Heraklit ŠRI AUROBINDO 1 Filozofija in misel Grkov sla morebiti najbolj razumsko stimulativni, najplodnejši jasnosti, kar ji je svet imel. Indijska filozofija je bila v svojih začetkih intuitivna in je spodbujala bolj globlje zorenje stvari - nič bolj vzvišenega in globljega tudi nič, kar bi več razodevalo o globinah in višinah, nič močnejšega, da odpre brezkrajne poglede, ni bilo kdaj spočeto kakor božanska in navdahnjena Beseda, mantra Vede in Vedante. Ko je pa ta filozofija postala intelektualna, precizna, oslonjena na človeški razum, je poslala tudi togo logična, zaljubljena v nepremičnost in v sistem, željna nekakšne geometrije misli. Stari grški um pa je imel nekakšno tekočo preciznost, prožno pozvedujočo logiko; njegovi glavni značilnosti sta ostrina in na široko odprto oko intelekta, in s to zmožnostjo v sebi je opredelil celotni značaj in področje poznejšega evropskega mišljenja. Noben grški mislec pa ni bolj naravnost stimulativen kot aforistični filozof Heraklit; in vendar ohranja nekaj antične dušne in intuitivne vizije in govorice starejših mistikov ter jo dodaja tej bolj moderni razumski stimulativnosti. Splošna usmerjenost k racionalizmu je tukaj, vendar pa ne še tista tekoča jasnost razmišljajočcga uma, ki je bila stvaritev sofistov. Profesor R. D. Ranade* je pred nedavnim objavil kratko razpravo o Heraklitovi filozofiji. Iz zaznamovanja strani te razprave je videti, da je to le izvleček, vendar pa ni ničesar, kar bi nam moglo reči, iz česa. Morda je preveč upati, da iz niza esejev o filozofih ali o zgodovini filozofije izpod peresa tega dognanega pisca in učenjaka. Vsekakor bi bilo takšno delo iz takšne roke neprecenljiva pridobitev. Zakaj profesor Ranade ima v največji meri redek dar lahke in vendar ustrezne razlage; vendar ima še več kot to, saj je sposoben narediti na moč zanimive predmete, kakor sta filologija in filozofija, ki se običajnemu bralcu zdijo zoprni, suhoparni, težavni in odbijajoči. Bleščečo jasnost in razumljivost in čar izražanja povezuje z enako sijajnostjo in ustrezno jasnostjo v podajanju in z dognanim stilom v obojem, ki je domač v grškem in v francoskem jeziku in umu, pač pa je nekaj redkega v angleščini. Na sedemnajstih straneh je predstavil misel tega starega, zagonetnega Efcžana z jasnostjo in ustreznostjo, ki nas očara, pouči in zadovolji. * Ranade, R. D. (1886 1957) - indijski učenjak in filozof. Op.prcv. V eni ali v dveh težavnih točkah pa se nagibam k temu, da se ne strinjam z njegovimi sklepi. On nedvomno zavrača Pflcidercrjevo' gledanje Heraklita kot mistika, ki je gotovo pretirano in v tej obliki, kot je podano, zgrešeno; vendar pa se mi zdi, da stoji za tem zgrešenim gledanjem neka resnica. Hcraklitovo sramotenje misterijev njegovega časa v tem pogledu ničesar ne dokazuje, saj Heraklit sramoti samo tiste aspekte nerazumljive magije, telesne ekstaze, čutnega vzburjenja, ki so si jih nadeli misteriji vsaj v nekaterih svojih končnih stadijih in oblikah, ko je proces izrojevanja napredoval, kar je sto let kasneje celo elevzinski misterij naredil za tarčo nevarnih posmehovanj Alkibiada in njegovih tovarišev. Heraklit se pritožuje, da skrivni obredi, ki jih je ljudstvo nevedno in praznoverno gojilo, "nesveto mistificirajo to, kar imajo ljudje za misterije". Upira se mračnosti in temi dionizičnega zanosa v približevanju skrivnostim Narave, toda prav tako kot temačni in včasih nevarni dionizični misticizem obstaja tudi sijoči apolinični misticizem - prav tako kakor vama marga tudi dakšina marga mistične Tantre. In čeprav se sam ni udeleževal ali podpiral nobene vrste obredov ali smešnih ceremonij, Heraklit šc vedno zbuja vtis, da je vsaj razumski otrok mistikov in misticizma, četudi mogoče uporen sin v hiši svoje matere. Ima nekaj mističnega stila, nekaj intuitivnega apoliničnega vpogleda v skrivnosti bivanja. Kajpada, kakor pravi R. D. Ranade, sam aforizem šc ni misticizem; aforizem in epigram sta kaj pogosto, morda običajno, zgoščen ali jedrnat napor razuma. A Heraklitov stil, kot ga profesor Ranade sam opisuje, ni samo aforističen in epigramski, temveč skrivnosten, in ta skrivnostni značaj ni le hotena nejasnost kakšnega razumskega misleca, ki svoji misli nadene nekoliko hlinjen videz prekomerne zgoščenosti ali preveč tesno nabite pomenske sugestivnosti. Je zagonetna v stilu mistikov, enigmatična kakor njihova misel, ki je poskušala izraziti uganko bivanja prav v jeziku uganke. Kaj je na primer "večno živi Ogenj", v katerem najde prvotno in neminljivo substanco vesolja in jo poistoveti najprej z Zeusom in potlej z večnostjo, ali kaj naj bi razumeli s "strelo, ki usmerja vse stvari"? Razlagati ta ogenj kot zgolj materialno silo plamena in vročine ali pa zgolj kot prispodobo za bitje, ki je večno nastajanje, po mojem mnenju pomeni zgrešiti značaj Heraklitovih rekov. Ogenj vključuje hkrati obe ideji in vse, kar ju povezuje. Toda tedaj sc takoj povrnemo k vedskemu jeziku in načinu mišljenja: to nas spominja na vedski Ogenj, ki je opevan v himnah kot graditelj svetov, skrivno Nesmrtno v ljudeh in stvareh, okolje bogov, Agni, ta, ki "postane" vse okrog drugih nesmrtnih in tudi sam postane vsi bogovi in jih vsebuje; spominja na vedski grom in blisk, električni ogenj, na Sonce, ki je resnična Luč, Oko, čudovito orožje božanskih stezosledcev Mitra in Varuna. Tuje ista skrivnostna oblika jezika in celo isti kleni in bogati način mišljenja; čeprav pojmovanja niso istovetna, je tu očitna sorodnost. Mistični jezik ima vselej to pomanjkljivost, da zlahka postane nejasen, nesmiseln ali celo zavajajoč za tiste, ki ne poznajo skrivnosti, in za poznejše rodove uganka. Profesor Ranade nam pravi, daje nemogoče ugotoviti, kaj je Heraklit menil, ko je dejal: "Bogovi so smrtniki, ljudje nesmrtniki." Toda ali je to povsem nemogoče, če nc odrežemo tega misleca od zgodnejšega mišljenja mistikov? Vedski riši prav tako kliče Zoro: "O boginja in človek", bogove v Vedi ves čas naslavljajo kot "ljudi", iste besede sc tradicionalno uporabljajo za nakazovanje ljudi in nesmrtnikov. Imanentnost nesmrtnega počela v Pfleidercr, Otto P. (1839-1908) - nemški protestantski teolog in verski zgodovinar. Op. prev. Alkibiad (ok. 450-404 pr.n.it.) - atenski politik in general v peloponeiki vojni. Op. prev. človeku, spust bogov v delovanje smrtnosti je bila malone temeljna ideja mistikov. Heraklit prav tako, kakor kaže, priznava neločljivo enotnost večnega in minljivega, tega, kar je na vse veke, in vendar, kot kaže, obstaja samo v tem boju in izpreminjanju, ki je nenehno umiranje. Bogovi sc razodevajo kot stvari, ki sc nenehno spreminjajo in minevajo; človek pa je v principu večno bitje. Heraklit sc dejansko ne spušča v jalove antiteze; njegova metoda je v tem, da navaja antinomijc in nakazuje njihovo pomiritev prav v teh izrazih nasprotja. Tako na primer tedaj, ko pravi, da je ime loka (bio's) življenje (bi'os), toda njegovo delo smrt, očitno nima v mislih nikakršne prazne in jalove •gre besed; pač pa nam govori o tistem principu vojne, očeta in kralja vseh, ki naredi iz kozmičnega obstoja na videz proces življenja, v resnici pa proccs smrti. Upanišade so doumele isto resnico, ko so izjavile, da je življenje vladavina kralja Smrti, ga opisale kot nasprotje nesmrtnosti in dejale celo, da je vse življenje in bivanje tukaj najprej ustvarila Smrt za svojo hrano. Če nimamo v mislih tega klenega in simboličnega značaja Hcraklitovega jezika, bomo njegovo misel prcjkonc naredili jalovo s tem, da ji bomo dajali preveč dobeseden pomen. Heraklit hvali "suho dušo" kot najmodrejšo in najboljšo, vendar pravi, da je za duše užitek in zadovoljstvo v tem, da postanejo vlažne. Od tega nagibanja duše k njeni prirodni nasladi v nekakšni vinski ohlapnosti in razpuščenosti je potrebno odvračati; zakaj Dioniz, bog vina, in Hades, gospod Smrti, gospodar temnega podzemlja, sta eno in isto božanstvo. Profesor Ranade ima to poveličevanje suhe duše za hvalnico suhi luči razuma; v tem najde dokaz, da je bil Heraklit racionalist in ne mistik, vendar pa kaj nenavadno jemlje vzporedne in temu nasprotne izraze o vlažni duši in Dionizu v čisto drugačnem in materialnem pomenu, kot naravno neodobravanje opijanjanja z vinom. To pa gotovo ne more biti tako; s suho dušo Heraklit pač ne more meniti razumnosti nekega treznega človeka, z vlažno dušo pa nerazumnosti ali zmedenega razuma pijanca; in tudi ko pravi, da sta Hades in Dioniz eno in isto, to ne pomeni, da zgolj odvrača od opijanjanja z vinom kot od nečesa pogubnega za zdravje! Očitno tu uporablja, tako kot vselej, figurativen in simboličen jezik, ker mu je treba izraziti neko globljo misel, za katero sc mu običajni jezik zdi prcrcvcn in prepovršen. Heraklit uporablja stari jezik misterijev, čeprav na nov način in v poseben namen, ko govori o Hadcsu in Dionizu in večno živem Ognju ali o Furijah, pomočnicah Pravice, ki bodo poiskale samo Sonce, če prestopi svojo mero. Njegov smisel zgrešimo, če v teh imenih bogov vidimo lc bolj revne površne pomene ljudskega mitološkega verovanja. Ko Heraklit govori o suhi ali o vlažni duši, misli na dušo in ne na razum, psychč in ne nous. Psychd približno ustreza izrazoma četas (cctus) ali čitta (citta) indijske psihologije, nous izrazu buddhr, suha duša grškega misleca pa očiščeni srčni zavesti, šuddhačilla (suddhacitta) indijskih psihologov, kar je bila po njihovem izkustvu prva osnova za očiščen razum, višuddhabuddhi (visuddhabuddki) Vlažna duša dovoli, da jo skali in zmoti nečisto vino čutne ekstaze, emocionalnega vzburjenja, temačni impulz in navdih, katerega vir je v temnem podzemlju. Dioniz je bog te v vinu rojene ekstaze, bog bakhičnih misterijev, "teh, ki hodijo naokrog ponoči, magov, bakhantov, mistikov", zato Heraklit pravi, da sta Dioniz in Had eno. V nasprotnem smislu vzneseni častilec na bhakli poti v Indiji očita izključnemu iskalcu po poti miselnega razlikovanja njegovo Sc pravi po poti džnjana joge, ki sc opira zlasti na prosvctljcni razum in voljo. Op.prev. "suho znanje" in pri tem uporablja ta Heraklitov vzdevek, toda s slabšalnim in ne s pohvalnim pomenom. Prezreti vpliv mistične misli in njenih načinov samoizražanja na razumsko mišljenje Grkov od Pitagore do Platona sc pravi potvarjati zgodovinski pohod človeškega uma. Ta je bil sprva ovit v simboličen, intuitiven in ezoieričen stil in disciplino mistikov - vedskih in vedantskih vidcev, orfičnih skrivnih učiteljev, egiptovskih svečenikov. In izza te koprene se je prikazal na dan z metafizično filozofijo, šc vedno povezano z mistiki po izvoru svojih temeljnih misli, svojega prvega aforističnega, skrivnostnega stila, svojega poizkušanja, da bi naravnost dojela resnico z razumskim zrenjem, ne pa da bi prišla do nje s skrbnim razumskim sklepanjem, toda kljub temu intelektualno po svoji metodi in cilju. To je prvo obdobje daršan v Indiji, v Grčiji pa obdobje zgodnjih intelektualnih mislecev. Kasneje je nastopila polna plima filozofskega racionalizma, Buda ali budisti in logični filozofi v Indiji, v Grčiji pa sofisti in Sokrat z vsem svojim sijajnim potomstvom; razumska metoda se z njimi dejansko ni začela, pač pa sc je osamosvojila in zrasla do svoje polnosti. Heraklit spada v prehodno obdobje in ne v obdobje, ko je razum prišel do vrhunca; je celo najbolj značilen predstavnik tega prehodnega obdobja. Od tod njegov skrivnostni stil, od tod njegova kratka in jedrnata in s smislom nabila misel ter težava, ki jo občutimo, ko poskušamo razjasnili njegove pomene in jih v celoti spraviti v razumski jezik. Velika hiba modernih razlag naše miselne evolucije je, da prezrejo in zanemarijo mistike, naše prvotne očete, purvepitarah (purve pitarah). II Kaj natanko je temeljna nota Heraklitovcga mišljenja, kje najde svoje izhodišče ali kaj so glavne linije njegove filozofije? Kajti čeprav njegova misel ni razvila na strogo sistematski način poznejših mislecev, četudi ne pride do nas v širokih potokih subtilncga dokazovanja in sklepanja in bogatih podob kot Platonova, marveč v nepovezanih aforističnih stavkih, namcijcnih kot puščice k resnici, vendarle ti dejansko niso raztresena filozofska razmišljanja. Med seboj so povezani in odvisni; vsi izhajajo logično iz njegovega temeljnega gledanja na sam obstoj in se vračajo k njemu po svojo stalno upravičitev. Kakor v indijski je bilo tudi v grški filozofiji prvo vprašanje za misel problem Enega in Mnogih. Vsepovsod vidimo mnoštvo stvari in bitij; ali je to resnično in stvarno ali samo pojavno oziroma praktično, maja,(maya) vjavahara (vyavahara)? Ali ima posamezni človek na primer - vprašanje, ki sc nas najbolj tiče - lastno csencialno in neumrljivo bivanje, ali pa je samo pojaven, minljiv rezultat v evoluciji ali igri takšnega ali drugačnega prvobitnega počela, Snovi, Uma, Duha, ki je edina resnična resničnost bivanja? Ali enotnost sploh obstaja, in če obstaja, ali jc to enotnost vsote ali enotnost prvotnega počela, ali je to poslcdica ali izvor, cnost vseobsežnosli ali cnost narave ali pa cnost bistva - kot trdijo med seboj različna stališča pluralizma, sankhjc, vedante? Ali če sta oba, Eno in Mnogotero, resnična, kakšni so torej odnosi med tema dvema večnima počeloma bitja - ali pa sta mogoče pomirjena in usklajena v Absolutnem onkraj njiju? To niso jalova vprašanja logike, to sploh ni bilka meglenih metafizičnih abstrakcij, kol bi nas zaničljivo hotel prepričati praktični in čutni človek; zakaj od našega odgovora na njih je odvisno naše pojmovanje Boga, bivanja, sveta in človeškega življenja in usode. Heraklit, ki je v tem, kakor nas opominja prof. Ranade, drugačnega mnenja od Anaksimandra, ki je tako kakor naši majavadini odrekal resnično realnost Množici, in od Empcdokla, ki je mislil, da je Vse izmenično eno in mnogotero, je bil mišljenja, da sta enotnost in mnogoterost obe resnični in sobivajoči. Bivanje je tedaj večno eno in mnogotero - kakor sta sklepala Ramanudža in Madhva , čeprav v zelo drugačnem duhu in s čisto drugačnega gledišča. Hcraklitov pogled je izviral iz njegove čvrste konkretne intuicije,v stvari njegovega ostrega čuta za univerzalne realnosti; zakaj v našem izkustvu vesolja res zmeraj in neločljivo najdemo to večno sobivanje in mu dejansko ne moremo pobegniti. Vsepovsod nam pogled na Mnogotero odkriva nekakšno večno enost, ne glede na to, kaj izberemo kot princip te cnosti; vendar pa ta enotnost ne učinkuje drugače kakor po mnogoterosti svojih moči in oblik, niti je nikjer ne vidimo brez njene lastne mnogoterosti ali ločeno od nje. Ena Snov, toda mnogi atomi, plazme, telesa; ena Energija, a mnoge sile; en Um ali vsaj umska substanca, a mnoga umska bilja; en Duh, toda mnoge duše***. Morda sc periodično ta mnogoterost vrne in razkroji v Eno ali pa jo pogoltne to Eno, iz katerega se jc prvotno razvila; toda kljub temu nas dejstvo, da se je sploh razvila in znova zavila, sili k temu, da predpostavljamo možnost in celo nujnost njenega ponovnega razvoja: tako torej ni resnično uničena. Advajtinec gre s svojo jogo nazaj k Enemu se počuti stopljenega z Enim, verjame, da sc jc znebil Mnoštva, mogoče dokaže njegovo neresničnost****; vendar jc to dosežek nekega posameznika, enega izmed Mnogih, in Mnoštvo kljub temu šc dalje obstaja. Ta dosežek dokaže samo, da obstaja neka raven zavesti, na kateri duša lahko uresniči in nc le z razumom dojame enost Duha, in ne dokaže nič drugega. Tako Heraklit opre in zasidra samega sebe na to resnico večne enosti in večne mnogoterosti; prav iz njegovega čvrstega sprejemanja te resnice, nc da bi jo poskušal spodbija z razumskim dokazovanjem, temveč sprejemajoč vse njene nasledke, poteka vse ostalo v njegovi filozofiji. Vendar šc vedno ostaja vprašanje, ki ga jc treba rešiti, preden gremo lahko korak naprej. Ker torej obstaja nekakšno večno Eno, kaj jc to? Ali jc Sila, Um, Snov, Duša? Ali, ker ima Snov mnogo počel, ali je ravno kakšno posebno počelo Snovi razvilo vse Ramanudža (1017-1137), slovit indijski svetnik in najvidnejši predstavnik ene izmed štirih glavnih Sol viSnuizma - te oblike vedante, ki si za svojo pot uresničenja izbere bhakti jogo - pol ljubezni in vdanosti Bogu; učitelj višišlšdvMjtt filozofije, se pravi, tiste oblike vedantskega nedualizma, ki dopušča mnoštvo snovi in duš. Op. prev. Madhva (1199-1278), ustanovitelj ene štirih glavnih šol višnuizma (vedante v njenih oblikah čaščenja in ljubezni do Boga). Op.prev. Tu jc potrebno posebej opozoriti na to, da ima Sri Aurobindo um in duha za dvoje različnih počel in torej s tema dvema izrazoma označuje dvoje zelo različnih stvari. Um (ang."mind", lat. "mens", sanskr. "manas") je pri njem ime za misleči princip v človcSkcm bitju in hkrati tudi za vse tiste ravni vesoljske Narave, ki so zgrajene iz umske tvarine in iz katerih posameznik črpa svojo umsko substanco. Um jc po tem pojmovanju, ki ustreza tradicionalnemu indijskemu pogledu, del vesoljske Narave, Prakriti, in ni nekaj duhovnega. Duh (angl. "spirit", lat. "spiritus", sanskr. "Atman" ali "Brahman") pa jc ime za večno, neskončno, neuničljivo bit v človeku in svetu, katera nc lc prežema, ampak tudi presega vso Naravo in je v resnici izvor Narave ali prabit in počelo vseh stvari (ne samo uma, ampak tudi življenja in materije in vseh drugih principov bivanja in Narave - glej drugo opombo na naslednji strani. Tudi vse izvedenke izraza "duh" (npr. duhoven, duhovno, duhovnost) imajo pri Šri Aurobindu ta globlji pomen in jih je treba strogo ločiti od izrazov umski, umsko, umskost ipd. Na to mora biti bralec posebej pozoren zato, ker sc v navadni slovenski rabi beseda duh in njene izvedenke večinoma uporabljajo kot sinonim za um in za vse, kar jc v zvezi z umom, po drugi strani pa zlasti religiozni pisci radi opisujejo um kot nekaj duhovnega, torej očitno ni jasnega razlikovanja med umom in duhom. Isto vclja za vrsto drugih modemih evropskih jezikov, ki na podoben način zamenjujejo izraza "um" in "duh" ali imajo celo za ♦•♦jc cn sam izraz (kakor npr. Nemci "Gcist" in Francozi "dsprit"). Op. prev. Kot je npr. Šankara (788 - 820), sloviti indijski svetnik in filozof, glavni predstavnik nedualistične iluzionistiČnc vedante (majavade), s svojo logiko dokazoval neresničnost mnogoterega. Op. prev. drugo ali se s kakšno močjo svoje lastne aktivnosti spremenilo v vse, kar vidimo? Stari grški misleci so si zamišljali kozmično Substanco kot da ima štiri prvine, pri čemer so izpustili ali pa niso prišli do pete, Etra, v kateri je indijska analiza našla prvi in prvobitni princip. Ko so skušali ugotoviti naravo prvotne izvirne substance, so izbrali eno ali pa drugo izmed teh štirih prvin kot prvobitno Naravo, pri čemer jo je nekdo našel v Zraku, drugi v Vodi, Heraklit pa, kakor smo videl1, opisuje ali simbolizira izvor in resničnost vseh stvari kot večno živi Ogenj. "Ne bog in ne človek ni ustvaril vesolja," pravi, "pač pa je vselej obstajal, obstaja in tudi bo obstajal vekomaj živi Ogenj." V Vedi in nasploh v zgodnjem jeziku mistikov so sc imena prvin ali primarnih počel substance uporabljala z jasno simboličnim pomenom. Voda se kot simbol ves čas tako uporablja v Rig Vedi Tam je rečeno, da je bil na začetku nezavestni Ocean, iz katerega se je rodilo to Eno s svojo silo*; toda iz jezika himne je jasno, da ni mišljen kak fizični ocean, temveč le neizoblikovani kaos nezavestnega bitja, v katerem je v temi, oviti še z večjo temo, ležalo skrito Božansko, Božanstvo. Podobno sc tudi o sedmih aktivnih principih bivanja govori kot o rekah ali vodovjih; slišimo govoriti o scdmihjckah, veliki vodi, štirih višjih rekah, in to v kontekstu, ki kaže njihov simbolični smisel. To podobo vidimo ustaljeno v puraničnem mitu v Višnuju, spečem na kači Neskončnem v mlečnem morju. Toda celo že v času Rig Vede je eter najvišji simbol Neskončnega, hpetron Grkov; voda je prispodoba istega Neskončnega v njegovem aspektu prvotne substance; o zraku, življenjskem počelu, sc govori kot o tem, kar iz eteričnih nebes prinese ogenj na zemljo. Vendar to niso bili samo simboli. Očitno je, da so vedski mistiki menili, da med duševnimi in telesnimi dejavnostmi, med delovanjem Luči, na primer, in pojavi umskega razsvetljenja obstaja tesna povezanost in učinkovita vzporednost; ogenj je bil zanje obenem tudi sijoča božanska energija, Zroča Volja**** vesoljnega Božanstva, dejavna in ustvarjajoča snovne oblike vesolja, skrivno goreča v vsem življenju. Vprašanje je, v kolikšni meri so zgodnji grški filozofski misleci zadržali katero izmed teh kompleksnih pojmovanj v svojih posplošitvah o prvobitnem počelu. A Heraklit ima v svoji zamisli o večno živem Ognju očitno v mislih nekaj več kakor fizično substanco ali energijo. Ogenj je zanj tako rekoč fizični videz neke velike goreče in ustvarjalne, oblikujoče in razdiralne sile, in vsota vseh njenih procesov je stalno in neprenehno spreminjanje. Pojem Enega, večno postajajočega Mnogotero, in Mnogoterega, večno postajajočega Eno, in torej zamisel o Enem ne toliko kot o stabilni * Rig Veda X 129.3. Op. prev. Po indijski duhovni izkušnji je vse pojavno bivanje zgrajeno iz sedmih osnovnih počel, ki so aktivno na delu ali latentno navzoča v vsaki stvari, pojavljajo pa se tudi ločeno kol različne ravni ali različni svetovi bivanja. Po besedah Šri Aurobinda so ta počela (od najvišjega do najnižjega) Bitje, Zavest, Blaženost (Sat, Čit, Ananda indijske filozofije), Nadum (Mahaš ali včasih tudi Vidžnjana v indijski filozofiji), Um (Manas), Življenje (Prana), Materija (Anna). Prva štiri počela sc v nezastrti obliki pojavljajo samo v t.i. višji polobli kozmičnega obstoja, v božanskih svetovih čistega, absolutnega Bivanja ali Bitja, čiste, neskončne Zavesti-Sile, čiste brezkrajne Blaženosti, božanske Resnice, nižja tri počela pa gradijo t.i. nižjo poloblo vesoljskega bivanja, kjer gospoduje Nevednost (Avidja) - svetove Uma, svetove Življenja in svetove Materije, kamor sodi naš materialni kozmos. Po tem pojmovanju je zemeljska evolucija postopno pojavljanje vseh teh osnovnih počel ali principov bivanja v razmerah in danostih najnižjega izmed njih, Materije. Tako se na zemlji v neživi materialni tvarini začne pojavljati življenje (rastlinstvo), nato v živih materialnih telesih um (živalstvo), ki sc v bolj polni meri pokaže in se začenja emancipirati v človeku, bitju, ki v sebi kombinira in izraža in s samozavednim oblikovanjem lahko naprej razvija vse tri nižje kozmične principe - materijo, življenje in um. Štirje višji principi so za zdaj šc zmeraj samo latentni in nerazodeti v zemeljskem bivanju in človeku, vendar je prav njihovo skrito pritiskanje k temu, da bi se razodeli, osnovno gibalo zemeljske evolucije. Po besedah Šri Aurobinda je zdaj Nadum, božanska Zavest Resnice, na vrsti, da se začne razkrivati v zemeljskem bivanju. Op.prev. Ime te kače v puraničnem mitu je "Ananta", kar pomeni "Neskončno". Op. prev. **** "The Seer-Will". Op. prev. substanci ali cscnci kot o aktivni Sili, nekakšni substancialni Volji po nastajanju je temelj Heraklitovc filozofije. Nietzsche, ki ga prof. Ranade upravičeno povezuje s Hcraklitom, Nietzsche, najbolj živi, konkretni in sugestivni med modernimi misleci, prav tako kot Heraklit med zgodnjimi Grki, jc osnoval svojo cclotno filozofsko misel na tem pojmovanju bivanja kot ogromne Volje po nastajanju in sveta kot igre Sile; zanj je bila božanska Moč ustvarjalna Beseda, začetek vseh stvari in tisto, k čemur življenje teži. Vendar poudarja sam6 Nastajanje in izključuje Bitje iz svojega gledanja na stvari; zalo je njegova filozofija naposled nezadovoljiva, nezadostna, v neravnovesju; jc sicer stimulativna, toda ničesar ne reši. Heraklit pa iz osnovnih podatkov problema bivanja nc izključuje Bitja, četudi nc mara uvesti nikakršnega nasprotja ali prepada med njim in Nastajanjem. Po svoji zamisli bivanja, ki daje hkrati eno in mnogotero, jc Heraklit prisiljen sprejeli tadva vidika svojega večno živega Ognja kot hkrati sočasno resnična, resnična eden v drugem; Bitje jc večno nastajanje, vendar sc to Nastajanje preobrazi v večno bilje. Vse jc v toku, zakaj vse je spremin janje nastajanja; ni nam mogoče dvakrat stopiti v iste vode, zakaj vselej tečejo dalje druge vode. In vendarle Heraklit ni mogel drugače, kot da jc s svojim ostrim očesom, uprtim v resnico stvari, zadaj za njim videl še neko drugo resnico, čeprav je bil ves zaposlen s tem obrazom bivanja. Voda, v katero stopimo, jc in ni ista voda; naše lastno bivanje jc neka večnost in neka nestalna minljivost; smo in nismo. Heraklit nc razreši tega protislovja; ga le ugotovi in na svoj način poskuša podati razlago njegovega poteka. Ta potek vidi kot slalno spreminjanje in povratno spreminjanje, zamenjavanje in izmenjavanje v stalni celoti, ki ga uravnava spopadanje sil, ustvarjalen in določajoč** prepir, "boj, ki jc oče in kralj vseh stvari". Med Ognjem kot Bitjem in Ognjem v Nastajanju bivanje opiše navzdol in kvišku usmerjeno gibanje -pravpili in nivijtti -,ki so ga imenovali "vračajoča sc pot", po kateri potujejo vse stvari. To so vodilne zamisli Hcraklitovega mišljenja. Ill Dva Hcraklitova reka nam dajeta izhodišče njegove cclotnc misli. To sta njegovo reklo, da jc modrost v tem, da priznavamo, da so vse stvari eno, in pa njegovo drugo reklo: "Eno iz vsega in vse iz Enega." Kako naj razumemo tadva klena izraza? Ali ju moramo brati enega v drugem in sklepati, da torej za Hcraklita Eno obstaja le kot izid mnogoterega prav tako, kot mnogotero obstaja le kot neko nastajanje Enega? Prof. Ranade je, kakor kaže, teh misli; pravi nam, da ta filozofija zanikuje Bitje in zatrjuje samo Nastajanje - kakor Nictzschc, kakor budisti. A s tem gotovo pridajamo preveč teže Hcraklitovi teoriji o večnem spreminjanju, jo vse preveč jemljemo samo zase. Če jc bilo to njegovo cclotno prepričanje, jc težko uvideti, čemu bi mu bilo treba iskali neko prvotno in večno počelo, vekomaj živi Ogenj, ki ustvarja vse s svojim nenehnim spreminjanjem, vlada vsemu s svojo ognjeno silo "strele", znova vse razkroji vase s ciklično konflagracijo, in težko je razložiti njegovo teorijo navzgor in navzdol vodeče Will -to-bccomc.Op.prcv. determinirajoč poli, težko dopustiti, kar trdi prof. Ranade, da je Heraklit dejansko zastopal teorijo kozmičnega zatona sveta v Ognju, ali pa si zamišljati, kaj bi utegnil biti izid takšne kozmične katastrofe. To, da bi vse nastajanje zvedla v Nič? To prav gotovo ne; Heraklitova misel je pravo nasprotje spekulativnemu nihilizmu. Da bi ga zvedla v neko drugačno vrsto nastajanja? Očitno ne, spričo tegž, da so z absolutnim požarom vse obstoječe stvari lahko zvedene samo v svoj večni princip bitja, v Agni, nazaj v nesmrtni Ogenj. Nekaj, kar je večno in kar je sžmo večnost, nekaj, kar je na veke eno - kozmos je namreč vekomaj eno in mnogotero in tudi z nastajanjem ne preneha biti eno -, nekaj, kar je Bog (Zeus), nekaj, kar si lahko zamišljamo kot Ogenj, ki, če je vselej dejavna sila, je vendarle tudi substanca ali vsaj substancialna sila in nc le abstraktna Volja po nastajanju, iz česar vstaja in v kar sc povrača vse vesoljno nastajanje, kaj je to drugega kakor večno Bitje? Heraklit jc bil v pretežni meri zaposlen s svojo idejo o večnem nastajanju, zanj edino pravo razlago vesolja, toda njegovo vesolje ima šc zmerom večni temelj, edinstveno prvobitno počelo. Po tem se njegova misel temeljno razlikuje od misli Nictzschcja ali budistov. Kasnejši Grki so od njega dobili idejo o neprenehnem toku stvari:"Vsc stvari so v pretakanju." Ideja vesolja kot stalnega gibanja in nepretrganega spreminjanja jc bila vselej pred njim, in vendar jc za vesoljem in v vsem vesolju prav tako videl stalno počelo dctcrminacije in cclo skrivnostno neko počelo istovetnosti. Vsak dan, pravi, vzide novo sonce; da, a če jc soncc vselej novo in če obstaja samo s spreminjanjem iz trenutka v trenutek, kakor vse stvari v Naravi, je vendarle to šc vedno isti vekomaj živi Ogenj, ki vzide z vsako Zoro v obliki sonca. Nikoli nc moremo znova stopiti v isto reko, zakaj vselej tečejo druge in druge vode; in vendar, pravi Heraklit, "stopimo in nc stopimo v iste vode, smo in nismo". Smisel je jasen; jc neka istost v stvareh, v vseh eksistencah, sarvab/jufan/,(sarvabhutani) prav tako kot nenehno spreminjanje; je neko Bitje prav tako kot Nastajanje, in po tem smo deležni nekega večnega in resničnega bivanja prav tako kakor tega, ki jc začasno in ki sc kaže očesu, nismo lc stalno menjavanje, temveč stalno identično bivanje. Zcus obstaja, večno dejavni Ogenj in večna Beseda, Eno, ki združuje vse stvari, nenehno določa vse zakone in vse izide, nespremenljivo ohranja vse mere. Dan in Noč sta eno, Smrt in Življenje sta eno, Mladost in Starost sta eno, Dobro in Zlo sta eno, ker je ta Ogenj in ta Beseda Eno in so vse te stvari le njegove različne oblike in videzi. Heraklit nc bi bil sprejel kakega povsem psihološkega počela, Jaza, kot vira stvari, toda v bistvu ni zelo daleč od vedantinskega stališča . Budisti nihilistične šole so na svoj način uporabljali prispodobo reke in prispodobo ognja. Videli so, enako kot Heraklit, da nobena stvar v svetu ni niti dva trenutka ista celo ob najvztrajnejši vztrajni nepretrganosti oblik. Plamen se vsaj na videz ohranja nespremenjen, a vsak trenutek je to drug ogenj in nc več isti ogenj; reko ohranjajo v njenem toku vselej nove vode. Iz tega so prišli do sklepa, da ni nobenega bistva stvari, nič samoobstojnega; to nastajanje, ki sc kaže očem, je vse, čemur lahko rečemo bivanje; zadaj za njim jc večni Nič, absolutna Praznina, ali mogoče neko prvotno Ncbitjc . Heraklit pa jc nasprotno videl, da - če oblika plamena obstaja lc s stalnim spreminjanjem ali bolje, s stalnim zamenjavanjem substance stenja v Vedantinsko stališče je, da jc bistvo vseh stvari Brahman oziroma Atman, sc pravi nekak absolutni Duh, ki jc obenem človekov najgloblji in najvišji Jaz. Op.prev. Non-Being, se pravi nekaj, kar ni Bitje. Op.prev. substanco ognjenega jezika - vendarle mora obstajati neko počelo njunega bivanja, ki je skupno obema in sc na ta način pretvarja iz ene oblike v drugo; čeprav se substanca plamena vselej spreminja, pa je počelo Ognja vselej isto in povzroča vselej iste energetske učinke, ohranja vselej iste mere. Tudi upanišada opisuje kozmos kot vesoljno gibanje in nastajanje; je vse to, kar je gibljivo v gibljivosti, d/.agatjam džagat (jagatyam jagat), pri čemer ima že sama beseda za kozmos, džagat, korenski pomen gibanja, tako da jc vse vesolje, makrokozmos, en sam ogromen princip gibanja in zato spreminjanja in nestainosti, vtem ko jc vsaka stvar v vesolju sama v sebi nekak mikrokozmos istega gibanja in nestainosti. Eksistcncc so "nastajanja",samoobstojni Atman, Svajambhu (svayambhu) jc postal vsa nastajanja alma cva abhut sarvani bhulani (atma eva abhut sarvani bhutani)" Odnos med Bogom in svetom je kratko povzet v stavku: "On je ta, ki se je iz sebe naselil vsepovsod, sa parjagat (sa paryagat)" ; On je Gospod, Videč in Mislcc, ki jc, postajajoč vsepovsod -Hcraklitov Logos, njegov Zcus, njegovo Eno, iz katerega pridejo vse stvari - "od vekovečnih časov pravilno določil vse stvari v skladu z njihovo naravo",ali kakor pravi Heraklit: "Vse stvari so določene in ustaljene." Nadomestimo vedantski Atman z njegovim Ognjem in v teh izrazih upanišadc ne bo nič takega, česar grški mislec nc bi bil sprejel kot šc ene figure svoje lastne misli. In mar upanišadc med drugimi prispodobami nc uporabljajo ravno tega simbola Ognja? "Kakor jc cn Ogenj vstopil v svet in se oblikoval po različnih oblikah v svetu," tako je samoedino Bitje postalo vsa ta imena in te oblike in vendar ostaja Eno. Heraklit nam pove natanko isto; Bog je vsa nasprotja, "On navzame različne oblike tako kakor ogenj, ko jc pomešan z začimbami, imenujejo po okusu vsake začimbe". Vsakdo Ga imenuje tako, kakor jc njemu samemu všeč, pravi grški vidcc, in On sprejema vsa imena in vendar nc sprejme nobenega, niti najvišjega imena Zcus. "On pristaja in vendarle hkrati nc pristaja, da ga imenujemo Zcus." Prav tako jc dejal v davnini Indijec Dirghatamas v svoji dolgi himni o božanskih misterijih v Rig Vedi: "Enemu bivajočemu vzdevajo modri mnoga imena." Čeprav On navzema vse tc oblike, pravi upanišada, nima nobene oblike, ki bi jo zrenje moglo dojeti, On, čigar ime jc blišč. Zopet vidimo, kako blizu so Hcraklitove misli in kaj pogosto celo njegovi izrazi in prispodobe smislu in stilu vedskih in vedantinskih modrih. Vsakemu Hcraklitovih rekov moramo najti pravo mesto, če hočemo razumeti njegovo misel. "Modro jc to, da priznavamo, da so vse stvari eno", nc samo, pomnimo, da so prišle iz enosti in sc bodo vrnile v enost, temveč da so in ostajajo eno, zdaj in vselej - vse jc, je bil in vselej bo vekomaj živi Ogenj. Vse se našemu izkustvu kaže kot mnoštvo, večno nastajanje mnogoterih obstojev; kje jc v tem kak princip večne istosti? Res, pravi Heraklit, tako je videti; toda modrost zre onkraj in stvarno vidi identičnost vseh stvari; Noč in Dan, Življenje in Smrt, dobro in zlo, vsi so eno, večno, isto; tisti, ki vidijo v predmetih samo razlike,sploh nc poznajo rcsnice predmetov, ki jih opazujejo. "Hcziod**** ni poznal nc dneva in nc noči; saj jc to Eno" - esligarhen, asti hi ckam. No torej, neko večno in isto, kar so vse stvari, pa jc prav to, kar menimo z Bitjem; prav to je t Iia up. 7. Op. prev. M« up. 7. Op. prev. »..i1* UP' 8 Prcv- Hcziod - grški didaktični pesnik, 8. si. pr. n. It. Op. prev. naslaja, marveč z neusmiljeno in pozitivno resničnostjo." Vse stvari so tedaj po svoji resničnosti in substanci in zakonitosti in razlogu svojega bitja to Eno; Eno v svojih oblikah, vrednostih in spreminjanjih stvarno postane vse. Sc spreminja in vendar ostaja nespremenljivo: se namreč nc poveča niti nc zmanjša, pa tudi za hip nc izgubi svoje večne narave in istovetnosti, ki jc narava in istovetnost večno živega Ognja. Mnoge vrednosti, ki se zvedejo na isto merilo in razsodnika vseh vrednosti; mnoge sile, ki sc povračajo v isto nespremenljivo energijo; mnoga nastajanja, ki tako ponazarjajo, kot tudi sočno identično Bitje. Tu Heraklit vnese svoj obrazec "Eno iz vsega in vse iz Enega", ki je njegova razlaga procesa vesolja, prav kakor jc njegov obrazec "vse stvari so eno" njegova razlaga večne resnice vesolja. Eno, nam pravi, v proccsu vesolja vselej postaja vse iz trenutka v trenutek, od tod torej večni tok stvari; a tudi vse stvari sc večno povračajo k svojemu viru ali počelu cnosti; od tod enotnost vesolja, istost za tokom nastajanja, stalnost mer, ohranjenje energije v vseh spremembah. To v nadaljnjem razlaga s svojo teorijo spreminjanja, ki da po svojem značaju pomeni stalno izmenjavo. Toda mar potlej ni konca temu istočasnemu navzgornjemu in navzdolnjemu gibanju stvari? Kot jc doslej prevladalo navzdolnjc začasno prevladalo, da jc ustvarilo kozmos, ali nc bo mogoče nekoč prevladalo tudi navzgornje prevladalo da ga bo spet razkrojilo v vekomaj živi Ogenj? Tu pridemo do vprašanja, ali je Heraklit imel teorijo o periodičnem koncu sveta v požaru ali pralaji (pralaya) ali jc ni imel. "Ogenj bo prišel nad vse stvari in jih sodil ter obsodil." Če jo jc imel, potlej imamo šc eno presenetljivo ujemanje Hcraklitovc misli z našimi indijskimi pojmovanji, periodično pralajo, puranični konec sveta v ognju z nastopom dvanajstih sonc, vedantično teorijo o večnih ciklih pojavljanja in umika iz tega Pojavljanja" . Ti dve smeri mišljenja sta v bistvu isti in sta tako neogibno morali priti do istih zaključkov. IV. Heraklit razlaga vesolje z evolucijo in involucijo iz njegovega edinega večnega Počela, Ognja - hkrati edine tvari in edine sile -, kar opiše v svojem figurativnem jeziku kot navzgornjo in navzdoljno pot. "Pol gor in dol jc ena in ista," pravi. Iz Ognja, Žarcčcga in energetskega počela, izidejo zrak, voda in zemlja - takšno jc zaporedno gibanje energije na njeni navzdolnji poti; v sami napetosti tega proccsa pa prav tako obstaja sila potencialne vrnitve, ki bi vodila stvari nazaj k njihovemu izvoru v nasprotnem zaporedju. V ravnotežju navzgornje in navzdolnjc sile obstaja cclotno kozmično delovanje; jc ravnotežje nasprotnih sil. Gibanje življenja jc kot napenjanje 'oka, s katerim ga Heraklit primerja, vlečna in napenjalna energija, zadržujoča sprožilno energijo, pri čemer pa vsako silo akcije izenačuje temu ustrezna sila rcakcijc. Z nicdsebojnim upiranjem ene drugi so ustavarjcnc vse harmonije bivanja. Isto zamisel o evoluciji zaporednih stanj energije iz neke primarne substancc-silc »namo v indijski teoriji sankhjc. Sistem, ki jc tam predložen, jc resda bolj cclovit in t Reducirajo, «c pravi povrnejo nazaj k svojemu izhodišču. Op.prev. Manifestation", sc pravi ciklično pojavljanje kozmosa iz njegovega večnega počela in ponovno izginjanje ali vračanje Kozmosa v to večno počelo, ki mu indijska misel pravi Brahman. Op.prev. zadovoljiv. Pričenja s prvotno ali korensko energijo, mula-prakriti (mula- prak/li), ki sc kot prva substanca, pradhana (pradhana), razvije s spreminjanjem in razvojem v pet zaporednih počel. Eter, ne ogenj, jc prvo počelo, ki so ga Grki prezrli, a ga jc znova odkrila moderna znanost; temu sledijo zrak, ogenj - ognjena, žareča in električna energija, voda, zemlja - tekoča in trdna snov. Sankhja, podobno kot Anaksimcncs, izmed teh štirih počel, ki jih priznavajo Grki, najprej postavi Zrak, čeprav ga nc naredi za prvotno substanco kakor Anaksimcncs, ter sc tako razlikuje od Hcraklitovega reda. Vendar pa daje počelu ognja vlogo ustvarjanja vseh oblik - tako kot jc Agni v Vedi mogočni graditelj svetovij -, in sc vsaj tukaj sreča z mislijo Heraklita; saj jc le-ta kot energetski princip za vsem formiranjem in menjavanjem moral izbrati prav Ogenj kot svoj simbol in materialni vzorec Enega. V tej zvezi si prav lahko prikličemo v spomin, v kolikšni meri jc sama moderna znanost že pripeljala do tega, da upravičujc tc stare mislcce s tem, kako velik pomen pripisuje elektriki in radioaktivnim silam -Heraklitovcmu ognju in streli, indijskemu trojnemu Agniju - pri formiranju atomov in pretvarjanju energije. A Grkom sc ni posrečilo, da bi prišli do tistega končnega razlikovanja, ki ga jc Indija pripisala Kapilu, vrhunskemu analitičnemu mislecu - razlikovanja med Prakriti in njenimi kozmičnimi počeli, njenimi štiriinvajsetimi tattvami, oblikujočimi subjektivne in objektivne aspekte Narave, ter med Prakriti in Purušcm, Zavestno Dušo in Energijo Narave. Zato medtem, ko so pri sankhji eter, ogenj in drugo samo počela objektivne evolucije Prakriti , razvojni aspekti prvotne physis, zgodnji Grki niso mogli pustiti za sabo teh aspektov Narave in priti do ideje čiste energije in nikakor niso bili sposobni razložiti njene subjektivne plati. Hcraklitov Ogenj mora obenem služiti kot prvotna substanca vse Snovi in kot Bog in Večnost. Takšna pretirana zaposlenost z energijo Narave in neuspeh, da bi dognali njeno razmerje z Dušo, sc je ohranila v moderni znanstveni misli in tudi tu najdemo temu enak poskus, da bi poistovetili kakšno primarno počelo Narave, eter ali elektriko, s prvobitno Silo. A naj že bo kakorkoli,je teorija stvarjenja sveta z nekakšno evolutivno spremembo iz prvobitne substancc oziroma energije, s parinama (par i p am a), skupna zgodnjim grškim in indijskim sistemom, najsi sc šc tako razlikujejo v pojmovanju narave prvotne physis. To, po čemer sc Heraklit odlikuje med zgodnjimi grškimi modrimi, jc njegova zamisel navzgornje in navzdoljne poti, ki jc ista v spuščanju in v vračanju. Ta ustreza indijski ideji nivrilti in pravritti, dvojnemu gibanju Duše in Narave, pravrilli, gibanje navzven in naprej, nivritli, gibanje nazaj in navznoter. Indijski misleci so se ukvarjali s tem dvojnim principom toliko, kolikor to zadeva delovanje individualne duše, vstopajoče v tok Narave in znova izstopajoče iz njega; vendar so videli tudi podobno periodično gibanje v sami Naravi naprej in nazaj, ki vodi do vselej znova ponavljajočega sc ciklusa stvarjenja in razkroja; zastopali so idejo periodične pralajc. Zdi sc, da Hcraklitova teorija zahteva podoben zaključek. Drugače moramo predpostavljati, da navzdolnja težnja, brž ko začne delovati, zmeraj prevladuje nad navzgornjo ali da kozmos večno izhaja iz prvobitne substancc in da sc večno vrača vanjo, toda nikoli dejansko nc vrne. "Mnoštvo" bi bilo potlej večno nc le po svoji zmožnosti razodevanja in pojavljanja, temveč v svojem dejanskem pojavljanju. Zdaj jc to zopet zavrženo, čeprav ni videti, da bi bilo to nedvomno ali dokončno. Op.avt. vesoljnega zlata. Ogenj vzame svojo substanco eni obliki in jo da kakšni drugi, spremeni eno vidno vreanost svoje substance v drugo vidno vrednost, toda substanca in energija ostane ista in nova vreanost je ekvivalent stare - podobno kot takrat, ko spremeni gorivo v dim in pepel in žlindro. Moderna znanost s svojim natančnejšim znanjem o tem, kaj sc dcjansKo zgodi v tej spremembi, vendarle potrjuje ta Hcraklitov zaključek. To jc zakon ohranjanja energije. Praktično jc prav v tem aktivna skrivnost življenja; vse življenje, fizično ali umsko ali samo dinamično, se onranja s stalnim spreminjanjem in izmenjavanjem. Vendar pa Hcraklitova razlaga doslej še ni doccla zadovoljiva. Mera, vrednost izmenjane energije ostane nespremenjena, cclo ko jc oblika spremenjena, toda zakaj naj bi bilo vse vesoljsko zlato skupaj s predmeti, ki jih imamo za to vesoljno zlato, ustaljeno in na neki način tudi nespremenljivo? V čem jc razlaga, na kakšen način pride do takšnih večnih principov in elementov in vrst kombinacij vztrajanja in ponavljanja istih oblik, ki jih opažamo v vesolju? Zakaj naj bi v stalnem kozmičnem toku vsaka stvar končno ostajala ista? Zakaj naj bi bilo sonce, čeprav vselej novo, vendar v vse praktične namene eno in isto sonce? Zakaj naj bi bila reka, kot Heraklit sam priznava, ista reka, čeprav v njej tečejo vselej druge vode? Prav v tej zvezi je Platon vpeljal večno in idealno plan ustaljenih idej, s katerimi je, kot kaže, hkrati menil ustvarjajočo realno idejo , začenjajočo vse stvari, in neko prvotno idealno zasnovo za vse stvari. Kakšna idealistična filozofija indijskega tipa bi utegnila reči, da jc ta sila, Šakti, ki jo imenujete Ogenj, zavest, ki s svojo močjo ohranja svojo prvotno zasnovo idej in temu ustrezne oblike stvari. A Heraklit nam daje drugačno razlago, nc doccla zadovoljivo, a vendar globoko in polno prav sugestivne resnice; vsebujejo jo v njegovi nenavadni stavki o vojni in o pravici in o napetosti ter o Furijah, zasledujočih prestopnika mer. Heraklit jc prvi mislec, ki vidi svet povsem v pojmih Moči. Kaj jc narava tega spreminjanja? Prepir, ens, vojna, boj, pčlcmos! Kaj je pravilo in rezultat vojne? Pravica. Kako deluje ta pravica? S pravo napetostjo in izravnanostjo sil, ki povzroči harmonijo stvari in zato, kakor menimo, njihovo ustaljenost. "Boj jc oče in kralj vseh." "Vse stvari nastajajo po prepiru." "Vedeti, daje boj in prepir pravica," to so v tem pogledu njegovi vodilni reki. Sprva nc uvidimo, zakaj naj bi bila izmenjava prepir; prej bi se zdela trgovanje. Prepir res obstaja, toda zakaj naj nc bi bilo tudi mirnega in dobrovoljnega izmenjavanja? Heraklit nc mara o tem nič slišati: nikakršnega miru! Strinjal bi sc z modernim Ncmccm" , da jc cclo trgovina del Vojne. Res je tu trgovanje, zlato za blago, blago za zlato, a tudi samemu trgovanju in vsem njegovim okoliščinam vlada silna, in celo več, nasilna prisila vesoljnega Ognja. Prav to ima v mislih s Furijami, ki zasledujejo soncc; "iz strahu pred Njim vleče veter... in dirja smrt, "pravi upanišada. In vsa bitja venomer med seboj preizkušajo sile; s tem bojevanjem nastajajo, s tem se ohranjajo njihove mere. Vidimo, da ima prav; doumel jc začetni aspekt vesoljske Narave. Tu je res vse spopadanje sil in s tem spopadanjem, bojem, oklepanjem in spoprijemanjem se stvari ne le rojevajo, temveč tudi ohranjajo. Karma? Zakoni? Toda različni zakoni si nasprotujejo in se merijo in prav z napetostjo teh zakonov sc ohranja ravnotežje sveta. Karma? To jc na silo oprta pravičnost večne prisiljujoče Moči, to so Furije, ki nas preganjajo, čc prestopimo svoje mere. Real-idea. Op.prev. Pisano med prvo svetovno vojno! Op.prev. narava našega vida in naš položaj na zemlji ali odnos zemlje in sonca povzroča razliko. Kar jc za nas dan, jc za druge noč. Zaradi tega poudarjanja relativnosti dobrega in zlega o Hcraklitu menijo, da jc izpovedoval neko vrsto nadmoralnosti. Vendar jc dobro, da si skrbno ogledamo, kaj ta Hcraklitova nadmoralnost v resnici pomeni. Heraklit nc zanika obstoja nečesa absolutnega; a po njegovem jc absolutno treba najti v Enem, v Božanskem - nc v bogovih, temveč v edinem najvišjem Božanstvu, Ognju. Očitali so mu, da Bogu pripisuje relativnost, zato ker pravi, da prvo počelo pristaja in vendarle nc pristaja, da bi mu pravili Zeus. A to gotovo kaže docela zgrešeno umevanje Heraklita. Ime Zeus izraža samo relativno človeško idejo o Božanstvu; zato torej vtem, ko siccr Bog sprejema to ime, z njim nikakor ni vezan ali po njem omejen. Vsi naši pojmi o Njem so delni in relativni: "Vsakdo ga imenuje tako, kot se mu zdi." To ni nič več in nič manj kot resnica, oznanjena v Vedah: "Enemu bivajočenu dajejo modri mnogo imen." Brahman pristaja, da ga imenujemo Višnu, in vendarle ne pristaja, zato ker jc tudi Brahma in Mahcšvar in vsi bogovi ter svet in vsa počela in vse, kar jc, pa vendarle ni nobena vseh teh stvari, neti neti. Kakor ljudje pristopijo k njemu, tako jih sprejme. Toda tako za samega Heraklita kakor za vcdantinca jc Eno absolutno. To jc povsem očitno iz vseh njegovih rekov; dan in noč, dobro in zlo sta eno, ker sta Eno v svojem bistvu in ker sc v Enem zgubijo razločki, ki jih med njima delamo mi. Obstaja neka Beseda, neki Razum v vseh stvareh, neki Logos, in ta Razum jc eden; samo ljudje z relativnostjo svoje umskosti ga spremenijo vsak v svoje lastno osebno mišljenje in način gledanja na stvari ter živijo v skladu s to spremenljivo relativnostjo. Iz tega sledi, da obstaja nekak absoluten, božanski način gledanja na stvari. "Za Boga so vse stvari dobre in pravične, toda ljudje imajo nekatere stvari za dobre, druge za nepravične." Torej obstaja neko absolutno dobro, absolutna lepota, absolutna pravica, in vse stvari so lc relativni izrazi tega. V svetu obstaja neki božanski red; vsaka stvar izpolnjuje svojo naravo v skladu s svojim mestom v tem redu in je na svojem mestu in v pravem razmerju v samoedinem Razumu stvari dobra, pravična in lepa ravno zato, ker izpolnjuje ta Razum v skladu z večnimi merami. Nekateri na primer utegnejo gledati na svetovno vojno kakor na zlo, golo strahoto klanja, drugim pa se utegne zaradi novih možnosti, ki jih odpre človeštvu, dozdevati nekaj dobrega. Jc hkrati dobra in zla. A to jc lc relativno gledanje; v tem, da v vsaki svoji okoliščini izpolnjuje neki božanski namen, ko sc v širnem razumu stvari izvršuje božanska pravica, božanska sila, jc z absolutnega razgledišča dobra in tudi pravična - a za Boga, nc za človeka. Ali torej sledi, da relativno gledišče nima nobene veljavnosti? Niti za hip. Prav nasprotno, relativno gledišče mora biti izraz božanske Postave, primeren vsaki miselnosti v skladu s tem, kar jc potrebno za njeno naravo in položaj. Heraklit to pove brez ovinkov: "Vse človeške postave hrani ena, božanska." Ta stavek bi moral bili povsem dovolj, da Heraklita obrani obtožbe, da jc bil antinomisl. Res jc, nobena človeška postava ni absolutni izraz božanske pravice, vendar pa črpa svojo veljavnost, svojo odobritev iz tega in jc veljavna za svoj namen; na svojem mestu, ob svojem pravem času ni brez svoje relativne potrebnosti. Čeprav sc človeški pojmi dobrega in pravičnosti spreminjajo v menjavah nastajanja, vendar človeško dobro in tudi človeška pravica dalje vztrajata v toku stvari, ohranjata neko mero. Heraklit dopušča relativna merila, toda kot mislcc jih je primoran preseči. Vse jc obenem eno in mnogotero, absolutno in relativno, in vsi odnosi med mnogimi so relativnosti, vendar jih hrani, utemeljuje in vzdržuje tisto v njih, kar jc absolutno. Vil Hcraklitovc misli, ki sem jih dosedaj poudarjal, so splošne in filozofske oziroma metafizične; bežno pogledajo tiste prve resnice bivanja, devanam prathama (devanam prathama) vralani (vratani), ki jih filozofija išče najprej, zato, ker so ključ do vseh drugih resnic. A kakšen jc njihov praktični učinek na človeško življenje in prizadevanje? Zakaj navsezadnje jc resnična vrednost filozofije za človeka v tem, da mu pojasni in osvetli naravo njegovega bitja, principe njegove psihologije, njegove odnose s svetom in z Bogom, stalne, utrjene ali široke možnosti njegove usode. Slabost večine evropske filozofije - nc antične filozofije - jc ravno v tem, da živi preveč v oblakih in da preveč izključno išče čisto metafizično resnico zaradi nje same po sebi; zato jc bila vse doslej nekoliko jalova, ker jc preveč posredno vplivala cclo na življenje. Velika odlika Nictzschcja med nedavnimi evropskimi misleci jc prav to, da je v filozofijo spet prinesel nekaj nekdanjega dinamizma in praktične sile, čeprav jc morda pod pritiskom tc težnje preveč zanemaril dialektično in metafizično plat filozofskega mišljenja. Kajpada, pri iskanju Rcsnicc nam jo jc treba najprej iskati zaradi same po sebi in nc začenjati s kakšnim vnaprej zamišljenim praktičnim ciljem in vnaprejšnjo pristranostjo, ki bi izkrivila naše nepristransko gledanje na stvari; toda ko je Resnica odkrita, postane nenavadno pomembno, v čem to zadeva življenje in to dejansko upravičujc delo, ki smo ga porabili za naše raziskovanje. Indijska filozofija jc vselej razumela svojo dvojno vlogo: Resnico jc iskala nc samo zaradi intelektualnega užitka ali zato, ker jc to naravna dharma razuma, temveč da bi spoznala, na kakšen način jc človeku mogoče živeti v skladu z Resnico ali si prizadevati za Resnico; od tod njen globoki vpliv na religijo, na socialnc ideje in na vsakdanje življenje ljudstva, njen ogromni dinamični vpliv na miselnost in dejanja indijskega človeštva. Grški misleci, Pitagora, Sokrat, Platon, stoiki in cpikurejci so prav tako imeli ta praktični cilj in dinamično silo, vendar sta delovala samo na kulturno razvito peščico. To jc bilo tako zato, ker jc grška filozofija izgubila svojo nekdanjo povezanost in sorodnost z mistiki in sc ločila od ljudskega verovanja; toda podobno kakor navadno edino filozofija lahko prosvetli religijo in jo reši pred praznoverjem, surovostjo in nevednostjo, prav tako (če izvzamemo drobno pcščico) more samo religija dali duhovno strast in učinkovito silo filozofiji in jo rešiti pred tem, da bi postala breztelesna, abstraktna in jalova. Za obe jc nesreča, kadar sc tidve božanski sestri ločita ena od druge. Toda ko iščemo med Hcraklitovimi izreki, kako bi se dale v človeškem življenju uporabiti njegove včlikc temeljne misli, smo razočarani. Daje nam dokaj malo neposrednega vodstva in nam v glavnem prepušča, da sami izvlečemo svojo korist iz natrpanega obilja njegovih prvih idej. To, kar bi mogli imenovati njegovo aristokratsko gledanje na življenje, bi morebiti lahko imeli za naravni izid njegovega filozofskega Pojmovanja, da jc prvotno počelo po svoji naravi Moč. Pravi nam, da so mnogi slabi in redki dobri in da jc zanj eden enakovreden tisočem, čc jc najboljši. Moč znanja, moč značaja - značaj, nam pravi, to je človekova božanska sila - moč in odličnost na splošno sta tisti stvari, ki obveljala v človeškem življenju in sta nad vse dragoccni, in tc stvari so v svoji visoki in čisti meri redk6st med ljudmi, težavni dosežek maloštevilnih. Iz tega (kar je v tem, kar pove, dovolj resnično), bi lahko izvedli neko socialno ali in politično filozofijo. A demokrat bi prav lahko odgovoril, da, če v enem človeku ali v peščici obstajajo izvrstna, zgoščena vrlina, znanje in sila, v mnogih dejansko prav tako obstajajo razpršena vrlina, znanje in sila, ki pa delujejo kolektivno in lahko odtehtajo in presežejo izolirane ali redke odličnosti. Če so, kot je enako zatrjevala stara indijska misel, kralj, modri ali najboljši sam Višnu, in to v takšni meri, v kakršni običajni človek, prakrilo džanah (prakfto janaji), ne more trditi, da je, jc Višnu prav tako tudi "peterica", gruča, ljudstvo. Božansko jc tudi samašti (samasti) prav tako kakor vjašti (vya&ti), razkrivajoč se v skupnosti prav tako kakor v posamezniku , in pravica, ki jo Heraklit poudarja, terja, da naj imata vsak svoj učinek in svojo vrednost; dejansko sta medsebojno odvisna in drug od drugega črpata za uresničevanje svojih odlik. Drugi Heraklitovi reki so dovolj zanimivi, kakor na primer, ko zatrjuje božansko prvino v človeških postavah, - in to jc tudi globoka in plodna misel. Njegovi pogledi na ljudsko vero so zanimivi, vendar se gibljejo na površju in nas cclo na površju ne peljejo daleč. Z nasilnim zaničevanjem zavrača tedanjo izprijenost starih mističnih obrazcev in se od njih odvrne k resničnim misterijem, misterijem Narave in našega bitja, tc Narave, ki, kakor pravi, rada ostaja skrita, je polna skrivnosti, vselej okultna. To je znamenje, da je bilo izročilo in znanje zgodnjih mistikov izgubljeno, da je duhovni smisel izginil iz njihovih prispodob, podobno kot v vedski Indiji, vendar pa v Grčiji ni prišlo do novega in mogočnega gibanja, ki bi jih moglo, tako kakor v Indiji, nadomestiti z novimi prispodobami, z novimi, bolj filozofskimi opredelitvami njihovih skritih resnic, novimi disciplinami, šolami joge . Prišlo jc do poizkusov, na primer pri Pitagori; toda Grčija jc na splošno sledila obratu, ki ga jc dal Heraklit, razvila čaščenje razuma in dopustila, da so ostanki stare okultne religije postali samo svečano praznoverje in konvccionalcn pomp. Dvojno zanimivo je Hcraklitovo obsojanje živalskih žrtev; to je, nam pravi, prazen poskus očiščevanja s tem, da zamažemo samega sebe s krvjo, kakor da bi hoteli očistiti blatne noge z blatom. Tu vidimo enako upiranje prastari in vsesplošni religiozni praksi, kakor jc bilo tisto, ki je v Indiji uničilo žrtvovalni sistem vedske religije - dasiravno v Heraklitovcm umu ni bilo tistega velikega nagiba sočutja kakor pri Budu: kajti med starimi mediteranskimi rasami usmiljenje ne bi bilo nikoli moglo postali kakšno mogočno gibalo. A Hcraklitov jezik nam kaže, da starodavni sistem žrtvovanja v Grčiji in v Indiji ni bil samo barbarska spravna daritev divjim božanstvom, kakor narobe sklepa moderno proučevanje; imelo jc psihološki pomen, očiščevanje duše, prav tako kot pomen priprošnje višjim in dobrodejnim močem za naklonjenost, in je bilo tako po vsej verjetnosti mistično in simbolično; zakaj očiščevanje je bilo, kot vemo, da ena izmed vodilnih idej starodavnih misterijev. V Indiji Gite, v razvoju judovstva po prerokih in Jezusu je bila, vtem ko so odvračali od starih fizičnih prispodob in šc posebej od krvnih obredov, ta psihološka ideja žrtve rešena, še bolj poudarjena in opremljena z bolj subtilnimi prispodobami, kot so na primer krščanska Evharistija ali in darovi častilcev v Tako kot se je zgodilo v času upamjad in p