20
Nekaj za poduk in kratek čas o pustu.
Nemškim kompoziterjcm ,;sIovenske pratike" preponižen pozdrav
in poklon !
Vse, kar je zanimivega za omiko ljudstva, marljiva Minerva rada spravlja v svoj košek. Ona, ki ogleduje z bistrim očesom vse človeško gibanje, vidi že iz prvega kamena, kateremu zidar še le lice teše, mogočno poslopje imenitnega gospoda. Sinoči prilika njena sova ravno memo moje hladne spavnice, — poslala jo je Minerva, da očedim jekleno pero nadležne ruje, ki se ga je skozi teden polastila.
Na prvi klic spoznam, komu poje slavo „ponočna tica", ker se je obračala na okno, kjer sem o mraku čital novo ^slovensko pratiko za prestopno leto 1876." Sova človeka le opomni, a to zadostuje; dobre misli pa pridejo od zgoraj. Vse bilo je ja3no, in videl sem kakor v svitlo prikazen zamaknjen prevelike zasluge novega pratikarja, to je, novega preroka, ki je lani vstal v deželi. Naj prikazni, ki sem jih videl, naštejem bralcem „Novic".
Prvo zaslugo si je kaj naglo pridobil, ko je prvič zinil prelepo besedo: ^slovenska" (pratika). Čudil sem se, da mož, ki je priromal iz zgornje Nemčije k nam, ki niti slovenski ne zna, niti za slovenščino ne mara, in pa njegov „pratikar", ki je slovensko kožo slekel in nemško oblekel, sta suma sebe zatajila tako, da sta začela na svitlo dajati «,sl o vensko" pratiko! Videl sem, kako gori njuno „Tagb!attovo" srce za milo Slovenijo, kako kipi „slovenska" kri v nemčurskih žilah za blagor slovenskega ljudstva, katero želita po moči podučiti ter kar hipoma pritirati v rajski stan, kjer se srka „prostost" brez strahu ,,šibe božje". Ali ni to res prav lepo, da že s prvo besedo tako določno poveste, da Vaša pratika je pisana za ,,Slovenca", večidel kmeta, in da vso svojo kramo veledušoo prepušate, da pije nektar in ambrozijo naš trudni oratar, ki nima novcev za drage knjige, poduka pa ukaželjni le potrebuje.   Blagor čez blagor, kar ste Vi za ,?malo" in „ve-
21
iiko pratiko" stopili na noge kot ,,tretja moč"»   „Omne tririum perfectum"!
Druga zasluga Vaša je ta, da ste s tem, ko se niste sramovali sprejeti že storjeno delo naše kmetijske družbe, očitno potrdili, da ona časti prave svetnike. Ako bi bili Vi nastavili legion svojih novo-verskih, kolika zmešnjava bila bi po deželi! — pa ste modro vse opustili.    Slava Vam zato!
Kar bi Vam bilo očitati, bilo bi to, da ne spoštujete one zapovedi Božje, ki veleva: „ne kradi"; al po novih verskih postavah, ki ste jih v lanski svoji „slo-venski pratiki" nam tako lepo razložili, ste boje mislili na sv. Krišpina, o katerem pravljica pripoveduje, da je usnje kradel usnjarjem zato, da je ubogim Čevlje delal, in tako ste tudi vkradii Blaznikovi pratiki kar naravnost celo obleko, da jo prodajate zdaj s srčnim vozilom na čelu našemu ljudstvu za novo leto — brez cene.
Tretja zasluga je ta, da ste tudi v svoji „3lo-venki" hodili po sejmih, ter se sami dobro prepričali, kje se prodaja goved ali kaka druga dlakovina.
Četrta zasluga je ta, da ste se vendar nekako naveličali tujega blaga, ter se h koncu — toraj že po dolgem trudu — še čutili močnega duha, ter ste osnovali iz svoje glave , svoje učenosti in svoje lastne po-božnoBti tako temeljit sestavek, da mu ni lahko dna in vrha najti. O kaj bi rekel Sokrat, kako bi se mučil Platon s tako bistroumnostjo 19. stoletja! Kar o gozdih govorite, temu se ne čudim, saj to ve že vsak kmet, ki še na nizi stopinji ,,velike pratike" stoji, ali pa bere ^Novice"; le kar verske reči zadeva, to, to je prav zanimivo. Kaj bilo je Jonovo prerokovanje? tudi Mo-zesove čudeže lahko štejemo na prste, — Vi jih veste veliko več, da! Minerva mi pravi, da veste in poznate vse „šibe božje"! Kaj ne, da? — Vi se zaveste svojega poklica, kakor nekdaj Mohamed, čegar olikovalna navdušenost še dandanes osrčuje na svetu „najbolj omikane" narode vere bratoljubnega TurČina. Rad bi Vas jaz osebno poznal, a to tukaj na kmetih meni ni dano; znamenja pa imate na sebi, po katerih Vas smem priporočati , da Vas najde o dvomih moj rojak. Kar ne bom zadel, ne zamerite, pripisujte le nevednosti. Minerva nareka: „V Ljubljani je gospod, učen, pobožen, ki v nobeni cerkvi ne zamudi pridige, krščanski uk pa hodi poslušat tudi na deželo. To ukaželjnemu še ne zadostuje. Naročuje si po vseh bukvarnicah pridigarjev vseh dob in vsih jezikov, da jih premeta noč in dan. Kar mu časa še ostaja, žrtvuje ga veledušno cerkvenemu življenju — nanj se opiraj Slovenija!" — Zakaj pa ne? Ako bi ne študiral tako marljivo božjih reči, kako bi pa poznal vse „šibe božje"? Ako bi ne poslušal tako marljivo spodbudnih nagovorov, in ne čital izvrstnih govornikov, kako bi pa vedel, kaj naši gospodje du-lovci uče?
Peta zasluga Vaša je ta, da v kratkem več poveste , kakor cela svetna in cerkvena zgodovina. Da nas je lastna skušnja do sedaj le za nos vodila, to ste nam še le Vi jasno dokazali. Mi priprosti kmetje bili smo res do sedaj še v temnicah , a Vi ste nam odprli oči, da vemo, kar nismo še vedeli, da duhovni niso prišli iz angeljskih krdelov, od kodar imate gotovo Vi avoje poslanstvo, ker naravnost pišete, da to ne more biti vse res, kar uni učijo. Prav tako, da nam prižigate to lučico, pa ne zamerite vendar ne našim gospodom duhovnom, katere imamo radi, ako kaj ne vedo, kar Vi na vzvišeni stopinji omike veste. Morali ste Vi kako šolo više študirati, da toliko več veste , kmet pa sina ne zaklada dalj kot Iti let, da je duhoven. Vi ali pa kak drug Vam enak ste sposobni pripomoči k tako zaželeni »reformi" katoliški cerkvi.  —  Da! kako srečen
bil bi svet, ako bi predrla Vaša modrost skoz kužna podnebje ,^ iz katerega so do blizo 20. stoletja švigale ,,šibe božje"!
Sedaj še le vemo, da je vsaka šiba zadela le grešnika, toraj vemo, da tam, kjer je pogorela hiša in otrok v zibelki v njej, odrašeni pa so odnesli pete, bilo je nježno dete krivo šibe božje! Hvala za poduk! Tam, kjer so iskale nedolžne pa3taričice pred hudo uro zavetja pod košato lipo, in je strela razbila lipo in deco, kriva bila je božje šibe lipa in deca. Hvala ! Mnogokrat toče nihče drug ni kriv, kakor pridne ženjice, ki mahajo z železnimi srpi po žitu. Vse Turške vojske na Kranjskem nihče drug ni bil kriv, kakor hrabri Turjaški, kateremu je bil Turški meč šiba božja itd. Verujemo sploh sedaj že vsi Slovenci, da ste Vi velik nov teolog in oster zgodovinar, in da je Vaš kratek poduk nam ravno tako neobhodno potreben, kakor lojevo mazilo Vaše pratike za sadna drevesa, katero jim ne škoduje, kedar poginejo.    O zakaj niste še više študirali!
Šesta zasluga je ta , da ste brez nadlegovanja Blaznikove tiskarne in brez njenih stroškov tako izvrstno pomnožili literaturo slovensko.
Sedma zasluga je ta, da ste nam tako jasno dokazali, da vere ia cerkve nihče ne preganja. To je kaj prav. Ker gotovo vse zgodbe vsaj sedanje dobe po vseh časnikih bistroumno spremljate, že lahko veste, kako vsakdo lahko misli in veruje , kar h >če , ako je premožen, ali oropan, ali vtaknjen v zapor. Dali ste nam tudi prelep poduk: „da vsi previdni ljudje spoznavajo vero za prvo potrebo vsacega človeka." O kako odkritosrčno! To priznanje izhaja gotovo iz temeljite vere, se ve da, katoliške. Prav iepo posnemate modrega Cicerona, ki o tej reči cel6 enako, pa bolj splošno govori, Vi pa določno poveste, da ne vsi ljudje, ampak vsi „previdni" ljudje to spoznavajo. Qui bene distinguit, bene docet. O da bi skoraj dospeli vsi moji rojaki do tiste stopinje omike, da bi se smeli prištevati med „previdne ljudi" in bi jih nihče več ne pital z za-ničljivimi mračnjaki! Skoda, da niste našteli, kakor jaz tukaj Vam naštevam zasluge, in nam pokazali prav v pravi luči, kdo je že sedaj po Vaši sodbi ,,previden" mož, koliko bi to koristilo za pravo omiko! Exempla trahunt — no, pa za prihodnje leto še kaj! — Pa saj vemo, da ste nezmotljiv! Po Vašem spodbudovanji hočemo vsi Slovenci, ker smo vsi katoličanje, prosto živeti po veri katoliški, katero spoznamo že sedaj vsled Vašega poduka za prvo potrebo Slovenca. Kdor nam bode nasprotoval o tej zadevi, temu napoveemo železno vojsko. Vi boste nosili križ za bandero pred nami, in zmaga je naša!
Ne zamerite mi, ako sem le sedem skrivnost Vase ,,slovenske pratike" rojakom razodel, vsaj jih več tudi — cerkev nima.                       Androfil Bogoljub.