Kamenjak                                                            Ivan Albreht
(Nadaljevanje in konec.)
i|f|j|B5!]jamenJak se vrne domov ter dan za dnem pričakujc in se ozira, ]is|l||| s katere strani ho ugledal kraljično, tocla dni je že za tedne IHbJEbII in tednov za mescce, a iepe kraljične ni od nikoder! Ko mu poslcd mine leto in dan, spozna, da poslej čaka znman. Pripravi si tcdaj culo, vanjo poveže orodje, zapre bajto in jo mahne po svetu. Hodi in hodi ter vpra5uje po Daljni dc/eli. a dalj ko pride, dlje rau kažejo pot. Šele devetkrat deveti dan prispe v Daljno deželo in vidi, da je vse kraljestvo odeto s črno žalostjo. Kmalu izve, da žalujejo todi za lepo kraljično, kraljevo edinko. ki jo hoče imeti zmaj v Strus penem jezeru. Kralj da je bil že kJical na pomoč junake vseh dežela in nbljubil hčer za ženo in pol kraljestva tistemu, kdor bi premayal in usonobil zmaja, toda doslej je sleherni junak plačal predrznost z življenjem. Zdaj ga ni več pod milim nebom. ki bi si še upal tvegati aluvo v neenakem boju. Čez trikrat devet dni bo zato zmaj v Strupe*-nem jezeru ugonobil kraljevo edinko in oče sam mu jo mora pripe* Ijiiti tjekaj.
184
Spričo takih novic se mladenič nevtc^oma poda v glavno mesto in se oglasi tam na samem dvoru, češ. da mora zastran zmaja govoriti s kraljem in kraljično. Ker mu dvorjaniki nočejo verjeti in se nekaj obotavljajo. jim še pošteno nasuje ušesa. Oeš, da je lahko vseh skupaj sram, ko se štejejo. kakšni junaki so, pa kar tako meni nič tebi niu izioeajo kialjično zmaju. Gospodo je hudo pogrelo in ga res puste h kralju. Zala kraljična takoj spozna samotarskega mladeniča.
»Čemu neki nisem bila takrat rajša ostala pri tebi? se ji milo stori in začne praviti očetu, kako se je bila pomuznila z lova in kaj je vse videla pri Kamenjaku.
»Kar je bilo. je bilo!« zamahne ta z roko. »Trikrat devet dni je še časa, so mi dejali, ko sem bil prišel v Deveto deželo. Dva dni scm hodil semkaj in je torej še vedno dovolj priložnosti. da u,UQnobimo zmaja v Strupenem jezeru!«                                                 .      ,    ,      ;
Kralju od veselja zažari obraz. a kraljična odsvetuje:                   L
»Čemu /rtvovati življenje. ko vendar mene s tem ne rešiš! Dovolj jih je že bilo in sami junaki so bili, pa je moral sleherni z sjlavo po= plačati smelo junaštvo!«
Mladeniču se je zazdelo. da kraljična zbog same žalosti ne more več prav jasno misliti, pa je rajši odjenjal. Samo skrivaj je pomežik* nil kralju. naj nikar ne obupa, a njo je prosil, naj obleče najlepšo obleko, natanko tisto, v kakršni namerava oditi k Strupenemu jezeru. Ce že res mora biti ufjonobljena, bi rad Daljni deželi obranil vsaj njeno kamenito podobo.
V  to je kraljična privolila. Kralj je velel pripraviti primeren ka* men in mladenič se je takoj lotil ter brez prestanka delal dan za dnem in noč za nočjo. Hkratu jc ukazal pripraviti veliko apnenico. Kip je bil potlej tako na las podoben kraljični, da je vsakdo potrdil:
»Samo glasu manjka sohi, pa je ne bi nihče ločil od resnične kra< ljeve hčere.«
V  apnenici je mladenič to soho prekuhal v živo apno. Ravnal je s tolikšno previdnostjo, da se ni odkrušil niti en sam drobec.
Zadnje jutro se je zazorilo. Od blizu in daleč so se zijrmjale neštete množice, da bi spremljale kraljično na tej žalostni poti. Ves dvor je tonil v črnini, samo kraljična je nosila belo obleko in tudi obraz je imela zastrt z belo tančico. S prav takšno je tudi Kamenjak odel živoapneno soho in stopil pred kralja:
»Karkoli za danes potrebujem, imam, samo tvoje obleke mi še manjka.«
Kralj mu da prinesti kraljevskih oblačil, ki jih mladenič nasjlo obleče. V njih je videti tako zastaven in zal. da se kraljični orose oči, ko pamisli, da «a zdaj gleda zadnjikrat. Njegovemu budnemu očesu ta solza ne ostane prikrita. Naglo stopi h kraljični in jo zaprosi:
»Da bi se bil šel z zmajem borit za tvojo rešitev, mi nisi dovoliia. Ne odreci mi vsaj sedaj, ko te prosim.«
»Cesa?« se zdrzne mladenka.
»Zmaju bi rad pokazal tvoj kip, preden preideš ti sama v njegovo ¦ilast.«
Tej prošnji se kraljična res ni upirala. le videti je želela, kaj in
kako bo počel zmaj, ko zagleda čudna prišleca. Kamenjaku je bilo
fn kakor nalašč in ji svetuje. naj za ta čas odide z očetom na visoko
ro. od koder se odpira najlepši  razgled po vsej  Daljni deželi  tn
isti po mrkem zmajevem domovanju.
Res se tedajci zganeta dva sprevoda hkratii. V enem odhaja kralj 7. resnično kraljično na visoko goro, v drugem pelje Kamenjak kra= liičnosoho proti Strupenemu je* zeru, a naroda je tod in tam ka« kor listja in trave. Trombe pre= trcsljivo zadone in žene in star= oi jokajo, a matere dvigajo dec» na ramena, češ:
»Poglejte, otroci, našo blago kraljično, ki bo danes umrla za nas!s<
Podobnost med soho in kras Ijiino je namreč res tolikšna, da ruzen najvišje gospode slednjič nihče vec ne ve, kdo in kaj se prav za prav bliža Strupenemu jczeru.
Bliže ko je strašnemu kraju. bolj ostaja Kamenjak s soho sam. Nekaj malega jezdecev ga še spremlja, dokler končno tudi njim ne upade pogum. Iz dalje je namreč že čuti valovanje Strupenega jezera in kmalu nato še zmajev odurni glas:
»Če hočeš sebi dobro, kralj, nikar ne lazi tako počasi, da me potrp« ljenje ne mine!«
»Ne bodi nestrpen!« se porogljivo odreže v kralja preoblečeni Kamenjak. »Da ti je čakati še tri sto let, bi se ti veljalo; kajti takc i^ostije doslej še nisi bil deležen in je tudi poslej več ne boš.«
Zmaj od jeze zarjove in se zapraši proti mladeniču, ta pa zavihti s tančico prigrnjeno živoapneno soho in mu jo na vso moč zarine slloboko v žrelo. Ali tedaj, o joj! Cim se je zmajeva slina dotaknila živcga apna, je pričelo vreti kakor bi ga gasili v apnenici. Nestvor je strahotno zatulil in od bolečin pričel otepati okrog sebe, da se je dan in noč hoda na daleS stresala zemlja. Apnena sopara, ki mu je puhtela
186
\i žrela, je pregrnila vso okolico Strupenega jezera in ni jnogla kra= ljična niti z gore videti, kaj se tam spodaj godi.
Končno se je zmaj umiril in so se najpogumnejši upali k Strupe= nemu jezeru. Z radostjo so spoznali, da je nestvor poginil, o Kamc-njaku pa niso mogli najti nobenega sledu. Vzlic temu je čez in čez zavladalo tolikšno veselje, da so najimenitnejši mladeniči na ramenih prinesli kralja in njegovo edinko k jezeru in je vriskala in rajala vsa širna Daljna dežela, le kraljična sama se ni mogla niti nasmehniti. Nemirno in žalostno se je oziralo njeno oko po jezerski gladini, dokler ni zapazilo tam daleč na jezeru kraljevskih oblačil. Brž je posedlo nekaj vitezov v čolne. Odveslali so v ono smer in si skoraj niso upali nazaj. Kar je plavalo po jezerski gladini, niso bila samo kraljevska oblačila, ampak vanje obleeeni kraljičin — mrtvi rešitelj! Besneči zmaj ga je bil morai oplaziti z repom in ga treščiti v razburkano jezero.
Čim je kraljična zagledala truplo, ki ji je btlo tolikanj drago, jc kakor mrtva omahnila nanj. Dala je Kameniaka položiti v kraljevo grobnico in ni nehala žalovati. dokler še njej ni smrt odkazala pm stora kraj njega.