' %/ ' v ■■ ---Xr 'T> i duhovno življenje la vida eypirrtual m / ! mmmrnß SEPTEMBER o Sveta gora! Veliko gora se«> že oblezel. Bolj strme, bolj so k1] menite, pa so P' jetne. Tebi P» po krivici stan U . dje vzdeli, . Skalnica. Pusta s; kakor Kras. P3 v glavo noče, . ko si si Mati Maj'*' ja. prav to izi^ak; kako si hotela r’r“ j vrh tega naj o™ vsakdanjega hr* ‘ v moji goriškj % želici svojo bi?0 Ali si sirotno P stirico Uršulo I ligo jev o tako U bila? Ljubila s. J V Urški pa si d bila še vse dj™ nas. Zato, mep zato si hotela bi*1 hotela ■ prav na Sveti ? tu ker je prav oo v kakor iz sred« d krogu odprt PJJJL,. na vse^ štiri ® ta; ve našega F na Tolmiilce'jjr(lii povance, na ^ in Vrhovlje» -]fi Pevmo, Gori rsS Sovodnje, n3 do Železnih .g. do Štjaka in ra, na ViP- do mimo Čavna f,0 Hrušice in -SV.. morja in Ben . Ivan P*'e?e Glavni oltar božjepotne cerkve na Sveti gori pri Gorici Naslovna stran: Znana romarska cerkev na Sveti gori, kamor romajo že od 16. stoletja naprej. Sveta gora slovi tudi po lepem razgledu. £5 n 599ßi• duhovno življenje la vida e-^pirHual Leto XXVI. št. 9 September Boga ljubiti ni težko nje( Vrhovna postava krščanstva je dvojna ljubezen: do Boga in do bliz-Pa ^ ^ve 'Postavi, ena ljubezni do Boga in druga do bližnjega, ali oboJe ena sama’ hkrati do Boga in do bližnjega? Ni lahko reči. Nemara je to le res. Ena je in sta dve. Vse zavisi od tega, s katere plati gledaš na ^o.I(qJVO Pristovo zapoved ljubezni. Tudi Kristus sam je o njej govoril zdaj id l^a sta dve, zdaj kot da je le ena. In apostoli so ga natanko razumeli, j>ra a te dve Postavi tako tesno povezani druga z drugo, da sta v bistvu ZaPrav le ena sama ljubezen. rni; 1^° si ;c nek uöüelj postave drznil Jezusa skušati, ga je prašal: „Uče-C0s’ ^tera ie največja zapoved v postavi?“ Jezus mu je odgovoril: „Ljubi le na°* sv°ie9a Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem. To k tej novi zapovedi obsežena obenem z ljubeznijo do Pr°-^e fr tudi ljubezen do Boga, ki je njen pravi temelj. Po čem bo svet spoznal Tlstusove učence? Nič manj po goreči ljubezni do Boga kakor po Tubezni do bližnjega. Oboje je tu strnjeno v eno. n Apostol Janez — ves prežet z ognjem božje ljubezni Apostolu Janezu se je to Jezusovo naročilo globoko v srce zavisa^0\ Ko prebiramo Janezova pisma, imamo vtis, da je prav ta misel o kršcans^ ljubezni, ki objema Boga in človeka in ki človeka objema prav zaradi Bo9a\ naravnost jedro in srčika Janezove miselnosti, Janezovega krščanstva. se ta apostol in sveti pisec pomudi ob eni, zdaj ob drugi, potem se $Pe od druge povrne k prvi. Takole namreč piše v svoji poslanici, ki je >lC kakšno spremno pismo k evangeliju: „Preljubi, ljubimo se med seboj, ^ je ljubezen iz Boga. In vsakdo, ki ljubi, je iz Boga rojen in Boga P027111 Kdor ne ljubi, Boga ne pozna, zakaj Bog je ljubezen. V tem se je razode božja ljubezen do nas, da je Bog na svet poslal svojega edinorojenega Si^' da bi po njem živeli. V tem je ljubezen: ne, da smo mi ljubili Boga, te^1’^,, da je on nas ljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe. Prel]U° ’ Če nas je Bog tako ljubil, smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega Jan i, 7-11). Kar težko se je odtrgati od teh čudovitih besed, ki so izliv velike « ' apostola ljubezni, svetega Janeza. Tako je Janez doživljal svoje krščans ^ Bolje, da ne vprašam, kako ga mi doživljamo, kako ga doživljam jai , kako ga ti, ker se bojim, da sva oba le preveč daleč proč od tega aV°* skega vzora. Ali vendar, nekaj tega, kar je Janez doživljal, je tudi v nas vseh, 2^ sicer bi se ne mogli več po pravici imenovati kristjani, še je luč v nas, je pogosto le medla in komaj brli, namesto da bi živahno vzplapolala. ^ Kako prav bi bilo — naj tudi to mimogrede omenim — da hi st’ duhovnost vsak dan znova poživeli ob čitanju svetega pisma in jo P°a z ognjem sv. Duha, ki preveva navdihnjene svete knjige. Zdi se mi, da Slovenci v tej reči nekaj zaostali za drugimi krščanskim narodi, ki ^ biblijo bolj v časti in bolj vneto goje zanimanje za svetopisemske na11* Večna ljubezen v Bogu je vir naše ljubezni do Boga vi1"0' Čujmo torej znova, kako sv. Janez razklada svoje apostolsko P° •• vanje ljubezni! „Mi torej ljubimo, ker nas je. On prej ljubil. Ako kdo ‘Ljubim Boga,’ pa sovraži svojega brata, je lažnik. Kdor namreč ' ß svojega brata, ki ga je videl, kako more ljubiti Boga, ki ga ni videl7 jed11 to zapoved imamo od njega, da naj, kdor ljubi Boga, ljubi tudi sv0j' brata!“ (I Jan U, 19-21). i'ra^ Znova se pri Janezu ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega ^ v eno samo ljubezen, na ta način namreč, da je ljubezen do Boga P^ ^ sleherne prave ljubezni do bratov, a dejavna ljubezen do bližnjega J dokaz in najbolj vidno znamenje, da je božja ljubezen zares v nas. bi trdil, da nosim božjo ljubezen skrito v svojem srcu, ko bi se treme in ovira, marveč je v nas, podobno kakor je v Bogu samem, z našimi svobodnimi silami živo počelo nepretrgane nadnaravne t(iko’nOSti' Spodbuja nas in nam pomaga, da Boga ljubimo, da ga ljubimo kakor Bog v resnici zasluži. Ljubiti v Svetem Duhu in po Svetem Duhu «t . To pa pomeni, da krščansko življenje v milosti in v ljubezni ni togo Ijitf.'6’ amPak nenehno dejanje, neprestana aktivnost. Kadar je ta božja b0*_. Zen v nas, tedaj Boga ljubimo ne samo po človeško, marveč naravnost po čijj S’. ker ga (ljubimo po Svetem Duhu in v Svetem Duhu. Ali ni to zares in resnica, da Boga Očeta lahko ljubimo obenem s Svetim Duhom ^ube SVetem Duhu, to je z ljubeznijo Svetega Duha samega, ki svojo lastno ‘’en ria nek skrivnosten način podeljuje tudi našim srcem. In tudi Kri- stusa ljubimo tedaj v Svetem Duhu in po Svetem Duhu! O tej resnici znova prepričuje sv. Pavel, ki piše, da prav ta Sveti Duh, tretja oseba boi!11', v naših srcih kliče „Abba-Oče“! (Gal 4, 6). To se pravi, da prav ta Sr^ Duh našemu duhu narekuje, kako je treba Boga klicati in ljubiti zares Očeta. Isti Sveti Duh obuja v naši duši ta sinovska čustva resnične^ duhovnega otroštva do večnega Očeta, kot jih je obujal na sličen na^1 tudi v duši Kristusovi. Vsa dejanja vere in upanja in ljubezni izvirajo končno iz teh postnih nagibov in navdihov Svetega Duha, ki v nas prebiva in razliva bo * ljubezen v naša srca. Tako se med Bogom in človekom božje življenje pretaka kakor v W in robnem bajnem krogu. Izhaja iz Boga, po Svetem Duhu prihaja v naS iz nas se v čustvih in v delih nadnaravne ljubezni spet dviga k Bogu razliva tudi na bližnjega. ,f Glavni činitelj tega življenja, tega kroženja milosti in ljubezni SveW Sveti Duh. Boga ljubiti se torej pravi živeti v Svetem Duhu in po Duhu. Mar ni ta božja zamisel nadnaravnega življenja ljubezni prc čudovita! Vzvišena nad sleherno človeško zamisel, tako visoko, da jo ®‘°ve e lestna'. Š&' '0 Lbv' um koniaj dohaja, ko o njej bere v svetem pismu. Najbolj spretna vešča beseda ostane okorna, kadar mora razpravljati o teh rečeh, ki so ^ naša življenjska zadeva, ker se tičejo našega notranjega življenja, a f vendar visoko nad nami in nad vsem človeškim redom. Človek se ne ^ dovolj načuditi, kako je mogel apostol Janez ta globoki nauk zajeti v ^ enostavne in naravnost prosojne, povsem naravne besede o ljubezni do ^ t, in do bližnjega. Nov dokaz je to, da je njegovo pisanje v evangeliju listih zares od Boga, od Svetega Duha samega navdihnjeno. Doživetja božje ljubezni In še nekaj: dokaz je tudi, kako je Janez te resnice ne samo ampak tudi živel. Tako neposredno, kot Janez govori o teh tajnah, ^.0 človek opisati samo stvari, ki jih je sam doživel. Da, Janez je 1° ljubezen dan na dan živel in doživljal v sebi, da je postala njegovo uu! živo osebno izkustvo. ,.n A ne samo Janez. Gotovo tudi Pavel, ki piše o božji ljubezni z neposredno nazornostjo. In Peter nedvomno tudi. In seveda tudi d.ruT apostoli. Pa ne samo apostoli, tudi preprosti verniki. Saj vse te resnice zapisane v pismih, ki so naslovljena na čisto preproste kristjane 1 dobe, ko mnogi niti pisati niso znali in so ta pisma poslušali, kadm skupno brali pri božji službi. A ta vzvišen nauk so hitro umeli, ker ao ge. v srcu nosili. Kaj pa mi, se moramo vprašati ob zaključku. Nam. pa skoraj v strahu zastane dih, ako pomislimo, da je naša naloga, ^j vse te lepo in visoko zveneče besede prevedemo v svoje osebno vsak-^nje življenje. Nehote se nam vzbudi vprašanje, kako pa bo vse to mogoč«? < ezka reč, pretežka za nas. . . To bi morala biti redna pot kr.ščan»kega življenja Vendar taki pomisleki nisno osnovani. Le povejmo odločno in le pridimo jasno z besedo na dan! Boga ljubiti ni težko! Ako je nadnaravna božja ljubezen po moči Svetega Duha, kot smo j« Višali, pravo bistvo krščanstva, potem mora biti dostopna in dosegljiva Jlkeniu poštenemu kristjanu in ne samo nekaj prav redkim izbrancem. 1 torej nekaj prav izredno težkega. , Ako upoštevamo samo naravne človekove sile, je taka ljubezen na-eirto ** L sploh nemogoča in nedosegljiva: njen vir ni namreč iz nas, ampak 0Qa po Svetem Duhu. ^ Toda božji dar nadnaravne ljubezni je vsakemu od nas neprestano vsak hip na razpolago. Po milosti in s pomočjo Svetega Duha, ki v naših • Cl'L prebiva, je življenje ljubezni redna in normalna življenjska pot vsa-eya kristjana. H ~ pa Boga ljubiti kljub temu postane težka stvar, ker vsak človek >. do časa naleti na posebne ovire in težkoče, v katerih se njegova ezen preizkuša kakor v ognju. A tedaj Bog pomaga s posebnimi milostmi. £ Mimo takih izrednih trenutkov je še treba vedeti, da ni lahka stvar na popoln način ljubiti tudi v neštetih malenkostih, to je ljubiti ga e na splošen način, ampak na višji stopnji popolnosti, kjer tudi majhni cršlci dokaj ranijo ljubeče in ljubljeno srce. j fies je končno, da je vsaka ljubezen vsaj na zemlji nenasitna. Bodisi aV(1 ali neprava, nikdar ji ni zadosti. To velja za svetno in za sveto ljubezen. z0 2'o je nenehni nemir življenja, ki je v nas vseh, v dobrih in v slabih, tw za dobro. Tako je. Ko bi ne bilo tako, bi najbrž bilo naše !enje prava puščoba. fy’e ■ res ravno nasprotno. Življenje je hotenje, stremljenje, vrv«- *n gibanje, vzpon navzgor ali pa ugrezanje nizdol. ki j ^ ^ le bilo tebi in meni naprestan vzpon navzgor, vedno bliže k Bogu, e "bežen sama! dr. janez Vodopivec, Rim Za kaj bomo ta mesec molili? DA BI SE BOŽJE IME IN BOŽJA POSTAVA NA JAVNIH SKUPŠČINAH NARODOV S ČASTJO IMENOVALA IN SPOŠTOVALA Pater Faber piše v eni svojih lepih knjig: „Velika nesreča sveta je v tem, da pozablja na božje pravice. Zaradi tega je zemlja kakor puščava in življenje na njej težko za srca, ki ljubijo in za duhove, ki hrepene po miru. Vse na svetu je žalostna anarhija: Stvarem in besedam se pripisujeta veljava in pomen, ki ju nimajo; važnost se pripisuje temu, kar nič ne pomeni; temo se nespametno smatra za luč. Vse zato, ker človek ne da Bogu v življenju sveta onega mesta, ki mu po vsej pravici pripada.“ Prva resnica, ki je noben človek nikdar ne bi smel pozabiti, je: bivanje osebnega Boga, Stvarnika nebes in zemlje, absolutnega Gospodarja vseh stvari, ki jih vodi in vlada s svojo previdnostjo. To prepričanje je temelj, na katerem stoji vzvišena stavba vere in morale, sreča družin in narodov in ves socialni red. Septembrski molitveni namen nas vabi k združenim prošnjam za uposta- vitev božjih pravic, za čast in spošt0 vanje božjega imena in božje posta*' tam, kjer sta najbolj prezrta in poz; ;al>' Ijena, to je na javnih skupščinah rodov in na mednarodnih zborovan!1" Kako hitro in uspešno bi se uredi' silne težave v življenju sodobne čk>v' ške družbe, ako bi ljudje ne sam'’ ^ zasebnem, ampak tudi v narodnem 1 mednarodnem življenju Bogu Stvarni v vsem izkazovali dolžno čast. spoš*0 vanje in pokorščino. DOLŽNOST IN POMEN JAVNEGa BOŽJEGA ČEŠČENJA Vera v Boga in češčenje božje s. človeški družbi nujno potrebna. Že !?rv. modrec Platon je dejal: „Kdor r1^, vero, ruši temelje vse človeške druz brez vere je urejena človeška dr1^ f nemogoča.“ Ne revolucije ne polit’1 ^ spremembe ne morejo prinesti bo!nf in razdvojenemu človeštvu miru. stanja in bratskega sožitja. Eno ,(| sredstvo je, da se to doseže: UpostaV znova nad človeškimi pravicami vice božje. Priznati enkrat za vio živ°m - do naroda in do države dolžna j ga spoznavati in mu v javnem, dru-. bcm češčenju izkazovati dolžno spo-n°Vanje. K° je v poganski nacizem in i 8 svoi° surovo borbo proti veri ^/šcanstvu. je papež Pij XI. nemškim in družbeni red, On vlada s nad vsem človo-zato je vsaka družba, od dru- ^ previdnostjo nad vsem Ml v okrožnici, pisani s pekočo ^ leta 1937 odločno utemeljil: k 0g je dal človeštvu svoje postave * Vladar vesoljstva. Te postave so „i^isue od časa in kraja, od dežel in ^b. Kakor sonce sije na vso zemljo t^samu človeštvu brez razlike, tako »j. Postava božja ne pozna privile-"e izjem. Vladarji in podaniki, V Kl in mali, bogati in revni odvisijo Caki meri od božje besede. V moči ''ily10 absolutne oblasti zahteva Stvar-Popolno podrejenost in pokorščino od poedincev kakor od celotne In ta zahteva božja se razteza V8a tol'išča človeškega življenja, ciajj Se morajo moralni problemi skla-))le božjo postavo in se morajo *tpre-Sp,. )1Ve človeške uredbe podrejati ne-'benljivemu božjemu redu.“ st; *\r^a'"niki *> Jr» Poče' PPorno zavračajo Boga in mu So '°.Priznati njegovih večnih pravic, ljivCj ,ltn narodom zvodniki in pohujš-•tip, ’ ’n kljub morebitnim kratkotraj-bie^^P'.anjim uspehom, grobokopi res-Parodove sreče. in zastopniki javne obla- Psalmistova beseda ima večno veljavo, ki pravi: „Ako Gospod ne zida hiše, se zidarji trudijo zastonj. Če Gospod ne varuje mesta, stražar čuje zaman“ (126). In zopet: „Blagor ljudstvu, ki mu je njegov Bog Gospodar“ (113). Prerok Izaija pa piše: „Narodi, ki so zapustili Gospoda, bodo pokončani.“ VERSKA KRIZA SVETA Že ob začetku našega stoletja, leta 1903, je pisal sveti papež Pij X. v svoji nastopni okrožnici: „Narodi hrume in ljudstva si izmišljajo prazne reči. Dvigajo se oblastniki zemlje in mogočno zaroto kujejo zoper Gospoda in njegovega Maziljenca (ps. 2). Sovražniki božji v skupnem zboru vpijejo proti Bogu: Pojdi proč od nas! In spoštovanje pred večnim Bogom v narodih vedno bolj izginja, njegova najvišja volja se ne upošteva v ničemer, ne v zasebnem ne v javnem življenju. Še več, z vsemi silami gredo sovražniki božji za tem, da bi bila na zemlji popolnoma izbrisana tako spomin kot sama misel na Boga.“ Kakor je temna ta slika o verski krizi človeštva pred dobrim pol stoletjem, moramo reči, da je danes položaj še žalostnejši. Brezboštvo je organizirano, je oboroženo, grozi podjarmiti ves svet. Kakor se sicer v. Cerkvi versko življenje, kjer ji je to dano, lepo razvija in je v sodobnem svetu mnogo znamenj prihajajoče verske pomladi, vendar je velik del krščanstva zasužnjen po surovem nasilju brezboštva in je vsa Cerkev Kristusova po strašni moči brezbožnih sil stalno ogrožana. Kako se bo vse to končalo? Naj nam bodo v tolažbo in upanje besede istega sv. Pija X., ki v že omenjeni svoji poslanici nadaljuje: „Nikomur, kdor trezno presoja položaj, ni dvomno. kakšne izglede ima ta boj proti Bogu Stvarniku, človek lahko zlorablja svojo svobodo in se prevzetno dviga proti božji volji in postavi, zmaga pa bo le vedno na strani Boga. In ta zmaga bo tem bližje in poraz sovražnikov tem hitrejši in gotovejši prav tedaj, ko se bo njih predrznost v upanju na končni triumf gnala v najsilnejše izpade. Sam Bog nam to zagotavlja v svetem pismu, ko pravi, da se sicer za gotov čas dela, kakor bi ne videl strašnih grehov in zločinov svojih nasprotnikov, toda razjarjen nad upornostjo ljudi se bo vzdignil kakor velikan in bo zdrobil glave svojih sovražnikov. Tedaj bodo morali vsi spoznati, „da je Gospod vzvišen in strašen, velik kralj nad vso zemljo“ (ps. 46). „On bo ukrotil vojske do kraja zemlje, strl bo loke, zlomil kopja in oklepe sežgal. In govoril bo njim, ki vladajo ljudstva: Nehajte in priznajte me kot Boga, ki mu gre vlada nad narodi, vlada na zemlji“ (ps. 45). NAŠA DOLŽNOST V TEH USODNIH ČASIH Kot verni otroci svete Cerkve moramo o vsem misliti in delati no zgledu in nauku cerkvenih poglavarjev. Božji interesi morajo biti vedno tudi naši. V vseh okoliščinah življenja moramo biti vedno pripravljeni na obrambo božjih pravic in zastavljati za dosego božje zmage v svetu vse svoje moči in če bi bilo potrebno, tudi svoje življenje. Vse življenje vernega kristjana bodi vedno pogumna in odkrita akcija za pravice božje in slavo božjega imena v zasebnem in javnem življenju. K tej akciji spada gotovo tudi naša skupna molitev, v kateri prosimo za to, da bi bil Bog priznan in češčen n« le v svojih svetiščih, ne le v tihoti člo- veških src in krščanskih domov, tudi tam, kjer se zberejo zastopniki rodov in skupnega zborovanja, kjer s šajo rešiti silne narodne in mednar«' probleme, zlasti problem mednaro' kIi^’ miru. Veliko se tam govori in razpr Ija, a do resnično odrešilnih sklep0' pride in mir se na zemlji ne N®, '• 'ka na teh zborovanjih vere v tem božjega blagoslova. Iška 1 in s graditi mir brez Boga pa je 1,r® ivk' delo. Kjer ni Boga, tam tudi ni J” in ni resnice, ni odkritosti ne P°ste" (j in zato ni ne zaupanja ne Drug drugega se izigrava, drug 11 ga se skuša premotiti in prevarat'- »c »«vilo« j», v.«»*'.- p rodi pa padajo iz brezdna v brez0"^; težave v težavo ter žive v nego1” V' in mučnih nemirih, nad ubogim c 1 štvom pa kakor črn oblak visi str3 pred novo, vse uničujočo vojsko- Kristjani pa moramo z ziv° zaupati v moč skupne molitve. 1 ^5» in se vam bo dalo!“ In kdaj molitev Bogu bolj všeč in bolj uslišanja kot tedaj, ko ga pro zmago njegovih vladarskih PraV'C.'(, ji slavo njegovega imena, za prizna11) spoštovanje njegovih postav? Sal ^ ta molitev najlepše odgovarja Jezusovim, ki nas v Očenašu uči P ^jji Očeta: Posvečeno bodi tvoje ime- li nam tvoje kraljestvo! Zgodi s<‘ yjj! volja kakor v nebesih tako na z<’ , Molimo torej v mesecu seP.„nfi' ko sveta Cerkev obhaja praznik P J Sanja svetega Križa, da bi bil ® |jC1 Križ Gospodov res povišan, pr°s in češčen tudi tam, kjer se razp'a^ in urejajo usode narodov in cel°tne veške družbe. „Naj bo blagoslovljeno Go^P0 ^j slavno ime na veke; njegove sla* ^)| bo polna zemlja: bodi, bodi“ (P5- jii1^ ALOJZIJ KOŠMERLJ, Arg*n ( SVETA BERNARDKA SOUBIROUS Lurd, izvoljeni kraj brezmadežne Revice Marije, stoji ob stoletnici prikazovanj v središču svetovne pozornosti. 11 po Kraljici nebes in zemlje v njeni ‘agoslovljeni votlini, kamor se zaupno °bračata Cerkev in verni svet v svojih liskah, blesti v svoji ponižni in čisti Svetosti tudi njena zvesta in stanovitna *aupnica: sveta Bernardka Soubirous. V „Svob. Sloveniji“, našem izseljencem tedniku v Buenos Airesu, beremo z ke*ikim pričakovanjem in zanimanjem e drugo leto v lepem in sočnem Mau-^Nevem prevodu zanimivo in živahno ‘sani roman: Pesem o Bernardki, delo J;'d°vskega pisatelja Franca Werfel. rali sm0) da je Werfel napisal ta roman °bljube. Ko je iz Nemčije pred div-y 1 nacisti pribežal v Francijo, pa so kudi to deželo zasedli, je v begu pred 'jzbežno smrtjo, ki bi ga doletela kot mjone njegovih rojakov v kakem na-wcnem koncentracijskem taborišču, ^kežal z ženo v Lurd. Pred votlino je j. °sil Marijo za pomoč v svoji stiski in v obljubil, da bo napisal povest o lur-dogodkih, ako mu pomaga najti Šal V sv°b°dni svet. Marija ga je usli-Vea preko Španije se je rešil v Se-tis^0 '^■meriko, kjer je, zdaj že pokojni ^telj svetovnega slovesa, svojo ob- ePo, izpolnil. Svoj roman je napisal v0 živo in duhovito in je z njim goto- L jhnogo pripomogel k spoznavanju i^j aa> njegovih dogodkov, osebnosti in tlatf°Ve^a Posinnstva. Po romanu je bil i<. ^avljen tudi odgovarjajoči film, ki Pred kakimi desetimi leti z veli-Srj navdušenjem sprejet povsod, kjer Predvajali. Vendar je treba ve- deti, da je tako v romanu kakor v filmu nekaj zgodovinskih netočnosti, ki jih je pač pripisati deloma svobodi pisateljeve domišljije in njegovega koncepta, deloma tudi premalo kritičnim zgodovinskim virom, ki so bili pisatelju na razpolago. Ob lepi Werflovi Pesmi o Bernardki si človek v tem jubilejnem lurškem stoletju le zaželi zgodovinsko točne slike Lurda, prikazovanj in svete Bernardke ter dogodkov iz njenega življenja in njene okolice, kar nam v polni in res kritični meri nudi življenjepis mons. Franca Trochu-a: Bernardka Soubirous, zamaknjenka iz Lurda, s podnaslovom: Sestra Marija Bernardka iz kongregacije sester ljubezni in krščanske vzgoje v Neversu. Mons. Tro-chu je znan po vsem katoliškem svetu kot pisatelj prelepega in točnega življenjepisa arškega župnika sv. Janeza Vianney-a in sv. Frančiška Šaleškega. Življenjepis o Bernardki je napisal na posebno prošnjo sedanjega lurškega škofa mons. Theas-a. Francoski original je izšel že leta 1954 pri katoliški, založbi Vitte v Parizu. Tu nam je na razpolago lep španski prevod, ki ga jo izdala založba Harder v Barceloni leta 1957. Mons. Trochu je napisal Bernard-kin življenjepis na podlagi zgodovinskih dokumentov, ki jih je imel v Izredni množini na razpolago. O Lurdu in njegovih dogodkih se je v Franciji ogromno pisalo in se še vedno objavljajo novi podatki. V procesu za proglasitev Bernardke blaženim, ki se je pričel leta 1908, je bilo na 133 sejah zaslišanih 160 prič, ki so sveto deklico poznale, iivele z njo in jo izpraševale. To veliko zanimanje in kritično preiskovanje Lurda, njegovih dogodkov in oseb, je razumljivo, ako mislimo na silni pomen lurške božje poti v sto letih njenega obstoja. Vse je natančno preiskano in ugotovljeno in pisatelj Trochu v svoji lepi knjigi vedno navaja zgodovinske vire, iz katerih je svoje ugotovitve zajemal. Naj podam tukaj nekaj utrinkov iz lepe, obširne Trochu-jeve knjige, vsem dragim bralcem Duhovnega življenja v veselje, spodbudo in tolažbo v stoletnem lurškem jubileju. DRUŽINA SOUBIROUS Starši svete Bernardke so bili Franc Soubirous in Luisa Casterot, oba otroka mlinarjev in mlinarja po poklicu. Ko se poročita, ima ženin 34 let, nevesta šele 17 let. Izmed treh sester si je Franc izbral najmlajšo. In je dobro izbral. Bila mu je vseskozi zvesta in ljubeča življenjska tovarišica in vzorna mati številnih otrok. Ni vedno napak, ako se poroči mlado dekle. Mati pod pisanega so imeli ob poroki tudi šele 19 let in so dali življenje 13 otrokom in bi si ne mogel želeti boljše matere in oče ne boljše žene. O Bernardkinih starših ugotavljajo priče, da sta bila oba odlična kristjana. Nikjer ni sledu, da bi bil oče Soubirous kak pijanček, slabič ali delamržnež. Bil pa je z izjemo zadnjih let s svojo družino skozi ▼ gospodarskih stiskah. Mlinarsko obrt, ki mu je bila drag življenjski poklic, je moral radi prevelike najemnine in predpisanih dajatev pustiti. Preseli se v Lurd in se nastani v nekdanji ječi, vlažni, brez sonca, s kupom gnoja pod oknom. Za najskromnejše preživljanje iščeta z ženo primernega zaslužka, ki Sa često zmanjka, često trka na vrata no številnejše družine resnično pom01 kanje in prava lakota. Mali bratec jef nardke teče včasih na skrivaj v žuP' cerkev in pobira vosek od sveč P tumbi, da si z njim polni prazni- la želodček. Tako ga najde nekega it' gospodična Estrade, sestra davka; Estrade, znanega po pričevanju o ških dogodkih. Pelje revčka se seboj,?(i dom in ga nasiti, često je potem VT],-na Estradejev hišni prag in hvale ,1 sil»* pojedel, kar so mu dali, svojega ^ pa ni hotel nikoli povedati. DrU. Soubirous trpi torej v Lurdu uboštvo in ne vidi izhoda iz svojih s ^ vendar ostane trdna v svoji veri in rali. Rožni venec in križ sta v r!>, ^ stanovanju na častnem mestu. Vsa ^ molijo skupaj jutranjo in večeru0 j ■' v litev, ob nedeljah in praznikih redno k sv. maši, redno prejmej0^ v pfV zakramente za veliko noč, ko V°- J sveto obhajilo tedaj še ni bilo v 1,3 s,.. Pri vsem uboštvu ohranijo v seb* j.(r| naravni ponos, značilen za p Iren®" baskovsko prebivalstvo. ! Zakoncema Soubirous se je T° ■ejiP otrok. Bernardka je bila prv0^'/ in vedno tudi predmet posebne ,e Večina otrok unl svojih staršev. Večina otroK zgodnji mladosti, čemur se rva£Vtj, sanih družinskih razmer ni cU ^ Bernardka se je rodila dne • ,„1 arja leta 1844 še v mlinu °'D JI le’ Lapaca. Umrla je dne 16. al 1879 kot redovnica v mestu * ^j;] stara 35 let. Poleg nje dosezej starost še trije: Marija Tončk3' j« in Peter. Ta zadnji je umri e v Lurdu, kjer je imel malo trg ■nabožnimi predmeti. .jj, W Bernardka, ki jo že v 1%C * napade naduha in je potem ^ jji ne pusti, se od ljubljenih, blagi1* ( ! j! ! r f if a \i t' j' & i f ! fJ i eljev uči trpljenja in potrpljenja, vda-**0sti in zaupanja. Njena nedolžna duša 2°r> ob tem za višje stvari. V šolo je ne pošljejo dosti, ker mora '^rovati male bratce in sestrice, ko sta cve in mati na dnini. Od doma zna ^enaš, Zdravamarijo in Vero. Rožni J^ec ji je knjiga, ker brati ne zna. . 'kdar doma nikomur ne povzroča te-Vedno je poslušna in pri vseh zavah in stiskah vedno dobre volje. ,e jo kdaj karajo, nikoli ne odgovarja. * *kdar se ne zlaže. Ko je še na materinih prsih, jo ^lora mati radi opeklin, ki jih je pri f1 nesreči utrpela in deklice ni mogla ' c dojiti, poslati v dojenje znanki mli-rici Lagus v vasico Bartres, ležečo edi hribov. Bernardka se tudi pozneje tl tCa v m'rn* ^raj ^ prijaznim in orim ljudem in preživi tam nekaj esecev kot pastirica ovac v prosti in r;ivi naravi. Bile so to zanjo ure tihe niote, kjer Bog tako rad govori pre-^rosti duši. V šolo pa radi paše tudi v jj^nesu ne more mnogo hoditi in to j® težko. Srčno namreč hrepeni po ^ ein svetem obhajilu, ki ga 13-letna ni mogla prejeti. Ko se vrne v Lurd, sl? 2 Vso ljub62™!0 Pri sestrah krščan-6 ljubezni in vzgoje pripravlja na 0 sveto obhajilo. PRIKAZOVANJA je doživela 11. februarja leta j® debeli četrtek in šole prost Po*1 Kri Soubirous-ovih kot navadno Peg anjlfanje vsega. Tudi drv ni za v s ' Kernardka gre s sestro Marijo in Ij-Wo Ivanko Abadie nabirat suh-(ja 1 ^ masabielskim skalam, na obrežju ?; Takole opisuje Bernardka podobo ^alc J6: KKa je mlada in majhne postave j Kernardka. Pozdravila je deklice neki ^ *m PeKl0110™ Slaye in razširila *' ^ desnice ji visi velik in lep rožni Originalna slika sv. Bernardke venec. Verižica mu je rumena, zlata, jagode so kot beli biseri, debele, zelo razmaknjene. Oblečena je v belo, do tal segajočo obleko, da se ji vidijo le konice bosih nog. Obleko ima zapeto visoko, okrog vratu. Bel pajčolan ji pokriva glavo in ji pada preko ramen in rok do tal. Le malo se vidijo izpod njega lasje. Na vsaki nogi ima rumeno rožo. Prepasana je z modrim pasom, ki ji sega malo pod kolena. Bila je bela Gospa polna življenja, ožarjena s čudovito svetlobo. Ko Bernardka, zamaknjena, vzame v roke svoj preprosti rožni venec, ki ga je vedno nosila s seboj,Gospa prebira jagode svojega rožnega venca, ne da bi premikala ustnice. Ponavlja z deklico Slavo in jo uči delati lepo, slovesno znamenje križa. — Kip, ki ga je po Bernardkinih izjavah iz belega marmorja izklesal slavni kipar Fabiseh in ki krasi od tedaj dalje lurško votlino, ni bil Bernardki povsem všeč. „Gospa je bila mlajša in manjša. In neizrečeno lepša... “ Prvemu prikazanju jih sledi še 17. Poslednje je bilo dne 16. julija 1858. V Werflovem romanu in v filmu je selo sentimentalno popisano ljubezensko nagnjenje mladega mlinarja Antona Nicolau-a do Bernardke. Družina Nico-lau so imeli svoj mlin blizu votline. Pisatelj Trochu ugotavlja, da je bil Anton ob prikazovanjih, čeprav še zelo mlad, že dve leti poročen. Torej je ta ljubezen le sad pisateljske domišljije. V 3. prikazni, 18. februrja, Ber- nardka, spremljana od nekaj žena in deklic, poda Gospej pero, črnilo in papir. da bi zapisala svoje ime. Marija se ji nasmeje in se ji približa. Med obema se razplete intimen razgovor. Bernardka prvič sliši sladki Marijin glas, ki ji gre do srca. Vendar drugi ničesar ne slišijo, čeprav se Bernardki zdi, da je govorila zelo glasno. Marija govori z Bernardko v baskovskem, lur-škem narečju, saj deklica književne francoščine ni obvladala. Noče nič napisati, se ji ne zdi potrebno. Smejala se je pri teh besedah. Prosi malo, 14-letno Bernardko za uslugo, da bi prišla k jami skozi 15 dni. Gospa in Kraljica nebes in zemlje govori v nepopisni rahločutnosti in obzirnosti preprosti mlinarjevi hčerki: „Mi hočeš storiti prijaznost in priti skozi 15 dni k votlini?“ Kakšen zgled in nauk za način in ton naših medsebojnih odnosov in stikov! Za plačilo obljublja Bernardki: „Ne obljubljam ti sreče na tem svetu, ampak na drugem.“ Cerkvena komisija pozneje ugotavlja: „Bernardka, zvesta povabilu, bodi skozi 15 dni točno k votlini. Vedno se sreča s prikaznijo, razen dvakrat. Spremstvo ljudi se množi iz dneva v dan. .Ko v!;!I prikazen, pozabi na vsC> ne ve, kaj se godi okrog nje, je vsa za' maknjena. Prikazen vidi navadno ^ ovalasti votlini nad spodnjo jamo, v^a sih tudi v jami sami. vedno enako oblfi čeno, obraz čudovite lepote.“ V 4. prikazni, 19. februarja, v' I Bernardka, kako se Gospej sprem611 obraz. Od reke sem prihaja neko bl Ijenje, kot bi množica divjih psov iaja a drug čez drugega. Nad vse se vzdignt! glas silnega srda, ki nadvlada vse dru^ ge in kriči: Beži! Beži! Bernardka sP° zna, da ne velja ta krik le njej, am P' ia‘£ predvsem Gospej. Ta pa se ozre VT°^ reki s pogledom vladarske autorit6*;6 Podivjana peklenska druhal utihn6 se umakne. V 5. prikazni, v soboto, 20. januaO1’ jnO' pe- ni Marija uči Bernardko skrivnostno litev, ki bo samo zanjo. Besedo za sedo ji ponavlja. Nikoli je Bernardka zaupala drugim, sama pa jo je 0(10 molila vse dni življenja, do smrti- V 6. prikazni Bernardka kot nava^ pozdravlja nebeško prikazen, se sme 1 ^ in moli, a naenkrat postane žalostna^ zajoka. Gospa, gledajoč v daljavo, glavo deklice, se obrne k njej in T r ^ „Moli k Bogu za grešnike!“ _Priš6' 3 čas, ko bo Bernardka v tem svoj glavni apostolat življenja „ liti in trpeti za spreobrnenje grešni stroS0 Civilna oblast se postavi proti Bernardki in Predstavljajo jo v Lurdu državni lec Dutour ter policijski komisar a ^ met in v Tarbes-u prefekt Massy- l,g. tel j Trochu na podlagi zgodovinski kumentov ugotavlja, da to niso m 1 ^ kaki brezverci, ampak dobri kns ki so redno vršili svoje krščanske nosti. Ravnali so z Bernardko ^ njenim viden^- strogo po svoji uradniški me: prepričani, da jim to nalaga javni red in blagor. ntalB6 skrb Werfel jih v svojem romanu ne pred-stav]ja v tej luči. Gotovo je nanj vpli-knjiga Henrika Lasserre-a: Naša °sPa Lurška, s katero si je ta pisatelj Mdobi! svetovni sloves. Njegova knjiga Je bila prevedena tudi v slovenščino, ,rv’č že leta 1881, nato leta 1908 po Uhovniku Francu Marešiču; leta 1941 l*šla v novem prevodu prelata Jane-Kalana pod naslovom: Jasen odgo-r- Pisatelj Lasserre v svoji sodbi ede omenjenih državnih uradnikov ni favičen. Tarbeški škof Laurence zato asserreovi knjigi ni hotel dati cerkve- odobrenja. Takole škof piše: y'ljiga je pisana preveč kot roman. sebuje netočnosti v obliki in v dej-m. Pretirava napake civilnih oblast-v 0v, ki so nasprotovali božjemu delu b,Votlini in jim ne da ne ljubezni ne gaa^ce ■ • • “ škof sam je v pismu, ki v je pisal v Rim, branil gori imeno-tt^e zastopnike civilne oblasti. Lasse-> ’ Ponosni pisatelj prve zgodovine a’ botel ničesar popraviti. „Jovani so vsled tega zelo trpeli na od‘e> in policijski komisar Jacomet je 1 °Sti na<^ krivično sodbo zgodaj do se pa na podlagi zgo- 0bJ,ltlskih dejstev, da so šli civilni klb^H’ki v svoji strogosti in postop-Pr°ti nedolžni Bernardki in po njej 8tvUjenern verskem navdušenju Ijud-a resnično predaleč. Stali so pač pod za l''orn racionalizma, ki je bil značilen rai lsi'0 dobo, ki se je trdovratno upi-Se vsemu nadnaravnemu, in dali so voditi znani francoski uradni fecnosti. >3utranjo zarjo“. Ob tako dobri vzgo-hteljici se mu je začel duh zgodaj Mamiti in srce ogrevati. Mati mu je j^edvsem pristudila greh; v cerkvi 11111 je pokazala na podobo nesrečne SlUrti nespokorjenega grešnika: j^lej, moj sin, tak konec čaka vsa-^ka, ki se ne varuje greha.“ Mati je navadila, da je šel vsak dan J1 hiaši in tam stregel. Doma so vsak au skupno molili rožni venec; kot ®jrežnik pa je Slomšek zmolil vsak an vse tri dele. Mati ga je jemala seboj na Marijina božja pota, zla-811 na Završe nad Grobelnim k Ma- a^ja. Marija se prikaže in ostane v v°tlini okrog četrt ure. Nepopisno lepa Je- nikoli še tako. Nič ne spregovori, ®amo pozdravi in se smehlja dobrotno, v gleda zbrane vernike. Bernardka Ut: To je slovo — in obenem: Na svinje v nebesih! 'Konec prihodnjič) ALOJZIJ KOŠMERLJ, Argentina teri dobrega sveta, k Mariji „na jezero“ v Šmarju pri Jelšah, k poljski Mariji v Kostrivnico in na Črno ali Ptujsko goro k Mariji pomočnici Slomškova mati je bila tudi dobra pevka, rada in veliko je pela, ne le uspavanke pri otrocih, temveč tudi razne domače pesmi, zlasti Marijine. Imela je tudi navado, da je svojo družino pogosto na glas priporočala Bogu in Mariji. Morda se je škof Slomšek prav od matere navadil svoja pastirska pisma končati z besedami: „Bogu in Mariji vas vse pri-poročujem.“ Ko je začel zlagati svoje pesmi, se nam zdi, da iz njih govori to, kar je slišal govoriti in učiti svojo mater. O svoji materi je Slomšek pripovedoval sam takole: „Moja rajna mati me je učila, naj molim vsak dan en očenaš na čast Jezusu, Mariji in Jožefu za srečno zadnjo uro; isto priporočim tudi vas." O svoji mladosti pa govori v pastirskem pismu leta 1848 takole: „Rekli boste, škof lahko govorijo, ko pri polni mizi sedijo, se v kočiji vozijo in ne vedo, kako nam ubogim kmetom gre. O predragi, če tako mislite, mene, svojega škofa, ne poznate. Tudi mene je kmečka mati rodila in na slamo položila. Do trinajstega leta sem bil ubog hlapčič. Ker sem bil za pluženje prešibak, sem oraču gonil, mlatil sem in kosil kakor vi, črn kruh jedel. Pa vam povem, da sem bil bolj zdrav in vesel, kakor sem sedaj na škofovskem sedežu.“ V mašnika je bil Slomšek posve- čen na praznik Marijinega rojstva leta 1824. Novo mašo je zapel v cerkvi Marijinega vnebovzetja v Olimju pri svojem dobrotniku župniku Prašnikarju. Potem je izredno pridno deloval povsod, kamor ga je božja previdnost vodila: kot kaplan na Bizeljskem in pri Novi cerkvi, kot spiritual pri Št. Andražu in kot opat v Celju. Leta 1846 pa je solnograški nadškof in kardinal Friderik Schwarzenberg Slomška imenoval za lavantinskega škofa. Novi škof je že prve mesece po ustoličenju odšel na bir-movanje. Dne 15. avgusta istega leta je posvetil novo cerkev v čast Materi božji v Dobrni. Še isto jesen 1. 1846 je prišel kot romar v Ruše — ravno na ruško nedeljo. Na božja pota, zlasti Marijina, je Slomšek vobče vse življenje rad hodil. Slomškova posebna skrb je bila, DOMAČA HIŠA Pozdravljena, domača hiša! Svetišče si mladosti moje, zaklad tvoj znamenje je križa, in zibelka bogastvo tvoje. Z molitvijo si posvečena očeta, matere, družine, s cvetovi vere ožarjena, s sadovi žrtve, bolečine. Kako pogrešam, te v tujini, radosti in dobrote tvoje! Ti skrivaš meni v domovini sijaj, zaklad rnladosti moje. Povej, kako me boš sprejela, če se povrnem kdaj domov? Gotovo bodeš me objela in sprejela me pod topli krov. Gregor Mali da je oznanjeval božji nauk z besedo in tiskom. Že 1. 1835 je izdal „Hrano evangeljskih naukov“ v treh delih! tretji obsega predvsem govore o Mariji. Kot škof je začel z versko obnovo svoje škofije, najprej pri duhovnikih samih, za katere je vpeljal dušnopastirske sestanke in duhovne vaje. Za ljudstvo je priporočal misijone in rad sam prevzeL začetno in sklepno pridigo ter stanovske govore, pa tudi stroške. V 14 župnijah je sam vodil sv. misijon. Slomšek je zelo rad priporočal pogostno prejemanje s'/-zakramentov, ljudsko cerkveno petje in glasno molitev sv. rožnega venca« ki so ga molili četrt ure pred začetkom nedeljske službe božje. Pod njegovim škofovanjem so oživele PoC* Jožefom II. zatrte bratovščine; V°' sebno veselje je Slomšek izrazil celj' skemu opatu Vodušku, da je leta 18-1” oživil bratovščino Srca Jezusove^3 in Marijinega. V cerkvi sv. Alojzij3 v Mariboru je s pomočjo Glaser ja t! bratovščini sam oživil. Z ustanovit' vijo molitvene bratovščine sv. CiriJ3 in Metoda pa je segel Slomškov vpli'r tudi preko meja lavantinske škofij6 Eno najbolj pomembnih pa tudi najbolj težavnih del, kar jih je dovršil Slomšek, pa je bila preselit6'' škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Labudski dolini na Koroškem v Maribor. S pridigo o Mariji se je Slomšek na veliki šmaren leta 1859 poslovil od Št. Andraža in dne 19. avgusta natihoma prišel v Maribor. V Mariboru tedaj še niso imeli P° cerkvah šmarnic. Verne žene s0 Slomška kmalu po njegovem prihodu prosile, naj vpelje majniško pobožnost, kakor jo je v Št. Andražu 26 nekaj let oskrboval. V bojazni, da b1 bila udeležba premajhna, so za le^° 1860 oznanili šmarnice le v cerkvi sv- ^'ojzija. Naslednja leto pa so se Vl’šile šmarnice tudi v stolnici. Leta 1&62 pa so se v mariborski cerkvi Matere Milosti vršile kar dvojne žarnice, zjutraj slovenske, zvečer Nemške. Nekaj govorov je prevzel ^di Slomšek. Sredi maja pa se je °dpravljal v Rim. Do tedaj je .imel Sam že štiri govore, a še enkrat je otopil na prižnico, da bi se poslovil. Mino ganjen je govoril: „V tem ko u°dete vi tukaj šmarnice nadaljevali 111 veselo svete pesmi prepevali, se Moram podati jaz skozi tuje dežele M čez morje na nevarno službeno pot ^ato vas prosim, da bi se tukaj pri Materi usmiljenja, ki jo tudi morsko Zvezdo imenujemo, tudi mene spo-Minjali, mi prosili srečno pot, da se Zdravi in veseli zopet vidimo. Ako pa M božja volja, da se na tem svetu ne v'dimo več, naj pa vzamem danes Muičo Matere božje od vas slovo. 00dite vi in jaz priporočeni Materi Usmiljenja za zdaj in za, poslednjo in naj vam ona dodeli, da se en-rat v nebesih zopet veseli snidemo tMed njenim prestolom in ji z vsemi Uhgeli in svetniki večne šmarnice Veselo obhajamo.“ . Od 15. do 19. septembra 1862 se le Slomšek udeležil duhovnih vaj v ogaški Slatini. Njegovi govori so di vsi prepojeni z mislimi na smrt. di So v giaVnem spraševanje vesti. er bo kmalu treba stopiti pred vse-Jmnega sodnika. Zadnji očenaš so v .Mili za tistega, ki bo izmed navzo-Mh prvi umrl. To je bil Slomšek sam. soboto po duhovnih vajah je poro-pM še posledhjikrat k Mariji na , Mjsko goro, v nedeljo posvetil ce.r-ev sv. Rozalije v Kostrivnici, zvečer e Vrnil v Maribor, v torek legel in Sredo zvečer, dne 24. septembra, na praznik Marije rešiteljice jetnikov, ob devetih zvečer umrl. Nad svojo posteljo je imel vsa svoja mašniška in škofovska leta podobo žalostne Matere božje. Poslednje dni bolezni je neprestano vanjo upiral ugašajoči pogled. Ko je umirajoč držal v roki mrtvaško svečo, je družina klečala okrog bolnikove postelje in molila litanije Matere božje. Slomšek je nekaj časa razločno odgovarjal: „Prosi za nas!“ To so bile njegove poslednje besede. Nenadoma je umolknil in v nekaj minutah izdihnil. Spolnilo se mu je, kar je nekoč v svoji pesmici „Glejte, že sonce zahaja“ premišljeval in prosil: „Vsi bomo enkrat zaspali — v miru počivali vsi — delo za vselej končali — v hišo Očetovo šli. — Takrat, zvonovi, zvonite lepo — klič’te k Očetu damo — klič’te nas v sveto nebo.“ Fr. Kgl. GREGOR HRIBA1* Mao. BOJ ZA PED SLOVENSKE ZEMLJE Gospod Simon se je še isto noč v sanjah vrnil na goriško pokopališče. Prišel je ravno še o pravem času, da je videl, kako sta se na vsaki strani na novo nastajajočega meddržavnega plotu pojavila nova državnika. Dušebrižnik je brž uganil, kdo sta bila. čedni in prikupni plavolasi gospod, ki se je samozavestno prizibal od vzhoda, pač ni mogel biti nihče drug kakor tovariš Tito. Saj bi vsakega drugega takoj ustrelili, ako bi se meji približal! Maršal je imel lepo uniformo z zlatimi našivi, v rokav pa rumen korobač za psa, ki ga je spremljal. Suhec, ki je skoraj pritekel z za-padne strani, pa ni mogel biti nihče drugi, kakor znameniti De Petacci,1 predstavnik nove laške republike. SlemenJški župnik si ju je radovedno ogledoval. De Petacci je na prsih nosil znak svoje stranke s križem, simbolom krščanstva, in z besedo: libertas — svoboda. Na maršalovi kapi pa je čepela velika peterokraka rdeča zvezda, simbol rdečega paradiža. Najbolj je dušebrižnika zanimalo, kaj iščeta vplivna gospoda tod ob tej rani uri. Kako se bosta spogledala visoka državnika med seboj in z drugimi? Maršal se na zapadne zaveznike sploh ni ozrl. Le z Molotovom sta se pozdravila na sovjetski način in še to precej hladno. Tito je dvignil v roki ' obliko srpa zviti korobač, Molotov Pa kladivo, kar je nadomestilo nehig‘ie’ nično meščansko stiskanje umazan1 rok; pa tudi rokavice Titu ni bilo trob3 sneti. Nato je Tito samozavestno stef nil roko in s korobačem ukazujoče P°, kazal ministrom proti zapadu. Hkra je prijel za kol, kakor da bi ga hotc izdreti in prestaviti proti zahodu. Gospod Simon ni mogel prav raž'1 meti, ali zahteva Tito zase celo p0'i° pališče ali celo mesto Gorico, ali pa *a hteva prestavitev meje na Sočo, na I*3 dižo ali celo na Tilment, kakor so Angleži Jugoslaviji obljubili, da je ** „našla svojo dušo“* in se vrgla zan) v vojsko. V živem nasprotju s Titom je Bc Petacci snel rokavico, globoko krifl hrbtenico pred zapadnimi ministri 1 se z njimi živahno rokoval. Le za lotova ni imel prijazne besede, čep>’a< mu je prav Molotov rešil Južno Tin0 sko za Italijo, še manj se je De Peta03' zmenil za maršala. De Petacci je brž sprevidel nevar nost, ki mu je grozila od rdečega s° seda. Saj je bil Tito zmagovalec, on Pa poraženec! Naglo se je odločil za plomatsko protiofenzivo. Spomnil je, da so zunanji ministri velikih štif ob določanju nove vzhodne državne nw ponekod šli tudi na pokopališče in 08 podlagi ondi zapisanih imen ugotavlja • komu morajo kraj prisoditi. Zakon* 1 izg. De Petači. Churchillove besede. Popačena slovenska imena so seveda govorila v prilog Italije. Zato je De ^otacei brž pogledal, na čigav grob 2abijajo kol, da bi iz imena izvil zase ^ako korist. Njegovo upanje ni bilo Prazno. Solze so mu zalile oči, ko je Ogotovil, da bo nova meja tekla ravno Preko groba, v katerem je spal ne-*dramno spanje neki Giovanni Petazzi.1 očutno je pričel viti roke in prositi g°spode, naj vendar premaknejo kol Pokoliko bolj proti vzhodu, da laški g^ob ne bo oskrunjen. Petazzi! Petazzi! Nome italia-Pjssimo,1 je dopovedoval zbranim mi-'bstrom. Tudi on je prijel za kol, kakor a bi hotel zabraniti nadaljno zabijanje. Tito je takoj opazil, kam pes taco 'Poli. Za vsako ceno je hotel rešiti ped * ovenske zemlje. V hipu je našel mi-e Po zvezo med Petačem in laško stra-opetnostjo. Pomaknil se je za Marsha- °v hrbet in od ondod izzivajoče za-Plical: — Caporetto! Kobarid! Kraj nesrečnega imena! ^ atero laško srce se ne užalosti ali ^azbesni, ko čuje to ime in se spomni gmotnega P°raza< k' Je preprečil La-o P1» da bi že po prvi svetovni vojski jjSV°bodili ljubljeno hčerko Karniolo. Sv ? ognjem in mečem vtisnili pečat °ie tritisočletne kulture ter ji vrnili °P'anski značaj. ob n' čudno, če je tudi De Petacci bil 'nienu Poskočil, kakor da bi ga Up ^it0 na vi,e nabodel. Da si ko3 . Pjogov kolega vpričo mednarodne spravljati na dan največjo laške dežele in najbolj temno c 0 v nepretrgani verigi laških juna- 3 . Jan 1ZS- Džovanni Petacci. Slovenski ar,,ez Petač. Ipiei Petač! Najpristnejše laško štev, se mu je zdelo skrajno žaljivo. Človek bi sicer pričakoval, da se bo mož obvladal in se tako izkazal vzvišenega nad poglavarjem nekulturne balkanske države. Pa ne! Ogorčen je tudi on stopil za Francoza in od ondod vrnil Titu milo za drago: — Ladroni senza vergogna!5 * Kar je bleknil visoki državnik, se je zdelo še gospodu Simonu preneumno. Kdo je tat? Kdo je kradel tujo zemljo? Mi ali vi? Najrajši bi še sam posegel v edinstveni razgovor. Tito o vsem tem ni razmišljal. Oči-vidno je bil že vajen takih priimkov. Silno mu je bilo všeč, da je že s prvim mahom zadel Ahilovo peto v živo. Stopil je na prste in preko Amerikančeve rame zaklical: — Mamma mia! De Petacci se je od jeze in sramote tresel kot polit kužek. Zgubil je sleherno razsodnost in izza varnega zavetja za Bidaultovim hrbtom cvilil: — I Sciavi* sono tutti vigliacchi, codardi,7 8 disertori. . Večje neumnosti ne bi mogel ziniti. Dejansko so vsi navzoči drug za drugim prasnili v smeh. So pač vedeli, da sova sinici glavana pravi. Njegove besede bi res bilo dobro vklesati na kos nabrežinskega marmorja in jih postaviti na goriškem pokopališču našim zanamcem v trajen spomin. Ljudje bi se ob njih kratkočasili tako nekako, kot se kratkočasijo ob kamnu, ki so ga postavili vrli Para- 5 Nesramni tatovi. c Sciavo, izg. ščavo, je laška psovka za Slovane. 7 Cdbardo (šp. cobarde, angl. eo-ward) pride od latinske besede cauda (rep). Strahopetec „stisne rep med noge“. 8 Vsi ščavi ao strahopetni, boječi strahljivci. gTajci v bližini brazilske meje v spomin na paragvajsko-brazilsko vojsko in vanj vklesali besede: — Tukaj sta dva strahopetna Brazilca pobila deset junaških Paragvajcev. Še Tito se je smejal. Žal ga De Pe-tacci ni mogel videti, ker je od strahu počepnil in se tresel za Francozovim hrbtom. Dolžan mu Tito seveda ni nič ostal. Ko je že povedal, odkod so Lahi bežali in koga so med potjo na pomoč klicali, je moral še povedati, do kod so do konca vojne pritekli: — Piave! je maršal končal laško epopejo v treh besedah. Uspeh ni izostal. De Petacci se je od silne užaljenosti zravnal, odvrgel cilinder, frak in rokavice ter si zavihal rokave. Ker se še ni čutil dovolj močnega, da bi navalil na Tita, je pričel sam sebi dajati korajžo: — Vale piii un giorne da leone ehe cento anni de pecora.5 Ta Mussolinijev rek, ponavljan v eri fašizma po vsej Italiji, naj bi sedaj po zakonih avtosugestije pognal v De Pe-taccijeve žile levjo kri. Gospod Simon je res mislil, da se bo v visokem državniku prebudila levja nrav in se bo pognal proti Titu. Pa ne! Prevladala je v njem ovčja, da ne rečemo zajčja čud iu se ni nič zgodilo. Le ploho psovk je bruhnil iz sebe: —I Sciavi sono tutti barbari, analfabeti, senza cultura... Spet bi bilo boljše, da bi molčal. Gospod Simon bi ga najrajši spomnil črnogorskega pesnika: — Ne bi nas vi barbari zvali, če ne bi mi za vas se vojskovali! Ali pa bi poklical De Petacciju v spomin, da je Italija dobila in imela prvo stalno gledališče šele tedaj, ko je v bitki na nož osvojila nezavzetno trdnjavo Vič in zmagoslavno vkorakal*1 v belo Ljubljano. Torej v isti dobi, so se po krivdi in ob sodelovanju Ba' lijanov uničevali kulturni spomeniki 1,1 knjižnice po Sloveniji in Dalmaciji. Hkrati se je dušebrižnik resno zbal* da bi se to zmerjanje slabo izteki®-če je Grazioli, poznejši visoki komisar Ljubljanske pokrajine, v jezi klof®'* častitljivega in pravicoljubnega škof® Fogarja, zakaj še Tito ne bi mogel P* Petacciju kake priseliti, če se že Petacci ni upal njega lotiti. Zlasti ker bi se zgolj s tem še ne izključil lt katoliške Cerkve, kakor se je Grazi®!'; In posledice? Kdo jih more predvideval1 v vsem obsegu? Zato ni prav nič čudnega, ako se ie gospod Simon čutil poklicanega, da odločilni uri posreduje med sosedom11' On ju bo še najlaže zbogal. De Pet®' cciju je blizu po svetovnem nazoru. Til® po krvi. V polnem prepričanju, da b® z odprtimi rokami sprejel posredovani' katoliškega duhovnika, se je obrnil liai' prej k De Petacciju. Kako razočaranje! Še predno )e spravil iz sebe kako besedo, ga j® krščanski demokrat prezirljivo zavrnil' — I preti iugoslavi sono tutti litin1’ spie di Tito, slavocomunisti.1" Gospod Simon se je užaljen obrn1 do svojega rojaka. A tudi tu je slab® naletel: — Pobegli svečenici ste fašisti 11 službi medjunarodnog kapitalizma i re. akcije i zbog toga ne možete govor1 sa pretsednikom FNRJ i tajnikom K* Gospod Simon je torej na vsej ®rt' pogorel. Le to je zvedel, da je tit®vef in celo njegov ogleduh, nadalje fllav® 10 * “ Več je vredno biti en dan lev, ka-lor sto let ovca. 10 Jugoslovanski duhovni so vsi. tovci, Titovi ogleduhi in slavokomunis n Ajdovščina, "Pravno in kultur-središče V'Pavske 1(0munist in hkrati fašist ter reakcionar ^ službi mednarodnega kapitalizma. Ko sta se državnika otresla nelju-e8a in nepoklicanega posredovalca, sta "adaljevala besedni dvoboj. Na vrsti je Tito. Ker je prejšnje poglavje že ^ °nčal, je moral načeti novo. Zaklical k; — Trieste e cittä iugoslavissima! 2 nobeno drugo stvarjo ne bi De ®taccija bolj razdražil. Zanj je bil v®Pdar Trst vse na tem svetu. Njegovo pijanstvo in njegov pomen za obstoj klije je ob vsaki priložnosti tako zelo ""Udarjal, da so Italijani končno ver-Je^*> da brez Trsta sploh ne morejo ži-Veti in so na neodrešeno mesto mislili Podnevi in o njem sanjali ponoči. Kadar .a^ govornik ni vedel več kaj povedati, Je Pričel trditi, da mora Trst nazaj k !?ateri Italiji, ker je cittä italianissima. , ako je postal Trst za Italijane gora, ! Preko nje sploh niso nikamor drugam ne naprej pa tudi ne nazaj. . Tako, recimo, se ni nihče "eč spo-*^'nial, da je Trst postal cittä italia-lss'ma šele, ko so Lahi spravili iz me-Sta dO.OOO Slovencev z dvema škofoma Vred, zatrli vse njihove šole ter kultur- ne in gospodarske ustanove in jim S tem povzročili neprecenljivo in nepo-pravljivo škodo. Po vsem tem je razumljivo, da je De Petacci zaradi Titovih besed poskakoval in krilil z rokami, kakor možic na steni, ko ga potegneš za vrvico. Celo skriti se je pozabil in je kričal proti Titu: — 1 Sciavi sono tutti assassini, co-munisti, atei, giudei, servi dei sovie-tici. . .u Ko je izrekel' prvo žalivko, je imel De Petacci pred očmi vsekakor tržaške žrtve iz temnih dni ob koncu druge svetovne vojske. Vendar bi storil veliko krivico svojim sosedom, ako bi skušal le njim naprtiti vso krivdo za umore. Res je, da je bilo veliko Tržačanov pomorjenih in zmetanih v kraške jame. A med žrtvami niso bili le Italijani in med morilci ne le Slovani. Prav tako kakor po vsej severni Italiji, so tudi v Trstu komunisti morili nekomuniste, ne pa Slovani Italijanov. Če so pri moriji laškim komunistom 11 11 Sčavi so vsi morilci, komunisti, brezbožniki, judje, hlapci sovjetov. pomagali tudi sosedi, je njihovih umorov sokriva Italija sama. Italija ni le med obema svetovnima vojskama vladala Julijski Benečiji z ognjem in mečem — gorele so vasi, padale so žrtve, dnevno so se polnile ječe — temveč je med drugo svetovno vojsko ta način vladanja raztegnila na velik del jugoslovanskega ozemlja in ondi še z večjo krutostjo in zahrbtnostjo ustvarila idealne pogoje za razbohotenje komunizma, čigar prevzem oblasti vedno in povsod spremljajo množični pokol ji. Zato je gospoda Simona kar trla jeza, ko je iz De Petaccijevih ust čul strašno psovko: morilci! Ali mar niste vi prej morili naših fantov, ki so se s praznimi rokami uprli fašistom in komunistom? Ali ni vaš general našim možem svetoval, naj svoje družine in domove branijo pred komunisti s palicami, namesto da bi jim dal orožje, če že ni bil sam sposoben zaščititi prebivalstva na zasedenem ozemlju? Ali mar niso vaši vojaki izročali orožja komunistom, da bi morili nekomuniste? Smo mi vsi za to odgovorni, ako so komunisti pozneje z istim orožjem morili tudi vaše ljudi? Kaj več so še mogli storiti naši možje in fantje, kakor od vseh prevarani in izdani umreti za obrambo za-pada, ki teh žrtev ni znal ceniti in jih ni bil vreden? Čemu torej spravljate na dan morije v Julijski Benečiji in jih nam vsem podtikujete? Mar za vas ne veljajo besede: Kdor seje veter, žanje vihar? — Če je De Petacci že s prvo besedo spravil v nevoljo gospoda Simona, je z ostalimi besedami še veliko bolj razdražil Molotova. Molotov bi De Petaccija najrajši s kladivom po glavi kresnil, ko je zme jal Tita s komunistom. Že preje ga grdo pogledal, ko je dušebrižniku rek«1 slavokomunist. Sedaj ni mogel več n10 čati. Moral se je potegniti za čast imenitnega družabnega ustroja. Ah mar kaka sramota biti komunist? ni to najboljši družabni red, ki so vjeti z njim osrečili vse natpde onslraI' železne zavese, ne izključivši NemfeV' ki so komunizem iznašli in mu v siji pomagali na noge?11 Ali ni tu<* *‘ . Italiji vse polno italokomunistov, bodo že spomladi v državi prevZe oblast? Mar ne postavljaj« plotu lesa zato, ker tu ne bo dolgo t®* meja med komunizmom in kapitah2 mom? Ali ni nek narod dejansko s'0 boden šele v trenutku, ko samega s®^.' svoje imetje in svojo svobodo izr0. družbi, da odtlej ona z njim razpolag3. Ali ni višek svobode v tem, da se člo®® • \t otrese verskih predsodkov in veruj® še v razvoj materije? nlk1 Še najbolje pa je Molotova m®111 pogrelo to, da je De Petacci govoril judih. Saj je bila njegova žena, kakor veliko drugih soprog sovjetskih veli3 kov, tudi judovskega rodu! In prijal® Kaganovič tudi! Po vsem tem se ni čudiji, zakaj ie miroljubni Molotov nenadoma zahtev; 3I' da se zastopniki velikih štirih nenado^*1 sestanejo na posvet in nekaj ukrenej0' da zmerjanje med Titom in De P®*3 ccijem preneha in se nevarnost vojs^ v kali zatre. 12 V tej zvezi bodi omenjeno, kar j® Hruščev, srebajoč vodko, 10 let pozn®J. govoril Adenauerju: „Kaj moremo ml • lili zato, da je nastal komunizem. Izmis11 so si ga Nemci: Marx in Engels s bila vendar Nemca! In juho, ki so J sami skuhali, naj še sami pojedo!“ Jubilej ljubezni in zvestobe (Govoril na srebrni maši č. gospoda Franca Novaka, v župni cerkvi Ramos Mejia, dne 9. julija 1958, duhovni svetnik Alojzij Košmerlj) Srebrnomašniški jubilej — petindvajset let duhovništva, kako dolga in blagoslovljena je ta doba v duhovnikovem življenju! Koliko milosti je v \eh letih duhovnik sam od. Boga pre-iol! Koliko jih je v svojem dnhov-V-iškem poslanstvu dušam vernikov razdelil! Saj je duhovnik kakor živo Kristusovo srce, iz katerega se zli-vO' na duše predragocena Kristusova kri v posvečenje in odrešenje, Koliko bilo v teh petindvajsetih letih duhovnega veselja v srcu gospoda jubi-wnta in v dušah vernikov, ki jih je vodil in pasel z besedo, zgledom, mo-otvijo in žrtvijo! Pa tudi koliko je mio bridkosti in trpljenja in tihih ^olza in neizpolnjenega hrepenenja... v navzočnosti Boga in nebes bo duša Gospoda jubilanta danes obnavljala te vesele in grenke, a vedno ve-.lke in svete spomine petindvajsetih et duhovniškega življenja in dela. Meni pa danes, na ta lepi srebrno-Tnašni jubilej, pred vsem drugim stoji pred dušo ona prelepa in Vr'evzvišena duhovniška skrivnost, 1 je v svojem najglobljem bi-•Jtvu skrivnost prijateljske ljubezni n zvestobe med Jezusom in njegovim dliovnikom. In srebrnomašniški ju-.ej je prelepa ztjodba o tej duhov-lski skrivnosti, ki se uresničuje dan j* ffoem že skozi dolgih petindvajset J O tej skrivnosti, ki za vedno zveže ezusa in njegovega duhovnika v uri svetega mašniškega posvečenja, neskončno vzvišeni in božji po Jezusovi strani, človeško nepopolni pa vendar stanovitno zvesti od strani duhovnika, bi rad povedal nekaj lepih, tolažilnih misli. I. Pred petindvajsetimi leti je naš ljubljeni nadpastir , škof Gregorij Rožman, v ljubljanski stolnici položil svoje maziljene, apostolske roke na glavo našega sobrata in storil v moči svoje službe, da je prišel nanj Sveti Duh in uresničil v njem veličastno skrivnost mašniškega posvečenja. Dvignjen iz prahu zemlje, kakor pravi psalmist, je bil tedaj naš dragi sobrat, sin preproste kmetske hiše, postavljen med odličnike in prvake svete Cerkve. Postal je Kristusov služabnik, minister, delivec božjih skrivnosti. Gospod Jezus mu je zaupal svoje poslanstvo, svoje moči in oblast, svoje duhovne zaklade in milosti. Po svojih duhovnikih nadaljuje naš božji Zveličar svoje odrešilno delo med ljudmi na zemlji. Duhovnikova usta oznanjajo božjo resnico, kakor jo je oznanjal Gospod Jezus v svojem zemeljskem življenju. Duhovnikove roke blagoslavljajo in odpuščajo, kakor so to neutrudno delale roke Jezusove. Duhovniku je zaupan največji in najdražji zaklad svete Cerkve: presveto Rešnje Telo, z njim pa tudi oskrbovanje in delitev ostalih svetih zakramentov, ki kakor vrelci božje milosti in moči vzbujajo, poživljajo in ohranjajo v dušah vernikov nadnaravno življenje. Brez duhovnikov ni oltarjev, ni zakramentov, ni krščanstva. Sveta Kristusova Cerkev z duhovniki stoji in pade. Pri obredu svetega mašniškega posvečenja, potem ko so novi duhovniki prejeli sveto obhajilo, zapoje škof-posvetitelj ves prevzet one čudovite Jezusove besede, ki jih je govoril pri zadnji večerji svojim učencem, pravkar posvečenim v duhovnike nove zaveze: „Nič več vas ne bom imenoval služabnike, marveč prijatelje svoje, zakaj vse ste spoznali, kar sem storil v vaši sredi.“ Vez prijateljske, večne ljubezni je tedaj združila Jezusovo in duhovnikovo srce. Srce Jezusovo je sicer odprto vsern vernikom. Vsem velja sladko Jezusovo povabilo: „Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom pokrepčal.“ Vendar je duhovniku dano, da ima nad božjim G. srebrnomašnik France Novak Srcem Jezusovim, posebno moč. OJ1 pozna njegove skrivnosti; posluS" vsak dan iz najtesnejše bližine nje' gove ljubeče utripe; on črpa iz nje' ga njegove neskončne zaklade zage in za duše vernikov — in čuti 0 vsem tem vsak dan znova, da ga G°' spod Jezus kljub vsem njegovim (j0' veškim slabostim le vedno resnic^ ljubi in se mu zaupa: „Ne služabn^’ prijatelj moj si in zaupnik mojeO11 Srca.“ Ljudje smo nestalni in sprem611 Ijivi. Naša ljubezen lahko hitro Pre mine — cesto zato niti ni treba l,e likih razlogov. Človeško srce je vb° go, omahljivo in pozabljivo. Pri zusu pa ni tako. Danes ljubi svoj6^ duhovnika z isto ljubeznijo, s katf. ga je vzljubil pred petindvajseti^11 leti. In če bi bilo mogoče, da ta tli6 gova ljubezen, ki je neskončna, j raste, tedaj mirno trdim, da ga ti11 bi vsak dan bolj. Z božjo, neskon^ ljubeznijo ljubi Jezus svojega duh61’ nika kljub njegovim napakam in _ veškim slabostim. Drži ga na sl'°, jem Srcu, da ne omahne; če vena6 kdaj pade, ga ljubeče dviga; odpu*6 mu velikodušno njegove grehe, ki L v svoji človeški omahljivosti lah" zagreši. Vedno je Jezus svojemu dr D J t Ilir. . hovniku resnični, zvesti, najzvestä^ prijatelj, prav po besedi psalmistov1" „Zvestoba Gospodova ostane vek° maj.“ II. Je pa katoliško duhovništvo sk1"1^ nost dvostranske medsebojne VrlK teljske, zveste ljubezni — Jezusa ( duhovnika in duhovnika do Jezusa,\ Naj bo zato ta drugi del mojih posvečen prav tej duhovniški zve8 ljubezni, ki že' skozi petindvajset 1 gori v srcu našega gospoda srebrn6 mašnika. ^bđan od svojih duhovnih sobratov, sorodnikov in vernih slovenskih rojakov odhaja S. srebrnomašnik Franc Novak po slovesnem opravilu iz cerkve v Ramos Mejii Pred petindvajsetimi leti je zaslišal v svoji duši ono Jezusovo vprašanje, ki ga je po svojem vstajenju stavil Petru od Tiberijskem jezeru: »Ali me ljubiš bolj kot drugi?“ In ijuš gospod jubilant je tedaj s svo-Itrni tovariši vesel in prevzet, s po-^ižnim, a zaupanja polnim srcem, od-bovoril: „Gospod, ti vse veš, ti tudi Veš da te ljubim.“ Odpovedal se je 'l zmeraj družinskemu življenju in ^'užinski sreči in se vsega dal Go-spodovi službi. Njegova duša je tedaj j, mladostnem navdušenju govorila: u me imaš, Gospod Jezus, razpola-popolnoma z menoj! Tebi moje . lsU in moje želje. Tebi moje besede J1 moja dela, za Te moji trudi, moje *}'0e, moj čas — za Te moje živi j e-5e•, Ti, o Jezus, si slavni delež moje dedščine, Ti si moja sreča in moje bogastvo, Ti si moja slava, Ti moja ljubezen, Ti moj Bog in moje vse! Seveda vemo pa Uidi to, da človeška ljubezen in zvestoba ne moreta nikdar doseči ljubezni in zvestobe božje. Duhovnik je in ostane človek in nosi božje moči in zaklade v slabotni, krhki posodi. Ob vsem veličastvu svojega duhovniškega poslanstva je obdan od vseh šibkosti uboge človeške narave. Zato naša zvestoba do Boga nikoli ni popolna, ampak je vedno po. človeško uboga in pomanjkljiva. Živo se vsak duhovnik tega zaveda in hudo nm je v duši, da svojemu predobremu Gospodu in Bogu ne more služiti na popolnejši način. Skrušen se zato vsak dan pred stopnicami oltarja trka na prsi in kliče: Moj greh, moj greh, moj preveliki greh! Ponižno prosi vernike: Molite zame pri Gospodu, našem Bogu! Ali kljub vsemu temu, kar sem zdaj povedal, vendar mislim, da je le nekaj velikega in občudovanja vrednega, če ubog, omahljiv, grešen človek vztraja skozi petindvajset let in stanoviten v svoji duhovniški zavezi in službi, zvest kot pridigar, zvest kot mašnik, zvest kot božji mož. Je le res nekaj velikega in čudovitega, da duhovnika skozi petindvajset let ne premaknejo z njegove poti nobene težave in skušnjave, da ostane trden in zvest v svojem poklicu, v službi svojega Gospoda in po Njem mu zaupanih duš. Vemo, da je vse to delo božje milosti, saj brez nje človek ničesar ne zmore. Vemo pa tudi, da gre vzporedno z milostjo človeško, sicer slabotno, vendar zvesto sodelovanje. In zato je vredno, pravično in zveličavno, da danes s prazniškim veseljem obhajamo ta lepi duhovniški jubilej in se z gospodom srebrnomaš-nikom iz srca zahvaljujemo dobremu Bogu in Mariji, Materi in Kraljici duhovnikov in Srednici vseh milosti, za petindvajset let častite in zveste duhovniške službe, posvečene božji slavi in zveličanju neumrjočih duš, nekdaj v domovini, potem v begunskih taboriščih in zdaj tu na tuji zemlji, z vedno istim mladostnim ognjem in navdušenjem. Z veselim in hvaležnim srcem bomo po sveti daritvi z gospodom jubilantom peli zahvalno pesem: Te Deum laudamus! Tebe, o Bog, hvalimo! + Za konec teh preprostih pa iskrenih misli naj dodam še lepo sklepno podobo iz Svetega pisma. Ko tam Sveti Duh po ustih navdihnjenih P!' sateljev govori o prijateljstvu, <7® primerja z vinom. Kakor dobro vino razveseljuje človekovo srce in mu p°' maga pozabiti grenkosti in bridkosti življenja, tako učinkuje tudi resnično in zvesto prijateljstvo. In kakor do' bro vino postane tem plemenitejši’ čim bolj je staro in uležano, tako tudi pravo prijateljstvo postaja ten\ bolj globoko in plemenito, čim dati časa traja. Nov prijatelj je kakor novo vin0’, šumeče in ognjevito. Star prijateti pa je kakor uležano, staro vino, čignj’ vonj je finejši, čigar okus izbranejši’ z veseljem ga piješ, ko ti po tele311, razliva prijetno toploto in ti poW dušo z veselimi občutki. (Prim. KnP' go Sirahovo: 9, H-15). V polni meri se ta prisrčna in 1°^. podoba svetega pisma uresničuje tud1 v prijateljstvu, ki na dan posvečeni zveže Jezusa in duhovnika. Nova maša je za duhovnika potij’ sladkosti in prekipevajočega, vestie ga navdušenja, kakor mlado, sladk0’ šumeče novo vino. Duhovniku je sp0 min na novo mašo nepozaben. Ko J, obdan od svojih sobratov, spremti11^ od svojih domačih, blagrovan od ne domače župnije, ob cvetju in in slovesnem zvonenju prvič stopo* svetišče božje, pred božji oltar, Pf!'?) dvignil proti nebu sveto hostijo * sveti kelih, tedaj mu je v duši pelo in srce mu je trepetalo od notja in nepopisne sreče vpričo 11. skončne božje skrivnosti in ljubek \ Po petindvajsetih letih, ob sre!V,^g maši, pa je duhovnikovo prijatelji z Jezusom bolj ustaljeno, bolj Pref^ g šeno. Čeprav mu ne sme man}"0 nikoli ona prva, novomašna Ijub^,^ je vendar zdaj, v svoji zreli dobi, kakor dobro staro vino, ki P01 KRUH öe. Saj se še spominjate, kako je bilo. ^arja ni bilo, potovati z vozili po le6stu pa tudi nismo znali. Če je bilo Mogoče, to je, če se le ni predaleč 3ki °> smo jo udarili kar peš. Tako tudi jaz oni dan. Iz emigrant-6ga hotela sem jo mahnil sedemin-rideset kvader peš iskat stanovanje, , katero sem zvedel. No, kar lep spre-v0^' Stopal sem ob izložbah in videl «niogoče lepote in dobrote, da so se 1 kar sline cedile. . Nenadoma sem obstal. Na vogalu je ]oV ^ Pekarno stal kamijon do vrha na-'Zt'ri z belim kruhom. Na vrhu nena- 2 nebeSkim vonjem in razvese- srce s predokusom večnega ve- j)r^° je duhovnik preživel v prisrčni Sq J°deljski zvezi z Gospodom Jezu-4J/ Petindvajset let, ko je okusil vse hn °v.^ške radosti, pa tudi vse du-t^ke bridkosti, ko je bil nešte- deležen božjega usmiljenja in \r°n^ne b°žje dobrote, božjega rijeStva božje pomoči, sam in po ^ verno ljudstvo — tedaj duhov-o).. vf in v polni življenjski skušnji toifflj. Nič večjega, nič lepšega, nič » zhivejšega ni na zemlji kot biti hter°V duhovnik, biti Jezusov pri-zy,0 ■t’ biti Jezusov zaupnik! Tedaj z božjo Materjo: „Moja «e “ Poveličuje Gospoda in moj duh ' ,?'e v Bogu, mojem Zveličarju, h ^ velike reči mi je storil On, ki °9očen in je njegovo ime sveto." ALOJZIJ KOSMERLJ, Argentina vadnega tovora je bilo zasajenih dvoje vil, pravih železnih vil — takšnih kot smo jih imeli doma za kidanje gnoja — v lepi beli kruhek. Stal sem in gledal. Dva umazana moža sta stresla na vrh tovora smeti in ko je bil kruhek približno pokrit, sta odpeljala. Takoj mi je bilo jasno, da so smetarji. Toda... Kam bodo s kruhom ? Pa vendar ne v smeti... ? Da! V smeti! Kruh v smeti! In tako količino! O Bog! In vile so zasadili vanj! V kruh! Mama se je nekoč zelo hudovala, ko je Golobov Jaka zasadil nož v hleb kruha. Mi smo ga vedno prekrižali in z velikim spoštovanjem prerezali. Sveti Duh je v njem, je rekla mama. Tu pa vidiš kar gnojne vile zasajene v kruh! Meril sem kvadre in se zamislil. * Prva svetovna vojna in za njo koroška revolucija näm je uničila vse imetje. Po vrnitvi iz begunstva smo bili berači. Nato gostači. Dober človek nam je odstopil — 7 članski družini — majčkeno sobico. Mama za deklo, ata za hlapca, kadar je bilo potrebno, druge dni je pa hodil v gozd drvarit. „Za kruh“, je dejal. Otroci smo prosili mamo kruha. Tisti čas je mama mnogokrat jokala. Mi pa tudi, ko nam mama ni dala kruha. Koruznega močnika nam je skuhala, s saharinom osladila — Brežnikov Polde ga je bil prinesel iz Avstrije —, sladkor je predrag, je dejala. Masti in masla tudi ni imela. In smo se nasitili. Drugi dan isto. Tako se je ponavljalo dosti dolgo. * Leta so minevala. Otroci smo dora-ščali. Ata je kupil posestvo. Lepo kmetijo na prijetnem kraju. Treba je bilo krepke denarje, ki smo jih bili z golimi rokami zaslužili. Poleg tega je prodal živino, prodal vse, kar se je dalo, da je zamašil prve potrebe. Otepali smo krompir in močnik. Zdelo se je, da nam je sreča mila. Polje je rodilo, da je bilo veselje. Ob pogledu na dozorevajoči ječmen, na valujočo pšenico in rž, smo sanjali o kruhu, ki ga bo mama spekla, kakor hitro ho požeto, omlačeno in zmleto. O, kruh! Tisti večer pa se je nebo pooblačilo. Izza Uršlje gore so se začeli valiti težki oblaki. Z zaskrbljenostjo smo se ozirali v nebo. Zaslišalo se je oddaljeno bobnenje, ki se je grozeče bližalo in ječalo. Predčasno se je zmračilo. Žareči bliski so rezali gosto temo, grom je stresal ozračje. Vsi plahi smo se stiskali pri mizi in rotili nebo, naj nam prizanese. Toda oblaki so bili predebeli, da bi jih prodrla naša molitev. Blisk, tresk! Usula se je toča, da je drobila škodlje na strehi. Trepetali smo od groze. Ko se je nevihta oddaljila in so zadnji bliski osvetljevali sadovnjak, polje in travnike, je bilo belo ko pozimi, kadar spi narava pod snežno odejo. Ata je zaječal in solzi sta se mu zasvetili v očeh. Drugi dan je bila nedelja. Nebo umito. Z atom sva šla pogledat po polju. Vse zbito. Po kotanjah se je talil3 sprijeta toča. Z nizkim, spremenjenim glasom ie dejal: „Še bomo stradali!“ In tako je bilo. Krompir in močnik sta pela s''®!0 enolično pesem. Sedemnajst tisoč vojnih ujetnik0' se počasi pomika preko MacedoniJ6 proti Bolgariji. Do konca izmučeni 1,1 sestradani smo se vlekli kot megla breZ vetra. Tuintam je kateri klecnil od o3 moglosti in zmešal red. „Tri in tri!“ je zaklical neffl^ spremljevalec in nas uvrstij v red. (_ tri besede so se bili nemški vojaki naučili.) Hočevarjev Jože, ki je stopal h mene, je padal čedalje pogosteje. Okr°r polnoči je bilo, ko je padel v jarek kr™ pota. Hotel sem ga dvigniti, pa je b ■ že vojak pri nama in ga je začel k1, s puškinim kopitom. Toda revež se mogel več dvigniti. „Kruha!“ je zaprosil. „Brot‘“ sem se spomnil nemške ^ sede in pokazal vojaku, da je lačen- ^ „Drei zu drei! Tri in tri! Marš-Moral sem v vrsto. Jože, kje neki si ostal ? Nikoli v' te nisem videl. er Pot čez goro. Kljub aprilu mraz sneg. ,il Zaspal sem korakajoč in se zvrl1 j po bregu navzdol. Rafal brzostrelke 111 je sledil. Čudno, da me ni zadel. ? Kaj zdaj ? Tu ostati... ? Zaspati. • • ne! Snoči sem videl tiste kotle. M°r . nam bodo dali jesti. Nazaj torej, s ojoj, ko bi vsaj kruha imel.. • I ' , tu bom od lakote poginil. Toda kako-" Imel sem srečo, da sem se jim 3r opazno priključil. Prav pri zadnjih-Proti jutru je bilo, ko smo do3Pe v neko prostrano kotlino. Tedaj je ,ho-te'o naključje, da nas je vojak tiral Prav clo roba gozdička. Glej, sreča! Nenadoma zagledam °genj, nad njim kotel in poleg njega y°jak deli vsakemu košček mesa in ko-®ček kruha. „Konjsko je, pa je vseeno dobro.“ je bil, ki se je nenadoma znašel Poleg mene. Tirali so nas naprej, da bi se kdo Pfi pregrešil in bil dvakrat deležen ve-Cerje. Par metrov stran je bil s kamijon-kimi reflektorji razsvetljen prostor, Ier je bila klavnica in mesnica. Dve ^Pirdljivi mrhi, vsi garjevi, sta pravkar ali življenje za nas. Vzdigovalo se mi 6 °h misli, kaj sem jedel. Pa vendar. . . Zopet „Tri in tri“. Sprevod se je vil po plovdivskih ulicah. Gledal sem v tla. Nenadoma me m —'g katerim sva od „nočne gostije“ Upaj korakala — sune pod rebra. Zadnji trenutek! Pred nosom sem Nagledal dobršen klin kruha. Komaj še utegnil stegniti roko in ga vzeti. , ePiški spremljevalec je namreč na-Pdlil postarno Bolgarko in jo spodil z e aJ kosi kruha, ki ji je še bilo ostalo j6rbasu. »Moj Bog! Kruh! Kruuuh!“ z Obrnil sem se in prestrašeni ženi s Piahnil v zahvalo in pozdrav, četudi sin0 ga trije: Edi, Stjepan in jaz, 0 se kar nekam nasitili. »Moj Bog, ti si dober!“ Kolona se je pomikala jy ne vem — do sk Brez odeje, brez šotorov, pro brez obleke, so nas napodili na j'V° 'zven mesta. Tretji dan so nam a 1 jesti: četrt litra juhe in kakšnih kako dol-bolgarskega mesta brez 200 gramov plesnivega kruha. se je ponavljalo nekaj mesecev. Vsak tretji dan košček kruha in zajemalko juhe. Dva dni pa prav nič. To je bilo v „Du-lag 120“ — Džuma-ja, Bolgarija. * Nekega dne so nas preselili v Romunijo. V Thurnu Magurelle je bilo toliko bolje, da smo dobili vsak dan četrtinko polkislega hlebčka koruznega kruha, ki je bil vedno zelene barve, od plesni. Tuintam tudi poleg rjave vode, ki so jo nazivali „kafe“ še košček oslovskega ali mulinega mesa. Da, oslovskega! Sami smo videli! Kadar je sen le premagal trudne oči, smo si pripovedovali sanje — čudovito! — vsi enake: cele gore kruha! Kruh! Kruh! Nekega dne so nas natovorili na vlak in odpeljali proti severozahodu. Dvaindvajset nas je bilo v živinskem vagonu, zaprtem in zaklenjenem. Edini dohod zraka, obenem greznični kanal, je bil majčkena linica pod stropom. Poleg občutka, da se bomo zadušili — dobesedno: sardine v škatlji —, vročina, lakota, smrad in uši. Ugotovili smo postaje: Temišvar, Budapest, Dunaj, Linz, St. Pölten, St. Valentin, Fulda... Polnih osem dni v vagonih. Hrana: 200 gramov kruha, 50 gramov sira. Za vso pot. * „Stalag XII. B.“ Fallingbostel! bei Soldau. Po dolgem času sem se zopet najedel: 300 gramov kruha, 50 gramov marmelade, juha, kava. (Franci jo je sicer imenoval „bleda voda“.). Potem redno vsak dan: opoldne juha (iz lobode ali zelja), ki so jo pripravili takole: Z voza so metali v slamoreznico lobodo, odtod v kotle, dodali soli in na 200 litrov juhe pol do en kilogram masti iz premoga. Zvečer do 100 gramov kruha, 10 gramov margarine ali marmelade. Registracija. Potem na delo. Sto petdeset nas je bilo dodeljenih v municijsko tovarno Scheuen bei Zelle. Komandant nas je črtil od prvega dne kot živega vraga. Delo: natovarjanje in iztovarjanje municije. Delovni čas: redni 8 ur, izredni 10 do 14 ur dnevno. Hrana: ista kot v „Stalag-u“. Drug za drugim so cepali. Meni je bila sreča „mila“, da sem vzdržal osem mesecev. Ko nas je včasih preddelavec — Nemec — vodil mimo svinjske kuhinje, smo planili v kadi za pomije in z rokami zajemali goščo iz dna. Ni pomagala grožnja in odvračanje preddelavca, tudi batine ne. Telo je hotelo imeti svoje. Posledice teh napadov na kadi s pomijami je bila — odvoz v bolnišnico. Pri naši delovni skupinici petih mož smo imeli srečo. Nekega dne je Rudi jokal. Lačen je bil. Mislil je, da bo umrl. Pa ga je videla delavka Lilly in se ji je zasmilil. Ker on še ni znal nemški, je vprašala mene, kaj mu je. Razložil sem ji. Potem je jokala tudi ona. Drugi dan zjutraj se previdno priplazi mimo mene in mi zašepeče: „Suchen Sie unter jener Stappel!“ (Iščite pod onole skladovnico!) Ko sem se prepričal, da nas nikdo ne opazuje in nadzoruje, sem izkoristil priložnost in iskal v navedeni smeri. Privlekel sem izpod skladovnice zavoj in ga brž odmotal. Moj Bog! Kruh! Pet kosov črnega kruha, s surovim maslom in še rezine svinjske gnjati po vrhu. Bog ve, kaj bi se zgodilo, da nas je zalotil preddelavec? Potem nas je jokalo šest. Pet od hvaležnosti, šesta od sočutja. Tak prizor se je v presledku nekaj dni še nekajkrat ponovil. Do smrti bomo čutili hvaležnost do Lilly za to dejanje. Pa ni treba, da se opozarjam, kaj ji dolgujem. Ta čut pride sam ob vsakem spO' minu na one dni. In še danes se mi kdaj pa kdaj orosi oko. Samo hvaležnost, v stiski porojena, pritira solze v oči. „Bog te blagoslavljaj, Lilly!“ * Ko sem po treh letih zopet stopi' na domača tla, videl v hiši na mizi hleb kruha, dobrega rženega kruha, poleg njega pa nož in sem se po tolikem čast* zopet dodobra nasitil, je privrela iz gl°' bine duše tako vroča zahvala Očetu, da so me domači v tesnobi gledali. Stric pa je dejal: „Ti si bil pa naj' brž večkrat lačen.“ Po vsem tem človek razume, kaj P°' meni: „Daj nam danes naš vsakdanji kruh!“ * Zdramil sem se iz misli. Pa so m* spet krenile v prvotno smer: O ti mesto, se li ne bojiš prokle*'" stva, ko z božjim blagoslovom tako ravnaš? Kruh, pa v smeti!? Brezbrižno se pehaš za imetjem, obloženih mizah ti niti na konec uma n0 pride, koliko milijonov ljudi strada in vroče prosi za drobtine, ki padajo 3 tvojih miz... Da bi bil večni Sodnik tak kot srn0 mi, bi te takoj poklical na odgovor i11 izrekel nad teboj strašno sodbo: „Poberite se od mene vi prekleti; kajti lačen sem bil in mi niste dali je5'1 od svojega obilja...!“ Edinstveno prijateljstvo Za mladega človeka ima ljubezen Sv°jstven čar. Prikazuje se v povsem Sv°jevrstni luči. Doživlja jo kot nekaj ^‘bstvenega, česar še nikoli pred njim ’^hce ni doživljal in nihče več nikoli 116 bo. ,, To je zapeljivo in večkrat za mlade . di kar usodno. Vsak je prepričan, da ,e »izjema“ v stvarstvu. Vse, kar so J:ab ali kar jim je kdo v pouk in sva-0 o mladi ljubezni povedal, vse je Sflbio za druge, morda samo za nekdanje za staromodne ljudi, pa morda še 'ase. slabiče in naivneže, zanje pa seveda Velja. Veličajo se in dopovedujejo in drugim: „Zame to ne velja, jaz . 111 drugačen!“ Seveda, njegov primer ^ kakor zvezda stalnica na nebu, ki je Svojem središču nepremična, ki se ne rača nikamor in se mora vse vrteti °k*>g nje. ^ -Mlad človek se pri tem ne zaveda, . Se je prednikom, morda tudi njego-'J' staršem in neštetim milijonom člo-j^kih src pred njim prav tako godilo Se jim še bo. Ne zaveda se, da je 'v v tem svojevrstna, edinstvena po-2 nost mlade ljubezni, da se prika-.e v čaru in v siju edinstvenosti: 6 nikoli kaj takega.“ v druga stvar se ne prikazuje t > luči; nobena iznajdba na področju n'ke in naravoslovja, vse je mla- demu človeku, kot da je moralo tako priti; noben učenjak .pravzaprav ni pravi veleum, edino on v svojih ljubezenskih doživetjih doživlja nekaj izrednega. Tudi vse drugo iz osebnega življenja se mu zdi zelo vsakdanje: rast, staranje, izpadanje las, sivenje, učenje iz knjig, kar so drugi dognali. Le v ljubezni je on edini mojster, tu se vede, kot da bi imel vso modrost vrojeno in razodeto. Zato mu ne morete zlepa nič dopovedati, da bi mu prihranili nepotrebne bolečine in razočaranja. Noben svarilen zgled nič ne pomaga, zato starši in vgojitelji na tem področju nimajo najbolj uspešnega dela. „To so bili pač drugi,“ njegov primer pa je docela drugačen, tak, kakršnega zaman iščete v svetovni zgodovini, zato mu nič ne pomaga govoriti ali mu z zgledi dokazovati. „Osnovne človečanske pravice“ mu kratite, če mu rečete, da je za ljubezen še premlad, da je še vse prezgodaj. Mlad človek ne razume, da mu privoščite vso lepoto in srečo mlade ljubezni, če ga svarite, da bi ga obvarovali prezgodnjega razočaranja, kajti prezgodnja ljubezen le težko pripelje do srečnega zaključka; saj je zakon morda še za celih deset let nemogoč; desetletno ljubezen pa bo le težko vzdržati brez hudih notranjih kriz, zablod in razočaranj. Zlasti hudo je mlad človek prizadet in kar osebno užaljen, ako mu rečete, da se bo prej še večkrat spremenil in premislil. „Jaz že ne; jaz vem, kaj delam!“ Prav tako se deklice rade veličajo; „Tako zvestega ni na svetu, kakor je moj fant.“ Če ji rečem: „Za koliko časa pa tega? Prejšnjega si imela le nekaj tednov.“ Ona: „Ta ljubezen bo pa držala. Ta je nekaj edinstvenega.“ Če jnalo preglasno podvomim: „Bomo videli,“ je seveda užaljena, se poslovi in reče: „Seveda vi, vi ne verjamete, me ne razumete.“ Pa ni dolgo po tem razgovoru, ko že prijoka: „Vi ste imeli prav!“ „Kaj,“ jo vprašam. „Vi ste imeli prav, ko ste rekli, da ne bo držalo; sva se že sprla; je že konec!“ To naj bi bilo torej nekaj edinstvenega, to naj bi bili resni pogledi na življenje,' na prihodnost, na ljubezen. Seveda take pogoste spremebe v ljubezni vplivajo ne samo na značaj dekleta ali fanta, temveč tudi na ugled. Če že uslužbenec ali delavec, ki vedno menja službe, nima ugleda, kakšen ugled naj ima mlad človek, če kar tako lahkomiselno „z rame na ramo“ prelaga svojo ljubezen, ki naj bi bila po njegovem res nekaj „edinstvenega“. „Edinstvena“ pa ni samo zvestoba in trajnost mlade ljubezni, temveč tudi njena „sreča“. Učenka je vprašala profesorja: „Ali vam ni dolgočasno brez ljubezni ? Saj je tako življenje prazno in pusto: kaj imate od življenja brez ljubezni ?“ „Res,“ je odvrnil profesor, „ljubezen je nekaj velikega, lepega in osrečujočega. Imaš prav, da je srce brez ljubezni, kot bi bilo prazno. Toda zame je še eno doživetje bolj osrečujoče kot ljubezen sama in to je: svoboda od ljubezni !“ te.... „Ne razumem,“ j» zmajala z glavo. Ker pa se je več dijakinj zgrnilo okrog njega, je nadaljeval: „Takoj boš razumela, ko ti bom V°' jasnil. Kaj je ljubezen, veš že sam8. Zato poznaš že tudi nešteto grenki'1 trenutkov, ki jih prinaša vsaka še tako lepa in osrečujoča ljubezen; ni narnreo ljubezni brez bolečine. Prav posebno velja to za mlado ljubezen. Koliko je napetega pričakovanja, ko šteješ minute in čakaš ali fanta ali njegovo pisno0 ali vsaj kako sporočilo. Koliko oziroVi koliko obveznosti, koliko grenkobe, ko mogoče staršem ali vzgojiteljem ali P_ fantovim, staršem vajina ljubezen n\ prav. Vse te skrbi ti jemljejo čas, bi moral biti posvečen študiju, izobro2' bi. To je sužnost ljubezni, ki te i®*1 kakor na vrvici privezano. To naj tista ,edinstvenost1 ljubezni, ki jo d°' življa vedno bolj —■ kot sicer sladko a utrudljivo, a vendar bolečo igro ,joj° ■ Vedno na novo odrivaš od sebe vrvic®’ a vedno te zopet na novo potegne naz8' in te ne spusti nikamor. In toliko zaželena snidenja: koliko je šele v nji'1 tihe bolečine in utrudljive igre. Obrav' navata besede, ki so bile izgovorjen® mogoče nekoliko nepreudarno, da so zabolele in jih še nista prebolela, ne 1 njegovih ne on tvojih; opravičuješ s® in pojasnjuješ ti njemu in on tebi. Lju' bežen je silno tenkočutna in ranljiv1-Nikoli ni nobena beseda dovolj nojaS' njena, dovolj razčiščena. Vsaka razlag8 izzove novo vprašanje; vsaka tolažb8 zaseka novo rano. Mi je pa že ljubša .svoboda od ljubezni' kakor pa edinstvenost taki ljubezni.“ Podobno je dejal mlad izobražene®» ki je šel iz ljubezni v ljubezen. Ko j® dal slovo neresnemu življenju, je Prl' znal, da se še nikoli ni tako dobro P® čutil: „Lepa je ljubezen, še lepša pa J® svoboda!“ DEKLETU Dekle nedolžno! Pomlad se v tebi je razcvela! Na licih ti njen dih lebdi. In iz oči globokih, toplih, niladostni ogenj ti gori. Otrok ostani! Pa vendar je že dosti let, odkar na tvojem čelu sije Poljuba božjega bel cvet. Naj blesk njegov ti neskaljen Vrečisto luč na pot razsipa! Za večno bil je zasajen! Zato nikar ne bo naj hipa, ho bi zamrla njega luč! Pa beli cvet skrbno izroči vsak dan iznova v varstvo Njej, hi v njenem soncu, v njega moči cvetel sijajen bo naprej ?;es čist in poln presvežih sil, aa Bogu in ljudem bo mil. Boš močna žena? Brezmadežna Devica — Mati !c zvezda tvojih mladih dni. Bot Ona bila ni nobena zemlja več je ne rodi. Be v Njo zvesto upri oči, do njena luč te vso obsije v tvojo dušo se razlije '■lubezni njene sladki mir! Potem bo lepa tvoja pot, Prelep življenja bo večer. Ve bo le tebi sreča cvela: družbo, ki ti jo Gospod Ustavlja dan za dnem v bližino, ^ctloba tvoja bo objela P srca njihova ogrela Se bod.o v žaru čistem. P prideš enkrat v Domovino, Poznala boš, kaj si dajala, kaj si prejela od drugod. Takrat pa Bog daj, da nazaj svoj beli cvet bi tak oddala,, kot ti zasadil ti Gospod je v jutru tvojega življenja v nedolžno dušo in na pot poslal te z njim. Zato, dekle, mi varno hodi in s svojo lučjo mnoge vodi , tja gor Domov! M. Ireneja O. S. Urs. Kadar se fant in dekle rada imata, imata tudi „edinstvene“ lastnosti; sta kakor slepa in gluha za svoje napake, ki jih vidijo vsi, le sama ne vidita nič, ne slišita nič. Če bi jima hotel kdo kaj reči, ju posvariti, jima svetovati, naleti na gluha ušesa ali pa se zameri, kajti: ;,Tako dobrega dekleta ni, kakor je moje!“ „Bolj poštenega fanta zlepa ni, kakor je moj.“ Vse obožujeta, vse olep-šujeta drug na drugem. Če deklico posvariš, naj bo previdna, ker da je fant eno že onesrečil, kratko malo odgovori: „Prav je naredil, saj tista drugega ni zaslužila!“ Ako ji hočeš dopovedati, da je njen fant pijanec, zapravljivec, delo-mrznež, odgovori: „Ljudje imajo hudobne jezike. Če je bil kdaj dobre volje v družbi, so ga že razkričali za pijanca.“ In konec vsega je: „Ne razumejo naju; midva pa poj-deva svojo pot in se za vse nič ne zmeniva.“ Zaljubljenci se znajo zapreti v svoj začarani krog, ki vanj ne puste nikogar. Gorje mu, ki bi se mu približal in hotel imeti v njem tudi kaj besede, ki bi hotel kaj povedati, svetovati, svariti. Ljubezen je za žensko dušo največ; pred njo se mora vse drugo ukloniti; toda le, ko gre skozi ogledalo njene osebnosti, ako je z njo najožje povezana. Kakor hitro pa je ljubezen zunaj nje, pri drugih, je že „popredmetena“. ji je že oddaljena in manj domača, zato dobi do nje takoj ostrejši odnos, jo ostreje gleda in huje presoja in jo postavi pod lečo nravnih zakonov. Dokler je ljubezen samo njena osebna zadeva, stoji zanjo „onkraj dobrega in hudega“, kakor se je izrazil Friderik Nietsche, nekako po besedah prve Mojzesove kn jige. Zato pa je tako težko dekletu kaj dopovedati, težko jo je pravi čas in z uspehom opomniti na nevarnost in j0 obvarovati zablod. Kadar je človek zaljubljen — in to ne velja samo za mlade ljudi, temveč nič manj za stare — je zanesene pesniške volje: njegova duša vriska in poje-„kot bi bila pila kraški teran,“ pravi Oton Župančič. Zato se mu godi kakor petelinu: ko poje, zamiži. Tudi človek v ljubezni zapre oči, se vede kakor slepec, ki očitnih stvari ne more ne videti ne priznati. Oči odpre šele, ko neha peti-ko ga ljubezen mine, takrat pa je P(' navadi že prepozno. draT Sodobna literatura o komunizmu (Iz publikacije Slovenske Katoliške akcije „Cilji in pota“, 1. V., št. 7) Dufay F., Depret E., Rouquette R., Cavalli F. Comunismo y religiön. Editorial del Pacifico S. A., Santiago de Chile, 177 strani (španski prevod iz francoščine). Večina teh člankov je izšla v posebni številki (1129—1130) revije La Documentation Catholique; skoro vsi so ponatisi iz raznih verskih, kulturnih in misijonskih revij. Nasproti komunističnemu nauku so nevarne zlasti naslednje napake: 1. Ne-poznanje in napačno ocenjevanje komunističnega dejstva. V resnici je komunizem zelo resen nasprotnik, zgrajen na filozofskem sistemu, ki je brezhiben, ako sprejmeš temeljno postavko: veljavnost dialektičnega materializma. 2. Slabotnost prepričanja. Nekatere kristjane slabi delna resnica komunističnega nauka in sila njegovega gibanja. Ne vidijo, da so delne resnice pokvarjene v celotni zvezi, kjer je vse prepojeno z brezboštvom. Pripisujejo dobre lastnosti pripadnikov komunizui* marksizmu, dasi so te dobre lastnosti v njih kljub nauku, ki ga priznavajo; na' sprotno pa podtičejo krščanstvu nap^® vernikov. 3. Precenjevanje tvarne sil®-Nekateri nasprotniki komunizma vidi J® kot sredstvo za njega uničenje silo-resnici bi vojna samo koristila širjenj11 komunistične ideje. — Proti tem zm 'iu je °b vseh taktikah na-^omun*znla zatrtje vere. Ako so boj. v Rusiji razpustili „Zvezo brez-„p ^ihov borcev“, nadaljuje njeno delo it: 6 eraina družba za širjenje politične it fnanstvene prosvete“. Slede dejstva Proti veram in Cerkvi v sate-■ državah; poseben članek (18 v j111' je posvečen verskemu položaju ^fsiuviji (Pisec je jezuit Cavalli; CiviH' ^ Pvvotuo natisnjen v „La vevlta Cattolica“ 7. junija 1952). Naj-ta jP.a j® dejstev iz protiverskega boja kojjj 'tajskem. Tu je od blizu prikazana Št,a(i..nisti™a taktika in razdiralno delo' So,j Ij®kih krožkov. Zato je treba pov-°'jhiti Jer- I,ridej° komunisti na oblast, 2el0 Sodelovanje v študijskih krožkih. •ton, T Poučna knjiga. Daje videti za ^ko f*s*:‘ene manevre, ki se večkrat zde tiajjj brezciljni, pa so v resnici preraču-^ako, da dosežejo s časom uničenje novejših dogodkov je bolje razumeti tudi taktiko „ponujene roke“ tam, kjer niso na oblasti. Zdaj se zadnjemu dvomljivcu pokaže, kako prav je, da je vodstvo Cerkve prepovedalo vsako sodelovanje s komunizmom. Iz knjige Comunismo y Religiön. Mi kristjani imamo razloga, da bi svoje upe postavili na človeške ničnosti. Na svetu ni sile, ki more zavreti komunizem — razen krščanske ideje in ureditve sveta v skladu s pravičnostjo in ljubeznijo Kristusovo... Razgibanost, navdušenje, zvestoba in nesebičnost med komunisti so pečat na naših napakah; njihova goreča luč odkriva temo našega krščanskega življenja in neskladje med zahtevami vere in našim vedenjem. Ali se v resnici popolnoma posvečamo božji službi in zato žrtvujemo svetno ljubezen, korist ničemurnosti ? Ali ima „Stvar“, ki jo branimo, prednost pred našim sebičnim jazom? Ali smo v resnici učenci Tistega, ki ni imel „niti kamna, na katerega bi položil glavo“? Ali smo se v resnici odrekli svetu, njegovemu duhu, lagodju, bogastvu ? Ali moremo po pravici trditi, da se ne prilagajamo družbeni ureditvi, ki pomeni stalno izzivanje pravičnosti, ki zadržuje na stotine milijonov ljudi v pod-človeškem položaju ? Ali nismo ob raznih prilikah zaupali spretnosti in diplomatskim „kombinacijam“ — na škodo nekaterim vedno veljavnim zapovedim? Ali nismo včasih spali sredi navad našega krščanstva, ne da bi vedeli za poganstvo, za te tisoče duš, ki jih je videl Pij XI. v nočeh brez spanja? Ali smo gotovi, da niso naše ustanove vzporedno z naraščanjem in širje- njem postale bolj trdne, da niso izgubile nekaj nekdanje ljubezni ali vsaj nekaj človeške topline? Ali ni birokracija nadomestila ljubezni? Ne smemo reči, da smo propadli —-bilo bi nepravično in v neskladju z resnico —, vendar nam komunistično dejstvo more pomagati, da uvidimo, kako se na božje naročilo posipa človeški prah. Ako želimo uspešno zaustaviti komunizem in dobiti v roke izgubljena področja, tedaj moramo predvsem razmišljati o svojem osebnem ravnanju in delovanju ob merilu krščanskih zapovedi v vsej njihovi čistoči. Komunizem je virus s takšno za-struplje^alno silo, kot je še ni bilo vi-■deti pod soncem. Samo krščanstvo, „ogenj, ki bo vžgal zemljo,“ ga bo mogel zavreti. Nasproti komunizmu je potrebno celotnostno krščanstvo, žareče v nadnaravni ljubezni. (F. Dufay, str. 17-18) Iz iste knjige. Iz protiverske gonje na Kitajskem moremo posnemati: Napadi veljajo Cerkvi kot hierarhični družbi; Cerkev hočejo uničiti. Taktika komunističnega režima je najprej razbiti stare ustanove, ki jih najde, in to — ne smemo se utruditi, da to znova in znova pripovedujemo — je treba storiti od znotraj. Ko ima v rokah neodporno, anarhično maso neorganiziranih posameznikov, tedaj more stare ustanove nadomestiti z novimi ogrodji marksistične družbe. Izginotje starega ogrodja pomeni spremembo načina mišljenja (v skladu z načeli o tvorbi človeških družb, to je po nauku zgodovinskega materializma). Torej je izginotje vidne Cerkve (verska ustanova) potreben pogoj za to, da umre vera — zato napadajo naravnost cerkveno hirerarhijo, ne pa vere. S komunističnega vidika je mogo^e doseči ta cilj na dva načina: ali kristjan zapusti svojo versko družbo, ali ostan? v njej, samo da mora v tem primerU uničiti temelje, ki jo nosijo... Tretjega izhoda ni: če zavržeš dva predloga, te zapro, pošljejo na Pr' silno delo, ali usmrte... enij’ Opazujemo, kako se mora kristj;in boriti proti svojim verskim predstoj111 kom in jih izločiti, zato ker še pripa^‘l Cerkvi in želi ostati v njej, mora to!"e-tolči po krščanstvu, ker ga izpoveduj® in hoče ostati kristjan. Ali ni to aia1 strovina marksistične hudobije ? Da, mojstrovina, satanska dovrs® nost zla, brezhibna dialektika. mog°c preveč brezhibna, zakaj „obsoja kristjane na herojstvo“. V resnici pripravlja peklenski gen . ki vodi ta boj proti Bogu, z lastnici metodami svoj poraz. Da se reči, da s kristjane k povratku v osrčje v vefe’ v njene zadnje globine, v to, kar je uj6 no zveličavno delo: v odrešeniško žri®'' Tako kot nekdaj na Golgoti se zah je danes hudičevo sovraštvo zmagovi ® in da ni človeške rešne poti za krščN1 stvo. Toda Kristus je zmagal s svoj^. navideznim porazom, njegov človes neuspeh je bil pogoj za zmago, da zagrizeno preganja kristjane -Bog ve, koliko je danes na. Kitajsk svetnikov — in da jih peha v najve žrtev, ko jih stre pod svojim bes® izvaja komunistična dialektika odrešeniško dialektiko: istost Cerkve * Kristusa Zveličarja v zmagovit®^ žrtvovanju njenih otrok, kar je cena jamstvo odrešenja sveta.“ (Zaključek članka neimenovan6^ avtorja, priobčeno najprej v Buli® de la Societš de Missions Etrang® ■ de Paris (maja 1952); v °bravn^7), knjigi najdeš odlomek na str. 175 -1 g teri' • šari® SVITU SVETI OČE GOVORI o stanu popolnosti Že med več ko 25. narodi vseh celin na svetu imajo višji predstojniki redovnikov in redovnic svoje zveze. Tesno po-Vezani s Sveto stolico in cerkvenim Načelstvom svoje dežele skupno rešujejo redovniške organizacijske zadeve 111 razpravljajo o prilagoditvi današnje-N"! apostolatu, ki je vedno bolj obsežen lri zapleten. Njihove organizacije, na-•'pdni in pokrajinski redovniški kongre-so v zadnjih letih dali že mnogo ^ovih pobud. Nedavni kongres, ki ga je priredila kongregacija za redove, je hotel čim ?°lj dvigniti stanove popolnosti v Cer-ki je skrivnostno Kristusovo telo, krediti obračun vseh vidnih uspehov Sv°je organizacije med stanovi popol-^osti in se čim bolj prilagoditi zahte-Vafn Cerkve. V svojem govoru papež ni imel na-”?etia razpravljati o zadevah, ki so jih Uravnavali na sejah. Hotel je le podariti splošne točke vprašanja popol-tlosti in obnove in navesti sredstva, ki d.i vodijo k popolnosti posameznike in e'lovne družine. k- Popolnost krščanskega življenja Popolnost ni isto kakor stan popol-/di) ampak je več. Junaška krščanska ^Polnost, ki je sad evangelija in Kri-tivr °Vega križa, se more večkrat najti ai izven stanov popolnosti. Po papeževem mnenju je teženje po Polnosti trajno razpoloženje krščan-duše, ki ji ni dovolj, da spolnjuje Se ^rehom ukazane dolžnosti, ampak n Popolnoma izroči Bogu, da bi ga Žit • *n 11111 lužila. Prav zato se tudi dje za srečo bližnjega. Popolnost razumnega človeka je torej v popolni, prostovoljni izročitvi Bogu. Popolnost je zä vsakega človeka obvezna. Vsaj hrepeneti je dolžan po njej, ker je sicer v nevarnosti, da ne doseže zadnjega cilja. Človek je dolžan služiti Bogu. Popolnost pa je v zedinjenju z Bogom, ki ga uresničuje in dopolnjuje ljubezen. Popolnost je trajna in popolna izročitev samega sebe Bogu, da bi mu tako dokazali, da ga resnično ljubimo. Temelj krščanske popolnosti je Kristusov nauk, so evangeljski sveti, je njegovo življenje, trpljenje in njegova smrt. Iz teh neizčrpnih virov so črpali vsi krščanski rodovi izredno junaštvo. Popolnost obsega tudi delo za Kristusa, našo službo Cerkvi, ki jo izvršujemo iz ljubezni do Gospoda na mestu in s spolnjevanjem tiste naloge, ki jo imamo v skupnosti skrivnostnega telesa Kristusovega. Vsak kristjan je povabljen, da doseže čim večjo popolnost. Apostolska konstitucija „Skrbna Mati“ z dne 2. februarja 1947 odpira pot do popolnosti vsem dušam, ki danes goreče hrepene po popolnejšem življenju. Pravi tudi, da redovne družbe, ki ne spolnjujejo svojih pravil, niso stanovi popolnosti in izjavlja, da morejo tudi ljudje izven njih hrepeneti po popolnosti. Papež tu misli na može in žene, ki imajo danes zelo različne službe, pa se iz ljubezni do Boga žrtvujejo za bližnjega in mu posvečujejo svojo osebo in svoje delo. S posebnimi tajnimi zaobljubami, za katere ve samo Bog, so se zavezali, da hočejo spolnjevati evangeljske svete pokorščine, čistosti in uboštva ter se prepuščajo vodstvu tistih oseb, ki jih je Cerkev določila, da druge vodijo k popolnosti. Ti možje in žene imajo vse bistvene znake krščanske popolnosti, četudi niso v nobenem pravnem stanu popolnosti. Krščanska popolnost v bistvenih osnovah ne pozna sprememb in prilagoditve. Vendar moderno življenje zahteva prilagoditve in spremembe v nebistvenih stvareh. To morajo izvršiti tisti, ki žive v notranjih stanovih popolnosti, pa tudi tisti, ki žive v zuna- njih. K temu so posebno poklicani tisti, ki imajo visoke socialne ali državne službe. Ti so večkrat prisiljeni, da si izberejo neko mero udobja in se udeležujejo uradnih slovesnosti. Vse to pa je težko združljivo z zatajevanjem, ki od nas zahteva, da hodimo za Kristusom in ga posnemamo v revščini in ponižnosti. Vendar pa tudi sredi tvarnih dobrin ni nemogoče, sebe posvečevati in se brez pridržka darovati Bogu. O delovanju milosti v človeku je Gospod rekel: „Kar je nemogoče pri ljudeh, je mogoče pri Bogu“ (Lk 18, 27). II. Stanovi popolnosti Papeža najbolj zanimajo vprašanja o prilagoditvi in obnovi stanov popolnosti. Zato najprej razpravlja o osebah, članih, potem pa o redovnih družinah, ki se trudijo za popolnost. 1. člani stanov popolnosti. Prva bistvena dolžnost vseh članov stanov popolnosti, predstojnikov in podložnikov je, da so združeni vedno z Bogom po resnični ljubezni in da mu sebe darujejo. Hoditi morajo za Kristusom in ga posnemati v ljubezni do križa, spolnjevati njegov nauk, mu zvesto služiti, delati zanj in za Cerkev, biti izbrani in delavni udje Kristusovega skrivnostnega telesa. Vendar pa ni prepovedano misliti na obnovo in na uporabo boljših sredstev, ki bi olajšala spolnjevanje te dolžnosti. Nikakor pa ni dovoljeno zaradi tega prezirati tradicije in redovnih pravil. Redovna disciplina ukazuje, da moramo spoštovati in ubogati redovne predstojnike in da ne smemo na lastno pobudo delati raznih obnov, za katere nimamo njihovega pooblaščenja. 2. Redovne družine. Gre za to, kakšno naj bo razmerje med redovno družino samo in potem, kašno naj bo razmerje med predstojniki in podložniki. Papež govori najprej o pravem duhu, ki naj vlada v redovni družini, potem pa o predsodkih proti redovni pokor-ščinii Redovna družba ima svojo značilno posebnost, svojega duha. Vsak posa- mezni ud prispeva na svoj način k njeni značilni posebnosti. Kakršna koli obnovitev ali prilagoditev nujno zahteva tudi spremembo njenega duha. Vsaka redovna družina pa hoče ohraniti svojega duha nedotaknjenega. To je njena pravica in dolžnost. Hoče, da so njeni udje z njim prešinjeni in da se čim bolj vanj poglobe. Ko Cerkev po svojih predstojnikih potrdi določen način redovnega življenja, hoče, da se ta način ohrani vedno čist in se skrbno varuje vsake pretvorbe. Kadar predstojnik posreduje članom svoje redovne družbe duha njenega ustanovitelja, izvršuje svojo pravico in dolžj čilo gotova trenja in pomisleke prot' vesti ubogati. Pravice predstojnikov in dolžnosti podložnikov so torej v medse-nost. Zato so. ga tudi dolžni podložniki v vedno branijo tudi pravice, kadar po' udarjajo dolžnosti, vendar tako, da nikoli ne prestopajo meje pravičnosti-Kdor se hoče varovati razburjenja m živeti v miru, naj se drži tega načela» ki je tudi načelo Cerkve in papežev i® bo vedno ohranilo svojo veljavo. Predsodki proti redovni pokorščini Gibanje za prilagoditev je povzro-bojni odvisnosti. Cerkev in sveti očetje redovni pokorščini. To pa ni izraz P°' manjkanja iskrene želje, prizadevati s® za svetost in pokorščino, ampak je }e odmev poudarjanja gotovih pomanjklji' vosti, ki bi se morale tudi po želji resnih in zelo vestnih redovnikov odpraviti-Pravijo namreč, da redovna pokorščin» spravlja v nevarnost človeško dostojanstvo redovnika samega, da ovira n»' ravno dozorevanje njegove osebnosti i® moti, potvarja njegovo usmerjanje prot' samemu Bogu. Da bi papež razpršil žalost, ki j° povzroča napačna razlaga načel redovnega življenja, spominja na Kristusove besede: „Pridite k meni vsi, kateri, se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase i® učite se od mene, ker sem krotak in iz ponižen, in našli boste mir svojim aušam“ (Mt 11, 28-29). Z opominom, vzamejo nase njegov jarem, hoče “,°spod ljudi poučiti, da se za zako-. ltiirti predpisi, ki jih je težko prenašati 11 še težje spolnjevati, skriva prosto-°'jna podreditev in prava krščanska Ponižnost. v, Ti dve kreposti pa nikakor ne žalita Jlpveškega dostojanstva. Nasprotno! ‘istega, ki se ju oklene, notranje osvo-. 0tlita, da pokorščine ne smatra za ome-[dev, ampak le izročitev sebe Bogu, l! svojo voljo razodeva po oblasti tistih, jim je dal pravico ukazovati. Predvojnih pa se bo držal pri izvrševanju ®v°je oblasti navodila, ki ga je dal Je-.lls v evangeliju: „Kdor je največji •ed vami, naj bo najmanjši, in pred-p°jnik kakor strežnik“ (Lk 22, 26). ,.°trebno odločnost naj vedno sprem-lata globoko spoštovanje in nežna Iju-eten očetovskega srca. v. Ali redovni stan res ovira razvoj °veške osebnosti? Ali res sili redov-,lka> da ostane v nekem infantilizmu 'ptroškem načinu življenja), kakor pra-J° nekateri? i. Kdor brez predsodkov opazuje živ-nJetlj_e tistih, ki pripadajo stanu popol- °sVi, se more takoj prepričati, da ni ..s, da bi večina imela nek otroški na--j/' mišljenja, čustvovanja in delovanja, i “di redovnim družinam in predstojni-ni mogoče tega očitati. Vsi oni, ki p frdijo, naj se zavedajo, da je sveti j. aypl, ko je navajal svoje vernike na v v|Jenje po veri, opominjal, naj rastejo f, zkradbi Kristusovega telesa in naj t £ede iz sebe popolnega moža, da bodo stus. dospeli do mere polne starosti Kri-°ve in ne bedo več nedoletni otroci 12-13). Apostol torej ne do-jajPuJe, da bi se njegovi verniki vda-tj,.1 °troškemu načinu življenja (infan-Ä)’ ampak zahteva od njih, da so Prv° možje. Prav tako tudi v svojem e,n listu Korinčanom izrecno zavra-življenja, po katerem bi od-lal;1 kristia'T milili, čustvoval; in de->,^ tako ^a^or otroci. Pravi namreč: 0 sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sodil kakor otrok; ko sem pa postal mož, sem opustil, kar je bilo otroškega“ (1 Kor 13, 11). Te Pavlove besede je papež že navajal dne 18. aprila 1952, ko je govoril o vzgoji krščanske zavesti. Tedaj je tudi opozoril, da je naloga zdrave vzgoje, naučiti mladega človeka samostojno misliti in soditi. Predstojniki in podložniki naj si osvoje te Pavlove besede, pa bo vsaka nevarnost otroškega načina mišljenja in življenja izginila. Trditve, da pokorščina in podreditev človeka predstojniku nasprotuje najvišji in neposredni božji oblasti, ker se predstojniku podeljuje pravica, ki jo ima samo Bog, Cerkev ni nikoli odobrila in priznala. Pokorščina namreč vodi človeka k Bogu. Njegov cilj je zedinjenje z Bogom, rast v ljubezni. Predstojnik ukazuje v Gospodovem imenu. Podložnik uboga iz ljubezni do Kristusa. Pokorščina je popolno darovanje samega sebe božjemu Učeniku. | Naloge redovnih družin Redovne družine morajo biti predvsem edine in morajo iskreno in dobrohotno sodelovati. Skupni blagor redovnih družin zahteva, da vsaka redovna družina računa z drugimi in mora biti pripravljena tudi na odpovedi, kadar to zahteva blagor vseh. Redovne družine, ki so združene po milosti v skrivnostnem telesu Kristusovem, v Cerkvi, morajo upoštevati to, kar pravi sveti Pavel v prvem listu Korinčanom (pr. 1 Kor 12, 12-17), da vsak posamezni ud zasluži pomoč in sodelovanje vseh udov, kadar gre za splošni blagor in za splošno korist svete Cerkve. Vsak posamezni ud pa ne sme gledati samo na svojo korist, ampak tudi na splošni blagor. Stanovi popolnosti morajo tudi priznavati in spoštovati pravice svete Cerkve. Dajati morajo v tem lep zgled vernikom. Iščejo naj vedno stika in zveze s Sveto stolico. Izogibanje stika s Sveto stolico kaj lahko povzroči padec v zmote in zablode. Ta stik pa morajo vedno spremljati iskrenost, zaupanje in ueljivost. Sveta stolica želi verodostojnih, odkritosrčnih poročil o stanju redovnih družin. Samo na podlagi točnih poročil je mogoče pospeševati dobro in odstraniti zlo. Mnogi očitajo Sveti stolici centralizacijo, da hoče imeti vedno vse v svojih rokah, vse sama odločati in voditi. Podložniki so samo njeno golo orodje. Sveta stolica in papeži take centralizacije ne poznajo. Jasno pa je, da se Sveta stolica ne more odpovedati svojemu vodstvu Cerkve. Redovnim predstojnikom dajejo pobude pravila. Cerkev pa ima pravico, da njih delovanje nadzoruje. Področje popolnosti je zelo obsežno. V njem so še polja, ki jih je treba raziskati. Papež jim je govoril splošno o stanu popolnosti in o popolnosti v redovnih družinah. Toda danes se zanimajo za popolnost ne samo duhovniki in redovniki, ampak tudi navadni verniki (laiki). Moderni nazori jim ne prinašajo rešitve teh vprašanj. Zato jim je sveti oče hotel prižgati luč s svojimi besedami in jih spomniti na načela, ki dajejo odgovor na ta vprašanja. Na koncu svojega govora jih je papež opozoril na opomin svetega Pavla: „Na vse to pa oblecite ljubezen, ki je vez popolnosti“ (Kol 3, 14). Predvsem naj skrbe za zedinjenje z Bogom. Tako se bodo vsi vedno bolj bližali popolnosti. MOLITEV KRŠČANSKIH UČITELJEV (Napisal jo je sedanji papež lastnoročno) O učlovečena Beseda, Učitelj vseh učiteljev, naš preljubi Jezus, ki si zato prišel na svet, da s svojo neskončno modrostjo in neizčrpno dobroto kažeš ljudem pot v nebesa: poslušaj milostno ponižne prošnje vseh tistih, ki hodijo po tvojih stopinjah in hočejo postati katoliški učitelji, da bodo vredni tega imena in kajzali dušam zanesljive steze, ki drže k tebi in po tvojem posredovanju k večni sreči. Podeli nam luč, da se zalezovanj iD zmotnih zank ne bomo samo izogibali» ampak se tudi v resnice poglabljali. L® tako bomo prišli do jasnega spoznanja» da je to, kar je najvažnejše, najbolj preprosto in zato tudi najbolj dostopno pameti najmanjših, v katerih na poseben način odseva tvoja božja preprostost-Obišči nas s svojim stvariteljskim duhom, da bomo mogli prav poučevati krščanski nauk, kadar bomo prevzeli to nalogo. Daj nam moč, da bomo verske resnice znali prilagoditi še nedozorelemu razumu svojih učencev, skrbno vzgajali njihove lepe in sveže zmožnosti» razumeli njihove napake, mirno prenašali njihovo razposajenost; da bom0 tudi mi sami postali majhni, ne da bi S tem zanemarjali svoje dolžnosti, in tako posnemali tebe, Gospod, ki si postal nam enak, ne da bi zapustil najvišji prestol svojega božanstva. Predvsem pa nas napolni z duhom svoje ljubezni: najprej z ljubeznijo d® tebe, ki si edini dober učitelj, da bi bili požrtvovalni v tvoji sveti službi. Daj nam tudi ljubezni do našega poklica, da bi ga imeli za najplemenitejši pokli® in ne za kakršno koli drugo opravilo» ljubezni do našega posvečenja, ki je podlaga našega dela in našega apostolata! ljubezni do resnice, da se ne bomo nikoli prostovoljno ločili od nje; ljubezni do duš, ki jih moramo vzgajati in utrjevati v resnici in v dobrem; ljubezni do naših učencev, da jih bomo preoblikovali v zgledne državljane in zveste sinove Cerkve. Daj nam slednjič ljubezni do naših preljubih otrok in mladcev, da jih bomo tako vzgojili, da bodo imeli o očetovstvu pristno, vzvišeno, čisto, ne samo naravno pojmovanje. In ti, presveta Mati, pod katere nadzorstvom je deček Jezus rastel v modrosti in milosti, bodi naša priprošnjicu pri svojem božjem Sinu! Izprosi nam obilo nebeških milosti, da bo naše delo v čast in slavo Njemu, ki z Očetom in Svetim Duhom živi in kraljuje na vekov veke. Amen. Papežev govor o sodelovanj« redovnice v Katoliški akciji Cerkev, ki se mora v veliki meri ^dovnicam zahvaliti za svojo rast in Napredek, je vedno bolj prepričana o važnosti njihovega sodelovanja pri nje-hem mnogovrstnem apostolatu. Cerkev jim po papežu zanj zahvaljuje. V nje, so neveste Jezusa Kristusa in skrbne katere najšibkejših in najslabotnejših udov njegovega skrivnostnega telesa, stavi sveta Cerkev veliko upanje. Njim izročila dišeč in cvetoč vrt, da ga ^delujejo in zanj zvesto skrbe. Zato so se dolžne na vse načine pri-?adevati, da bodo odgovarjale svoji ®cljivi nalogi. Biti morajo duše, vedno družene z Bogom in v stalnem pogo-°i'u^z njim. Imeti morajo čisto, mirno, P°nižno srce in biti čim bolj podobne ožjemu srcu Jezusovemu. Zanimati se ?orajo za vse, kar je Bog lepega in obrega ustvaril na svetu. Krasiti jih 0rata preudarnost in čuječnost. Vedno ona jo biti pripravljene, žrtvovati se za mod Kristusovega kraljestva. Y V Katoliški akciji ženske mladine so ^očnice. Sveti oče je že večkrat go-jnl o važnosti laiškega apostolata, lir ° ,zdai ne bio ponavljal tega. Mnogo-s ab je dokazal s svojimi izjavami, kako Ij^tnje vse veje Katoliške akcije in ^bre jim je naklonjen. Zdaj pa hoče ki sončnih in ij , »overiti nekaj besed tistim v^jojo pri Katoliški akciji v ucnm in tmj’Ojn'h zavodih kot pomočnice notra-J11 organizacij. V2[r '. Cerkev zelo ljubi svoje učne in Vav0jne zavode. Njihovo delo je izredno doy11?’ Zato se mu ne sme nobena re-PqI*1103 odpovedati ali mu dati na raz-rnanJ ®asa manj svojih sil. >ravr’ost tega dela posebno dokazuje so-iW,1Vo' k' ga imajo do teh zavodov nadela ndt.* Cerkve. Radi bi zatrli njihovo d°]^anJe- Pozabljajo, da je država a ®krt>eti za izobrazbo in vzgojo žipa' -^ima pa pravice, vsiljevati dru-gotovih načinov pouka in vzgoje. a.ravno je, da se katoliške družine bij^.'^očati svoje otroke učiteljem, ki Jo vere in ne žive po njej. Jasno «enega in nepogrešljivega vzgojnega dela. S tem ohranjajo vedno slavno izročilo Cerkve, ki gradi šole in vseučilišča ne le v krščanskih deželah, temveč tudi med pogani. 2. Važnost njihovega dela, spoštovanje in zaupanje, ki ga imajo vanj dobri ljudje in sovraštvo, ki ga gojijo do njega nasprotniki, pa morajo v njih buditi živo zavest odgovornosti in jih priganjati k delu, da bodo njihovi zavodi res svetišča popolne človeške in krščanske vzgoje. Papež pozna njihovo gorečnost in ljubezen do mladine; ljubezen, ki se razdaja, ki dela in se nesebično žrtvuje •zanjo. Upravičeno govorimo o ljubezni mater do otrok, ki so pa meso njihovega mesa, kri njihove krvi. O njihovi materinski ljubezni pa redko kdo govori. Vendar so tudi redovnice žene. Odpovedale so se družini, v kateri so živele ali bi jo mogle ustanoviti. Žrtvovale so tudi svojo prostost in razvedrilo, za katero se današnja žena zanima. Vse to so storile iz ljubezni do mladenk, ki so jim izročene. Zato morajo biti njihovi zavodi domovi, kjer klije in cvete krščanstvo; domovi, ki se jih mladenke z ljubeznijo, odločno, navdušeno oklepajo; domovi, ki vzgajajo gojenke, da se vedno bolj zavedajo svojih dolžnosti, dobivajo smisel za red in čut odgovornosti za lastna dejanja. Sveti oče pričakuje, da bodo gojenke, ki bodo več let živele med njimi, vzljubile resnico, dobroto in lepoto ter svoj korak namerile za Jezusom. Ali so njihove gojenke res popolne kristjane, ko odhajajo iz zavoda in zmožne, da v sebi razvijejo božje življenje? Ali bodo na mestu, ki jim ga bo določila božja Previdnost, pripravljene delati za duhovno obnovo sveta? V njihovih zavodih ne sme vladati slabost popuščanja, pogajanj in prizanašanja. Mladenke je treba pripraviti, da bodo trezno, prav presojale svet, spoznale njegovo dejansko stanje in se tudi zavedale, kakšen bi moral biti. igd 3. Notranja moč organizacije Katob' ške akcije je v temeljiti vzgoji, ki vse osvojiti. Zato nikogar ne zanemari3' Gre za to, da postanejo gojenke kv® živahnega, delavnega in pogumne? življenja. Treba je pred gojenke P°stf■ viti skupino odločne prednje straže, k bo potegnila za seboj tudi tiste, ki obotavljajo. Te morajo biti njihove delavke pri krščanski vzgoji goj611 . Zato je treba od njih zahtevati, da podjetne, odločne in neustrašene. ^ smejo poznati lenobe in strahu Pr^ ljudmi. Odlikovati se morajo izmed v učenju, disciplini in pobožnosti. ^ v tranja organizacija, ki bo vzgojila 1 kvas, tako jedro prednjih straž, n« koristila samo življenju v zavodu. a,j, pak bo to izredna šola za same v° teljice. 4. Katoliška akcija ima svojo PoS^, no, značilno zgradbo, svoj način ^ stolskega delovanja in tudi svoj Zato je imela in ima še velik Pornpj-Znala je svoj apostolat prilagoditi n1^, govrstnim zahtevam in potrebam našnjih vernikov. Vendar pa Katm1^, akcija ni edini način apostolskega d vanja katoličanov, tudi ne edini na za vzgojo gorečih duš. Zato naj se r vijejo in razširijo tudi drugi način1 .j, vega apostolskega udejstvovanja, k1 U je Cerkev blagoslovila in odobrila- / jr> naj cenijo in ljubijo vse, kar kblf ,0. cvete v Cerkvi. Naj ne ovirajo vanja Svetega Duha, ki vodi katoj^j, mladino na njenem pohodu. Sveti tU, je namreč mnogovrsten in neizčrpe11 p duhovne moči, ki se razliva na vse’ jih prešinja ljubezen do Boga. Notranje organizacije Katoliške cije naj bodo torej kvas, ki budi v 0. jenkah notranje življenjske sile za ‘ jjt stolsko delo in vzgaja skupino pr60 ^-straž mladenk, ki bodo temeljito v jene delavne, pogumne in bodo tako mogle za seboj P0/6? p čim več tovarišic in jih pridobi miroljubne boje, s katerimi bodo e-gotovile prihod in razmah Kristu ga kraljestva na zemlji. nove knjige Ruda Jurce«: Ljubljanski triptih. 1957. Buenos Aires. Izšlo kot 25. izdaje Slovenske kulturne akcije. V opremi Milana Volovska, ki nam s svojo belo sivo črno risbo prikaže sPomin Ljubljane, je pri Slovenski kul-turni akciji v Buenos Airesu izšla psihološka povest v treh delih, ki jo je napisal Ruda Jurčec. Povest v treh delih bolje bi bilo reči: trodelna zgodba, her se življenje treh oseb v tej knjigi tako prepleta, da je delitev v tri opra-vičena le v toliko, da ima vsaka oseba Svojo usodo, ki je pa neločljivo pove-2ana z drugo in tretjo — in je prav v |eto zaplet in razplet vsebine te knjige, !l nam opisuje življenje duš v komunistični državi. Zunanji dogodki: vojna, revolucija, lrPljenje med vojno, novi komunistični viadni red je okvir, kamor proicira pi-Sa^elj tri duše in sledi njihovemu raz-^°ju. Basi nam pisatelj pripoveduje 'Sodbo ene duše za drugo, se razvozlja 'es razplet šele z zadnjo stranjo knjige j. V sodobni literaturi je zelo priljub-kma psihološka novela — čim globlja ’ tem bolj vleče. Same zunanje zgodbe ^s ne zanimajo, človek je radoveden globinami in zadnjimi nagibi zuna-dejanj. Bolj kot hreščeči tehnični Sil}1 flas zanima človekov namen in nato njegova misel in smisel. Vsemu g.’Pu skuša ustreči Jurčec v svoji knji-bo v.-ier narn pripoveduje najprej zgod-Simone Pavlinove, žene, ki bg6 Oljenje ni mogla priti do globoke s SV0Pm možem, ki je pre-0 npošteval njeno osebnost — in je Jigt£^a šele nasilna smrt — zastruplje-tekmovalki — vreči moža iz tira °Ve vase zaverovanosti in ga preko tij-g 0°hsodbe pripeljati zrelega pred večnosti, kjer je spoznal po dobroti milosti smisel svojega življenja, ki je v Bogu. V drugem delu knjige: Podoba Helene Vernikove beremo zgodbo komunistične aktivistke, ki je bolj odločna v svojih osebnih zadevah, kot v nalogah partije. Zato pa pade kot žrtev partije — a reši svojo osebnost in svojo dušo. Ne upa si streljati na škofa — zastrupi pa Simono, v nemškem taborišču ne uniči od partijske linije se oddaljujočega duhovnika — gre pa v partijsko ječo. Janez Pavlin dela na zunaj vtis sredinca, pa iz globin njegove mladostne katoliške vzgoje po življenjski izkušnji, prevari in tragediji zmagajo klice dobrega in dozori v jasnega moža. Zabrisani robovi pisateljevega pripovedovanja napravljajo vtis impresionistične slike, seveda le v slogu in tehniki, dočim je ideja jasna, katoliška in postavi tako pisatelj, ki je pognal iz marijaniškega Plamena (kot Savinšek, Magajna, Pogačnik in deloma Javornik) katoliško delo nasproti skladovnici marksističnih romanov Miška Kranjca, ki je v letu 1925/26 tudi polnil strani Plamena. Včasih smo brali v knjigah Alje Rachmanove, kako partija v svoji tovarni kuje nove ljudi — zdaj se nam je ta tovarna približala in v Jurčecovi povesti lahko premišljujemo zgodbe duš, ki so ujete v partijske retarte, kjer trepetajo med Bogom in hudičem. Daši riše knjiga temo okolja in zablode duš, prisveti vendar preko vseh senc rešilna luč milosti kot svetli stolpi v višini na Volovškovi sliki. Lahko rečemo, da so pri tej knjigi v lepem ravnovesju njena oprema, slog in vsebina in zato se more brez oklevanja zapisati, da je knjiga dobra. Slavko Srebrnič Karel Mauser: Jerčevi galjoti. 1958. Buenos Aires. Izšlo kot 26. izdanje Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu. Znani in priznani in plodoviti pisatelj Karel Mauser nam je napisal novo povest: Jerčevi galjoti, v katerih beremo, kako se Vor ene Jerc trudi, da bi z mlinom, ki ga postavi ob Bistrici, pritisnil ob tla svoja soseda Sebenaka in Uleša, ki sta gospodarsko uničila njegovega očeta. Kar nam pisatelj pripoveduje, je pisano v krepkem, izrazitem in bogatem jeziku — kakor so krepke in značilne tudi osebe, ki jih srečujemo v povesti. Lakomnost in maščevanjaželjnost sta dve strasti, ki kakor črta ločita stari in mladi rod in sta vir trpljenja in sovraštva do take meje, da se kriva prisega in barantanje s srci mladih postavi v račun kot preprosta številka in ostane vera brez vpliva na te ljudi, ki Jih razganjajo elementarne sile, dokler jih elementarne sile tudi ne uničijo: Jerca povodenj in Sebenaka strel iz puške sina Andreja. Povest beremo kot nekako zgodovino sveta in ljudi, ki jih ni več — a so predstavljeni tako izrazito, da ne dvomimo, da so res živeli. Knjiga bo našla svoj krog bravcev, ker je pisana sočno, dramatično in privlačno, čeprav ostane le v okviru ljudske povesti in jo temnijo mračne postave Jerča, Sebenaka in Uleša, ob katerih trpe tri žene mučenice, ki kot svete sužnje poginjajo ob trmi in strasti krutih mož. Precej luči je pisatelj razlil čez mladi rod (Jerčev Aleš, Uleševa Minca) — vendar je knjiga v celoti dokaj črna in je njena največja cena pisateljeva tehnika in jezik. Metka Žirovnik nam z malo črtami na platnicah izrazito prikaže Jerčev mlin, ob katerem dejanje vstane in usahne. Slavko Srebrnič SIETE REGLAS DE ORO Preguntaron a un sencillo cainPe' sino cömo habia podido educar con tal‘ esplendido exito a sus hijos. Cuatro de ellos habian estudiado ? aleanzado el titulo de doetores; uno sacerdote y profesor de la universida( ’ los otros tres eran abogados, y todos se distinguian por su ejemplar condud3-El campesino preguntado asi, co11 testo con toda sencillez lo siguiente: —El que he educado con mas eS mero es mi hijo mayor; sus ejemplos d fluian beneficamente en la educacidn los menores, asi que tuve menos 'r® bajo. fC' En los demäs, he observado las 1 glas siguientes: Id Siempre he pensado bien lo que mandaba. Exigi siempre pronta obedien^ los hijos deben convencerse que eS deber; la obediencia debe hacerse C°S tumbre. Di a mis hijos muchas pruebaS carino, mas cuidando siempre de no me perdiesen el respeto. J? Nunca sufri contradicciones ni P testas de su parte. En presencia de los hijos es Pr' eri' so que cuiden los padres de estat perfecta armonia entre si. , He acostumbrado a mis hijos ne . niiios al trabajo, sin perder de el cuidado de su salud. Todos los dias los he encontefl0 a la proteccidn de Dios. Si todos los padres observaran reglas, muchoš se ahorrarian muy ^ tes experiencias cuando los hijos llegado ya a cierta edad. vis1* nd^ std JOE Jt* aKgentina , Prav na dan svoje nove maše je ob-9, julija 1958 v župni cerkvi v ^os Mejia svoj srebrnomašni jubilej , Pnik g. France Novak. Gospod sre-^.^omašnik se je rodil 1. 1909 v Prekr-v moravski župniji. Duhovnik je jStal 1. 1933. Ko je bila ha Rakeku na panjskem ustanovljena fara, je po-njen prvi župnik. Leta 1945 je od-sto V begunst'’°- Debil je službeno me-ta v. Kalsu pod Grossglocknerjem. Od kjj . je emigriral v Argentino. Sedaj je gani kaplan pri sestrah Brezmadežne-je . sPnčetja v Ramos Mejia. Zelo rad j) k- jubilant’ ves čas svojega bivanja S(.- aSal tudi v slovenskem dušnem pa-„Jtvu. že več let poučuje verouk v Ža ®nskem tečaju v San Justu; vodil je liov . g0 vrsto duhovnih obnov in du-Air*11^ vai za Slovence iz Vel. Buenos ®sa. Kot izredno spreten govornik l-ojb^Sosto naprošen, da govori svojim stih °m Pri raznih cerkvenih slavno-s; S svojim prijaznim nastopom pa \k osy°jil l-ndi argentinske vernike. tJu ° vjasti ga imajo, da so po odho-üijj P^jšnjega ramoškega župnika pro-Sofijo, naj njega imenujejo za vak ll?a’ V kapeli, ki jo oskrbuje g. No-ItiJ So argentinski verniki g. jubi- ‘ Proslavili fnlfn riti cn cr» nrlnlr». . ----- . m vici. O V» O v; viti v J vT ^A.^esne maše, ki jo je g. srebrno-žilhv ] V necleljo 13. julija daroval v šljofa °- Navzoč je bil sam moronski Pu ^ons. Miguel Raspariti, govoril le,u J6 v španščini njegov prijatelj ^ Li V,. ie bil kaplan pri Sv. Petru ubljani, katehet Stanko škrbe. je ponoči 3. julija iz sedaj še nep08' tla in Pi nih vzrokov strmoglavilo na trgalo dr. Kladniku nit življenja. ( kojni dr. Kladnik je bil silno dinam’M narave. Bog mu je dal lepe tale" Rad je komponiral in tudi literarno, jj je udejstvoval. Zlasti je precej nap1 j, za Zbornik-Koledar „Svobodne Slov e8' f je“; sodeloval je tudi v drugih revU.,,! - ,S)> V Go*/ tako v naši in v duhovniškem g'aS,' „Omnes unum“. Naj ga Bog za gorečo dejavnost v vinogradu dovem obilo poplača! V Mendozi je 4. junija 1958 petdeset let življenja prof. Marko ü juk. L. 1931 je diplomiral na ljubljarl|ir univerzi iz klasične skupine ter P0.-žil 1. 1936 profesorski izpit iz sl0'' J ščine, latinščine in grščine. Leta l9^“i odšel v begunstvo na Koroško, bil leti profesor in gimnazijski tajnik n i slovenski begunski gimnaziji, doživel preganjanje s strani angleške zasedbene oblasti in Titovih predstavnikov, se Umaknil v taborišče Asten pri Linču in • 1948 prišel v Argentino, kjer je zaposlen sedaj kot knjižničar na univerzi v Mendozi. Doma se je živahno udej-stvoval v prosvetnem delu in pevskih oborih, zlasti v znanem Akademskem Cerkvenem pevskem zboru, v Mendozi Pa je duša tamošnjega Društva Sloven-Cev> katerega prvi tajnik je bil. Organi-,nal je pevski zbor in skupno s sloven-kim (]ugnim pastirjem z vso vnemo posuje v slovenskem šolskem tečaju. Vsa ^eta tudi vodilno sodeluje pri delu Slo-.enske fantovske zveze ter v dekliškem n dijaškem krožku. Rad kaj napiše za ase časopise in revije, zlasti o proble-/lu> kako našo mladino versko in na-odno ohraniti sredi mrzle tujine. Tudi '’Luhovno življenje“ mu dolguje več , Ptnih in zanimivih člankov. Naj mu obri Bog ohrani življenjsko moč do rajnih mej življenja! 5. Yrsta jubilejev. Petinsedemdeset let (.^ Jcoja je spolnil g. Ignacij Breznik, i^Ricnit značaj in mož globoke vere. ji brat pokojnega prof. dr. Antona Arnika. V mladosti je bil že v Sev. "leriki. Doma je bil vnet delavec v petnih in političnih katoliških orga-ac!'jah ter dolgo vrsto let ključar SerT6 cerbve v Ihanu pri Domžalah. — h^vj^deset let je dočakal g. Jakob Sa lovp'r, navdušen pristaš krščanske-WSh0dalnega nal'ka in širitelj dr. Kre-atpi. blej. Doma je imel fotografski Žjv^e na Brezovici pri Ljubljani. Sedaj Itjerv San Martinu pri Buenos Airesu, ‘,'e s sinom Oskarjem ustvaril lej. a cvetoče fotografsko podjetje. Za Pja, °bletnico je prihitel iz Mar del 6. g6 .tudi nekdanji brezoviški župnik ; k , °ris Koman in opravil mašo zahva-1 itibii’ VSe Preiete dobrote, ki jih je bil g. božj do sedaj deležen iz dobrotne ’ roke. — V Berazateguiju pri j! °s Airesu pa je doživel šestdeset-je pj° življenja g. Boleslav Cvetko, ki en najbolj zvestih članov naše iz- G. srebrnomašnik Franc Novak v trenutku ko daruje kelih z vinom, ki se je pri spremenenju spremenilo v Jezusovo kri seljenske družine v Buenos Airesu. Vsa leta je odbornik Društva Slovencev, velik prijatelj slovenskega semenišča v Adrogue, širitelj dobrega tiska in sodelavec pri Vincencijevi konferenci. — Prav tako je spolnil šestdeset let življenja g. Jakob Gregorka, doma iz Drago-merja pri Brezovici, vedno zvest načelom, radi katerih smo šli od doma, in včdr.o rad pripravljen sorojaku, ki je v stiski, pomagati. Pevski zbor „Gallus“ je v okviru svojih letošnjih prireditev za proslavo desetletnice svojega obstoja priredi’ v nedeljo, 6. julija 1958, svoj cerkveni koncert v baziliki Naše Gospe de la Merced. Cerkev je dal z vsem razumevanjem na razpolago škof mons. Manuel Tato, znan iz leta 1955, ko ga je Peron izgnal iz Argentine radi njegove neodjenljivosti do peronističnega režima. Udeležba je bila . velika — prišlo je osem sto naših rojakov — navzočih pa je bilo tudi več uglednih argentinskih osebnosti ter predstavnikov raznih izseljenskih skupnosti v Argenitini. Zbor „Gallus“ je nastopil s svojim moškim, mešanim in otroškim zborom, pri orglah na je zbor spremljal prof. Jože Osima. Našim ljudem je posebno mogočno dojmila Haydnova marijacel jska maša za mešani zbor, soliste in orgle. V mesecu juliju je Slovenska kulturna akcija priredila dva zelo zanimiva in uspela kulturna večera. 5. julija je predaval prof. Karel Rakovec o psihološki in sociološki analizi dvojezičnosti. Problem je za vsakega izseljenca važen in lahko zapusti težke posledice v njegovi duševnosti, če ga ne zna pravilno rešiti. Nekateri izseljenci hočejo čimpreje pozabiti stari jezik in se oprijeti. novega, daši v tem ne bodo nikdar uspeli, drugi pa spet kažejo absolutno nezanimanje za jezik prebivalstva, med katerim so se naselili. Zanimiva so vprašanja kot: Ali je človek, ki uporablja dva jezika, kaj drugačen po idejah, čustvih in hotenjih? Ali je dvojezičnih kulturno in socialno okrnjen ali pa nasprotno nadkriljuje eno-jezičnika? Kako je predavanje zajelo poslušalstvo in dokazalo svojo aktualnost, je pokazala debata, ki je trajala skoraj dve uri. — Kulturni večer 19. julija je pa bil posvečen sedemdesetletnici revije „Dom in svet“. Predavatelj dr. Tine Debeljak, zadnji urednik revije v domovini, je na njemu zanimiv način prikazal razvoj „Dom in sveta“, ki je bil sprva mladinski list, nato drU' žinska revija, dokler se pod dr. Izid°rl jem Cankarjem ni razvil v leposloVI! umetniški list. Leta 1937 je doživej resno krizo, ko je komunistični sopotm Edvard Kocbek objavil svoja znanj' „Premišljevanja o Španiji“, v kateP je zagovarjal rdečo revolucijo. P dica je bila odcepitev močnega de ^ Dominsvetovih sodelavcev, ki so si usta novili levičarsko revijo „Dejan,le ' „Dom in svet“ pa se je pod dr. Tinete11^ Debeljakom spet opomogel, zbral okr ki so bila reviji ves čas njenega obstoj svetal kažipot. Vsako leto priredijo naši katehet'^ učitelji za slovensko ljudskošolsko dino Alojzijevo proslavo. Letos je -io inčo .. ___: __1—n v t" 13. junija 1958 v župni cerkvi v dadeli. Sv. mašo je opravil g. dirc' tud1 Anton Orehar, ki je zbrane otroke nagovoril. Pod vodstvom svojih uC rr Ijic so otroci med mašo tudi lep0 P c; pevali. Po sv. maši pa so se 0 v starši ter ostali odrasli zbra1 m starsi ter osrau oarasn dvorani pod qerkvijo, kjer so člani^ ^ dinskega pevskega zbora „Gallus . novili že izvajano mladinsko spev0'jg „Kresniček“. Spevoigra je vse na' nir zelo navdušila in je vsem zbranim ^ dila res lep duhovni užitek, ki bodo udeleženci še dolgo spomin!0 | Na dan argentinske neodvisu® ^ 9. julija, je Slovenska fantovska " podporo Slovenske dekliške or^i!j)0jKi | cije pripravila športni troBoj v v spomin padlih tovarišev za_ sv^,'ejel0 Zmagalo je moštvo SFZ, ki je PJ..j g. „Pokal svobode“, ki ga ji je r0' Vuk Rupnik. Drugo je bilo mostv j skega kluba A. S. O. C. iz Q131, ^ gf dobilo je spominsko plaketo. Žadnj,, ^ je plasiralo moštvo „Našega San Justa. Prejelo je diplomo v sp na ta troboj. Združene države . V mesecu juniju so obhajali svoj ,latomašni jubilej trije slovenski du-.°vniki: mons. Janez Schiffrer, župnik ,are sv. Jožefa v Chisholmu, Minneso-a- Trenutno zida novo cerkev, pri če-naj ga podpira sv. Jožef s svojo ^Prošnjo! Drugi zlatomašnik je Janez , ažič, župnik v Tj niontownu, tretji pa /,• Janez Zaplotnik, župnik fare sv. Pa-j v Gretni, Nebraska. Rodil se je j 1883 v vasi Luže pri Kranju. Po kon-gimnaziji v Kranju je leta 1902 ,;lsel v Združene države in takoj vsto-Ij. v semenišče v St. Paulu, Minnesota, je prejel mašniško posvečenje 1. L. i9i7 je ustanovil faro sv. Pe-AJn. Pavla, sezidal novo cerkev in žup-^če. L. 1927 je postal doktor cerkve-I f?a prava. Od 1. 1915 je pričel sode-Vati pri koledarju „Ave Maria“. V ji 01 je objavil dolgo vrsto življenje-slovenskih škofov, misijonarjev k 'luhovnikov, ki so delovali v raznih ^ajih Združenih držav. Dolga leta tudi ^ dvesto sodeluje pri zbiranju zgodo-vj^kega gradiva za Baragovo zgodo-sko komisijo. Dva novomašnika slovenske krvi sta v mesecu juniju prvič opravila presv. daritev: v novi cerkvi Marije Vnebo-vzete v Collinwoodu, Ohio, jo je 15. junija prvič slovesno daroval Franc Zagorc, misijonar kongregacije sv. Križa, v farni cerkvi sv. Cirila in Metoda v Sheboyganu, Wisconsin, pa jo je prvič zapel 1. junija Rihard Albin Fale, čigar starši so prišli iz Slovenije v Združene države 1. 1919. Med zadnjo vojno je služil pri ameriškem letalstvu na tihomorski fronti. Njegov novomašni pridigar je bil p. Ciril Šircelj OFM, ki je tudi doma iz Sheboygana. KANADA Slovenski mesečnik za kratek čas „Povest“, ki izhaja v Kanadi, vabi slovenske pisatelje in pesnike v emigraciji k sodelovanju. Časopis objavlja na 24—32 straneh velikega formata romane v nadaljevanjih, povesti, črtice, spomine, Resmi, reprodukcije umetniških del, nagradne križanke in drugo. Za uredništvo: Ivan Dolenc. Rokopise pošiljajte na naslov: Box 730, Brandon, Manitoba, Canada. Košček izgubljenega raja ^vimo v času, ki je tako poln mrke bi se izmučena človeška srca lii.k spočila, kjer bi osrečujoča l^dovoljnoati in krvavega sovra- tA >da se ljudje z vso tesnobo spra- iAeio> ali je še kje na zemlji kotiček, - ' ■ J?e*en mogla v miru cveteti? l)3°tiček miru, nad katerim se ne |>jOvijajo oblaki zavisti in razprtij, Šijj^rala biti vsaka krščanska dru-Božja naredba je; božje nared-P* ljudem -— če le hočejo — vir »5j l.*D blagoslova. Po božji zamisli 01 družina človeka tako osrečila, da bi imel v njej majhno nadomestilo izgubljenega raja. Preprosto, a nazorno je to povedal slikar s podobo, kako sta bila Adam in Eva iz raja izgnana. Oba jokata in se ozirata nazaj na izgubljeni paradiž. Angel med vrati pa odlomi rdečo rožo in jo vrže za pregnanimi prvimi starši. Preprosti slikar je hotel povedati tole: Glejta, vso srečo sta izgubila, jaz vama pa dam rožo družinske ljubezni, da jo vzameta s seboj in da bosta vsaj v družini našla košček isgubljenega raj*. L Pogled v tiho domačnost vzorne krščanske družine je tako lep, da ga slikarji najrajši in najuspešneje slikajo, kadar hočejo svetu pokazati srečne in notranje zadovoljne ljudi. Kako ne? Saj vsi ljudje cenijo mir in kreposti, ki človeka osrečujejo, sovražijo pa razbrzdane strasti, ki v dušo prinašajo nemir. Oče — resen in samozavesten, trdno veren gospodar za vse skrbi, vse vidi. Bolj ko vse na svetu ljubi ženo, ki mu je enakopravna družica, in otroke, od najstarejšega sina, ki bo enkrat — če bo božja volja — njegov naslednik, do najmlajše hčerkice, ki jo mati v naročju še pestuje. Te ljubezni sicer ne kaže toliko na zunaj, ampak jo skrbno in moško skriva v srcu. Ljubi svoj poklic, ki redi njega in družino. Ä gleda še dalje in više. Imetje in denar mu nista vse. Tudi dušo ima on in vsi njegovi; za dušo mu je največ. To mora predvsem zveličati. Globoka vernost in poštenost je njegova naj-večja odlika. S čistim pogledom vsakomur lahko pogleda v oči, njegovih dlani se ne drži krivica. In mati! Vedno ji v srcu gori lučka žive vere in čiste ljubezni, s katerima razsvetljuje pot in ogreva dora vsem, ki so ji izročeni. Možu je najzvestejša družica, otrokom — v ljubezni se použivajoča mati, poslom dobra gospodinja, sosedom prva pomoč v nezgodah, siromakom krušna mati, ki odreče sebi, da more dati drugim. — Oče in mati — ena duša in eno srce. Okoli njiju pa otroci — sama vesela dejavnost in živa radost. V ljubezni, ki jih druži, spolnjujejo vsi zadnjo vročo željo božjega Odrešenika: „Da bodo vsi eno“ (Jan 17, 61). Tiha družinska domačnost, ki človeka tako blagodejno vpliva, se pokaže zlasti zvečer, ko vsem z J"3' men zdrkne teža dneva. Kako težlj0 že čakajo otroci, kdaj se vrne oče * tovarne, trgovine ali pisarne. H itd mu naproti, ga grabijo za roko; * sede na klop, mu zlezejo na kole113 in z drobnimi prstki brišejo z obr3 za pot in z njim vso skrb in slab voljo. In ko po končanih opravi'1 pride do oddiha še mati in sede ž‘ mizo — kako prisrčne nitke se ted3 spletajo med njimi, ki jih je zdr3 žilo življenje. Kako lepa in prijet^ je ura, ko je delo končano in sta °^. in mati doma'. In ko nazadnje 11,3 s« seže po velikem rožnem vencu 111 močni glasovi v starejših začno sP^ Ži^ jati z nežnimi glaski mlajših v P srčno molitev, tedaj nad vso drit plava njen angel varuh in njih ^ hvalo in prošnje nosi pred Njeg3’ ,.e je dejal: „Kjer sta dva ali trd zbrani v mojem imenu, tam sem ji sredi med njimi“ (Mt 18, 20)• . tam se pa vrača z veselim oznani'0 „Mir tej hiši in vsem, ki v njej Pr bivajo!“ bre* lit^ Tako se dan vrsti za dnem-Kerni po božji volji, nobeden resnega dela, a tudi ne brez m01 ^ in božjega blagoslova. Vsak dan 1 v zelen listič, vse leto pa spleten0^ venec dela in življenja Bogu v č družini v tiho srečo. Na poseben način krščanski d0l^j? vse, ki v njem prebivajo, osre° ? Gospodov dan. Šest dni vsa drU dela, težko, naporno in si v ootu 3 ^ jega obraza služi vsakdanji krn nedeljo pa vsak svoje delo pustn loži delovno obleko ter obleče kmašno. Pa tudi vse, kar družin0^ daja med tednom, spremeni 9 sakdanje lice. Urejeno, posnaženo in Pospravljeno je v stanovanju in okoli •se. Iz vsega diha slovesna, praznič-ubranost, nad vsem počiva mir Gospodovega dne. Krščanski družini je vsaka nedelja ekaj velikega, božjega, svetega, zato ?.ro k maši, kdor količkaj more. Dru-M ki v skrivnost nedelje še veruje . nedeljo v tej veri tudi praznuje, ,e Vsaka nedelja močno doživetje. V .Ohu prenovljenja in posvečena stopi i Gospodovega dne v vsakdanji dežnik. j. Osrečujoče posežejo v družinsko lvljenje nekateri prazniki cerkvene-a leta. Predvsem božič. Noben drug paznik ni tako družinski, kot je ta 'eti večer' duše celo iz tujine domov , 'Vabi in tako strne krog ljubih in /a£ih, ki jih sicer življenje loči. — koliko otroške sreče in skrivnostne 'line skriva v sebi priljubljeni , aznik sv. Miklavža, ki pogled obra-^ v nebeške višave, od koder pri-vse dobro. Radostno družina jj ' uuuiu. xvauuöuiu ui UZ.111ČI linjema tudi cvetno nedeljo in ve-^ 0 noč s prelepimi obreejj in pirhi. (j0 tedne prej se najmlajši vesele teh ^Sodkov, ki se jim vtisnejo v spo-)j,JP za vse življenje in jih sprem-1° do groba. 'k’ur86' *n sre^en za krščansko '’ilo dogodek, ko se poveča ste- nj enih članov, ko novorojenca 'oh0 ^ krstnemu kamnu, kjer se pre-Sfpx V božjega otroka. Enako svet in twü11 j6 dan, ko verna mati otroka !?. PelJe k angelski mizi, da se z 1-* J mizi, ua ae z, tu 6 lc^rjem združi v presv. zakramen-Ho’ j'1 dan, ko zakrament sv. birme Upajočega kristjana naredi za od-ega vojaka Kristusovega. Praz-j(. na3'večje sreče in svetega veselja Za krščanski dom nova maša. Po- memben je tudi dan, ko oče in mati v zakon odhajajočemu otroku govorita besede blagoslova. Lep družinski praznik je pa tudi dan, ko se krščanska hiša posveti presv. Srcu Jezusovemu ali brezmadežnemu Srcu Marijinemu, saj se takrat božji blagoslov v posebni meri na vse razliva. Taki in podobni dogodki ne osrečujejo samo posameznih članov, ampak blagodejno vplivajo na vse družinsko življenje. Tesneje se sklepajo notranje vezi, poživlja se smisel za družino, domači krog postaja vedno pri-srčnejši. Razumljivo, da ostane človeku tak dom v neizbrisnem spominu. Ko na tujem zasliši drago besedo: domača hiša, mu stopi pred oči raj iz otroških dni, kjer se je rodil, užival blažena leta nedolžnih otrok, delovne roke in človekoljubno srce. Znano je, kako lep spomin na rodni dom je skozi vse življenje v srcu nosil svetniški škof Slomšek. Čim hitreje so mu tekla leta, tem jasneje se je zavedal, kaj je Slomu dolžan. Ko se je po daljšem času vrnil v svoj rojstni kraj, je obstal na gričku vrh Sloma in milo se mu je storilo, ko so mu oživeli spomini na otroška leta ob strani ljube matere in izkušenega, modrega očeta. Srečna družina, ki je v svoji vernosti in življenju z Bogom na zemlji ohranila košček izgubljenega raja, je našemu času tako zelo potrebna. Saj ves snovni napredek, vse gmotne dobrine, vsi čutni užitki srcu ne morejo dati tiste tihe radosti, in blažene zadovoljnosti, rokam pa tiste radostne, žive dejavnosti, ki naj se na narod — če naj bo zares srečen — razliva kot neprestan božji blagoslov. NEDOLŽNO PRELITA KRI Ob reki Pad je jesen posebno turobna. Že zjutraj ob desetih ima človek občutek, da pada mrak in se bliža večer. In ko pride pravi večer, dobi zrak barvo vode. Tako je bilo tudi tisto popoldne, ko je nenadoma počilo sredi vasi. Zašklepetale so šipe v oknih, ljudje so skočili pokoncu in drli na kraj eksplozije. Našli so Suhca, ki je ležal kot mrtev v lastni krvi zadaj za kamionom, ne da bi dajal znake življenja. Za Pepona je bilo to dovolj. Malo preje je bral, da se v deželi množijo napadi na komunistične sedeže. Bil je prepričan, da je tudi Suhec postal žrtev takega napada. Zato je brez pomisleka skočil na avto in zaukazal Dolginu: „Na pot!“ Ko sta že prevozila tri kilometre, se je Dolgin opogumil in vprašal: „Kam pa sva pravzaprav namenjena?“ „Saj res,“ je pritrdil Pepon. Ustavila sta vo-»ilo, ga obrnila in se vrnila v vas. Tam sta vdrla v prostore demokrščanske stranke. Nista našla veliko: mizo, dva stola in sliko sv. očeta. Zagnala sta vse na cesto, dobila še nekaj pomagačev in nato so vsi oddrveli na pristavo „Vrt“, kjer je živel Pizzi s svojo ženo in otrokom. Obkrožili so hišo, med tem ko je Pepon odločno vstopil. Pizzi je pravkar pripravljal polento, žena pa je pogrinjala mizo. „Kaj želiš?“ je Pizzi vprašal še dosti mirno. „Nekdo je vrgel bombo na Suhca in ga ubil,“ je divjal Pepon. „Jaz nimam pri tem ničesar opraviti,“ je bil ..Marksistični katekizem Španska revija ..Ec' clesia“ objavlja vsebin0 letaka, ki so ga kom11' nisti nedavno delili me° mladino mesta Tarragb' ne. Letak bi lahko im®' novali „marksistični katekizem“, saj našteva, česa prepričan komunist ne sme verovati. 1. „Bog“. Znanost danes uči, da ni mogoč® verovati v obstoj kak*' ga boga, ki naj bi ustvaril vesoljstvo. Ni g°^0i ra, da bi bil nek božj1 dih priklical človeka v življenje. 2. „Vera“. Ni drugega kot češčenje izmišljen111 bitij, kot to še dan®* delajo prvotni prebivaj®1 Afrike ali PatagoniJ6' Evangeliji so knjig®’ polne izmišljotin. 3. „Duhovščina“. Je t0_ organizacija mednar°a nih zločincev z zelo nf, bro organizacijo. NJ1^ voditelj je papež, ki 11 prestane hujska na v°J sko. Ko človek m0'-1 strašne zločine, ki so 111 storjeni v imenu vet®’ pride do sklepa: tr . je ubiti tega boga, ki J iz toliko ljudi napi-3' zločince. Mi kristjani odgov° jamo na te bogoklet^ besede z besedami s ' očeta Pija XII.: mo povedati enkrat . vselej, da ne misli K stusova Cerkev P°PU'\: ti niti za las v_ b° proti svojemu najhid ^ mu nasprotniku: bTrr0 božnemu komunizmu-borbo misli vojevati ^‘zzi odločen. „Pelji otroka proč,“ je še dejal ženi, tlato pa se spet obrnil k Peponu, ki je dejal: „Ko je bil štrajk poljedelskih delavcev, si izjavil, nam boš vrnil. Sedaj si grožnjo izvršil, ti re-akcionarni pes!“ Pizzi je stopil korak nazaj proti steni, v hipu 'Zvlekel revolver in ga usmeril na Pepona. „Ostani "tiren, ali pa te poderem,“ je Pizzi zagrozil. Tedaj pa je nekdo, ki je bil na preži zunaj, °dprl okno in ustrelil na Pizzija, ki se je v tem ti'enutku zvrnil na tla. Pri padcu se je Pizziju sProžil petelin na revolverju. Krogla Se je zarila v Pepel, ki ga je bilo polno ognjišče v kotu sobe. Nenadni zločin je vso skupino napadalcev prenesel. Naglo so skočili na kamion in se odpeljali *lr°ti vasi. Malo pred hišami so se sestopili in raz-Pršili na vse strani. Pred „Ljudskim domom“ je Pepon našel mno-žico ljudi; med njimi je bil tudi don Kamilo. „Je-li umrl?“ je mračno vprašal rdeči župan. Pon Kamilo se je zasmejal. „Takega, kot je ®Phec, se ne da tako hitro ubiti. To pot ste se 'l;i postavili! Razbili ste prostore demokrščanske franke, in ne veste, zakaj.“ »Nimate razloga, da se smejete,“ je sovražno "Ogovoril Pepon. „Kadar pokajo bombe in teče ri> je položaj vse preje kot smešen.“ Don Kamilo ga je prodorno pogledal. „Ne vem, aJ naj si mislim o tebi — je počasi dejal. — Ali s* lopov ali pa bedak.“ Pepon ga najprej ni razumel. Ko pa je videl Poleg Suhca razpočeno avtomobilsko pnevmatiko, ,1 ie vrgla Suhca raz vozilo in mu povzročila na obrazu, je v hipu doumel položaj. Pizzija, ko ni bilo za umor nobenega ^foka. Pri tem se je spomnil na ženo, ki si je v et>utku, ko je padel strel, zatisnila usta, da ni avPila od bolečine, in se spomnil otroka, ki se je *»el na očeta in glasno zajokal. ^ Se so se ljudje smejali Peponovi domišljiji, ki zamenjal avtomobilsko pnevmatiko z bombo, vvavenje Ubili cn končne zmage, a ne s človeškimi sredstvi, temveč s Kristusovim orožjem.“ Jugoslovanski škofje v Rimu Govori se, da bodo še letos trije jugoslovanski škofje obiskali Rim, in sicer: zagrebški pomožni nadškof dr. Šeper, beograjski nadškof dr. Ujčič in ljubljanski mons. Vovk. Lansko leto je obiskal Rim zagrebški pom. škof mons. Lach. Po letu 1945 je bil on prvi škof iz Jugoslavije v Rimu. Mudil se je v Rimu zaradi procpsa beatifikacije, ki je v teku. Po časovnem redu, ki se je začel leta 1911, je letos red na škofijah iz Jugoslavije, da pridejo na obisk v Vatikan „ad li-mina“. Vendar v Vatikanu izjavljajo, da še niso prejeli uradne napovedi, da bodo škofje iz Jugoslavije res prišli. Japonski katoličani v Braziliji Brazilija ima močno kolonijo Japoncev. Nad 400.000 Japoncev druge generacije se še prišteva k svoji narodni skupini. Od tega jih je 250 tisoč katoliške vere, to se pravi: več kot Japon-cev-katoličanov na Japonskem. število katoli-čanov-Japoneev na Japonskem znaša 227.000. Japonski katoličani v Braziliji imajo svoje katoliške šole — velike ja- toda kmalu so postali zaskrbljeni, ko se je razvedelo, da je bil Pizzi težko ranjen. * Naslednje jutro je vedela že vsa vas, da je Pizzi ranam podlegel. Orožniki so nemudoma obiskali vdovo, ki jih je sprejela s prepadenim pogledom. „Ste vi videli, kdo je bil?“ so jo orožniki spraševali. „Bila sem v drugi sobi. Ko sem zaslišala strel, sem skočila v sobo, kjer je bil mož, a on je že ležal na tleh. Več nisem videla.“ „In otrok, kje je bil tedaj?“ „Malo preje sem ga poslala spat.“ . „In kje je sedaj?“ „Pri stari materi.“ Orožniki niso več dalje spraševali. Ker so odkrili, da je Pizzijevemu revolverju manjkala ena krogla, ki je bila enakega obsega kot tista, ki mu je predrla levo sence, so prišli do zaključka, da se je sam ustrelil. Don Kamilo je prebral mrliški zapisnik in se prijel za glavo. Tam je stalo zapisano črno ne belem, da je Pizzi zadnje čase hodil zelo poteptan okrog, baje radi neuspeha v neki kupčiji in da je večkrat že govoril, da si bo končal življenje. Don Kamilo si ni vedel pomagati drugače, kot da se je spet zatekel h Kristusu na križu. „Gospod, ta človek je prvi, ki naj bi naredil samomor. Pravzaprav bi ga ne smel pokopati na sveti zemlji, toda naredil bom izjemo, kajti so samomorilci, ki jim k temu drugi pripomorejo.“ „Ti že veš, kaj bo najbolje,“ je Kristus odgovarjal don Kamilu. Naslednji dan — bila je nedelja — je don Kamilo govoril o samomoru in o njegovih strašnih posledicah za vso večnost. Popoldne so na mrtvaškem vozu Pizzija pripeljali v cerkev. Ulice so bile popolnoma prazne, ljudje so gledali izza spuščenih zaves in zastrtih oken ter tako dajali izraza svoji nevolji, da si je Pizzi prilastil pravice, ki ponske šolske zavode v Sao Paolo vodijo jezuith v Bastosu in Mariliji Pa frančiškani. Japonske redovnice v Nemčiji Misijonske ptokrajin® so začele pomagati Evropi in drugim deželam po svetu. Ker v an' gleški škofiji Salford primanjkuje duhovnikov» je bil nastavljen na ne' ko faro kitajski duho'" nik. Mnogo kitajskih duhovnikov je na farah ^ Avstriji. V neki škofij1 v Srednji Afriki imaj0 ob nedeljah posebne oa birke za pomoč revne! Šim škofijam in faram v Evropi. Misijonske P0.' krajine v Afriki in Azil1 so začele vračati pom°c’ ki so jo tako dolgo P1.6 jemale iz Evrope Združenih držav ter 0 drugod. Pred kratkim je pri1;'® v Köln osmero redovni^ Japonk iz reda Srca zusovega, da bi pom»ga. le v Zahodni Nernc'V kjer je veliko kanje redovnic. Kolu3 kardinal mons. FrioS^ jih je pozdravil na P°_ sebni prireditvi in Sp® ročil, da bodo japons redovnice imele ^ sV®J,, lastno redovno hišo, P zneje pa bodo odprle b° nišnice in šole, ko bodo naučile nemsciu®-Večja skupina redov ^ iz Japonske bo Prl Nemčijo v začetku 1 „ 1959. Kardinal je orne ^ v svojem govoru, da h® . redovnice japonske m Pripadajo le Bogu. V resnici so se pa bali Pepona in njegovih pomočnikov, kajti, dobro so vedeli, kakšna je bila resnica. Poznal jo je tudi don Kamilo. Zato je sklenil ljudem pokazati, kako ravna tisti, ki ni strahopeten. Ko so se pogrebci — bili so le štirje: vdova, njen sin in dva Pizzijeva brata — približali cerkvenemu pragu, jim je prišel don Kamilo nasproti, blagoslovil krsto in jo spremljal pred oltar. Tam je zmolil molitve za rajne in nato na čelu sprevoda prekoračil trg in pospremil . rajnega Pizzija na Pokopališče. Ko so pogrebci spustili krsto v grob, se pa don Kamilo ,že ni mogel več obvladati. Z glasom, ki je bil podoben gromu, je zaklical proti vasi: „Beg naj te poplača, Anton Pizzi, za tvoje pošteno življenje!“ Mračnega pogleda se je vrnil don Kamilo v župnišče. Ustavil se je pred Kristusom in ga izzivalno pogledal: „Jezus, povej mi, ali zaslužim tudi danes kak tvoj očitek?“ „Da, don Kamilo,“ je resno odgovarjal Kristus, »mar ne veš, da ni dovoljeno imeti v žepu revolverja, kadar se spremlja mrtve k zadnjemu Počitku ?“ „Že dobro, Kristus,“ se don Kamilo ni dal ugnati. „Ne v žepu, v rokavu talarja bi ga moral imeti, da bi ljudje zvedeli, kaj mislim o morilcih in o vseh tistih, ki jih z molkom podpirajo.“ „Ne, don Kamilo, ne tako,“ ga je Kristus miril. »Orožje ne spada k pogrebu, v današnjem primeru, ko se umrli ni sam umoril, temveč so ga drugi naredili za samomorilca, pa še posebno ne.“ Don Kamilo je sklonil glavo. Čez čas je pa spet prišel do besede in nadaljeval: „Stavim, Go-sPod, da me bodo nekateri gorečniki šli naznanit na škofijo, da sem cerkveno pokopal samomorilca.“ „Ni ti treba staviti,“ se je Kristus rahlo nasmehnil, „kajti že sestavljajo pismo, ki te bo tožilo pred škofom.“ jonarke v Evropi, kajti tudi Evropa postaja posvojili potrebah in težavah misijonsko področje. Jugoslovanski romarji r Lurdu Po koncu vojne v letu 1945 je letos jugoslovanska vlada prvič sklenila dovoliti skupini Jugoslovanov romanje v Lurd. Sicer datum romanja šeni bil določen, vendar je bilo objavljeno, "da bodo romanje vodili frančiškani. Novico o romanju v Lurd so razglasili kmalu poltem, ko je prišlo v javnost, da bo skupina škofov mogla obiskati Rim. Zahodni diplomatski krogi v Jugoslaviji menijo, da so te novice dokaz, da misli, vlada doseči zboljšanje odno-šajev s sv. stolico. Do te sodbe so prišli, ker se vlada v Beogradu trudi zboljšati zveze tudi s pravoslavno cerkvijo. Na stojnicah, kjer prodajajo liste, so v Beogradu prvič opazili mesečnik, ki ga izdaja pravoslavna patriarhija. „Glasnik“ sme imeti naklado 5000 izvodov, vendar je bila tokrat naklada hitro razprodana in upajo, da bodo smeli število izvodov povečati. Pred vojno je pravoslavna Cerkev izdajala okrog 20 listov in revij. Poleg „Glasnika“ sme bogoslovna fakulteta izdajati še revijo '„Bogoslovje“.. Združenje pravoslavnih duhovnikov, ki sodeluje- „Tako je!“ je žalostno pokimal don Kamilo. „Ker sem branil resnico, imam sedaj vse zoper sebe. Naravno je, da me sovražijo ti, ki so Pizzija zahrbtno ubili. Toda jezni so name tudi tisti, ki dobro vedo, da je bil Pizzi umorjen, pa bi radi ljubega miru in zato, da ne bo komplikacij, videli, da bi ves svet verjel v Pizzijevo krivdo, še sorodniki rajnega so hudi name, češ počemu sem vsej stvari dal toliko poudarka, ko bi bilo najbolje, da se vse čim preje pozabi. Celo vdovi je moja poštenost odveč, ker se boji zaradi sina, da se ne bi morilci maščevali še nad njim, če ne bo molčala. Toda v srcih vseh gori plamen maščevanja in tako se daljša vedno bolj veriga sovraštva, ki je niti ti, ki si se dal pribiti na križ za te stekle pse, ne boš mogel več razdreti.“ „Don Kamilo, premalo imaš vere,“ ga je Kristus dobrohotno miril, „čas dela zame in tam gori se vse meri z mero, ki se ji pravi večnost. Na to ne pozabi, pa me boš zmeraj razumel.“ 'z vlado, sme izdajati dvoje listov. Preganjanje duhovščin« na Poljskem Naraščajo znaki, da S« pripravljajo novi ostrejši nastopi proti Cerkvi na Poljskem. Policija je aretirala duhovnika Ludvika Zuchmanskega, ki je poučeval verouk na eni izmed šol v bližini Varšave. Dva učenca iste šole sta bila tudi aretirana-Policija jih dolži, da so pripadali neki podtalni organizaciji. Po oktobrskih dogodkih v letu 1956 je to sedaj prvič, da je policija aretirala katoliškega duhovnika in napovedala sodno razpravo proti njemu. Jubilej moskovskega patriarhata V drugi polovici maja so v Moskvi slovesno proslavljali '/štiridesetletnico obnovitve moskovskega patriarhata, ki ga je ukinil car Peter Veliki in je bil obnovljen v letu 1917. Res je značilno, da so pravoslavni hierarhi proslavljali obnovo patriarhata. Obnovo je namreč prinesla boljševiška revolucija v oktobru 1917, formalno pa je bil uveden v letu 1918. „Dnevnik moskovskega patriarhata“ je že v svoji številki 12 koncem leta 1957 pisal o tej obnovi in je navajal med drugim: „Po letu 1917 smo hodili po zelo zaritih potih. Vendar je naš položaj dane« tak, da moramo »reti z veliko hvaležnostjo na položaj, r katerem dane» živimo.“ Dalje piše uvodnik, da je boljševiška vlada ponudila oljčne vejice miru vseiu veroizpovedim, ki so bile v Rusiji: ka' tolikom, muslimanom, budistom, bapti' stom in drugim sektam pravoslavne cerkve. Vsi smejo kupovati gradbeni material pri vladnih ustanovah po P°j sebno ugodnih cenah, da bi olepšavah svoja svetišča. Vsem je omogočeno ti" skati časopise, koledarje in kratke l«" take z verskimi mislimi. Edino Židj® imajo še velike težave. Kolikor se da iz tega komentiranja razbrati, je resnica samo ta, da je Pra' voslavna cerkev prejela mnogo ugodnosti od sovjetske vlade. Vlada Ji izkazuje mnogo pozornosti in ijjed hierarhi in vladnimi zastopniki prihaja pogofte do izmenjave raznih vdanostnih izjav spomenic. Res je vlada v zadnjih letih dovolila, da so mo^li natisniti nekaj pravoslavnih liturgičnih knjig in Molitvenikov. Verniki so smeli ponatisniti in širiti razne pridige moskovskega patriarha in metropolita Nikolaja M Kruckega; prav tako so natisnili nekaj izdaj sv. pisma v cenenih žepnih Mdajah. Liturgične knjige po cerkvah 'Majo spet nove ovoje in vezave in to celo v najmanjših vaseh. Vlada je res °dredila obnovo mnogih cerkvenih zgradb in vse obnovljene cerkve so bile Medane za službo božjo. Katedralo sv. k’etra in Pavla v Leningradu so obno-v'li z vsemi njenimi umetninami in jo kažejo kot mavzolej carskih grobov. Slavna katedrala sv. Trojice v samo-stiinu sv. Aleksandra Nevskega je bila odprta in služi za verske obrede od iunija 1957. Nekaj desetletij so komunisti imeli v katedrali tovarniške de-avnice. Zelo lepo uspeva tudi glavno kagoslovje v Zagorsku. Vendar poudarjajo v Moskvi, da je j1- glavni razlog za obnovo patriarhata O za sedanji boljši položaj pravoslavne Cerkve v tem, da morejo boljševiki to "ejstvo izrabljati v svoji zunanji politiki. Kajti razpoloženje komunistične "Iranke do cerkve je slej k,o prej sovražno. Ker je začel prestiž, cerkve na-Mščati, so zlasti v zadnjem času pove-cali brezbožno propagando. Letos ob veliki noči so oblasti turistom prepove-Me obiskovanje ruskega podeželja. To-a Prepoved je veljala samo za veliki len. Pozneje so prepoved takoj dvig-Na podeželju zlasti je obnovitev grškega življenja tolikšna, da so bile rkve prepolne in se je velika noč sla-s a tako, kakor v starih časih. Oblasti dn ** s^ora^ tirez moči proti temu in se o tem ne bi pisalo, so ustavili Met po podeželju za ves teden. Vlada je naročila Akademiji znanosti, da so njeni člani napisali in objavili debele knjige o zgodovini religije in proti verskim nazorom. Vrgli so se z vso silo na mladino, da bi tam razširili ateistično gibanje. Na radijskih postajah so zlasti o veliki noči govorili duhovniki, ki so zapustili pravoslavno cerkev. Listi so obširno opozarjali na predavanja teh odpadnikov. Tako je dne 3. aprila po radijski postaji v Leningradu govoril bivši pravoslavni duhovnik Pavel Darman-ski, ki je pripovedoval, kako je kot sin revnih staršev prišel kot otrok v pravoslavno semenišče v Dulumanu. Sicer je bil potem tam posvečen, kakor vsi tovariši, vendar je že tam začel „dvomiti“ o resnicah v sv. pismu. Svoje predavanje je zaključil z besedami: „šel sem skozi vsa stanja verskega razvoja. Mislim, da vera hromi človeka, maže njegov razum, pretresa njegova čustva in zelo škoduje zdravju človeka, ki ljubi. Vera žene človeka v mistiko in zato sedaj z vsem prepričanjem izrekam, da v dejanskem življenju krščanstvo ne živi v tisti obliki, kakor to uče duhovniki. Krščanstvo živi samo v bogoslovnih knjigah in na jeziku cerkvenih poglavarjev.“ Moti se zelo, kdor misli, da je konec ateizma v Rusiji. Propaganda narašča in vlada izdaja ogromne vsote denarja v te namene. Moskovski radio je prav na veliki petek prenašal posebno sramotilno oddajo proti veri in Kristusu. • Glavne proslave jubileja obnove patriarhata so bile v dneh 11. do 14. maja. Glavna proslava je bila v moskovski katedrali, kjer je imel patriarh slovesno službo božjo, drugi del proslave pa je bil v prostorih slavnega bogoslovja v Zagorsku, kjer so bili slavnostni govori in predavanja. Vladna agencija Tass je temu delu proslav dala velik poudarek in da je računala zlasti na ušesa v izo-zemstvu, se vidi iz tega, da je podrobno navajala, kdo je prišel na proslavo iz inozemstva. Tako je bil navzoč patriarh Kristoforos II iz Aleksandrije, ki nosi naslov patriarha za vso Afriko. Ob njem je bil patriarh Aleksander III iz Antiohije, patriarh Justinijan, poglavar ru • munske pravoslavne cerkve, patriarh Melkizedek za georgijsko pravoslavno cerkev, metropolit Ivan za češko pravoslavno cerkev, patriarh Vazgen je zastopal armensko pravoslavno cerkev. Grška pravoslavna cerkev je poslala tri škofe, patriarh v Carigradu je poslal posebno delegacijo. Srbska pravoslavna cerkev je napovedala, da bo prišel v Moskvo sam patriarh, zlasti da vrne obisk, ki ga je moskovski patriarh opravil v Jugoslaviji lansko leto v oktobru. Toda zveze z Rusijo so se med tem ohladile in tako so iz Beograda poslali le številno delegacijo, v kateri so bili škof Jovan iz Niša, škof Vasilij Iz Banjaluke, škof Germanij iz Žiče in župnik ruske pravoslavne cerkve v Beogradu arhimandrit Tarasov,. Finsko cer-hev je zastopal škof Pavel. Ko je govoril patriarh Kristoforos II., je patriarha slavil za vse, kar je storil zlasti za cerkve na Vzhodu. Glavno predavanje v Zagorsku je imel škof Mihael iz Smolenska in je imelo naslov: „Važnost obnove patriarhata“, metropolit Nikolaj iz Kruckega pa je govoril o temi: „Pravoslavje v našem času“. Inozemstvo je zelo pozorno spremljalo vse te proslave v Moskvi in v ameriškem senatu je imel poseben odbor sejo ter proučeval poročila, ki so prihajala o moskovskem jubileju. Tako so ugotovili, da sovjetska vlada v veliki meri uporablja patriarhat za svojo politiko in da je glavna duša tega delovanja generalni major Georgij Karpov, ki je v sovjetskem notranjem ministr' stvu nastavljen za načelnika državnega oddelka za cerkvene zadeve. Toda Kar' pov je več desetletij deloval v sovje4' ski tajni policiji, zlasti po sovjetskd1-ambasadah v inozemstvu. Njegova 23' sluga je, da so pravoslavne cerkve v komunističnih satelitskih državah Pr®' šle pod „kontrolo“ moskovskega patri' arhata. Ameriška vlada ima tudi zbran« podatke o tem, kako je sovjetska tajna policija pošiljala svoje uradnike, da s° vstopali v pravoslavna bogoslovja, kon' čavali študije in se ob koncu tudi da* posvečati za duhovnike. Pred kratkim 3e iz Poljske pribežal protestantski pasto1 dr. Roman Mazienski, ki je podal do kumente o tem, kako je tudi poljska k° munistična vlada sledila temu zglo^11 Moskve in poslala svoje ljudi v bog® slovja in to z izrecnim namenom, “ bi „prav ti ‘duhovniki’ potem odhaja1 v tujino in tam prirejali p red a v a niza propagando in širjenje komunisticn namenov.“ „Osservatore Romano“ sicer ni P®, sebej pisal o proslavah v Moskvi, P‘ pa je — zelo zanimivo, da ravno dn® 17. maja — objavil celo stran dol»^ poročilo o preganjanju Cerkve v . . vah, ki so pod komunizmom. PlS članka je podal pregled tega VTe"? njanja prav od oktobrske revolmj^ 1917 naprej, torej od časa, ko je obnovljen moskovski patriarhat. Got° tega vo ni bli glavni razlog za objavo bolj članka moskovski jubilej, pač pa _ dejstvo, da so komunistični listi v ča^ gonje obsežno pisali o tem, kako. munizem dejansko ni proti Cerkvi veri in pri tem opozarjali na slovesno-v Moskvi. Unitä in drugi listi so posebno prinašali v čim bolj vidni obliki f° . grafije, kako madžarski škof GrosZi j® namestnik kardinala Mindszentija in 2ato predsednik madžarskih škofijskih konferenc, stiska roko Hruščevu na podaji v Budimpešti in kako se mu Hru-®cev prijazno smehlja za pozdrav. Prav '■ako so listi objavljali fotografije z obi-ska madžarskega škofa Hamvasa (list Poudarja: „ne vemo, ali je bil ta obisk dohoden“) po raznih ruskih mestih in verskih središčih. članek zaključe misel, da „je bilo prav opozoriti še enkrat, kje so glavni cilji komunizma v njegovi borbi proti veri.“ Glavni pomen dogodkov v Moskvi pa je vendarle še tudi v tem, da so sovjeti 40 let po revoluciji morali priznati, da vere še niso zatrli in da so še daleč, zelo daleč od tega cilja... E. J-c. NAROČNIKOM REVIJE „ DUHOVNO ŽIVLJENJE“ Zadnji splošni povišek v Argentini je močno prizadejal ves naš slovenski izseljenski tisk. Tudi naša revija se je znašla v mučnem denarnem položaju. Ko smo lani določali novo ceno za letošnjo naročnino, smo upali, da bo dovolj, če jo dvignemo za 15%. Tako smo v Argentini šli od 95 na 110 pesov. Toda majski povišek 60% na vse dosedanje cene je pokazal, da smo se v kalkulaciji zmotili. Gospodarsko bi bili kos položaju le, če bi bila sedaj naročnina najmanj 150 pesov letno. Idealno bi bilo, če bi vsi naročniki to razliko prostovoljno plačali. Toda vemo, da nihče rad ne plača še enkrat, če ima že poravnano naročnino, dasi upamo, da se bodo dobili tudi med nami požrtvovalni rojaki, ki bodo kaj dali v tiskovni sklad naše revije. Ob nastalem položaju smo se odločili za rešitev, ki sicer položaja revije še daleč ne uredi, a ga vendar v znatni meri olajša. Združili bomo oktobrsko in novembrsko številko v eno in tako vsaj nekaj zmanjšali nastali primanjkljaj. Računamo na razumevanje naših naročnikov, ki gotovo rajši vidijo, da se naša revija nekoliko na straneh omeji, kot da bi zašla v gospodarski polom. Istočasno prosimo vse naročnike, zlasti tiste v notranjosti Argentine in v inozemstvu, ki dobivajo revijo po pošti, da ne čakajo opominov s strani uprave, temveč svoje obveznosti takoj poravnajo. S hitrim plačevanjem, naročnine, z vlaganjem v tiskovni sklad ter s pridobivanjem novih naročnikov za leto 1959 upamo, da bomo finačno stanje revije kmalu uravnovesili in mogli tudi v naprej vedno izhajati. Konzorcij revije „Duhovno življenje“ (»•■■■■Ul SLOVENIJA V ljubljanski škofiji je med župnimi cerkvami posvečena Lurški Materi božji le cerkev v Polšniku. Marijino lurško leto se je pričelo 11. februarja 1958 z romanjem, ki ga je priredila litijska dekanija, v katero spada Polšnik. Slovesno sv. mašo je imel dekan Anton Gornik, slavnostno pridigo pa dr. Ivan Merlak. Te slovesnosti se je udeležilo 13 duhovnikov in zelo veliko število Marijinih častilcev. — 25. marca je prihitel v Polšnik sam ljubljanski škof ob udeležbi 16 duhovnikov in velike množice vernikov iz Zasavja. — 11. maja so Lurško Mater božjo obiskali pevci iz Šmartna ih Litije ter Mariji v čast prepevali lepo Tomčevo Marijino mašo. — 18. maja 1958 se je Lurški Gospe poklonila župnija Ježica. Nad dvesto žup-Ijanov s pevskim zborom je prisostvovalo nagovorom in sv. maši, ki jo je opoldne daroval g. župnik Janez Pucelj. — Napovedanih je še več romanj, tako n. pr. iz župnije sv. Družine iz Most pri Ljubljani. Letošnje lurško leto je v rajhenbur-.ški baziliki začel sam mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik s slovesno pontifikalno mašo na stoletni dan prvega prikazovanja 11. februarja 1958. Tej slovesnosti, na katero so se župljani pripravljali s tridnevnico, so sledile še mnoge druge, zlasti ob Marijinih praznikih. Romanje v Savinjski Lurd. Dne 1. maja je priromala v Savinjski Lurd, župnija Griže, celjska župnija z g- °V^ tom in dvema kaplanoma. Prišlo je tu 22 cerkvenih pevcev. Vernikov je zelo veliko iz vseh kraje^, celo iz j“_[ ribora in Primorskega. Pridigo je lin grižki kaplan Jožef Bračun, sl°v®?.j asistirano mašo pa je opravil celj Sto let je poteklo 13. aprila odkar je v avguštinskem samostanu^ Neaplju umrl naš veliki misijonar . Ignacij Knoblehar. Bil je star koD^ 38 let. Knobleharjevi rojaki v Škocju na Dolenjskem so počastili spomin s jega slavnega domačina z desetdnevn ljudskim misijonom, ki so \ga vodili salezijanci. Ob zaključku misijona, ^ marca, se je vršila lepa slovesnos počastitev stoletnice smrti. Pridig® . slovesno pontifikalno sv. mašo je 1 ^ ljubljanski škof mons. Anton y°Vj ’ je v mogočnem govoru poveličeval 1 naške kreposti in svetniško življe slavnega rojaka. Naj živi med nam1 ® gov spomin in zbuja novih p°kliceV' g Nova cerkev sv. Cirila in M® za Bežigradom v Ljubljani je bila r, vesno blagoslovljena v nedeljo 2. ca. Stoji na začetku Vodovodne c® Zgrajena je po istih Plečnikovih Črtih kot prejšnja za kolodvorom, jo sedanje oblasti pod pretvezo, da ®o ra razvoj mesta, dale podreti. . cerkev so začeli graditi 3. nov® 1957. Postavili so jo torej zelo J1 v V župni cerkvi pri Devici MarB. Polju je opravi! 17. avgusta 1958 s . prvo sv. mašo g. Rado Šetar. R° ^tnajst let star je že stal v vrstah sionskega domobranstva, doživel pot na koroško in žalostno vrnitev. Ker je bil Mladoleten, ga sicer niso ubili, toda do-Ma mu niso dali miru. Zato se je umak-Ml 1. 1947 v Zagreb, kjer je ostal vse r® letos, ne da bi enkrat prišel domov, .če mu je umrl že pred desetimi leti, ,vi pa mati, ki je ves čas tako po hrepenela. v V Pečuhu na Madžarskem je postal Mtof Slovenec iz Prekmurja dr. Franc l‘°gač, rojen leta 1880 v Tišini. Bogo-Movje je dovršil v Budimpešti. Ko je • 1919 Prekmurje pripadlo Sloveniji, je Ml dr. Rogač prav v delu, ki je ostalo Madžarski. Tako je ostal izven narodne države, toda zato ni zgubil ljubezni do Sv°jih rojakov. Ves čas je skrbel tudi *a njihov verski tisk in utrjeval njihovo Narodno zavest. Zelo ga spoštujejo tudi Madžarski cerkveni krogi, ker je izboren Msatelj nabožnih knjig ter obvlada fsto evropskih jezikov, s katerimi si je IMidobil široko duhovno obzorje. ,. Kongregacija bogoslovcev v Ijub-lanskem semenišču je letos na pape-evo nedeljo obhajala svojo petdeset-Mnico. Ob tej priliki je za svoje člane Skrbela prevod zelo dobre knjižice Jo-®fa Mayerja o maši z naslovom: Živa aritev sv. maše. Biseromašni jubilej je letos obhajal Mons. Franc Ksaver Meško, častni anonik, župnik in dekan ter pisatelj a Selah pri Slovenj Gradcu. , Za prave dekane so bili imenovani ^sedanji prodekani: Matevž Tavčar za ^tofjeloško dekanijo, Viktor Čadež za amniško, Anton Lovšin za zagorsko, ranc Hiti za cerkniško, Anton Pogo-^elec za kočevsko, Alojzij Dobrovoljc ribniško, Franc Vidmar za višnje-Al^k.o.' Jakob Širaj za trebanjsko in Kurent za leskovško dekanijo. ^Mpnik Kogovšek Ivan v družbi škofa ^Ptona Vovka ob priliki svoje zlate s aSfj lansko leto v Kopanju pri Gro-hn lem na Dolenjskem. Spodaj slav-tn° okrašeni glavni oltar župne cerkve na Kopanju Dvestopetdeset let je preteklo 9. maje 1958, kar je dekan stolnega kapitlja Janez Dolničar blagoslovil temeljni kamen novega sedanjega ljubljanskega semenišča. Leta 1717 so prišli v semenišče prvi bogoslovci, toda dokončno je bilo poslopje sezidano šele leta 1770. Cesar Jožef II. je bogoslovce prestavil v Gradec, toda že 1. 1791 so se spet vrnili. Prvotno število gojencev je bilo 24, a že leta 1825 je doseglo število 80. Ko je bila ustanovljena bogoslovna fakulteta v Ljubljani, je število preseglo sto. Pod rdečo oblastjo morejo bogoslovci vseh slovenskih škofij študirati le v ljubljanskem semenišču. Mnogo znamenitih mož je tekom dveh in pol stoletij izšlo iz te mogočne stavbe. Omenimo le škofe: Andrej Gollmayer, Friderik Baraga, Anton Alojzij Wolf, Vidmar, Janez Zlatoust Pogačar, Anton Bonaventura Jeglič, dr. Janez Gnidovec, Anton Vovk. Komaj dva tedna za prof. dr. Francem Lukmanom je umrl zlatomašnik dr. Frančišek Jere. Bil je svoječasno izvrsten profesor klasičnih jezikov (latinščine in grščine) v škofovih zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano. Kasneje je bil rektor uršulinske cerkve v Ljubljani. Pokopali so ga 27. junija. Letošnje poletje se je mudil na Dunaju nekdanji profesor bogoslovne fakultete v Ljubljani in sedanji nadškof v Beogradu dr. Franc Ujčič, ki je po rodu iz Istre. Univerza na Dunaju mu je slovesno obnovila doktorsko diplomo, ki jo je točno pred petdesetimi leti visoki jubilant prejel iz cesarjevih rok kot gojenec tedanjega „Avguštineja“. PRIMORSKE VESTI Sv. Višarje zopet odprte. Kakor vsako leto, tako so tudi letos odprli višar-sko romarsko cerkev na kres, 24. junija. Med prvimi romarji je obiskalo Višarje 21 Slovencev iz Severne Amerike pod vodstvom p. Odila Hajnška. Z letalom so obiskali Fatimo, Lurd in Rim. Pri otvoritvi na kresni dan pa je bil na- vzoč tudi č. g. Stanko Kavalar iz gentine, ki je postal izseljeniški duši11 pastir Slovencev v Franciji. Prisotna F bila tudi domačinka sestra dr. Gabr1 jela Ehrlich iz reda sester zdravnic; Prišla je iz države Ghana v Zapao111 Afriki. — V kratkem bo dograjen3 vzpenjača, ki bo v šestih minutah vzdig nila iz doline do vrha 25 oseb hkra*'1' Tako bodo Sv. Višarje vsem pristopa6; le žal, da jih bodo sedaj v veliki m6rl izrabili predvsem turisti, ki jim za sve tišče ne bo dosti mar. Goričani pri svetogorski Mariji-praznik sv. Petra in Pavla je goriš» Marijina družba, kateri se je pridruži še lepo število Goričanov, poromala Materi božji na Sveto goro. Ob 8 3 imel voditelj dekliške Marijine^ druz sv. mašo. Pri maši je pel stolniški z Marijine družbe. Ob desetih je sle i druga sv. maša z ofrom. Bazilika J zelo oskrbovana kljub temu, da je s vilo patrov zelo omejeno. Glavna manja na Sveto goro se bodo Price šele prihodnji mesec. Stoletnica svetoivanske župne c,e v Trstu. Pred sto leti dne 27. Jj11™ 1858 je tedanji tržaški škof Jernej ^ gat posvetil novo svetoivansko cer»6. odd Ta dogodek so svetoivančani proslavi},1 s posebno devetdnevnico, ki jo je v0 Devet' iti' č. g. Vidmar jože iz Gorice, dnevnico so zaključili v nedeljo, 29- J nija z jutranjo evharistično procesij > kateri je sledila slovesna sv. maša. Dva srebrna jubileja. V juniju sta praznovala 25-letnico mašništva g-Jože Prešeren, ki z veliko vnemo požrtvovalnostjo deluje med svetoiva skimi verniki, ter g. Jože Jamnik, ki ^ zanima predvsem za tržaško mladino ^ ji posveča vse svoje moči. Srebrnoma-nikoma iskreno čestitamo. Umrl je župnik Andrej Martinc' ' Dne 4. junija je v bližini Brescie V I liji umrl g. župnik Andrej Martin61 Rojen je bil 13. januarja 1889 v Št. •11 riju pod Kumom v družini z 12 otr0'1.' Novo mašo je pel leta 1913. V VT svetovni vojni je bil vojni kurat. ' Padcu Premisla je moral v rusko ujet-jPštvo. Po vrnitvi je postal župnik na !'ncu. Tam je ostal do leta 1943. Na '°ncu druge svetovne vojne je prišel s .‘Soči beguncev v Italijo, kjer je sedaj 'Shiral. Pogreb je imel zelo slovesen. slovenska koroška V nedeljo, 6. julija je krški škof p- Jožef Köstner posvetil v Celovcu stošnje novomašnike. Med njimi so bili J,udi štirje Slovenci: Jožef Adamič iz ^agorja; Leopold Kassl iz Želm.ia; Knez Skuk iz Libuč in Simon Wutte '2 Male vesi pri Globasnici. G. Jožef Adamič se je rodil 1. 1934. K duhovniški poklic ga je navdušil p. 'Kilo Hajnšek OFM, ki mu je zato na P°vi maši 20. julija 1958 tudi govoril. ^ semeniških letih je vneto sodeloval P Ja Akademiji slovenskih bogoslovcev, t)‘l njen podpredsednik in dve leti tudi Jie tajnik. Kot tenorist je bil vedno tudi steber bogoslovskega pevskega Kora. ^ G. Leopold Kassl je bil rojen 1. 1932. "jegovi materi ni bila dana sreča, da prisostvovala sinovi slovesni novi 'Kši, ki je bila 13. julija 1958. V imenu Kjne matere mu je oba blagoslova po-elil njegov oče. , G. Janez Skuk se je rodil 1. 1932. V P^goslovskih letih je mnogo potoval. JK je v Jugoslaviji, Italiji in Nemčiji. helo v Španijo je prišel. Dalj časa je tudi v Parizu in na Angleškem, da 1 izpopolni svoje iezikovno znanje. Pri Kvi maši, ki je bila 13. julija 1958, /1J1 je govoril g. Franc Brumnik, žup-ik v Kotmari vesi, ki je g. novomašniku 'Ki uravnal pot k študiju. G. Simon Wutte se je rodil v lepi jj Qbaški fari pod sivo Peco 1. 1932. Tik p e'i maturo mu je umrl ljubljeni oče. Pvo sv. mašo je zapel 20. julija v ro-jj^rski cerkvici na griču sv. Home. je bil g. kanonik Skoro neopazno je zapustil to solzno uvnosj-nj pridigar eš Zechner. dolino slovenski duhovnik Janez Lom-šek. Pokopali so ga 2. aprila 1958 v Gradcu. Pokopališčr.e obrede je opiyivil kanonik graškega stolnega kapitlja Jožef Gratzer. Vsega skupaj so našteli pri pogrebu enajst duhovnikov in nekaj vernikov. Neka ženska je tedaj zaihtela: „Moj Bog, kako reven pogreb, in vendar je bil pokojni duhovnik!“ Pokojni gospod Lomšek je moral pač izpiti kupo trpljenja do dna. Duhovnik ljubljanske škofije je 1. 1941 prostovoljno odšel na Turinško v Nemčijo in tam hodil po taboriščih, da je obiskoval pregnane Slovence. Dočakal je. starost 82 let, skorajda popolnoma zapuščen, reven, bolan in obnemogel. Ko je moral papeškemu delegatu za begunce opisati svoje življenje, je tudi zapisal: „Imam samo še eno željo: pripraviti se v kakem mirnem kotičku za lepo domovino nad zvezdami.“ Ta kotiček je pred svojo smrtjo tudi našel pri Usmiljenih bratih v Gradcu. Nemška nestrpnost zoper Slovence na Koroškem zopet narašča. Pri tem se Nemci poslužujejo najbolj gorostasnih laži. Tako je nemški list v Celovcu vedel povedati, da je bila v št. Jakobu v Rožu ustanovljena slovenska gospodinjska šola, ko je ravno znano, da je letos praznovala že petdesetletnico svojega obstoja. Dunajska „Presse“ pa ve povedati, da slovenski duhovniki nemško govorečim vernikom nočejo dati odveze, da spreminjajo na grobovih in v dokumentih nemška imena v slovenska (n. pr. Lauritsch v Lavrič), da prejemajo propagandno gradivo iz Jugoslavije, ena redovnica pa je kot politična begunka celo prinesla poln kovček letakov proti-avstrijske vsebine. Trditve so tako nesramne, a istočasno tako resne, da bi celovški škofijski ordinariat moral javno obsoditi tako pisanje in braniti čast svojih duhovnikov. Toda, kot nam je znano, se to do sedaj še ni zgodilo. In se verjetno tudi ne bo, saj ni skrivnost, kako neprijazen veter veje do Slovencev tudi med nekaterimi višjimi cerkvenimi dostojanstveniki v Celovcu. duhovno življenje la vida e^pi rrtua I Slovenski verski mesečnik Izdaja konzorcij (Anton Orehar) Editor responsable: Pbro. Antonio Orehar, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires Registro de la Propiedad Intel. 574.991 Urejujejo: Jurak Jože Mali Gregor Šušteršič Marijan Platnice in stalna zaglavja je narisal Hotimir Gorazd Celoletna naročnina za Argentino in države, ki nanjo mejijo (razen Uruguaya) 110 pesov. Za Uruguay in druge države, če se plača v argentinskih pesih, )e naročnina 140 pesov; za U. S. A. in Kanado 5 dolarjev, za Avstrijo 95 šilingov, za Italijo 2000 lir, drugod pa protivrednost dolarja. Poverjeniki revije: Argentina: Dušnopastirska pisarna, Ramon Falcon 4158, Bs. Aires Brazilija: Vinko Mirt, Caixa Postal 7058, Sao Paulo, Braail U. S. A.: ..Familia“, <116 Glass Ave, Cleveland, Ohio Kanada: Ivan Marn, 83 Victor Ave, Toronto, Ontario Trst: Marijina družba, ■Fi* Risorta 3, Trieste, Italia September št. 9 Leto XXVl-V tej številki: 489 Boga ljubiti ni težko (dr. Janez VodopiveC' 494 Papeški molitveni namen za september (Alojzij Košmerlj) 497 Sveta Bernardka Soubirous (Alojzij Košmerlj) 503 Slomšek — sad verne slovensk^ družine (Fr. Kg)') 504 Domača hiša (Gregor Mali) 506 Meja (Gregor Hribar) 511 Jubilej ljubezni in zvestobe (Alojzij Košmerlj) 515 Kruh (—x) 519 Edinstveno prijateljstvo (Drat) 521 Dekletu (M. Ireneja O. S. Urs.) 522 Sodobna literatura o komunizmu 525 Po svetu 531 Nove knjige (Slavko Srebrnič) 532 Siete reglas de oro (Joe Juck) 533 Med Slovenci po svetu 537 Košček izgubljenega raja 540 Don Kamilo (Guareschi-Jurak) 540 Drobne 544 Jubilej moskovskega natriarhatu (R. Jc-> 548 Vesti iz domovine Sž. - TABOTA sla i UDUCmA gr* --n N«. MM Italija: Zora Piščanc, Riva Piazzutta 18, Gorizia Avstrija: Anton Miklavčič, Spittal a/Drau, D. P. Camp, Kärnten Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. Avstralija: rev. Bernard Ambrožič, 66 Grdon Str., Paddington (Sydney) Tiska tiskarna Salguero, Salguero 1506, Buenos Aires Devin — košček naše lepe slovenske domovine ob morju. Slovenska ribiška naselbina ob sinjem Jadranu s starodavnim Devinskim gradom na slikovitih obalnih pečinah kljubuje vsem viharjem. Na zadnji strani: Pogled na naše morje in divje devinske stene z gradom. ilisl mm ’ h ■■■BW War Spilil?; sMt$. že dolgo nam je morje najbliže. Vode se umikajo in vračajo, odpirajo pot, dajejo moč, zdravijo stare rane in ustvarjajo nove. V čakanju in vračanju, v valovanju in srni sta si morje in srce najbližja.