Malikoslovje. Spisal Fr. Metelko. CKonpcO Tudi Diana je slovansko ime; nekdaj so jo tudi imenovali: Diviana, kakor priča Varron (g. kn. de L. L.) in Tuli (2 kn. od roda bogov). Bila je prečista devica, kakor malikoslovje ') govori, in da si to krepost, čislost obvaruje, je izmed Ijudi v gojzd pobegnila z nekimi drngimi devicami in tam ob lovu živela; zato so jo tudi za boginjo lova imeli. Slovenci še dan današnji imenujejo dekle, deklino, divjo, ktera je \]nd\ boječa ali plaha, rekoč, da je nekako divja, divjasla, divjakinja. Tako tudi pravimo od živine, ktera ni krotka in privajena, da je di vj a, zdi vjana. Kor Latinci, ki so boginjo Divjano od Trakov in Skitov dobili, njenega imena niso razumeli, so ga po svojem prikrožili pozneje v Diano. Če globokeje poglcdamo, vidimo, da še današnji Iliri svoje hčere po korerm: divji, a, e imenujejo: diva, deva, divna; ali v pomanjšanji: divojka, devica, devojčica. Iz tega se vidi, da boginja Diana ni imcla lastnega imena, ampak občno z vsako drugo devojko. Pa tudi povesti nain pravijo, da so stari ilirski narodi svoje hčere ravno tako na skritem imeli in odgajali, kakor je Diana živela. Siromaške so sicer mogle tudi na polje, v verste itd. delat hoditi, ali ostro šego so imele, se tako skerbno mnškili ogibali, da na pozdrav celo hvalc niso rekle, ker je nespodobno bilo z njimi Io besedo pregovoriti. Še ni dolgo t. j. v 1. 1806, kar piše Apendini, da so stari Dobrovničani tožili in se žalostili, da se ta sveta šega popušča, pokvarjena od ptujcev. In iz Posidone izvemo po Strabonu (kn. 7.), da so Traki devišlvo in čistost v tako visoki časti imeli, da so mnogi vse svoji' žive dni v deviškem stann živeli. Rekli so jim čisti — zvesti, čisle — zveste. In kakor druge bogove in boginje so '3 Beseda basnoslovje ne saznamva pravega umena. Latinci tudi to šego od Trakov sprejeli in vpeljali čiste, devištvu zveste device — veste — vestalie in boginjo Vesto. Ravno tako se tudi iz traškega ali ilirskega jezika in iz nobenega druzega ne dajo zjasniti imena: Uranus, Xeptun, Libitina, Kotitus in Orkus. Uraniti t. j. rano vstati, rano uraniti. pred dnevoni, ali kadar je še nebo polno zvezd, so še sedaj pri Ilirih navadne besede. Od tod latinski Uranus t. j. zvozdno nebo, in Bog nebeza, in Urania znajditeljca zvezdoslovja. Xepoton, Xeptun, Bog morja, ki ne vtone t. j. Xevton ali Xeptun. Libitina je po svedoštvu Plutarlia toliko, ko Venus. Xjeno ime pride od: Ijubiti, ali libiti, kakor tudi latinske besede: lubet, libitum in libido. Rekli so ji tudi: Kotita od kotiti t. j. roditi; odtod še današnji: kutiv t. j. nezakonsko rojeni. Sicer se zdaj kotiti samo od živali reče. Tudi koklja skoti Łn. zleže) piške. Oreus, bog peklenski, je naš vrag, urag. ,,Orcum, piše Veri (Verrius), ab antiijtii.s dictum uragum"; vrag od vreg, vergel, veržem. Mars, bog boja, ima tudi svoje ime iz slovenske koreninp, bodi si iz marjati t. j. večkrat umoriti, ali iz marvili t. j. na drobce, mervice zdrobili, zrušiti, razmarviti, kar se v boji rado zgodi, ali že iz marsiti se t. j. z mesoni pobitih ali z marho se sititi, na kar mnogokrat bojna sila zažene. Bi bilo lo itne iz latinske besede ruors sniert, sntart, bi Latinci gotovo tudi rekli po svojim jeziku: Mors in ne Mars, kar jim ne da pomena. Stari so imeli vero, da je Mart (Mars) Traškega rodii z gore Rodope. Po tej misli piše Klavdjan: ,,Flumina lavaverunt puerum Rhodopeia Martem", t. j. deček Mart se je kopal v Rodopejskih potokih. Rodoplie , Rodope, Rodopejski pa je po navadni spremenitvi pismen (6 v p in oj v ej) očitno naš Radoboj in Rodoboj, t. j. rad boja, ali, če kdo hoče izpeljati to inie iz: ratba, rotba, rodpa, rodopa, rodope, ima ravno tisti pomen, ker rat, ratbaje tudi boj po druzih slovanskih narečjih. In da ima beseda Rhodape res ta pomen in izvir, poterdi la okolnost, da so Rodopejci po priči Tucidida (kn. 2) z bojnim viteštvom deleč sloveli, obrožani skosami, in zato imenovani: kosonosci (machcroferi). Druga priča tega je Klement Aleks, kteri Traškiin naselbinain po llirskent tudi pripisuje , da so znajditelji bojnega orožja in zares ima tudi več Traških kraljev, vojvodov , narodov in krajev primek od kakšne bojne lastnosti ali imenitnosli. Tako govori po Apendinitn spisatelj v S\. Bčeli II. teč. in misli ranjcega Dobrovski-ta od te reči se berd v Slovanki II. d. str. 94 —111. »)