Ptičje ženitovanje v gozdu
(Šaljiv prizor; spisal Janko Barle.)
(Lep, gorak pomladanski dan. Zelena griva [trata] pod košato bukvijo. a poleg grive "neko-liko leskovili gnnieev, kateri so ?že dobro ozeleneli. Na grivi innogo vsakovrstnili slašoie in pri-grizkov za izbiriene pticje želodčke).
Neiliea (z belim prcdpasnikoni hiti nrejevati slaščiee in se vsak oas skrbno na vse strani oglednje): Tako dolgo jih ni! Kaj vender delajo? Trtim in sučem se tu kakor vr-taljka ves božji dan, a na zadnje bodem pa le še okregana. Sem li jaz kriva, ee bodo slaščice prepečene in juha rarzla, kadar pridejo? . . . Sarna ne vem, kje mi glava stoji, a na zadnje bodem imela namesto zahvale le prigovaranje. Ta kuha-rica, kuharica — rekli bodo — vže zopet je preveč solila. I saj gotovo ne bi šla, da prirejam jedila za svatbo, ako bi ne bilo mej nami starega prijateljstva — hm, odkrižati se jih vender ne morera —• izvestno bi mi zamerili. Križ iu pa kviž! Poslala sem vže palčka, da gre gledat, če vže gredo in zdaj ni njega niti njih. To so jih vže morali kje ustaviti.
Paleek (priskaketii ves spehan). Vže gredo, vže gredo — skoraj bodo tii! — Jeli vže vse pripravljeno ? .  . (Sliši se petje in vriskanje vedno bliže.)
Senica: N6, hvala Bogu, vender naposled! Bala sem se vže — zdaj pa le liriio! kaj se Ogleduješ? (Prikaže se slovesni sprevod. Naprej korakajo pevei: penica, lastovka, šeinkovee in kos; za njimi zaroeenea: slavoek in njegova nevesta, potem njijti stariši, starcšina kalfn in ve« svatov, mej njimi tudi lišček in vrabee.  Vsi so praznieno oblečeni).
Kalin (modro): Gospoda moja! Tii je mesto, katero sem izbral za denašnjo slavnost. Mislim, da bode vsera po godu. Prav prijazen kotiček! Prosim izvolite! (Pokaže vsalverau mesto; na prvo mesto posadi zaroeenea, k njima njiju stariše, potem druge svate, zartnje mesto dob/ TCabec).
Vrabec (oziraje se na vse strani, zašepta lišeeku): Hm, hm — prijatelj — hm, hm, — mislim, da bi bilo dobro (ogleduje se še vedno in kiina i glavo) — kaj prigriz-niti. Kosmata kapa! — dolg pot je bil prijatelj — kaj neki tako dolgo pripravljajo? (Oglednje se). Aha! evo ga paleka vže nosi — ta je pa pametua. ta ¦— da bi le skoraj do raene prišlo.
PalČCK (y praznienem oblaeili donaša jedi; najprej ponudi zarot-eneema potem dnigirn svatom; vsakemu se globoko prikloni in reže): Izvolite! — (Naposled pride tudi do vrabea, ka-teri slaieiee vže dolgo z oemi spremlja): Izvolite, gospod !
Vrabee (veselo): Ta je pametna, ta. Pa poglej vender, kaj je vse tukaj pri-pravljeno! Hm, hni — same slaščice, ne vem kaj bi si izbral. (Premetuje kosee.) Hra, prijatelj, veste, jaz itnam tako navado — hra, vsakega po malo — prosim dajte še ono semkaj.   (Vzame precej obilo vsake slaieiee.)
(Družba se veselo zabara. Stai-asina ae razgovarja z ženinom in nevestieo, ponuja jiina slaŠaic i. t. d.. drugi svatje se tudi po svoje zabavajo, a vrabee se kar maši z jedili, saiuo t-asi zašepta k ližeeku): Izvrstna kuhinja, kaj ne prijatelj, he, he, he!
Kaliu: Gospoda moja, prijatelji dragi! Zbrali srao se danes v tem prijetnem kotičku, da poeastimo naša zaročenea gospodieiča slavčeka in njcgovo lepo neve-stico. Sreča naj jima cvete v življenji, prepevata naj dolgo v tem gozdiču in po-veličujeta lepo naravo božjo. Zivela!
'—•-¦< 71 >¦*—-
Vsi skupaj: Živela zaročenea, živela! (Pevei zapojo): Živela! Slavčck (ženin): Zelo me je razveselila zdravica gospoda starašine, in pri-sreno se zahvalujem vsem skupaj, ker ste naju danes poeastili. (Svatje kriee); Zivio ženin, živio! (Pevci stopijo v kolo in zapojo: prvi glas pojo penica, dragi lastovka, tenor šeinkovee, a bas gospod kos. Zapojo ono staro, vendor prekrasno peseneo, katera se, kadar se do konca izpojr, zopet začne iz zač-etka in veokrat ponavlja, vender tako, da se vedno Mtreje poje, glasi pa tako-le):
,,Oj cizer, cizer, cizerja, Bog živi naš'ga ženina."
¦ (Gospod starašina nazdravlja tudi starišem zaroecncev in dnigim znamenitejšim  svatom. a pevei vsako njejrovo napitnico dovrše z nbrano peseneo).
Kalill (ko je TŽe mnogim nazdravil): Mislim, da bode vsakeniu po godu, ako se v imenu vseh zahvalim gosjjodom pevcem, kateri so se toliko trudili, da nam ustrežejo s svojim izborniin petjem. Živeli!
Ysi sratjc: Ziveli! Ziveli! (Nazdravlja se gospodn starašini. potcin nazdravljajo svatje flnic; drngemti in prepevajo, da se sliši dalež na oki-og).
Vral)CC (vžo dlje easa nokaj zauiišljen, odkašlja so, vstano in zaLn<>): Prosini. gospoda rnoja. pa brez zaniere! Mnogo se je danes v našej veselej dmžbi uazdravljalo in vender smo pozabili na nekoga, kateri se je mnogo trudil, da je denašnja sve-čanost tako vesela iti tako slovesna. Gospoda moja! pozabili smo ua ono, katera se je mnogo, mnogo trudila, katera jo vse te slašcice tako ukusno pripravila, da se naši želodčki kar od railine raztapljajo, a to je — gospoda nioja — to je spo-štovana naša kuharica — gospa senioa. Bodi jej prisrčna hvala — živela naša kuharica — živela!
Vsi sknpaj. Živela! Živela!
Vrabee (k UšCeku): Pošteno mi je vrofie. Saj sem pa tudi govoril, menim! Lišček (k vrabcu): Ees, dobro ste napravili.
(Družba jo vedno živiibnejša. Goste in veseli' se do solnčnega zakoda in še le tcdaj se zaen6 razbajati.   Zadnji gre vrabee ter govori po poti):
Daues pa, danes, dobro smo se iiueli. Y takej družbi še, še! Prav težko mi je, da smo se vže ločili. So pa tudi bili bogati. Nisem vedel, bi li se čudil onim slaščicam, ali bi jih le jedel. Izvrstna knliinja, he, he, he! Vse se ženi, nazadnje si tudi jaz kje kako gospodinjo poiščem; kaj bi vdovec sam na svetu. Da, ko je bila še moja rajnka živa — lim, hni, Iep6 je bilo tačas. Pa kje bi si kaj pametnega izbral, saj sero brhek korenjak, če tudi vže bolj prileten. Pa tudi kakšen kotiček bi rad priženil, da bi se mi ne bilo treba vedno okoli potikati. Hm, hm, pa se bode vže našlo . . . Kosmata kapa! skoraj bi zašel; precej je vže mrauno, pa tudi do vasi je še daleč. Dolgočasno je . . . . vera kaj, zapel si bodem jedno, saj jih znam, ej, ej . . . tisto, alia vže vem (poje):
,,En vrabčck je bil Se vedno gostfl, In vse je pozobal Karkolj je dobil." —