. PO SKUPNEM NARODNEM DOHODKU, ki je znašal v Sloveniji leta 1974 57.077.605 din (v 000 din) je velenjska občina „ na 12. mestu; dosegla je 1.803.797.000 din skupnega narodnega dohodka (leta 1975). NARODNI DOHODEK na prebivalca je znašal leta 1974 v Sloveniji 32.022 din. Delovni ljudje občine Velenje so dosegli v letu 1975 56.872 din narodnega dohodka, s čimer so se uvrstili na 5. mesto med 60 občinami v SRS. DRUŽBENI PROIZVOD NA PREBIVALCA je dosegel v občini Velenje v letu 1975 66.901 din, s tem se je občina Velenje uvrstila na 5. mesto v SRS. ŠTEVILO ZAPOSLENIH ŽENSK v Sloveniji hitro narašča; septembra 1975 je bilo v republiki zaposlenih 295.792 žensk, v občini Velenje pa 31. 3. 1976 7.162 žensk, kar je uvrstilo občino Velenje na 11. mesto v SRS po številu zaposlenih žensk. Odstotek zaposlenih žensk znaša v primerjavi z vsemi zaposlenimi (19.240) nekaj nad 37 odstotkov. OSEBNIH AVTOMOBILOV je bilo 31. 12. 1975 v Sloveniji 270.732 od tega v velenjski občini 5.954, ki je s tem prišla na 13. mesto v republiki. TELEFONSKIH NAROČNIKOV je bilo 31. 5. 1977 1787, radijskih naročnikov (leta 1976) 9.239, s čimer je občina Velenje na 16. mestu v SRS ter televizijskih naročnikov (leta 1976) 9.049, s čimer je občina Velenje na 14. mestu v SRS. NETO OSEBNI DOHODEK NA ZAPOSLENEGA je znašal 4.249 din. 25 Spomenik NOB „Onemele puške" 3 Zdravstveni dom, lekarna 20 Knjižnica in galerija 6 Rudarski šolski center 24 Zimski in letni bazen 22 Rdeča dvorana, turistični biro 21 Avtobusna postaja, turistični biro m VELENJE - upravno, politično, gospodarsko in kulturno središče občine Velenje. Ima 23.000 prebivalcev in leži na nadmorski višini 398 m. Velenje je mlado in sodobno mesto. Novo Velenje je rastlo hkrati z razvojem rudnika lignita. Nastalo je iz urbanističnih načrtovanj, prilagojenih sodobnemu življenju, in ga ne obremenjuje tradicija. Mesto Velenje je resničnost želja in hotenj delovnih ljudi. Odprtost in sproščenost arhitekture mesta je odraz ljudi, ki so ga s svojim delom in načrtovanjem gradili. Odseva kulturo vsakdanjega življenja. o0 LEGENDA 1. Skupščina občine 2. Dom družbenopolitičnih organizacij, sodišče 3. Zdravstveni dom, lekarna 4. Posebna osnovna šoia 5. Osnovna šola Miha Pintar — Toledo 6. Rudarski šolski center 7. Gimnazija 8. Osnovna šola Gustav Šilih 9. Osnovna šola Anton Aškerc 10. Kino 11. Železniška postaja 12. Samopostrežna restavracija REK 13. Cerkev v starem Velenju 14. Grad, muzej 15. Hotel Paka 16. Milica 17. Ljubljanska banka. Služba družbenega knjigovodstva 18. PTT 19. Kulturni dom 20. Knjižnica in galerija 21. Avtobusna postaja, turistični biro 22. Rdeča dvorana, turistični biro 23. Gasilski dom 24. Zimski in letni bazen 25. Osrednji spomenik NOB „Onemele puške" 26. Kotalkališče 27. IV. osnovna šola 28. Skulptura Maršala Tita 29. Skulptura „Mejaši brez meja orožij" 30. Dijaški dom 22 velenje, otrok titovega obdobja Letos, ko slavimo 40-letnico prihoda tovariša Tita na čelo Komunistične partije Jugoslavije, njegov 85. rojstni dan in 40-let-nico ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije, smo tudi delovni ljudje in občani občine Velenje ustrezno obeležili to veliko obdobje zgodovine jugoslovanskih narodov in narodnosti, ki je globoko povezano z imenom in delom tovariša Tita. V teku teh štirih desetletij je Jugoslavija, po tem, ko je z lastnimi močmi izbojevala svojo svobodo in izvedla socialistično revolucijo, dosegla ogromen napredek v materialnem razvoju in v razvoju samoupravnih in socialističnih odnosov v družbi. Vzpostavila je popolno enakopravnost ter bratstvo in enotnost narodov in narodnosti, zgradila nov sistem notranje in zunanje varnosti na samoupravnih temeljih in dala velik prispevek k uveljavljanju politike neuvrščenosti, ki je danes tako pomemben dejavnik v boju za mir in za nove odnose med narodi. V vse te zgodovinske dosežke in zmage jugoslovanskih narodov in narodnosti v minulih štirih desetletjih je globoko vtkano revolucionarno delo tovariša Tita na čelu naše države in naše Partije. Tovariš Tito je izjemno priljubljen doma in v svetu, zato so mu delovni ljudje Jugoslavije izrazili ljubezen in pripadnost, tudi s tem, da so mu tretjič podelili Red narodnega heroja. Tudi delavsko središče Velenje, ki je otrok Titovega obdobja in ogledalo zgodovinskega boja delavskega razreda za vsestransko socialistično preobrazbo in nove medčloveške odnose, praznuje letošnje pomembne jubileje v duhu dela, sporočil in misli tovariša Tita. V ta okvir sodi tudi osrednja proslava na dan 25. junija 1977, posvečena odkritju veličastnega Titovega spomenika na Titovem trgu v Velenju — simbola vsega najsvetlejšega v zgodovini jugoslovanskih narodov in narodnosti. Mojstrska roka kiparja Antuna Augustin-čiča je po tridesetih letih še enkrat uresničila umetniško vizijo iz avnojskih dni v Jajcu leta 1943 in oblikovala lik človeka, borca, revolucionarja in ustvarjalca nove Jugoslavije — Tita. S tem spomenikom smo delovni ljudje in občani občine Velenje na svoj način obeležili pomembne mejnike v zgodovini jugoslovanskih narodov in narodnosti in dali svoje priznanje legendarni osebnosti tovariša Tita in njegovi celokupni ustvarjalnosti. V Velenju, dne 25. junija 1977 PREDSEDNIK Skupščine občine Velenje 2 Nestl ŽGANK . appBEPs*''^ - HHpfe ■ ■ ■ ■ -. „Tito, ogrnjen z vojaškim plaščem, v skorajda melanholični silhueti, ni modeliran kot zmagovalec; tedaj se je že tretje leto vojskovalo pod tveganimi okolnostmi in v negotovosti, ki jih vsak dan prinaša gveri-la. Tudi ta portret je nastal v neposredni bližini nemške armade, ko so bile nemške oklopne divizije oddaljene le nekaj kilometrov. Ta Augustinčičev Tito, v partizanskem plašču, ki je dvignil prapor odpora v zgodovinskem trenutku, ko so se vsi politiki naše domovine predali na milost in nemilost, ni prikazan v pozi komandanta na čelu svojih brigad. To je podoba človeka, ki mu je glava klonila pod težo skrbi, ki zamišljeno hodi po ozkem dvorišču trdnjave v Jajcu, kot je leta dolgo hodil v kaznjeni-ški obleki po dvorišču jetnišnic . . ." MIROSLAV KRLEŽA t na čelu kolone miru . . .Med bojem, ko je branil zemljo svoje domovine proti tujemu zavojevalcu, je neki pesnik — partizan označil Titov vpliv na svoje ljudi z močno enostavno sliko: „Tito gre na čelu kolone!" V sedanji novi epohi, ki ni več epoha vojne in uničevanja, temveč miru, predsednik Tito zopet gre na čelu kolone! .. . (Bolivijski predsednik Paz Estensoro, 1963) Središče tega lepega mladega mesta, ki je vzniknilo in rastlo z našo socialistično revolucijo, ste imenovali po predsedniku Titu. Za njegov petinosemdesetletni jubilej pa ste glavni trg oplemenitili in okrasili z veličastnim Titovim spomenikom, kot ga doživlja zamisel in mojstrska roka kiparja Augustinčiča. Tako ste Velenjčani naravno in simbolično povezali svoje življenje in delo, svoje žrtvovanje v NOB in ustvarjanje po partizanski zmagi, svoj gospodarski, kulturni in družbeni napredek z imenom človeka, katerega delo in življenje se je poistovetilo z življenjem in zgodovino naših narodov, z uspehi in zmagami delovnih ljudi socialistične Jugoslavije ter težnjo po svobodi ljudstev in narodov vsega sveta. Čeprav ni v navadi ljudstva, da bi postavljali svojim zaslužnim ljudem spominska obeležja še za časa njihovega življenja, pomeni vojskovodja—vojak, državnik—revolucionar komunist in humanist Tito osebnost izjemnih kvalitet, z izjemnim prispevkom revoluciji, partizanski zmagi, povojni socialistični izgradnji, predvsem pa z izjemno priljubljenostjo v množicah doma in po svetu. Tako vznikajo spomeniki po vsej naši domovini, ki jo ljudje imenujejo tudi Titova Jugoslavija. Tudi predsednik Tito ne more ravnati drugače, kakor da vsa ta številna priznanja sprejema kot priznanja svojemu ljudstvu, delavskemu razredu, zvezi komunistov, soborcem in sodelavcem, kajti „plodove vsega doseženega ni treba pripisati samo meni, pač pa vsej generaciji in tovarišem, ki so šli za menoj in se z menoj borili. Samo en človek ne more mnogo napraviti, naši uspehi so plod nas vseh skupaj." To so njegove besede ob osemdesetletnici. Sicer pa je to razpoloženje naših ljudi najbolje označil znani nemški novinar z besedami: „Še v življenju je Tito postal spomenik sam sebi, vendar spomenik, ki stoji na širokih", krepkih temeljih priznanja, spoštovanja in občudovanja, katera mu izkazujejo narodi Jugoslavije in ne samo komunisti." Vendar tako ne ravnajo samo naši jugoslovanski ljudje, ki so s Titom doživljali skupaj najhujše bitke za svobodo svoje dežele, kalvarijo vojne in veličastni vzpon Republike dela, tako o Titu govorijo in mu izražajo spoštovanje in čast narodi in ljud- stva po vsem svetu, kajti „dokler so na svetu ljudje kakor Tito, za ta svet obstaja tudi upanje", kot je zapisal danski književnik Wulf. Največji ljudje tega stoletja, no-belovci, umetniki, svetovni komentatorji, državniki, humanisti so že izrekli svojo oceno in izrazili občudovanje našemu predsedniku, primerjajoč ga s tistimi izjemnimi osebnostmi, ki so pomembno vplivale na zgodovino človeštva. Zapisali ali rekli so, da zanj ni stiske brez rešitve ali ovire, ki je človek ne bi mogel premagati - da je pokonci mož, ki ne sprejema življenja pasivno, pač pa ga poizkuša kot aktiven borec spremeniti. Pišejo o njegovi neverjetni energiji, saj je po izkušnjah in poznavanju razmer na vseh celinah med prvimi državniki, gotovo pa edini, ki je osebno doživljal in vplival na usodne odločitve v zgodovinskem prelomnem obdobju od oktobrske revolucije pred šestdesetimi leti do danes, edini, ki je štiri desetletja v ospredju svetovne politične javnosti. Pravijo, da vidi dlje od drugih in želi močneje od drugih — da voditelji največjih držav cenijo njegove analize in poslušajo njegov svet — da kljub visoki starosti ni obremenjen s starimi navadami in predsodki, da razume čas, potrebe in razmere sodobnega sveta in je močno povezan z rodovi, ki prihajajo. Pripisujejo mu lastnost hitrega odzivanja v težkih situacijah in prirojen posluh, kaj je prav in kaj narobe, naj bo politična, vojaška ali gospodarska situacija še tako zapletena. Omenjajo njegovo neposrednost, ljudskost in neverjetno močan vpliv na ljudi okrog sebe, v pogovoru ali na množičnem zborovanju. Vsako priznanje Titu tam daleč na azijskem prostranstvu, globoko v črni Afriki, v Evropi in kjerkoli drugod pomeni tudi priznanje Jugoslaviji, njeni samoupravni demokraciji, njeni zunanji neuvrščeni usmerjenosti. Šef angleške vojaške misije pri vrhovnem štabu in Titov prijatelj Maclean se je tako izrazil o Titu: ,,Če je kdo otrok našega stoletja, potem je to Josip Broz Tito. Človeku je Tito lahko všeč ali ne. Nekaterim ni všeč. Človeku je dvajseto stoletje lahko všeč ali ne. Nekaterim ni všeč. Vendar gresta skupaj - ta človek in stoletje." Astronavt Armstrong, prvi človek, ki je stopil na Lunino površino, je vzdignil čašo za človeka, ki je pustošenje in vojno spremenil v ustvarjanje in mir. Med najboljšimi novinarji Evrope, Azije, Afrike, Amerike in Avstralije, ki so mu postavljali od prvega intervjuja v Drvarju maja 1944. leta do danes vprašanja o vsem, kar se je dogajalo znotraj Jugoslavije in po svetu pomembnega in usodnega, bi lahko izbirali oceno egipčanskega novinarja Hejkala, po katerem je Tito najizrazitejši simbol obdobja nacionalnih revolucij, socialnih revolucij, znanstvene revolucije, epohe stalnega nemira in skrbi za mir. Znani komentator Sulzberger pa je napisal, da je Tito preživel ostre boje z Nemci in hud spor s Stalinom in da tega ni samo preživel, ampak pri vsem tem ohranil tudi neokrnjeno ljudskost. „Tito je poln moči in energije in hkrati, o tem sem prepričan, tudi srečen človek." Italijanski pisatelj Moravia je zapisal: „Ko se je Tito rodil, so obstajala nemško in avstrijsko cesarstvo v Evropi, otomansko in kitajsko cesarstvo, francoska in britanska kolonialna cesarstva. Cesarstvo je beseda. ki pomeni trdnost, moč, razsežnost. Vendar teh cesarstev danes ni več, a Tito je eden tistih, ki so največ prispevali k temu, da so izginila. Titovo življenje ni pomembno samo zaradi tega, ker je mnogo napravil, temveč tudi zato, ker je to napravil v tako dolgi časovni razmaknjenosti. Zgodovina se je poistovetila z njegovim življenjem. „Skender Kulenovič je izrazil naslednje misli: „Mi nismo malikovalci. Vendar priznavamo in ljubimo velike osebnosti napredka. Tito je zbral okrog sebe naše sile napredka. Tito ni mit. Je živ človek, blizu preprostim ljudem, vsem dostopen s svojimi človeškimi lastnostmi, ki jih ne zavija v mistične tančice."Zambijski predsednik Kaunda pa je spoznal Tita kot socialista, ki daje socializmu humani obraz in ki mu je vrnil tisto dostojanstvo, ki ga človek zasluži. Vse to, kar smo na tem mestu zgoščeno in dobesedno navedli, dokazuje izredno veliko odmevnost, ki jo ima Titovo delo in življenje na vseh celinah tega sveta in v vseh slojih od plebejskih množic, ki životarijo v siromaštvu, do najbolj slavnih državnikov, politikov in znanstvenikov. Posebej me je zanimalo, kako predsednik Tito sam ocenjuje vse te izjave o sebi, kaj sam misli o sebi in svojem delu. Kadar Tito govori o sebi, je to vedno povezano z izredno zanimivimi (spominskimi) izseki iz njegovega bogatega življenja in hudih preizkušenj, vendar so prisotne tudi besede, ki jasno izpričujejo njegov odnos do vloge osebnosti v naši revoluciji in v vseh revolucijah. Kakor v vsem, je tudi o tem vprašanju Titova misel kristalno čista in razumljiva. Naj navedem nekaj njegovih značilnih izjav. Na vprašanje, če kot marksist verjame v to, da imajo ljudje kot Lenin vpliv na zgodovino, je Tito odgovoril: „Mislim, da imajo. Samo ne smemo pozabiti, da nobena osebnost ne more črpati moči in predvidevanja samo iz sebe, če nima ljudstva za seboj. Osebnost je lahko zgodovinska, če jo narod podpira, če ji omogoča vpliv." „Ne obstaja nikak titoizem." „Osebnosti imajo pomen, ki ga dobijo od spodaj, od ljudstva in ne od zgoraj." „V socializmu je nosilec razvoja človek." „Kdor ne spoštuje svoje zemlje in svojega ljudstva, ta ne more spoštovati tudi drugega." ,,Rad grem med ljudstvo. Če bi bil oddvojen od njega, ne bi mogel živeti." „Cilj vodenja je usmerjevanje tistega, kar je najbolj pozitivno. V Jugoslaviji ljudje sami vodijo družbene zadeve." „Ne verjamem v nadljudi, verjamem v človeka, ki zna zbrati ljudi in vplivati nanje, da bi skupaj z njimi sledili interesom ljudstva." Sekretarju sovjetske partije Hruščevu je povedal svoje stališče o napakah voditeljev: ,,Nobeden ne more trditi, da ni nikoli pogrešil. Nismo bogovi in med nami na zemlji ni bogov. Vendar, napake smo tudi popravljali. Zlasti vodilni ljudje morajo vedeti, da ne smejo naprej delati napak. Objektivne so le take stvari, kot je potres v Skopju in povodnji, vse drugov je bolj ali manj odvisno od ljudi. . . ,,Španskemu sekretarju Carillu pa je dejal, da se je treba učiti iz slabih izkušenj, da ne bi ponavljali istih: ,.Najnevarnejša stvar v socializmu je birokracija". Morda je prav ta, med voditelji držav in partij tako redko prisotna samokritičnost, nenehno preverjanje svojih stališč znotraj delavske avantgarde ter javno pred delov- 4 1. Strukturne spremembe v gospodarstvu, zaradi katerih se je dohodek prelil iz predelovalne v bazično industrijo, ki je občina Velenje nima, zaradi česar se je dohodek gospodarstva zmanjšal. 2. Težave na področju zunanjetrgovinske menjave, ki so vplivale na to, da ni bil dosežen plan izvoza za leto 1976. 3. Na področju dohodkovnih povezav med TOZD, DO in področji gospodarstva, ni bilo bistvenih premikov. Dejstvo je torej, da je bilo ustvarjenega premalo dohodka, neustrezna delitev tega dohodka pa je situacijo samo še poslabšala. Pri delitvi dohodka namreč ugotavljamo bistveno povečanje osebnih dohodkov (predvsem na račun prekomernega zaposlovanja) in zakonskih ter samoupravno dogovorjenih obveznosti. Vse to povečanje pa je šlo na račun zmanjšanja sredstev za sklade, predvsem za poslovni sklad. Zaradi tega je reprodukcijska sposobnost gospodarstva v tem trenutku eden osnovnih problemov. Nizka reprodukcijska sposobnost povzroča nizko stopnjo rasti, kar ima za posledico stagnacijo ali celo nazadovanje gospodarskega razvoja in družbenega standarda. Zato je pred celotno družbeno skupnostjo izredno težavna naloga poiskati vzroke zaradi katerih slabi reprodukcijska sposobnost in sprejeti ukrepe na vseh rav- neh, da se okrepi materialni položaj gospodarstva. Ko opisujemo položaj gospodarstva v občini tačas ne moremo mimo izgub, ki nastajajo v gospodarstvu. V letu 1976 je bilo v gospodarstvu 2.164 tisoč izgub, ki pa so bile ob koncu leta pokrite iz rezervnih sredstev. Tako nepokritih izgub v občini ni bilo. Vzroki izgub so v občutnem povečanju stroškov proizvodnje, v zmanjšanem povpraševanju ter v neskladju med cenami končnih izdelkov in cenami reprodukcijskega materiala. Seveda so za nastale izgube še nekateri drugi vzroki. Slabša je situacija v letošnjem prvem četrtletju, ko so izgube znašale približno 6 milijard starih dinarjev. Zaradi učinkovitega odpravljanja nastalih izgub bodo morale vse TOZD, ki poslujejo z izgubo, ugotoviti dejanske vzroke izgub in jih odpraviti. Izdelovanje sanacijskih programov in pokrivanje izgub najbrž ne daje trajne rešitve. Da bi zaključili razmišljanje o tem, kje smo in kje nismo realizirali naloge, zapisane in sprejete v srednjeročnem družbenem planu razvoja občine do leta 1980, je treba reči, da nekaterjh konkretnih nalog še nismo opravili in nam ostajajo kot dolg. Eno teh nalog pa bi kazalo vsekakor podrobneje opredeliti. V srednjeročnem programu razvoja smo zapisali, da moramo posebno pozornost nameniti iskanju novih programov, torej novih vrst proizvodnje. Predvsem gre za to, da že do leta 1980, zlasti pa po tem obdobju, vpeljemo nove programe, ki bodo nosilci gospodarskega razvoja do leta 2000 in še po tem obdobju. Z obstoječo industrijo, torej predvsem energetiko in kovinsko-predelovalno industrijo, ni mogoče trajno dosegati visoke gospodarske rezultate. Da bi dosegli takšne usmeritve in cilje, je potrebno mnogo več narediti na področju inovacijske in raziskovalne dejavnosti. Posebno vlogo bo pri tem vsekakor morala odigrati raziskovalna interesna skupnost. Strokovnjakov, ki bi se ob ustrezni organiziranosti morali lotiti takih nalog, je v občini dovolj. Ko bomo načrtovali dolgoročni gospodarski in družbeni razvoj v občini, ne smemo pozabiti na temeljni faktor razvoja, na delovno silo. Nikakor ne moremo pričakovati, da bomo tudi v bodoče lahko računali s tolikšno delovno silo izven občinskih meja, saj tudi sosednje občine načrtujejo svoj razvoj, pri čemer računajo na to, da bodo zaposlile domačo delovno silo. Torej nam ostaja intenzivno gospodarjenje z zaposlovanjem pretežno domačega prebivalstva. Osrednja naloga je torej iskanje takih intenzivnih vrst proizvodnje, ki bodo zagotovile nadaljnji družbenogospodarski razvoj občine v dolgoročnem obdobju. JANKO VOVK Velenje, 1977 21 načrti _ razvoja do leta 1980 Občina Velenje je v povojnem obdobju, zlasti pa po letu 1960, zabeležila izredno hiter družbeno-gospodarski razvoj. Da ne bi ponavljali že znanih dejstev omenimo samo to, da je ritem takemu razvoju dajala hitro se razvijajoča proizvodnja v rudniku lignita, po letu 1960 pa še posebej tovarna gospodinjske opreme Gorenje. Energetika in kovinsko-predelovalna industrija sta tako tvorili osnovo nadaljnjemu razvoju. Ob teh dveh so se razvijale še nekatere druge industrijske dejavnosti, ki ob terciarnih panogah in zasebnem sektorju predstavljajo zaokroženo gospodarsko celoto občine. Ko govorimo o razvoju občine Velenje v preteklem obdobju je treba reči, da je ta razvoj rezultat celovitega planiranja. To pomeni, da v občini ni bila posvečena skrb zgolj razvoju gospodarstva, temveč se je bolj ali manj uspešno razvijala tudi življenjska raven občanov v sodobno urbaniziranem okolju. Da bi si določno začrtali pot nadaljnjega razvoja je občina v letu 1974 sprejela svoj srednjeročni družbeni plan razvoja do leta 1980. Ta srednjeročni planski dokument, za katerega uresničitev so odgovorni vsi delovni ljudje, je postavil še bolj v ospredje zahtevo po celovitem načrtovanju. Zahtevo torej, da ni mogoče ločevati gospodarski razvoj od socialnega in prostorskega ali obratno. Že uvodoma je povedano, da se je občina Velenje zlasti po letu 1960 izredno hitro razvijala. Hiter razvoj industrije je pogojeval izredno rast družbenega proizvoda, pri čemer še danes industrija ustvarja preko 80 % družbenega proizvoda. Očitno je torej, da je občina Velenje izrazito industrijska občina. Narodni dohodek na prebivalca se je povečal od 3.517 dinarjev v letu 1961 na 43.116 dinarjev v letu 1974. Prebivalstvo občine se je v dobrih 25. letih podvojilo. Koncem leta 1948 je bilo v občini 15.843 občanov, leta 1975 pa že 31.700. Delež kmečkega prebivalstva znaša danes manj kot 9 odstotkov. Število zaposlenih se je v obdobju 1953 do 1976 povečalo za 4,9-krat, pri čemer je kar 40 % zaposlenih žensk. Iz teh nekaj podatkov je razbrati izredno močan razvoj, ki ga v tako kratkem obdobju ni zabeležila nobena občina v Sloveniji. Če se ozremo nazaj v leto 1973, ki je pomenilo začetek izvajanja srednjeročnega družbenega plana občine Velenje, poskušajmo na kratko ugotoviti, kako smo se v tem obdobju lotevali nalog in kako smo jih rešili. Treba je reči, da so bile naloge, sprejete v srednjeročnem razvojnem dokumentu, izredno težke. V razvoju gospodarstva smo še naprej dosegali velike rezultate, saj smo v obdobju 1973 do 1976 dosegli približno 10-11 odstotno realno rast družbenega proizvoda. Še naprej ima odločilno vlogo industrija, čeprav je v tem razdobju tudi trgovina dosegla izreden napredek in je po velikosti površin v samem slovenskem vrhu. Kaj podobnega seveda ne moremo trditi za gostinstvo, kjer že lep čas stagnira-mo in za storitveno obrtne dejavnosti, kjer celo nazadujemo. Četudi je v srednjeročnem družbenem planu razvoja občine do leta 1980 odločno zapisano, da se morata gostinstvo in turizem hitreje razvijati, na tem področju nismo kaj prida dosegli. V letu 1976 in v letošnjem letu pa je že bilo vloženega veliko truda, da se potencialne naravne in druge pogoje v Topolšici izkoristi v zdraviliško-rehabilita-cijsko-rekreacijske namene. Dela na tem projektu teko naprej. Se posebej boleče je za občino Velenje dejstvo, da na področju storitvenih dejavnosti, ki predstavljajo del malega gospodarstva, nazadujemo. Da bi vendarle tudi na tem področju dosegli določen razvoj, je občinska skupščina v letu 1976 sprejela srednjeročni program razvoja malega gospodarstva v obdobju 1976 do 1980. V tem programu so nakazane potrebe po razvoju najbolj deficitarnih storitvenih in ostalih dejavnosti, ki jih tako visoko razvita industrijska občina nedvomno potrebuje. Že uvodoma je poudarjeno, da je bila celovitemu, skladnemu razvoju občine posvečena posebna skrb. Pa vendarle danes ugotavljamo, da na področju razvoja družbenega standarda, predvsem pa na področju razvoja stanovanjsko-komunalnega gospodarstva, dokaj zaostajamo. Temu je kriva že prej omenjena izredna ekspanzija gospodarstva in s tem izredno hitro naraščanje zaposlenih, pa tudi znane težave v gospodarstvu so povzročile relativno stagnacijo pri razvoju te dejavnosti. Četudi je združeno delo izločalo iz dohodka in še daje velika sredstva, ni bilo mogoče slediti vsem potrebam na področju stanovanjske izgradnje. V obdobju 1973 do 1976 se je namreč zaposlovanje povečevalo po poprečni letni" stopnji 10 odstotkov, kar pomeni, da je bilo letno zaposleno na novo skoraj 1.500 ljudi. V tem obdobju bi tako morali zgraditi, če upoštevamo še primanjkljaj, skupno preko 3.000 stanovanj, kar nam pa seveda ni uspelo. Podobne težave se pojavljajo tudi na področju izgradnje objektov za družbene dejavnosti. Kasnimo pri izgradnji osnovnih šol, objektov za otroško varstvo, pa tudi že za zdravstveno varstvo. Premalo je sredstev, da bi izvajali programe izobraževanja, kulture in telesne kulture. Pri tem je potrebno omeniti, da združeno delo daje velika sredstva ze te namene, vendar pa gre velik del teh sredstev za solidarnost in vzajemnost za tiste občine v Sloveniji, ki ne ustvarjajo dovolj lastnih sredstev, da bi izvajale osnovno dejavnost. Velik del sredstev pa je namenjen seveda tudi republiškim SIS. Ko obravnavamo razvoj družbenih dejavnosti, se danes mnogokrat zaustavimo pri pojmu obremenjevanje gospodarstva, ki ga sprejemamo že kot nek fenomen naše sredine. Če se omejimo zgolj na obveznosti do občinske skupne porabe potem moramo priznati, da v tem primeru ne gre za obremenjevanje. Interesne skupnosti s področja družbenih dejavnosti sestavljajo svoje letne in srednjeročne programe razvoja. Te programe sprejemajo skupščine SIS, ki jih sestavljata zbor izvajalcev in zbor porabnikov, pri čemer tvorijo ta zbor delegati iz TOZD. Gre torej za to, da se uskladijo in sprejmejo v TOZD programi, v katerih so izražene potrebe po otroškem varstvu. izobraževanju, zdravstvenem varstvu, kulturi, telesni kulturi in socialnem skrbstvu. Če smo torej ugotovili, da take potrebe, ki izhajajo iz združenega dela, dejansko so, smemo potem govoriti o obremenjevanju gospodarstva? Sprejemljivo bi bilo torej vprašanje, ali ne porabimo vsi skupaj preko osebne in skupne porabe preveč družbenega proizvoda! Kdo in s katerimi sredstvi naj sicer te potrebe financira. Vloga občine kot družbenopolitične skupnosti je le v tem, da usmerja in koordinira vso ogromno delo, ki se pri tem pojavlja. Kljub vsem naštetim problemom pa analiza osebne, skupne in splošne porabe za leto 1976 v občini kaže na resolucijsko usmerjenost, saj so vse tri porabe v lanskem letu v občini (brez republiških obveznosti) zaostajale za rastjo družbenega proizvoda za več kot 10 odstotkov. Zaradi neusklajenosti programov republiških samoupravnih interesnih skupnosti se za letošnje leto sprejemajo občinski programi šele sredi leta, kar nadvoumno povzroča velike težave temeljnim organizacijam združenega dela. V bodoče bo potrebno o teh programih razpravljati takrat, ko bodo sprejemale TOZD svoje letne programe razvoja, to pa pomeni sočasno načrtovanje in usklajevanje programov temeljnih nosilcev načrtovanja. Ko je govor o izvajanju srednjeročnega družbenega plana občine, ni mogoče mimo dejstva, da smo se v letu 1975 in v začetku leta 1976 spoprijemali z velikimi težavami v gospodarstvu. Takšna neugodna gibanja so nedvomno tudi negativno vplivala na gospodarsko rast v občini. Zaradi slabe gospodarske situacije smo morali zavestno načrtovati nižjo gospodarsko rast v lanskem letu, ker bi plan sicer bil nerealno zastavljen. Treba pa je reči, da smo s tem zavestno načrtovali slabše rezultate kot smo jih sprejeli v srednjeročnem družbenem načrtu občine do leta 1980. Na neugoden rezultat je vplivalo več dejavnikov, od katerih moramo omeniti vsaj tri: nimi ljudmi svoje dežele, priznavanje možnosti za zmote in za to, da jih popravimo z iskanjem boljših rešitev in novih poti -morda je prav ta lastnost Tita, ki je hkrati tudi lastnost zveze komunistov, katere predsednik je štirideset let, eden prvih in temeljnih razlogov, da je jugoslovanska socialistična revolucija od svoje zmage naprej mlada, živa in dinamična, sposobna nenehno razširjati svoj vpliv na zavest množic, sposobna nenehno loviti korak s silovitim znanstvenim in družbenim napredkom sodobnega sveta in socializma kot perspektive človeštva. Med mnogimi spomini na srečanje s Titom me je osebno najbolj pretresel njegov odgovor velikemu revolucionarju Veljku Vlahoviču, ko mu je ta v imenu predsedstva partije in republike voščil za osemdeseti rojstni dan: „Veste, ni lahko človeku vrniti vse ono, kar je dobival. V svojem življenju sem dal največ, kar sem mogel, kar more človek dati. Vendar sem mnogo več dobil. Kajti nisem proizvod, da tako rečem, kakega ozkega okolja, ampak vse naše partije, vseh naših narodov. Ne pripadaš sam sebi, temveč narodu. In dolžan si dajati mnogo več, kot zmoreš. Nenehno te skrbi, da bi delal to, kar želijo ljudje, kar želi večina ljudi, kar je v njihovem interesu. Biti na funkcijah, to je težka stvar. Vsakdo mora vedeti, kaj je njegova dolžnost in da je tu zaradi ljudstva in ne ljudstvo zaradi njega." Iz povedanih drobcev - pravih biserov, ki izpričujejo Titovo povezanost s svojim ljudstvom, z množicami, z interesi narodov in hotenji delovnih ljudi in razreda, ki mu pripada zgodovinska vloga osvoboditve dela, iz tega mozaika besed in misli lahko oblikujemo celovito podobo Tita - komunista in humanista, državnika in človeka. Tito je ustvaril nov lik voditelja, nov način dela in vodenja pri krmilu socialistične države, novo odgovornost ljudskega tribuna edinemu suverenu, ki ga Tito priznava -delovnemu ljudstvu. „Za voditelja je zelo pomembno, da najgloblje občuti želje, interese in stremljenja ljudstev. Če nima tega intimnega kontakta, se odtuji ljudstvu, pa tudi ljudstvo izgubi zaupanje vanj. To je moja življenjska filozofija." In na drugem mestu: ,,Najdragocenejše, kar smo dali človeštvu, je to, da smo mu vrnili vero v preprostega delovnega človeka." Resnična socialistična družba mora pripeljati do osvoboditve dela, do osebnosti. To je osnovno, to je humanizem. Tito je z vsem svojim bistvom, s sleherno besedo, s svojo odprtostjo, ko razgrinja pred množicami svoja stališča in hkrati preverja njihovo pravilnost in odmevnost s svojo kritičnostjo do delavske avantgarde in do samega sebe, največji bojevnik proti kultu osebnosti, proti popačenemu delavskemu voditelju, proti birokratični samovolji in neodgovornosti, proti leaderstvu, ki se hoče dvigniti nad množice ali pa jim hoče ugajati z lažnimi predstavami o življenju in prihodnosti družbe. Titu in zvezi komunistov sta tuja demagogija in vzbujanje neuresničljivega pričakovanja ter dobri-kanja. Neizmerno je zaupanje tovariša Tita v moč ljudskih množic in zaradi tega je prav tako neizmerljivo zaupanje množic v Tita. Tak je Tito na čelu kolone miru in tak je bil tudi kot poveljnik na čelu kolone v 5 vojni. Bolj kot njegove velike in sijajne » >'•'' ' • * , 'i ' ' " ' • . i ■ ss®« 5siA r A zmage, je ljudstvu ostala v spominu njegova skrb za ranjence, reševanje starcev in otrok ter nešteto anekdot, ki so postale legenda o moči in veličini osvobodilnega boja in ljudske revolucije socialistične Jugoslavije. Ko razmišljamo o tem velikem človeku, na katerega smo ponosni, se hkrati zavedamo, da so z njegovim imenom, ugledom tn slavo povezani tudi ime, ugled in slava naše socialistične revolucije, naše partizanske zmage, socialističnega samoupravljanja in neuvrščene svetovne politike narodov in ljudstev vsega sveta. Tako kot je umetnik z mojstrsko roko izklesal lik svojega junaka v ateljeju, tako se je v borbi za staro pravdo na velikem partizanskem bojišču oblikoval herojski lik komandanta Tita. V njem in v komunistični partiji so množice videle tiste sile, ki so peljale k osvoboditvi človeka in njegovega dela, k cilju, h kateremu so težile skozi stoletja. „Njegova zasluga je naša čista vest pred zgodovino", je ob letošnjem Titovem jubileju dejal Josip Vidmar, »njegova zasluga je, da številni narodi vidijo v Jugoslaviji državo posebnega pomena v boju za pravico in mir na svetu in da je glas Jugoslavije spoštovan pri naših prijateljih in celo pri sovražnikih. Nobenemu sodobnemu državniku, pa naj upravlja večje države in silnejše narode, ni in nemara ne bo vtisnil tako globokega pečata, ki bi bil tako veren odsev najnaprednejših politično humanističnih idej našega časa, kakor ga je Jugoslaviji in nam vtisnil s svojo osebnostjo Tito." Titova pot ni bila lahka, kajti narodom ne svobode, ne drugih dobrin nihče ne poklanja. Na tej poti je bilo potrebno nenehno žrtvovanje in tveganje v težkih okoliščinah klerofašističnega nasilja v stari Jugoslaviji, v partizanskih časih pa je bil potreben pogum, da si pogledal smrti v oči. V mnogih dilemah smo iskali resnico drugje in odgovore drugače, kot je bilo zapisano v knjigah. Premagati smo morali mit Stalina, ki je z avtoriteto voditelja prve socialistične države na svetu zaviral kritično in ustvarjalno misel, hoteč sleherno aktivnost komunističnih partij podrediti enemu središču in interesom svoje velike države. Zavreči smo morali okostenele dogme o vlogi partije in države, zavarovati delavski razred pred lastno birokracijo, presekati spoj partijskih in državnih organov, ki je partijo spreminjal v prirepek tehno-kratskega monopola. Po vzorcu pariške komune in Leninovih sovjetov smo pričeli oblikovati državo v samoupravno skupnost in republiko dela. Na tej revolucionarni poti so mnogi žrtvovali življenja ali izgoreli v požrtvovalnem delu za družbeni in gospodarski napredek dežele. Posamezniki so tudi odpadli in odnehali. Ob Titovem vzgledu pa so se kovali in oblikovali dragoceni kadri iz vrst delavskega razreda in vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti, predani revoluciji in samoupravni demokraciji. In spet smo na pomembnem področju, kjer sta se izkazali moč in sposobnost Tita. Za velike zgodovinske osebnosti in voditelje držav velja nepisano pravilo, da se ob njihovi veličini težko uveljavljajo izvirna ustvarjalna misel in akcijske sposobnosti njihovih sodelavcev. To je ustvarilo ljudski rek: ,,Pod hrastom ne raste trava", in to je morda tudi eden od razlogov za mišljenje, da nastopi za njimi praznina ali pa udarijo na dan težnje, ki ogrožajo celotno življenjsko stvaritev voditelja. Tito je velik tudi v tem, da so ob njem in z njim rastli politiki, misleci in revolucionarji, da se je ob njem in z njim nenehno ustvarjal nov rod naprednih in sposobnih ljudi. In ne le to, v jugoslovanski politični sistem so bile na pobudo Titr in ZKJ zavestno vgrajene tudi posebne poti za kadrovsko pomlajevanje in varstvo revolucionarnih pridobitev. Jugoslavija je morda edina socialistična država na svetu, ki je ustavno omeji- la mandat za vse državne in politične funkcije. Poleg tega ob predsedniku republike danes deluje kolektivni organ republik in pokrajin — predsedstvo SFRJ. Vse to poganja vedno svežo kri v celotni organizem socialističnega samoupravljanja in naravno spreminja Titovo zgodovinsko osebnost v neprekinjen mandat, ki se ne more končati z življenjem Tita in Titove generacije, tistega rodu, ki je položil temelje Republiki dela in ustvaril ustavne pogoje za osvoboditev dela. To misel je predsednik Tito izrazil z naslednjimi besedami: ,,Napačno je mišljenje, da bo po smrti človeka vse krenilo navzdol. Pesnik Njegoš poje ,,Blago tome ko dovijek živi", kar pomeni, da je srečen tisti, ki je ustvaril za svoje ljudstvo nekaj vrednega, a ljudstvo ga bo ohranilo v trajnem spominu". Slovensko socialistično in delavsko gibanje s KPS in ZKS na čelu je bilo povezano s Titom v najbolj usodni preizkušnji za obstoj in perspektivo slovenskega naroda. Tako ni naključno, da se ustanovni kongres KPS časovno spaja s štiridesetletnim vodstvom tovariša Tita v KPJ. ,,lz teženj ustanovnega manifesta pa je zrastlo najveličastnejše revolucionarno gibanje v zgodovini slovenskega naroda — naša Osvobodilna fronta" (France Popit). Upravičeno smo lahko ponosni na prispevek slovenskih revolucionarjev in partizanskih komandantov ne le v ustvarjanju svoje lastne socialistične republike, pač pa tudi v graditvi jugoslovanske skupnosti narodov in narodnosti, pri oblikovanju programskih temeljev za notranji socialistični samoupravni družbeni razvoj in neuvrščeno svetovno perspektivo. Med pomembnimi najožjimi Titovimi soborci, sodelavci in prijatelji so bila in so tudi mnoga politična, znanstvena, kulturna slovenska imena: Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Miha Marinko, Franc Leskošek, Ivan Maček, Boris in Sergej Kraigher, Josip Vidmar, dr. Božidar Lavrič, Božidar Jakac in še mnogi drugi. Najpomembnejše pa je sodelovanje tovariša Tita s tovarišem Edvardom Kardeljem, ki ga lahko uvrščamo med najvidnejše marksiste delavskega gibanja v sedanjem boju za osvobajanje dela in človeka. Kardeljeva sposobnost za pravilno družbeno diagnozo in predvidevanja se je spajala s Titovo, z njegovimi bogatimi revolucionarnimi izkušnjami in neizčrpno energijo. Tako je skozi štirideset let neprekinjenega sodelovanja in zaupanja ustvarila sintezo in ob ustvarjalnem deležu številnih drugih Titovih sodelavcev in marksistov vseh naših narodov in narodnosti gradila današnjo enotno, programsko in akcijsko učinkovito zvezo komunistov, široko fronto socialističnih sil in družbeni sistem kot izvirno in edino možno in varno pot v jutrišnji svet. V najbolj zapletenem klobčiču družbenih protislovij je tako Tito na čelu ZKJ znal delovnim ljudem pokazati rešitev, otipljivo in na tak način, da so jo bili ljudje sposobni uresničiti. ,,Kdor jasno misli, tudi razumljivo pojasnjuje". Tita razumemo, ker govori nam vsem razumljiv jezik. V vsaki njegovi besedi so težnje in interesi delavcev, delovnih ljudi Jugoslavije, proletarskih in siromašnih množic sveta. Za njegovo življenjsko delo v polnem pomenu veljajo Tolstojeve besede, da so velika dela samo zato velika, ker so vsem dostopna in razumljiva. MITJA RIBIČIČ Tako pri nas v Jugoslaviji kot v drugih deželah je znano, da določene tovarne ali njeni proizvodi postanejo pravi pojem. Poznamo jih v vseh sredinah in med ljudmi vseh poklicev, v velikih mestih in najbolj zakotnih vaseh. To so fenomeni sodobne industrijske civilizacije, to je zaupanje potrošnikov proizvodom in proizvajalcem, to je kakovost, so številne podrobnosti, ki v spletu vezave dajejo pojem znanega, dobrega, priznanega. In takšno je GORENJE. Sestavljena organizacija združenega dela ima svoje delovne organizacije v treh republikah, servisne centre v 65 mestih Jugoslavije, s 15 tisoč zaposlenimi, in od tega nad tisoč serviserji, pride v sleherni kotiček naše domovine, tako s proizvodi kot s storitvami. Gorenje je še pravi mladenič. Prihodnje leto bo slavilo 25-letnico svojega obstoja.' Ime je povzelo po kraju svojega rojstva, vasi Gorenje. Neupogljiva volja, hotenje in enotnost sta vodila tistih 11 delavcev GORENJA, ki so verjeli, da je mogoče doseči cilje, katere so si zadali. 1953. leta so v takratnem GORENJU dosegli 8 starih milijonov dinarjev celotne-, ga dohodka, 23 let kasneje, 1976. leta pa že okrog 7 milijard novih dinarjev. Gorenje uživa danes, tako v domovini kot na inozemskem trgu, ugled in priznanje. Delež GORENJA v proizvodnji bele tehnike v Jugoslaviji je dokajšen, saj izražen v odstotkih pomeni za pralne stroje 74,9 hladilnike 58,3, zamrzovalnike 74,8, barvne televizijske sprejemnike 64,8, električne štedilnike 57,2 in podobno. Že samo te številke in delež v odnosu na proizvodnjo bele tehnike v Jugoslaviji so dovolj zgovorni argumenti. Poleg tega je GORENJE postavilo na jugoslovanski trg prvi domači pralni stroj tako, da je dandanes pralni stroj GORENJE v skoraj vsakem drugem gospodinjstvu v domovini. In k temu dodajmo še dejstvo, da GORENJE danes izvaža v 36 dežel svoje proizvode in to na vseh pet celin. Koncept GORENJA temelji na diverzi-fikaciji domačega in inozemskega tržišča, ki vsako zase terja diverzifikacijo proizvodnega programa. To je torej bela tehnika — celotni komplet gospodinjskih aparatov, kuhinjsko pohištvo, elektronika s televizijskimi sprejemniki — črno belimi in barvnimi, profesionalna elektronika, elektro-akustika, kmetijska mehanizacija, proizvodnja elektromotorjev in agregatov ter industrijska proizvodnja gradbenih elementov in stanovanjskih ter drugih objektov. Prav slednje predstavlja uspeh najsodobnejših gradbenih dosežkov in ekonomičnosti. Delavci GORENJA so se prvi v Jugoslaviji odločili, da podvojijo jamstvo za pralne stroje in televizijski zaslon. Že leta v posebnih laboratorijih preizkušajo sleherni sestavni del ter celotni proizvod. Prav to daje osnovo za najbolj poostreno kontrolo ka-ig kovosti. Ne le da s specialnimi testi prever- jajo sestavne dele, temveč se kontrola nadaljuje v celotnem procesu vse do samega kupca. Tako stroji za pranje perila opravijo medfazno in končno totalno kontrolo. Vsak član velike družine GORENJE je tesno povezan z delom in rastjo kolektiva. 15 tisoč članski kolektiv GORENJA ustvarja danes edinstven jugoslovanski koncept proizvodnje, saj so proizvodi Gorenja v celoti rezultat združenega dela. Če pogledamo na primer stroj za pranje perila, potem vemo, da se deli zanj izdelujejo v Prištini, v Subotici, Pančevu, Zagrebu. In prav v tej svojski .Jugoslovanski sestavi" dado posebni poudarek vprašanju kakovosti. Kajti, če ni kvalitete ni prodaje kot jo načrtuje kolektiv. Pri tem ne smemo pozabiti na skrb za osvajanje novih programov, ki morajo biti na nivoju vrhunske tehnologije. Toda kadarkoli govorimo o GORENJU, ne govorimo zgolj o hladilnikih, televizijskih sprejemnikih, zamrzovalnikih, malih gospodinjskih aparatih, kuhinjskem pohištvu, vseh vrstah štedilnikov, keramiki, kmetijski mehanizaciji, profesionalni elektroniki, elektromotorjih in še posebej o industrijski izgradnji prostorskih gradbenih elementov, temveč sodi GORENJE med tista podjetja, ki so se vključila v boj proti uničevanju človekovega okolja. Posebni in-ženering dela na številnih tehničnih rešitvah delikatnih problemov ekologije. In ta- ko je po nekajletnem trudu končno uspel eden največjih podvigov pri boju za človekovo čisto in zdravo okolje, in sicer biološko zdravljenje jezera Palič, ki je pred dnevi znova oživelo v vsej svoji lepoti. Zakon o združenem delu ureja nove odnose v gospodarskem in družbenem življenju, zato tudi v GORENJU v določeni meri preoblikujejo medsebojne odnose. Tudi med njihovimi temeljnimi organizacijami, ki so organizirane v SOZD GORENJE obstoje namreč dejanski prihodkovni odnosi, ki temeljijo na ustvarjanju skupnega prihodka. Ti odnosi so doslej temeljili na posameznih tehničnih, finančnih in tržnih razmerjih, premalo pa na kompleksnosti odnosov, medsebojni soodvisnosti v rezultatih dela, skratka na tistih elementih, ki jih omogoča sam sistem oblikovanja skupnega prihodka. S tem ko Gorenje urejuje skupni prihodek kot osnovni element medsebojne povezanosti gospodarskih subjektov, se pravzaprav zaveda, da je takšno oblikovanje naših ekonomskih odnosov logičen izraz dosežene stopnje družbenih odnosov v naši socialistični družbi, ki temelji na družbeni lastnini proizvajalnih sredstev in so takšni odnosi le ena izmed stopnic do dejanske samoupravne uveljavitve naše družbene skupnosti. JOŽE KLANČNIK J' lornhinal Enotno delovno organizacijo Rudarsko elektroenergetski kombinat Velenje, REK Velenje, so ustanovile 5. marca 1974 temeljne organizacije združenega dela bivšega Rudnika lignita Velenje in Termoelektrarne Šoštanj. V delovni organizaciji REK Velenje združuje danes svoje delo nad 6000 delavcev v glavnem pri proizvodnji lignita, električne energije in elektro-stroj-ne opreme. In izkaznica „REK" za leto 1977: 4,500.000 ton lignita ali 70 % letne proizvodnje premoga v SRS; 2,426.000 MWh električne energije ali 40 % celotne proizvodnje električne energije v SRS; 3.000,000.000 din celotni dohodek REK-a! Vse to bo REK realiziral preko svojih 18 temeljnih organizacij združenega dela in delovne skupnosti skupnih služb. Razen proizvodnje lignita, električne energije in opreme, proizvajamo v TOZD-ih, ki so s svojo dejavnostjo neposredno ali posredno vezani na osnovne dejavnosti: TOZD — Zunanji obrati, TOZD — Plastika in zaščitna sredstva, TOZD — Družbena prehrana in gostinstvo, TOZD — Avtopark, TOZD — Proizvodnja gradbenega materiala in TOZD — Tiskarna - še izdelke iz plastike s potrebnim priborom, zaščitna sredstva, gradbeni material iz elektrofilter-skega pepela in nudimo gradbene, lesarske, transportne, gostinske, tiskarske ter v DSSS tudi projektne in podobne storitve za domače in tuje naročnike. Najstarejša izmed dejavnosti REK-a je rudarska, ki ima prve začetke že pred več kot 200 leti. Sedanji rudnik pa je v letu 1975 slavil svojo stoletnico. Skupne rezerve premoga v nahajališču so ocenjene na okoli 700,000.000 ton, od česar bi se moglo od danes dalje še dejansko odkopati vsaj 300 milijonov ton, čeprav jih je danes priznanih kot pridob-Ijivih le okrog 200 milijonov ton zaradi še nerešenih rudarskih problemov odkopa-vanja (voda, pritiski). Največja letna proizvodnja lignita pred letom 1945 je znašala leta 1940 v stari Jugoslaviji 242.420 ton in leta 1942 - pod okupacijo 322.630 ton. Po osvoboditvi se je proizvodnja neprestano strmo dvigala, kar je razvidno iz sledečih podatkov: leto ton/leto ton/dan delavnikov 1945 1955 1965 1975 1976 182540 1116500 3472770 4265000 4400000 617 3489 11461 14674 15051 296 320 303 290 2/3 292 1/3 Torej so v dvajsetletnem povojnem obdobju velenjski rudarji za več kot desetkrat povečali letno proizvodnjo nad največjo letno iz vseh prejšnjih obdobij. Po današnjih ocenah rudarskih strokovnjakov je maksimalna zmogljivost rudnika letno okrog 4,700.000 ton, kar bi morali po načrtu doseči že prihodnje leto, se pravi leta 1978. Proizvodnjo električne energije, za katero so najprej uporabljali takoimeno-vane odpadne vrste drobnega premoga, pa je dejansko narekovala transportna šibkost nizkokaloričnega lignita in vse večja potreba po kvalitetni električni energiji. Začetek proizvodnje električne energije v Šaleški dolini sega v leto 1905, ko je začel trofazni generator moči 150 KM dajati energijo za ventilatorje in razsvetljavo v jami in bližnji okolici Velenja. Leta 1929 je pričela obratovati velenjska elektrarna 2000 kW Leta 1935 je začel obratovati nov agregat v Velenju moči 5250 kW V letu 1955 je imela TEŠ Velenje instaliranih skupaj 7,25 MW Leta 1956 sta začela v Šoštanju obratovati 2-30 MW I. faza 60 MW Leta 1960 nov agregat 1 x 75 MW II. faza 75 MW Leta 1972 nov agregat 1 x 275 MW III. faza = 275 MW Leta 1978 nov agregat 1 x 335 MW IV. faza = 335 MW Po letu 1978 bo imela TE Šoštanj instaliranih skupaj 745 MW Skupno bodo termoelektrarne v TEŠ lahko proizvajale letno 3.850 GWh in pri tem porabile letno skoraj 4,5 milijonov ton lignita. In kakšna je perspektiva? Po programu mora REK od 1978. leta naprej letno proizvesti: 4,700.000 ton lignita 3.850 GWh električne energije. Potrebe Slovenije po energiji so seveda mnogo večje, posebno še v bodočnosti, vendar nam zaradi omejenih zalog lignita proizvodnje ni mogoče več povečevati. Dokončne kapacitete Šaleške energetske baze so 745 MW in za njeno polno obratovanje potreben lignit: 4,700.000 ton. Problemov, in to težkih, ne manjka: — pravočasno nadomestiti dotrajale in na varnostnih stebrih postavljene in porušene rudarske in ostale proizvodne objekte; — usposobiti ostale TOZD-e, da bodo lahko zadovoljevali povečanim potrebam proizvodnje energije; — povečati produktivnost z novo mehanizacijo na novo organizacijo dela v 42-urnem delovnem tednu; — zagotoviti primerno usposobljene strokovne kadre s šolami, domovi in ostalim standardom s tem v zvezi; — najprimernejše reševati odnosno rešiti vprašanje rudarskih škod odnosno oškodovancev in problemov v zvezi z njimi; — povečati iz ležišča pridobljene količine lignita z uvajanjem novih tehnologij rudarjenja pod vodonosnimi peski, plino-nosnimi področji in v povečanih pritiskih; — učinkovito reševati problematiko čuvanja okolja in rekultivacijo od rudarjenja poškodovanih površin; — in nenazadnje razmišljati o razvoju tistih dejavnosti, ki naj bi po končanem rudarjenju zaposlile sproščene proizvodne potenciale. Proizvodnih kapacitet energetskega kompleksa torej od prihodnjega leta naprej ne bomo več povečevali. Vendar pa bo treba v bodočnosti zbrati vse strokovne in finančne sile, ne le REK-a, ki je sam za reševanje vseh teh naštetih problemov preslab, temveč tudi združenih sredstev za energetiko SRS, da bomo zagotovili polno obratovanje celotne šaleške energetske baze, ki je in bo tudi v bodoče še vedno ključnega pomena za oskrbo Slovenije odnosno njenega gospodarstva z električno energijo. LUDVIK MALI 18 titovi obiski v velenju 19.8. 1958 Rudarsko Velenje je bilo 19. avgusta 1958 že navsezgodaj okrašeno s cvetjem in zastavami. Po cestah so hodili rudarji v slovesnih črnih uniformah in se zbirali pred Novim jaškom. Tudi drugi prebivalci Velenja in okoliških vasi, kjer se je naglo razširila vest, da bo prispel okrog 10. ure k njim predsednik republike, so prihiteli pred vhod novega jaška velenjskega rudnika lignita. Nekaj minut po deseti je prispela pred Velenje kolona avtomobilov s predsednikom Titom in njegovim spremstvom. Pred mestom so se postavili pred kolono štirje rudarji na motorjih in pripeljali kolono pred vhod v jašek. Ko je predsednik republike prispel na zbirni prostor pred novim jaškom velenjskega rudnika, je rudarska godba zaigrala himno. Predsednik Tito se je nato rokoval s podpredsednikom Zvezne ljudske skupščine, Francem Leskoškom-Luko, ki ga je tu sprejel. Zatem mu je tovariš Luka predstavil predstavnike oblasti in političnih organizacij ter direktorja rudnika Velenja, Nestla Žganka. V imenu velenjskih rudarjev sta pozdravila predsednika Tita Tone Močilnik in direktor Nestl Žgank, pionirji pa so mu za tem izročili šopek cvetja. Pionirki, ki mu je ponosno obljubila, da bodo velenjski pionirji postali dobri člani naše socialistične družbe, je predsednik z nasmehom odvrnil: „To pa res rad slišim!" V spremstvu direktorja rudnika, predsednika delavskega sveta in predsednika upravnega odbora si je predsednik Tito ogledal nekatere sodobne naprave rudnika, nato pa so mu v obratnem poslopju obrazložili nagli razvoj in modernizacijo rudniških naprav. Predsednik Tito se je zlasti zanimal za proizvodne in delovne pogoje, za investicije in stanovanjsko gradnjo, v središču pozornosti pa je bila življenska raven naših delovnih ljudi. Presenečen nad napredkom je tovariš Tito zapisal v spominsko knjigo: ..Presenečen sem nad vsemi uspehi naših delovnih ljudi. Na tolikšne uspehe so lahko ponosni ne le rudarji in inženirji, temveč tudi vsi naši narodi." TITO - 19. avgusta 1958." V kasnejšem pogovoru je predsednik Tito poudaril, da si ni predstavljal tolikšnega napredka. Med drugim se je tudi pozanimal, če prihaja v Velenje mnogo obiskovalcev. Nato je povabil k pogovoru še direktorja šoštanjske termoelektrarne in se zelo podrobno pozanimal za uspehe in težave termoelektrarne in tudi vseh hidrocentral v Sloveniji. Ob odhodu iz obratnih prostorov so rudarji poklonili predsedniku Titu simbolično darilo. Domačini, ki so ves ta čas ne-7 strpno pričakovali trenutek, ko se bo pred- ■■tSft ■*- n M sednik republike spet prikazal med njimi, so ga navdušeno pozdravili in pospremili do avtomobila. Predsednik Tito se je nato s spremstvom odpeljal k velenjskemu jezeru, kjer so mu v restavraciji pripravili zakusko, spotoma pa si je ogledal tudi novo rudarsko naselje. V restavraciji pri velenjskem jezeru se je zadržal nad pol ure. Ogledal pa si je tudi termoelektrarno v Šoštanju. 27. 8. 1962 Predsednik republike Josip Broz Tito s soprogo Jovanko je med obiskom v Sloveniji v družbi visokih slovenskih voditeljev obiskal Velenje 27. avgusta 1962. Kosila v hotelu ,,Paka" so se udeležili tudi člani izvršnega komiteja Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije Franc Leskošek-Luka, predsednik občine Šoštanj inž. Ludvik Mali, direktor velenjskega rudnika lignita Nestl Žgank in drugi. V hotelu „Paka" so ga obiskali zastopniki delovnega kolektiva velenjskih rudarjev ter predstavniki družbenopolitičnega in gospodarskega življenja. Ko se je predsednik Tito zahvalil za pozdrave, se je zadržal z gosti v daljšem razgovoru. Govorili so zlasti še o energetiki in njenem nadaljnem razvoju. ..Presenečen sem nad vsemi uspehi naših delovnih ljudi. Na tolikšne uspehe so lahko ponosni ne le rudarji in inženirji, temveč tudi vsi naši narodi." TITO - 19. avgusta 1958. Po kosilu sta pred hotelom „Paka" predsedniku Titu in njegovi soprogi izročili šopka cvetje naša znana atletska reprezen-tanta Olga Sikovec - Luncer in Milija Joco-vič. Ob tej priložnosti je tovariš Tito zaželel našim atletom obilo uspehov na bližnjem evropskem prvenstvu v Beogradu. Kasneje se je predsednik Tito s soprogo peljal z avtom skozi Velenje. 30. 8. 1963: ,,Sami nismo vedeli, kdaj je pred nami zrasla kot otipljiva fatamorgana velenjska pravljica. To mesto — park je izzvalo začudenja vseh, ki so se prvič srečali z njim. Strumno vzravnana četa rudarjev v svojih lepih uniformah je čakala ob vhodu. Po ogledu nekaterih strojev in odkopnega kompleksa, so se obiskovalci odpeljali proti mestu in mimo prelepih stanovanjskih hiš, ki so vzbujale izredno zanimanje." Takšen je bil začetek poročila o obisku predsednika Tita in soproge Jovanke v Velenju 30. avgusta 1963, ko je delavski svet velenjskih rudarjev na slovesni seji sprejel Nikita Sergejeviča Hruščeva za častnega člana kolektiva. Kolektiv velenjskega rudnika je sprejel visoke goste sredi velikih delovnih uspehov. Ta največji rudnik premoga v Sloveniji bo letos prvič v zgodovini svojega obstoja dosegel proizvodnjo 3 milijone ton lignita, kar je 15 krat več od predvojne letne proizvodnje. Po vojni so v Velenju investirali 15,4 milijarde dinarjev, kolektiv Velenja je za te investicije prispeval 6,8 milijarde din. Na velikem zborovanju na Titovem trgu v Velenju sta govorila naš predsednik Josip Broz Tito in prvi sekretar CK KP Sovjetske zveze in predsednik ministrskega sveta ZSSR, Nikita Sergejevič Hruščov. Predsednik Tito je v govoru 30. avgusta v Velenju med drugim dejal: „Prišli smo sem, da bi pokazali našim dragim gostom Velenje, kjer se lahko delovni kolektiv zares pohvali z lepimi uspehi, in da bi se srečali z vami. V tem, kar ste ustvarili tukaj, se lepo zrcalijo naši uspehi v socialistični izgradnji. Solšica. V dveh urbanih središčih, v mestu Šoštanju in v trgu Velenje, je živelo 2.383 prebivalcev. Naseljenost je bila v Šaleški dolini gostejša kot v celotnem slovenjegraškem okraju, v okvir katerega je spadala Šaleška dolina, kar opozarja na pomembno vlogo neagrarnega gospodarstva. Pred vojno je živela približno polovica prebivalstva Šaleške doline, ki je bila za tedanje razmere kar pomembno industrijsko območje, od neagrarnega gospodarstva. Vendar je treba poudariti, da se je znatni del zaposlenih pri velenjskem premogovniku in drugje ukvarjal hkrati s kmetijstvom. Številni delavci so imeli manjše kmetije ali kočlarije in so zaradi tega velenjski premogovnik često označevali za kmečki rudnik. Najpomembnejši industrijski podjetji sta bili: rudnik lignita Velenje s termoelektrarno; oboje je bilo last državnega erarja, in tovarna usnja v Šoštanju, katere uradni naziv je bil ..Tovarna usnja Franz VVoschnagg in sinovi, d.d. Šoštanj". Ob obsežnih gozdovih, ki so pokrivali nad polovico površine, je v Šaleški dolini nastalo tudi več manjših žagarskih in lesnopredelovalnih podjetij. Omeniti je treba tudi kar pomembno državno zdravilišče za jetične bolnike v Topolšici. Število zaposlenih delavcev se je spreminjalo in se je zlasti pri premogovniku v času gospodarske krize močno zmanjšalo, a v zadnjih letih pred napadom na Jugoslavijo je bilo pri premogovniku in termoelektrarni ter v šoštanjski usnjarni zaposlenih okoli 1.000 delavcev. Navedni podatki povedo, da je bila Šaleška dolina pred vojno kar pomembno delavsko središče, a da je imelo kmetijstvo, povezano z izkoriščanjem gozdov, kljub znatni industriji še pomembno vlogo. V času med obema vojnama je bila najmočnejša meščanska stranka v Šaleški dolini klerikalna SLS oziroma JRZ, ki je na zadnjih občinskih volitvah 193R. Ipta Hnhila vsfi šaleške občine v svoje roke in daleč največ odbor-niških mest. Pri rezultatih teh volitev pa je treba upoštevati pritisk režima in razmeroma veliko abstinenco, saj je na volišča šlo le 61,6% volilnih upravičencev. Pri skupščinskih volitvah 1938. leta je bila abstinenca manjša, a še vedno znatna; volilo ni 25% volilnih upravičencev. Zmaga JRZ pa je bila na teh volitvah v Šaleški dolini večja kot v celotni Dravski banovini. Politični položaj se je po teh volitvah še spreminjal in še zlasti je naraščal vpliv revolucionarnih sil. AKCIJE DELAVCEV IN REVOLUCIONARNO GIBANJE V ČASU STARE JUGOSLAVIJE Pred napadom na Jugoslavijo je bilo v Šaleški dolini eno od pomembnejših žarišč revolucionarnega oziroma komunističnega gibanja. Prva leta po prevratu 1918. leta so bila tudi v Šaleški dolini čas revolucionarnega razpoloženja in vrenja, ki je prišlo do prvega pomembnejšega izraza ob praznovanju 1. maja 1919. leta, ko so rudarji in drugi delavci priredili veliko zborovanje. Povorka z rdečo zastavo je < iz -Velenja krenila proti Šoštanju in se v Druž-mirju srečala s povorko šoštanjskih delavcev. Zborovanje, ki so se ga udeležili tudi številni kmetje, se je zaključilo pri rudarskem domu. Po 1. maju je prišlo do novih akcij velenjskih rudarjev, aprila 1920 pa do največje stavke šaleških delavcev v času stare Jugoslavije. Tedaj so stavkali rudarji, delavci iz šoštanjske usnjarne, žagarski delavci iz Šoštanja in seveda železničarji na progi Celje — Velenje — Dravograd. V tem razgibanem času so se pričele med velenjskimi rudarji širiti komunistične ideje. Vpliv komunistov na velenjske rudarje je pronical tedaj predvsem pred sindikalne organizacije rudarjev. Potem ko je bila KPJ potisnjena v ilegalo, velenjski komunisti niso takoj ustanovili svoje tajne organizacije, ustanovili pa so podružnico Neodvisne delavske stranke Jugoslavije, ki pa jo je oblast tudi kmalu prepovedala. Prva ielegalna organizacija KPJ v Šaleški dolini je bila ustanovljena v Pesju spomladi 1926. leta. Spadala je v okvir partijskega okrožja Sever, ki je delovalo od 1926. leta do 1930. Člani 1926. leta ustanovljene komunistične celice so bili močno aktivni in so delovali tudi po uvedbi sestojanuarske diktature ter spomladi 1930. leta organizirali bivanje dela vodstva KPJ v Lokovici pri Šoštanju. Šaleška dolina je tedaj za kratek čas postala pomembno središče komunistične dejavnosti. Maja in junija 1930 je bila aretirana večina šaleških komunistov in partijska organizacija s središčem v Pesju je bila razbita. V zvezi z delavskim gibanjem do uvedbe diktature je treba omeniti, da so pri skupščinskih volitvah v dvajsetih letih (1920, 1923, 1925 in 1927) v tedanjih občinah Velenje, Škale in Šoštanj, kjer je živela večina delavcev Šaleške doline, delavske stranke dobile kar precej glasov, in sicer največ 1920. leta (822 glasov) in 1927. leta (445glasov). Bilo pa je dokaj več glasov za socialiste kot za komuniste. Vpliv socialistov na delavce je bil zlasti močan v Šoštanju. Iz vrst šoštanjskih socialistov je pred skupščinskimi volitvami, ki so bile februarja 1925. leta, izšla pobuda za skupni nastop vseh socialistov na volitvah, ki je naletela na precejšnji odmev pri socialističnih organizacijah v Slovnniii. a ni bila uresničena. V drugi polovici 1934 in v začetku 1935. leta je prišlo do obnove komunistične organizacije v Šaleški dolini. Bolj je šlo proti koncu stare Jugoslavije, močnejša je bila partijska organizacija. Prav v letih pred napadom na Jugoslavijo je bilo komunistično gibanje v času stare Jugoslavije najmočnejše. Ob začetku ponovnega vzpona komunističnega gibanja je postal Šoštanj najmočnejše središče komunistične dejavnosti v Šaleški dolini in je to ostal do konca stare Jugoslavije. Drugo središče je bilo v Pesju. Spomladi 1935 je bil ustanovljen partijski komite za Šaleško dolino, ki je kar uspešno pridobival nove člane in širil komunistične ideje. Ni mu pa uspelo, da bi v pomembnejšem številu vključil v partijske vrste rudarje in druge delavce. Vendar je obnovljena dejavnost komunistov kmalu prišla do izraza tudi med delavci. Komunisti so bili pobudniki dveh stavk, in sicer stavke v šoštanjski tovarni usnja julija 1935 in stavke delavcev, ki so gradili cesto Šoštanj - Črna avgusta 1935. leta. V času stavke delavcev šoštanjske usnjarne, ki se je končala z delnim uspehom, je večina prebivalstva in še predvsem kmetje in obrtniki, podpirala boj delavcev. Kmalu po tej stavki pa je bila v tovarni usnja revolucionarna dejavnost povsem onemogočena. Delavci, ki so pokazali količkaj razredne zavesti, so bili odpuščeni. Po partijski konferenci za območje okrajnega oziroma mestnega komiteja KPS Šoštanj, ki je bila maja 1940. leta, je bilo v Šaleški dolini okoli 4,5 % članov KPS. Pred aprilom 1941 je bilo v Šaleški dolini pet partijskih celic z okoli petintridesetimi člani KPS. Komunisti so delovali v številnih organizacijah in društvih, delovanje nekaterih organizacij in društev pa so v celoti usmerjali. Za njihovo delovanje in širjenje revolucionarnih idej sta biji pomembni organizaciji vzajemnosti v Šoštanju in v Pesju. Oblast je obe razpustila, in sicer najprej šoštanjsko. Komunisti so posvečali veliko skrb delovanju med mladino in v Šaleški dolini je zrasla močna organizacija Zveze komunistične mladine Jugoslavije. Sko-jevcev je bilo pred aprilom 1941 več kot članov KPS. Komunisti in skojevci so pripravili več kulturnih in drugih prireditev, na katerih so širili revolucionarne ideje in opozarjali na fašistično nevarnost ter izvedli številne akcije in še zlasti v letih 1938 in 1939 več akcij proti kulturbundovski peti koloni. Dva šaleška komunista sta odšla v Španijo in se tam borila proti fašizmu. Z naraščanjem števila komunistov in skojevcev je rastel pomen mestnega oziroma okrajnega komiteja KPS Šoštanj. V jeseni 1940 je bilo na šaleškem območju v Podkraju pri Velenju pomembno posvetovanje KPS - pri pripravi tega so sodelovali šaleški komunisti, že leto prej pa je bila na šaleškem območju okrožna konferenca SKOJ. Šaleška partijska organizacija je spadala v celjsko okrožje KPS. V času partijskih sestankov in konferenc spomladi 1940 je bilo ugotovljeno, da ima šaleška partijska organizacija slab socialni sestav, a je treba poudariti, da je bila kljub temu trdna in disciplinirana ter da je z raznimi akcijami hitro reagirala na širša in lokalna politična dogajanja. Predvsem pa je pomembno, da so iz njenih vrst izšli prvo-borci proti nacističnemu okupatorju in mojster- kipar antun augustinčič Pred nami je novo enkratno umetniško delo, rezultat številnih študij oblikovalca brona in kamna kiparja Antuna Augustinčiča, portret predsednika Tita. Ni zlahka brez vsakršne zmagoslavnosti in patetike portretirati dragega človeka, velikega revolucionarja, borca za mir in samoupravljanje. Pa vendar. Portret predsednika, ki ga odkrivamo 25. junija v naši občini, v našem mestu, je prav takšen, brez vseh odvečnih in lažnih zvišenosti. Oko umetnika je v bron ujelo trenutek leta 1943 v Jajcu, v času nevarne negotovosti, ko je bila vojna vihra na višku svoje zlo-česte moči. V vojaški plašč ogrnjen lik ni prikazan v pozi komandanta, ki zmagoslavno koraka na čelu svojih brigad. Daleč od tega. Pred nami je lik človeka, ki mu je glava klonila od težkih skrbi, ki z rokami na hrbtu zatopljen kroži med nevidnimi stenami grajskih zidov, kot je to delal že tolikokrat prej v političnih zaporih stare razsule Jugoslavije. Toda tu je tudi vsa odločnost in pogum naših narodov, revolucionarna misel in neizmerna želja po človeka vrednem življenju, po svobodi. Ko je veliki mojster Augustinčič leta 1943 ustvarjal osnutek za Titov lik, katerega inačica je tudi 6,28 m visoka skulptura predsednika Tita v Velenju, je bil že vrsto let kipar neizmerljive moči, cenjen širom naše domovine in preko meja. Je kipar skoraj grobega realizma, ki je že iz študentskih let ostal zvest naturalistični formuli in prav ta zvestoba mu je pomagala, da se sredi dvajsetih let, ko se je znašel na študiju v Parizu ni izgubil, kot številni drugi perspektivni mladi umetniki, v viharju na Mont Parnasseu porajajočih se novih umetniških stilov 20 stoletja. Čas med vojnama, poln kontrastov in zgolj navideznega miru do novega spopada, ki je svet pahnil še v večjo katastrofo, je bil čas, ko so razbita umetniška gibanja iskala nove poti. Toda Augustinčič ni stopil po poti plastikov eksperimentatorjev Gonzale-za, Moora, Marinia, Picasa in drugih v nove umetniške smeri. Ne, ostal je zvest stoletnim likovnim kriterijem in se držal / 7 Mongeovovega nasveta, da je spomenike potrebno prikazovati deskriptivno geometrijsko, vlivati pa jih po staromodnem zakonu, po katerem se izdelujejo topovi. V domovino se je zato vrnil bogatejši in bolj dorečen. V dolgih letih kasneje je svoj stil izven modernih manir, kjer je tu in tam opaziti sorodnost z Meštrovičem, izpopolnil do podrobnosti. Takšen je tudi Tito, ki stoji v Velenju. Novo, enkratno umetniško doživetje, portret človeka, revolucionarja, misleca, podoba naše samoupravne socialistične poti. Dolgoletna prijatelja in znanca predsednik Josip Broz-Tito ter mojster-kipar Antun Augustinčič, aprila 1977. leta pred galerijo Klanjec ■ Šoštanj Motiv iz Velenja 12 Velenje Šmartno ob Paki, tretje največje sred »če občine Velenje Rekreacijsko središče Va« Gorenje, rojetni kraj Gorenja, se zdaj ponaša s tovarno keramičnih ploščic Gorenje 13 Termoelektrarna Šoštanj, največji proizvajalec električne energije v Sloveniji Topolšica, kjer znova začenja z delom zdravilišče Tovarna gospodinjske opreme Gorenje Velenje