23 let lutkovnega gledališča Jože Pengov Trnova, a uspešna pot MLADI LUTKARJI GOSTUJEJO V DRAVELJSKEM DOMU DRUŽBENIH ORGANIZACIJ -S TRDIM DELOM SO SE UVRSTILI MED NAJBOLJŠA GLEDALIŠČA NA SVETU 23 let idealizma, 23 let boja za znosne po-goje, trde borbe za priznanje tiste dejavnosti, ki je še zmeraj delno omadeževana z žalostno dediščino diletantizma iz predvojnih let, to ni malo! S čim se ukvarjajo otroci v prostem času? Igrajo se. Ce je igra taka, da jih vsestransko zaposluje, jim nudi užitek in hkrati že odgo-vorno delo, lahko trdimo, da je koristna. Taka igra je LUTKARSTVO. Kljub televiziji, filmu in drugim več ali man,j povprečnim »otroškim medijem« (mislimo predvsem na poplavo ce-nenih otroških risanih filmov, slikanic, knjižic in v zadnjem času celo stripov) so lutke obdr-žale za mladi rod svoj privlačni čar. ZACELI SO Z RDECO KAPICO • Lutkovno gledališče Dravlje (ustanovlje-no v okviru pionirske organizacije — sprva se je imenovalo gledališče Klukec) se je pred javnostjo prvič predstavilo 25. maja 1954 z igrico RDECA KAPICA. Osem mladih fantov in deklet je za tedanjo predstavo izdelalo lut-ke (malo so jim pomagale tudi mame) in pred-stavo naštudiralo v nekaj mesecih — brez mentorstva. Imeli so pač veselje: veselje do dela, do izdelovanja lutk, igranja — skratka, do lutkarstva. • Kljub velikim začetnim težavam (mimo-grede, nekatere so se ohranile do danes in iz-gleda, da se bodo bohotile tudi v prihodnje), so prva leta svojega lutkarskega življenja pre-brodili kot večina lutkovnih skupin. Kljub te-žavam s prostori in denarjem so vztrajno iska-li nove možnosti in rešitve. • Sprva so imeli svoj kotiček kar v baraki ob Sojerjevi ulici v Dravljah, ko pa je barako podrl sneg, so se prcselili v kletne prostore na lastnih domovih, v garaže. Igrali so seveda na prostem, nekoliko kasneje tudi v starem gasilskem domu. Sprva le v krajevni skupno-sti, toda kmalu so postali redni gostje raznih pionirskih izletov, pionirskih odredov in oko-liških krajev. I • Krog igranja se je vedno bolj širil, zani-^. manje za lutkovne predstave mladih lutkarjev^ iz Dravelj je bilo z vsakim dnem večje. Spo-f mladi 1966. leta je gledališče dobilo prvo več-I je priznanje: z velikim uspehom je zastopalof ;ugoslovanske lutkarje na festivalu na Ma-džarskem. 2e takrat je postalo očitno, da je napredek mogoč le ob bolj intsnzivnem delu, ki ga bi omogočil poklicni organizator, in z občasnim sodelovanjem umetnikov na likov-nem. glasbenem in lutkovnem področju. • Povabila na festivale so deževala, in ne samo za tiste po naših krajih, ampak iz vseta krajev Evrope: Češke, Madžarske, Poljske, Ita-lije. Leta 1970 so bili na festivalu v Bochomu (ZR Nemčija) proglašeni za enega najboljših lutkovnib teatrov na svetu. • Priznanj pa niso dobili samo v tujini, ampak tudi doma. Z zgraditvijo doma druž-benih organizarij v Dravljah so dobili prostor za vadbo, igranje in tudi kulturna skupnost je pričela na njih gledati drugače, kar se je poznalo tudi v finančni podpori. • Leta 1970 je gledališče dobilo Zupančiče-vo nagrado, ki jo podeljuje mesto Ljubljana za posebne dosežke na kulturnem področju. V tej sezoni so se draveljski lutkarji tudi pre-imenovali v Lutkovno gledališče Jože Pengov. Nadeli so si ime enega največjih lutkarjev — umetnikov v Evropi, ime svojega vzornika, mentorja in tudi režiserja, ki jih je z igrico TRDOGLAVČEK pripeljal v sam vrh svetov-ne lutkarske elite. To pa je bilo za lutkarje — sedaj sicer že v precej drugačni zasedbi kot pred petnajstimi leti — še dodatna obvez-nost pri njihovem delu. NA VlCU BI DOBILI DVORANO ... • Se vedno imajo svoj sedež v Dravljah, v domu družbcnih organizacij. Kletni prostori, kjer imajo pisarno. skladišče in delavnico, ni-so čisto primerni, toda tudi s tem morajo biti zadovoljni. Vabili so jih že na Vič — kjer bi dobili tudi Iastno dvorano, po drugih krajih Slovenije, toda navadili so se na DOM, na rojstni kraj — in radi ga imajo. • Pred nedavnim, ko aktivnost v krajevni skupnosti še ni bila tako velika (tudi prebi-valcev je bilo manj) so imeli v najemu malo dvorano. V njej so vadili, delali lutke. igrali. 7>Danes pa male dvorane nimajo več. • Pravijo, da podpirajo vse aktivnosti, ki so v njej, da pa včasih ne razumejo vsega od-večnega kompliciranja krajevne skupnosti in uprave doma, ko gre za dogovarjanje in upo-rabo dvorane v prostem času. Sicer pa so se na tovrstne in stalno spremljajoče težave že kar navadili. Pravijo, da je za navezovanje stikov in trd-Inejše sodelovanje potrebno kar precej časa, 'prepričevanja in dobre volje. In ko je stik s to ali ono družbeno organizacijo vzpostavljen, se že izmenjajo kadri (volitve) in potem — »jovo na novo«. Zgodilo se je že, da so se našli takšni, ki v teatru za »teren« niso videli koristi in so jih hoteli izgnati na cesto. • No, pa je pamet na koncu vendarle zma-gala. • Svetla izjema je mladinska organizacija (v tem pogledu seveda) — z njo so vseskozi povezani. Vse pa kaže, da se bodo tudi odnosi z drugimi organizacijami zboljšali. kajti os-novna organizacija Zveze komunistov je v ce-loti podpiia delo lutkarjev in jim »dala priori-teto« v širjenju kulturne dejavnosti v krajev-ni skupnosti. • Gledališče deluje kot društvo v okviru ZKO, sicer pa ga — v okviru svojih zmožno-sti (se pravi: skromno) — podpira ljubljanska kulturna skupnost kot stalno kulturno akcijo. TRI SKUPINE • Že nekaj let aktivno delajo v teatru tri skupine: članska, mlatlinska in pionirska. In če k igralcem prištejemo še vse zunanje so-delavce (likovnike, glasbenike, izdelovalce lutk — čeprav jih večino izdelajo kar sami — razne stalne tehnične sodelavce), se bo število vseh aktivno delujočih gotovo dvignilo prek šievila dvajset. • Zgodovina, razvoj in dejavnost teatra so povezani z imenom Zdenko Majaron, ki v gle-dališču igra, izdeluje lutke, sceno, odre, orga-Dizira predstave — že 23 let. Skratka, človek-iutkar-umetnik, ki je predan lutkarstvu. • Ko sem se pogovarjal z njim, je želel, da ga ne omenjam, kajti — kot sami pravi — cn je Ie član gledališke skupine. Stojan Hribar