Poštnina plalano v potopinl
Posamezno ftevttkn 6 din
DELAVSKA ENOTNOST
LETNIK XI., št. 39.
GLASILO SINDIKATOV SLOVENIJE LJUBLJANA,
19. SEPTEMBRA 1952
UTRINKI S PARTIZANSKEGA SHODA
Najlepše In ■ajiellčasfnejše slavje Borbenega domoljubja
Četrt miltifina zborovalcev na proslavi desete obletnice slovenskih brigad. -V Dolenjskih Toplicah se je zbrala tretjina vseh slovenskih volivcev
Kaj takega Slovenija še ni doživela. Bil je praznik, ki bo ostal nam vsem v neizbrisnem spominu. V Dolenjskih Toplicah se je zbralo četrt milijona Slovencev, toliko kot jih ni bilo še na nobenem shodu na Slovenskem.
Četrt milijona! Vseh nas pa je komaj za dober milijon. In če prav premislimo, v Dolenjskih Toplicah je bil vsak tretji volivec na Slovenskem. To pa da misliti. To naj premišljajo tisti, ki nas zmerjajo in pitajo z enopartijskim sistemom. Kaj takega tudi v Ameriki ne spravijo skupaj.
Nas Slovence so že pod raznimi gesli klicali na shode. Več kot za dobro »žegnanje« nas ni bilo nikdar skupaj. Pa čeprav so nam grozili z redukcijami, s križem in hudičem.
Na proslavo slovenskih partizanskih brigad pa se zbere četrt milijona ljudi! Slovenski narod je nekaj doživel, kar ga veže na partizane. Ljudska revolucija je s krvjo povezala vse poštene ljudi na Slovenskem. Prišli smo v Toplice proslavit svoj dan, tako kot je te dni povedal ljudski pesnik:
I
Narod, partizan proslavlja svoj dan.
Kako tudi ne! Partizanska vojska je izšla iz nas, iz ljudstva, sami smo jo hranili, naši očetje in matere, hčere in sinovi, bratje in sestre so jo sestavljali in s krvjo priborili vse, kar danes imamo. Ti so napisali najslavnejše strani naše zgodovine. Zato smo se zbrali v Toplicah! Naj stane kar hoče, v nedeljo moramo biti v Dolenjskih■ Toplicah. To je bilo tisto, kar je privedlo mladinske brigade iz Ljubljane in Štajerske, prebivalce iz Bele krajine, s Kočevskega in Krškega polja, da so prihajali. celo peš. Kdor je imel priložnost, pa se je peljal s kamionom ali z vozom, ki so jih prej še skrbno okrasili, kajti na tak praznik mora biti vse slavnostno okrašeno.
Vsi smo dobro vedeli, da ne gremo v kakšno velemesto, kjer bomo lahko udobno spali in jedli pri pogrnjenih mizah. Ne! Prav zato smo prišli, ker smo vedeli, da gremo na partizanski shod. Pobasal si plašč, če se ti je ljubilo nositi, si vzel s seboj še odejo. Kdor je imel šotor, pa še tega, da bo res po partizansko.
In šli smo. Ta z vlakom, drugi s kamionom, tretji'z vozom, nekateri pa kar peš.
Prihiteli so delavci iz tovarn, rudnikov in gradbišč, uslužbenci iz pisarn, kmetje s Slovenskih goric, iz Štajerske, z Gorenjske, Notranjske in Dolenjske, iz Bele krajine in s Primorske, iz Trsta in Slovenske Koroške, da kot ena sama velika partizanska družina proslavimo svoj veliki praznik.
OČKU ŠKORJANCU SE JE IZPOLNILA NJEGOVA NAJVEČJA ZELJA
Lahko si mislite, da ni bila majhna reč potovati od daleč. Pa kaj bi vam pripovedoval, sami ste bili zraven in kar vam bom povedal, ste že sami doživeli. Toda človek le rad obudi spomin na radostni dogodek.
Med tisoči jo je primahal tudi očka Škorjanc, prileten možak. Po prašnih čevljih se vidi, da je prišel od daleč. Utrujen je, da komaj rine v zadnji breg. Na vrhu se ustavi %n oko se mu kar zaiskri od zadovoljstva, ko vidi vesele in nasmejane obraze.
— Tole, vidiš, so partizani! Kolikokrat so trkali na naša okna. Postregla sva jim z ženo, kakor sva vedela in znala. Eh, takrat, ko smo zdravili in skrivali ranjenega partizana Jožeta, takrat sem bil res v skrbeh. V naši vasi je bila belogardistična postojanka in vedno sem jih imel na vratu. Pa se je le pozdravil. Morda se ga bo danes, Po tolikih letih, le kdo spomnil. E, zlati fantje so bili, si je dejal sam zase.
Ni dolgo čakal. In prav Jože je prišel prvi.
— Očka, kaj ste še živi! — ga je Pozdravil.
— 1, saj vidiš. Še, še. Pa ne bom dolgo, je odgovoril.
Pa sta zavila na kozarček. Vsa pot je bila pozabljena, saj je spet stari partizanski očka Škorjanc. Kolikokrat se je spomnil in si želel, da bi spet videl te fante. In dočakal jih je.
Očka Škorjanc pa je le eden od tisoče«, ki so ta dan isto čutili in doživeli.
MISLILI SO RES NA VSE
Vsak, čim je prišel v Toplice, si je Vajprej ogledal ves prostor. Recite, kar hočete, toda boljšega prostora niso mogli najti. Jasa, gozd, hrib, potok. Vse je bilo tu kot nalašč pripravljeno partizanski tabor, To so bili res
ljudje, ki poznajo gozd kot domačo kuhinjo.
Ničesar ni manjkalo. Seveda je bilo treba še veliko dela. Urediti in utrditi ceste in pota, zgraditi mostove, napeljati elektriko, postaviti stojnice in barake, pa pokositi vresje, posekati grmovje, pa tribuna, ozvočenje, plesišča in ambulante, preskrbeti vodo, hrano in pijačo, treba je bilo urediti stranišča. Pripravljeno je bilo tudi dovolj gasilcev s potrebnim orodjem. Ob potoku Sušici so postavili kar cel mlin — prizorišče partizanske drame »Raz-trganci«. Mislili so tudi na druge kraje na Dolenjskem. Partizanske prireditve so bile v Toplicah, v Novem mestu, Črnomlju in Kočevju. Skratka, na vse so mislili. Toplice so se ta dan spremenile v pravo partizansko taborišče.
MED TABORNIKI
Ko sem se takole sprehajal in se razgledoval, sem zagledal v gozdu celo taborišče.
— Aha, taborniki so — sem si dejal. Res so bili. Hiteli so urejati prostor med šotori, niso bili sami. Med njimi so bili tudi starejši partizani in učili mladino:
— Vidiš, ogenj se pa po partizansko takole pripravi. Glavno je, kaditi se ne sme.
— No, kar naprej, Ris. Ne daj se motiti, sem ga pozdravil in z drugimi sedel k ognju.
Nekaj časa smo samo opazovali plamenček in poslušali prasketanje suhih vej. Ris bo prvi začel. Odkašljal se je, si prižgal cigareto in povzel:
— Fantje, mladi ste in niste še ničesar ... postal je, zamahnil z roko, kot da. se je šele sedaj domislil, kaj hoče povedati — da, še ničesar poskusili. Tole taborišče me spominja na dni, ko smo bili v partizanih. Na Jelovici je bilo, saj veste, na Gorenjskem. Prav tale čas in prav tako smo si v gozdu postavili taborišče. Tri dni smo že hodili, nič nismo spali in le kaj malega smo na hitrico pojedli. Tu smo se počutili varne in smo se hoteli odpočiti. Pa so nas še tisti dan Švabi pregnali. In spet smo se dva dni potikali po gozdu, dokler nismo prišli do brigade.
Fantje so ga poslušali ■ kar z odprtimi usti. Saj res, da so potovali iz Ljubljane peš. Toda vmes so počivali. Takrat v partizanih je bilo vse drugače. Kakor da je uganil njihove misli je Ris nadaljeval:
— Da, da. V partizanih je bilo vse drugače. Vidite, fantje, vzdržati je treba, pa če bi ne vem kaj prišlo. Toda
najlepše, kar je na svetu, pa je tovarištvo.
— Kmalu potem — je pripovedoval Ris — so nas dobili Švabi v klešče. Med nami in njimi je bila precejšnja jasa. Na tej jasi je bil kar dober zaklon. Tu sta se ugnezdila naš mitraljezec in njegov pomočnik. Žgala sta po Nemcih, da je bilo kaj. Švabi pa so pritiskali, da smo izgubili zvezo z njima. Ostala sta sama in streliva jima je zmankalo.
Sedaj je šlo, ali jima bomo uspeli prinesti streliva, ali pa ju bodo Švabi dobili v roke.
Naš komandant je poslal že tri borce k njima, toda vse so Nemci pokosili na planem. Ležali so ranjeni. Borci so že omahovali. Komandant pa jih tudi
Kadar so nam
srca radostna, so jo
takrat je na vrsti naša po partizansko urezali.
pesem. — Stari borci
ni hotel več pošiljati v gotovo pogubo. Kaj sedaj? Rešiti moramo tri ranjence in dva mitraljezca.
— Prostovoljci naprej! Javilo se je majhno debelušno dekle, Musa smo ji rekli. Komandant jo neverno opazuje. Ona pa: »Dajte mi bombo in strelivo.« Prijela je bombo z eno roko, z drugo
pa zaboj streliva in stekla po jasi. Švabi so nažigali, zadeli je niso. Ulegla se je in stekla, se spet ulegla in stekla in že je pri mitraljezcih. Strojnica je zaregljala, naš bataljon pa v napad.
— To je bilo junaštvo. Rešila je življenje mitraljezcema in trem ranjencem.	(Nadaljevanje na 4. strani)
K VOLITVAM V SKUPŠČINE ZAVODOV ZA SOCIALNO ZAVAROVANJE
Dokažimo, kaj nam pomenijo naši delavski organi
in kako jih cenimo
Le kratek čas nas loči od razpisa volitev v prve skupščine okrajnih in mestnih zavodov za socialno zavarovanje, kajti volitve same morajo biti izvedene do konca meseca oktobra. Ker so to prve volitve v samoupravne organe socialnega zavarovanja, ko si zavarovanci sami s tajnim in svobodnim glasovanjem volijo svoje lastno samostojno vodstvo, je potrebno spregovoriti nekaj besedi o njihovem pomenu in važnosti. Predvsem je treba spregovoriti o političnem pomenu teh volitev.
Z ustanovitvijo delavskih svetov je delavski razred Jugoslavije prvič v zgodovini prevzel v svoje roke upravljanje proizvajalnih sredstev in vodstvo proizvodnje ter tako napravil prvi korak od državnega upravljanja k samoupravnemu vodsvu našega gospodarstva po svobodnih proizvajalcih. Drugi korak v tej smeri pa je prav prenos vodstva in upravljanja socialnega zavarovanja na same zavarovance, t. j. delovne ljudi. Socialno zavarovanje bodo prevzeli delovni ljudje v upravo, ko bodo izvolili skupščine zavarovancev. Te so namreč najvišji organ vsakega zavoda za socialno zavarovanje. Zato so volitve teh organov velike važnosti in pomenijo važen političen dogodek. One tvorijo nov nadaljnji korak k razširjenju in poglobitvi delavske demokracije v našem
družbenem življenju, predstavljajo nadaljnje obdobje v odmiranju države in prenosa njenih poslov na kolektive delovnih ljudi.
Neposredno po osvoboditvi so delovni ljudje Jugoslavije kot predstavniki celotne družbe organizirali novo državo. Ta je prevzela v svoje roke vse politično in gospodarsko upravljanje ter s tem tudi vodstvo, organizacijo in materialno odgovornost za nemoteno in uspešno izvajanje službe socialnega zavarovanja. Okupator je tudi to službo finančno popolnoma uničil. Država je tedaj kot orodje oziroma organ vladajočega delavskega razreda v njegovem imenu vodila socialno zavarovanje. To je tudi popolnoma ustrezalo tedanji stopnji našega, družbenega razvoja — začetni fazi graditve socializma, ki bi jo lahko označili kot obdobje administrativnega socializma.
Ž utrditvijo in razvojem našega gospodarstva ter s sočasnim političnim šolanjem delovnih množic v 'izkušnjah, ki smo si jih pridobivali v času petletnega plana, ter z dvigom njihove razredne zavesti pa nam je bilo omogočeno, da postopno prenesemo upravne posle od države na neposredne proizvajalce, t. j. delovne kolektive.
Prve korake v tej smeri smo napravili na gospodarskem področju, kjer se je državno upravljanje najprej izkazalo nepotrebno in mestoma celo že
DOSLEJ NAJVELIČASTNEJŠI SHOD SLOVENSKEGA NARODA
Po svojih srcih, prepričanju, dejanju in nehanju
smo partizanski zarod
Nedeljski partizanski shod slovenskih delovnih ljudi bo nam vsem, ki smo bili tako srečni, da smo ga doživeli, ostal v nepozabnem spominu. Zborovali smo v zavetju nam tako dobro znanih host in planjav. Zakaj? Zato, ker so nam ti kraji tako dragi in domačni. Pa kaj bi nam tudi ne bili! Dajali so nam zatočišča v tistih trdih, težkih in surovih letih, ko na Slovenskem ni imel delovni človek pred podivjanimi osvajalci nikjer mirnega obstanka. Tam, na obronku hoste smo počastili spomin na pomemben dogodek iz partizanskih časov: spomin na dneve, ko je iz majhnih partizanskih skupinic začela nastajati strnjena uporniška vojska.
Na ta shod nas je prišlo veliko, več, kot je na Slovenskem kdaj koli zborovalo ljudi. Pravijo, da nas je bilo četrt milijona in več. To je ena tretjina volilnih upravičencev na Slovenskem Kdor se ob tem zamisli, in če v srcu nosi poštenje, bo lahko doumel, da smo po svojih srcih, prepričanju, dejanjih in hotenju delovni ljudje na Slovenskem — partizani. To je, da smo nov zarod, plemenit po svojih hotenjih, pošten in človekoljuben v vsem nehanju in dejanju, toda klen in trd, kadar gre za njegove pravice in postave To smo izpričali tudi na shodu.
Ze na predvečer shoda, ko so zagoreli taborni ognji in so se začule naše delavske, partizanske puntarske pesmi,
Ti si naš ponos
so se nam misli strnile: kaj hočemo? Ej, kaj bi hoteli? Prišli smo samo, da si stisnemo roke vsi, ki vemo, da vse, za kar delamo, za kar žijemo in se bijemo, vse od takrat, ko smo prijeli za puntarsko puško pa do danes, ni nič drugega kot lep in prost, delovnega človeka in njegovega poštenja dostojen jutrišnji dan.
In ker smo to občutili, zato smo si drug drugemu res prisrčno stisnili roke na shodu in zato so nam bila srca polna radosti in zanosa. Kdor je tako kot naš rod že od nekdaj hlepel po svobodi, pa je moral v boju z zavojevalci tako dragoceno plačati ta svoja hotenja kot mi, temu je pač želja, da to svobodo ohrani in olepša najgloblje v srcu in tuja ter neprijetna mu je vsaka misel, da bi se pustil komurkoli zasužnjevati, ali pa da bi on poskušal nekaj podobnega napraviti z drugim.
Kako srečen je lahko rod, čigar ljudje imajo taka srca. Naj so težave in življenjske brige še take, tak rod jih bo dostojno prebrodil. In rod, ki je prišel tja v dolenjske hoste in vsi, ki so ga s srcem in mislijo tja spremili, je tak.
V goste nam je prišel tudi naš dragi Tito in kakor da nam je iz src bral, tako pošteno in odkrito je povedal, kdo da smo in kaj da hočemo slovenski ljudje.
Domov smo se vrnili polni lepih, svežih vtisov s tega edinstvenega shoda slovenskih delovnih ljudi. In spet gremo v vsakodnevno življenje, polno tistih vsakdanjih brig in težav, toda tokrat spet s pomlajeno in povečano zavestjo, kaj hočemo, zakaj se bijemo in žijemo. Zato nam je tako drag ta shod in zato ga bomo ohranili v najlepšem spominu.
ovira nadaljnjemu razvoju. Naslednji koraki pa so bili storjeni na področju socialne politike. Zato predstavlja uvedba načela samoupravnosti v socialnem zavarovanju pomemben mejnik v našem družbenem razvoju. Volitve v skupščine zavodov za - socialno zavarovanje pa predstavljajo popolno in dokončno uresničitev predvojne težnje našega delavstva, da bi samostojno upravljali svoje socialno zavarovanje. To pa ne pomeni, da se bo razvoj demokratizacije v socialnem zavarovanju ustavil. Ne, odslej je nadaljnji razvoj samoupravljanja odvisen od delovnih ljudi samih.
Zato ne bo vseeno, koga bodo delovni kolektivi izvolili v samoupravne organe socialnega zavarovanja. To je gotovo eno najvažnejših vprašanj, ki se tičejo bodočega razvoja socialnega zavarovanja. Pravilna rešitev tega vprašanja pa je prvenstveno naloga sindikatov, t. j. razredne organizacije delovnih ljudi. To dolžnost nalaga sindikatom že naša družbena struktura sama po sebi, posebej pa še Uredba o ustanavljanju zavodov za socialno zavarovanje. Ta izrecno nalaga sindikatom vso odgovornost za pravilno izvajanje in nadaljnji razvoj socialnega zavarovanja. Saj sta s to uredbo izvedba volitev in postavljanje kandidatov naložena prav sindikatom. S tem je važnost izbire kadrov, ki naj v boJ dočnosti vodijo in odgovarjajo za službo socialnega zavarovanja, dovolj jasno poudarjena.
Prve skupščine okrajnih zavodov morajo na svojem prvem zasedanju izvoliti iz svoje srede izvršilni in nadzorni odbor, delegate v republiško skupščino ter postaviti direktorja zavoda. Malo je še časa. Zato morajo sindikalne organizacije pravočasno presoditi, koga bodo kandidirale v okrajne skupščine, in kateri od teh tovarišev bodo najbolj sposobni, da postanejo odborniki oziroma člani skupščine republiškega zavoda. Delo sindikatov mora iti za tem, da poiščejo med svojim članstvom najbolj sposobne, zavedne in razgledane tovariše, da jih kandidirajo v skupščine okrajnih zavodov ter da opozore nanje delovne kolektive in zagotove njihovo izvolitev. Najti bo treba tovariše, ki imajo vso potrebno kvalifikacijo za prevzem težkih in odgovornih nalog v socialnem zavarovanju, obenem pa morajo biti to ljudje, ki so zaradi svoje poštenosti In predanosti delavski stvari med delovnimi kolektivi priljubljeni in uživajo njihovo zaupanje.
Volilna udeležba bo merilo zrelosti in zavednosti delovnih ljudi naše socialistične domovine. Z udeležbo na volitvah bodo delavci in uslužbenci dokazali, koliko se zanimajo za dobro in pravilno vodstvo ter gospodarjenje v socialnem zavarovanju. Pokazali bodo, koliko so pripravljeni in zreli samostojno in neposredno upravljati sredstva, ki jim zagotavljajo v primeru delanezmožnosti ali starosti ustrezni življenjski obstoj. Pokazali bodo, kako so si zmožni sami urejevati svoje življenjske pogoje, svojo življenjsko raven.
Obenem pa bo volilna udeležba merilo sposobnosti in dejavnosti sindikalnih organizacij. Volilna udeležba in rezultati volitev bodo pokazali, v katerih sindikalnih organizacijah utriplje resnično življenje, katere organizacije pa le životarijo in obstajajo samo »na papirju«. Prepričani smo, da bodo delovni ljudje tudi tokrat pokazali, kako so zreli in kako cenijo svoje delavske organe.	Fedor Kovačič
BESEDA BRALCEV
V TOVARNI USNJA V MIRNU MARSIKAJ NI BILO V REDU
Kdo ie od jo toren, čc ga podfetje zavozi
2e nekaj mesecev sem smo občutili, da v sindikalni podružnici delavcev v Tovarni usnja v Mirnu pri Gorici nekaj ni v redu. Zvedeli smo, da delavci ne prejemajo v redu plač. Tri mesece nazaj sploh niso ničesar dobili, prej pa nekaj mesecev le po 70%. Banka je ustavila podjetju vse kredite, ker podjetje ni vplačevalo predvidene akumulacije in ker je ugotovila nepravilnosti v gospodarskem poslovanju podjetja.
Kakšne napake so delali v gospodarjenju, o tem naj sodijo tisti, ki bodo temeljito pregledali poslovanje podjetja in ugotovili, od kje nekajmilijonska izguba. Jaz bi rad o tem zapisal samo nekaj misli o tistih ljudeh, ki so odgovorni za take razmere v podjetju in za to, da je podjetje tako daleč zašlo.
Kje naj začnem? Vsekakor pri sindikalnih odbornikih, ki se niso pokazali dostojne zaupanja svojega kolektiva, ko delavci sploh niso prejemali plač, sta predsednik podružnice Jožef Bel-
tram in tajnik Ciril Tomšič skupno z direktorjem v redu prejemala svoje prejemke. Poleg tega pa so si za »izredno požrtvovalnost« izplačali tudi nekaj precej občutnih denarnih nagrad. Zato so bili tudi vsi gluhi in slepi za tarnanja delavcev.
Ob takih razmerah sindikalna podružnica ni opravljala svoje dolžnosti. Niti ni pomagala delavskemu svetu, da bi odločneje nastopil proti direktorjevi samovolji, niti ni direktorja opozarjala na njegove napake. Tako je po tem šlo, kakor je šlo — seveda po zlu.
Kaj pa sam kolektiv? Ali je on dovolj odločno nastopil? Ne, ni! Vse premalo so delavci nastopili kot upravljala, kot tisti, ki se zavedajo, da bodo dobro in slabo oni poželi. Če so čutili, in to so čutili, da v sindikatu nekaj ni v redu, zakaj niso napravili reda? Zakaj niso zahtevali članskega sestanka? In če niso mogli z ničemer prodreti proti direktorjevi samovolji, zakaj se
KOLEKTIVNE POGODBE V ZADRUGAH
Na Tolminskem so doslej izdelali osnutek kolektivne pogodbe le v eni sami zadrugi
Zakaj delavci zahtevajo, da
V zadrugah in zadružnih obratih je potrebno skleniti kolektivne pogodbe, ki naj urejajo položaj delavcev v teh podjetjih, kot je to urejeno s tarifnimi pravilniki v ostalih podjetjih in v industriji. Tudi na Tolminskem je sindikalni svet dal pobudo za pripravo takih pogodb. Toda doslej gre to delo bolj počasi v klasje. Okrajni sindikalni svet je doslej dobil le eno samo kolektivno pogodbo v potrditev in to iz kmečke zadruge v Podbrdu. Toda tudi to je moral zavrniti, ker so bile nekatere tarifne postavke kar za po 500 din nižje, kot to predvideva odločba zadružne zveze za najnižje tarifne postavke.
Ostala zadružna podjetja pa kar nteni nič, tebi nič osnutkov kolektivnih pogodb niti ne pripravljajo. Nekateri se izgovarjajo, da niso v zadrugah napravljeni gospodarski računi, drugi trhlijo. da nimajo sposobnega kadra in podobno. Toda vse to so le jalovi izgovori. Vsi ti menda niti ne mislijo, da je treba pravni in materialni položaj
se uredi njihov delovni odnos
poslovanje obratom, ki ne izpolnjujejo osnovnih obveznosti do delavcev, da ne urede kolektivnih pogodb in puščajo neurejene službene odnose. J. B.
niso obrnili po pomoč k drugim organizacijam in poslali tisku? Tu so grešili.
Njihov direktor je nedvomno delal velike napake. Zato so ga tudi iz podjetja nagnali. Z njim pa še predsednika in tajnika sindikata. Toda čakali so, da so prišli ljudje od zunaj reševat zavoženo barko. Sedaj so sicer zadovoljni. Toda, če bodo mislili, da je bil direktor izvor vsega zla, in čakali nekoga, ki bo prišel v podjetje in bo šlo vse kot po vrvici, je napačno. Direktor je vendar uslužbenec v podjetju, ki je odgovoren delavskemu svetu. In počasi bo treba že razumeti, da je pred družbeno skupnostjo tudi za direktorjeve nepravilnosti odgovoren delavski svet, kot za vsakega drugega v podjetju, ker mu je dopuščal, da je delal napake.
ŠENTVIŠKIM IN DRUGIM RADOVEDNEŽEM
$0 stvari, Hi nam tih ponos nc dopušča
Nekateri prav radi prodajajo »zijala« kot pravi ljudska modrost sama, če zapazijo kaj tujega. Če se pojavi s tujo označbo nekaj pisanih zastavic ali opraskanih značk, že se nabere okrog tega polno radovednežev in gledajo, kot bi videli pred seboj čudo iz devete dežele. Seveda, nekaterim tujcem to dobro de in jim laska — toda. kaj si ob tem vse mislijo o radovednežih, to je važno.
Pre’ kratkim sem dobil v roke kos nekega avstrijskega časopisa, ki mu ne vem naslova. V tem časopisu nekdo z Dunaja opisuje svoje potovanje skozi Slovenijo v Lovjran. Ta članek je precej obširen in poln hvale o naši deželi, o radovednežih pa piše vse kaj drugega kot razveseljivo.
KAKO JE V TOVARNI KLOBUKOV V ŠKOFJI LOKI
Zakai naš Članek ni bil obiavllen?
Še lansko leto so ustvarili neke fonde, ki so si jih letos razdelili. Toda kako! Direktor je dvignil ta -denar in ga razdelil med uslužbence brez vednosti upravnega odbora podjetja in delavskega sveta. Delavci se tudi pritožujejo, da upravni odbor prav ničesar ne pove delavskemu svetu in da med njima ni sodelovanja.
Ni še dolgo tega, ko so delavci napisali članek o razmerah v podjetju in ga poslali »Slovenskemu poročevalcu«. Toda članek še do danes ni izšel. Po podjetju se govori, da ga je direktor dobil v roke, čeprav je bil en sam iz-
vod, ki so ga poslali uredništvu »Slovenskega poročevalca«. Pa še nekaj jih bode v oči. Direktor pravi, da dela v tovarni kot direktor in kot komercialist in je za obe funkciji prejel nagrado. .
Pisec pravi, da so se na jugoslovanskem ozemlju prvič ustavili v Šentvidu »pri Savi«. Okrog avtobusa se je, kot piše pisec, zbrala skupina ljudi, ki so občudovali vozilo in opremo in bili oči-vidno nad vse srečni, jia so prišli v stik s tujci. Ta zbrana »zijala« seveda niso znala tujcu nič povedati, ampak so samo ponavljali »Avstrija, Avstrija«. Ob vsem tem je pisec članka, ki je nedvomno nabasan z raznimi kaj čudnimi po-1 vestmi o naši deželi, prišel do zaključka, da se prisotni radovedneži, zlasti starejši, radi spominjajo nekdanjih časov ... Pri tem seveda misij na cesarske čase, ko so morali Slovenci umirati »za dom. cesarja, Avstrijo«, ali pa celo na čase krvave hitlerjevske - ;edbe.
No, vi, ki ste tako prodali svojo nepremišljeno radovednost v Šentvidu, kako ste kaj zadovoljni s plačilom? Ali naj nas res naša radovednost stane takega plačila? Ne, tega naš ponos ne dopušča. Prodajanje zijal povsod, kjer se pojavi kaj iz tujine, pa nima čisto nič skupnega s prijaznostjo do tujcev, v kateri se mora odražati naša samozavest in naš ponos. To pa moramo vedeti vedno in na vsakem koraku. M T
Že pod jesen leta , 1947 smo si ustanovili obrtni delavci svojo podružnico številka 10 v Mariboru. Kar dobro smo
GOSPODARSKE NOVICE
Čudna zgodba o tarifnem pravilniku
Tarifni pravilnih, hi ie in ni notrien
V »Remontu« v Slovenskih Konjicah so sestavili tarifni pravilnik, Republiški odbor pa ga še ni potrdil
Zgodba o tarifnem pravilniku delovnega kolektiva Remont v Slov. Konjicah je kaj čudna. V tem kolektivu so že trikrat sestavili tarifni pravilnik. Republiški odbor ga je prvič zavrnil, ker so uslužbencem določili previsoke plače. Delavski svet pripomb Republiškega odbora ni upošteval, temveč je plače celo povečal. Pravilnik je romal nazaj, popravili ga pa spet niso. Končno
delavcev urediti v smislu obstoječih j so se z Republiškim odborom ustno do-pravnih predpisov. Pa tudi sami de- j govorili, da bo podjetje znižalo teh-lavci bi za kolektivne pogodbe morali j ničnemu vodji plačo od 20.000 na 18.000
pokazati malo več zanimanja, saj gre vendar zato. da urede svoj lastni položaj in pravice v službi, tn sindikat?
Če bo šlo tako naprej, bodo morale tudi banke poseči vmes in onemogočiti
dinarjev, strojniku od 15.000 na 13.000 dinarjev itd. Republiški odbor pravilnika pismeno še ni potrdil, ker tudi iz podjetja niso poslali spremenjenega pravilnika.
Republiški odbor ni hotel stvari izročiti arbitražnemu sodišču, čeprav bi to moral storiti, v tovarni pa so toliko trdi in pravilnika nočejo spremeniti. Tako se je zgodilo, da v »Remontu« imajo tarifni pravilnik in ga tudi nimajo.
O ZAPOSLITVI ZAČASNO NEZAPOSLENE DELOVNE SILE
TREBA BO MISLITI NA SPREMEMBO POKLICA
Po statističnih podatkih je bilo v juliju letos 914 nižjih strokovnih uslužbencev izven delovnega razmerja, in sicer 160 moških 754 žensk ter 235 pomožnih uslužbencev, če k temu prištejemo še 346 srednjih strokovnih uslužbencev, dobimo število začasno nezaposlenih uslužbencev.
lzrabl|an|€ zahoniflh pravic socialnega zavarovanja moralo organi samoupravnega izboren! niti
Sindikati grajajo nekatera birokratska pojmovanja o varčevanju s sredstvi socialnega zavarovanja
ni prav, in ledati nekat
Še kratek čas in zavarovanci bodo pri nas prevzeli službo socialnega zavarovanja v neposredno upravo. To je v skladu s splošnimi družbenimi spremembami, ki so se pri nas začele s prenosom gospodarskih podjetij v upravo neposrednim proizvajalcem. Zato ne gre samo za neke vrste formalno predajo te službe iz enih rok v druge, ampak bo ta prenos službe socialnega zavarovanja moral biti zvezan s pomembnimi notranjimi preobrazbami same službe.
Povsem drugačen organizem odgovarja državni upravi kot pa upravi neposrednih zavarovancev. Zato sam prenos te službe zahteva skrbne pozornosti in novi upravljale! se morajo zavedati, da ne bo lahko in duhu novega načina upravljanja primerno urediti delovanje te službe. Nedvomno se je predvsem bati »starih, preizkušenih metod<-te službe, v kolikor jih ne bodo najvestneje vreizkusili, če jim odgovarjajo. To pa zato, l’er star način poslovanja radi vsiljujejo nekateri posamezniki, ki so ga skoz in skoz navajeni in jim ne gre v glavo, kako bi moglo iti drugače. Nekateri od teh to počno s poštenim namenom, samo zato, ker si pač drugačnega poslovanja ne znajo predstavljati. drugi pa zato, ker ne zaupajo, da so zavarovanci sposobni novemu načinu upravljanja primerno urediti to službo. Eni in drugi pa objektivno zadržujejo ta prenos, ali kakor se po domače pravi »ne gre jim stvar iz rok«.
Enako kot se morajo novi upravljalci bati starih, preizkušenih metod«, se morajo izogibati vsakih oblik površnega, nevestnega dela, ker samoupravljanje socialnega zavarovanja ne pomeni njegovo dezorganizacijo, nered in slabo poslovanje. Nasprotno, samoupravljanje mora prinesti tak način organizacije, da bodo iz te službe izginile vse tiste razpoke, s Kozi katere je v administrativnem upravljanju, tu pa tam, še uhajala korupcija, privilegiji, brezdušnost do posameznikov, nemoč nazora s strani zavarovancev in podobno.
Novi upravljalci socialnega zavarovanja bodo predvsem morali posvetiti obilo pozornosti gospodarjenju s sredstvi čemu to? Naše socialno zavarovanje je po svoji zaščiti delovnih ljudi nedvomno najnaprednejše na svetu. Zasnovano je namreč tako, da zagotavlja vsem delovnim ljudem enako in sploš no zdravstveno varstvo, nezgodno in starostno zavarovanje in gospodarsko zaščito
dece in družin. To je velika družbena, socialna pridobitev, ki govori o stopnji socialne kulture pri nas. Seveda pa ta zaščita močno, obremenjuje naše gospodarstvo in prav je, da skrbimo za to, da so sredstva dana za socialno zavarovanje s pridom in koristno uporabljena. V tem smislu je nedavno opozoril tudi Gospodarski svet organe službe socialnega zavarovanja in našo javnost. da je potrebna največja štednja s sredstvi, ki jih upravlja ta služba.
Med nekaterimi ljudmi, ki delajo v službi socialnega zavarovanja teh nasvetov niso tako doumeli, ampak so si jih razložili kot navodilo za zmanjšanje dajatev in podobno. Zato so tudi pričeli izdelovati predloge za nekatere spremembe v dajatvah, ki bi morale imeti za posledico celo spremembo zakonitih določil in na koncu koncev poslabšanje doseženih ugodnosti, ki bi jih nudilo socialno zavarovanje delovnim ljudem.
O vseh teh stvareh je nedavno razpravljalo tudi tajništvo Republiškega sveta. Osnovalo je celo posebno komisijo, ki je na temelju zbranega gradiva poročala tajništvu o problemih prehoda na samoupravljanje in o stališčih, ki jih zagovarjajo nekateri posamezniki v zvezi s potrebo po štednji. Na osnovi tako zbranega gradiva je tajništvo Republiškega sveta zavzelo odklonilno stališče do vseh tistih predlogov, s katerimi hočejo nekateri poslabšati zakonite pravice zavarovancev. Poleg tega pa je tajništvo razpravljalo o pojavih okrog izrabljanja službe socialnega zavarovanja, ki jih bo treba odpraviti v korist dobrega in koristnega gospodarjenja.
Torej, po mnenju sindikatov ni danes naloga organov socialnega zavarovanja, da v »imenu štednje« s sredstvi enostavno poslabšajo zakonite pravice zavarovancev, ampak da predvsem onemogočijo izrabljanje zakonitih pravic, ki še se vrše in ki nimajo nič skupnega s socialistično zaščito človeka. V tem smislu torej ne gre recimo za podaljševanje starostnega staža, za zmanjševanje dajatev ali slično. Tak ukrep bi recimo postavil izven pokojninskega skrbstva novo-upokojence Gre pa zato, da se ugotovi, kdo uživa te dajatve. Imamo recimo primere, da nekateri bivši delodajalci, nekdanji gostilničarji. trgovci in drugi podjetniki, oziroma „i.-i	" brez kakšnih koli potrdil o za-
"" ——:x~vanja zelo ugodnosti.
To ni prav, in tu bo že treba malo bližje pogledati nekatere primere.
Sredstva socialnega zavarovanja odhajajo tudi često nepravilno iz blagajn v roke raznim simulantom. Dobršen del teh sredstev porabimo recimo za klimatska zdravljenja, ki jih neredko uživajo potem ne najpotrebnejši ljudje. Precej sredstev gre za hrana-rino. ki jih marsikdaj prejmejo namišljeni bolniki.
Take primere je treba odkrivati in preprečevati. To pa se pravi samo onemogočiti izkoriščanje službe socialnega zavarovanja, česar ni mogla dosedanja uprava zatreti, ne pa poslabšati njena skrbstva.
Vedno nam mora biti pred očmi, da je pred vojno porabilo socialno zavarovanje pri vsej tedanji korupciji le 9% od obstoječega plačnega fonda. Pri nas pa je z razširitvijo te službe in skrbstva danes premalo 45% plačnega fonda in mora država še posebej dajati 7%. To pa nas potem opozarja na to, da moramo res pogledati, kako uporabimo ta sredstva, ki so petkrat večja kot pred vojno in še nezadostna. S tem vprašanjem pa so se organi samoupravljanja poklicani resno pohaviti.
IZ PODRUŽNICE OBRTNIH DELAVCEV ST. 10 V MARIBORU
0 PREDSEDNIKU, KI SE NA SESTANKU STRINJA S SKLEPI, POTEM PA JIH N0CE IZVESTI
se razživeli. Leta 1949 smo si kupili tudi radioaparat »Kosmaj«.
Kasnejša leta je začelo članstvo naše podružnice upadati in v doglednem času sploh ne bomo mogli imeti več lastne podružnice. Pa tudi s prostori smo imeli smolo. Zaradi tega smo sklenili prodati radioaparat, ker pač ni služil svojemu namenu. O tem smo razpravljali na seji upravnega odbora in uvideli, da je najpametnejše, če prodamo radio in izkupiček naložimo na naš račun pri banki. Ta naš zaključek smo sklenili predlagati članstvu na prvem prihodnjem sindikalnem sestanku, s tem da imajo interesenti iz v-rst našega članstva seveda prednost pri nakupu.
Vsi smo se s tem strinjali in na prvem sestanku tako tudi sklenili. Neka tovarišica se je javila, da bi kupila aparat in vsi smo soglašali, da ji ga prodamo.
Naslednjega dne, ko je omenjena tovarišica prišla po aparat, ji ga predsednik podrnžnire tovariš Pupis ni hotel izročiti. Ko so člani to izvedeli, smo sklicali čez par dni ponoven sestanek. Čeprav je bil tovariš Pupis pravočasno obveščen o sestanku, je zamudil poldrugo urn. in smo vsi morali čakati, da je prišel. Ko pa je Pupis prišel, sploh ni hotel odgovarjati, zakaj noče izročiti radioaparata. Kratkomalo, preprečil je prodajo aparata.
Ali je potreben še kakšen komentar? Takega predsednika, kakršen je Pupis, ne maramo.	Ivan Blažič
V TEKSTILNI V KRANJU SO SI ZNALI POMAGATI
Pred dobrim mesecem smo pisali v našem listu o tem, kako gospodarijo v tovarni »Tiskanina« v Kranju.
Danes vam pa lahko povemo, da so se že rešili odvišnih zalog na ta način, da so začeli izdelovati take vrste blaga, ki ne zahtevajo posebne obdelave v apreturi. Sedaj bodo že drugič delili dobiček. Pravijo, da bo vsak dobil 60 odstotkov plače.
Pri zaposlitvi te delovne sile pa nastajajo precejšnje težave Tisti, ki nimajo zadostne strokovne sposobnosti bodo morali odstopiti mesto tistim, ki jo imajo in prijeti za delo, ki bo njihovim sposobnostim primerno. Tega pa se še ne zavedajo vsi. Take pojave imamo tudi pri šoferjih. Precej je namreč takih, ki so opravili le kratek tečaj z izpitom, pri delu pa niso pokazali potrebne strokovnosti. Mnogi niso spoštovali prometnih predpisov, povzročali so materialno škodo in bodo morali danes pač prijeti za drugo delo. Ista je stvar z nekaterimi trgovskimi uslužbenci, ki imajo le krajše trgovske" tečaje, niso se pa praktično izpopolnjevali. Razumljivo je. da si bodo morali taki najti zaposlitev, ki njihovim sposobnostim bolj odgovarja.
Ljubljanska posredovalnica za delo ima 34 šoferjev in 132 trgovskih uslužbencev, ki so trenutno brez deta, ljubljanska podjetja pa potrebujejo hkrati čez 1000 delavcev.
Vprašati se moramo, odkod dobivamo sredstva, ki jih plačujemo začasno nezaposlenim. Sredstva za te oskrbovalnine ustvarjajo naši delovni kolektivi, ki del svojega presežnega dela dajejo v sklad za oskrbovalni no. če smo si s tem na jasnem, bomo pri odpustih delavcev in uslužbencev oaziii. da ne bomo odpuščali šibkejših in socialno ogroženih delavcev in uslužbencev. Takim je treba poiskati primerno delovno mesto, ki ga sedaj še zavzema močna in zdrava delovna sila.
Gre za to, da s sredstvi, ki so nam na razpolago, pametno gospodarimo Danes se namreč postavlja vprašanje na eni strarri pomanjkanje delovne sile, na drugi strani pa izplačujemo oskrbovalnine začasno neza poslenim. Prav gotovo hi se dalo s pametno razporeditvijo nezaposlenim na delo precej prihraniti. Pa tudi začasno nezaposleni bodo morali spoznati, da bo treba prijeti za delo. ki se jim nudi.
O tem naj torej razmišljajo začasno nezaposleni in podjetja, ki delavce in usluž bence odpuščajo.
Predstavniški organ
gospodarskega podielia le delavski svei
Upravni odbor tovarne »Elan« je proti temu, da bi le direktorji zastopali kolektiv v združenju sorodnih podjetij
Upravni odbor tovarne »Elan« je na eni svojih zadnjih sej razpravljal med drugim tudi o novem združenju sorodnih podjetij, v katerega se bo vključilo tudi podjetje »Elan«. Ko je predlagal svoja zastopnika tovariša Justina, člana upravnega odbora, in tovariša Vrečka, predsednika delavskega sveta, jima je naročil, da odločno vztrajata na stališču, da naj tudi druga podjetja novega združenja ne pošiljajo le direktorjev na zasedanja združenja. O vseh stvareh, ki jih ve direktor, pa se je treba pred zasedanjem še posebej z njim pogovoriti.
njihove žene _	__________
poslitvah, samo na podlagi pričevanja dvomljivih prič, uživajo razne ugodi
ZA POL MILIJARDE DINARJEV STANOVANJ GRADIMO
V Sloveniji so zadnja leta zgradili precej eno- in dvostanovanjskih hišic, ki so si jih delavci zgradili s posojilom, ki so ga prejeli od države
Že leta 1949 si je 1100 družin začelo graditi stanovanjske hišice Gradnjo pa so morali zaradi pomanjkanja gradbenega materiala prekiniti. Sedaj, ko je ta material v prosti prodaji nadaljujejo z gradnjo in upajo, da si bodo hišice dogradili že v naslednjih mesecih. Največ takih hišic je v okolici Maribora, v Ljubljani in Zagorju. Do konca leta se ho že 4000 članov delavskih družin lahko vselilo v nova stanovanja.
Poleg tega. dokončujejo tudi stanovanjske stavbe pri raznih podjetjih. Tako n. pr. grade stanovanjske bloke pri Litostroju, tovarni avtomobilov v Mariboru. Železarne na Jesenicah in v Ravnah pri rudniku Velenje itd. Pri teh podjetjih grade 94 stanovanjskih hiš. za kar .je na razpolago 84 milijonov dinarjev kredita.
Delavski sveti nekaterih delovnih kolektivov v Mariboru so sklenili, da bodo iz fondov, s katerimi sami razpolagajo, dali okrog 78 milijonov dinarjev za gradnjo stanovanjskih hiš.
Po nepopolnih podatkih gradimo sedaj v Sloveniji okrog 2300 stanovanjskih hiš v vrednosti okrog pol milijarde dinarjev.
V Mestnih opekarnah v Ljubljani ne plačujejo dvoriščnih delavk po tarifnem pravilniku
V Mestnih opekarnah v Ljubljani plačujejo dvoriščne delavke 1 dinar manj kot je najnižja tarifna postavka, določena s tarifnim pravilnikom.
Opaziti je, da imajo v Mestnih opekarnah precej nižje tarifne postavke kot pa v Ljubljanskih opekarnah, čeprav je delo v Ljubljanskih opekarnah precej lažje.
stran * 12 ix. 1952. DELAVSKA ENOTNOST
Dve zanimivi osebnosti Bližnjega vzhoda
V razmeroma kratkem času sta se dogodila na Bližnjem Vzhodu dva pomembna politična dogodka. Prvi je državni udar pol-
1,	1. „ _: i......... ■ i. „ i*..• X — 7. i: • „	_ i _
Egiptu popolno neodvisnost in rešila pereča notranja vprašanja.
Še manj kot vafdisti pa so bili za kaj
kovnika sirske vojske SišakHja, decembra takega sposobni saadisti — pristaši, druge meseca lanskega leti in drugi — državni velik a nolitične etru n L-o	v ♦	___i.:
meseca lanskega leti in drugi — državni udar generala egipčanske vojske v preteklem mesecu. V obeh teh dogodkih je nekaj sorodnega. neke podobne težnje odkrivata, sc veda vsak na svoj način.
General Mohamed Nagib
Ker so nam dogodki v Egiptu Še sveže v spominu, si jih poizkušajmo najprej ogledati. Da pa bi jih čimbolj razumeli, se moramo povrniti nekaj let nazaj in pogledati v preteklost političnih bojev v Egiptu.
Najmočnejša politična sila v Egiptu je bila do nedavna vafdistična stranka. Nekdaj je bila to močna napredna politična stranka, ki je združevala buržoazijo, fevdalce in srednje sloje. Stranka se je naslanjala na kmečko ljudstvo, ki je od nje pričakovalo zemljo. To stranko imenujejo nekateri tudi »stranka egipčanske neodvisnosti«. To ime je kolikor toliko pravilno, zakaj vafdištični stranki gre zahvala, da je Egipt danes več ali manj samostojen in da so v Egiptu ostale britanske čete samo še na Sueškem prekopu. Dosledna svoji nacionalni politiki je vafdistična stranka v začetku letošnjega leta zahtevala umik še tega zadnjegri ostanka vladavine britanskega imperija v Egiptu Toda ni bila več tako močna, da bi \to nalogo, ki si jo je zadala, tudi znala izvršiti. Boj,- ki ga je začela, je to popolnoma razkril, in to ne samo pred očmi egipčanskega naroda, ampak tudi pred očmi vsega sveta.
Fevdalci, ki so nekoč predstavljali v stranki manjšino in katerih težnje so se morale nekoč ukloniti' težnjam buržoazije po neodvisnosti in rešitvi kmečkega vprašanja so popolnima prevzeli vodstvo stranke. Brez pravno kmečko ljudstvo se je od nje odvr nilo. zakaj uvidelo je, da so gesla, ki jih j< vafdistična stranka dolga leta sejala med ljudstvo, ostala samo gesla. Na vodstvi stranke so se dokopali razni korumpirari elementi, med katerimi je bil Sarag El Din za kraljem Farukom naj večji bogataš \ Egiptu, ki je bil generalni sekretar stranke Nekaj mesecev vladavine vafdistične strank* v pomladanskih mesecih letošnjega leta it jasno pokazalo, da vafdistična stranka ni in ne bo tista politična sila, ki bo dobojevala
izraza. Korumpirano vodstvo nekdanjih ministrov. ki so si v nekaj mesecih svojega gospostva pridobili po več milijonov, ie imelo zaslombo le med sebi enakimi.
Tudi Muslimanski bratje s svojimi skrajno nacionalističnimi parolami in saniami o velikem muslimanskem svetu, niso bili sposobni. da hi kaj več doprinesli k rešitvi perečih notranje in zunanje političnih vprašanj. Osemnajst milijonov brezpravnega kmečkega prebivalstva je stalo med vsemi temi strankami in ni vedelo ne kod ne kam. Za rešitev usode Egipta je bila potrebna
velike politične stranke Egipta. V tej stranki nova politična sila, zdravo politično gibanje, so težnje fevdalcev še bolj prihajale do n k 5 imoin ven 7 n o 1 r, »v, l „ ..	^ x.- — 1. xf
General Mohamed Nagih
ki hi imelo vso zaslombo v množicah V takih prilikah je stopil v politično življenje general Mohamed Nagib s svojimi pristaši.
Nekateri menijo, da je Nagibovo gibanje nastalo v teh nekaj mesecih, ko se je egipčanski čolnič zelo nevarno majal na svetov, nem morju. Toda to ne bo držalo.
Nagi bo v j glavni sodelavci so nižji oficirji, li so kot sinovi majhnih trgovcev, obrtnikov in obubožanih veleposestnikov bili vedno zapostavljeni in preganjani. Fevdalci, ki jim je kralj Faruk dovolil neomejeno gospostvo tudi_ v vojski, so jih pošiljali na najtežje položaje v pustinjo, med uporna arabska plemena. V palestinski vojski so ti nižji oficirji nosili na svojih ramah vso težo vojn. Fevdalci, zbrani okrog prestola kralja Faruka, so kupovali iz neznanih virov staro pokvarjeno orožje in ga pošiljali na fronto, nižji oficirji pa so morali gledati, kako to pokvarjeno orožje ubije namesto sovražnika njihove lastne vojake. Mnogo oficirjev je v tem boju padlo, mnogo pa jih je bilo ranjenih. Med ranjenimi je bil tudi Mohamed Nagih.
2e tedaj in vsa leta po tem lahko govorimo o gibanju egipčanskih oficirjev, ki je bilo seveda tajno in ki si je zada o nalogo razrušiti star družbeni sistem namesto njega pa postaviti novo, pravičnejšo eružheno ureditev. Za to tajno gibanje naprednih oficirjev so fevdalci vedeli, zato so tudi preganjali vse, ki so jih sumili, da so njegovi pristaši.
Ko so se letos spomladi zmenjale na vladi skoro vse stranke in niti ena od njih ni bila sposobna rešiti težke zunanje in notranje politične krize, je stopil na dan Nagih s svojimi pristaši. Državni udar. ki ga je izvedel z veliko naglico in organiziranostjo, e sq pozdravile množice Egipčanov V enem dnevu je bil pregnan osovraženi kralj, ki si je z najbolj odvratnimi metodami nagrabil ogromno premoženje. .Najvidnejši kraljevi pristaši — korumpirani bivši ministri in V|s.H oficirji so bili aretirani, politične stranke pa so dobile nalogo, nai se očistijo vseh pristašev starega režima. Vlada Ali Maherja je ostala na krmilu, toda obljubila je. da bo izpolnila vse zahteve vojske. Najvažnejša zahteva Nagibovega gibanja je bil«
PIŠEJO NAM
Podlctia. Hi Valence v Riso plačevala po uredi)8, naš to popravilo
Starši vajencev, ki so od aprila pa do'konca junija prejemali otroške dodatke, bodo morali te vrniti — Podjetja in zasebniki, ki se niso držali uredbe, naj izplačajo vajencem zneske, ki jim po uredbi pripadajo
Od začetka aprila pa do konca junija letošnjega leta je veljala uredba o nagrajevanju vajencev, po kateri so bile določene vajencem nagrade od 3000 do 4000 dinarjev mesečno. Otroški dodatki za vajence pa so bili ukinjeni.
Nekatera podjetja in zasebni delodajalci pa se po tej uredbi niso ravnali. Bilo je več primerov, da so plačevali vajence^po predpisih, ki so veljali pred 1. aprilom, ali pa so popolnoma samovoljno določali vajencem Višino nagrade. Zato so posamezni zavodi za socialno zavarovanje v mnogih primerih plačevali za vajence tudi v tej dobi otroške dodatke, čeprav do njih niso bili upravičeni. To izplačevanje otroških dodatkov pa je bilo protizakonito, zato bodo morali zavodi za socialno zavarovanje izterjati vse zneske, ki so jih od aprila pa do konca junija izdali kot otroške dodatke staršem vajencev.
Res je to kaj neprijetna zadeva. Mnogokatera družina nima pri roki toliko denarja. Zato pa je treba da podjetja in zasebniki, ki v tem času vajencev niso plačevali po uredbi, ta-
MESEC HIGIENSKO-TEHNICNE ZAŠČITE V DELOVNIH KOLEKTIVIH METALURGIJE
Delovni kolektivi metalurgije so proglasili september za mesec higiensko tehnične zaščite, in to na pobudo svojega centralnega odbora. V tem mesecu pregledujejo vse higienske in tehnične naprave v podjetjih in -jih urejujejo.
V tovarni Impol v Slovenski Bistrici so te dni ustanovili štab higiensko-tehnične službe, ki ga sestavljajo trije člani. Štab je sestavil podroben načrt in program ukrepov, ki jih je treba podvzeti za izboljšanje higiensko tehnične zaščite v tovarni.
koj izplačajo vajencem toliko denarja, kolikor so jim ga izplačali premalo. Ta denar pa bodo starši vrnili zavodom za socialno zavarovanje. Tako ne bodo starši prav nič prikrajšani, podjetja pa bodo izpolnila samo svojo dolžnost do vajencev.
V tovarni »Inteks« imajo še vedno težave
Pred dobrim mesecem smo pisali tudi o težavah tovarne Intex v Kranju. Že takrat smo povedali, da so se delavci pritoževali na komercialo. Upali so, da so vprašanje dokončno rešili. Toda danes so se morali spet sestati in spet govoriti iste reči. Ugotovili so, da delo tovariša Križanca ni zadovoljivo, da ima zelo slab odnos s strankami, zaradi česar so jih marsikatere stranke zapustile in danes imajo še vedno 500.000 metrov blaga v zalogi ter 160 ton preje.
NE POZABITE, DA STE IZ LITOSTROJA
LIT0STR0JSKI DELAVCI SO SE POSLOVILI OD MLADINCEV, KI ODHAJAJO V JLA
Preteklo soboto so se litostrojski delavci poslovili od mladeničev, ki odhajajo v Jugoslovansko ljudsko armado na odsluženje kadrovskega roka. V veliki dvorani se je zbralo več sto delavcev. Predstavniki sindikata in delavskega sveta so v svojih govorih želeli
V PREDILNICI IN TKALNICI V MARIBORU SO IMELI ODPRTO PARTIJSKO KONFERENCO
Velika udeležba članov kolektiva
Te dni so se sestali člani osnovne partijske organizacije Predilnice in tkalnice v Mariboru na odprti partijski konferenci. Konference se je udeležilo zelo veliko članov kolektiva, ki so napolnili veliko dvorano delavsko-usluž-benske restavracije do zadnjega kotička.
Na konferenci so pretresli najvažnejša vprašanja tega delovnega kolektiva. Ugotovili so med drugim, da je tretjina članov Partije nameščencev. V razpravi se je oglasilo zelo veliko nečlanov Partije, ki so povedali svoje mišljenje o delu osnovne partijske organizacije in dali več dobrih predlogov.
Izvolili so nov partijski biro in delegate za mestno partijsko konferenco.
T. R.
fantom, naj se v armadi kar največ nauče, da bodo sposobni braniti našo domovino, kadar bo to potrebno. Fantje — bodoči vojaki naše armade, so obljubili, da bodo kot vojaki dostojno zastopali litostrojske delavce in da se bodo po odsluženju kadrovskega roka vsi vrnili nazaj v Litostroj.
Z odprtega partijskega sestanka na gradbišču v Šoštanju. — K besedi se je |U.	oglasil tovariš Sešek, ki je govoril o mladinski organizaciji.
KAKO GOSPODARIJO V POLZELI
Delovni kolektiv tovarne neg« vic v Polzeli le znižal cene svojim izdelkom
Delovni kolektiv Tovarne nogavic v Polzeli je dosegel v prvi polovici tega leta kar lepe uspehe. Polletni dobi; ček je bil tolikšen, da so ga razdelili samo polovico, pa je znašal delež na posameznega delavca kar 30 tisoč dinarjev. Zahvalo za tako dober uspeh je treba pripisati delovnemu kolektivu, pa tudi dobrim modernim strojem, ki jih poseduje tovarna.
Delavski svet tovarne v Polzeli pa je sprevidel, da ne bi bilo pravilno,
če bi v tovarni kopičili denar, cene nogavicam pa bi ostale iste. Zato so v začetku preteklega meseca znižali cene skoraj vsem svojim izdelkom. Nekaterim izdelkom so znižali cene celo za 15%, drugim pa do 10%. S tem so delavci v Polzeli pokazali, kako pravilno in nesebično znajo gospodariti. Ne mislijo samo nase, ampak tudi na vse delovne ljudi, ki kupujejo njihove izdelke. In to je pravi	M. D.
VARUJMO DRUŽBENO PREMOŽENJE
ALI ML0 LJUBLJANA VE, KJE IMA PRALNE STROJE?
Stroji leže neizkoriščeni in propadajo
Pred poldrugim letom je Rajonski ljudski odbor III. iz Ljubljane ponudil podjetju »Remont« v Vižmarjih (sedaj »SKIP«) izdelavo pralnih strojev. Načrtov za te stroje ni hotela sprejeti nobena tovarna, v »Remontu« pa so naročilo sprejeli in prvi pralni stroji so bili kmalu gotovi. Koliko težav so imeli, se niti povedati ne da. To je bila doslej le remontna delavnica, sedaj pa je naenkrat pričela s serijsko proizvodnjo. Uspeli so.
Stvar pa je pravzaprav v nečem drugem, zaradi česar sem se tudi spravil k pisanju tega članka.
Dve ali tri serije pralnih strojev je kupil Mestni ljudski odbor v Ljub-
ljani. Prva serija, ki so jo dokončali pred dobre pol leta, leži v podjetju »Labod« nemontirana. Druga serija pralnih strojev je pri pleskarju Škan-dru, štirje stroji pa so še vedno v tovarni in se do danes še ni nihče zmenil, da bi prišel ponje. Perice po rajonskih pralnicah pa se mučijo in drgnejo perilo, medtem ko ležijo stroji s kapaciteto 420 kg perila na uro in čakajo, da jih bo kdo montiral.
Zelo pametno bi bilo, če bi se pri MLO spomnili na te stroje in jih, če nič drugega, razdelili bolnicam, dečjim jaslim in podobnim ustanovam, ki jih zelo potrebujejo.	J. D.
IZ NAŠIH ORGANIZACIJ
S SEJE PREDSEDSTVA OKRAJNEGA SVETA NA JESENICAH
DOBRO SE PRIPRAVLJAJO ZA VOLITVE
v »bralno zbornico za socialno zavarovanje
Izvolili bodo 33 delegatov // Sklicali so plenarno sejo, ki bo razpravljala o volitvah // V jeseniškem okraju je okrajni svet sedaj jeseniški in ne več radovljiški // Tovarniški odbor ne da dihati podružnicam v železarni // V železarni so delili dobiček
Minuli teden so na seji predsedstva okrajnega sveta na Jesenicah govorili o pripravah na volitve v zbornico za socialno zavarovanje. Na sejo so povabili .tudi predsednika začasnega okrajnega odbora za socialno zavarovanje tov. Tomana. Pomenili so se o razpisu in pomenu volitev. Pregledali so seznam zavarovancev in ugotovili, da je na področju njihovega okraja zaposlenih 14.573 delavcev in uslužbencev, poleg njih pa živi v okraju okrog dva tisoč upokojencev, ki bodo prav tako volili. To se pravi, da bodo na območju jeseniškega sindikalnega sveta izvolili skupno 33 delegatov, od teh pa jih bodo same Jesenice izvolile 17.
Na seji so se dogovorili, da skličejo plenarno sejo sveta, na kateri se bodo podrobno pogovorili o volitvah, njihovem družbenopolitičnem pomenu in o praktičnih pripravah. Okrajni svet in ostala sindikalna vodstva pa se bodo potrudila, da bodo pomagala pri vseh pripravah za volitve.
Na seji so govorili tudi o delu posameznih organizacij na območju jeseniškega okraja. Pooblastila okrajnega sveta je sedaj dobil jeseniški svet in jih torej nima več radovljiški, ki precej slabo dela in nudi bore malo pomoči organizacijam na svojem področju. Tudi o tovarniškem odboru Železarne so govorili. Ta odbor si lasti vse pravice in ne da dihati podružnicam. To seveda škoduje samostojnemu delu podružnic. Tovarniški odbor je, recimo, tudi določil, da ne bo več odvajal »parskega sklada« v socialne namene, kakor je to pred leti sklenilo članstvo. Ta znesek sedaj tovarniški odbor povsem samovoljno odvaja za
kritje tiskarniških stroškov »Zelezar-ja«, ki ga izdaja uprava podjetja, delavcem pa ga daje brezplačno. O delu tovarniškega odbora in njegovih slabostih so razpravljali že na odprtem partijskem sestanku, kjer so predvsem grajali samovoljno delo tovariša Pogačnika. Vsekakor se bodo morali člani vseh podružnic Železarne temeljito pogovoriti o vseh teh stvareh in jih urediti, če hočejo, da bodo organizacije bolje delale kot doslej.
V Železarni so minuli teden delili dobiček. Povprečno je vsak posameznik dobil okrog osem tisoč dinarjev. Le namerni izostankarji so potegnili »ta kratko«. Za vsak neopravičen izostanek so opravičencu zmanjšali delež za 20 odstotkov. Kdor je petkrat neupravičeno manjkal, je ostal brez deleža. To je dober pouk tistim, ki še nameravajo živeti na račun svojih tovaripev. Sindikalni svet je odobraval tak sklep delovnega kolektiva .	Jč
Sindikalni odborniki predlagajo
delavskemu svetu, da nabavi zaščitno obleko
Upravni odbor sindikalne podružnice »Elektro« Ljubljana, obrat Žirovnica, je te dni razpravljal na svoji seji med drugim tudi o higienski in tehnični zaščiti delavcev.
Pred kratkim so pregledali zaščitne in sanitarne naprave in ugotovili, da delavci niso dovolj preskrbljeni z delovnimi oblekami, da nimajo dežnih plaščev, škornjev itd. Pri njih se je oglasil tudi okrajni delavski inšpektor in jih je tudi on opozoril na te stvari.
Odbor je sklenil, da bodo na te stvari opozorili upravni odbor podjetja in posredovali, da delovne obleke, dežne plašče in škornje podjetje čim prej nabavi.
IZ TEKMOVANJA V KAMNIKU
Majhen delovni kolektiv na čelu velikih
Delovni kolektiv tovarne »Svila-nit« v Kamniku je majhen po številu. Napovedal pa je tekmovanje vsem kolektivom v Kamniku in jih je doslej že prekosil. Posebno se odlikuje v tem, da je dobro pripravil idejno-politično in vzgojno delo, posebno skrbi za izobrazbo članov delavskega sveta in upravnega odbora. Lepe uspehe je dosegel tudi v fizkulturi in športu.
S SEJE NAŠEGA SVETA V ROGAŠKI SLATINI
Vse začasno nezaposlene bodo povabili na sestanek
Pred kratkim je zasedal Krajevni sindikalni svet v Rogaški Slatini. Razpravljal je o odpovedi delavcem iz gozdne manipulacije, o članarini začasno nezaposlenih delavcev in uslužbencev in še o nekaterih drobnejših stvareh. Kaj so se pomenili?
Temeljito so pregledali odpovedi, ki jih je dala gozdna manipulacija v Logatcu nekaterim svojim delavcem. Sklenili so zahtevati od podjetja, da mora odpuščene delavce takoj prijaviti od-
S SEJE UPRAVNEGA ODBORA PODRUŽNICE TOVARIŠE »VERIGA«
Vsak član naj bo seznanjen s sklepi delavskega sveta
Na zadnji seji upravnega odbora sindikalne podružnice tovarne verig v Lescah so se obširno pogovorili o delu sindikata. Sindikalno delo je namreč
v poletnih mesecih precej zaspalo. Upravni odbor meni, da so tega krivi nedelavni odbori po oddelkih. Nič več nimajo rednih sestankov, prepričani pa so, da bi ti sestanki morali biti redni že zato, da bi lahko člani delavskega
seku za delovne odnose v okraju, v katerega je delavec pristojen. Ker pa ima manipulacija take delavce tudi iz okrajev Ptuj in Celja-okolice, jih mora tudi tam prijaviti. Posebej pa so zahtevali, da morajo odpuščene delavce napotiti k navedenemu odseku, da bi lahko dobili oskrbnino za začasno nezaposlene, če bodo imeli nanjo pravico.
Odklonili pa so odpoved, ki jo je dalo podjetje 15. v mesecu. Končno pa so sklenili, da bo sindikalni svet v kratkem sklical vse začasno nezaposlene na svojem področju na skupen sestanek in se z njimi pomenil o vseh težavah, ki jih teže.
CENTRALNI SVET SINDIKATOV BO RAZPRAVLJAL O ZAČASNO NEZAPOSLENIH DELAVCIH IN USLUŽBENCIH
očiščenje političnih strank in vlade in takojšnja izvedba agrarne reforme. Nagib je ostal v ozadju. Niti dolžnosti vojnega ministra ni hotel sprejeti. Za to je imel gotove vzroke.
Nagib je slutil, da so stare politične stranke tako globoko v blatu, da se iz njega le težko izkopljejo. Vedel pa je, da bi mu začeli očitati diktatorstvo, če bi takoj ob državnem udaru prevzel krmilo države in udaril po političnih strankah Tega namena Pa ni imel. Zato je ostal v ozadju in večkrat izjavil, da se ne bo mešal v politiko. Hodil pa je na prijateljske obiske k Na basu — predsedniku vafdistov in Ali Maherju — predsedniku vlade. Tok dogodkov je pokazal, da niti vlada niti obstoječe politične stranke niso mogle izpolniti Nagibovih zahtev. To so spoznale tudi množice. Tako so se stranke in vlada do golega razgalile v očeh ljudstva in svetovne javnosti. Nagibovo gibanje pa je postalo še bolj priljubljeno med množicami. Da bi pokazal, kako globoko so korumpirani stari politiki, je postavil za voditelja čiščenja v vafdistični stranki bogataša Sarag El Dina. generalnega sekretarja te stranke. Časopisi so bili tedaj polni karikatur, s katerimi so se norčevali iz tega Nagibovega ukrepa. S tem pa je Nagib dosegel svoj namen Dokazal je. da so stari Politiki, vlada in vse obstoječe stranke nesposobne popeljati Egipt iz zaostalosti k napredku. Tako je bil star režim na političnih tleh popolnoma premagan.
Še ena ovira se je postavila Nagibu na poti Kmalu po državnem udaru je začelo med delavci nekaterih tovarn vreti. Bilo je organiziranih več stavk, ki jih je policija v krvi zadušila Kaj je vzrok takemu nastopu delavskih množic? Delavsko gibanje je v Egiptu nerazvito, saj je dežela tako zaostala.^ d a pravega delavskega gibanja sploh filma. Med delavci se porajajo šele prve težnje po razbijanju strojev in podobno, proti takim nastopom pa je Nagib nastopil m strogo kaznoval voditelje teh delavskih
stavk.	\
Tako je Nagib sicer brutalno in neusmiljeno premagal tudi to oviro Stari politiki so bili popolnoma razkrinkani in ljudstvo tra Pozdravlja kot svojega rešitelja Napočil je njegov trenutek Čez noč je padla Ali Maherje va vlada, čez noč je zaprl okrog 70 politikov raznih strank in Čez noč je bila ustanovljena nova vlada na čelu z generalom Nagibom. Zjutraj je bil že objavljen v časopisju proglas nove vlade v katerem poziva Nagib ljudstvo naj sodi njegovo vlado po dejanjih. •
Delo, ki ga je izvršila nova vlada v nekaj dneh svojega obstoja pa je v resnici veliko. Zakon o agrarni reformi ki ga stara vlada nikakor ni mogla sprejeti, je nova vlada izdelala v nekaj dneh Po tem zakonu ostane veleposestnikom, ki ji£ je okrog 13.000 in
posedujejo 37% vse obdelovalne zemlje, le 85 ha zemljiške površine. Agrarno zemljo bodo razdelili felahom in malim kmetom. S posebno uredbo je tudi zagotovljeno ustanavljanje kmečko-obdelovalnih zadrug, v katere se lahko vključujejo le kmetje, ki imajo do 2 ha in pol obdelovalne zemlje. Nagib pravi, da se veliki kmetje ne smejo vključevati v zadruge, ker bi ti le pokvarili zadružno gibanje.
Veleposestniki, ki so v začetku mislili, da je Nagibovo gibanje naperjeno le proti kralju, so se kar na enkrat znašli pred močnim nepremagljivim nasprotnikom. Ker je vaf-distična strankat-skoro popolnoma razpadla, nimajo nobene moči, da bi se mu uprli.
Nagib je kot predsednik vlade napovedal, da bodo agrarni reformi sledili še mnogi napredni ukrepi, ki bodo izboljšali življenjski položaj egipčanskega ljudstva. V koliko se bodo ti ukrepi izpolnili in koliko dobrega bodo ljudstvu Egipta prinesli,' pa bomo videli v bližnji bodočnosti. Jasno pa je, da je Nagib s tem. kar je že napravil, sprožil pot plazu, ki ga bo zelo težko ustaviti.
Polkovnik Abid šišakli
Podobne stvari kot okrog generala Nagiba v Egiptu se vrte okrog polkovnika Abida šišakli ja v Siriji. Cilji njegovega gibanja so podobni ciljem Nagibovega gibanja. Oba hočeta uničiti fevdalizem in postaviti tako družbeno ureditev, ki bo omogočila napredek in blagostanje. Če se hočemo spoznati z gibanjem polkovnika šišaklija, pa moramo zopet pogledati nekaj let nazaj v zgodovino Sirije.
Sirija je mala državica, ki ima komaj 4 milijone prebivalcev Do 1947 leta je bila pod francosko upravo Ko jo je zapustila francoska kolonialna vojska, je zavladala fevcj^lna vlada, ki je zagovarjala star fev-dalnT režim in zato vzbudila v ljudstvu še večjo mržnjo do fevdalcev.
V začetku 1949. leta je izvedel polkovnik Husni Zaim državni udar. Tudi šišakli, ki je tedaj dobil čin podpolkovnika, je sodeloval v tem državnem udaru Udar je uspel zaradi poraza v palestinski vojski, ki je grozeče zamajal staro fevdalno vladavino.
šišakli je skupno z nižjimi oficirji — svojimi pristaši mislil, da bo Husni Zaim izpolnil težnje ljudstva. Toda kmalu je spoznal, da se je zmotil. Husni Zaim se je proglasil za maršala in predsednika republike ter vpeljal vojno diktaturo, s katero se šišakli ni/ strinjal. Zato ga je Husni Zaim odpustil'- iz vojske.
Husni Zaim pa ni dolgo vladal. Že avgusta meseca ga je Sami Hijnaui, ki mu je pomagala skupina oficirjev med katerimi je bil tudi šišakli. pregnala z oblasti. Istega dne je bil Husni Zaim tudi umorjen. Po tem
državnem udaru je dobil šišakli visoke vojne dolžnosti.	, ,	,
Sami Hijnaui pa se je obkrožil s fevdalci in zagovarjal njihovo vladavino. Vsi ti fevdalci niso verjeli v obstoj Sirije kot neodvisne države. Zato so hoteli, da bi se Sirija združila z Irakom in Jordanom pod skupno dinastijo Hašemitov. Preko Glab-paše, komandanta jordanske vojske, so jim pomagali tudi Angleži.
Toda šišakli in njegovi pristaši so zvedeli za namene Sami Hijnauija in fevdalcev ter v trenutku, ko je bil izdan nalog za njihovo aretacijo, izvedli tretji državni udar.
Šišakli je postal šef generalštaba sirske vojske in iz ozadja vplival na vlado ter politične stranke. Toda parlament je bil sestavljen iz samih veleposestnikov, ki so sestavljali tudi večino vlade. Vlada je sicer sprejela nekaj uredb, ki jih je zahteval šišakli, obenem pa je čakala^ ugodnega trenutka, da bi se ga znebila. Ko ga je hotela ob koncu 1951. leta odstaviti s položaja vojaškega voditelja v državi, je šišakli izvedel četrti državni udar. Razpustil je parlament in vse politične stranke. Postal je šef države, toda na tej dolžnosti je ostal le en dan. Vojni svet je proglasil za generala in šefa države polkovnika Favzi Sela, šišakli pa se je ponovno umaknil v ozadje in od tam vplival na delo vlade.
Po tem državnem udaru si je začel šišakli iskati pomoči pri političnih strankah. Spoznal se je s socialistom Horanijem in skupno z njim izvedel celo vrsto reform v državi. Najvažnejše od teh reform so: agrarna reforma, razdelitev državne zemlje kmetom brez zemlje, uredbe ki omejujejo zasebni kapital itd.
V začetku tega leta je postal šišakli podpredsednik vlade. Kmalu nato se je njegovo prijateljstvo s socialisti ohladilo. Sam pojasnjuje ta razkol med njim in socialisti s svojo željo po ustanovitvi močne opozicije, ki bo opominjala vlado na odgovornosti, ki jih ima do napredka sirskega naroda.
Polkovnik Abid Šišakli večkrat pravi, da je njegovo gibanje šele na začetku svoje poti. Reforme, ki jih je sprejela vlada, so šele začetne reforme, ki dajejo možnost za sprejem zakonov, s katerimi namerava popolnoma uničiti fevdalce, zagotoviti napredek na vasi, izboljšati življenjski položaj delavstva in omejiti zasebni kapital, šišakli se zelo zavzema za splošno obvezno šolanje in pravi, da je za popolno uničenje starega družbenega reda potrebno razgledano in izobraženo ljudstvo.
General Nagib in polkovnik šišakli sta imeni okrog katerih se odvija neko napredno vrenje Egipta in Sirije. Za to sta vzbudila pozornošt naprednih ljudi. Pot. na katero sta stopila, vodi k napredku teh' dveh narodov Bližnjega Vzhoda. Kako pa bosta na tej poti hodila, nam pa bo povedala prihodnost.
sveta povedali, kaj so sklenili na zasedanju.
Predsedniki odborov pa se izgovarjajo, da nimajo na sestankih o čem razpravljati. To pa ne bo držalo, pravijo sindikalni odborniki podružnice. Saj so predsedniki odborov vedno navzoči pri odborovih sejah. Nekaj pobude bi pa lahko tudi sami pokazali. Dela pa je dosti.	K.
Centralni svet Zveze sindikatov Jugoslavije je te dni razposlal sindikalnim organizacijam vseh večjih mest v Jugoslaviji pismo, v katerem jih naproša, da mu zbero vse podatke o začasno nezaposlenih delavcih in uslužbencih. Razpisal je anketo o teh vprašanjih. Na osnovi tega gradiva bo razpravljajo predsedstvo Centralnega sveta ZSJ na eni seji o teh vprašanjih.
KAKO PLAČUJEJO ČLANARINO PODRUŽNICE KMETIJSKIH DELAVCEV
Plačctantc Članarine te merilo delaisKe zavesil
Republiški odbor kmetijskih delav- , cev in uslužbencev je pred kratkim pregledal, kako plačujejo člani svoje prispevke. Ugotovil je, da v nekaterih sindikalnih podružnicah zelo slabo plačujejo sindikalno članarino. Precej podružnic je, ki članskih prispevkov letos sploh še niso vodstvom odvedle. Take so na primer podružnica delavcev na ekonomiji Željna pri Kočevju, Št. Janžu na Dravskem polju, Državnem posestvu Odolina na Primorskem, Sekciji za pogozdovanje Rožna dolina pri Novi Gorici, Ekonomiji gostinskih [Todjetij na Bledu itd. Med podružnicami, ki članarino redno plačujejo, pa so podružnice Gozdnega gospodarstva Bled, Državnega posestva Rakičan, Kmetijske šole v Mariboru in Gozdnega gospodarstva v Mariboru.
Med podružnicami, ki letos še niso odvedle članarine, je tudi podružnica Državnega posestva Livold pri Kočevju. > V tej podružnici so hranili ves denar t od članarine v blagajni. Blagajnik ni I
preskrbel niti znamkic niti ni poslal denarja Republiškemu odboru. Sploh so pri tej podružnici sindikalni odborniki bolj malo delali. Pred kratkim so nekaj sindikalnih odbornikov zamenjali in že poročajo, da so tudi članarino poslali. Prepričani so, da bo dejavnost te sindikalne podružnice sedaj bolj uspešna in da se bodo uvrstili med najboljše kolektive državnih posestev.
Vse podružnice okrajnih zadružnih zvez in kmetijskih zadrug preidejo v sindikat kmetijskih delavcev
Predsedstvi Republiških odborov sindikata kmetijskih delavcev in uslužbencev ter Sindikata kmetijskih delavcev sta se sporazumeli, da preidejo vse podružnice Okrajnih zadružnih zvez in Kmetijskih zadrug v Sindikat kmetijskih delavcev in uslužbencev. To sta sklenili zato, ker po značaju dela sodijo uslužbenci zadrug bolj v sindikat kmetijskih proizvajalcev kot v sindikat trgovskih uslužbencev.
DELAVSKA ENOTNOST 19 IX- ★ stran 3
v DOLENJSKIH TOP
L I C A H SMO SPET POVEDALI
SJooenshi narod si s sooiiml žulji in z znojem
piše svoje pravice in postave sam
(Nadaljevanje » J. strani)
Da, da, tovarištvo, fantje, to je najlepša jtvar na svetu, je zaključil Ris svoje pripovedovanje.
KRACA
Sešli so se partizani, ki se že leta niso videli. Koliko prisrčnih prizorov, koliko topline in tovarištva! Prijateljstvo, sklenjeno v partizanih se ne pozabi zlepa.
— Poglej ga no Petra! Kot pa hodiš, da te tako dolgo nisem videl?
— O, pozdravljen, Nac, saj te še poznal nisem.
Objameta se in ne moreta do besede. Objem je povedal vse.
— Daj, prisedi no k naši mizi. — Tole, vidite, je pa Peter, s katerim sva bila skupaj v brigadi, — je pripovedoval svojim iz tovarne. Poslušajte, kako sva se spoznala. Ali jim povem — se je Nac obrnil k Petru.
— To bom pa kar jaz povedal, se je oglasil Peter. Vedno je bil dobro-voljček, pa se je tudi sedaj med hnalo poznanimi ljudmi hitro znašel.
— No, pa poslušajte! Nac je prišel tiste dni komaj dobro v našo četo. Bili smo na Notranjskem. V začetku 1943 je menda bilo. Mrzlo je bilo, da je kar rezalo. Snega pa čez kolena.
Pa naju je komandir poslal po živež. Naca še nisem dobro poznal, le po videzu. Gazila sva v celo, da sva se pošteno potila. Da bi se le splačalo! Pri prvem kmetu nisva dosti nabrala, od bogatije ni še nikdar kaj prida padlo. Pri drugi hiši je bilo več. Ko sva prišla do tretje, sva bila že kar dobro obložena. Dobila sva nekaj moke, masti, suhega mesa in — kračo. Tale krača nama je delala skomine. Saj si lahko mislite, kako je bilo in koliko taka krača v takih časih pomeni. Ko zmanjka vsega, pride pa krača na vrsto in sva jo vtaknila v kapuco.
Nazaj grede nisva veliko govorila. Vrag si ga vedi, krača nama je vrtala po možganih. Vsaj meni je. Mislil sem si, res boš kračo pojedel, zato bodo pa drugi prikrajšani. Pa me je spet zlodej mikal; od ene krače ne bo imel nihče dosti. V takem razmišljanju sva prišla nazaj k četi. Razložila sva vse, kar sva dobila, na kup, le krača je bila še v kapuci.
Samo pogledala sva se in sva se takoj sporazumela. Nac je obrnil kapuco in položil kračo na kup.
— Saj, saj. Šele danes si mi povedal, Peter Veš, tudi meni je vso pot kljuvalo Reči pa le nisem hotel. Ko sva prišla h komandirju, sva se hitro sporazumela, je pristavil Nac. Potem pa je pogovor tekel še o drugih rečeh.
BIL JE MITRALJEZEC, DANES JE PODPOLKOVNIK
No, z nami je šel tudi naš sekretar podjetja Dule. Ogledali smo si Toplice in se vračali proti taborišču. S ceste sem je nekdo poklical Duleta.
— O, zdravo, Dule, ga je pozdravil, toda predaleč je bilo, da bi se lahko kaj več pomenila in si stisnila roke.
i— Pogletje ga, — nam je pripovedoval Dule. — Danes je podpolkovnik. Še dobro se spomnim, ko je prišel v partizane. Sredi 1942. leta je menda bilo Dobil je staro francosko puško brez jermena in dva naboja. Ravno toliko, da je komaj cev lahko dobro očistil. Pa še kako vesel jo je bil! Kmalu pa je spoznal, da z njo ne bo daleč prišel. Slišal je, kako partizani cenijo nemško kratko mavzerico in zaklel se je, da jo bo dobil, pa naj stane, kar hoče. Lazil je za Švabi, kadar se mu je le ponudila prilika, in takih prilik je bilo pri nas na Gorenjskem dovolj. Čez štirinajst dni jo je že primahal s skoraj novo mavzerico.
Pol leta ga nisem videl. Premestili so me v drugo četo. Ko sem ga spet srečal, je bil že mitraljezec. Ze od daleč si ga spoznal, njegov mitraljez je
i bil vedno dobro namazan. Gorje pa I Švabom, če so mu prišli na muho. Danes je podpolkovnik.
»CE BI IMEL DVOJE ŽIVLJENJ, OBOJE BI DAL«
Pa smo srečali tudi narodnega heroja. Polkovnik JLA z živordečim trakom okrog vratu.
Bil je mlad postaven fant. Ne more imeti dosti čez trideset let. Z materjo je šel. To je lahko spoznal vsak, saj je šla tako ponosno poleg. Da ste jo videli/ Majhna ženičica, bolj suhljata, zgubanega, zarjavelega obraza. Na licu ji sije dvoje srečnih, presrečnih oči. Od časa do časa ga pogleda, svojega sina, heroja.
Kaj vse vam pove njen pogled. Kako dober sin je bil. Na nič drugega ni mislil, samo kako bi materi pomagal. Pa so prišli hudi časi. Samo pogledal jo je tisti večer.
— Fant, je rekla, le pojdi! — Pa če bi imela petnajst sinov, vse bi poslala. Sel je in dolgo se nista videla. Vedela je, dober je bil, vsi so ga radi imeli. Strahu ni poznal. Danes je heroj.
Ko sta hodila danes po partizanskem taborišču, ko je videl te vesele obraze, srečaval svoje tovariše, se je spomnil nazaj.
— Prekleto težko je bilo včasih, prezebali smo, lačni smo bili in utrujeni, toda obupali nismo nikdar. E, Lahi, belogardisti in Švabi so pomnili našo brigado. Prenekaterikrat smo jim posvetili na drugi svet. Težko je bilo res, toda če bi bilo treba, še enkrat bi vse prestal, če bi imel dvoje življenj, oboje bi dal.
Ko je videl vso to radost, smeh in veselje, je kar glasno dejal:
— Se. je, je splačalo!
— Kaj si rekel? — ga je vprašala mati.
— Nič! Vesel sem, mati. Prijel jo je pod roko in šla sta partizana mati in sin.
NE BI ODNESEL ZDRAVE KOŽE, KDOR BI SE POSKUSIL Z NAMI
Pod noč je že bilo. Hladno je postajalo. Po vsem gozdu ob starem parku so zagoreli taborni ognji. Zbirali so se stari znanci in obujali spomine. Zadonela je partizanska pesem, zaigrala je harmonika. Bilo je tako kot nekoč, ko so utrujeni posedli okrog ognja in se greli.
Mi smo si odmerili blizu pota. Luč je gorela in dobro smo videli vse, ki so hodili mimo. Kramljali smo o mno-gočem. Seveda, o partizanskih dneh največ.
Ta je povedal kakšno bolj veselo, drugi kakšno resno. Čas je mineval, ogenj pa je veselo prasketal. Pa se je nekdo spomnil:
— Kaj bi Stalin počel, če bi bil danes tu? Naj me hudič vzame, če ne bi skočil iz kože.
— Se še spomnite, kako smo 1941 trepetali za Moskvo, morda še bolj kakor Rusi. Ali pa takrat, ko je šlo za Stalingrad. Kar skakali smo od veselja, ko smo zvedeli, da so jih Švabi pošteno »dobili«.
Star partizan Šime je še dodal:
— Takole sem mislil. Na stara leta bom šel v »penzijon«. Odpotoval bom v Rusijo, v kakšen letoviški kraj in v miru preživel svojo starost.
In. sedaj, če pomislim, kaj vse počenjajo. Najbolj pokvarjen človek si ne bi mogel izmisliti kaj takega. Prime me jaka jeza, da bi tistemu Stalinu in njegovim pajdašem vse brke populil. Pa še danes nas nekaj bezajo. So mar pozabili, kaj znamo? Le naj poskusijo sem, dobili jih bodo, da bodo pomnili za vse večne čase. Smo namahali Švabe, bomo pa še njih.
Na licih si jim bral, če bi bilo treba, prekleto trdo bi jih skupil vsak, ki bi se poskusil z nami.
Dclavshi svi ti
v padlemu z raztresenimi dredtiiščl
Prinašamo članek tovariša Batrič Jovanoviča iz 24. številke »Ekonomske politike«
Naša gospodarska podjetja so organizira- i na pod pogoji administrativnega gospodar- j skega sistema. Ta sistem je bil nekdaj i nujno in uspešno obdobje v našem gospodarskem razvoju. Zato bi bilo sedaj nesmiselno navaliti naui z vso silo. Preteklo leto so na primer v Srbiji napravili ogromna podjetja — bazene, v katera so združili celo vrsto velikih rudnikov. To je bil tedaj na preden ukrep. V preteklih letih so se potom združevanja in smotrnega kopičenja tehničnega kadra in mehanizacije razvila ogromna gradbena podjetja — giganti z velikimi in precej oddaljenimi gradbišči. Največje gradbeno podjetje v državi »Gradis« ima gradbišča 'po vsej Sloveniji, eno veliko Pa celo v Bosni — za gradnjo koksarne v Zenici. Osnovana so bila tudi velika podjetja lesne industrije, ki zelo pogosto združujejo v svojem okrilju celoten proizvodni proces od sekanja lesa do proizvodnje lesnih izdelkov in polfabrikatov Obrati so oddaljeni često na deset in deset, ponekdaj pa celo sto kilometrov narazen.
DELAVSKO OPRAVLJANJE V PODJETJIH Z RAZTRESENIMI GRADBIŠČI
Lansko leto so imela gradbišča (obrati! velikih podjetij svoje delavske svete. Letos Pa je vlada določila načelo: eno podjetje — en delavski svet. Tako imajo sedaj tudi velika podjetja, ki imajo daleč naokrog svoja
gradbišča (gradbeništvo) sekcije in postojanke (železničarska gradbišča) in obrate (lesna industrija in nekatera metalurška in in rudarska podjetja - kot Zajača in Kreka in še nekatera podjetja iz drugih panog) samo po en enoten delavski svet. Na vprašanje, če Je načelo eno podjetje en delavski svet rešilo vse možnosti, odgovarjamo z da in ne! Treba si je priti najprej na jasno, kal je to osnovna gospodarska enota v našem državno socialističnem 'gospodarstvu. Do sedaj to ni razčiščeno. Po zakonu o državnih gospodarskih podjetjih, ki je kljub temu, da je že zasterel še vedno v veljavi, sta formalno v istem položaju gradbeni gigant »Gradis«, ki gradi celo vrsto ključnih objektov in recimo podjetje »7. julij« v Beogradu ki gradi nekaj stanovanjskih hiš, ki niso ključni objekti. Toda položaj neposrednih proizvajalcev teh dveh podjetij ni istoveten, čt gledamo s stališča delavskega samoupravljanja Kakor koli izgleda čudno, toda dejstvo je. da so delavci na ključnih objektih v daleko slabšem položaju. Oni upravljajo, oni imajo in nimajo delavskega sveta. No torej, zakaj 1
DELAVSKI SVET NIMA VPOGLEDA V POSLOVANJE CELOTNEGA PODJETJA
Enoten delavski svet podjetja z raztresenimi gradbišči niti nima niti ne more
I	POLNOČNI OBISK
Na zabavišču je bilo veselo. Vso noč so prihajali vlaki. Zbralo se je že toliko ljudi, da so bile že vse jase polne. Posebno živo je bilo ob odrih. Harmonika je igrala vesele in domače valčke in polke, mlajši so zahtevali še kaj »novejšega«.
— Ne bo nič, so odgovarjali muzikanti. Danes igramo samo domače.
Pa je šlo tudi tako. In še kako! Vrteli so se, da se je kar kadilo. Udarjali so s peto ob vla in vriskali, da je odmevalo daleč naokrog.
Proti polnoči je že bilo, ko sta prišla med znance še Leskošek in Kidrič. Komaj sta se pokazala, se je že nabralo okrog njiju ljudi, da se je kar trlo. Kdo bi še mislil na ples! Obkrožili so ju stari znanci-partizani. Nekdo je pri-
da so v bližini partizani, so jo pa ocvrli, da jih sam vrag ne bi dohajal. Ta pogum so kazali v posiljevanju žena in deklet ter klanju starcev in otrok.
Tisti dan so se znašali nad prebivalci te dolenjske vasice. Prišli so tudi k Urhovim. Vzeli so ji moža in ga pobili kar za hišo. Mati je vpila in klicala, naj se je za božjo voljo usmilijo. Pridrl je črn polizanec, ki je ves smrdel po raznih mažah, iztrgal dveletnega Tončka iz rok in ga vpričo nje nabodel na bajonet. Še hišo so ji zažgali.
Da, še župnik je bil z njimi. Prav on jih je pripeljal k Urhovim.
In danes se ti zajci širokoustijo. Hitro so pozabili, kaj so zlega storili po Slovenskem. Ta mati še ni pozabila, saj pozabiti ne more. Vzeli so ji vse, kar ji je bilo najdražjega, le Slavka ji
Borci Gubčeve brigade so obiskali Pecljevo družino v Gor. Polju Tej družini so okupatorji požgali domačijo; šest sinov je bilo v partizanih; štirje so se vrnili druga dva pa sta padla v boju za našo drago svobodo.
stran * 19 IX. 1952 DELAVSKA ENOTNOST
nesel steklenico vina in jo stisnil Luki v roke.
— Se spomniš, Luka, tistikrat smo jim dali vetra Lahom, šli so, da si jim videl samo pete, ga je opozarjdl partizan in polno odlikovanj je imel na prsih.
— Luka, Luka! se me kaj spomniš? Kurir sem bil pri štabu.
— Poglej ga no! Saj res. — Več ni utegnil reči. Že so ga prijele krepke partizanske roke in dvignile visoko nad glavo. Pa še Kidriča. Oba sta nasmejanih lic mahala množici v pozdrav.
— Luka — Kidrič! Luka — Kidrič!
Komaj sta nam utekla. Medtem je spet zaigrala harmonika, pari so se zavrteli, ob robu jase pa je bogsigavedi kateri pevski zbor zapel delavsko pesem: Zdravo, zdravo, zdra-a-vo.
»TUDI MENI JE DANES LAZE PRI SRCU«
Tudi Joža, borec Gubčeve brigade, je hodil po plesišču. Pri mizi sta sedeli Urhova mati in hči Slavka. Slavko pozna še iz partizanov. Na okno ji je hodil trkat. Pa ni bilo ljubezni med njima. Javka je bila tam in po pošto je hodil.
— Smem plesat s Slavko? je vprašal mater.
— Le pojdi, Joža, le. Samo pazi nanjo.
Fant se niti zgovarjati ni hotel. Mati še ni prebolela vsega. Še vedno je v črno oblečena. In danes, ko sedi med partizani, ji je še vse bolj v spominu.
Joža pozna njeno žalost.
Na jesen 1942 so pridrli Lahi, obkolili vas, navlekli tankov in topov. Takrat so bili lahko korajžni. Cim pa je kje počilo, ali pa so samo zvedeli,
imeti dejanskega, neposrednega vpogleda v poslovanje celotnega podjetja Predstavniki posameznih gradbišč lahko v najboljšem primeru zastopajo delčke ne pa celote. Oni poznajo samo svoje gradbišče (obrat). Tu ni, niti ne more biti dejanskega skupnega upravljanja.
DELAVCI NE POZNAJO DELA PODJETJA KOT CELOTE
Delavci pa nimajo vpogleda v delo delavskega sveta kot celote. Ne more biti niti govora, da bi vršili delavci nadzor nad njegovim delom. Zato se delavci tudi ne zanimajo za delo delavskega sveta, in često tudi ne vedo kaj dela. Povsem razumljivo je, da mnogi delavci pri gradnji proge Jablanica—Konjic (in tu dela nekaj tisoč delavcev) nimajo niti pojma o tarifnem pravilniku ne vedo kaj jim pripada po njem. A tarifni pravilnik železniškega gradbenega podjetja štev. 1 (ki ima sedež v Sa rajevu). kot vsakega drugega, je temelj novega gospodarskega sistema v osnovni gospodarski enoti. Jasno je. da tista neiz črpna pobuda neposrednih proizvajalcev v takih nogo.iib ne more priti do izraza.
GRADBIŠČE
JE OSNOVNA GOSPODARSKA ENOTA
Delavski svet redko zaseda. Vsako zasedanje tud, precej stane, ker se zbere veliko ljudi. Kaj je gradbišče (obrat) v enem od takih podjetij! Veliki kolektiv, s popolno organizacijo, ki gradi nek ključni objekt ki se mora dograditi v letu. dveh ali celo več. Gradbišče porabi vse stroške proizvodnje. Tu se porabi osnovni i pomožni materijah delovna sila. kvalificirana in ostala. Tu se trošijo stroji od najpreprostej-sega dvigala do najmodernejših gradbenih strojev.
Od članov tega kolektiva, izključno od njih je odvisno:	bo li objekt zgrajen v
določenem roku ali ne. ali ho kvalitetno dobro zg-raien. ali bo gradnja draga ali poceni. Toda kolektiv nima prostih rok. nimajo svojega organa upravljanja, da o VEem tem sklepa in odloča, kot to najbolje
je ostala. Na duši jim bo gorelo, pri moji veri, da jim bo.
— Le pojdita plesat, le! Saj sta mlada. Ko vaju gledam, je tudi meni laže pri srcu.
Skozi solze ji je silil smeh.
— Le zavrtita se. Še mene, staro, srbijo pete, ko bi bila mlajša, pa bi se se še jaz zavrtela, tako je danes lepo.
Takole so se pogovarjali ta večer ob ognjih, na poteh, na zabavišču, v partizanskem taboru v Dolenjskih Toplicah.
Koliko gorja bi nam vedele povedati ta dan slovenske matere, ki so prišle v Toplice, o kakšnih borbah in trpljenju govore vse te kolajne, ki se bleste na partizanskih prsih. Vse to je bilo in še več, kar pero še ni zapisalo. To je bila borba za svobodo, za vse to, kar danes že imamo in kar bomo imeli jutri.
Ugašali so partizanski ognji in vstajal je nov dan, odprla se je nova stran slovenske zgodovine.
Še jaz sem se ulegel ob ognju in zaspal.
OB ZORI
Danilo se je. V visokih krošnjah dreves se je vil dim. Na planem pa je bilo megleno, da si kpmaj videl predse.
Zaropotalo je, da sem kar poskočil. Ni bil mitraljez. Ne. Le godba je zaigrala in v megleno jutro so se prelili zvoki partizanske koračnice in ne ene. Na ^seh koncih in krajih, kamor si prišel, so igrali. Kar toplo je bilo pri srcu.
Vse taborišče je bilo že na nogah Cez noč se je pripeljala »glavnina« Bilo je živo kot V panju. Eni sem, drugi tja, brez pravega cilja. Mostovi so bili premajhni, zabasalo se je. Pride skupina mladih fantov. Nepočakani so.
vo in zna. Od uspeha dela je odvisen tudi Zaslužek. n kolektiv ima napol zvezane roke. Očitno nekaj ni v redu.
GRADBIŠČE JE TUDI DRUŽBENO POLITIČNA ENOTA
In 6e, položaj kolektiva v komuni?
Delavski svet kolektiva (oni pa tega ni • majo) bi moral sodelovati pri volitvi zbornice proizvajalcev. Kolektiv mora sodelovati v materialni in kulturni preobrazbi kraja, v katerem je s svojim lastnim prispevkom iu neposredno pomočjo. Toda, kako bo to mogel ko pa ni suveren? On ima »samo svoje delegate v organu velikega podjetja, katerega je on samo en delček.
Kakor izgleda. ne obstoji nobena zapreka ki bi onemogočala, da se ne bi mogla vsa prej omenjena gradbišča (in podobni obrati) spremeniti v samostojna podjetja, ki bi v najkrajšem času lahko dobila »svoje delav«ske organe upravljanja Kaj hi s tem dobili in kaj izgubili? Predpostavljamo, da ne bi prav nič izgubili prav zato, ker bi ogromno pridobili.
Samostojno podjetje bo vsekakor boljše in rentabilnejše gospodarilo kot so mogle gospodariti dosedanja pol samostojna in nesamo»stojna gradbišča Sedanjih prilik ne izboljšujejo nikakor neki organi, ki jih postavljajo delavski sveti po gradbiščih, ker imajo zvezane roke. Na ta način bi dejansko, a ne samo formalno dobili neposredni proizvajalci sredstva za proizvodnjo v upravo in dobili bi možnost resnično deliti višek dela
V upravljanje hi na ta način pritegnili, kar tu brez pomena, znatno večji krog de lavcev Ne bilo hi več dragih sestankov za velika zasedanja, ki stvari itak ne obvladajo.
SAMOSTOJNA PODJETJA PA SE LAHKO ZDRUŽUJEJO
In vse dokler ne bomo imeli dovolj me hamzacije m tehničnega kadra, imajo večja gradbena podjetja prednost pred malimi lako novo osnovana gradbena podjetja (ah lesno industrijska! lahko v okviru' do sedanje organizacije ali drugače tvorijo stalnejše ali začasne skupnosti zaradi skupnega izrabljanja strojev in tehničnega kadra.
— Fantje, če ni mostu, bomo šli pa kar peš.
Pa so počakali. Sušica je le pregloboka. Nekdo je poskusil, pa je pregloboko zajel v škorenj.
— Da bi jo vrag. Še trava raste po njej, pa je tako globoka.
Seveda, prejšnje dni je deževalo in je prestopila bregove.
Ognji so ugašali. Iz megle se je že kazalo sonce. Borci so hiteli na zborna mesta. Tudi tu ni šlo brez papirja in podpisavanja. Vsak je dobil listek, da se je podpisal.
Ime in priimek, kdaj si stopil v NOV, kje si sedaj itd.
Mize ni bito. Tovariš je obrnil hrbet in služil za »podlogo«.
— Zbor!
Na čelu godba, prapor, četica vojakov z brzostrelkami, komandant brigade in borci. Odkorakali so na slavnostni prostor. Val navdušenja in ploskanja jih je spremljal vse do jase, kjer bo zborovanje.
SEDI!
Množice so se že na vse zgodaj, čim je posijalo sonce, zbirale na slavnostnem prostoru. Jasa je položna in če sediš, prav dobro vidiš na tribuno. Toda, če bi le vsi sedeli.
Tisti, na vrhu griča, so prvi posedli. Potem pa so letele vejice, češarki, storži, kar je prišlo pod roko, med tiste, ki so trdovratno stali. Cim je kdo trdo-vratnejših sedel, 'je zaoril smeh in veselo ploskanje. Ena zmaga več. Nato pa naprej, dokler niso vsi posedli.
TITO GRE!
Doli ob cesti pa je završalo.
— Tito gre! se je kot blisk razvedelo med množico. Tito! Vendar bomo videli Tita, si slišal. Verjeli pa še niso. Res so v daljavi videli na tribuni moža v svetli obleki. Če je to Tito, še ni bilo gotovo. Šele, ko je val navdušenja butnil do vrha griča, je bilo vsem jasno; Tito je prišel!
— Živel tovariš Tito! Tito — Partija, ■ se je utrgalo iz stotisočerih src. Solze so kar same silile v oči. Nisi videl drugega kot eno samo morje rok in robcev, ki so vihrali v pozdrav svojemu dragemu Titu.
Mati je pripeljala s seboj štiriletnega sinka.
— Tito, ali je res? je vpraševal.
— Seveda je. — Dvignila ga je v naročje. — Tisti je, ki ima belo kapo, ta, v tisti hiški, — in mu je s prstom kazala na tribuno.
— Oh, Tito! in mali je mahal z roko. Najrajši bi ga objel. Mala usteča pa so ostala odprta od začudenja.
Iz zvočnika smo zaslišali glas tovariša Borštnarja. — ... govori naš dragi tovariš Tito. — Zopet nepopisna radost, vihranje robcev, ploskanje, vzklikanje, ki se ni in ni hotelo poleči.
— Joj, govoril bo, se je vzradostila mati. Mali je še nekaj spraševal, toda brž ga je mirila:
— Poslušaj in tiho bodi. Tito govori.
In tovariš Tito je govoril, govoril nam vsem iz srca. Bila je taka tišina, da si slišal šelestenje vetra po jesenskem listju.
Prišli so iz vseh krajev naše domovine in na lastne oči videli in na lastna ušesa slišali tovariša Tita. Bili so, ki niso razumeli jezika, v katerem jim je govoril. Toda dobro so vedeli, kaj nam je povedal, ker nam je govoril iz srca, ker je bral naše misli.
In ko smo ga takole poslušali in gledali to nepregledno množico, se je V naših srcih vzbudila misel: Ali je kje na svetu takšen narod, ki bi bil tako enoten, kot so naši narodi. Ali je kje, ki bi tako zvesto ljubil svojega voditelja,
Takega naroda, tako močnega, tako prepričanega v pravičnost stvari, za katero se bije, ne more nihče premagati.
Vsak kolektiv bi v skupno koordinacijsko telo poslal nekaj predstavnikov. Združenje bi lahko imelo majhen tehnično-gospodarski aparat, katerega bi vodil sekreta,r. Koordinacijsko telo bi zasedalo samo po potrebi-Zaradi boljšega izkoriščanja večjih strojev bi se lahko osnovalo neko samostojno pod-jetje. ki bi s temi stroji upravljalo
Toda. kakršno koli dogovarjanje združenih podj'etij o cenah gradbene proizvodnje bi škodovalo in bi bilo nazadnjaško. Želimo le zdravega tekmovanja, pa tudi konkurence.
KAJ PA UGOVORI NASPROTNIKOV SAMOSTOJNIH GRADBIŠČ
Nekateri nasprotujejo temu. da bi bil* gradbišča samostojna podjetja. Eni govore, da gradbišče ni »trajno«, da traja samo nekaj let. Kako nedialektično pojmovanje* Tisto, kar je bilo lani v gospodarstvu dobro in napredno je lahko danes že zarjavelo i* slabo. _ Zginila bodo tudi podjetja, ne samo gradbišča če n& bodo donosna, pa čeprav jih danes ustanavljamo.
Drugi se boje izročiti stroje gradbiščem *n trdijo, da se ho pojavil partikularnem-Kaj pa je pomenila razpustitev direkcij’ Sedaj podjetja nimajo več skrbnika. Za družbeno skupnost je vseeno ali upravlja s 6tvoji večji ali manjši kolektiv. Za njo je bitno, da se stroji čim boljše uporabljajo in jih skrbno pazimo. Vse to pa nj odvisno od velikosti kolektiva. Stroji, k* jih izročimo kolektivu v upravo, pa itak ne postanejo last kolektiva. Lastnik strojev — družba — lahko iste vedno prenese ’z uprave enega kolektiva pod upravo druge^3 — Reveda, če je to v splošnem interesu-o P1 ° h pa, plačevanje amortizacije žene vsake podjetje na to, da nedonosni stroj takoj stavi. na razpolago.
. Oči vidno je. da ni prav nobenih dokazov, ki bi govorili v prid obstoju velikih kolektivov na stopnji polsamostojnih. brez delavskih organov upravljanja. Nov gospodarski sistem je neusmiljeno raztrgal, in 10 00 napravil tudi v bodoče, z vsako gospodarsko organizacijo, ki nima materialne osnove, ki ne sprošča zainteresiranosti posameznika in kolektiva za poceni in kakovostno proizvodnjo.
O DVEH FILMIH, KI JU GLEDAMO
Filmi nam lahko veliko pri vzgoji mladega
Ko je film končan, navadno prižgem cigareto in se med množico pomikam proti izhodu Nikamor se mi ne mudi. Nekajkrat celo postojim in prisluhnem. Zanimivo je poslušati ljudi, ko gredo iz kina. Koliko mnenj slišiš, koliko želja.
Nekemu dekletu nadvse ugajajo obleke. Stiska se k materi in jo z očmi in usti prosi za novo obleko — tako, kot jo je imela Aleksandra v filmu. Slišim fante, ki se prepirajo, katera od filmskih dev je bila bolj mikavna, poslušam razlago možakarja srednjih let, ki dopoveduje svoji družici, da je v muziki zasledil nekakšno napako. Nekdo rešeta s prijateljem vsebino filma. Kar prehvaliti je ne more.
Mnogo pametnih ocen slišiš, pa tudi takih mnenj, ob katerih so moraš od srca nasmejati. — Kaj vse ljudem ugaja.
Oni dan. mi je prijateljica pokazala pismo njenega brata, ki živi v nekem italijanskem begunskem taborišču. Takole piše: Zbežal sem zato, ker hočem priti v Ameriko. Tam je lepo življenje. V filmih sem videl... — S praznim želodcem sedi za žico in sanja o Ameriki. Filmi so ga zmešali.
Ko takole premišljujem o vplivu, ki ga imajo filmi na človeka, se mi zdi, da mi mnogokrat podcenjujemo njihovo vzgojno vlogo. Knjige znamo bolj ceniti. Pa nimajo nič manjše'vzgojne vloge od filma. Kolikokrat se ob filmu zamislim nad svojim življenjem. Ugotavljam, kaj ni prav v tem življenju in kaj bi se dalo izboljšati. In koliko jih je, ki Se z menoj vred tako zamislijo. So pa ljudje, ki se ne. Tudi teh ni malo. Ne znajo izluščiti iz filma življenjske resnice.
Veliko nam lahko filmi pomagajo I• pri vzgoji mladega rodu, pa tudi ve-! liko nam lahko škodujejo, če ne znamo presoditi, kaj je v njih dobrega in kaj slabega, če jih ne znamo »uporabiti« za vzgojo našega človeka. Zato bi bilo prav, da tudi v našem delavskem časopisu večkrat spregovorimo o filmih in razpravljamo o njih dobrih in slabih straneh.
No — poizkušajmo preceniti dva filma, ki jih dandanes gledamo v naših kinematografih.
»Kobilice« — film o pohlepu po bogastvu
Le redko kdaj se zgodi, da dramsko delo uspe tudi na filmskem platnu. Eno izmed takih del je gledališka drama ameriške pisateljice Lillian Hellman »Kobilice«, ki nosi v izvirniku naslov »Male lisice«.
Film nas ponese v začetke našega stoletja, ko je v južnih ameriških državah začela cveteti industrija. Tedaj so lahko nekateri ljudje hitro obogateli. Biti so morali samo brezobzirni in nasilni, niso se smeli ustrašiti zaprek, v njihovih srcih ni smelo biti niti drobca človekoljubja. Filma »Kobilice« nam prikazuje take ljudi.
V nekem južnoameriškem mestu so živeli — sestra in dya brata. Vsi trije so bili kot izklesani drug iz drugega, pohlepni in brezobzirni, prijatelji in obenem sovražniki. Bankirjeva žena Regina in njena dva brata hočejo s pomočjo nekega bogataša v mestu postaviti tovarno. Ker je bila delovna sila v teh državah zelo poceni, so pričakovali, da bodo s tem ogromno zaslužili. Bankir, Reginin mož, naj bi plačal delež za svojo ženo, toda Regina
De avske gimnaz je bodo pričele s poukom
Razmišljanja obiskovalca delavske gi mnazije
Starejši delavci znamo navadno znanje t ceniti vse drugače kot mladina, ker smo ! v življenju njegov pomen bolj okusili. Kaj hočete, oče je dejal, v tovarno pojdeš, pa konec. Pa ne da bi nas ne hotel poslati v šole. Ne. Le za kruh je bila trda in sina je bilo treba čim prej spraviti h kruhu Marsikdo je še dolgo potihem upal. da bo le na kakšen način prišel v Šolo. Toda življenje bilo trdo in so delo in skrbi vse prekmalu pobelile glavo.
l>anes pa je tudi nam dana prilika, da sedemo za šolsko klop Odpirajo se večerne dejavske gimnazije in samo dobre volje je še treba.
No, dobre volje mi ni manjkalo. Prvič sem se vpisal leta 1U48. Dva meseca je še kar šlo. Potem sem dobil pa takp delo, da sem moral precej potovati. Zamudil sem cel mesec in pol in — iz šole to leto ni bilo nič. Nisem obupal. Naslednje leto sem se spet vpisal. Toda tokrat sem imel V še manj sreče. Plačal sem šolnino za vse leto, po enem mesecu so nas pa nagnali. Rila je šola zaprtega tipa- in kdor ni bil tistega poklica, je moral ven Kaj sem hotel ? Dejal sem si, piši me v uho. Sem doslej živel buuz šole. bom pa še naprej — in vrgel sem puško v koruzo. Dve leti nisem mislil na Šolo. Saj si že prestar, sem si govoril. Grizlo	me pa je.	Z	nekim	tovarišem sva
skupaj delala v tovarni Danes ima v žepu veliko	maturo in	se	je	že	vpisal na uni-
xrerzo. Pa sem se spet vpisal. Hodil redno vse leto, ko bi bilo treba pa na izpite, sem se premislil Junija ali septembra, vseeno je, na	Času tako	nič	ne	izgubim in dobro
se bom pripravil.	Pa	je	že	tako, da nisem
rojen pod srečno zvezdo. Dobil »sem tako filužbo, /la nikoli ne vem. kdaj bom prost. Na učenje pa še misliti nimam časa. kaj šele. da bi se učil.
Marsikdo si bo mislil: Ta je pa res posrečen. Že zdavnaj bi moral znati vse na pamet, saj si hodil tri leta v en razred. Vidiš, dragi tovariš, temu pa ni tako. Res sem hodil tri leta v isti razred, toda vsako leto smo se kaj drugega učili. Letos je bil tak program, drugo leto drugačen, sedaj je pa spet drugačen. Upam vsaj, da bo ta dalj časa ostal.
Vidite, in takih kot sem jaz, je še pre cej. Vsako leto se jih vpiše v večerno de lavsko gimnazijo toliko, da zmanjka v raz redu prostora. Prva dva tedna so kar stali ob zidu Po dveh tednih smo lahko vsi sedeli, po enem mesecu nas je bilo še kakšnih | dvajset, po dveh pa petnajst in ti smo t
prišli do konca. K izpitokn so se prijavili pa le trije.
Kadar smo imeli na primer prirodopis, nas je še od teh petnajstih večina šla domov. posebno takrat, kadar je bil zadnjo uro. Profesor je predaval tako monotono, da si moral zaspati pa četudi ne hi hotel. Od take ure res nimaš ničesar. Večkrat pa tudi na prvo uro nismo prišli, na primer pri zgodovini ali kakšnem drugem predmetu, za katerega smo imeli knjigo Saj je vse v knjigi napisano in ne bom nič zamudil. Večkrat smo prišli, pa samo na prvo in zadnjo uro. Skratka, discipline ni bilo nobene. Profesorju je bilo končno vseeno, koliko nas je v razredu. Dobil je plačano uro in ga je kaj malo skrbelo, koliko smo se naučili Spraševal ni nihče, to je bil le tečaj. Če si hotel, si šel na izpit, če ne, te pa tudi ni nihče priganjal. Moral si imeti res ogromno volje, da si napravil razred v rednem roku poleg službe in drugih skrbi.
Zato, vidite, mislim, da bi bilo najbolje, če bi delala večerna gimnazija tako kot redne gimnazije. Kdor ne pride k pouku, se ga zapise in kdor bi prevečkrat izostal, bi ne bil ocenjen in bi moral polagati izpite. Profesorji naj bi ocenjevali med šolskim letom, pisali bi šolske naloge in šola naj bi trajala vse šolsko leto in ne samo štiri mesece.
-S tem bi samo pomagali »učencem«. Šola bi ga priganjala, da bi se začel učiti že takoj v začetku in ne šele zadnji mesec tik pred izpitom. Red bi bil. Seveda bi se mo-rali še bolj učiti, le tisti, ki je zbral vsaj tohko volje, da obiskuje šolo do konca leta, hi bil lahko prepričan, da bo razred tudi z uspehom napravil.
Ne smete misliti, da mislim tako le jaz. vsi, kar nas. je hodilo v večerne gimnazije, smo si želeli takega pouka in smo o tem večkrat govorili. Vsak je pritisnil na najrazličnejše kljuke, da bi se lahko vpisal na večerno gimnazijo, ki je delala na klasični gimnaziji po sistema rednih gimnazij in veliko nas je, ki nismo uspeli. Sedaj, ko se solsko leto na večernih delavskih gimna-zuah spet pričenja in letos kaže, da mislijo deio teh gimnazij reorganizirati, naj pre mislijo tudi o teh naših željah.
Delavske gimnazije bi res nekaj pomenile m tudi naučili bi se mnogo več. To pa je tisto, kar si vsi želimo: tisti, ki gimnazije organizirajo in tisti, ki jih obisku jemo.	J. c.
pomagajo
rodu
je naletela pri njem na gluha ušesa. Čeprav je bolan, odločno odkloni sodelovanje v takem podjetju. Zgodba se vse bolj zapleta. Tedaj pokaže Regina svoj pravi obraz. Zaradi denarja muči na smrt bolnega moža. Toda on ne popusti, medtem ukrade Reginin nečak denar. Ko bankir to spozna, pokloni ukradepi denar Regini pod pogojem, da od njega ne bo imela nobenega dobička. Tako hoče napisati tudi v oporoki. Zena se mu maščuje. Ko dobi srčni napad, mu noče prinesti zdravil. Bankir umre, Regina se bratoma za krajo denarja maščuje in zahteva polovico njunega dobička.
Med tem propadlim okoljem brezobzirnih mešetarjev in prekupčevalcev pa živi Reginina hčerka Aleksandra. S pomočjo očeta in fanta, ki ga ima rada, spozna vso gnusobo družbe, v kateri se nahaja. Ob očetovi smrti so se ji oči popolnoma odprle. Zapusti mater in začne živeti s svojim izvoljencem lepše življenje.
Film nam prepričljivo slika bogataše, njihov pohlep po bogastvu, ki jih pripelje do najbolj umazanih dejanj. Razkrinka kapitalistično družbo in jo pusti tako razkrinkano pred teboj — češ, spoznaj gnusobo — in ko jo boš dovolj spoznal, jo boš znal tudi odpraviti.
»Uvior v pariški četrti«
»Zlatarsko obrežje«, kot je izvirni naslov tega filma, je pariška mestna četrt, kjer cvete zločin in kjer ima človeško življenje zelo majhno ceno. Tu se je zgodil tudi umor starega, nagnusnega kapitalista Brignona, tipičnega predstavnika tistih dve sto Parizu in Franciji vladajočih družin, ki jim Francozi pravijo »smetana poštene družbe«. Glede na vse okoliščine umora, osumi policija klavirista Mavricea, v umor pa sta čudno zapleteni tudi njegova žena in njena prijateljica, fotografinja Dora. Kdo je pravi morilec, ne zvemo vse do konca filma, ko se po naključju odkrije, da je starega finančnega mogotca umoril nekdo zgolj zato, ker ga je sovražil kot kapitalista.
Film »Umor v pariški četrti« nima nikakšnega globljega vsebinskega jedra. Toda režiser je okolje, v katerem se filmska zgodba odvija in osebe, ki v njej nastopajo, podal s tako podrobno psihološko analizo, kakršno redko srečamo v filmu. Ob njih se je nekoliko ironično nasmehnil buržoazni policiji in bužoaznemu sodstvu, ki v imenu vladajoče družbe iščeta in delita »pravico«, a v resnici služita tistim, ki imajo v svojih rokah nakopičeno bogastvo in lahko ustrezajo vsem svojim željam mimo in preko usode večine ljudi, ki se v kalnem vrtincu življenja borijo za goli obstanek, za skorjo vsakdanjega kruha in za najosnovnejše dobrine življenja.
IZ ZAPUŠČIN PREDVOJNE »SVOBODE«-
ase rime
France Kozar
Naše rime
niso izklesane v čarobne sonete, niso izbrušene v tercine
in ne prelite v jambe, troheje, anapeste in daktile, naše rime
so železni, udarjajoči ritmi svobodnih in sproščenih verzov, in bljuvajoče eruptivne kamenine iz pradavnin, kjer se pretaka pesem naša vrtalnih strojev.
Naši spevi so trda, ubijajoča proza krampov in akorde divje nam pojo eksplozije min pod zemljo,
naše rime
niso še spočete, pretkane v sladke in sočne melodije, niso še prelite, v tajno skrite
bisere, dragulje, v pravljično lepe in ubrane harmonije,
—	so le potresna znamenja dinamike krvavečih src, so le izbruhi- vulkanski, križanih idej
in blazni utripi tlake iz džungelskih globin,
—	so le težki vzdihi, groženj in uporov teptanih trupel.
V
V TEZNEM PRIPRAVLJAJO
USTANOVITEV DRUŠTVA »SVOBODE«
Pred nedavnim so se na pobudo Krajevnega odbora sindikata kovinarjev.v Mariboru sestali zastopniki vseh kulturnih društev in sindikalnih organizacij ter se pogovorili o tem, da bi bilo treba na Teznu ustanoviti delavsko kulturno društvo »Svoboda«. Izvolili so iniciativni odbor, ki je imel prve dni septembra že svojo sejo. Predvidevajo, da bo občni zbor še ta mesec. Kasneje pa bodo ustanovili »Svobodo« tudi v Meljskem bazenu in ostalih mariborskih predmestjih.
TUDI V ROGAŠKI SLATINI
SO USTANOVILI DRUŠTVO »SVOBODA«
Dne 3. septembra so se zbrali delavci in uslužbenci v Rogaški Slatini na veliko zborovanje, na katerem so ustanovili delavsko kulturno društvo »Svobodo«. Ob tej priliki je sindikalni svet izdal proglas na vse delavce in uslužbence v tem kraju, da se v čim večjem številu vključijo v svoje kulturno društvo.
KOLIKO -VIH NAROCNII -V SI ZE PRIDOBIL ZA NAS LIST?
V ZGORNJI SlSKI SO USTANOVILI »SVOBODO«
DELAVCI IZ »LITOSTROJA« SO DOUMELI VAŽNOST DELOVANJA »SVOBODE«
Te dni so tudi v Zgornji Šiški ustanovili delavsko prosvetno društvo »Svoboda«. V to novo delavsko društvo so "se vključili člani Kulturnega društva »Vodnik«, Sindikalnega kulturnoumet-niškega društva »Litostroj« in mladinske godbe Industrijske kovinarske šole v Litostroju. Poleg teh pa se je v »Svobodo« vključilo večje število delavcev, ki do sedaj niso sodelovali v kulturnih društvih. Uprava Električne cestne železnice je darovala »Svobodi« lepo dvorano z vso opremo, Litostroj pa bo prepustil »Svobodi« kino dvorano z opremo, ko bo ta obnovljena.
V odbor »Svobode« so izvolili naj-
boljše delavce. Za 'predsednika je bil izvoljen delavec iz Litostroja, star »svobodaš« Peter Hariš.
Pomen delovanja delavskih prosvetnih društev »Svobode« so dobro razu-1 meli predvsem delavci iz Litostroja, ki so se v velikem številu udeležili usta-i novnega občnega zbora. Na občnem I zboru so sklenili, da bodo v bližnji prihodnosti svoje vrste v »Svobodi« še povečali. Predvsem bodo pritegnili delavce iz Litostroja in Električne cestne železnice, skrbeli pa bodo tudi, da se bodo »Svobodi« približali tudi delavci iz manjših tovarn in podjetij v Zgornji Šiški.	A.	Zrnec
..........................i......................mm...
J
Ob preranem grobu našega zvestega delavskega druga
I TONE RAUŠERj
Nenadno Je umrl naš iskreni delavski tovariš fone Raušer, rudniški delavec o Mežici. Dne 12. septembra so ga njegovi sorodniki, najbližji delavski tovariši in sobojevniki pokopali.
Ob odprtem grobu so se od Raušer-ja poslovili globoko prizadeti svojci, ki so s smrtjo tega dobrega delavskega tovariša izgubili skrbnega moža, dobrega očeta in svetovalca. Naš Raušer je bil vedno zelo ponosen na svoje otroke, ki jih. je tako vzgojil, da so danes vsi člani Partije.
Poleg svojcev so se od Raušer ja poslovili tudi F rane P a j a n k kot zastopnik organov delavskega upravljanja, Ludvik Ši ser ni k n imenu partijskih in sindikalnih tovarišev, t> zadnji pozdrav pa so mu povedali nekaj iskrenih besed tudi Anton Kržišnik, ing. Uršič in Zdravko Lesnik, eden listih številnih delavcev-prosveiarjev, ki jih je vzgojil Raušer. Delavski tovariši so prinesli na prerani Raušer jev grob prapor stare »Svobode*, ki jo je prav Raušer osnoval in ji v predvo jnih letih, tudi predsedoval, in mu v slavo zapeli Internacionalo.
Vsi skupaj smo s prerano umrlim Raušer jem izgubili zvestega delavskega druga, ki je vse svoje življenje neumorno delal za delavske pravice. Sodeloval je v judenburški vstaji.
Sodeloval je pred vojno v številnih stavkah, in spopadih. Dalj časa je bil delavski zaupnik in predsednik stare »Svobode*. Med vojno je sodeloval v osvobodilnem gibanju in leta 1944 ga j je Partija sprejela o svoje vrste. Tudi j po vojni je marljivo delal. Bil je prvi j predsednik sindikalne podružnice. Se-: daj je bil predsednik upravnega odbora podjetja. Pred kratkim je bil n Trbov-! Dah izvoljen o glavni odbor »Svobode*.
! Poleg tega je bil že dalj časa član rud-| niškega komiteja Partije in poslanec , naše republiške ljudske skupščine.
Bodi slava dobremu delavskemu dru-gu. ki nam je zapustil svetal vzor delavca!	p. K.
KULTURNI ZAPISKI
m....................um.....................................................umi....Milimi...........mi........mn
IGRALSKA' SKUPINA IX. KORPUSA JE NASTOPILA V SEŽANI Pretekli petek je nastopila v Sežani znana igralska družina IX. korpusa, ki je že med osvobodilno vojno v veselih in žalostnih urah, na mitingih in proslavah razveseljevala in učila primorsko ljudstvo. Člani igralske skupine so zapeli in recitirali nekaj partizanskih pesmi in samospevov. Predvajali so tudi neko krajšo burko.
Naslednjega dne je skupina nastopila z istim programom še o Štorjah in Senožečah. Povsod so jih ljudje prisrčno sprejeli kot svoje dobre in stare znance.
V PRIPRAVI JE SPOMINSKA RAZSTAVA DEL HINKA SMREKARJA. VELIKEGA UMETNIKA IN BOJEVNIKA ZA NARODNE PRAVICE Narodna galerija v Ljubljani pripravlja veliko spominsko razstavo slikarskih del umetnika Hinka Smrekarja. ki so ga leta 1942 ustrelili italijanski fašisti v gramozni jami. Prav je, da ob tej priložnosti malo bližje pngle-damo o življenjepis tega. našega umetnika.
Ilinko Smrekar se je začel uveljavljali že v umetniškem društvu »Pesna«. ki so ga leta 1903 ustanovili na Dunaju slovenski in hrvatski dijaki. Kot risar in grafik je budno spremljal vse življenje pri nas doma in po svgtu, s svojimi satirami in karikaturami bičal filistre in njihovo zlagano moralo, in se boril proti kapitalistom, za novo, boljše in človeka vrednejše življenje. Poleg teh socialnih, političnih in obče člove-' canskih snovi je s posebno ljubezni jo ilustriral narodne pesmi in pravljične motive. Zaradi svojega svobodnega, re-oolucionarnega pogleda na svet in nepomirljive borbenosti, tudi med okupacijo ni miroval, temveč se je z vsemi silami boril proti okupatorju. Ti so dobro vedeli, kako nevaren nasprotnik iim je Smrekar, zato so ga prijeli in
v začetku oktobra 1942 kot talca ustrelili.
Z veliko razstavo, ki jo pripravlja Narodna galerija, se bomo poskušali vsaj malo oddolžiti Hinku Smrekarju za vse, kar je doprinesel našemu narodu.
JESENIČANI SO PROSLAVILI DESETO OBLETNICO USTANOVITVE NASE VOJNE MORNARICE E sredini preteklega tedna so jeseniški delavci proslavili deseto obletnico ustanovitve Jugoslovanske vojne mornarice. V počastitev ustanovitve naše mornarice je bila v Titovem domu proslava. ki jo je priredilo Delavsko prosvetno društvo »Svoboda« z Jesenic.
NA SVETU JE SE VEDNO POLOVICA PREBIVALSTVA NEPISMENEGA lz podatkov Mednarodne organizacije za znanstveno in kulturno dejavnost je razvidno, da je dandanes na svetu polovica prebivalstva nepismenega.
Popolnoma je odpravljena nepismenost v nekaterih zahodnih državah in o Skandinaviji. Največ nepismenih pa je še vedno v Aziji. Od 430 milijonov Indijcev jih je 400 milijonov nepismenih. L Sovjetski zvezi je še vedno okoli 20 % nepismenih prebivalcev.
Tudi v Južni Ameriki je nepismenost zelo razšir jena Skora j 60 % prebivalstva še ne zna pisati in brati. V Afriki pa je ISO milijonov nepismenih.
V Evropi ima žalostno prvenstvo med nepismenimi Španija, saj 30 % njenega prebivalstva ne zna pisati in niti brati. Tudi n drugih dneh evropskih »katoliških« državah — Italiji in Poljski je nepismenost zelo velika. 20 % prebivalcev teh dveh držav je analfabetov. Na tretjem mestu je Madžarska in Belgija z 8% nepismenih. Značilno je tudi. da je vsak 25. Francoz nepismen. V Angliji pa odpadejo le 4 nepismeni na 10.00 prebivalcev.
NA MEDNARODNI RAZSTAVI MLADIH SLIKARJEV V INDIJI BODO SODELOVALI TUDI NAŠI OTROCI
Že nekaj let prirejajo v Delhiju, glavnem mestu Indije, mednarodne razstave mladih slikarjev iz vsega sveta. Najboljše slike nagrajuje predsednik indijske republike. Letos so prvič povabili k sodelovanju tudi naše mlade slikarje, ki so se povabilu z veseljem odzvali.
LEP USPEH JUGOSLOVANSKEGA UMETNIKA V TUJINI
Zadnje delo Richarda Straussa »Dte l.iebe der Danai*. ki je bilo pred nedavnim predvajano v Salzburgu, bodo v letošnji sezoni i>oslušali v Milanu, na Dunaju, o Ziirichu in Miinchenu. Najboljši uspeh med igralci v Salzburgu je dosegel jugoslovanski umetnik Josip Goslič o vlogi Midasa. Angleški list »Manchester Guardian« je napisal, da je Gostič umetnik, ki bi ga želeli čim-prej videti in slišati tudi v Angliji.
V SPLITU JE ODPRTA MEšTROVl-ČEVA GALERIJA
V Splitu je o palači, ki jo je umetnik pred nedavnim daroval vladi Ljudske republike Ilroatske, odprta Meštro-oičeoa galerija. V n jej je zbranih okrog 100 kipov i • reliefov z marmora, kamna, brona in lesa iz vseh obdobij umetnikovega razvoja. Razstavljenih je tudi veliko število slik in risb.
PO VSEM SVETU IZHAJA 184 SLOVENSKIH ČASNIKOV
Iz četrtega zvezka Slovenske bibliografije je razvidno, da je v letu 1930 izhajalo na vsem svetu 184 slovenskih časnikov. Od teh jih je izhajalo v Sloveniji 130, 2 v Beogradu, 10 v Trstu, 2 v Kopru, 4 v Italiji, 5 n Avstriji, 1 v Pragi, ? v Ameriki, 2 v Argentini in 1 p Kanadi. Od oseh teh listov je bilo
8 dnevnikov, 2 sta izhajala dvakrat tedensko, 34 je bilo tednikov, 16 Štirinajstdnevnikov, 68 mesečnikov, ostali pa so izhajali nekajkrat na leto. Po najnovejših podatkih, ki pa so še nepopolni, se število slovenskih časnikov v preteklem letu ni kdooekaj izpre-menilo.
NAŠE KNfIGE NA RAZSTAVI V AMERIKI
V	muzeju Narodne, zgodovine v Nem Yorku je bila nedavno peta razstava mladinskih knjig, ki sta jo priredila Snet za mladinsko knjigo in časopis »Nem Ybrk Times*. Na tej razstavi so bile postavljene na ogled tudi knjige, ki so jih dobili otroci mesta Chester v dar od pionirjev Kumrovca v Hrvat-skem Zagorju. Te knjige sv vzbujale precejšnjo pozornost. Največ pozornosti je vzbudila slikanica Branka čopiča: »Patrulja o gozdu*.
NEMŠKO DELAVSTVO IN KNJIGA
V	Zahodni Nemčiji so o 65 velikih i tovarniških knjižnicah izvedli anketo,
da bi ugotovili, za kakšne knjige se naj-\ bolj zanimajo nemški delavci. Ugotovili so, da je največ zanimanja za zabavno književnost. Za knjige z zabavno vsebino se je izjavila polovica delavcev. Za knjige, ki obravnavajo politična, filozofska, kulturno-zgodooinska in življenjska vprašanja, se je izjavilo 20%, •kriminalne in pustolovske romane ,pa najraje čita 13% delavcev.
V	tovarniških obratih Oppel so izposodili leta 1930 iz obratne knjižnice nad 55 tisoč zvezkov: 33 tisoč romanov in povesti, 8300 mladinskih ponesti, 6000 potopisov, 1400 življenjepisov, 1000 pri-
rodoslovnih knjig in 170 umetnostnih knjig. Anketa je tudi pokazala, da za nemške avtorje ni med delavci Zahodne Nemčije nekega posebnega zanimanja.
NOV SPOKORNIK MED SOVJETSKIMI UMETNIKI '
Ukrajinski skladatelj Valerijan Don-ženko je v časopisu »Sovjetsko iskus-too* objavil članek o pomanjkljivostih in napakah ukrajinske glasbene kritike in glasbene vede. V tem članku je Don-ženko podal svojo spokorniško izjavo. I akole piše:	Že n začetku k ritike mo-
je knjige o V. Kosenku (ukrajinskem skladatelju) sem zavzel nepravilno stališče in branil napake, 'ki so mi jih očitali, kar je dokaz moje nacionalne zabubi jenosti n pogledu posameznih problemov umetnosti.*
Ko tako ugotavlja svojo nacionalno zabubi jenost, zaključuje, d,t morajo ukrajinski glasbeniki dosledno iti po poti, ki jo je določila Sovjetska partija v svojih »modrih« zaključkih o glasbi.
V BEOGRADU JE RAZSTAVI./ENA RAZGLEDNICA, KI JE OBŠLA VES SVET
V Beogradu so odprli prvo povojno filatelistično razstavo (zbiralcev poštnih znamk), ki jo je priredila Zveza filatelistov Jugoslavije. Skupna vrednost razstavi jenih znamk je ocenjena na okrog deset milijonov dinarjev.
Razstavljena je tudi zbirka partizanske pošte, zbirka znamk na pismih in filatelistična literatura. Posebno zanimivost je vzbudila razglednica, ki je obšla ves svet.
DELAVSKA ENOTNOST 19 IX 1952 ★ stran 5
DOMA IN PO SVETU
POGLED NA POLITIČNE STRANKE NA NORVEŠKEM
Delavska stranka bo kmalu že dvajset let na vladi
Delavska stranka izdaja 50 časopisov
Norveška je4 ena izmed dežel Skandinavskega polotoka, ki se razprostira na površini 325.000 kvadr. km (slabo četrtino večja od naše države) in ima ne-kaj nad 3 milijone prebivalcev (to je petkrat manj kot naša država). V tej državi je na vladi delavska stranka. Oglejmo si malo katere politične stranke tam še obstojajo!
NORVEŠKA DELAVSKA STRANKA
Na Norveškem imajo šest političnih strank, od teh sta dve delavski. Prva je Norveška delavska stranka (Det Norske arbei-der partiet), ki je sedaj na oblasti že od 1933. leta. To je druga delavska vlada. Prva je dobila oblast leta 1927. toda obdržala se je le- štirinajst dni. Današnja delavska stranka je ves čas na vladi, razen petih let nemške okupacije, ko je vlada odšla skupno s kraljem v tujino (Norveška je še sedaj kraljevina). V deželi je bila v času okupacije vlada, ki so jo imeli pod popolnim nadzorstvom okupatorji.
Sedaj ima delavska stranka v parlamentu od skupno 150 poslanskih mest 84, to je absolutno večino. Iz Kominterne je delavska stranka izsropila zaradi ruskega vmešavanja v njihovo notranjo politiko.
KAJ VEMO O DELAVSKI STRANKI?
To je pravzaprav mlada stranka. Ustanovljena je. bila šele koncem preteklega stoletja. Tedaj je bila revolucionarna stranka, ki je imela zasnovan svoj program na marksističnih načelih. Po zmagi revolucije v Rusiji je delavska stranka pristopila v Kominterno. Toda v letnu 1923. so začutili, da skušajo ruski komunisti podrediti sebi notranjo politiko norveške delavske stranke. Zaradi tega so prekinili zveze z njimi, kar je povzročilo v stranki zelo velika nasprotja in nesoglasja. Nekaj let so imeli potem kar tri delavske stranke. Najmočnejša je bila tedaj komunistična stranka. Ostali dve stranki sta se potem zedinili in 1927. leta izdelali skupen program. Toda, še no tem letu so komunisti vodili celotno delavsko politiko, izgubljali pa so na svoji moči. Od leta 1934., ko je že postalo zelo jasno, da je komunistična stranka postala samo sekta Moskve, ki je v političnem življenju samo špekulirala in manevrirala, je ta stranka izgubila svoj vpliv.
NORVEŠKA KOMUNISTIČNA STRANKA
Norveška komunistična stranka (Det Norske kommunistparti) je razmeroma dobro organizirala podtalni odpor za časa okupacije. Ta ugled komunistov se je pokazal takoj po vojni, ko so dobili deset mest v parlamentu. Toda leta 1949. so vsa ta mesta izgubili skupno z zapravljenim ugledom iz časa okupacije.
NAJPREJ PRIJATELJI NEMCEV, POTEM PA ORGANIZATORJI ODPORA
Kako pa je bilo z odporom? Vse do leta 1941, ko je Nemčija' napadla Rusijo, so norveški komunisti lepo sodelovali z Nemci in se z njimi tudi dobro razumeli. Zaradi tega so jih delavci prezirali. Ko pa so komunisti dobili ukaz za odporniško gibanje iz Moskve, so delno popravili svoj slab glas. Toda takoj po vojni so ga spet zavozili. To je povzročilo v tej stranki notranje frakciona-|ke boje. Eno krilo v partiji, ki ga vodi Emil Loevlin, je izvršilo v partiji notranji udar in prevzelo vodstvo stranke. Iz stranke so izključili generalnega sekretarja Pedera Furubotna in njegove somišljenike. Potem pa so eni in drugi čakali blagoslova iz Moskve. Blagoslov je dobilo Loevlinovo krilo — toda ni se več moglo opomoči, da bi postalo resna stranka, temveč je ostala le po-’ slušna frakcija Moskve.
KONSERVATIVNE STRANKE SO SLOŽNE V BOJU PROTI DELAVSKI STRANKI
Poleg teh dveh strank so še Desna stranka (Hoeize), ki je vodeča konservativna
stranka na Norveškem. V parlamentu ima 25 mest. Njo v političnih nastopih podpira samozvana liberalna stranka (Veustre), ki pa se v bistvu nič ne loči od Desne stranke. V blok konservativnih strank sodi še Kmečka stranka (Bonde partiet) z desetimi mesti v parlamentu iu enako močna (bolje rečeno šibka) Krščanska ljudska stranka (Kriste-ltge Folkeparti). Vse te stranke ob najvažnejših političnih vprašanjih složno nastopajo proti delavski stranki.
DELAVSKA STRANKA IMA OKROG 50 ČASOPISOV
Zelo zanimivo je tudi, kako je s tiskom na Norveškem. Vsako mesto, ki ima okrog dva do štiri tisoč prebivalcev, ima že svoj časopis. Prav tako se to de.li spet po strankah. Tako izhaja, na Norveškem, ki ima nekaj nad tri. milijone prebivalcev, okrog 200 dnevnikov in nad 300 ostalih časopisov. V to število niso vštete periodične izdaje in revije. Delavska stranka ima okrog 50 časopisov.
Opomba: Podatki so vzeti po članku norveškega novinarja Johs Herdermana: »Stranke in problemi sodobne Norveške«.
ITALIJANSKI VELEPOSESTNIKI KUPUJEJO OTROKE ZA DELO NA POLJU
Velika beda sili italijanske družine, da prodajajo svoje otroke
veleposestnikom
Siromašne italijanske družine prodajo na letnem sejmu v mestu Beneventu v južni Italiji svoje otroke veleposestnikom. Najbolj iskani so otroci od dvanajstega do šest-
Policija zatira svobodo
Dva študenta aretirana, ker sta prodajala socialistični časopis
Policija v ZDA je aretirala dva študenta kansaške univerze, ker sta hotela razprodati več številk nekega socialističnega lista, študentoma je priskočil na pomoč višji šolski uradnik Alderson, ki je policiji pojasnil, da^ je bilo to njuno opravilo del šolskega tečaja, ki ima namen, da bi se študenti seznanili z vsemi tekočimi socialnimi vprašanji. Kansaška univerza ima na razpolago razne socialistične liste in brošure, ki jih izdajajo delavske zveze. Študenti se iz njih marsikaj naučijo o življenju ameriškega delavstva.
najstega leta. Veleposestniki plačujejo staršem za vsakega otroka od pet do šest tisoč lir. S tem je otrok dolžan delati za veleposestnika leto dni.
Občinske in policijske oblasti tega mesta izjavljajo, da je prodaja otrok zakonita, ker se otroci po letu dni ponovno vrnejo k svojim staršem.
Torej je v Italiji zakonito moderno suženjstvo. ki nas spominja na najbrutalnejše izkoriščevalske metode italijanskih kolonizatorjev v Afriki.
SINDIKALNE VODITELJE ZAPIRAJO, KER POMAGAJO GIBANJU CRNCEV
V Južnoafriški uniji vse boli vre
Mallanova policija zapre dnevno več sto ljudi // Težke kazni za kršilce rasnih predpisov // Angleška vlada molče odobrava Malla-
nove zločine
Kar ni dobro za delavce, ie dobro za visoke uradnike
V ZDA nimajo splošnega zdravstvenega zavarovanja
Malokdo od nas ve, da v Ameriki nimajo splošnega zdravstvenega zavarovanja. Pa je res. Trumanova vlada je sicer predložila kongresu načrt tega zakona, toda proti njemu je zelo ostro nastopila Ameriška zdravniška zveza, ki je načrt krstila za »socialistično medicino«. Načrt zakona so tako očrnili, da so utihnili celo oni, ki so ga prej zagovarjali. Je pa ta zakon, ki ga je delavstvo v mnogih državah na svetu že izbojevalo tudi za ameriške delavce prepotreben,/ saj malo resnejša bolezen ali operacija denarno uniči povprečno ameriško delavsko družino.
Toda kar ni dobro za delavce je dobro za višje uradnike. »Wall Street Journal« je pred kratkim poročal, da je v Ameriki nad 400 družb, ki go uvedle posebne zdravstvene programe za svoje uradnike. Vsako leto se zdravi na račun teh družb okrog 30.000 uradnikov.
Tudi železniško družbe skrb e za zdravstveno zaščito svojih visokih uradnikov. Družba »Chesapeake & Ohio« pošilja ravna-
V AMERIKI PRAZNUJEJO VSAKO LETO
Dan dela - praznik vsega ameriškega naroda
Ta praznik praznujejo na pobudo delavskega voditelja Mac Guirea Letos je minilo 70 let. odkar praznujejo v Ameriki vsako leto Dau dela. Prvič so ga praznovali 1882. leta in to na pobudo delavca Petra Mac Guirea, ki je bil takrat predsednik Bratovščine mizarjev in ključav ni carjev. Obenem je bil zelo delaven član delavske organizacije »Knights of Labor« (Vitezi dela).	_	•
Predlagal je, da bi vsi ameriški delavci | praznovali prvi ponedeljek v septembru praznik, ki naj bi ne bil samo delavski, temveč naj bi pokazal življenjsko silo vsega ameriškega naroda. V poletju 1894 so ga praznovali že v 30 državah in je bil to že uradno priznan praznik.
Ta dan so po vsej Ameriki velika politična zborovanja in letos sta na prvi ponedeljek v septembru imela velike govore predsedniška kandidata Stevenson in Eisen-hower.
telje in druge visoke uradnike v Greenbrier — kliniko, kjer posvete pol dneva športu in drugi zabavi, pol dneva pa prebijejo v kliniki.
Torej, kar ni dobro za delavce, je dobro za visoke uradnike.
Odpor proti Mallanovi rasistični politiki v Južnoafriški Uniji je vedno večji. Črnci in Indijci namenoma kršijo rasne predpise. Policija dnevno zapre več sto črncev, mešancev in Indijcev. Bičanje in* težke zaporne kazni so na dnevnem redu. Črncem pomagajo v njihovem gibanju delavski sindikati, čeprav je večina članstva teh sindikatov Evropejcev. Zaradi pomoči, ki jo nudijo sindikati gibanju črncev, je bilo aretiranih že več sindikalnih voditeljev.
Angleška vlada pa. kakor da ne bi videla tega nečloveškega vladanja krščansko-faši-stičnega diktatorja. Na lanskoletnem zasedanju Organizacije Združenih narodov se je vzdržala glasovanja, ker ni hotela obsoditi Mallanovega režima. Sedanja konservativna vlada pa celo več ali manj javno hvali to nasilje. Bivši predsednik laburistične vlade Clement Atlee namerava v kratkem obiskati
Velika revščina in policijski teror na Madagaskarju
- Neka francoska sindikalna organizacija je poslala delavskega zastopnika Gastona Donnata na dvomesečno potovanje po otoku Madagaskarju. Ko se je vrnil je poročal, da je našel strašno revščino in velik policijski teror na tem francoskem kolonialnem otoku.
Večina delavcev na tem otoku je neizurjenih. Ves zaslužek je odvisen od zaslužka na veleposestvih. Plače so tako majhne, da ne zadoščajo za življenje. Otrobi opravljajo težka dela. Tekstilne tovarne najemajo ženske in otroke za večerno, oziroma nočno delo Zapori so polni delavcev, ki zahtevajo iz- | boljšanje svojega položaja.
VODITELJA TUNIZIJSKIH SINDIKATOV SO ZAPRLI
Tunizijska policija je aretirala generalnega sekretarja tunizijskih sindikatov. Voditelj tunizijskih sindikatov je bil aretiran v nekem rudniku, ko se je razgovarjal z delavci o njihovih delovnih pogojih in življenjskem položaju.
britanske kolonije v Južni Afriki, obenem pa bo obiskal Južnoafriško Unijo. Pričakujejo, da bo obisk tega laburističnega prvaka precej pripomogel k ostrejšemu stališču južnoafriških laburistov do Mallanove vlade in njegove »krščanske demokracije«.
DELAVEC OBSOJEN NA IZGON IZ ZDA SAMO ZATO, KER JE BIL PRED 18 LETI ČLAN KOMUNISTIČNE STRANKE
Zvezni sodnik ZDA Charles Wyranski je odredil izgon delavca Carla Latve zato, ker je bil leta 1934 član Komunistične partije.
Latva je prišel v Ameriko 1903. leta. Sedaj je tekstilni delavec. 1934. leta je pristopil k ameriški Komunistični partiji in plačal članarino, potem pa se v stranki ni več udejstvoval. Sedaj, po 18 letih pa je za ta svoj »greh« — izgnan.
ANGLEŠKI RUDARJI MENIJO, DA SE JUGOSLAVIJI NE POMAGA DOVOLJ
Predsednik sindikata rudarjev zahteva povečanje pomoči
Zadnji dan kongresa britanskih sindikatov je govoril predsednik sindikata rudarjev. On je zagovarjal resolucijo, ki so jo predložili kongresu predstavniki sindikata rudarjev. V svojem govoru je govoril o odnosih z Jugoslavijo in o pritisku sovjetskih vazalnih držav na našo državo Obsodil je ekonomski in politični pritisk vlad Vzhodne Evrope na jugoslovanske narode. Obenem pa je grajal zapadne države, ker Jugoslaviji ne pomagajo dovolj. »V Jugoslaviji ni kapitalistov je dejal predsednik sindikata rudarjev. »Jugoslovansko delovno ljudstvo je lastnik sredstev za proizvodnjo. Zato bomo mi pozdravili povečanje gospodarske pomoči Jugoslaviji in
poboljšanje gospodarskih ter ostalih odnosov med Veliko Britanijo in Jugoslavijo.«
Resolucija, ki so jo predlagali predstavniki sindikata rudarjev, je bila z veliko večino sprejeta. S tem je bil 84. kongres britanskih sindikatov zaključen.
Tudi io ni redek primer v času predvolilnih bojev v Ameriki: Vneli demokratski agitator napada republikance. Ne gre mu tako lahko stvar od rok.
»SLUČAJ AUERBACH«
Dopisujte o Delavsko enotnost
Fašistična ideologiia v Zapadni Nemčiji med nekaterimi še vedno živi
Filipp Auerbach — predstavnik urada za povračilo škode žrtvam fašizma na Bavarskem je bil obsojen na dve leti in pol zapora, ker je bil Žid // Po sodbi si je v zaporu sam vzel življenje
V Zapadni Nemčiji se te dni precej govori o »slučaju Auerbach«. Zgodovina tega »slučaja« je na kratko takale: Philipp Auerbach je bil pod nacizmom dolga leta v kon-
TEŽAVE FINSKE VLADE
Spor med agrarci in socialdemokrati zaradi žitnih cen
Finsko gospodarstvo tarejo velike težave
Ena izmed tipičnih slik iz Amerike v času predoolilnih borb — Žena se je osa spremenila d lepak za podpredsedniškega kandidata demokratske stranke Russella Faua
Enotnost finskega naroda, ki so jo gostje iz vsega sveta lahko opazili, ko so bili na olimpiadiv je bila le videz. Danes, ko se 'parlamentarne počitnice bližajo h koncu, se kažejo nasprotja med vodilnimi političnimi strankami in posebno po časopisju vodijo veliko bitko.
Predsednik vlade Urho Kekkonen hoče podražiti žito. Finski kmetje so se v zadnjem času mnogo bolj posvetili živinoreji in povečali proizvodnjo mleka in mesa za izvoz. Težave pa imajo z žitom. Letno morajo uvoziti okrog četrt milijona ton žita, čeprav ga pred vojno niso nikdar uvažali. Predsednik vlade je mnenja, da bo to nesorazmerje uravnovesil s povišanjem cen žitu.
Socialdemokrati v vladi v načelu niso proti uravnovešenju kmetijske proizvodnje. Ne strinjajo pa se z načinom, ki ga predlaga agrareo Kekkonen. Zastopajo stališče, da bi povišanje žitnih cen preveč prizadelo potrošnike in bi se življenjska raven občutno znižala. Menijo, da je danes mnogo bolj važno reševati vprašanje brezposelnosti, kot pa se prepirati zaradi žitnih cen.
Neodvisni časopisi kritizirajo ta, kot pra-. vijo, nepotreben špar. Finsko gospodarstvo pretresajo namreč velike težave. Precej tovarn dela samo za reparacije, ki jih morajo
plačati Sovjetski zvezi. Te tovarne bodo ostale brez tržišča, čim bodo reparacije izplačane. Nekaterim tovarnam bodo morali dajati že sedaj pomoč iz državnega proračuna, da jih ne bi zaprli. Kam bodo z od-viŠno delovno silo, pa še ne vedo. Poleg tega so se tudi cene lesnim izdelkom na svetovnem trgu občutno zmanjšale, s čimer je finsko gospodarstvo močno prizadeto.
Yodilni politični stranki se prepirata zaradi cen žitu, bolj pereča gospodarska vprašanja pa ostajajo nerešena.
centracijskih taboriščih. Ob zlomu Hitlerjevega Rajha je postal predstojnik bavarskega urada za povračilo škode žrtvam nacizma m beguncem. Tu je delal do marca lanskega let, ko so ga zaprli in obdolžili, da je neodgovorno dodeljeval kredite, poneverjal denar, ponarejal listine in s tem Bavarsko oškodoval za več deset milijonov.
Na razpravi pa se je pokazalo, da vse te obdolžit ve niso točne. Kljub dokazani nedolžnosti je sodišče Auerbacha obsodilo na dve leti in pol zapora. Zakaj?
Auerbach je bil Zid. Zaradi tega je tudi trpel več let v fašističnih mučilnicah. Njegov preiskovalni sodnik pa je bil zagrizen sovražnik Židov Še iz Hitlerjevih časov. Predsednik sodišča je bil svojčas zelo aktiven nacist. Na razpravi so pričali bivši nacisti — sovražniki Židov. In vsi ti nekdanji nacisti so obsodili človeka na večletno ječo samo zato, ker je bil — Žid.
Dva dni po obsodbi si je Auerbach sam vzel življenje. V poslovilnem pismu pravi, da si ni vzel življenja, ker bi priznal svojo krivdo, ampak zato, ker je izgubil vero v pravico.
Nemška socialistična stranka zahteva obnovitev procesa, in kaznovanje krivcev Auerbachove smrti.
IZ ZGODOVINE DELAVSKEGA GIBANJA
Upor Čampov — prva delavska vstaja
Prva vstaja delavcev je bila že 1378. leta v Florenci
V severni Italiji se je kapitalistični način proizvodnje začel porajati precej prej kot v drugih evropskih deželah. Okrog leta 1300 je bilo v Florenci že tristo velikih suknarn, ki so napravile 100.000 kosov sukna letno. Podjetniki

Haiglabiama o amerišk b sndiaih
Po članku »Ameriški sindikati« M. Muhlena v »Der Monat« št. 32
sestavil: F. Svetek
Kadar govorimo o ameriških sindikatih ali o Ameriki sploh, mislimo na Združene države Amerike iu sindikate v njih. Ostale dele ameriške celine imenujemo vedno s celotnim imenom do lične države (Kanada) ali skupine držav n. pr. latinska ali Južna Amerika.
Posamezne navedbe M. Miihlenovega članka nismo dobesedno prevedli, pač pa strogo smiselno poslovenili Kjer smo zapisali naše pripombe smo to v članku navedli, ali pa smo jih povedali v oklepaju.
Sam članek je treba čitati kritično. Skoraj gotovo je namreč pisan v namenu, da bi pisec z njim vplival na nemške sindikate, da ublaže skrajno ostre ukrepe za dosego pravice soodločanja v industrijskih ustanovah FMitbesiimmungsrecht«). Če odštejemo take in slične težnje, je pa v članku zbranih mnogo zanimivih in najnovejših podatkov o sestavu, hotenjih in sredstvih ameriških sindikatov, ki jih bodo tudi člani naših sindikatov — zlasti odborniki — z zanimanjem in pridom čitalL Samo paziti moramo, da ameriških razmer ne merimo z evropskimi in posebej ne, z našimi merili.
Začetkoma opisuje pisatelj članka, najbolj pereč problem ameriških sindikatov in celotne ameriške notranje politike. Gre za to. kdo bo v imenu delojemalcev svetovalec šefa urada za gospodarsko mobilizacijo C. E, Wilsona. Wilson je postal šef tega urada na izrecno željo predsednika Trumana v času, ko so se ZDA odločile, da v obrambi pred grozečo napadalnostjo sovjetov spravijo ves s vol vojaški potencial v pripravljenost C E Wilson je bil do tega imenovanja predsednik »General Electric«, enega največjih industrijskih podjetij sveta.
Stališče delavstva do bodoče gospodarske in socialne politike ZDA bo v mnogočem
odvisno od pooblastil, ki jih bo imel delavski predstavnik v uradu za gospodarsko mobilizacijo in od tega, koliko vpliva mu bo odmerjenega v tem uradu ter kako mu bo uspelo uveljaviti sood loče vanje sindikatov pri splošni gospodarski mobilizaciji. Po mnenju sindikalnih voditeljev so v tem uradu prišli do premoči »Big Business« — pridobitniki. Zalo so postavili sindikati kot pogoj za svoje neomejeno sodelovanje v tem združenju zahtevo po popolni enakopravnosti z delo-dajaici Ta pogoj so postavili deloma iz prestižnih razlogov, predvsem pa za to, ker hočejo pri tehtnih gospodarskih in socialnopolitičnih odločitvah, vreči vso svojo težo na tehnieo
S to svojo zahtevo se sindikalni voditelji, kot pravijo, torej niso zoperstavili proti samemu programu gospodarske mobilizacije in s tem proti obrambi pred 'katero koli možno napadalnostjo od zunaj, temveč hočejo doseči jamstvo, da bodo imeli možnost vplivati na urejevanje delavskim interesom odgovarjajoče zakonodaje in pravične razdelitve oborožitvenih bremen, ki neprestano rastejo s porastom življenjskih potrebščin.
Večina strokovničarjev (članov sindikata) Se načelno strinja — kakor večina prebival štva — z oboroženim načrtom vlade, ker vidi v napadalnosti sovjetov ogrožanje obstoja lastnega svobodnega delavskega gibanja.
Skoraj v popolnem nasprotju s soimenjaki v Evropi, so ameriški sindikati, kot zatrjuje pisec do malega povsem nepolitični. Misel, da bi se po angleškem vzoru osnovala delavska stranka (Labor Party), v kateri bi sindikati nosili glavno težo za socialistične cilje, obstoja le še v sanjah posameznih in tel ek tnal cev. Tudi vsako ožjo povezavo s
6
stran * 19. IX. 1952 DELAVSKA ENOTNOST
kako politično stranko, ameriški sindikati gladko odklanjajo.
Kakor ne sestojita obe veliki ameriški politični stranki iz politično in svetovnonazorsko enako mislečih Članov, temveč sta to koaliciji prav različnih skupin, s prav različnimi političnimi težnjami, tako sta tudi obe veliki sindikalni zvezi: Ameriška delavska federacija (American Federation of Labor) in »Kongres industrijskih organizacij« (Congress of ludustrial Organisations) le koaliciji (politično različno mislečih) posameznih sindikalnih organizacij. Tako sedi n. pr. v centralnem odboru »federacije« poleg levoliberalno usmerjenega predsednika zveze delavcev damske konfekcije Davida Dubinskega. predsednika zveze lesnih delavcev W. Hutschesin, ki je poznan kot ultra konservativni republikanec.
Po teh ugotovitvah, zatrjuje pisec članka, še enkrat kako nemogoče je primerjati ameriške sindikate z evropskimi in navaja, da obstoja tam skoiaj sto sindikalnih združenj, ki štejejo pod 25 tisoč članov. Pisec pravi, da ima vsako teh združenj svoj lastni obraz, lasten značaj in f&stna načela. Vsako združenje ima v sklopu celotnega sindikalnega gibanja svoje lastno stališče, katerega posebnosti izvirajo iz različnih starosti dotične organizacije, iz različnih narodnostnih pogledov in verskih področnih gospodarskih in socialnih različnosti njihovega članstva. Končno se je izoblikoval lik teh združenj po osebnostih njihovih voditeljev in po položaju in svojstvenih posebnostih industrije. Vsa ta svojstva se prepletajo med seboj in dopolnjujejo celotno sliko različnosti posameznih sindikalnih združenj.
Sindikati nimajo skupne ideologije, ki bi to organizacijo ločila od nazorov ostalih skupin prebivalsUm — trdi pisatelj. Pojem delavski razred (Working class) je vsaj v zadnjih desetih letih povsem izginil iz sindikalnega besednjaka.(?) (Nekateri potem tudi mislijo, da na ta način izgine tudi določen po loža-i delavcev v družbi I)
Pojem delavski razred so nadomestili s pojmom delodajalec. Po piščevem mnenju je to treznejša oznaka, ker je neodvisna od kakršnih kpli asociacij (Preobleci srajco, pa bos postal nekdo drugi.) Pisec tudi trdi, da delodajalci niso nikakršna armada razrednega boja. Sicer pa. kot on pravi, vodje in člani Sindikatov ravno tako malo verujejo v razredni boj, kakor v obstoj delavskega razreda. (?)
Kot doka? tej trditvi navaja pisatelj pri-pier priselitve nemških tipogafov v začetku tega stoletja v Ameriko in drugi primer pri-
selitve iz Vzhodne Evrope priseljenih židovskih krojačev. Oboji so prinesli, kakor s svojo prtljago, s seboj iz prejšnje domovine tudi revolucionarne ideje. Toda z napredujočo amerikanizacijo, so se amerikanizirali tudi njihovi pojmi o sindikatih, ki so vedno bolj izgubljali prvotno socialistično ideolo-gijo. Dandanes pa označujejo sami vodje ameriškiii sindikatov vsak poskus vnašanja revolucionarnih idej, enako kot protidržav-n0 politično udejstvovanje, za izdajo sindikalnega mišljenja. (Pisec ne pove zakaj?) Večina sindikatov (ameriških) priznava — po mišljenju pisatelja — obstoječi red ne samo v državnem, temveč tudi v gospodarskem obsegu. V nasprotju z njihovimi evropskimi tovariši so le malokateri ameriški strokovni čarji načelno protikapitalistično nastrojeni. Mnogi ameriški sindikati odobravajo svobodno gospodarsko udejstvovanje prav tako neomejeno, kakor same organizacije industrije©v. Preostali sindikati se pa zadovoljijo s lem, da bi se »kapitalizem reformiral«. pri čemer bi hoteli popraviti razdelilni ključ za socialni proizvod. Sam produkcijski sistem in imovinske razmere so pa — po tej trditvi — komaj potrebne popravkov. Na koncu tega odstavka postavlja pisatelj še tale zaključek, ki ga je baje nedavno postavil predsednik zveze papirniških delavcev; »Naloga delavskega gibanja je zboljšati bodočnost od preteklosti, kar predpostavlja priznanje kapitalizma«.
Naša pripomba; Nimamo možnosti primerjati avtentičen tekst izjave, ki io je dal omenjeni predsednik zveze papirniških delavcev in tudi ne moremo ugotoviti, če je to predsednik celotne vsedržavne zveze papirniških delavcev, ali kake pokrajinske ali celo lokalne zveze ali podružnice. Pisatelj ni navedel nobenega imena, iz katerega bi lahko sklepali, kako je pravzaprav ta pred post a ve k za priznanje kapitalizma mišljen. Reči moramo, da imamo občutek, da se strokov-ničarji, kakor nam jih opisuje pisatelj, vendarle nekoliko preveč ganljivo potegujejo za kapitalistične družbene ustanove, da bi mogli biti pristni. Bojimo se. da so liki strokovničarjev, kakor nam jih ie narisal pisatelj, vzeti bolj iz želje pisatelja, da bi bili taki, da pa v stvarnem življenju vendarle ne morejo imeti ene same želje, da bi ostal kapitalist m — čeprav nekoliko preurejen — kot edini zveličavni sistem. Mislimo.
so v tem mestu imeli že v XII. stoletju oblast v svojih rokah.
Bogati podjetniki in bankirji so se organizirali v sedem »starejših« cehov. Ostali cehi so se imenovali »mlajši«. Člani »starejših« cehov so dobili vzdevek »rejeni ljudje«, revne sloje pa so imenovali »suho ljudstvo«.
V cehovskih delavnicah so delali mezdni delavci, podjetniki pa so oddajali delo tudi rokodelcem na dom. Delavci in mali obrtniki so zelo malo zaslužili, delovni dan je bil neomejen. V cehovskih delavnicah so delali po 16 in več ur dnevno.
1578. leta so se delavci-čampi, tako so imenovali mezdne tekstilne delavce, uprli. Podprli so jih tudi revni rokodelci. Dne 20. julija je po Florenci iz vseh cerkva bilo plat zvona in klicalo delavce na boj. Oboroženi delavci in rokodelci so navalili na palačo signorije,^ kjer je bil sedež mestne oblasti. Ko je niso mogli zavzeti, so rušili hiše bogatih meščanov. Po dveh dneh so zavzeli v naskoku tudi signo-rijo in strmoglavili oblast »rejenih«, li so pobrali šila in kopita in zbežali iz mesta.
Čampi so takoj po zmagi pričeli organizirati novo oblast. Ustanovili so tri nove cehe, enega zase in dva za rokodelce. Predstavniki teh' cehov so sestavljali novo signorijo. Vodja Čampov je bil Michel Landa. Kmalu pa se je izkazalo, da je izdajalec. »Rejeni« so ga podkupili in je' skrbel le, da bogatinom ne bo propadlo premoženje.
Vstajo so krvavo zadušili. Mnogo delavcev je moralo bežati. Ceh Čampov so razpustili. Oblast so prevzeli spet »rejeni ljudje«.
Tako je bila zadušena prva delavska vstaja. Delavci so bili še maloštevilni m slabo organizirani. Pozneje so se poskusili Čampi še enkrat upreti, toda tokrat so jih izneverili rokodelci. Delavsko gibanje je bilo ob zatonu sred-v povojih. Ta vstaja pa
not enim zveličavni sistem. Mislimo, da |	je
ima.io še tudi kake druge skrbi, zlasti, če njega veka še
se bore za pravičnejši ključ pri razdelitvi jp fe pokazala ostra nasnmtin m =
socialnega produkta! In kaj pa je ta boj l, P ncazaia ostra nasprotja med na-drugega kot razredni boj? Sicer pa bomo o , ^ ‘U^jocimi razredi, burzoazi jo in pro» 1 stvari še govorili,	(Nadaljevanje) < letariatom.