73
Poezija Antonina Bartuška
Zdi se, da sta bili koordinati pesniškega ustvarjanja Antonina Bartuška dani že z njegovim rojstvom. Želetava pri Tfebiču blizu moravsko-češke meje: kotiček z izredno samosvojim pesniškim podnebjem, ki je v zadnjem polstoletju zaznamovan z imeni — ali pa zdaj že bolj s pojmi — Stara Riše (vas, kjer je med vojnama izdajal znani Josef Florian izredno zanimivo knjižno polico) in predvsem Otokar Bfezina ter Jakub Deml (prijatelja, pesnika izrazito duhovne orientacije, prvi najslovitejši češki simbolist, drugi katoliški duhovnik, ki je s svojo literarno in tudi izvenliterarno odkritosrčnostjo pogosto izzval ogorčenje cerkvenih krogov). Letnik 1921: v trenutku dozorevanja ga je vrglo v tujstvo vojnih let in še potem po vojski je imel edino izbiro — zatreti in posiliti svoj človeški in pesniški jaz ali pa za dolgo umolkniti. Bartušek je izbral drugo — in njegov molk je trajal malodane dvajset let.
V kulturno-političnem ozračju petdesetih in začetku šestdesetih let ni mogla poezija Antonina Bartuška uspevati že zato, ker se je ta čas preveč
74
František Benhart
— in preveč »receptualno« — naslanjal na danosti in gotovosti, medtem ko je Bartuškov pesniški tip videl svoj smisel samo v iskanju, se pravi v tihem, nekričavem, nebahaškem, zato pa notranje doslednem in neizbežnem izpostavljanju negotovostim ter zmedam. Pri Bartušku ni bilo to iskanje niti najmanj samo sebi namen, temveč je imelo značilno potezo prizadevanja, da bi ohranili samega sebe. Že v Fragmentih, pesnikovem prvencu, ki je izšel tik po končani vojni, na nekem mestu beremo: ... hleddm tu nej-krdsnejši z žen I tu nejjasnejši z hvezd I a nejpfimejši z cest I tu vaseh horoucnou I jež vzkfisila by nemocnou I mou duši k životu. In v svoji drugi zbirki, Sudba (Sodba usode, 1947), kot da Bartušek ta smisel poezije ponovno preverja, samo da tokrat na bolj filozofski ravni: Hledat je napul najit již . ..
Vsekakor je treba Bartuškovo iskanje razširiti tudi na območje formalnega izražanja (Sudba: Spiš jako kovkop vvlamuji slova... — Kakor rudar kopljem besede ...). Prepričljivo govorijo o tem zbirke, ki so sledile po tako dolgotrajnem neprostovoljnem molku, ko je pesnik končno le spet izšel ven na »luč resničnosti«. Kot da bi želel upoštevati besede kritika A. M. Piše (generacijskega tovariša Wolkerja, Seiferta in Nezvala, danes že tudi mrtvega) o verjetno »prezgodnjem usklajevanju« (v sicer topli oceni Sudbe), se Bartušek osredotoča v knjigah Oxymoron (1965) in Červene jahodv (Rdeče jagode, 1967) na raziskavo glede možnosti semantičnega eksperimenta, v katerem gre za to, da se vsaka beseda, prej ko postane nenadomestljiv delec pesniške stavbe (in da bi sploh lahko postala le-ta), popolnoma znebi vseh obrabljenih, zavtomatiziranih in petrificiranih pomenov in postane sposobna zasijati v višjih strukturnih enotah s čvrstostjo, presenetljivostjo in močjo, ki omogoča prinašati na površje globino sveta, Zbirka Oxymoron si je — prav »oksimoronsko« — prizadevala, da bi ujela mnogoterost dozdevnih, pa tudi nedozdevnih protislovij, ki smo jim v današnjem življenju izpostavljeni na milost in nemilost, zato se tudi v bistvu nič ne odmika od linije pesnikovega (tako prejšnjega kot nadaljnjega) razvoja; Črvene jahodv so pa nasprotno opozorile nase s poizkusom, ki je bil enkraten tudi pri avtorju: kompliciranost, mnogotera lomljenost in kontraričnost sodobnega sveta se tu zrcali v pesniški strukturi, ki je zgrajena na načelu glasbene tvorbe, v kateri se srečujejo in krepijo, potencirajo različne pomene in pomenske" odtenke.
Pravkar sem zapisal besedo »linija«. In ob robu k njej moram takoj poudariti, da Bartuškovo delo ne sodi med tiste, ki bi njihov razvoj lahko ocenjevali z ugotavljanjem »vedno novih«, »vedno novo bogastvo ponuja-jočih« potez in »razveseljivih« simptomov: »ne razmnožuje se« zgolj na podlagi preprostega prirejevanja v času (k staremu novo pa še novejše, in po isti logiki pač: tudi boljše pa še boljše), ampak se plasti okrog določenega števila osrednjih točk, nekakšnih konstant, ki nanje — na njihovo bistvo — nič ne vplivajo atmosferični pritiski časa in katere merijo od prvotnega stanja nenamernosti pa skoraj že latentnosti do stadija globokega samozavedanja, in sicer kar zadeva tako filozofsko izhodišče kot pesniški izraz. Obe knjigi, izdani leta 1969, Tanec ptaka Emu (Ples ptice emu) in Antihvezda (Antizvezda), imata mnogo skupnih presečišč druga z drugo kakor tudi z zbirkami iz prejšnjih let pa obenem z zadnjo zbirko Kralovska
75
Poezija Antonina Bartuška
prochazka (Kraljevski sprehod), ki bi morala iziti še letos.* Tanec ptaka Emu je pomembno razpet med sliko »zapuščene pokrajine« ter slutnjo »drugega brega«, Antihvezda mrzlo lebdi v višini »neprijazne noči« posplošenega eksistencialnega občutka, Kralovska prochazka pa je tako rekoč zemeljskost sama, njene osrednje točke: smrt in spomin.
Antonin Bartušek je dozorel pesnik. Ve, kaj hoče, ve, kaj zna, ve, kaj more. Ve — toda prav zato se neprestano zaveda, da je vsaka, še tako »vsevedna« izpovedljivost nujno omejena, prav zato je zanj poezija vselej — in za vselej — »pol lepa žena, pol nema riba«, prav zato tudi zdaj gotovo niha med dvomi, negotovostjo in trenutki malodušja. Prav zato je — pesnik.
František Benhart