DANILO LOKAR, DVA UMETNIKA. Nova zbirka novel Danila Lokarja ni kakšno bistveno novo dopolnilo pisateljskega profila tega avtorja, ki je šele v zadnjih letih doživel intenziven stik z javnostjo in tudi odmev v nji. V knjigi so zbrane štiri novele, ki jih deloma že poznamo, saj so bile objavljene v našem revialnem tisku. Dve med njimi zajemata snov iz življenja našega znanega slikarja, pa tudi drugi dve sta nekje avtobiografsko obarvani, ena govori celo o začetkih Lokarjevega ukvarjanja z literaturo. In seveda je v vseh štirih novelah zapaziti tudi vse tiste značilnosti Lokarjevega pisanja, ki jih je bila kritika že omenila ob pretresu njegovih prejšnjih knjig.
Po izpovedni plati je v vsej zbirki gotovo najbolj zanimiva novela, ki je dala knjigi tudi naslov, se pravi Dva umetnika. V nji Lokar konfrontira dva umetnika: slikarja, ki si je z velikim trudom obdržal vero v svojo umetnost v Babilonu sveta, in damskega frizerja, ki doživlja uspeh za uspehom s kar se da največjo lahkoto in dobi kar nekam mimogrede drugo nagrado na tekmovanju v friziranju vsega sveta. Oba umetnika, slikar in frizer, sta tujca v Babilonu,
* Danilo Lokar, Dva umetnika. Cankarjeva založba 1965.
316
oba sta si ga izbrala za svoje prebivališče iz neke vrste idealističnih razlogov, a enemu je sojen nenehen življenjski boj za priznanje, drugemu pa naravnost nagel vzpon; tisti, ki doživi vzpon, je seveda frizer. In pri tem ko slikar razčlenjuje svojo življenjsko pot v Babilonu sveta (s tem metaforičnim imenom je seveda mišljen Pariz), se spominja bridkih časov svojega začetništva, vseh tistih trenutkov, ko mu je uplahnila vera vase, pa tudi tistih, ko je le videl, da je na pravi poti, V tej analizi pa je zaobsežen in dobro prikazan tudi slikarjev umetniški razvoj, njegovo umetniško dozorevanje (seveda v mejah njegovih možnosti); in to je verjetno najpoglavitnejša odlika novele, ki je drugače zasnovana in napisana precej nehomogeno, nestrnjeno in tudi nevznemirljivo.
Na Dva umetnika se navezuje tudi druga novela z isto temo, Narazen, napisana v obliki nekakšnih dnevniških zapiskov. V nji je izčrpneje prikazan slikarjev odhod v Babilon, vsa pričakovanja, ki so ga polnila ob odhodu, pa njihova dejanska, konkretna uresničitev. V opisovanju slikarjevega umetnostnega nazora je zaobseženo (tako je vsaj sklepati) tudi Lokarjevo lastno umetniško prepričanje, vendar premalo plastično in poglobljeno, čeprav so nekateri prizori te novele popisani umetniško dovolj zanimivo. Nasploh pa obe noveli posrečeno karakterizirata slikarjevo osebnost in sta tako zanimivi tudi s tega gledišča, še več, po tej svoji funkciji sta v slovenski literaturi zanimiv kuriozum.
Drugi dve pripovedi, objavljeni v pričujoči knjigi, Janezove pole in Pti-čarjeva žena, sta odmaknjeni od prejšnjega kompleksa (najbolj velja to za zadnjo). V Janezovih polah opisuje Lokar, kako se mu je prvikrat porodila misel, da bi začel pisati. Nato navezuje še iste namene svojega mladostnega prijatelja, ki je bil prav tako pisateljsko navdahnjen. Pisal je pole pesmi, od takih, ki so opevale pogled in smehljaj njegovega dekleta, do popolnoma lar-purlartističnih sverzokovstev«. V pogovorih z njim so se tudi Lokarju odpirali in razjasnjevali problemi o umetniškem ustvarjanju: »Moč besede, skrivnost besede, bogastvo dolge poti v življenju, vrsto rodov, kaj vem, preveč je bilo, kar sem oslutil« — kot sam pravi. Do drugačnega, a človeško v vsej knjigi najpomembnejšega, najdragocenejšega spoznanja pa je prišel avtor v zadnji noveli, v Ptičarjevi ženi, ki je med vsemi gotovo najbolj prečiščena in literarno dognana. V preprosti zgodbi o ženi, ki ni mogla imeti otrok, pa ji je zato spremenil mož hišo v ptičnico, polno najrazličnejših ptic, ki jo zdaj na bolniški postelji razveseljujejo, je Lokar najgloblje posegel v bistvo literature in tudi najbolj izpričal svojo pisateljsko moč.
Uvodna ugotovitev, da Lokarjeva knjiga pisateljskega lika svojega avtorja v ničemer nanovo ne dopolnjuje, s tem kratkim pretresom posameznih novel seveda ni demantirana, lahko pa zapišemo, da se razlikuje od prejšnjih Lokar-jevih knjig le po prepričljivosti njegovega pisanja, ki je to pot nekoliko manjša; vse druge odlike, med katere je zlasti treba šteti klen, svojski jezik, pa so v nji še vedno. Tako zbirka kljub precejšnji umetniški nevznemirljivosti vendarle ne pomeni upada Lokarjevega pisateljstva.
Borut  Trekman
317