173 Glasnik SED 60|2 2020 * Franc Pevec, upokojeni pravnik; franc.pevec@t-1.si. Nekoč, ko še ni bilo traktorjev, je tovore vlekla v voz vpre- žena goveja živina. Če je hotel furman voziti voz ali vleči hlod, je moral živino vpreči. V ta namen je moral imeti naslednjo vprežno oziroma vozno opremo: • Telege, leseno okovano napravo, nameščeno na vratu obeh govedi, da sta lahko skupaj vlekla voz ali hlod. • Teležnika, ki sta bila na vsaki strani teleg in sta pre- prečevala, da bi se ju govedo rešilo in šlo po svoje. • Ajnik, ki je bil nameščen v luknjo na sredi teleg in v okovano štango voza, s katero je živina vlekla voz. Za furmana in njegov voz kot prevozno sredstvo so bile pomembne še naslednje besede: • Beseda žlajf je pomenila zavoro pri vozu, ki je delo- vala tako, da si moral žlajf zavrteti. • Beseda svora je pomenila glavno leseno vez med prednjim in zadnjim delom lesenega voza. • Beseda rajkl je pomenila lesen lahek tanjši drog, s katerim si s pomočjo verige obvezal tovor in ga s pomočjo rajkla, ki si ga vtaknil za verigo, zategnil in s tem zagotovil, da je bil tovor na vozu stabilen in se med vožnjo ni prestavil ali celo padel z njega. • Beseda šmir je pomenila črno mast, s katero si na- mazal prednjo in zadnjo os voza, na kateri so bila prednja in zadnja kolesa. • Beseda žrd je pomenila lesen dolg drog debeline ok. deset centimetrov, ki je preprečeval, da bi naložena krma ali slama med vožnjo padli na tla. Na predn- jem delu voza je bila žrd ob voz pritrjena z verigo, na zadnjem delu pa s štrikom – z debelo vrvjo. Brez govorice, ki jo je živina razumela, se ni dalo voziti. S to govorico je furman – voznik vodil živino, da je bila vožnja pravilna in varna. Govorico so sestavljale naslednje besede: • Besedi bji ali bju sta pomenili, naj gre vprežna živi- na, ki je stala, naprej. Med vožnjo pa je ta govorica pomenila, naj gre hitreje. • Beseda eja je pomenila, naj se živina ustavi. • Beseda štik je pomenila, naj gre živina nazaj. • Beseda ajc je pomenila, naj gre živina levo. • Beseda stija je pomenila, naj gre živina desno. Furman, ki je imel živino lepo naučeno, je med vožnjo uži- val, lahko je sedel na vozu in se le včasih oglasil oziroma pogovarjal z živino, ki je voz varno peljala po cesti. Prava milina je bilo voziti z izkušenimi voli. Ti so se obnašali za- nesljivo kot resnični profesionalci. Za vožnjo zahtevnih in težjih tovorov, oranje in vleko težkih hlodov so uporabljali le vole, za druge vleke pa tudi krave. Kadar je živina hotela opraviti malo potrebo, se je sama od sebe ustavila. V olom je, ker je bil njihov curek tanek, to vzelo tudi več minut, kravam pa je zadostovalo le nekaj sekund. Med daljšim postankom je živina prežvekovala. Do šprajcanja živine med vožnjo je prišlo, ko kakšen vol ali krava še nista bila vajena voziti voza in sta hotela iti po svoje. Živino so radi pikali obadi in muhe. Ob tem je živina ometala z repom in brcala z zadnjimi nogami. Poleg tega je z glavo in rogovi opletala levo in desno. Če nisi bil previden, si kaj hitro utrpel poškodbe. Še huje je bilo, če je živina naletela na ose. Takrat je zdivjala in voz se je prevrnil. Voz se je pogosto prevrnil tudi ob nepravilno naloženem tovoru. To se je neredko zgodilo zlasti pri prevozu suhe krme, včasih naložene tudi po tri metre visoko. Krma se je nakladala na seneni voz, to je dolg šestmetrski lojtrnik. Najprej so grabljice posušeno krmo pograbile v dve do enega metra visoki vrsti krme. Vrsti sta bili toliko vsaksebi, da je med njima živina lahko zapeljala seneni voz, na katerega sta potem moška, vsak v svoji vrsti krme, z lesenimi velikimi vilami krmo pazljivo metala na voz. Ko je bila krma zravnana z višino lojter na vozu, se je na voz povzpel tisti, ki je tam tlačil krmo, da jo je šlo na voz čim več. Moškim je bilo všeč, če je bilo to dekle, saj so potem raje delali in se zraven hecali. Moška sta začela krmo nakladati pri obeh prednjih vogalih voza, ki so jih imenovali peroti. Tisti, ki je na vozu krmo tlačil z nogami in grabljami, je moral paziti, da je krma na peroti celotni voz krme vezala kot vogelni kamen pri hiši. Moška sta vselej posebej glasno opozorila tistega, ki je tlačil krmo na vozu: »Glej, tu imaš perot! Dobro jo po- primi in poštimaj z grabljami, da bo dobro držala krmo!« Za prednjo perotjo se je vezajoče nakladanje krme nada- ljevalo vse do peroti na zadnjem koncu voza, podobno kot bi zidar zidal z opeko. Če je bil voz s krmo visok, je bilo takšnih vrst zidakov krme po deset eden vrh drugega. Živina je morala biti med nakladanjem in tlačenjem krme povsem mirna, drugače bi lahko tisti, ki je tlačil krmo, padel z voza. Če živina še ni bila vajena mirnega čakanja, je moral biti nekdo ob njej. Preden je voz, da bi se lahko nanj naložila celotna vrsta krme, med nakladanjem zapeljal naprej, sta moška na tleh opozorila dekle, ki je tlačilo: »Ahtaj se, gremo naprej!« Ko je bila krma na vo- zu naložena dovolj visoko, se je čez celotni voz s krmo položila lesena, deset centimetrov debela žrd, ki se je na ETNOGRAFSKE ČRTICE Kako se je nekdaj vozilo z vprežno živino Etnologija je povsod Franc Pevec* Glasnik SED 60|2 2020 174 Etnologija je povsod Franc Pevec sprednjem delu voza pripela z verigo, na zadnjem delu vo- za pa se je čvrsto napela in privezala s štrikom. Tako je žrd krmo, da ni spolzela z voza, čvrsto držala. Veliko veselja je bilo, ko se je doma z voza krma ročno metala z lesenimi vilami na skedenj ali senik, seveda če je bilo zraven dekle. Pogosto so morali to početi vsaj štirje: eden na vozu, drugi na skednju, tretji pa na gornjem delu skednja, kjer je bil še eden, ki je tlačil krmo – običajno dekle. Takrat se je pogosto slišal razposajen smeh. Živina je, ko je težke vozove, naložene s težkimi tovori, vlekla po globokih, jamastih, blatnih in strmih kolovozih, zelo trpela. Ob njih je trpel tudi furman, ki je moral znati spodbujati živino in preprečiti, da bi voz s težkim tovorom v klancu živino potegnil nazaj. Večkrat ga je bilo zaradi tega hudo strah. Neprijetno je bilo, kadar se je ulil dež in premočil furmana, živino in tovor. S pojavom traktorjev je vprežna živina izginila. V ožnje so postale udobnejše in hitrejše. Pa tudi bolj nevarne, kar dokazujejo občasne hude nesreče. Tako hudih nesreč pa nekdaj ni bilo. Rad se spominjam, kako so nas stari moški – očaki pred petdesetimi leti učili, kakšna je razlika med podokničarji, ledikstanarji in podvoglarji. Da bi to dobro razumeli in te običaje slovenske kulturne dediščine pravilno izvajali, so nas v te fantovske kulturne dejavnosti praktično vpeljali. Ko smo fantje šli ponoči pet pod okno dekletu, ki še ni imelo fanta, smo bili podokničarji. K dekletu smo pod okno prišli zvečer okrog desete, pozimi pa okrog devete ure. S podoknico smo želeli sporočiti dekletu, da jo fantje spoštujemo, cenimo in obožujemo. Tako smo izrazili željo, naj nam svojo pozornost nakloni do te mere, da bi se poz- neje odločila za enega izmed nas. Ko smo prišli pod okno, smo zavriskali in zapeli pesem: »Vse že mirno spava, vse že mirno spi, samo moje srce po tebi hrepeni …« Ledikstanarji smo bili takrat, ko smo šli fantje nevesti, ka- tere poroka je bila v cerkvi že oklicana, pet ledik stan. Pra- viloma je bilo to dva dni pred poroko. Ledikstanarji smo prišli k nevesti zvečer, poleti ob deseti, pozimi ob deveti uri. Ko smo prišli pod okno, smo zavriskali in zapeli pe- sem »Se boš omožila, svoj dom zapustila, stopila boš v za- konski stan …« Zatem so nas povabili v hišo in pogostili. Podvoglarit (voglarit) smo šli fantje na dan, ko je bila ne- vesta že poročena in je na obhajanju poroke zvečer na gos- tiji imela ob sebi ženina in svate. Na obhajanje poroke smo prišli zvečer ob enajstih. Najprej smo vriskali na vogalu hiše blizu okna, da so svatje, nevesta in ženin prisluhnili našemu petju in v ta namen odprli okno. Običajno smo zapeli pesem: »Mi smo se skupaj zbrali, sami mladi fanti- či, da bi še enkrat zapeli za to rajžo veselo. Pa na zdravje tebe ženin in nevesta ti, ki sta začela svet zakon uživati.« Po odpeti pesmi smo šli v hišo, v prostor, kjer so bili svat- je z nevesto in ženinom. Postavili smo se na sredo sobe, eden izmed nas je stopil naprej in povedal govor. Zatem smo zaprosili ženina in nevesto ter muzikante, da še zad- njič zaplešemo z nevesto, preden nam to pravico odvzame njen ženin oziroma zdaj že mož. To pravico nam je odvzel opolnoči, ko je z nevestine glave vzel kranjcelj (venček), in sicer ob petju pesmi »Venček na glavi se …« Ko so se muzikanti z nevesto in ženinom ter svati peljali na poroko, pa smo jih fantje na cesti pričakali z okrašeno šrango in opravili obred šranganja. Takrat smo bili šrangarji. Te običaje v moji rojstni vasi v Slatini pri Ponikvi ohranjajo še danes. Naj na koncu opišem zanimiv pripetljaj Tončka, ki je z nami podokničaril pri Miciki. Ko smo končali s podok- ničarstvom, smo se vsi fantje odpravili domov spat, razen Tončka, ki se je vrnil pod Micikino okno. Pod okno ga je vleklo, ker sta se z Miciko rada videla, vendar pa se med njima še ni nič zgodilo, še pošten poljub ne. Kar dolgo je trkal, da je Micika odprla okno in rekla: »Kaj pa delaš tu, Tonček. Spat pojdi!« ter zaprla okno. »O, spat pa ne grem. Še rada boš spet odprla okno,« si je rekel Tonček, začel hoditi okoli hiše in razmišljati, kaj naj stori. Potem pa je ob luninem siju pod kozolcem zagledal povezan škop sla- me, pripravljen za pokrivanje slamnate strehe. Takoj si je rekel: »Ho, to pa bo učinkovalo!« Zagrabil je škop, si ga posadil na ramo in ga odnesel pod Micikino okno. Potem pa je tako dolgo trkal na okno, da je Micika odprla okno in neprijazno rekla: »A ti nisem rekla, da greš domov?« »Že, že. Veš, prinesel sem ti pokazat nekaj zelo zanimivega,« je rekel Miciki in ji z roko pokazal na škop. »Kaj pa je to?« ga je vprašala Micika, ker ponoči ni dob- ro videla. »Pridi ven, pa ti bom pokazal in povedal,« je odgovoril Tonček. Potem pa se je zgodil čudež. Micika je iz radovednosti ob Tončkovi pomoči splezala skozi okno. Zatem ji je Tonček rekel: »Usedi se na to reč, ki sem ti jo prinesel, pa ti bom povedal, kaj je to.« Micika se je usedla na škop, Tonček pa ji je začel vneto in zapeljivo razlagati, kaj ji je prinesel. Med razlaganjem je Tonček z roko segel za svoj hrbet in na hitro odvezal škop tako, da se je sla- ma v hipu razletela, Micika pa je na hrbet padla na slamo, Tonček pa nanjo. In potem je slama frčala po zraku, luna pa je tako svetila, da je lahko Tonček občudoval Miciko v vsej njeni čarobni lepoti. Drugo jutro, ko so kosci šli mimo Micikine hiše, so se ču- dili in spraševali: »Le zakaj je nekdo to slamo raztrosil pod Micikinim oknom?« Micika in Tonček sta to vedela in nista nikomur povedala. To so ljudje izvedeli šele čez devet me- secev. Takrat pa sta bila Micika in Tonček že poročena. Razlikovanje med »podokničarji«, »ledikstanarji« in »podvoglarji«