FRANC POKORN 
NARODNO BLAGO IZ ŠKOFJELOŠKEGA POGORJA 
(Nabral in zapisal Serafin Karlovčan) 
Narodna pravljica v verzih 
Domače zapustil domovje 
Ratarjev mali je sin, 
prehodil je strmo skalovje 
ter prišel do silnih spoklin. 
Tu gledal okrog je boječe, 
če biva kje živega kaj; 
in orle po zraku drveče 
zapazil je močne sedaj. 
Prej jasno obledi mu zdaj lice 
in strah mu prešine srce, 
ko gorske on gleda te ptice 
čudeč se, da v kolo lete. 
Pogled na spoklino prostrano 
zdaj deček obrne plašan, 
kjer bilo je z mahom nastlano, 
kjer stal je postaran zemljan. 
In deček se sivčeku čudi, 
da tukaj v skalovju živi. 
In čudi pa sivček se tudi, 
da deček si v gore želi. 
Zdaj sivček tu dečka pozdravi 
vabeč ga v podzemeljski hram; 
proseč pa on starčeku pravi, 
če hrane kaj ima on tam. 
Prišedša v podzemske prostore 
ponudi mu starček jedil, 
postreže mu kolikor more, 
da bolj zadovoljen bi bil. 
Pri starčeku deček prebival 
let več kakor dvakrat je pet 
in čednosti krasnih dobival, 
ker bil je za dobro vse vnet. 
Prekmalu pa ura ločenja 
približala njima se je 
in starček od tug je živenja 
za večno poslovil bil se. 
Zdaj milo mladenič je tožil, 
ko sivčeka ni bilo več; 
obupan okoli je krožil 
ter hotel podati se preč. 
In ravno, ko zbiral že svoje 
kopita je necega dne, 
v strmenje njegovo zapoje 
zdaj zvonček v osrčju jame. 
Čudeč se on gleda, kaj bode 
za zvokom sledilo naprej 
ter čaka izida usode, 
ki morda bo grozna odslej. 
In kača prileze velika 
od nam že zdaj znane strani, 
ki silno z jezičekom sika 
in tjekaj k mladenču hiti. 
Pred njim se tam ona ustavi 
gledaje ga milo v obraz 
in polna radosti mu pravi, 
da on bo v nje sreče dokaz. 
176 
Da zmožna je kača jezika, 
to čudno mladenču se zdi; 
da v kratkem preteklost naslika 
zdaj svojo, on kači veli. 
In kača prijazno mu pravi: 
Da ona je grofovska hči, 
ki tukaj v podzemski puščavi 
več let že zakleta živi. 
Premilo ga ona zdaj prosi, 
naj reši jo sreče krive, 
da težko, mu pravi, že nosi 
prekletstvo ošabne sestre. 
Mladenču se revica smili, 
da hudo prekletstvo trpi; 
kako naj pomore v tej sili, 
da naj mu pove, ji veli. 
Odrezati reče mladike 
na vrbi zeleni mu tri, 
pol sežnja naj bodo velike 
in letošnje, pravi, rasti. 
Nadalje, da potlej naj pelje, 
mu reče, tja v božji jo hram; 
in to še do prve nedelje, 
ponoči enkrat, toda sam. 
Da s šibo naj švrka jo eno 
do cerkve, mu pravi, hudo. 
Še bolj pa, da tepe iskreno 
naj z drugo jo v cerkvi nato. 
In s tretjo, veli mu, da udari 
po glavi jo naj še krepko, 
a nanjo ozre naj nikari 
še več ne v svetišču nato. 
On zvesto zapomnil je želje, 
izpolnil jih tudi zvesto 
in sebi pripravil veselje, 
radost pa je kači sladko. 
Odrezal je šibe zelene 
in tleskal po kači močno; 
ni bal se prikazni nobene 
medtem ga dražeče strašno. 
Ko delo dovršil je svoje, 
iz cerkve mladenič je šel 
zvezd gledal na nebu je roje 
in roje na tihem je štel. 
A kmalu prikaže se mila 
iz svete, devica, cerkve, 
ki krasna jo krijejo krila 
in biseri njene roke. 
Mladenič se silno zavzame, 
videč zdaj to rajsko dekle; 
a ona ga srčno objame 
v zahvalo, da rešil jo je. 
Za nežno pa deve ročico 
je potlej mladenič prijel 
in čudno poslušal novico 
iz njenih je ust prevesel. 
Zakleto, da tam se skalovje, 
kjer mnogo prej bival je let, 
zamenilo v grajsko zidovje 
in njeno poslopje je spet. 
In tjekaj podasta vesela 
mladenič se in pa dekle, 
ki v srcu le to sta želela, 
da združila kmalu bi se. 
Dni sedem že ondi pozneje 
obhaja ženitve se dan, 
kjer bila puščava je preje, 
zdaj radost in raj je krasan. 
In dobro je narod ohranil 
v spominu ta dan in pa grad, 
ki slavno bil Turkom obranil 
pozneje premnogo je nad. 
177