316
Poučni in zabavni del.
Najnovejše o kraljedvorskem rokopisu.
Kakor ruskim učenjakom ne dajo mirovati nor-manski Varjagi in se bojujejo zdaj zanje, zdaj proti njim, tako imajo tudi Čehi — Kraljedvorski rokopis — ta gordijski vozel, katerega vozljajo vže skoro celo stoletje brez pravega vspeha. Koliko se je vže pisalo o pristnosti ali proti njej — tega češkega spomenika, ve vsakdo, ki se le količkaj zanima za znanstven in v obče duševen boj raznih narodov. Prvič so se začuli glasovi očitno proti pristnosti rokopisovi v petdesetih letih, dasi se je vže davno pred marsikaj pisalo, ki ni govorilo ravno zanj. Ta prvi boj je bil v nekem oziru najhujši, kajti bil je boj naroden, boj Nemcev proti Čehom. Max Biidinger in Jul. Feifalik sta bila moža, ki sta si upala očitno nastopiti proti rokopisu in sta skušala dokazati, da je podvrženo delo. Seveda Čehi niso mogli molčati in prva sta se oglasila brata Jožef in Hermengild Jireček se spisom: „Die Echtheit der K. H. kritisch nachgewiesen (Praga 1862). Boj je bil do malega končan — radi tega, ker je v tem letu umrl Jul. Feifalik. Zaključil ga je L 1867. spis: »Dejinikrž-lovsk6ho venneho mesta Dvora Kralovč nad Labem. K oslave pades&tlete pomžtky nalezeni rukopisu Krale-dvorskčho sepsal a vydal Antonin Konst. Vitak. V resnici sam slavospev!
Zanimivejši je bil vsekakor drugi boj, ki se je razvnel v 1. 1878, 1879 mej Čehi samimi in je bil radi tega tudi mirnejši. Proti pristnosti so se borili: Šem-bera, Vašek, zraven še Rus V. J. Lamanskij, Petruševid, Makušev, Jagic in od nekedaj Fr. Miklošič. Mej temi je bil Vašek prvi, kateri je v daljši razpravi pokazal da jezik Kraljedvorskega rokopisa ni prava staročeščina, kar seveda ni nikomur na um prišlo, saj so bile ravno na podlagi tega rokopisa pisane vse staročeške slovnice. Za rokopis so nastopili v mnogobrojnih spisih Jož. Jireček, Brandl,  Mašek,  Fr. Bartoš, Sreznevskij.
Dasi je vže leta 1867 pisal J. Hanusz v svojem delu „Das Schriftwesen und Schriftthum der bohm.-slav. Volkerstamme" st. 55 sledeče: »Znanje paleografije, primerjajočega jezikoslovja in zgodovine, dušeslovja in pesništva, je v naših dneh tako veliko, da moremo z gotovostjo reči: tako duševno-književno delo, kakor sta imenovana rokopisa, podvreči pred 50 leti je bilo nemogoče. Da, prva akademija more še dandanes razpisati nagrado na spis, ki bode podoben Kraljedvor-
317
flkemu in Zelenogorskemu rokopisu, pa nikdo ne bode te zaslužil! Dokler se pa kaj tacega ne zgodi, je nepotrebno govoriti o napadih pristnosti: beati Bohemi possidentes!" — vendar tudi ta perioda ni končala vsega boja, in kakor bodemo videli, vprašanje še danes ni rešeno — za mnoge. Seveda je bilo vprašanje za učenjake tujih neslovanskih narodov vže rešeno, ker so se skoro na podlagi svojih večinoma ne jezikovnih preiskav uverili o nepristnosti Kraljedvorskega rokopisa. Tako pišeta vže v L 1866 proti temu Feifalikin Oaston Pariš v Revue Critique II, 318—319 na podlagi njegove vsebine.
Kakor je Vašek prvi nastopal proti jeziku roko-pisovem, tako je naša zadnja ali tretja doba tega boja z nastopom Gebauerjevim poudarjala najbolj jezikovno stran. Gebauer, naprošen od nemškega slavista Aug. Leskiena, urednika dotičnega dela Ersch Gruberjeve enciklopedije, napiše članek z naslovom »Konighofer Handschrift", kojega čitamo v 38. delu II sekc. 54,231 do 54235. V tem sestavku poroča profesor Jan Gebauer o vsem, kar je o rokopisu vedeti treba kot takem in izrazi po mnogih ovinkih z nekako rezervo mnenje, — da je podvržen. Masaryk je o tem članku v časopisu: „Athenaeum" poročal in Gebauerja nagovoril, da bi o tej stvari še dalje pisal. Gebauer napiše zato za „Athenaeum" spis: „ Potreba dalšich zkoušek ruko-pisu Kralovšdvorskeho a Zelenohorskeho" L 1886. — S tem je boj z nova vzplamtel, posebno ko je izšel že dolgi Gebauerjev temeljito sestavljen spis; Unecht-lieit der Konighofer Griinsberger Handschrift (1887) v Jagičevem Archiv fiir slavische Philologie X—XI in pozneje „Poučeni o padelanyh rukopisih Kr&lovedvorskem a Zelenohorskem.
Gebauer je dobil mnogo pristašev, pa tudi mnogo nasprotnikov. Ž njim sta bila Goli, Knieschek, proti njemu so se borili večinoma zgodovinarji, politiki, kakor Tomek, Julijus Gregr, in taki jezikoslovci kakor so Kolousek, Zakrejs, Prusik, Bačkovsky. Ti so na vse različne načine skušali Gebauerja in njegove sobojevnike — v dolgih, v gladkem — (a druzega — nič) — jeziku pisanih člankih v „Narodn. Listih" „Osveti", „Čehu" — prepričati, da njegova ni prava, — skušali so ta boj razširiti tako, da bi tudi priprosto ljudstvo zvedelo, kedo je Herostrat čeških spomenikov.
Izšla je konečno še pesem „na čast" Gebauerju in Masaryku, ki ju je skušala kolikor mogoče osmešiti, njen naslov se glasi: „Nova pisen o hrozem sfal-fiovani pomatek, objevenšm skrze dve hvezdy českyh a vysokych škol Pražskih."
Ko niti kemična analiza prof. V. Šafafika Belo-houbka ni mogla ničesar dokazati in pristnosti do cela nič podpreti, so glasovi razven Zakrejsovega v v „Osveti" večinoma potihnili. Ker je ta zadni boj v prvi vrsti se opiral na jezik in so zagovorniki rokopisa do skrajnega časa upali, da jih bo rešil znani Martin Hattala, kar se pa ni zgodilo, — tedaj je bila
jedina nada vseh, ki bi bili radi videli rokopis pristen, jezikoslovec, koji bi se mogel vsaj nekoliko s profesor Gebauerjem meriti. In res — ta nada — je bila doktor Vaclav Flajšhaus, ki je napisal obrambo rokopisovo iz jezikove strani, in je izšla letos v rČasopisu Musea Kralovstvi Českeho stri 195—282 z naslovom „Boj o rukopisy" tudi poseben odtis 88 str.) Marsikdo, seveda ne jezikoslovec, si je mislil, no ta je pa posvetil enkrat Gebauerju in razkril, kaj ta mož zna! — Seveda je bil po precej učeno in natančno, vrhu tega pa vendar le grozno subjektivno pisanemu spisu, Gebauer prisiljen odgovarjati, kar je tudi storil, dasi nerad in z nejevoljo v „List. filologickyh" pod naslovom: wO nove obranš padelaneho rukopisu Kralovedvorskeho." (tudi posebni odtis 107 str.), kjer je napade svojega učenca Flajš-hausa, večinoma tako opovrgel, da smo ostali tam, kjer smo bili.
Dr. Flajšhausov spis postane nehote dokaz nepristnosti rokopisove. Oba spisa pa, Flajšhausov in Gebauerjev, kažeta, kaj vse more znanost storiti in pričata ob jednem, da onim, ki še sedaj niso uverjeni o nepristnosti rokopisovi, ne pomaga nobeno mazilo da bo za te ljudi treba še novih dokazov, novih spisov eksperimentov itd. Pa hvala Bogu, mej učenim svetom ni mnogo ali nič njegovih pristašev, tako da se moremo nadejati, da tudi ostali ne bodo »pri spoznanju resnice imeli otrpnjenega srca" — in se resnici sami upirali. Imenitnejši možje in pisatelji se ne sramujejo več priznati resnice tako n. pr. Jaroslav Vlček v svoji književni zgodovini Češkega naroda kraljedvorskega rokopisa niti ne omenja ne. Da se pravi o rokopisu se prepirati prazno slamo mlatiti, to je spoznal Gebauer sam, kateri se je zadnjikrat v ta namen potrudil pisati, dasi nerad. Njegovo pričeto delo, epo-halna historična slovnica češkega jezika (izšla sta do sedaj I, III1) je pač nekaj druzega nego prazno pričkanje za rokopis. Rokopis je pred desetletji storil svojo dolžnost, navdajal je narod s pravim narodnim ponosom, vzbujal je narodno zavest, katera ni pri nobenem slovanskem narodu tako hitro in mogočno vznikla kakor ravno pri bratih Čehih, — pripomogel je mnogo v to, da je Čeh sedaj prvi mej avstrijskimi narodi — in to ni mala, pač pa velikanska zasluga — bodisi, da je rokopis delo novejše ali starejše dobe.
J. K.