Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70% Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija Lir 28.000 Letna inozemstvo Lir 40.000 Letna inozemstvo, USA dol. 30 Poštno čekovni račun: štev. 11234499 m M/ [ m Leto XXXVIII. - Štev. 4 (1884) Gorica - četrtek, 23. januarja 1986 - Trst Posamezna številka Lir 600 Ali nas Bog kaznuje? Zaupnica glede verouka Vsa Sev. Amerika govori o smrtonosnem virusu, zoper katerega še niso našli zdravila. Imenuje se po začetnih črkali AIDS, po naše nalezljivi upad telesne odpornosti. Omenjeni virus se širi s spolnim dotikom in napada človekove obrambne celice, ki združeno priskočijo na pomoč delu telesa, ko ga ogroža kaka bolezen. Virus AIDS pa obrambni sistem oslabi in uniči, ki ostane brez samoobrambe in končno podleže hitri in gotovi smrti. Bolezen se zlasti širi med homoseksualci In med ljudmi, ki si vbrizgavajo razna mamila v ožilje z okuženimi iglami. Pri teh dveh skupinah ima AIDS svoje domovanje, žal pa se lahko razširi tudi na druge, nedolžne. Edino pravo in učinkovito zdravilo bi bila korenita sprememba v zlorabi spolnega izživljanja. Sami vemo, kako je danes s tem. Spolnosti ali seksa, kot se to reče v krajši angleški obliki, je polno vse zasebno in javno življenje, polni so ga časopisi in televizija. Da bo pa zmeda in razvratnost na spolnem področju popolna, so se v zadnjih letih pojavili v organizirani in javni obliki še homoseksualci. Dokler so svoje nečedno in izrazito protinaravno nagnjenje skrito uveljavljali, niso povzročali moralnih in družbenih neprilik in napetosti. Sedaj pa se hočejo uveljaviti tudi v javnosti in terjajo priznanje svoje aktivnosti in da se njihovim odnosom da tudi zakonit pečat (npr. da so njihova razmerja enaka zakonskim skupnostim). In prav ti ljudje so priklicali nad človeštvo nov bič ali kot so včasih rekli »šibo božjo«. Narava, od Boga ustvarjena, ima svoje zakone in kadar se te začne teptati ali omalovaževati, se maščuje, ne da bi bilo treba Bogu posebej poseči vmes. V tem smislu sta se lani pogovarjala na te- levizijski postaji 4 v New Yorku poročevalec te postaje Pressman in zdravstveni komisar zvezne države New York Axelrod ter se vpraševala, kakšne ukrepe bi bilo treba podvzeti, da bi se to grozljivo širjenje AIDS-a omejilo, če že ne ustavilo. Zanimivo je, da sta oddaji dala značilen naslov: »Is God punishing us?«, kar bi se reklo po naše: »Ali nas Bog kaznuje?«. Tako se iz prijetnih freudianskih sanj v ZDA prebujajo socialni in šolski znanstveniki, ki začenjajo pozivati: mladini je potrebna spolna vzgoja! Tudi dosedanji zagovorniki spolne svobode prihajajo do spoznanja, da bo vendarle treba zgraditi jezove, ker bo sicer poplava nemorale potopila zahodno človeštvo. Koliko nadebudnih življenj mladih ljudi je zaradi tega uničenih, koliko splavov pri mladoletnih dekletih, koliko razdrtih družin zaradi prešuštvovanja, koliko spolnih bolezni zaradi spolnega občevanja vsevprek! Vsemu razbrzdanemu človeštvu bi bilo treba spet razglasiti in oznaniti deset božjih zapovedi, med njimi tudi šesto in deveto: ne prešuštvuj in ne želi svojega bližnjega žene! Ker ljudje Boga ne poslušajo več, pa tudi njegove Cerkve ne, ki ima v papežu najbolj pogumnega glasnika (medtem ko žal marsikje visoki cerkveni dostojanstveniki previdno molče in se teh pojavov ne upajo obsoditi), je Bog dopustil, da je nov virus na pohodu. Morda bo za človeštvo ta bič bolj učinkovit kot pa dokler je Bog le opozarjal: »Ni ti dovoljeno!« Tudi kazen je lahko zdravilna in zato zasluži naslov tiste televizijske oddaje v New Yorku: »Ali nas Bog kaznuje?« vso našo pozornost. In prav bi bilo, da si tudi sami na to vprašanje odgovorimo. (I. D. iv »Ameriški domovini«) Šesti pokrajinski kongres Slovenske skupnosti v Gorici V nedeljo 19. januarja letos je bil v konferenčni dvorani Palače Hotela v Gorici šesti pokrajinski kongres Slovenske skupnosti za Goriško. Udeležilo se ga je lepo število članov, somišljenikov, prija teljev in povabljenih gostov. Kongres je imel za geslo »Potrditi enotnost Slovencev na Goriškem za zaščitni zakon«. V tem duhu je potekalo zasedanje, s temi idealnimi smernicami je izzvenela beseda nastopajočih. Kongres je vsekakor pokazal na veliko zavzetost in prizadetost, ki danes vodi slovensko demokratično življenje v zamejstvu in specifično na Goriškem. Kongres SSk se je odvijal v bistvu v dveh delih. Prvi del je bil posvečen pozdravnim nagovorom številnih gostov, predstavnikov strank in javnih uprav ter poročilu pokrajinskega 'tajnika. Drugi del pa je bil bolj namenjen 'notranjemu strankinemu delovanju, razpravi, poročilu, volitvam pokrajinskega sveta in predlogom za spremembe statuta. Dala kongresa je začel pokrajinski predsednik Gradimir Gradnik, ki je poleg pozdrava udeležencem in gostom izrekel nekaj' splošnih misli o današnji vlogi SSk. Med drugim se je tudi spomnil dveh v zadnjem letu umrlih političnih delavcev. Predvsem podtajnika SSk Emila Valentinčiča, pa tudi pred kratkim umrlega ustanovitelja SDZ dr. Avgusta Sfiligoja in tu di vseh drugih, ki so delovali v okviru slovenskega samostojnega nastopanja. Nato je bil za predsednika kongresa izvoljen Mirko Špacapan. Na govorniškem odru so se zvrstili posamezni gostje in pozdravili .kongres ter mu zaželeli plodnega dela. Tako za stranke DC pokrajinski podtajnik Basso (prisotna pa sta bila tudi deželni tajnik Longo in poslanec iRebulla), za PSI Medeot, za PCI Bratina, za PSDI Bressan, za radikalce Jeussig, za SZDL Nove Gorice Tavčar, za SKGZ Primožič; za SSO je poslala pozdravno pismo predsednica Marija Ferletič. Svoj pozdrav sta prinesla še tržaški pokrajinski tajnik SSk Harej in deželni predsednik Dolhar ter občinski odbornik Lokar. Od javnih upraviteljev pa sta pozdravila pokrajinski predsednik Cumpeta in podpredsednik Fabbro. Sledilo je izčrpno politično poročilo pokrajinskega tajnika Marjana Terpina. V svojih izvajanjih se je dotaknil vse problematike, ki zadeva slovensko stranko: posamezna volilna obdobja, zaščitni zakon, organizacijsko delovanje v zadnjem obdobju, delovanje v večinah na pokrajini in občini, delovanje sekcij. Jasno je, da na tem mestu ne moremo povzeti poročila v celoti. Vsekakor je pokrajinski tajnik podal tehtno sliko dejanskega stanja v stranki, njene težave, upe in pričakovanja. Prav njegovo poročilo je bilo .potem izhodišče za politično razpravo. Spregovorili so nato predstavniki posameznih strankinih sekcij, in sicer Maks Gergolet (Doberdob), Benjamin Černič (So-vodnje), Karlo Brešan (Gorica), Božidar Tabaj (Štandrež), Renco Frandolič (mladina) Marjan Terpin — za nujno odsotnega Hadrijana Corsija — (Števerjan). Vnela se je .nato v drugem delu živahna, a pozitivna in konstruktivna debata, .v Katero je poseglo lepo število prisotnih članov stranke. Prav gotovo bi bila politična debata večkrat potrebna za kar se da uspešno reševanje pomembnih vprašanj- Sledile so volitve novega pokrajinskega sveta, ki bo na svoji prvi seji izvolil pokrajinsko tajništvo. Posamezne sekcije so v ta namen predlagale svoje kandidate. Na sporedu je bila še razprava o spremembah statuta. V ta namen pa je kongres poveril novi svet, da razpravlja o predlaganih spremembah. Kongres goriške SSk je bil vsekakor pomemben mejnik v našem marodno-po-litičnem življenju in bo dal stranki novega zagona. Kasneje spomladi bo še na vrsti deželni kongres slovenske stranke, ki bo prav tako moral odigrati važno vlogo v našem zamejskem političnem trenutku. ■Craxijeva vlada je še enkrat uspešno prebrodila nevarno krizo. To pot jo je povzročil protokol o pouku katoliškega verouka v državnih šolah, ki sta ga 14. decembra lani podpisala minister za šolstvo Falcuccijeva (DC) in predsednik italijanske škofovske konference kardinal Poletti. Ko je Falcuccijeva dala napotke za izvedbo tega protokola, je v laicističnih (beri: proticerkvenih) krogih završalo. Ne samo komunisti in drugi levičarji, temveč tudi številni poslanci in senatorji vladnih strank so nenadoma odkrili, da je omenjeni protokol »atentat« na svobodo mišljenja in izbiranja, da diskriminira neverne in pripadnike drugih ver, da vnaša skratka razdor v italijansko družbo. Tako je bilo v poslanski zbornici predloženih kar devet resolucij, ki so obsojale ravnanje Falcuccijeve in zahtevale njen odstop. Če bi prišlo do glasovanj glede posameznih resolucij, b.i se zelo verjetno zgodilo, da bi nastala nova večina v parlamentu (ob podpori komunistov in nrisov-cev), zato je smatral Craxi za najbolj pametno, da postavi vprašanje zaupnice vladi, reši ministra za šolstvo pred obsodbo, obenem pa s tem onemogoči glasovanje o (resolucijah. K temu stališču ga je primorala tudi zahteva glavnega tajnika DC De Mite, naj brani Falcucoijevo, ker bodo drugače odstopili vsi demokrščanski ministri. In vladna kriza bi bila tu. Glasovanje, poimensko in javno, je, kot je bilo pričakovati, vladi prineslo zmago. Prejela je 346 glasov, proti jih je pa bilo 231. Tudi liberalci, ki so se najbolj repenčili od vladnih strank, so glasovali za resolucijo -»iz tehničnih razlogov«, to se pravi, niso hoteli razbitja sedanje večine, a se z ravnanjem vlade niso strinjali. Zato tudi niso pristali na popravke, ki jih je vlada vnesla v zgoraj omenjeni protokol. Kot običajno pa je izrekla nezaupnico tako skrajna levica (komunisti, demokratski proletarci, takoim. »neodvisni«) kot skrajna desnica (MSI). Komunisti so se hoteli napraviti lepe in so izjavili, da če ne b,i bila postavljena zaupnica vladi, bi marsikateri popravek odobrili. In kaj je bilo spremenjenega v ministrski okrožnici Falcuccijeve? SPREJETI POPRAVKI Vpisovanje v otrošike vrtce, v prvi razred osnovne in nižje srednje šole se premakne od 25. januarja na 10. februar, do 7. julija pa je treba dati izjavo o izbiri verskega pouka. Šolska vodstva bodo mo- rala v tem času tudi odločiti, kaj nuditi v času verouka drugim šolarjem, ki se k verouku niso prijavili. Že pri 14 letih bodo ti šolarji lahko brez pristanka staršev odločali o svoji izbiri. Verouk naj bi bil prvo ali zadnjo uro, red se ne bo vpisal v redno spričevalo, ampak bodo prijavljeni k verouku prejeli ocene na posebnem listku. Poslanska zbornica naj naveže stike tudi z ostalimi verskimi skupnostmi v državi in se pozanima, kakšen verski pouk v šolah si želijo one. Znano je že, -da Valdeška skupnost (močna zlasti v Piemontu), odklanja verski pouk v šolah, pač pa si ga želi judovska. Italijanska škofovska konferenca se je zavila v previden molk, ni pa zadovoljna, da .je bila meja .ia osebno izbiro s strani šolarja porinjena na 14 let. Tudi Združene staršev (AGE) je že dalo izjavo, da je odločba parlamenta, da jim odvzame odgovornost za lastne otroke v starosti od 14 -18 let v nasprotju s členoma 29 in 30 italijanske ustave. »Ni prav,« je rečeno v njih izjavi, »da se odločanje o tako važni stvari prepušča mladoletnim v izvendružinskem krogu, kakor da bi se to staršev ne tikalo ali bi bili starši celo v nasprotju z lastnimi otroki,« Naj zato parlament pazi, kaj dela, saj je to lahko nov korak k cepitvi družinske enotnosti, saj obstaja sedaj še večja nevarnost, da bodo njih otroke pogojevala sredstva javnega obveščanja s svojimi ideološkimi in potrošniškimi stališči. Teden krščanske edinosti V zadnji številki lista pod tem naslovom ni omenjeno, da je predloge za letošnjo molitev v tednu krščanske edinosti pripravil Ekumenski svet Cerkve v Sloveniji. V jeseni leta 1984 so se zbrali v samostanu v Stični dva katoličana, dva pravoslavna, protestant in binkoštnik in so skupaj pripravili in izbrali besedilo za posamezne dneve v Tednu edinosti. Mnogi verski listi so to omenili, med drugim ti.di «L’Osservatore Romano«. ★ ■ Pr.vič po letu 1S45 ima srednjeameriška država Gvatemala svojega demokratičnega predsednika. V torek 14. jan. je v istoimenski prestolnici zaprisegel V. Cerezo Are-valo iz vrst gvatemalske Krščanske demokracije. Ta ima tudi absolutno večino v parlamentu (51 sedežev na sto). Italijansko vlado je zastopal zunanji minister Andreotti, navzoč pa je bil tudi glavni tajnik DC De Mita. Papež pri predsedniku republike Lani 4. oktobra je predsednik italijanske repubblike Cossiga v Vatikanu obiskal papeža Janeza Pavla II. Ta mu je v soboto 18. januarja v popoldanskih urah obisk vrnil. Po zasebnem razgovoru, ki je trajal 40 minut, je Cossiga kot gostitelj nagovoril papeža in poudaril, da so pravni odnosi med Italijo in Vatikanom dosegli pomembno zrelost, saj se razvijajo v duhu medsebojnega spoštovanja in svobode. Mnogo je k temu prispevala tudi italijanska ustava, ki jamči človekove svoboščine. Ta ustava sloni na načelih miru, svobode in pravice, ki so istočasno načela, ki jih vsebuje evangelij. Papež je s svoje strani opozoril na kulturne, moralne in verske značilnosti italijanskega ljudstva. Omenil je novi konkordat, ki priznava vrednoto verske kulture ter upošteva dejstvo, da je katoliška vera sestavni del zgodovinskega bogastva vsega prabivalstva. Cerkev, ki ni tuja prav nobenemu narodu, gleda s posebno pozornostjo na današnjo italijansko stvarnost, še zlasti pa na vprašanja, ,ki zadevajo delavski svet in zaposlitev. Izrazil jc tudi skupno zaskrbljenost zaradi terorizma, ki pesti Evropo in z njo tudi ita- lijansko območje. Potrebno 'je zato — po papeževih besedah —, da obstaja med Cerkvijo in državo zdravo sodelovanje, lojalnost in doslednost pri reševanju perečih zadev, saj to služi k napredku človeka in družbe. Zanimivo pa je, da oba sogovornika niti z besedico nista omenila zadeve poučevanja verouka, ki je pretekli teden razburjal italijansko javnost. Sv. oče o razdrtih zakonih V nedeljo 19. januarja popoldne je papež obiskal župnijo sv. Kajetana v enem rimskih predmestij in tam opravil večerno mašo. V pridigi je zlasti govoril o neuspešnih zakonih, ki so posledica potrošniške in uživaške miselnosti, nezvestobe, samoljubja, namerne sterilizacije, splava, zavračanja novih življenj in nepripravljenosti za žrtve, ki jih skupno življenje nalaga. Danes manjka tistim, ki se poročajo, čut za moralne vrednote in za življenje v družinski skupnosti. Premnogi ne verujejo več v možnost, da bi trajno živeli skupaj in zato odklanjajo cerkveni zakon, ki je neločljiv. Z vlakom iz Francije v Anglijo V severnofrancoskem mestu Lil'e sta v ponedeljek 20. januarja francoski državni predsednik Mitterand in britanska ministrska predsednica Thatcherjeva objavila, da sta se njuni vladi odločili izmed štirih predloženih načrtov za tistega, ki predvideva železniško povezavo Francije z Anglijo po predoru pod Rokavskim prelikom. Ta načrt se je izkazal za najcenejšega in najbolj hitro izvedljivega. Stal bo po sedanjih predračunih šest tisoč milijard lir. Dela bo izvedel francosko-britanski konzorcij »Channel tunnel Group - France Manche«, denar pa bo prispevalo 32 mednarodnih bank, med njimi Italijanska trgovinska banka s 35 milijardami lir. Zgrajena bosta dva vzporedna predora; vsak bo dolg 50 km. Od tega bo pod morskim dnom 37 km. Predor bo šel pod zemljo v globini 40 m, ponekod pa bo dosegel tudi sto metrov. Gradilo ga bo 19.000 oseb, dokončan pa naj bi bil spomladi 1993. Vlaki s hitrostjo 160 km bodo obe prestolnici, Pariz in London, dosegli v treh urah in četrt, posebni vlaki za prevoz vozil pa v štirih urah. Za ta načrt se je zlasti zavzemala Francija, medtem ko .je bila Vel. Britanija bolj za povezavo ceste in železnice. Vendar je cestna povezava tudi predvidena. Isti konzorcij ima pravico do leta 2020 zgraditi še cestni predor. Če tega ne bo storil, mu bo ta pravica zapadla. Kubanski diktator o veri Fidel Castro, ki že 25 let kroji usodo otoške države Kube in si je dolgo časa prizadeval izvažati svojo komunistično revolucijo v dežele Latinske Amerike, je zadnje čase postal bolj zmeren v svojih izjavah. K temu ga je predvsem privedel težavni gospodarski položaj dežele, posledica zgrešene revolucije. Castro išče zato sedaj pomoč na vseh straneh in tudi na Cerkev se je spomnil ob tem. Z brazilskim dominikancem Bettom se je razgovarjal o veri kar 23 ur. Pri tem je opozoril sogovornika, da ne ve o veri skoro ničesar in da ga verska in presežna vprašanja ne zanimajo. Pohvalil je vzgojo, ki jo je v mladosti prejel kot učenec Bratov krščanskih šol in jezuitov, danes pa občuduje delo usmiljenk, kakor tudi moč in ugled katoliške Cerkve. Rad bi se tudi srečal s papežem, katerega je povabil na obisk že leta 1979, ko se je vračal iz Pueble v Mehiki, vendar se je papež naredil gluhega. Castro priznava, da se na Kubi izvaja prefinjeno zapostavljanje kristjanov. »To je lepotna napaka na obrazu revolucije, ki ,jo bo treba popraviti,« je dejal. »V bodoče morata Cerkev in partija sodelovati. Če do sedaj tega ni bilo, so tega delno krivi kristjani zaradi svojih »zgodovinskih« stališč, delno pa tudi sama partija zavoljo svoje nestrpnosti. Mi — je še dejal — kristjanov ne sprejemamo v stranko, ker je katoličani niso podpirali. Vero so zlorabljali sovražniki revolucije, zaradi česar se je partija oprla le na lastne sile ter zahtevala od njih brezboštvo in izpoved marksizma leninizma. Vendar to, kar smo naredili mi, ne sme postati model za druge.« ★ ■ V Italiji se je pretekli teden pričelo novo sodno leto. Odprl ga je v Rimu glavni državni pravdnik kasacijskega sodišča Carlo Maria Pratis. Poudaril je neodvisnost sodstva kot osnovno vrednoto sedanje državne ureditve. Zagovarjal je svobodo sodnika, da odloča na osnovi zakona .in svoje vesti. Časnikarji, ki imajo sicer vso pravico do informiranja javnosti, naj bi istočasno spoštovali preiskovalno tajnost. Z zadovoljstvom je ugotovil, da je pojenjala notranja teroristična dejavnost, kar pa žal ni moč reči o dejavnosti tujih teroristov, predvsem z območja Bližnjega vzhoda. Italijani so se leta 1984 največ pregrešili proti tuji lastnini. Bilo je 1.318.000 prijavljenih tatvin, ostalih kaznivih dejanj pa 850.000. Ob koncu leta 1984 je bilo v zaporih 42.711 oseb (od teh 2.002 žensk), na sodno obravnavo pa je čakalo 27.320 jetnikov. TEM 00 TEOM Obnovitvena dela na Repentabru 25 let Sloifeiftika m Ko se peljete mimo Repentabra, vidite, da ob cerkvi in župnišču ne stoji več gradbeno ogrodje, ki je toliko časa oznanjalo, da so v teku obnovitvena dela. Trajala so zelo dolgo in zahtevala visoke vsote denarja, pa Se ni vse zaključeno. Še bo treba skrbi in dela ter denarja. Prosili smo zato salezijanskega duhovnika g. Toneta Bedenčiča, ki že devet let skrbi za repentaborsko župnijo, naj pove, kako je z deli. Zakaj so bila potrebna obnovitvena dela? Moj prihod na Repentabor sega v leto 1976. Poprej sem preživel že dve leti na Tržaškem dn to v Marijanišču. V tem času sem se tudi prvič srečal z Repenta-brom. Poprej nisem niti vedel, da obstaja. Osrednji slovenski človek je enostavno slabo informiran o dejanskem stanju na Tržaškem. Isto velja tudi na cerkvenem področju. Sicer pa velja to tudi za romarske voditelje, ki veliko raje obiščejo italijanska svetišča, ker so pač v Italiji. Repentabor je preskromen. Moje prvo srečanje z Repentabrom mi je ostalo v globokem spominu. Enostavno očaral me je, mene tujca, ki ga do tedaj nisem niti poznal. Niti slutil nisem, da me Miče in da bom čez čas prišel v okrilje njegovih zidov. Podroben pregled stanja celotnega kompleksa me je spravil kmalu na realna tla. Obupna slika propadajočega, lahko rečem narodnega, kraškega, verskega spomenika. Zamakalo je povsod. Strehe, stare nekaj stoletij, krite s skrlami so bile premagane. Zob časa je slavil zmago, pa ne samo nad stavbami, temveč tudi nad zavestjo zamejskega človeka. Ko sem sledil napoirom prejšnjega župnika, že pokojnega g. Želeta, sem opazil, koliko napora in prošenj je bilo vloženih. Vse, kar se je naredilo, je bilo le krpanje. K resni obnovi ni hotel pristopiti nihče. Zato ni čudno, da se je g. Žele bolehen umaknil pred to podrtijo. Tudi sam še zdaj stanujem na Opčinah, ker kljub vsem delom še ni vse pripravljeno za stanovanje. Kdo vam je pomagal z denarnimi sredstvi? Pred nekaj leti sem sprožil prek vseh časopisov in televizije široko gibanje za obnovo Repentabra. Spomeniško varstvo, ,ki je za to najbolj poklicano, se ni zganilo od leta 1977-78, ko so obnovili (in to zelo slabo, saj še vedno zamaka) srenjsko hišo poleg cerkve, je vse utihnilo. Potrebno je bilo zbuditi tako državne oblasti kakor slovensko javnost. Poslal sem tudi razne prošnje za pomoč. Kraška gorska skupnost je po dolgi debati odobrila 50 milijonov lir. Slovenski bančni ustanovi Hranilnica in posojilnica na Opčinah in Tržaška kreditna banka sta prispevali svoj dar, prva deset, druga pet milijonov. Povsod pa je vladal neki strah, da ne bi podprli preveč. To naj bo le spodbuda, da -bodo odgovorni nadaljevali. Začel sem tako z deli s štirimi milijoni na banki in 15 milijoni obeh osrednjih 'denarnih zavodov. 50 milijonov je bilo treba čakati zaradi birokratskih zapletov celo leto. iPri tem se je začela še druga stran zbiranja sredstev. Prostovoljni prispevki. Tu bi omenil akcijo skavtov, ki so pred vsemi cerkvami zbirali za Repentabor. Mnogi dobri ljudje so prispevali s svojimi denarnimi sredstvi, praiv tako tudi lepo število domačinov. Se posebej bi omenil skrite darovalce in darovalke, ki so mi mnogokrat prinesli denar prav v trenutku, ko sem moral plačati račune, a denarja nisem imel. Seveda ni bilo med njima nobenega dobro stoječega zamejskega človeka niti kakšnega podjetja ali podobno. Bili so to ljudje s skromnimi dohodki, in da je danes v glavnem urejeno, je nji- hova zasluga. Ko na ponovne prošnje tako na Opensko posojilnico kot na TKB za kritje strehe nisem dobil odgovora, sem se v sili zatekel h Cassa di Rispar-mio. Odobrili so deset milijonov, kar je zadostovalo, da smo končali kritje strehe s skrlami. Kdo je vodil obnovitvena dela? Načrt za obnovo je naredil Pavel Milič in prevzel vodstvo del. Statični izračun in nadaljnje vodstvo del je imel inž. Močnik. Gradbena dela je prevzelo podjetje Cergol. Električna dela je izvedel Stelio Rebecchi, mizarska dela podjetje Šuc-Ska-bar iz Repna, centralno kurjavo sta s prostovoljnim delom naredila Milan in Francko Ravbar. Seveda je celotno vodstvo in obnova bila na mojih ramah, kar me je poleg rednega dela izredno obremenjevalo. Lahko rečem, da mi je več časa vzelo iskanje sredstev kakor pa vodstvo del. Kaj ste do sedaj obnovili? Vse najvažnejše. Vse strehe na Taboru so nove in ponovno s skrlami krite. Videz starinskosti je ostal isti. Še posebno sem vesel obnove mežnarije, ki bo sedaj služila za župnijsko ciejavnost. V mesecu maju mislimo vse obnovljeno blagosloviti. V teku te naše obnove Repentabra je prišlo tudi sporočilo, da bodo Belle Arti obnovile streho cerkve. Z deli so začeli in jo lansko jesen tudi izvedli. Ali je šlo vse v redu? Hvala Bogu, da! Ves čas gradbenih del se ni zgodila nobena nesreča, čeprav je bilo delo izredno nevarno, še posebno ob podiranju ali ob sutnkih burje. Na kakšne težave si naletel? Edina in največja težava je bilo iskanje finančnih sredstev, vse drugo je bilo malenkostno. Kaj je treba še obnoviti? Temeljna obnovitvena dela so končana. To pomeni, da je zdaj narejeno le toliko, da se sedaj več ne podira. Nujno je pristopiti k drugi fazi del. Dati Repentabru zunanji lesk. Urediti notranjost cerkve, popravilo orgel, tlakovanje dvorišča in ureditev zelenic, utrditev obrambnih zidov, zlasti na nekaterih mestih, razsvetljava, da bi Repentabor bil vsaj odsev ponosnega svetišča na Vejni. Kdo naj vam še pomaga? So nekatere ustanove, ki so za to poklicane. To so Belle Arti in občina. (Nadalje vaščani, slovenske denarne ustanove. Še posebej bi se ta zahvalil Kraški gorski skupnosti, ki je pomagala in še priskoči na pomoč pri tej obnovi. Lani je ta ustanova dodelila 35 milijonov prek občine za obnovo obrambnih zidov. Kako komplicirano je to delo, naj povem, da bomo s tem denarjem obnovili le 7 do JO metrov zidu. Seveda denarja ne manjka. Če manjka, to pomeni, da manjika zavesti. Proti temu pa se ne da nič narediti. G. Tonetu želimo, da bi njegovo delo in skrbi obrodile stoteren sad! ■ Španija vse do sedaj ni imela diplomatskih stikov z Izraelom. Storila je to pretekli teden. Pogajanja o navezavi stikov so zadnje čase potekala v nizozemski prestolnici Haagu, kjer so se tudi zaključila. Španska vlada v priložnostnem dokumentu izjavlja, da je -treba priznati vse zakonite pravice palestinskemu ljudstvu, ki mu pripadajo, Izraelu pa zanika pravico do ozemelj, ki si jih je prisvojil v letu 1967. Toda tudi tako špansko stališče ni zadovoljilo arabskih voditeljev, ki so izrazili svoje nezadovoljstvo nad odločitvijo španske vlade, v Bejrutu pa je že prišlo do prve reakcije. Neznanci iz šiitskih vrst so ugrabili tri uslužbence španskega veleposlaništva v libanonski prestolnici in obenem postavili zahtevo, da se spusti na svobodo dva šiitska terorista, ki sta zaprta v Madridu. 6. SLOVENSKA TEOLOŠKA AKADEMIJA Papeški slovenski zavod, ki je cerkveno in civilno priznana pravna oseba, postaja magnet, ki privlačuje verne in -tudi druge narodno zavedne Slovence, kar velja v prvi vrsti za rojake v Rimu, ki se zbirajo v društvu 'Slomšek, ter je med njimi sedaj kar prek sto duhovnikov, bogoslovcev, redovnikov in redovnic. Posebno po zadnji vojni so Slovenci prišli na papeške univerze, kjer je sedaj kar 11 univerzitetnih profesorjev Slovencev. Vsakemu je lahko jasno, da ti profesorji niso samo zasebniki, ki poučujejo na visokih šolah, ampak so člani našega naroda s prav posebno odgovornostjo. Med razmišljanjem o tej odgovornosti z msgr. R. Klincem na vrtu Marijinih sester v Gorici je vzklila misel, da bi bilo dobro ustanoviti v Rimu slovensko akademijo in zbrati v njej vse univerzitetne slovenske profesorje z istim svetovnim nazorom. Iz zapuščine goriškega profesorja v ZDA dr. Alfonza Čuka je prišel prvi dar za bodočo ustanovo. Za 750-Ietnico ustanovitve mariborske škofije 10. maja 1978 je zamisel postala dejstvo, ker je v spomiin na ta važni datum devet slovenskih profesorjev .na papeških univerzah v Rimu podpisalo ustanovno listino Slovenske teološke akademije (STA). STA si je postavila nalogo, da bo pospeševala iskanje slovenskih dokumentov, ki so shranjeni v rimskih cerkvenih arhivih, med katerimi je seveda najvažnejši vatikanski tajni arhiv. Da ideja ni utopija, potrjuje uspeh dr. Jožeta Markuže, ki je našel v vatikanskem arhivu edini izvod Trubarjeve Cerkvene ordninge, spet drugi Ko sem z zanimanjem in tudi skrbjo sledil raznim razpravam, debatam in kreganju na državnih šolah, sem se večkrat spomnil na msgr. Marcela Laborja, ki je bil več let ravnatelj tržaškega semenišča in pozneje kanonik in župnik v stolnici sv. Justa. Izhajal je iz judovske družine, postal zdravnik in dober katoličan, se poročil, imel otroke, po smrti svoje žene pa stopil v bogoslovje in prejel mašniško posvečenje. Ob neki priložnosti sva v semenišču sedela pri kosilu in mi je razlagal, da se v svojih mladih letih ni zanimal za verske probleme in da je bil študij edina njegova skrb, še posebno na dunajski univerzi. Vprašal sem ga: »Kako ste pa prišli v stik s krščanstvom in katoliško vero?« Odgovoril je: »Na Dunaju sem večkrat slišal, da je bilo na univerzi precej hrupa glede Svetega pisma. Je kaj vredno ali ni? V meni se je vzbudilo zanimanje, da bi o vsem tem kaj zvedel. Tako sem vzel Sveto pismo v roke, ki ga do tedaj nisem poznal. In pisma sv. Pavla so mi prva odprla pot do Kristusa in do vere.« Ko razmišljamo, kako bi naše ljudi prepričali o potrebi verouka tudi na šoli, bi bilo skoraj najbolje svetovati ljudem, naj skrbno preberejo in premislijo, kaj vse nasprotniki imajo proti šolskemu ve- Koroškemu pisatelju Valentinu Polanšku (1928-1985) je leta 1981 Družba sv. Mohorja v Celovcu izdala in založila avtobiografski roman »Križ s križi« (386 strani). V njem Zdravko (tj. avtor) popisuje svoje podeželsko otroštvo in pa šolanje, najprej na Koroškem, a zatem — pod nemško okupacijo — na učiteljišču v Krainburgu (tj. Kranju). In na Gorenjskem se je dorašča-joči fant srečal z OF dn njenimi nasprotniki. Le-tem — vaškim stražarjem, plavo-gardistom, predvsem pa domobrancem — je pripisal krivdo za medvojni bratomor med Slovenci. V povojnih izseljencih v Kanadi in ZDA je Polanškova knjiga zbudila nejevoljo. Sklicujoč se na veliko finančno podporo, s katero so ameriški Slovenci pomagali DSM spet na noge po težkih lotih, so trije predstavniki Zveze društev Slovenskih protikomunističnih borcev v Torontu — Jakob Kvas, Otmar Mauser in Ciril Pre-želj — sestavili dolg odgovor na Polanško-ve trditve in ga poslali v Celovec. Ta prvi spis — »Odmev na knjigo "Križ s križi”. Očitek bratomora - neutemeljen!« — je bil natisnjen v koledarju DSM za leto 1983; obsegal je devet tristolpčnih strani (vštevši pripombo uredništva). Plaz, ki ga je mimogrede sprožil Val. Polanšek, pa se s tem še ni ustavil. Polemika z uradnim prikazovanjem obdobja znanstvenik pa nad 500 dokumentov v Kongregaciji de Propaganda Fide o škofu Baragu. STA uspešno pomaga Inštitutu za zgodovino Cerkve na Slovenskem pri izdajanju zbirke Acta Ecclesiastica Sloveniae s tem, da jih odkupi 500 in jih posreduje drugim univerzam po svetu. Skupno s Slovenikom organizira STA vsakoletni simpozij o tematiki, ki je do sedaj doma še niso obdelali. Na simpoziju se zbere v Sloveniku za en teden do 40 raziskovalcev, ki so vse leto študirali določen problem. Enotedensko skupno življenje, ki se ne omeji samo na predavanja, ampak predavatelje tudi družabno poveže med sabo, je za marsikoga enkratno doživetje. Do sedaj smo razpravljali o misijonih, o A. M. Slomšku, I. Trinku in Ivanoczyju in o teh izdali zbornike. Letošnje srečanje je bilo posvečeno bratoma sv. Cirilu in Metodu, prihodnja pa nadškofu Sedeju in kardinalu Jakobu Mi-siu. * * * Vsestranski uspehi nas pa ne smejo omamiti. Smo na prvem vrhu, ki se nam je zdel v podnožju silno velik, če že ne najvišjd; ko smo ga pa dosegli, se pred nami dvigajo že novi velikani. Tole poročilo nudi bralcu le nekaj podatkov s poti, ki jo je Slovenile prehodil v 25 letih, ki pričajo o slovenski prisotnosti v Rimu. Ni dvoma, da bi z zdru-ndmi močmi lahko napravili še več. Prav tako pa je neizpodbitno dejstvo, da brez Slovenika vsega navedenega, vsaj v toliki meri, ne bi bilo. (Konec) J. M. rouku, kako se ga otepajo in kako jih skrbi, kako se nasprotniki zavedajo važnosti verouka. Prihranjena nam bo marsikatera beseda in skrb! Pri nas smo lahko opazili neke vrste nemir, ki je prevzel naše šole. Hitro je treba nekaj narediti, da ne bo prepozno! Prepozno ne bo, ker so čas za prijavo za verouk podaljšali do 7. julija. Pri pred-vpisu, ki je potreben do 10. februarja, ne pride v poštev vprašanje verouka. Pri vsej hitrici in zanimanju nisem opazil, da bi si šolski organi vzeli k srcu posebna določila konkordata za obmejna področja. To drži zlasti za osnovne šole s slovenskim učnim jezikom, za katere veljajo še naprej dosedanja določila: dve uri verouka med šolskim poukom; katehet ali katehistinja, ki ni razredni učitelj ali učiteljica; brezplačne šolske veroučne knjige; redno spričevalo. Do sedaj pristojne rimske šolske oblasti še niso pojasnile, ali bo tudi za naše osnovne šole potrebna prijava za verouk ali ne. Z novimi uredbami in določili so povezani številni problemi, ki jih ne bo lahko rešiti. Počasi pa bo le šlo, če bomo vedno in povsod nastopali kot zavedni katoličani, ki sta nam versko znanje in verska vzgoja nekaj svetega in zato potrebna. LOJZE ŠKERL 1941-45 se je namreč nadaljevala. V koledarju za leto 1984 — »Odpor proti okupatorju - partijski monopol!« — so podpisani Otmar Mauser, Tone Oblak in Lojze Bajc. Naslednje ltto — 1985 — so isti trije avtorji objavili spis »The Klagenfurter Conspiracy« (»Zarota v Celovcu«). Zadnji, sklepni spis o obravnavanem obdobju je izšel v koledarju DSM za leto 1986: »Ob štiridesetletnici vetrinjske tragedije«. Prikaz, ki so ga družno napisali temeljiti poznavalci leta 1941-1945, tedanji akterji, a danes na poraženem bregu, obsega (če seštejemo spise v vseh štirih koledarjih) nad 40 strani drobnega tiska; bilo bi ga za celo knjigo. Poudariti velja, da je to pisanje, mirno, stvarno, pregledno in dokumentirano, tj. z opombami in viri. Slovenski zgodovinar ne bo mogel mimo njega. Pa tudi noben pogumen mlad človek ne, ki se v času nenehnega enostranskega tolmačenja naše preteklosti želi prikopati do resnice — osvoboditeljice. Vinko Beličič PODPIRAJTE »KATOLIŠKI GLAS«! DARUJTE V NJEGOV TISKOVNI SKLAD! ■ Vladni preds. Craxi je 14. januarja napravil štiriumi obisk v Kairu, kjer se je sestal z egiptovskim predsednikom Mubarakom. Naravno je bilo, da sta se državnika pogovarjala o zapletenem položaju v Sredozemlju in o boju proti mednarodnemu terorizmu. Oba sta soglašala, da b.i se dalo to nasilje najbolj uspešno pobijati s tem, da se odpravijo vzroki, ki ga povzročajo. Mubarak je tudi prosil Cra-xija, naj posreduje pri Reaganu, da slednji spremeni svoje zadržanje do palestinskega vprašanja, ki je neodložljivo, Craxi pa je glede terorizma opozoril, da ni libijski predsednik Gedafi do sedaj prepričljivo obsodil Abu Nidalovega terorizma. ■ V okviru akcije, ki jo je podvzela vlada ZDA, da prepriča svoje atlantske zaveznike o Gedafijevi odgovornosti za terorizem v svetu, je poseben Reaganov odposlanec in podtajnik v ameriškim zunanjem ministrstvu VVhitehead prišel tudi v Rim, kjer se je dve uri pogovarjal s Cra-xijem, kateremu je izročil osebno Reaganovo pismo, sestal pa se je tudi z ministri Scalfarom, Andreottijem in Spadolinijem. Skoro istočasno pa je v Washingtonu sprejel Reagan tajnika DC De Mita. Kar zadeva Libijo, je De Mita dejal, da je ameriški predsednik ugodno ocenil italijansko stališče. H V Taormini na Siciliji sta se v začetku tega tedna sestali na dvodnevnem srečanju odposlanstvi italijanske in španske vlade, ki sta ju vodila ministrska predsednika Craxi in Gonzalez, navzočih pa je bilo tudi več ministrov z obeh strani. V ospredju pogovorov je bil krhki položaj v Sredozemlju, ki ga povzroča zlasti Libija s svojo podporo arabskemu terorizmu, govorilo pa se je tudi o medsebojnih odnosih, ki so od 1. januarja, ko je Španija pestala članica Evropske gospodarske skupnosti, postali še močnejši. ■ ZDA imajo od 20. januarja nov državni praznik. Posvečen je črnskemu pastorju (protestantskemu duhovniku) Martinu Luthru Kingu, ki se je rodil 20. januarja 1910, pa je b.il ubit s strani belega rasnega fanatika, ker je zagovarjal rasno enakopravnost in se boril na miroljuben način za pravice črncev. Vendar tega novega praznika niso sprejele vse ameriške zvezne države, temveč komaj 29 od 50. ■ Vse je kazalo, da bo v Libanonu le prišlo do zaključka desetletne državljanske vojne potem ko so zastopniki šiitskih (muslimanskih), druzovskih in krščanskih milic podpisal premirje v Damasku. V imenu krščanskih milic je to storil voditelj »Libanonskih sil« Eli Hobeika, kar pa so mu zamerili .pristaši predsednika Džema-■jela, češ da se je predal zasovraženim muslimanom. Tako je prišlo do bojev v krščanskem delu Bejruta. Iz njih so izšii zmagoviti krščanski falangisti, ki jih vodi Džemajel, tako da je bil Hobeika prisiljen zapustita Libanon in s svojo družino oditi v izgnanstvo v Francijo. Praktična in koristna pomoč misijonarjem Naši ljudje radi darujejo za misijonarje in za misijonske potrebe. O tem pričajo statistike, ki jih vsako leto objavljamo za misijonsko nedeljo. Tu bi želeli spomniti še na dva praktična načina, kako pomagati misijonarjem. 1. Misijonarji so povečini duhovniki. Duhovnik pa vsak dan mašuje. V navado je prišlo, da verniki naročijo mašo po svojem namenu in dajo neki določen prispevek mašniku za mašo. Temu pravimo »mašna intencija■<. Misijonarji nam večkrat pišejo, če imamo zanje mašne intencije. če jih imamo, jim jih pošljemo, toda pogosto moramo odgovoriti, da jih nimamo. Ali bi ne bilo lepo, ko bi verniki posebej izročali mašne intencije za tega ali onega misijonarja? V Afriki, v Aziji bi se darovala iv. maša po njihovem namenu. 2. V svojih pismih se misijonarji zahvaljujejo ne samo za poslano pomoč v denarju ali za obleko, temveč tudi za naš slovenski tisk. Številnim misijonarjem in misijonskim sestram namreč pošiljamo Katoliški glas, knjige Goriške Mohorjeve družbe in tudi drug tisk. Zelo so hvaležni za vsako domačo tiskano besedo. Časopise pošiljamo po zračni pošti, knjige pa po navadni. Danes je poštnina silno draga; zračna pošta stane že več kot naročnina sama. Ali je kak dobrotnik misijonov, ki bi želel plačati naročnino za naš list ali knjige GMD za kakega misijonarja? Tudi to bi bila lepa pomoč misijonarjem, saj človek, tudi misijonar, ne živi samo od kruha. Pomislimo na to ob mescu katoliškega tiska. •w Se o šolskem verouku Nezadržni studenec resnice Med obnovitvenimi deli na Repentabru: popravilo mežnarije Smrt terna in V števerjansko občestvo je zopet posegla smrt in iztrgala iz naše srede dobrega ,in vernega Koršičevega očeta, po domače Tinčevega Vaneta. Veliko ljudi, sorodnikov, prijateljev in znancev ga je pospremilo na njegovi zadnji poti. Pogrebno mašo je opravil dr. Humar; z njim so soma-ševali domači župnik Kodelja, škofov vikar dr. Oskar Simčič, prelat A. Simčič, domačin s Huma, in kojščanski župnik A. Šavle. Med mašo in ob grobu mu je zapel domači cerkveni zbor pod vodstvom H. Sreberniča. Ob odprtem grobu se je od njega poslovil domačin Marjan Terpin. delovne sile. Leta 1946 sta se Vane in Pavla po sili razmer preselila zopet v Šte-verjan. S težkim srcem sta se ločila od prijaznega doma na Humu. V Števerjanu je Vane z bratoma Remigijem in Alfonzom sodeloval pri ustanovitvi Kmečko-de-lavske zveze in skupaj z bratoma bil pobudnik za postavitev spomenika padlim na trgu Svobode v Števerjanu. Bil je med prvimi izvoljenimi v občinski svet, kjer je deloval do leta 1965. Dne 27. oktobra 1981 mu je umrla žena Pavla. Bridko je občutil to izgubo. Svojo ljubezen je prenesel na vnuke, saj jih je imel kar šest, in na svoje vinograde na Humu. Tudi v gostilni je rad postregel gostom. 27. decembra lani smo ga še zadnjič videli pri pogrebu brata Remigija. V dobrih treh tednih se je njegovo življenje izteklo in 18. januarja zvečer se je v večnosti srečal z ljubljeno ženo. Žalostnim svojcem izreka naše farno občestvo občuteno sožalje, pokojniku pa želimo večno veselje pri Bogu. - c -a Bazovica Obnova fresk. Leta 1903 je goriški slikar Clemente Delneri lepo poslikal in okrasil bazovsko cerkev, ki je bila zgrajena 1857. Šele 1901 so jo začdli krasiti s slikami, križevim potom, lepim ljubljanskim lestencem. Omenjeni slikar je na stropu izdelal tri velike slike: Jezusovo rojstvo, Marijino vnebovzetje in Jezus sprejema otroke. Nad glavnim oltarjem je postavil slike z znamenji štirih evangelistov, ob strani pa sv. Marijo Magdaleno, ki se spreobrne v farizejevi hiši. Zadnje čase so te Delnerijeve slike začele propadati, ker je bila streha zanemarjena in sta jih dež in burja zelo poškodovala. Ko smo streho popravili, smo začeli obnavljati tudi strop, da rešimo sli- DMelni kateri n Opčinfe Pokojni se je rodil v Števerjanu 26. junija 1906. Trda je bila njegova življenjska pot. Še majhen deček je ob izbruhu prve svetovne vojne moral v begunstvo; najprej v Krmin, kjer sta mu umrla dva bratca, potem so celo družino odgnali v Piemont, kjer je pokojni Vane dokončal osnovno šolo. Po vojni se je družina s petimi otroki vrnila domov v porušeno domačijo. Oče Toni, ki je bil podjeten zidarski mojster, si je najprej obnovil lastni dom, nato je prevzel še drugod gradbena dela. Vane se je pridružil očetu in mu pomagal pri gradnji cerkve v Plavah, v Ravnici, v Gabrjah in še župnišče v Dolenjah. Ko n' bilo več dela v gradbenih podjetjih, so Koršičev! kupili mlatilnico in hodili po okoliških vaseh mlatit. Mesec kasneje so mlatili žito po Banjški planoti. In to leto za letom. Leta 1932 se je Vane poročil s Pavlo Peršolja, doma s Huma. Nekaj časa sta z ženo živela v Milju, v hiši ob cesti, ki pelje v Gornje Cerovo. Tu se jima je rodil prvi sin Tonče. Leta 1936 sta si zakonca kupila posestvo s hišo na Humu in se tja preselila. Leta 1940 se jima je rodil drugi otrok Hadrijan. Na Humu, v prijetni kmečki hiši, v lepi sončni legi, je Vane z ženo in otročičema preživel nekaj srečnih in nepozabnih let. A že leta 1941 je bil Vane poklican k vojakom in sicer v posebni bataljon v Potenzo. Ob italijanskem polomu 8. septembra 1943 je bil doma na kmečkem dopustu. Z bratom Karlom sta odšla v hribe k partizanom. Karlo je bil ujet in odpeljan v Dachau, od koder se ni več vrnil. Novembra 1943 v vasi Topolovo v Benečiji so Nemci zajeli partizansko izvidnico osmih mož in tudi Vaneta, jih postrelili ter odšli dalje. Vane ni bil smrtno zadet, ustreljen je bil v glavo. Težko ranjen se je po r.ekaj dneh prebil do doma, kjer mu je nudil prvo pomoč zdravnik Ivo Fonzari. Sl.rivaj so ga prepeljali k bratu Remigiju v Gorico, kjer ga je zdravil in operiral v bolnišnici usmiljenih bratov v ul. Diaz dr. Komel. Po letu 1945, ko se brat ni več vrnil domov, je Koršičeva domačija ostala brez Na Opčinah smo imeli v zadnjih tednih v župnijski cerkvi dva koncerta: na sveti dan 25. decembra tradicionalni božični koncert in v soboto 18. januarja dobrodelni koncert v korist Sklada Mitja Cuk. Karkoli bo napisano o tem drugem koncertu, bo premalo, ker enkratno doživetje takšnega koncerta je vse kaj drugega kot še tako skrbno napisano poročilo. Dobrodelni koncert je priredila ustanova Sklad Mitja Čuk, ki ima svoj sedež na Opčinah. Z izrednim programom se nam je predstavil cerkveni zbor iz Šentvida nad Ljubljano; pevcev je blizu 50, dirigent prof. Olga Jama, pri orglah prof. Maks Strmčnik, napovedovalec Frane Erman. Zapeli so nam kar 18 pesmi, izbranih v celotnem cerkvenem letu od adventa do šmarnic. V našem pevskem bogastvu imamo v vsakem delu cerkvenega leta prave bisere, dovršena skladateljska dela, ki bi zbudila pozornost in navdušenje na vsakem mednarodnem tekmovanju. Naši odlični pevci v vsem zamejstvu in predvsem v zdomstvu bi nam lahko povedali, kako hvaležno sprejemajo naše skladbe drugače govoreči verniki po dvoranah in cerkvah velikega sveta. Druga posebnost je bilo izvajanje pod mirno roko prof. Olge Jama. Glasovna moč celotnega zbora in posameznih glasov, dinamika, intonacija, disciplina, sozvočje med orglami to zborom daleč pred oltarjem, vse te in druge danosti so lahko trdo jedro za zbor in dirigenta; naši šer.tvidski rojaki pa so prav tu dosegli več kot odlično oceno. Zato so zbudili med hvaležnimi poslušalci navdušenje kakor ga na Opčinah še nismo doživeli. To odobravanje se je od pesmi do pesmi stopnjevalo ter doseglo svoj višek ob zadnji dodatni pesmi Večerni zvon. Pevcem se je zahvalil domači župnik Viljem Žerjal, v začetku pa jih je pozdravila v imenu Sklada Mitja Čuk Jelka Cvelbar; v imenu openskega zbora »Sv. Jernej« pa je gostom izročil hvaležno priznanje Marjan Škerlavaj. Nekaj zaključnih pripomb. Župnija Šentvid inad Ljubljano je velika. Imajo tudi prostorno cerkev. Nedeljsko mašo obisku- je okrog 2.500 vernikov. Župnik Lojze Uran je dober pevec. Za lansko 900-letnico župnije je pripravil besedilo za pesem v čast sv. Vidu, organist prof. Maks Strmčnik pa jo je uglasbil. Prav ta velika pesnitev (že kantata) je imela zasluženo mesto pred H; ndlovo Alelujo na koncu sporeda. Danes zelo znani šentvidski zbor — v preteklem oktobru je nastopal v Rimu na skupnem prazniku sv. Cirila in Metoda — je pred leti bil samo dekliški zbor. Ustanovila ga je sedanja voditeljica prof. Olga Jama. Kasneje je pristopilo nekaj fantov, nato pa se je prijavilo večje število starejših mož, menda nekdanjih pevcev in ta številni mešani zbor je danes stvarnost in velika pridobitev župnije. V tem zboru je voditeljici uspelo vzgojiti lepo število kristalno čistih sopranov in prav ti odlični soprani (solistka!) so verjetno najbolj pomagali dvigniti navdušenje med poslušalci. Sklad Mitja Čuk, ki je priredil .koncert, je novejša karitativna ustanova, ki pomaga prizadetim otrokom in tudi revnim šolarjem. Celotni koncert na Opčinah je bila posrečena pobuda, ki zasluži ne samo pohvalo in priznanje, zasluži še večje sodelovanje. Po koncertu so ljubljanski gostje in njihovi openski prijatelji in znanci napolnili za svoje srečanje veliko dvorano v Marija-nišču. Izrecno želimo omeniti, da je sedaj po zaslugi marijaniškega odbora, vnetih delavcev in predvsem številnih tržaških dobrotnikov vsa hiša prijetno ogrevana. Tako dobro služi mladim Tržačanom, predvsem Opencem, ki se vse delavniške popoldneve posvečajo glasbi in uspešno gojijo narodno in cerkveno pesem. - F. š. Najstarejši duhovnik na svetu Je to Španec Alvaro Fernandez, ki ima že 105 let in še vsak dan mašuje v kraju Abres v Asturiji. Mašnik je postal leta 1908 (torej je 78 let že duhovnik), v svojem dolgem življenju pa je krstil okrog 6.000 ljudi in prav toliko tudi pokopal. Ob častitljivem jubileju (rojen 8. dec. 1880) je prejel od papeža Janeza Pavla II. osebno pismo in rožni venec. kc Pritrdili smo omet in to nas je stalo kar .16 milijonov lir. Sedaj je na vrsti obnova vseh slik na stropu. Podjetje Alberi iz Trsta nam je predložilo proračun 18 milijonov lir. Upamo, da bomo našli nadaljnje razumevanje in darežljive roke in tako zmogli drago obnovitveno delo. Hvala že vnaprej za pomoč. Pismo dolinskega župana predsedniku republike Spoštovani gospod predsednik! Obračam se na vas, vrhovnega poroka demokratičnih svoboščin, da dobim verodostojen odgovor, ki bi moral poučiti in pomiriti del javnega mnenja Trsta in de-deiele Furlanije-Julijske krajine, v kateri živijo Italijani in Slovenci. O isti tematiki sem govoril na zadnji skupščini ANCI (Vsedržavno združenje ital. občin) v Bariju. Svoj poseg prilagam. Gre za naslednje konkretno vprašanje: del krajevnega tiska objavlja pod spretno režijo stališča, namigovanja in polovične resnice o modelu sožitja v naši deželi, kar ne pušča za seboj pozitivnih sledov, nasprotno, na tak način nazadujemo. Zato vas vljudno prosim za odgovor na objavljeno vprašanje v »Piccolu« z dne 15. januarja 1986, ki vam ga prilagam v fotokopiji. Pričakujem vaše pozornosti do vprašanja, ki, rekel bi, nima življenjskih razsežnosti za obstoj italijanske republike, toda v primeru, da je dobro vodeno, daje prijeten priokus demokraciji in dostojanstvu italijanskega ljudstva. V pričakovanju vašega sporočila vas iskreno in prisrčno pozdravljam. - Edvin Švab, župan. Op. ur. Vprašanje, ki ga objavlja »Pic-colo« in omenja dolinski župan, govori o pismu nekega bralca, ki se čudi, da je prejel dvojezično osebno izkaznico (v italijanščini in slovenščini) ter se na koncu sprašuje: »Le kako je mogoče v uradnih dokumentih Republike uporabljati tudi slovenščino?« Nabirka za Marijanišče na Opčinah Zadnja kvatrna nabirka v nedeljo 22. decembra 1985 na Tržaškem je prinesla 2.942.040 lir. Posamezne župnije so darovale sledeče vsote: Barkovlje 85.000 Rojan 320.000 Novi sv. Anton 175.000 Sv. Jakob 150.000 Salezijanci 69.300 Sv, Vincencij 115.000 Sv. Ivan 265.000 Podlonjer 70.000 Mačkolje 170.000 Sv. Barbara 165.000 Dolina 240.000 Boljunec 61.000 Boršt 270.000 Ricmanje-Domjo 160.000 Katinara 20.000 Bazovica 89.000 Trebče 32.000 Opčine 467.740 Repentabor 452.000 Prosek 130.000 Kontovel 102.000 Sv. Križ 334.000 Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni! S temi slednjimi in prejšnjimi darovi smo krili stroške za preureditev kurjave. Ostala nujna obnovitvena dela bodo stala 45 milijonov. Zato se ponovno toplo priporočamo za nove darove. Te nam pošiljajte po svojih dušnih pastirjih in jih bomo sproti objavljali v tem našem tedniku. Marijaniški odbor Zahvala Odbor Sklada Mitja Čuk se najtopleje zahvaljuje g. župniku Viljemu Žerjalu, cerkvenemu zboru »Sv. Jernej« z Opčin, vodstvu Marijanišča in ge. Danili Vidati za sodelovanje ob izredno lepo uspelem koncertu cerkvenega zbora župnije Šentvid nad Ljubljano. Iz Beneške Slovenije Smrt dobre žene V nedeljo 12. januarja zgodaj zjutraj je v bolnišnici v Čedadu umrla Antonija Cencig, mati župnika v Gornjem Tarbiju g Emila. Dolga leta mu je skrbno gospo-dmjila. Njen pogreb je bil v ponedeljek 13. januarja iz bolniške kapele v rojstni kraj Črni vrh. Pogreba se je udeležilo zelo veliko ljudi in med njimi številni duhovniki. Pokojna Antonija je dočakala 82 let. Vsako nedeljo je rada spremljala mašo po radiu iz cerkve v Rojanu. G. župniku E. Cencigu izrekamo iskreno sožalje ■ Vprašujete Odgovarjamo Cesta na Sv. goro V vašem listu ste začeli objavljati darove za asfaltiranje ceste na Sv. goro. Rad bi kaj več vedel o tej pobudi, če vam je kaj znano. Svetogorski romar Pri vodstvu svetogorske bazilike smo se pozanimali o zadevi, ki o njej vprašujete, in zvedeli naslednje: Novogoriška občina ima resen namen asfaltirati cesto od Prevala do vrha Sv. gore, saj je cesta občinska. Ker pa so uporabniki ceste razne ustanove, se je občina obrnila nanje, da prispevajo k stroškom. Med uporabniki so: podjetje Avtopromet, ki ima v lasti zgradbe na Sv. gori; ljubljanska televizija, ki ima na gori svoj oddajnik, in seveda svetišče samo, saj je Sv. gora romarski kraj. Omenjene tri ustanove naj bi vsaka prispevala določen del pri stroških za asfaltiranje ceste. Darovi, ki prihajajo ali bodo še prišli za asfaltiranje ceste na Sv. goro, bodo šli v sklad za tisti del stroškov, ki jih bo moralo poravnati Marijino svetišče na Sv. gori. Novogoriška občina bo asfaltirala cesto v celoti ali le deloma, kolikor bo pač imela finančnih sredstev. Kdaj bodo začeli z deli, pa ni še znano. ■ Na nekaj se je pozabilo »Razveseljivo je videti,« je nedavno dejal dr. Reinhold Stecher, škof v Innsbrucku, »naše hiše z rožami na balkonih, obnovljene freske na zidovih domov, znova lepo urejene vaške kapele in cerkvice. Pri vsem tem pa se je na nekaj pozabilo: na obnovo nedelje. Tudi to bi bilo treba vključiti v življenje tirolske dežele, kakor tudi obisk nedeljske božje službe in držanje nedeljskega počitka.« ............................................................................................................................................................................................ im............................................................................................................................................................................................................................................................................................................ Vraga sem srečal Na vogalu ulice sem srečal vraga. Bil je skrbno oblečen, v sivi suknji, v hlačah z brezhibnim robom, v modernih čevljih in rdečih nogavicah. »Kaj počneš tukaj?« mu rečem. (Kajti midva se tičeva.) »Tvoj shod nekoliko nadziram.« »Torej te nekoliko vznemirja, a?« »Oh — ne posebno.« Ton njegovega glasu je bil sarkastičen, toda v očeh, ki so bliskale za očali z rjavimi roženicami, sem čital laž. Pričel je lagodno korakati ob meni. »Delajte kolikor hočete, jaz vas vse skupaj držim za vrat! Nad vašimi poročili se zabavam. Vaši sklepi mi povzročajo prijetno veselje, ki ga že skoraj nisem več vajen. Vidite tole roko?« Pokazal mi je svoje koščene prste. »S to roko sem zavezal katoličanom oči — bo že kakega pol stoletja od tega, ,n vozel drži izvrstno.« Nekoliko nervozno mi je s svojo palico pokazal po mimogredočih. »Glej tega elegantnega gospoda: ta že ima mojo zavezo na očeh. KatoLičan je, razumeš, katoličan! Pa je naročen na moj dnev- nik. Vsak večer pošlje slugo, da mu kupi veri in Cerkvi neprijazen .list. Prečita ga, nato ga vrže v koš, od koder roma po vsej hiši, notar v kuhinjo. Da, dobro ima zavezane oči!!« Nekoliko dalje srečava mlado damo. »Jo vidiš? Sedaj gre k maši. A kljub temu je moja zvesta naročnica. Vsak dan kupi moj list. 25 centimov, boš rekel — kaj je to! —Seveda, le kapljica v morje je, toda brezmejni ocean je sestavljen iz samih majhnih kapljic. S 25 centimi te dame in tisočev drugih sem si zgradil krasne palače v središču mesta, ki so moje, opremljene z najmodernejšimi tiskarskimi stroji in brzojavno zvezane z vsemi središči sveta. Tudi ta katoličanka ima zavezane oči!« Prišla sva do kioska, kjer so prodajali časopise. Satanu so oči zagorele: »Štej vaše časopise, no, le kar štej jih!« mi je zaklical. Pričel sem šteti: Eden, dva, tri, štiri, pet. To je biilo vse »Preštej pa sedaj moje!« Od ene publikacije se je pomikala njegova palica: »Ta je moj, uvodnik v njem je tudi moj, tu je podlistek moj, tu so oglasi, v tem podobe...« Naštel j.ih je 43. Mimo je šel duhovnik. Satan mu je sledil z očmi z izredno pozornostjo. »Glej ga, ves je zasopel. Pravkar je govoril v cerkvi lep govor. Marsikaj mi je pokvaril — govor je bil dobro pripravljen — a kaj! Pred seboj je imel 400 poslušalcev, ki so že na pol prepričani o tem, kar jim pove. Medtem ko jaz — le poglej moj kiosk, kako nese.« Bilo je ob petih popoldne in množica je vrela na kolodvor. Uradniki iz pisarn, delavci iz delavnic so se drenjali okrog kioska in prodajalka jim je komaj sproti podajala časopise. Vsakih pet minut .je pridirjal kolesar in ji izročil ves zasopel nov sveženj časnikov, dišečih po še ne posušenem tiskarskem črnilu. Satan je iztegnil svojo koščeno roko: »Glej, tu je moja prižnica! In duhovnik, ki je šel pravkar mimo, ne ve, da je med mojo in njegovo tolikšna razlika kakor med moderno težko artilerijo in starimi puškami na kresilo. On tega ne vidi — kar priznaj, da on toga ne spozna! On ne vidi mojega kioska, ki vsak dan, da, vsako uro krade njemu duše, med drugim tudi duše majhnih otrok, ki so odkupljene s krvjo onega... Drugega. Tudi ta duhovnik ima zavezane oči.« Satan je naenkrat pomislil: »Bil pa je trenutek, ko sam se bal tudi jaz To je bilo tedaj, ko so vrgli duhovnika in križ iz šol, ko so zaplenili cerkveno premoženje in zaprli cerkve, ko so preganjali katoličane. Tedaj sem si rekel: Pozor! Katoličani bodo morda prišli na idejo, da je vsa moč njihovih nasprotnikov v izborno organiziranem časopisju, ki ustvarja javno mnenje — in se bodo poslužili istega obrambnega sredstva. Midva to razumeva: ljudstvo je za tistega, ki se zanj briga in mu neprestano govori. Priznam, jaz, s: tan, sem se pričel bati, zakaj, pomisli, kaj bi bilo z mojim kraljestvom, ako bi katoličani s svojimi ideali, s svojim apo-stolstvom in blagoslovom — Njega — obrnili proti mesni to strašno orožje tiska! Še bolj tesno sem jim zavezal oči. Nevarnost je minila. Tiho so se vdali katol -čani — in tisk ostane meni z vsem vplivom in z milijoni.« Satan si je popravil očala. »Jaz, angel teme, jaz nimam zavezanih oči. Vidim popolnoma jasno. Čutim, česar katoličani niso nikdar čutili, ponosen sem na svoje veličastno orožje. O, moj dnevnik! Kolikokrat sem ga poljubljal ob večerih! Kajti on je najučinkovitejši izraz moje misli! Njegov glas se sliši takoj, ko izide. Gre od kioska do kioska — govori v vseh pred-mestjih — preplavlja kolodvore — se pogovarja v vagonih — v vseh vlakih, na ladjah, po mestih, vaseh, naseljih, gostilnicah, kmetskih domovih...« V njegovi službi so celo otroci. Vsega tega katoličani ne poznajo.« Prišla sva slednjič do majhne, nizke dvorane, kjer sem imel shod. Z neskončnim prezirom je satan iztegnil roko: »Tu je torej!« Jaz pa sem Goljatu pogledal naravnost v obraz: »Prostor zadnje večerje je bil še manjši!« sem zakričal. Odgovoril je s kletvico. Pierre L’Eremite * * * Danes ne bi vrag razkazoval francoskemu pisatelju samo kioskov s časopisi. Pokazal bi mu televizijski zaslon in ob njem otroke, ki ure iin ure buljijo v risanke, polne spačenih ljudi, marsovcev in ostudnih živali, z nerazumljivimi imeni, ki jih otroci znajo na pamet — danes bi satan rekel: »Tudi starši imajo zavezane oče!« P.S. Zgornjo zgodbico je objavila »Družinska pratika« v Celovcu leta 1966. Verouk je vrednota V četrtek 16. januarja je bilo v Gorici zanimivo srečanje z razgovorom o verouku v šoli. Organizirali so ga odbor staršev slovenske duhovnije, katehetje in dušni pastirji. Veliko število staršev je napolnilo dvorano Katoliškega doma. Uvodno besedo je imel dr. Oskar Simčič. Zelo kritično in objektivno je govoril o vzgojnih vrednotah s poudarkom na katoliških načelih, ki jih je italijanska republika z obnovljenim konkordatom z Apostolskim sedežem opredelila kot »del zgodovinske dediščine italijanskega ljudstva« — seveda tudi slovenskega! Dr. Karlo Brešan je v imenu staršev pozval vse družine, naj se o teh problemih odkrito pogovorijo, da bo ob izbiri verouka v šoli prevladala razsodnost in pravilno gledanje na zgodovinske korenine našega naroda, da bomo na njih še naprej gradili, ne pa trenutna propagandistična miselnost zavračanja 'vrednot. Razgovor se je razvil ob podanih mislih, nato pa prešel na praktične zadeve glede vpisnih rokov, vpisne pole, načina podajanja veroučnih resnic, primernih za posamezna obdobja otroka in mladine. Enoglasno so bili vsi prisotni proti temu, da se 14-letniki lahko sami odločajo za verouk ali proti, saj mladi še niso dovolj zreli za tako samostojno izbiro. Ta »pravica« se najbrž tudi ne sklada z ustavnimi določili. Strinjali so se tudi s podatkom, da so malčki po naših slovenskih vrtcih praktično že do sedaj imeli verouk v pravem pomenu besede. Mar niso preproste molitvice, pesmice z versko vsebino, priprava na Miklavževanje, božičnice, jaslice, priprava na veliko noč kar zelo primeren verouk za to starost? Zato so bile po mnenju prisotnih pretirane in napihnjene žolčne polemike v italijanskem parlamentu, sredstvih javnega obveščanja in med ljudstvom. Glavni namen srečanja je bil: preden se kregamo, se usedimo, mimo pogovorimo in razjasnimo pojme! To smo dosegli, saj na koncu ni bilo »zmagovalcev« niti »poraženih«. Vsi smo se razšli šele po dolgem kramljanju, ki je sledilo »uradnemu« delu, obogateni za lepo, odkrito in prijateljsko srečanje. Največja nevarnost za neki narod je splošna, pa tudi verska nevednost. Vrednote, med katere spada tudi verouk v šoli ali izven nje pa itak ostanejo vrednote, naj jih sprejemamo ali odklanjamo ali celo ne razumemo prav. - Udeleženec Iz dejavnosti ZSKP Zadnja mesečna seja Zveze slov. katol. prosvete je bila 13. januarja in se je je poleg odbornikov udeležil Andrej Košič, član odbora za gradnjo telovadnice. Orisal je gradbena dela, ki so bila že opravljena in ta, ki še čakajo zaradi pomanjkanja denarnih sred9tev. Pobuda je velika in zahtevna, zato upa odbor na solidarnost cele naše skupnosti- Po tem uvodu je predsednik dr. Paulin prešel na dnevni red. Konec meseca zapade rok za predložitev prošenj za podpore na Deželo. Sestavljena je bila delegacija, ki bo šla v Ljubljano na razgovor s predstavniki ZKO Slovenije. Kot je predsednik predlagal že na prejšnji seji, smo zbrali nekaj imen zaslužnih Slovencev, po katerih bi se lahko imenovale goriške ulice: Uprava in uredništvo Katoliškega glasa ter Pastirčka vabita na PRIDITEV ZA KATOLIŠKI TISK v nedeljo 26. januarja ob 16. uri v Katoliškem domu v Gorici. Nastopila bo dramska skupina iz Štandreža s komedijo »BAR1LLONOVA POROKA« S predstavo bo združen srečolov. Nedelja katoliškega tiska z nabirko pri naših službah božjih pa bo 2. februarja. Prizor iz komedije »Barillonova poroka« Štefan Kociančič, Jakob Missia, Jože Abram, F. B. Sedej, Emil Komel, Klement Jug, Mirko Filej, Tone Kralj. Po teh predlogih je odbor prešel na sestavo koledarja kulturnega delovanja v prihodnjih mesecih. Prešernova proslava bo 6. februarja v Katoliškem domu. Gost bo pisatelj Alojz Rebula. 22. februarja bosta v Katol. domu nastopila zbor in folklorna skupina ljubljanske klinike. V pni polovici marca bodo pri nas v gosteh Korošci s Cankarjevo pripovedko »Kuret«, 20. aprila pa se bedo pevske skupine podale v Milan. Sporna točka je bila pustna prireditev. Priprava bi morala biti solidna, toda nekatera društva niso pripravljena sodelovati. Govora je bilo tudi o nagradi »Mali oder«, ki ga najboljšim dramskim skupinam podeljujeta ZSKP iz Gorice in Slovenska prosveta iz Trsta. Prav bi bilo, če bi nagrade dajali po kategorijah. Župnijska skupnost na Jazbinah in ACM iz Gorice vabita ob Tednu krščanske edinosti na SLOVESNO LITURGIJO v slovanskem bizantinskem obredu v cerkvi Marije Pomočnice na Jazbinah v nedeljo 26. jan. ob 16.30. Poje ekumenski zbor iz Gorice. Doberdob Božični koncert. V nedeljo 12. januarja sta župnija sv. Martina in SKD »Hrast« organizirali v farni cerkvi v Doberdobu koncert božičnih pesmi. S tem smo tudi na glasbenem -področju ovrednotili božič, tj. čas, ko smo si ljudje bolj skupaj, postanemo za nekaj dni boljši ter se trudimo povečati prijateljstvo in duhovne dobrine. In prav božična pesem k temu mnogo pomaga. Zato je bil nedeljski koncert priložnost, da »spet zahrepenimo po vseh tistih vrlinah, ki jih po navadi postavljamo v ozadje in kot dobri Kristjani razumemo pravi pomen besede božič«. Napovedovalec je po teh besedah predstavil najprej zbor Fantje izpod Grmade, ki ga vodi Ivo Kralj. Moški zbor je zapel pet božičnih pesmi. Na elektronskih orglah je spremljala Lucija Lavrenčič. Kot drugi je nastopil dekliški zbor iz Štever-jana pod vodstvom Alenke Cernic. 'Na orglah ga je spremljala Vesna Tomšič. Sledil je nastop Orff instmmenta.'ija župnijske glasbene šole. Otroci so pod vodstvom Lucije Lavrenčič zaigrali mednarodno Sveta noč in angleško Jingle beliš (Zvonovi zvonijo), obe v priredbi Hilarija Lavrenčiča. Zadnji je nastopil mešani zbor F! rast, katerega je vodil Hilarij Lavrenčič, na elektronske orgle pa je spremljal Ales-sandro Arbo. Med drugimi je zbor prvič izvajal pesem Gloria, ki jo je dirigent sam komponiral. Napovedovalec se je na koncu v imenu organizatorjev zahvalil številnemu občinstvu, saj je na tak način potrdilo, da ljubi slovensko božično pesem in obenem izrazil upanje, da bi božični koncerti postali tradicija z željo, -da bi se prihodnje leto spet srečali. Popoldan smo zaključili v župnijski dvorani ob okusnem domačem pecivu in pristni kapljici. - K. F. Šport: MOŠKA C2 LIGA Bor - 01ympia 0 : 3 (11 : 15, 13: 15, 6 : 15) Na sobotni tekmi 18. februarja sta končno prišla na dan požrtvovalnost in delo novega trenerja Tušarja. Največja pohvala gre seveda celotni ekipi, ki je na tej tekmi blestela po odločnosti in tehniki. Mirko Špacapan in tovariši so takoj prevzeli vajeti igre in jo izpeljali do konca na najuspešnejši način. Grilancu in njegovim ni bilo dano, da hi zaustavili prodorni napad 01ympie Elekt-ro Terpin, ki je bila nezadržna v napadu in nepredirna v obrambi. Za 01ympio Elektro Terpin so nastopili: Cotič I., Š. in M., Terpin S., A. in D., Špacapan, Dornik, Kovic in B. Košič. - Robert Cotič. MOŠKA I DIVIZIJA Acli Ronke - 01ympia 3 : 2 (15 : 2, 15 : 7, 10 : 15, 13 : 15, 15 : 6) DAROVI Za Katoliški glas: Lojze Nanut v spomin prve desetletnice, odkar nas je zapustil naš Rado 22.000; Lojze Paljk, Nova Zelan dija v spomin Ivanke Rudolf 25.000; Lojzka Čevdek 22.000; Vinko Tomšič 22.000; Peter Tomšič 12.000; Marija in Aleksandra Batistič, Sovodnje 12.000; Ciril češčut 10.000 lir. Za Goriško Mohorjevo družbo: Olga Bavdaž 7.000 lir. Za novo telovadnico v Gorici: N. N., Sovodnje 12.000 lir. R. M., Podgora: za gobave in za lačne po svetu po 100.000, za Alojzijevišč; 35.000 in za Katoliški glas 15.000 lir. Za Našo pot: Mariza Perat 20.000; Ciril češčut 10.000; Ignac Buzzinelli, Jazbine 3.000 lir. Ida Koshuta, Gorica: za Katoliški glas, za Goriško Mohorjevo družbo, za novo telovadnico in za lačne po svetu po 50.000 lir. N. N., štandrež: za Katoliški glod vodstvom dr. Tomaža Simčiča. Zbor proslavlja deseto obletnico svojega delovanja. Dan katoliškega tiska in slov. kulture s srečanjem z gg. J. Boletom in S. Čukom za Ognjišče in Biblijo, s petjem otroškega in dekliškega zbora Slovenski šopek ter z reaitacijami mladih prirejata župnijski svet in PD Mačkolja v srenj s ki hiši v Mačkoljah v nedeljo 26. jan. ob 16.30. OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 350 lir, k temu dodati 18 % davek IVA. Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici Izdaja Katoliško tiskovno društvo Ustanovljena leta 1910 VV */ TtiM i&d- ^ mirna. 0vost Igrače iz vsesa sveti GORICA - Travnik, 25 • Tel. 84407 Jaslice v cerkvi sv. Ivana v Gorici. Izdelali so jih mladi pod vodstvom g. kaplana Marjana na temo: »Evharistija - kruh življenja in vez edinosti . nekdaj in danes«. Odprte so do svečnice 2. februarja vsak dan od 8. do 12. ure ter od 18.30 do 19.30. Zanimive so predvsem zaradi izvirnosti, premičnih pastirjev in dvanajstminutnega programa za razmišljanje na neprekinjeni kaseti. Posnet je bil ob prvi izvedbi mladih tik pred polnočnico v tej cerkvi