IN MEMORIAM
Nenadoma se je izteklo življenje naši krajanki Mici Šeškovi. Mnogo prerano je prenehalo biti srce naši dobri tovarišici, prijateljici in aktivist-ki.
Mici seje rodila 8. septembra 1905. Njeno iivljenje je bilo težko; kol dekle in kasn eje kol iena in mati je morala trdo delati, da se je prebijala skoziživljenje. Posebno v slari Jugoslaviji ni bilo lahko dobiti zaposlitve, da bi lahko kolikor toliko spodobno skrbela zase in za svojo družino. S teiavo je dobila delo v lovarni Pletenina, kjer so delavci vodili boj za boljše razmere in višje plače. Tudi Mici je solidarno z drugimi delavci stopila vstavko in z vso vnemo podpirala bojdelavskega razredaza večje pravice in boljše plače. Tako si je izoblikovala zdrave in napredne ideje ter jim oslala zvesta skoz vse svoje življenje.
Leta 1941, ko je Jugostavijo zajela druga svetovna vojna in kojepre-tila nevarnost, da bo slovensko Ijudstvo uničeno od nemško-italijanskih in madžarskih fašističnih okupalorskih sil, je Mici Šeškova ze bila na-predno usmerjena delavka. Že v začetku se je vključila v Osvobodilno fronto in začela aktivno sodelovati v boju proli okupatorju.
Najtežje čase je Mici Šeškova doiivljala takrat, ko so njeno mlado hčerko ujeli in jo odpeljali v laborišče, iz katerega se ni več vrnila. Tako je njena družina dala svojo žrtev za svobodo slovenskega Ijudstva in njegovega delarskega razreda. Toda Mici tudi tedajni klonila. Šez večjo vnemo se je lolila dela za stvar in za ideje, katerim je pripadala.
Po osvoboditvi naše dežele, kijoje Mici tako Ijubila in po veliki zmagi delavskega razreda, kateremu je tudisamapripadala in mu bila vdana z vsem svojim srcem, se je skupaj s svojimi krajani z veliko zagnanostjo lotila obnove domovine. Videli smo jo na delu v vseh organizacijah: Zvezi zdmženj borcev NOV, Rdečem križu, Socialistični zvezi. Kljub legobam. katerih v njenem skromnem življenju ni bilo malo, kljub teža-vam, s kaierimi se je Mici srečevala, smo jo videvali na delu vedro in iivahno. Teiaveje skušala premagovatijunaško, z dobro voljo in s trdno vero v boljše čase.
In sedaj, ko bi bilo njeno livljenje mnogo laije in bi še lahko uiivala našp lepšo sedanjosl, jo je ležka in kruta bolezen premagala in iztrgala iz naše sredine. Za njo bo nastala praznina in mi, ki smo jo poznali, z njo iiveli in delali, se z njo srečevali v hudih in lepih fasih, jo bomo pogrešali. Hudonam boprisrcih, kojenebo večmednami. Todaspominnanjobo ostal veder in žlahten v naši zavesti. Spominjali se je bomo z veliko mero človečnosti in dobrole. Spominjali se je bomo kot dobre žene in skrbne matere, kol dobre prijateljice in zveste tovarišice našega kraja.
Krajani pa seji zah valjujemo za njeno nesebično vdanost naši stvari in stvari delavskega razreda, kaleremu je pripadala. Naj ji bo lahka slovenska zemlja in večna ji slava. Sorodnikom pa izrekamo iskreno soialje.