Dopisi. Iz Št. Vida pri Ptuju. Pri nas se je našel nedavno nov trgovec, gsp. D. Tompah, po rodu in mišljenju Slovenec, in vseskozi mož poštenjak. Kaj čuda, da radi k njemu zahaiamo kupovat in da se duri njegove prodaialnice zavrtijo že lOkrat, preden se pri starem našem kramarju komaj jedenkrat odprejo. Umevno je, da ta konkurenea našemu stricu Šoštariču prav nič ne ugaja. Ze vsled tega in ker si je v sosedni fari narod omislil kmetijsko društvo s prodajalnico, zavrela je Soštariču njegova nemška kri s tako silo po žilah, da je segel po najzanesljivšem sredstvu, da si pomaga iz zadrege, ter si kmete zopet priveže na svoj kupčijski žep. In kaj vendar mislite, katero je to sredstvo? Šoštarič si je nakupil več iztisov neke pripovesti, ktero je spisal »Nevesekdo« in ki se glasi: »Izgubljeni Bog«. Ta umotvor človeSke hudobije prodaja in širi sedaj Šoštarič siloma med nas kmete, da se baje iz tega opisa podučimo, kako nevarno je vsako društvo za nas. Toda mi se iz te knjižice učimo v resnici celo kaj druzega, namreč to, da je moralo biti ono človeče, ki jo je spisalo, satansko hudobno in spačeno in da tudi tisti, ki to knjižico ljudstvu prodajajo, ne moreio biti naši prijatelji. Zato pa, počasi gsp. ŠoStarič! S pripovestmi nas ne boste spreobrnili in za se pridobili, in že celo s takimi ne. Ako piSe Nevesekdo resnico, zakai se ne podpiSe s pravim svojim imenom? Kaj pravite k temu gospod Šoštarič? Da pa izveste naSo sodbo o tej zlobni knjižuri, povedati vam hočem, kaj je zapisal nek vrli mož naše vrste in našega mišljenja na zadnji listič te knjižice: »Vsak, kdor kupi to knjižico, je neumen; tako sem bil tudi jaz, da sem ubogal Šoštarifia«. Vam, gospod Šoštarič pa Se enkrat povemo, da nas tudi na ta način ne boste pridobili za-se. Mi bomo zahajali odslej k vernemu in narodnemu trgovcu g. Tompahu. Vaš prijatelj. Sv. Barbara pri Mariborn. (Politični shod.) Veličastno se je obnesel shod političnega društva za Sv. Lenart in okraj pri Sv. Barbari dne 17. t. m. V veliki množini zbrano Ijudstvo je pazno posluSalo govornike. Državni in deželni poslanec ter odbornik Robič je poročal o svojem delovanju v državnem in deželnem zboru. Državni zbor ničesar ni storil, ker so Nemci do letos v njem razbijali in ropotali, ker se jim je majala njih nadvlada. S pomočjo našega namestnika grofa Claryja se je posrečilo Nemcem, da so se vzele zopet Čehom dane jim jezikovne pravice. Zdaj so se Cehi začeli boriti za svoie pravice in tej borbi so bila posvečena letošnja zasedanja državnega zbora. Ker so slovenski poslanci za pravico, zato so stali v državnem zboru ob strani Čehov. Sedaj je državni zbor zaključen, in ne vemo, ali se še letos odpre ali pa se razpusti. Slovenci moramo vsak čas biti pripravljeni na volitve. Iz deželnega zbora so letos Slovenci izstopili, ker Nemci niso hoteli upoštevati zahtev spodnještaiarskih Slovencev in so zraven delali še na to, da spodnještajarsko ljudstvo prosvetno in gospodarsko propade. Slovenskim dijakom niso hoteli dajati štipendij, ampak nemškim, četudi so njih stariši bogati. Brezobrestna posojila so se dajala mestnim gospodom, ki imajo premoženja okoli 60.000 goldinarjev. Za bodočnost so izdali ukaz, da se naj pri razdelitvi brezobrestnih posojil posebno gleda na uboge (!) mestjane. In o tem, kdo je ubog, sodili bodo mestjani sami. To je nemška skrb za kmeta. Slovenski poslanci so ugovarjali, svarili, naj se s Slovenci postopa pravično, zaman je vse bilo, Nemci so se jim le smejali. Zato so slovenski poslanci izstopili in sedaj se bo začela borba, da se ločimo od Gradca. Zborovalci so navdušeno pritrjevali besedam govornikovim ter se enoglasno izrekli, da odobrujejo izstop slovenskih poslancev in da jim popolnoma zaupajo ter kličejo: »Proč od Gradca.« Drugi govornik je razkladal gospodarske razmere na Spodnjem Štajarskem ter toplo priporočal zadružno organizacijo. Tretji govornik, podpredsednik društva gosp. Muršič je v vznešenih besedah slavil spomin Slomšekov. Z iskreno navdušenostjo je opisoval Slomšekovo rodoljubno in domoljubno srce. Vnemal je navzoče, naj posnemajo Slomšeka, naj se ne izneverijo svoiemu rodu in jeziku, ampak naj mu delajo čast. Govornikove besede so segale ljudstvu globoko v srce in Bog daj, da bi si jih navzoči trajno ohranili in se vedno ravnah po njih. Po shodu je bila prosta zabava. Ta shod je zopet nov list za lavorikov venec, ki si ga zaslužuje šentlenartsko politično društvo s svojim delavnim odborom za probujo in omiko slovenskega naroda! Ptuj. (Zopet Bismarkova ulica.) Vse, kar je prav, a kar je preveč, še s kruhom ni dobro. Ker Bismarkovi čestilci v svojih mošnjicah že nekoliko čutijo slabe posledice svoje norosti, skušajo si na vse mogoče načine pomagati. Kjer drugače ne gre, naj pomaga laž. »Kaj pa imate Slovenci zoper naSo Bismarkovo ulico ?« vpraša nedavno trgovec ptujski okoličana kmeta. Preden zasliši odgovor, nadaljuje pruski čestilec v eni sapi: »Ali ni Bismark velik mož? Kaj pa \e hudega storil? Pač pa toliko dobrega, da so mu sam papež iz Rima poslali zlati križec na prsa. In ta hudobni »Slov. Gospodar« vedno Sunta zoper nažo ulico. Moža, katerega satn papež počastijo, mora vendar vsak kristjan tudi častiti, zato pa smo ga slavili tudi mi, in krstili ulico po njem.« Ves zdvojen gre kmetič domov. Pohleven, kakor sploh Slovenci, se ni upal ugovarjati, a peklo ga je, peklo, in ni imel miru, dokler ni zvedenega prijatelja povpraSal. Ta ga kmalu potolaži, rekoč: >Ljubi moj! Enega se drži. »Slov. Gosp.< vedno resnico govori, kar oa reče, to je resnica. Kar pa zadeva Bismarka, zapomni si sledeče: Bismark je bil po veri zagrizen Luteran. Sovražil je katoliško eerkev tako, da je prepovedal božjo službo, krščansko poučevanje, iztiral redovnike in uničil samostane. Ako je bil vkljub zapovedi zasačen duhovnik, ki je umirajočemu nesel sv. Popotnico, bil je v verige vkovan in v ječo vržen. Bismark je povzročil grozni boj zoper katoličane, ki se imenuje kulturni boj in je bil pred 20 leti. Sto in sto pobožnih duhovnov in škofov je tedaj vzdihovalo po ječah, sto in sto vernih mož bilo pregnanih iz domovine. Slavno znanega poljskega škofa Ledohovskega so tudi pahnili čez mejo, bežal je k sv. Očetu v Rim in tam postal kardinal v dokaz, da je svet mož. Zdaj pa sodi sam, ljubi prijatelj, ali bodo v zahvalo za take čine pošiljali sam rimski papež križec Bismarku? To jo je pa debelo zlagal ter s pobožnimi besedami in lažmi hotel premotiti vernega Slovenca ta preklicani Bismarkovec. — Ali hočeš znati Se več?! No, posluSaj: Bismark je imel tako vest, kakor jo imajo tigri in hijene. Rekel je brez sramu: Kdor ima moč, tisti ima pravico. Zato pa se Nemci tako šopirijo, rekoč: mi iraamo moč — zato pa iraamo tudi pravico, vsi drugi narodi nimajo pravice — naj so še tako blagi, nadarjeni, zvesti. Delajo naj, davke plačujejo naj, kri prelivajo naj — a pravica je vsa nemška, ker Nemci so močni. — Ali je to krščansko ? Vprašam te zopet, bodo li rimski papež takemu možu dali križec na prsa? — Bismark je črtil olovane. Ni še več nego okoli deset let, kar je povzročil, da so iz Prusije začeli odganjati črez mejo vse Ruse. Naj si je kdo prišel tudi ob kruh, kaj to Bismarku mar? In ko je umrl, zapustil je milijone premoženja, a niti svojega zvestega sluge ni oskrbel do smrti. Majhno svotico mu je zapisal — ako bi se ga nemški cesar potem ne usmilil in mu službe ne priskrbel, moral bi na stare dni še stradati. Bismark je bil mož brez srca, brez blagega čuta, brez pravicoljubja. Bil je prava pravcata samoijubnost od pete do temena. Le poglej si njegovo podobo — saj pri nemSki bukvarni jo vidiš često izpostavljeno. Na licu mu bereš, kakšnega srca je ta bog Germanov. Vsak pošten, pravičen, slovenski kmet mi je ljubši od njega.« — »Torej hvala, prijatelj, drugokrat pa se bom že vrlo postavil Ptujčanom, če se bodo izgovarjali zaradi Bismarkove ulice, v katero pač ne grem nikoli več, če tudi 5 minut zamudim, ko grem okoli po drugi poti.«