L71JHL7AWKI LIV.L kNlLMZ i 714 Vsebina zvezka za mesec januar: 1. ©to» Župančič: Plašč............... ... 1 2. Stanko Majcen: Modro lesketa se mak.............14 3. Juš Kozak: Šentpeter. (Valje prihodnjič.) ...........15 4. Fran Albrecht: Iz «Političnih sonetov» .............25 5. *r. Iva« Prijatelj: «Mladoslovenci» in «Mlada Evropa». (Komec prihodnjič.) 26 4. I. A. Krylov: ®va soda. (Iz ruščine preložil I. Vdovič.).......37 7. Mira« Jarc: Iz «Mojih molitev»................ 38 8. Igo Gruden: Jutranja pesem.................39 9. Cvetko Golar: Pastirica Urška.................49 10. Alojz Gradnik: Svatba v Brdih................44 11. Metod •olenc: Slovensko ljudstvo na Dolenjskem pred dvemi, tremi stoletji. (Palje prihodnjič.)..................47 12. Književna poročila.....................53 J. A. G.: Krek, Janez Ev.: Izbrani spisi. — Br. K. B o b i d a : Hermann Wendel: Kreuz und ^uer durch den slawischen Süden. — A.Z.: Iranko Radičevič: Pesnae. — P. B.: Vladimir Nazor: Carmen vitae. 13. Kronika.........................60 Fran AIWrecht: Hamlet na slovenskem odru. — N.K.: Iz francoske književnosti v letu 1923. „LJUBLJANSKI ZV#N" izhaja v posameznih zrezkih ter stane na let* 12$ Pin, za pol leta 69 Bin, za četrt leta 3t Bin, za inozemstvo 14# Bin. Posamezni zvezki se dobivaj* p* 15 Bin. Odgovorni urednik: Fran Albrecht. Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naročilo. Upravništvo se nahaja v Prešernovi ulici št. 54. Last in založba «Tiskovne zadruge», z. z o. z. y Ljubljani. Tiska Belniika tiskarna, d. d. v Ljubljani. LJUBLJANSKI ZVON Mesečnik za književnost in prosveto v ________________________________________a"''"" XLIV. letnik 1924 7. številka Oton Župančič / Plašč Prolog Veroniki Deseniški OSEBE V PROLOGU: DESENIŠKI GOSPOD. VERONIKA, njegova hči. SIDA, njegova sestra. SOSED, graščak. FRIDERIK II. CELJAN. VITEZ JOŠT, v celjski službi. KATICA, služkinja na Desenicah. Soba v deseniskem gradu. SIDA (spravlja v skrinjo vezenino, ki jo je pravkar končala). KATICA (prinese v sobo cinasto in bakreno posodo). KATICA: Niso to sama sonca, same lune? Iz takih, vem, ne je kraljica španska. SIDA: Pst! KATICA: O jo j — nisem vas videla, gospa. SIDA: Da se krilatka naša ne zbudi. KATICA: Kako zbudi? Mar je šla zopet spat? SIDA: Saj ni še vstala. KATICA: O, kako da ne? SIDA: Ni še pol ure, kar sem vrata odprla v nje spalnico. Metulji^sanje so vztrepetavali ji na očeh, obotavlja je se zleteti z njih; a nisem jih hotela prepoditi in sem potihoma zaprla spet. KATICA (zaropoce s posodo). SIDA: Pst! Kaj pa vendar misliš? KATICA: Jaz ji ne bom metuljev prepodila, so zr sami sfrčali. Ni še deset minut, kar sem golobom šla sipat zrnja... kličem — od nikoder nobenega ... pogledam preko zida, in spod čez polje bela vsa hiti, roke razkriljene — tako — ob vsako pripet oblak golobov: dve zastavi veselo vihrajoči njej na slavo. SIDA (pogleda v Veronikino sobo). O, glej, glej, res je: gnezdo prazno že. Pa sem še pazila. Ljuba mladost! Da se le kam predaleč ne zgubi. Dandanes se potika po deželi vsepolno ljudstva sumno čudnega, ciganov, klatežev od bogvekod, razeapancev, ki pesmi nam pojo, vražarjev, romarjev, popotnikov, ki nam prodajajo laž za resnico, resnico ovešajo s slepečo šaro, da več ne ločiš krinke od obraza. Sam bog nas varuj. — Kak črn oblak nam je zagrnil sonce? KATICA: O j, svet je poln brezdomcev kot vetrov — na vrata trkajo in tožijo, in molijo in svirajo, pojo, odkrivajo, zavešajo nam sonce in nosijo nevihte nam in zarje — kakor jim Bog veli... in Bog jih čuvaj. SIDA: No, Katica, ne bodi žalostna... Saj ti pri nas ne smeš več čutiti brczdomstva... KATICA: O, saj ne, gospa, saj ne, samo tako me je obšlo... SIDA: Kaj pa naš sosed — ali ni še vstal? KATICA: Kaj se bo gospodična res možila? SIDA: Ej, upam, da! Menda ne ostane sama. Ej, upam, da jo bom opletala, ko pride pravi sokol po golobko. KATICA: A, potemtakem ni... DESENIČAN in SOSED prideta. KATICA odide. SOSED: Torej tako... Dobro jutro, gospa tetka. SIDA: Že vstali, gospod sosed? Dobro jutro. SOSED: Torej tako, prijatelj, kot sem rekel... Nič, gospa tetka, čujte le še vi, kar ostanite; vaše cenjeno uho bo tudi stvar zanimala. Torej, prijatelj, in vi, gospa tetka, da ne razdiramo praznih besed: jaz lahko čakam, kadar se bo zdelo Veroniki: meni se ne mudi. DESENIČAN: Kako pa tiste kure iz Indije? Vraga — kako se že zov6? SOSED: Pegatke. Prihodnjič, kadar prideš, jih boš videl. Ponos dvorišču! Gospa tetka, da, dobili boste jajec za nasad. Glede Veronike pa: moja kri ne plapola slepo v zeleno strast, ne plane v plamen, pa upade spet, jaz, veste, ženim se tako polähko, zato pa vztrajno ... pri meni, bogve, voda ne gori... Nevesto svojo dolgo že poznam ... DESENIČAN: O, saj si bil ji krstni kum. SOSED: Hej, tetka, nisva takrat skup plesala? SIDA: In lepe ste šeptali mi v uho! SOSED: Kar je prinesla sapica pomladna ... SIDA: In spet odnesla — da — sam pih in puh. SOSED: Vidite: ženin mlad — vse pih in puh. Exempla docent... Strah me je, da kdo Veroniki tako ne sviriliri... Nji treba krepke roke zrelih let... DESENIČAN: Tiste pegatke — jaz grem kar s teboj, moram jih videti. SOSED: Ste kaj premislili? SIDA: Mladost je za modrost kot mi za strast, in naša misel gre skoz božja sita: kadar je presejana — kaj ostane? DESENIČAN: Tebi se ne mudi — no, saj si rekel; nji tudi ne — tako vsaj vidimo; tako je torej vse v najlepšem redu, in — jaz bi videl rad tiste pegatke. Sicer pa ž njo govori. SOSED: Bom, bom, bom — a danes ne. Pozdravite mi jo. Danes se čutim nekam starega. DESENIČAN: Pa še par dni počakaj, da boš mlajši... In reci, naj še meni osedlajo, pridem takoj. SOSED: Bog z vami, gospa tetka, in nič zamere; da, ti prideš tudi? SIDA: Srečo na pot. SOSED odide. DESENIČAN: Ga vidiš slivarja! Pozdravite mi jo! Ta ženin s svojimi pegatkami! Postilo, rožni venec, škapulir, ne pa nevesto. Pestuj svoj podgrom, glej ples izza peči in z bergljo tolci takt! Ne vidiš, da ti je odsviralo? Kadar nam raste volna iz ušes, ljubezen nima zanje več skrivnosti in smeje se poskokom hromonogim. Nič ni s poskokom več — poklek, poklek! Glej, da spodobno prišantaš do jame in z vso častitljivostjo ležeš v grob, če ne, boš še po smrti nam pavliha. SIDA: Bog ga previdi. — Vendar, brate moj, moramo misliti, kako bi ž njo. DESENIČAN: Kako bi ž njo! Kako bi neki ž njo! Kaj neki treba misliti pri tem? Naj raste, naj cvete, kot hoče Bog. Mar se nam ni razvila na radost? SIDA: O j brate — deklice so rahel cvet: saj veš o kresu zarje Vidove: večerna se poljublja z jutranjo — večerna ugasne, jutranja zasine, med njima pa je nezaznaven hip, ko sonce docvetč in se osuje. DESENIČAN: Za moje oči predeš pretenko svilo: kaj hočeš reči, modra tetka, s tem? SIDA: Veronika gre v zarje Vidove. DESENIČAN: Tako, tako, tako... In jaz ji s klina snemi ženina? Mar naj razbobnam: dekle za udajo, še dosti čedno, s tako in tako doto, oče matör, ne bo vam dolgo na potu, odrine skoro v krtovo deželo!? Ali naj dam jo temu slivarju? Ej, modra tetka, preveč ne modruj. Kaj ji je hudega? Ej, beži, beži mi s temi Vidovimi zarjami. Kaj nezaznaven hip! Par dni se sonce še obotavlja pred obratom svojim. Sploh pa — vse to se uredi samo — in — in — kak pa bi bil brez nje ta grad? In ti — povej, bi ti brez nje prebila? Edino od nje so jasne nam te stene, dokler zrcalijo njeno prisotnost, naj ona izgine, vse nam oslepe. SIDA: Ne gre za naju, brat, kako bo nama; za to gre, brat, da ona nam ne ugasne nepazoma v samotah teh. DESENIČAN: Kako? Kaj nima tukaj mene, nima tebe? Ni čisti plamen njen kot med dlanmi zaslonjen varno? Kaj mi govoriš? Odkod to predeš? Si4i morda kaj zapazila? Se kaj na skrivnem snuje, da jaz ne vem? Ti nekaj pleteš, Sida, nekaj plcteš, in meni za hrbtom. SIDA: In če bi, sam veš, da nič slabega. DESENIČAN: Kaj pa spet to? Kako? Da res kaj pleteš? SIDA: Pravim, četudi bi, nič slabega. DESENIČAN: Ej, res, tako? Zdaj sem pa zletel vznak. Na streho pojdem, da, za petelina, da bom vsaj vedel, kakšen veter vleče na Desenicah. Res, nič slabega? No, to so pa novosti, to.. Le j, le j! Kaj pomirljivo to priznanje. SIDA: Brat, veš, da sem prevzela njeno usodo iz materinih rok kot dragoceno zaupano mi dedščino. DESENIČAN: To vem. SIDA: Tako sem dete vtisnila si v dušo, do takih globočin in bolečin, da sem sprejela vase ga kot mati in morala nanovo ga roditi. In — o — kako ti naj to dopovem? — V neizprosno divjih krčih materinstva me vso je preorala grozna slast, v notrini moji so nabreknili zgoščeni skrivni viri v burne toke, neodoljiva me je gnala sla: pristavila sem dete na dekliške, na prsi nedotaknjene... in bog ve, brat, dete je pilo — pilo iz mene, brat... DESENICAN: Sestra! Kaj, sestra? Brezdno do brezdna pred menoj globiš, orjaške stolbe v nikdar sluten svet. V kakšnih podzemskih tajnih katedralah slavite službo svojega boga, ve ženske, tik, tik nas — mi pa topi ne vidimo, ne slišimo ničesar ... Sida, oprosti mi. SIDA: Mladost je moja stala zmedena pred zagonetnimi nalogami. Vezivo komajda začeto njene usode ostalo je v neveščih teh rokah kot star in nerazumljen rokopis. Z okorno iglo sem po njem bodljala, in plahi prsti so poskušali nadaljevati vzorec, le narahlo naznačen ... Joj, umikal se je očem, kot varavo zastrti sklepi božji. O, kaj trpljenja, kaj omahovanja, brat, koliko noči z glavo v dlaneh, obupa in poskusov spet in spet! Naposled risbo ujamem in uberem v soj šarovito živ — tedaj začutim, da se je od mene nekaj poslovilo, kar mi je stalo ves čas za rameni pozorno sklonjeno in gledalo kako spolnujem njeno oporoko. In vidim, vem, vem, da sem pogodila nje voljo in namene z detetom, ker šla pomirjena je zopet spät. DKSENIČAN: Doslej sem mislil, da stoji življenje na bronastih nogah — kovaško delo — zdaj pa izvem, da njega pajčevinasto tkanino nam drobni, beli prsti snujejo. (Ji poljubi roko.) SJDA: Ne vem, kaj misliš, brat, a res je oboje: ti kuj. jaz plctem, pa bo res in prav. DESENIČAN: Sestra se roga, brat ji ne zameri. SIDA: Ne — sestra veze, in bi rada od brata, da bi pohvalil njeno vezenino. DESENIČAN: Pa kar na slepo? Brat bi jo rad videl. SIDA: Naj bo; a mile sodbe prosim, veš. Gre k skrinji in vzame iz nje vezen plašč. Ne, čakaj z grajo — to še ni na lice. Evo, tako ... Kaj praviš zdaj? Razgrne pred njim plaši. DESENIČAN: Umetna roka je sukala iglo, domiselna jo glava je vodila. Sijaj, dostojen ram kraljičinih. Po spretno prepletenem labirintu teh vitic šcta oko kot po gredicah ... A Sida, kaj je to? Tri zlate zvezde tu na sinjem polju — vraga — ni*li to grb? SIDA: Ga ne poznaš? DESENIČAN: Grb! Bogme, celjskih grofov! Celjske zvezde. SIDA: No, vidiš. DESENIČAN: Toda kaj naj to pomeni? Kakšne skrivavnice in rebusi? SIDA: Da, zdaj je čas, da ti jih razložim. To je načrt moj za Veroniko, njenih bodočih potov zemljevid: po zvitih labirintih vitic teh privesti hočem jo pod celjske zvezde. DESENIČAN: In tam? SIDA: Se naj i njena razblesti. DESENIČAN: Sestra, kam misliš! SIDA: Mirno poslušaj, brat. Pod celjske zvezde — to se pravi v Krško. Tam se je udvoril Friderik Celjan z ženo mu Jelisavo Frankopanko. DESENIČAN: Ni Modrušanka? , SIDA: To so Frankopani. Zakaj me motiš, ko sam dobro veš. Veronika je odrasla Descnicam. Le molči, brat — ona sama ne sluti — kaj — ve4i plamen, kam iskre prši, in ktera vgasne, ktera se razzvezdi? — kot ti ne veš, res, veruj, da ne veš. A jaz sem često ujela ji v očeh odsvite nagle čudnih bliskavic izza gore devete ... čas, čas je. Desenice so za njo. Naj gre na dvor grofici Jelisavi za dvornico. Vse drugo — kar da Bog. DESENIČAN: Pa saj nas ne poznajo več Celjani. Hej, kje so časi, ko smo s starim grofom, Hermanom, dedom tega Friderika, v pojezdu jadrnem podrli Pruse nevernike in gnali jih na vzhod, da so skakali kakor žabe v vodo, v ledeni Njemen! Z nami bil je škof. vrag vedi, nekak Nemec ali kaj... Pogani v vodo — on pa širom roke: «V imenu Očeta, Sina in Duha!» pa ti na mah pokrsti vse pcsjanc! Tako, da kdor je utonil, je gorak po ledu šel v nebesa, da te šent! — Nazaj grede nas je v rutenski zemlji pogostil — bogme, do sto vitezov. Lahko si misliš! Tekel je vipavec in ljutomcrec in še sladko vino rebulja od tam doli, od Trsta. Lahko si misliš! — No, pa stopi k meni ta Herman, mladi, veš, sin starega, današnji veliki grof celjski — stopi: «Ti, Descničan, zvračaš nam bokale, kakor si Pruse,» pravi, «no, pa dajva, poskusiva se na čelade!» — Prav. «A, gospod grof, jaz nisem tak glavän kakor ste vi, in boj bo neenak.» Predrzno je bilo, pa ni zameril. Natoeimo čelade do robü — izpijeva, in dobro sva ga nesla. v On pa, ko išče svojega prostora, sede na stol, ki ga je videl — zraven... No, pa je brž pokoncu. «Bogme,» pravi, «imel si prav, ko si me prej opomnil: zdaj vidim sam, da sem prehud glavän.» — Hej, da! Tako smo nekdaj skup junačili. A to je tam, kjer lanska mesečina. Celjani v soncu nosijo glavo, nadeleč so razpregli si oblast. Celjan zdaj več ne sede zraven, bogme, Celjan zdaj vselej vidi pravi stol. Herman je kraljev tast — po Barbari, po hčeri svoji, da, in Friderik — no, ta je kraljev svak — in hud glavän. Ne, kaj bi tisto — stari Deseničan je njim že tam, kjer lanska mesečina. Pozabljen, pokopan — amen in križ! SIDA: Brat — lej moj plašč! V Namenjen Frankopanki za poklon, na nas obrne oči gospe visoki. — Sedaj si videl mojo vezenino: odobri mi jo, brat, ali zavrzi. DESENIČAN: Ukrepaj, Sida, kakor veš in znaš: če misliš, da bo prav, bodi tako — če misliš res... naj bo, pa tavajmo med temi stenami temotnimi počasi proti grobu ... če ni drugače. SOSED (z dvorišča): Hej, osedlano je! DESENIČAN: Ej, da te vrag — stari pegatkar ... nanj sem že pozabil... Kaj praviš, Sida? VERONIKA pride. VERONIKA: Očka, dobro jutro! Zelenka sem ti osedlala, veš! Teta, sem ti ušla iz postelje? SIDA: Kaj si pa delala? VERONIKA: Zarjo lovila. DESENČAN: Veronika — pokaži mi oči. Kaj sije v teh očeh, Veronika? VERONIKA: To mi pa moraš ti povedati; zdaj najbrž ti; jaz si ne vidim vanje. DESENIČAN: Nič mlajšega kot jaz? Nič mlajšega? Ne skače ženin še po tej glavici? VERONIKA: Tič Bogdal nosi deco, pravijo, in — ako Bog da — tudi ženine. DESENIČAN: Prav, golobička, prav ... Tako, tako ... Dejal bi, sestra — tvoje bliskavice so za goro deveto... no, kot sem rekel... Le se lepo pogovorita ž njo. Hm, torej zbogom ... Veš, Veronika, teta ima novico zate. VERONIKA: Res? Na Desenicah so to redke tiče — ta je gotovo izgrešila pot. SIDA: Brat: bliskavica! DESENIČAN: Hm. Na svidenje. DESENIČAN odide. VERONIKA: Zdaj pa novico, teta. No, le brž! Je naša račka iznesla zlato jajce? Je prišel romar s školjko čudežno, ki jo nastaviš na uho, pa ti pripoveduje bajke biserne iz jutrove dežele? Ali je priplulo izza morja dvanajst pavov, da bo lahko grajska Veronika hodila k maši kakor mlada Zora: peroti svetle zgrinjajo, mi hladno senco delajo! Ktcra kraljica daljnega iztoka je šetala pod takim baldahinom, kot mlada Zora? ... Ah ... kot mlada Zora! Ne, tetka, nič ni novega pri nas! To je navita ura. SIDA: Kaj? Kako? VERONIKA: No da, tako: naš grad, vse Desenice, vse tod okrog — samo navita ura: zdaj kaže toliko, in za pol ure bo pač pol ure več — to vem naprej... Na, zdaj sem pa spet lepo zinila! A, tetka, to ni nič, no, tetka, čuj: na uri tej pa je pojoča tička, modra in dobra, da, s človeškim glasom, z očesom, ki vse vidi in vse ve, prav v srce vidi in prav dobro ve, da je Veronika norčav otrok, ki mnogo blebeta in malo misli. SIDA: Ki mnogo sanja in malo pove — tako jo videlo je tisto oko. Da, res je, res: te naše Desenice dan nizajo na dan, kot stara mamka prebira jagode na večnem molku v momljanju uspava jočem ... To pa ni nič za Veroniko, kajnedane? VERONIKA: O, tetka, ti si modra, bodi dobra in mi oprosti. SIDA: Kaj naj oprostim? Naj roži oprostim, da gre v razcvit? Plamenu, da gori? Tiči, da poje? In tebi, da si mlada? VERONIKA: Tetka, o! SIDA: V Krškem, Veronika, tam je življenje. Ne bi šla rada v Krško? VERONIKA: Teta, teta? Kako? Da res? Je to tista novica? Saj tam je mladi Friderik Celjan; pravijo, da je lep mož. Kaj pa oče? Pregovorila si ga, vem, vem, vem. Zato me je tako v oči ubral. To si vkrenila ti... Se je kaj branil? O, dobra tetka! V Krško! In kedaj? SIDA: No. le j jo vihro! Ti bi kar planila, kar tako prostolasa, kakor si. Počakaj vsaj, potrpi, da te spletem. Saj še prav nič ne veš. VERONIKA: Kako? Kaj nisi? SIDA: Sem, sem! Kako si neučakana. To ne gre kar tako neutegoma. Pred tabo, vidiš, pojde še ta plašč, ta naj te uvede in priporoči grofici Jelisavi. VERONIKA: Srečna ta, ki ji bo tekel z ram ta bujni slap! SIDA: Hlapcu še naročim, naj se pripravi še danes v Krško, pismo še napišem, potem pa — sreča in Bog. SIDA odide. VERONIKA si je ogrnila plašč. VERONIKA: A tisti vitez tam na gori prej? Če bi prišel in bi me videl zdaj? Kako bi ga sprejela, kaj mu rekla? Pa to ni nič — bil je le moj živ sen... FRIDERIK pride. Dolg, pomemben in usoden nwlk. FRIDERIK: Zdrava, grofica celjska. VERONIKA: Zdrav, gospod. FRIDERIK: Videl sem belo zvczdo^repatico, dvoje pramenov vlekla je za seboj preko livade in potegnila me je v svoj vrtčž, da moral sem za njo. VERONIKA: Videla na konju svetega sem Jurja, od njega je zlata zarja vzhajala, ovila me je vso v plašč plameneč — zbežala sem, da nisem v njem zgorela. FRIDERIK: Plamenu v sebi nihče ne vbeži, dokler ne strne z drugim se plamenom. VERONIKA: O, plamen kliče plamen, vroče, vem ... Od srca se mi trga proti tebi... FRIDERIK: Pokorno slušaj, kamor kaže pot. VERONIKA: O Bog, saj moram, moram slušati... Se strneta v poljubu. Dolg premor. A kdo si, vitez, ki si mi srce mlado, neizkušeno na mah prevzel, da ve še samo zate na tem svetu? FRIDERIK: Jaz sem — ne izprašuj, le ljubi me! A ti — povej — odkod ta slavni plašč s celjskimi zvezdami na tvojih ramah? To je kot pismo polno tajnih znamenj, ki prorokujejo bodoče usode. VERONIKA: To pismo je vprašanje na usodo; čita naj ga grofica Jelisava in naj odgovori, da ali ne. A zdaj je pač vseeno že... FRIDERIK: Grofici Jelisavi, dete, kaj? VERONIKA: Za dvorno gospodično. FRIDERIK: Ti k grofici? Ti da bi rada k nji za dvornico? Za boga, slišim prav? VERONIKA: Kako? Ni tebi prav? FRIDERIK: O, prav, prav. — Počakaj, draga, daj meni ta plašč... in ?a en mesec, morda za en teden... kdo ve — nemara prej — dobiš odgovor... Jaz, glej, sem v celjski službi. VERONIKA: V Krškem? FRIDERIK: Da. r VERONIKA: O Bog, kako se je to strnilo! A kakšni jezdeci grme čez most? FRIDERIK (pogleda skozi okno). Moji prijatelji. Kaj neki bo? VERONIKA: Tu jih sprejmite. Teti grem povedat. To bo vesela. VERONIKA odide. FRIDF3RIK: Preblisnila mi je telo in dušo... Vitez JOŠT pride. JOST: Cuj, Friderik! Opravili smo. In še gorko vest smo ti prinesli v Krško. Tam izvemo, da si odjahal. Naglo za teboj — le konje smo menjali — in evo nas. . FRIDERIK: Kaj je? JOŠT: Končali smo pohod. Po njem je. Štirje gradovi so ti na poklon. Hlapci uklenjeni in vse ugnano. On ni imel te kapljice poguma, ' da bil bi tvegal vse za vse. FRIDERIK: Kako žvalaš ti konje? Po francosko? In kakšno sedlo je za žensko boljše: ogrsko? turško? JOST: Saj me ne poslušaš. FRIDERIK: Na konju plavala bo kot labod na zibkem valu. JOST: Bedrik — kam strmiš? FRIDERIK: Kaj govoriš? JOST: Herič, tvoj zoprnik — pobegnil kakor zajec, bogvekod potika se po gornjegrajskih šumah ... FRIDERIK: Kaj — Herič? Herič? Ah, kje je to, kje je že zame to! Dajte mu vse nazaj — jaz nisem več nikomur zopernik. JOST: Grešili v puščavo? Ta je pa dobra — ali si sam svoj? FRIDERIK: Pusti me, prosim, kakor da me ni. Počakajte me spodaj. Da, in to: ne zinite nikomur, kdo sem jaz. JOST: Poslušam, a razume naj te vrag. FRIDERIK: Sploh — kar odjahajte. Vas že doidem. JOST odide. VERONIKA s SIDO pride. aTSs Stanko Majcen / Modro lesketa se mak Sence rok, rjave rane, Vse bi dal za eno žalost, modro lesketa se mak, pa je mrtva, mrtev ptič, pride noč in pride spanje, mehko gnezdo okamenelo, tih, prijateljski korak. blaten angel, luči nič. Vse bi dal za dušo eno, Sence rok, rjave rane, da mi topla zagori, tih, prijateljski korak, vse samote so jo stric, pride On in pride spanje, noč upihnila oči. o . modro lesketa se mak. - ' ____A(.-trf j* - ™ / 1*1 2*7 Jus Kozak / Se nt pet er Grb redi svoje fare stoji mogočna cerkev sv. Petra. Široko pročelje je vprto v zapad, odkoder je ljudstvo, ki se je naselilo od vzhoda, sprejelo svojo vero. Vse ceste iz fare in od nekdanjih l>odružnic, izpod Golovca, od Save, z Barja se izlivajo pred nje? nimi1 vrati v belo šentpetersko cesto, ki vodi čez nizki, cerkveni prag v božji hram. Ob tej ravni farni cesti so obe strani pozidali mesarji s svojimi domovi. Na cesto so le okna in vrata, zadaj pa se sprostirajo prostrana dvorišča, kjer stoje mogočna gospodarska poslopja. Z mestom, kjer se vse hiše drenjajo pod okriljem gradu, in z yaskimi Poljanami so zvezani z mostovi čez zeleno vodo. Od Znamenja pa do cerkve gospodarijo stari rodovi, med njimi je Cunjarjev naj? mogočnejši. S sekiro v roki se bore in množe blagre tega sveta. Na prostrani ravani tja do Save stoje mejniki njihovih obširnih polj. kamor se vije Kravja dolina in se gube ozke steze za hišami. Le malo sence pada na žita in njive, ker je ne dajo visoke jagnedi. med njimi ob potih v dolgih vrstah zasejane. Tri kamenite stopnice ti dvignejo korak v Zamejčevo hišo, v kateri gospodari s težko roko Matija iz Cunjarjevega rodu. Na desni, preko ceste, si je Godež uredil svoje domovje; zdi se, kakor da venomer izza nizkih okenc motri poslopje načelnika mesarske zadruge in škili na široko sosednje dvorišče Cenetovega posestva, dokler mu ga starec pod noč ne zapre z ogromnimi, stežajnimi vrati. Zgodaj je prižgal nocoj Matija vse luči po hiši. Svoj nemir skuša prikriti, gori in doli hodi po sobi, toda ves čas napenja ušesa, kdaj mu prineso vesti, kaj se godi pri Cenetu. Tam pestita oba Hostarja, mladi in stari, s svojimi mešetarji vse popoldne sta* rega Ceneta, ki se že boječe in trepetaje plazi po trebuhu v grob. Harmonika vrešči, ljudje lazijo iz hiše in spet nazaj, vsi so pijani in razgreti. Matija je poslal po kosilu tja svojega brata Luko na prežo. On dobro sluti, da ni pomoči za starca pred Hostarjevim pohlepom, ki je sklenil, da se polasti te nesrečne hiše, venomer prehajajoče v druge roke. Matija ni ljubil Ceneta. Čeprav soseda, se nista pogledala ni* koli, odkar je starec lokavo ujel v mreže njegovega brata Luko, da je zapravil dom in posestvo. Od tistih dob je postal tudi Matija njegov dolžnik, ker je podpisal za svojega brata. Ta madež ga je tako bolel, da še ni mogel plačati tiste menice. Le kratek čas se je veselil Cene svojega plena. V faro sta pogledala Hostarjeva izpod Golovca in srdito je nasršil Matija svoje obrvi, kadar je pomislil, da dobi zdaj Hostar posestvo v svoje roke. Da bi se umiril, je sedel za mizo in pričel računati. Z ostrim očesom je pisal številke, toda zaman, roka mu je drevenela in zopet je vstal. Stopil je k vratom, jih neslišno odprl in prisluhnil. Glas harmonike se je zaletel vanj. Nejevoljno je zaprl in poklical Ma* rijo, svojo najmlajšo. Pod podboji je obstala, visoka in stasita. Ni je opazil v svoji zamišljenosti. kako mrtvaško bleda stoji pred njim. «Še ni Luke?» Plaho je odgovorila, da ga še ni videla, in zapustila je sobo. V svoji čumnati je obstala, kakor vkopana. Trepetala je po vsem telesu. Nocoj ni čula, kako srdito godrnja tam zunaj petelin in jo z otožnim glasom kliče njena telička, ker se še ni pokazala med njimi. Ne rok, ne nog ni čutila, le srce je neučakano utripalo, kdaj utihne harmonika pri Cenetu. Tam je ležala pokopana njena mladost in zagreble so je ne* vredne roke. Pred letom dni si je njen pogled na Šmarni gori izbral za svojo sramežljivo tajno Godeževega Andreja, kateri ni čutil, kako goreča je njena ljubezen, ki mu je pripela prvi nagelj. Utehe ni našla, dokler se nista srečala s Hostarjevim Rokom, postopa* jočim za njo s svojimi strastnimi pogledi. Toliko časa jo je motil in mešal, da je izpodrinil Andreja, ter mu je dekle ob letošnji košnji med vonjajočimi kopicami padlo v naročje. Ko mu je v tihi uri večera razodela, da je postala mati, se je fant prestrašil in je tajil svoje očetovstvo. Od tega trenutka pa se zdi Mariji, da leži v grobu, kamor bi se tako željno rada skrila, da bi se ne razodelo očetu in drugim ljudem. Nihče ni opazil rastoče bledice na nežnem obličju pod pšeničnimi kodri, nihče ni videl, kolikokrat izpirajo njene roke sinje oči. Tešila je s potnimi dlanmi utripajoče srce, ki je slutilo nocoj strašno odkritje. Pripravljala se je reva na šmrt, da prihrani svo* jemu ponosu ponižanje pred njim, ki jo je zavrgel. Kajti le z umrlimi ustnicami in ugaslimi očmi bi še mogla razodeti, kako ga je ljubilo vroče srce in kako je trpelo od njegove žalitve. Drsala je k oknu in odprla. Še vedno se posmehuje harmonika, divje kričanje postaja zmagoslavno. Hitro je zaprla, se pokrižala ter se po prstih približala zopet k vratom in kakor v zadnji uri so ji potne srage orosile čelo. Trdo so očetovi koraki merili sobo. Cula je, da so se vezna vrata odprla. Neslišno se je postavila pred izbo, kamor je vstopil dolgi, mračni Luka. Črni brki, padajoči mu čez usta, so bili še vlažni od pijače in s kalnim pogledom je ogle? doval pred seboj Matijo, ki je vpraševal z vso svojo orjaško postavo. «Kako?» Brat pa je sedel k peči, v svoj običajni kot, si podprl glavo s pestmi in izpregovoril tiho: «So ga, reveža!» «Je prodal?» Oni je le prikimal. Tedaj je Marija videla, kako neukrotljiv postaja korak nje* nega očeta. Začutila pa je poleg sebe še drugo bitje, kakor da ji je prišlo na pomoč. Poleg nje so se vpirala v sobo drobna očcsca tete Zebe. Starka jo je držala za roko in jo nežno božala. «So ga osleparili?» «Pa kako!» Luki se ni mudilo s pripovedovanjem. Dobro je čutil; da se brat komaj premaguje, toda zanj, ki je preživel vse popoldne v tisti hiši, ki je bila nekoč njegova last, je že vse umrlo. «Vse žive dni ga bo skominalo, tako so ga ociganili.» Zopet si je počasi zvijal cigareto. «Prekleto ga je kresala palica, s katero je bil starec po drugih. Že dopoldne se je pripeljal stari Hostar in potem so pili. Kar teklo je od mize, pravim. Blaž je sedel s Cenetom, mladi je nalival. Trdo sta ga grabila in z betežnim starccm nista imela usmiljenja. Godec od ene strani Cenetu na ušesa, Hostar od druge. Dobro se je držal stari skopuh, pa je zlezel hudič iz litra in ga stisnil za grlo. Revež se je pričel cmeriti, glava mu je omahovala, ob mizo bila. S solzami v očeh se je pričel braniti, naj mu prizanesejo še leto dni, dalje da ga ne bo več nosila noga čez prag. Godcžev mu je pomagal. Pa je bil trden Hostar, ni odnehal. Na te svoje oči sem videl, kako so prilili žganja v vino. Pričeli so na vso moč ljubeznivo. V svojo kosmato brado ga je stiskal Blaž in poljubovali so starca, da sc je omehčal. Prikimal je s pijano butico in takrat sta ga zagrabila oče in sin. Tako so se zamajali, da je oni udaril z glavo ob zid. Pod pazduho sta ga trdno držala in vlekla k mizi, kjer je ležala razgrnjena kupna pogodba. Tam je zadrsal po papirju, z rokavom pa si je brisal solze, da se mu ne bi vse razmazalo. Godec mu je nategoval od zadaj in vsi so zakričali kakor živine, ko je stal pod pet sto Cenetov podpis. Še na kot je pozabil.» 2 17 Matija jc vzrastel. Tresle so se mu kosmate roke in ostro je sodilo oko pod nasršenimi obrvmi: «Goljufi!» Tudi teti Zebi je ušlo: «Jezus, Marija, umazani ljudje!» Luka je slišal in se ozrl v vrata, kjer je ugledal bledo Marijo ter jo objel z usmiljenja polnim pogledom. Matija pa je prekrižal roke na hrbtu in meril zopet sobo. Na čelu se mu je poznalo, da hitro premišlja. Nato je še enkrat obstal pred bratom in mu vrgel širok pogled. «Boš pričal, da razderemo?» «Jaz?^Se ti meša? Naj se žro!» Zleknil se je na klop, položil roke pod glavo in se zagledal v strop. «Šleva si,» je zaškrtal Matija. Luka se ni zgenil. Le z roko je pomignil Mariji, ki mu je s tresočimi prsti nalila brinjevca v kozarček. Izpil je in ni privoščil nikomur več pogleda ter še noge ni prestavil, ko je zavreščala zunaj na cesti harmonika. Marija se je pri vratih sesedla na stol in uporno pričakovala, kaj se zgodi. Noge je niso več nosile in celo solze so ji ugasnile v očeh. Matija pa se je bled sklanjal predse in trepetal po vsem telesu. Odletela so vezna vrata in pijana drhal se je pričela valiti v sobo. Pred vsemi je krevsal čotasti Blaž Hostar, bil s palico ob tla in se opiral na sina. Tik za njima godec in zadaj Andrej, ves /ardel od težke pijače. «Hej, vidiš, Matija, zdaj sva oba gospodarja!» Treščila je pa= lica po mizi, zahreščali so hrastovi stoli. «Vina!» Matija se ni premaknil z mesta. Proč je gledal in ni zaukazal vina. «Vina! Ne daaaš? Boš dal, pravim! Tvoje menice sem kupil Marija je tisti hip vstala. Njene oči so gorele. Matija pa se je spremenil pred očmi. Sklonil je glavo in odšel po vina. «Kaj nisem vedel!» se je na široko zasmejal stari Hostar. «Daj. godec, zagodi, da bodo Zamejčevi vedeli, kdaj smo prišli šens peterski fari v živo!» Nihče se ni ozrl na Marijo, ki je s svojimi boječimi očmi rotila Roka, očeta kalečega plodu pod njenim srcem. Le*ta se je motovilil pri peči krog Luke ter ga venomer nagovarjal. «Vstani, pa sedi k nam, modrijan!» A Luka ni okrenil glave. Iz koščenega obraza so srepo merile Orne oči strop nad seboj. «No, zini vendar, če te ogovarja Hostarjev Rok.» «Fant; ne otresaj svojega hudičevega jezika!» V tem hipu je vstopil zopet Matija. Temno je gledal in Marija je slutila, da se je spodaj v kleti odločil za strašno besedo. «Kaj bi, Zamejec? — Sem sedi, Rok, da bo prostora za Matijo. Kako misliš, sin, njegove dolgove bova brisala. Že zaradi starosti te hiše. Naš načelnik je, nama pa ni treba takih malenkosti. A?» Zamejec je prisluhnil in ves posinel. Na visokem čelu so se mu zverižile gube in lovil je sapo. Skozi meglo pred očmi je zagledal brata, dvignivšega pri teh besedah svoj bledi in upali obraz. Sprožil je pest in udaril po mizi, da je Hostarjeva palica odskočila na tla, za/venkctali vsi kozarci ter so se okoli sedeči boječe stisnili. «Rečem ti, Hostar, govori spodobno v tej hiši! Zate sem na* Oelnik zadruge in nič drugega. Če me boš dražil, te poženem kot psa iz našega ceha. Ti misliš, da mi boš milost skazoval? Našemu rodu, čigar vaga je vzgled pravičnosti vsemu mestu? Ti, ki si še ves potan od goljufije. Kaj misliš, da ne vem, kaj si počel s starim Cenetom? In tak človek, ki rije kakor svinja s svojim pohlepnim rilcem pod zidovi naših poštenih hiš, bo meni očital dolgove? Le poglej v plesnive bukve, pa boš našel, da se je župniku roka tresla od spoštljivosti, ko je zapisoval imena naših krščenih in umrlih. Anti veš, da^sm^jz našegajrodii_zidaHJiišo bož^o in bili njeni ključarji od pamtiveka? In ti, živina, boš Zamejčevim brisal dolgove?» Skremžil je Hostar svoj obraz, zamežiknil z očmi, a v srcu je trepetal pred veličanstvom sosedovih besedi. Njegovo zavistno srce ni mirovalo. «Kaj boš? Cunjarjev si!» Skušal se je smejati. «Sem in ostanem! Tvoja umazana čeljust pa je gnezdo božjega ropa. Meni ni treba povešati oči za to, kar sta bila moja stara mati in oče. Res je, koščicc in cunjice sta pobirala, enajst otrok izrejala. hišico zgradila sebi in še trem od otrok. Kar je onim v mestu z mize odpadlo, sta onadva oživela in pozidala iz odpadkov to cesto, ki je žila vse fare, najstarejše fare. Kaj veš ti, ki še nisi zlezel iz hlapca in goljufa za gospodarja samemu sebi, o poštenju dela in njegovem blagoslovu? Naše hiše so zgrajene iz kosti, kri našega rodu^ jih veže, in teh hiš ne boš nikoli poznal ti, hlapec!» Ves čas se je stari Hostar poganjal izza mize ter z očmi lovil svojo palico. Do krvi ga je rafiil sosedov ponos in obraz se mu je ves spačil. V tem trenutku je zagorelo obličje mladega in splah* nela je iz njega utrujenost od preobilo zavžitega vina. Mačje oči so se zaiskrile in ves ponižan z očetom vred je zavratno zarjul Zamejcu v oči. «Pa mi boš le dal svojo hčer za ženo! Glej jo, Zamejec ošabni, lam stoji! Je bila moja in bo! Godec, nategni!» Marija se je pri teh besedah sesedla. Z mrtvaškim pogledom je strmela v ljudi. Po licih so ji tekle debele solze, toda ganiti ni mogla ne rok, ne nog. Čutila je, da je oni iz objestnosti in časti* hlepja vrgel vso njeno ljubezen na mizo pred pijano drhal. Ne bi je niti pogledal nocoj, če se ne bi čutil tako ponižanega po njenem očetu. Od strani pa so segali vanjo pogledi Luke, polni sočutja in človeške otožnosti. Matija je odrcvenel sredi sobe. Nekaj časa je kakor dete nejeverno obračal oči, zdaj v svojega nasprotnika, zdaj zopet v hčer. Nato se je oprijel stola, da mu ne bi izpodneslo tal. V tem hipu se je stari Hostar škodoželjno zarezal. Godežev Andrej pa je skočil k Mariji in jo prijel za roke. V blaznem strahu široko odprte oči so se ga prestrašile in padla ji je glava na prsi. Tedaj se je Matija zavedel. «Hodi!» je velel svoji hčeri, ki je kar padala za njim. V njeni čumnati sta se ustavila. Neopažcno jima je sledila teta Zeba. Iz njegovih prsi, ki so se od besnosti hotele pretrgati, je vrela vroča sapa. «Govori!» A ona je obstala pred svojim očetom, sramežljiva in ponosna in molčala v svoji mogočni bolesti. Le stisnjene ustnice so zakrvavele in kapljica krvi ji je spolzela po mehko zaokroženi bradi. Matija, ki še do tega trenutka ni mogel verjeti, da se je raz? pršila vsa neomadeževana čast njegovega rodu, na katero je sveto zidal do danes, je kar onemel od groze. Še trenutek je počakal, da izve resnico. Ona pa je prosila le z očmi, naj ji prizanese, ker ne more razodeti človeku, česar niti bog ne zahteva. Pognal se je Zamejec k steni, odletel je žebelj in v široko za* mahnivši roki je trepetalo izsušeno telo križanegaVsetrpina. Žilava levica pa se je oklenila belega vratu nesrečne hčere. Telo je od silnega prijema težke roke in od notranje slabosti pričelo padati vznak in, preden se je Matija zavedel, je z vso težo udarilo ob tla. Pogled na trepetajoče bitje ga je še bolj raztogotil. Njej so škle* petali zobje, roke so udarjale ob tla in s težavo je dihala, ker ji je lastni oče klečal na prsih. Reva ni okusila še kaplje ljubezni na svojih žejnih ustnicah, odkar je na svetu. V tem trenutku pa je zaman pričakovala, da 1 bi se je usmilile božje milosti polne oči Izveličarjeve. A niti žarek nebeške miline ni posejal v izmučeno dušo in skozi napol zaprte trepalnice je gledala strašni križ, še trši od človeške roke, ki je pretila nad njo. Teta Zeba je poskušala odpreti, a vrata se niso vdala. «Moj bog, saj jo ubije!» je v trepetu šepetala starka pred vrati. Visoko je povzdignila roke, ko je čutila skozi vrata, da se je Marija zgrudila pred očetom. «Jezus, ljudi pokličem, odpri, živina!» je trkala s koščenimi prsti. Nekaj trenutkov je bilo vse tiho. «Govori, pravim! Prisezi pred križanim bogom, da laže!» je zahropel v izbi oče. V Mariji pa se je utrnilo, prav globoko v duši, kakor tiha prošnja otrokova. «Reši me, mati!» «Tak odpri, norec!» je zopet razbijala Zeba. Iz sobe pa je prihajalo nežno in boječe: «Usmiljeni bog, oče, moj in tvoj, on ve vse. Zaradi svojega trpljenja je odpustil tvoji hčeri, ki je s povzdignjenimi rokami prosila ljubezni na svetu. Blagoslovljena sem.» «Prisezi, da ne z njim!» «Oče, oče,» je stokala. «On vidi v mojo dušo. Jezik bi se mi posušil, če bi govorila laž.» Vdano je pričakovala udarca. Videla je, kako je zamahnil s križem, ki se jc je v tem trenutku usmilil, da je omahnila žilava desnica. Oče se je prestrašil samega sebe, oglasila se jc v njem kri, ki je že toliko pretrpela zaradi svojega rodu. Položil je križ poleg hčere in se opotekal po sobi, ves reven pred samim seboj. Komaj pa se je zopet ozrl nanjo, ležečo pred njim skoro brez znamenja življenja, je vzkipela v njem jeza. «Tako, zdaj si si nakopala trpljenje, da boš po vseh štirih lezla in stokala pod njim,» je pristavil mrzlo in rezko ter zaloputnil vrata za seboj. Zeba ni slišala poslednjih besedi in se mu je še komaj odmaknila. «Joj, kaj neki spet namerava?» Po prstih mu je sledila in med vrati stoje prisluškovala trdim nabijajočim korakom po dvorišču. Matija jc poznal svojo pot skozi temo. V shrambi je iztegnil roko in zagrabil. Še bolj so rohneli koraki. «Križ božji!» Teta Zeba se je pokrižala, kajti luč iz veže je zalesketala na ploščati mesarici. Za vrata je stopila, tako presenečena, da je pozabila na Marijo, ležečo v svoji čumnati. Med navzočimi v krčmi je vladala popolna tišina. Nihče se ni drznil izpregovoriti besede; vsi so napenjali ušesa, kaj se godi v sosednji čumnati, kamor sta se zaprla oče in hči. Tisti hip so odletela vrata in vstopil je on, stari Zamejec. «Hudič, kaj nori?» je zarjul stari Hostar ter se stoje stisnil v kot pod jaslicami. «Ne, ne norim,» je govoril Matija z odločnim in strašnim glasom. «Tole poglej!» Hostarjeve oči so boječe obvisele na ploščati mesarici. «Odkar seka z njo naš rod, nam je bila v čast. Pošteno je vselej merila ljudem. Je vajena, da zadene na oko. Povem pa ti. da pri tej priči razčesnem z njo glavo tvojemu sinu, če ne vzame Marije!» Vse je strmelo vanj. Potne srage so mu lesketale na obličju, škrtal je z zobmi in široka pleča so se tresla. Pričakoval je ooložil nabele blazine. V tistem hipu jc spolzela mesečina v izbo in zablestele so bele jagode na njegovih podočnih kosteh. Nihče ga še ni videl jokati in hitro si je otrl solze, tla jih ne bi čutila Marija, ki se je prebudila od njegovega toplega diha. «Stric!» je dahnila. «Uboga Marija!» Prižel je njeno glavo na svoje prsi, ker ni hotel, da bi videla njegove rosne oči. «Kako sta grenka tvoja ljubezen in tvoje življenje. Če ti bog ne pomaga, te živ duh večne reši. Počivaj, moj otrok, oče se je umiril.» Izginil je tako nenadoma, da se je Marija nejeverno odgledovala v mesečini, ker ni mogla verjeti v človeka, temveč je mislila le še na prikazen. * Večni pji je izlil omotičen duh nad njo in čez trudne trepalnice je dahnila mesečina. Bele grudi, polne materinstva, so blestele vse razgaljene ter nemirno drhtele nad razbeljenim srcem. V veži se je Luka prikril. Na hišna vrata je nalahno potrkalo. Matija je vstal in odprl. Razveselilo se je njegovo žalostno srce. Ni pozdravil, toda lepo je zapiral za Azo, svojo najljubšo hčerko, in komaj sta stopila v izbo, že je prižgal luč. Medla svetloba je objela kraljico Zamejčevega doma. Ko je šla k birmi, je spregovoril Matija te besede in nikoli ni mogel prikriti pred nikomur brezmejne ljubezni, ki je svojemu otroku vselej nastežaj odpirala vrata srca ter krasila brezmadežno telo dekleta kakor ovijajo device ob šmarnicah kip Marije. Zgodilo se je večkrat, da je Matija sredi svojega dela odložil predpasnik, zajel denarja v pest in stopil v trgovino, kjer jc odšteval na račun, da ji pošljejo v izbero. In kadar se je nato vrnil, je stopil na dvorišče in v otroškem veselju je pričakoval, da se mu vrže hčerka okrog vratu. Tudi nocoj ni vzdržal pogleda v njene globoke sinje oči pod temnimi trepalnicami. Ko je uprla vanj svoje punčice, zajete V Orne obročke, ga jc obšla sladkost, da so se stisnjene ustnice na* smehnilc. Gosti, temni lasje so se izmotali izpod ^larasje črne rute ter se vsipali na mehke blazinice ramen. Njena lastavičja dlan mu je sedla na roko. Tedaj je ves strepetal in prej tako ostte oči so zasijale od ponosa, strmeče v mlado jagned, ki mu je zrastla do ramen, irTsrce je prisluškovalo tej živi* pesmi pre; vroče krvi. Vzvalovane ustnice so se nasmehnile. «Ste zaspani, očka?» «S kleščami so mi danes trgali srce!» je vzdihnil. «No, očka, povejte, kaj se je zgodilo?» In zopet se jc ves tresel, ko je pripovedoval nocojšnjo zgodbo. «Bridko je njeno življenje, uboga Marija! Zakaj ni vzeja Go* deževega? Jc lep fant.» Roke so ji padle v naročje, tako se je zamislila. «Nimam ga rad, ampak bolje bi bilo.» Nekaj trenutkov sta molčala. Nato sc jc zaiskril zopet smeh med belimi biseri in vrgla se mu jc krog vratu. «Potrpite, očka! Vse bo še dobro!» Nocoj ga niso okrepile njene tople besede, niti ga ogrele vroče lehti. Postaral se je pred njenimi očmi. Upihnila je luč ter ga vedla iz sobe. Luka je slišal vse. «Tako je lepa, da bi se zgodil čudež pred njo,» je pomislil sam pri sebi, «pa je vendar namenjena zemlji. Ojna, uboga Marija, pa koprni iz zemlje v nebo. Vraga, čuden je naš rod!» Zamahnil je na široko in zavil iz hiše. Odnesli so ga dolgi, zibajoči se koraki. Prevelika senca se je lomila in plezala po hišah. jje « # Govore zemljani te ceste, da se vsako noč od dvanajste do ene ustavi čas, ko vstajajo mrliči izpod težkih, nagrobnih skal ter j se vračajo v svoje domove, da preživelim svojcem razodenejo . njihovo prihodnjost v sanjah. Resno obličje farne cerkve je v tej beli mesečni tišini naznanilo dvanajsto dolgim vrstam sklenjenih hišic, med katerimi diha vsaka posebej svoje življenje, gospodujoča nad gospodarskimi poslopji in širnimi njivami. Tako stoje tam, kakor nosne matere, kraj ceste, lahno naslonjene druga na drugo. V kamenitih telesih pa spe in bede njihovi otroci. Nad Azo jc razpet baldahin pokoja; Matija strmi v strop nad seboj in roke se mu krčijo v pesti. Zverižena telesa Hostarjevih se pote od jeze, zobje škrtajo, roke otepajo krog sebe. Teta Zeba premišlja, kakor bi ji ne bilo več dano zaspati pred smrtjo. Marija^pa jc pravkar planila vsa omotena iz strašnih sanj. (Dalje prihodnjič.) Fran Albrecht /Iz «Političnih sonetov» Čas, ki nas je pehnila vanj usoda, je krut trinog: ljubezen seje redko, zastruplja duše s svojo slino jedko in ga zatre, kdor ni mu zvest oproda. Življenje naših dni — to je zabloda, brezupna borba le z lažjo in spletko. Svoboden duh zaprt je v tesno kletko in temu pravijo pri nas — svoboda. Vsi pojmi zdaj pri nas stoje na glavi: laž je resnica, glupost učenost. Poštenje mož in čast — kakšna norost! Vlačugi se pri nas devica pravi... To pa najglobja naša je modrost: kdor s stranko noče, je proti državi. . - --- /V' lr■■ ^ jSr Dr. Ivan Prijatelj / «Mladoslovenci» 171 «Mlada Evropa» Pejiodiziranje literarne zgodovine — kakor vsake druge zgo^ dovine — je^prav tjdco^tfežka stvar, kakor je težko najti dobro in izrazito poznamenovanje za posamezne zgodovinske periode. Vsaki periodizaciji preti nevarnost, da mehanično preseka tok dogodkov, ki se organično presnavljajo iz prošlosti in istotako organično priraščajo iz sodobnosti na podlagi duševnih in materialnih pogojev časa ter na osnovi iniciativ silnih individualnih činiteljev. Zgodovinarstvo je ozmišljeno rekon? struiranje in sestavno podoživljanje prošlosti. Zategadelj -se zgodovinar — vprav zaradi sistematične preglednosti in smotrene ~ uspelem prvem poizkusu, naslovljenem «Zgodovina slovenskega slovstva» (Celovec, 1881), obravnaval tudi prvi del te dobe, je krstil obdobje od 1843. (od «Novic» dalje) do 1881. z enostavnim matematično^mehaničnim nazivom: «tretja doba» zategadelj, ker je imenoval prejšnji dve periodi «drugo» (od 1770 do 1843), ozic roma «prvo dobo» (od početkov do Pohlina). O tem, da slovensko literarno zgodovinarstvo ni moglo ostati pri tem primitivnem, ničesar ne vsebujočem poznamenovanju, ni treba izgubljati besede. Nato je izdal 1893. dr. Jakob Sket v svrho literarnega pouka v višjih razredih srednjih šol svojo «Slovstveno čitanko» (Cc-lovec, 1893), v kateri je ponaslovil obdobje med 1^3.-1893. z izrazom: «doba narodne prosvete». Začetno letnico 1843. je Sket pridržal iz Kleinmayra, smatrajoč početek Bleiweisovih «Novic.» zajnejnik, od katerega naj se datira novejša slovenska literatura. Z nazivom «narodna prosveta» je sicer Sket poizkušal zajeti v naslov že tudi bistvo literarnega snovanja tega obdobja, vendar se mora reči, da je s tem dokaj splošnim nazivom označil le bolj prva leta te periode, manj pa zadnja desetletja XIX. stoletja, v katerih si je stavila slovenska literatura tudi že bolj umetnostne cilje. Prvi. ki je novejšo slovensko literarno zgodovino razločil v dva dela, je bil d r. K a r o 1 C i 1 a s e r. Njegova «Zgodovina slovenskega slov^ stva» (Ljubljana, 1894—1898) je v III. zvezku obravnavala «Blei* weisovo dobo od 1848. do 1870. leta». Dr. Glaser, ki je prvi med našimi literarnimi zgodovinarji jemal ozir na važne svetovne dogodke — sestavljajoč sicer precej šablonske preglede svetovnih pojavov in postavljajoč jih na čelo posameznih oddelkov svojega dela — je torej tudi prvi poizkusil datirati početek novejše slovenske literarne zgodovine s svetovno?znamenito zarezo leta 1,848. Zakaj je dr. Glaser to prvo obdobje zaključeval ravno z letom 1870., je tem manj uvidevno, ker mu je dal naslov: «Blei* weisova doba». Saj je vendar dr. Bleiweis nastopil v naši javnosti s svojimi «Novicami» že leta 1843. in deloval v nji do svoje smrti leta 1881. Da je dr. Glaser krstil to kakor tudi poznejše obdobje («Stritarjevo dobo») z imenoma dveh markantnih osebnosti, se da razlagati iz metode njegove literarne zgodovine, v kateri so stali biografski in bibliografski podatki o posameznih osebnostih bolj v ospredju, nego ideje časovne kulture, literature in umetnosti O,s|>loh. Za drjem. Glaserjem je prišel dr. Grafenauer najprej s svojo «Zgodovino novejšega slovenskega slovstva» (Ljubljana. 1909 in 1911), nato pa s svojo «Kratko zgodovino slovenskega slovstva» (Ljubljana, 1917 in 1919). Zdi se mi, da se jc dr. Grafen? auer tako v prvi kakor v drugi svoji literarni zgodovini glede poznamenovanja dob vzgledoval najnovejših čeških literarno* zgodovinskih kompcndijih. Znamenite Laichtcrjeve «Češke litera* ture XIX. stoletja» I. del obravnava pod naslovom «Od Dobrove skega do Jungmannove pesniške šole» (II. izd., Praga, 1911) v posameznih specialnih poglavjih češko prosvetljenstvo in prvo romantiko, njen II. del pod naslovom «Od Polaka do Langcrja» romantiko, njenega III. dela 1. zvezek pod naslovom «Od Mäche do Havlička» isto literarno šolo, njenega III. dela 2. zvezek pod rLss uničevala vsa dediščina velike francoske revolu* je s tem, da je doma dvignila na površje nove stanove, v ostali Evropi vzbudila k zavesti nove narode, in pa dediščina fflo^i/p^u^y« w zofske in literarne romantike, ki je gojila naravnost kult «narod* : nega duha» — sama gesla, neljuba predmarčnim absolutistom. To narodno in obenem svobodomiselno gibanje je naraščalo v tem času zlasti v Italiji, kjer se je zgoščevalo v skrivne revolucionarne karbonarske» krožke. L. 1822. je to gibanje dobilo svojega glas* nika v Giuscppu M a z z i n i j u, izdavšem v tem letu knjigo «LaA - bovine Italia», ki je šla iz rok v roke. V tem svojem delu je proglasHv 7 Mazzini za vrhovno načelo javnega udejstvovanja načelo narod? nosti. Njegov klic je izzvanjal v zahtevo po «zedinjeni Italiji», o kateri je pisec že v tej svoji knjigi ugotavljal, da sta o nji sanjala že Dante in Macchiavelli. Proti onim, ki so ugovarjali, češ, da je avstrijska uprava v Lombardiji in na Beneškem boljša, nego do* mača v italijanskih državicah, je vzklikal Mazzini: «In če bi bila naša uprava huronska ali hotentotska, samo da je domača!» Naj bo ta uprava v severni Italiji, kakršna hoče biti, tuja je, nemška. Zato pa: «Fuori i tedesehi!» Devetnajsto stoletje je stoletje načela narodnosti in to načelo bo ta vek tudi uresničil. — iMazziniju v roke je deloval v italijanskem leposlovju Massimo d' A z e g 1 i o, ki jc zlasti v svojih dveh romanih «Ettore Fieramosca» in «Nicolo dei Lapi» opisoval, kako so se Italijani v srednjem veku, razcepljeni v majhne državice, nepjresta.no med seboj vojskovali, služeč tujim interesom, namesto da bi se vzajemno med seboj složili in postali sami svoji gospodje v svoji hiši. — D'Azeglio je bil duševni pristaš tretjega znamenitega italijanskega preporoditelja, abata G i o * b e r t i j a, ki je v duhu francoskih liberalnih katolikov, grofa Mon* talemberta, patra Lacordairea in Lamenaisa, urednikov liberalno* katoliškega «Correspondenta» v Parizu, izdal 1.1843. knjigo «II primato d' Italia». Ako je bila Mazzinijeva knjiga bomba, bi se moglo Giobcrtijevo delo imenovati baklja, z entuziazmom raz* svetljujoča ideal «zedinjene Italije». Gioberti je v tem svojem delu razvijal tezo, da bi liberalni papež najlaglje združil Italijo, ki bi si mogla pridobiti prvenstvo med katoličani vseh narodov. — Za Gioberti jem je prišel C a v o u r. Ta mož se je 20 let pripravljal na /mtw> svojo veliko misijo. Noč in dan je na tihem študiral politična gibanja vseh narodov, končno je 1.1848. nastopil v italijanski jav* nosti s svojim dnevnikom «Risorgimento», v katerem je z velikim ognjem zastopal načelo, da se mora vsak narod izobraževati v svojem jeziku in stremiti po tem, da postane gospodar svoje zemlje in svoje usode. Preden je postal minister, se je Cavour kot poslanec v piemontskem parlamentu dne 20. oktobra 1848. toplo zavzel tudi za avstrijske Slovane, za «to mnogobrojno, energienq/c. . //rvc iskreno, ali že mnogo stoletij teptano pleme slovansko». In Cavour je v naslednjih desetletjih v resnici postal oče «zedinjene Italije.»1 Pod vplivom idej in delovanja Mazzinija ter njegovih nasled* nikov je bilo nastalo v zatohlem absolutističnem ozračju pred* marca vse polno tajnih revolucionarnih zvez, poleg «Mlade Italije» «Mlada Poljska», «Mlada Irska», «Mlada Angleška» itd., ki so se pod gesli republikanstva, grajanskih svoboščin in edinstva po* sameznih delno ali celotno podjarmljenih narodov združile 1. 1843. v skupno tajno zvezo, imenovano «Mlada Evropa». Vse te skrivne zveze so bile političnega in državnoprevratnega značaja in so ogrožale v prvi vrsti države, združujoče v sebi več narodov ali narodnih delov, katerim so obetale zedinjenje v obliki lastne državnosti na podlagi narodne samodoločbc. V drugi vrsti pa so te tajne zveze izpodkopavale tudi prestole in oltarje pod dcvizo republikanstva in svobodomiselstva. Poleg teh političnih tajnih krožkov pa je specialno v Nemčiji v začetku 30tih let na literarnem polju nastala temu pokretu pobočna in miselno so* rodna struja, ki je močno vplivala na formiranje «Mladočeštva» in deloma preko tega (v politiki), deloma tudi neposredno sama po sebi (v literaturi) na naš «mladoslovenski» pokret. To je bila med seboj trdno sklenjena literarna struja, ki jo imenuje nemška /literarna zgodovina «J u n g d e u t s c h 1 a n d». Izoblikovala se je ta struja v znamenju opozicije proti prejšnjima dvema pravcema v nemški literaturi, proti klasicizmu in romantizmu, ko ta dva nista /rimela nič več novega povedati mlademu pokolenju. Proti Goetheju, ki je bil v klasičnoharmonični lepoti udejstvil v svojih delih naj* višja gesla klasicizma in romantizma, prezirajoč zanimanje za časovne, zlasti politične dogodke, proti Goetheju, ki je 1.1830. po izbruhu julijske revolucije v Parizu pripisoval značaj svetovnega preokreta nekemu znanstvenemu sporu mcdCuvierjem in Geffrov* ^ Saint*Hilairejem,ne pa tej revoluciji, je nastopil Heinrich Heine, pionirska duša tega pokreta, imenujoč nemškega Olimpijca «Zeit* ablehnungsgenie».Ime «Jungdeutschland» pa je dal tej struji mlade nemške generacije publicist Ludolf Wienbarg v svoji knjigi «Ästhetische Feldzüge» (1834.). Wienbarg je v tem svojem bojnem 1 Kako so gesla teh voditeljev italijanskega političnega preporoda užigala tudi srca naših «Mladoslovencev», se razvidi iz Člankov (najbrž dr. Zarnikovih): «Gibanje načela narodnosti itd.» v «Slovenskem gospodarju» z dne 6. febr. 1868.. štev. 6., in v «Slov. Narodu» z dne 11. aprila 1868.. štev. 5.. ter dalje. Prim, tudi ^ dwa. Zamika predavanje v ljubljanski čitalnici, natisnjeno v «Slov. Narodu» z dne 2L julija 1878., štev. 165., ter dalje. spisu pokopaval pcscmco (das Lied) kot tipično izrazilo roman« tikc, zanimajočc se v svoji umetnosti radi umetnosti zgolj za du* ševne doživljaje posameznika; povzdigoval pa je Wienbarg — prozo kot večji, mogočnejši, kolosalnejši instrument, s katerim želi novo pokolenje dati izraza ne samo posameznim izbranim osebnostim, marveč obenem človeški celoti, vzbujajoči in zave? dajoči se v sodobnih občečloveških, zlasti tudi političnih zahtevah. Pojma «države» in «naroda» sta stopila takrat zopet v ospredje dnevnega interesa. Zanimanje za državo kqt obliko naroda, ne^pa kot. last absolutističnih mogotcev, jc bila vzbudila že velika fran* coska revolucija. Premaga Napoleona, mogočnega ukrotitelja re« vclucijc, je bila vzbudila v Nemcih najprej povečan zmiscl za državo, in sicer za državo zedinjenega naroda, v katerem naj bi prišli vsi stanovi do veljave, predvsem zlasti dotlej zapostavljeni meščanski ali tretji stan. Ta stan pa so srednjeevropski fevdalni mogotci, prav tako kakor francoski restavratorji po 1. 1815., dolžili vseh rcvolucijskih grozot ter homatij in so v «sveti alianci» utrje* vali stari absolutistični monarhični princip, legitimen «po milosti bežji». Ta predmarčni reakcijski pritisek je povzročil, da sc je mlado nemško pokolenje, ki je šc pred kratkim po osvoboditeljnih vojnah tako zmagoslavilo nad Napoleonom in njegovo Francijo, mahoma preorientiralo in začelo v velikem Korzu gledati heroja revolucije, obdajajoč njegovo glavo z legendarnim sijem in stav* ljajoč v njegovo Francijo vse upe glede večje državljanske svobode stanov. Nemške nade na Francijo so se obistinilc. Francozi so vstopili 1. 1830. v julijsko revolucijo in v nji vstoličili meščansko kraljestvo. Skoro na to je sledila 1. 1848. februarska revolucija, kateri so se Nemci pridružili v nekaterih svojih državah z marč? nimi revolucijami tega leta. V Franciji jc odslej meščanstvo ostalo na krmilu države, tudi v ostali zapadni Evropi si jc ta stan priboril več ali manj pravic. V Avstriji pa je po 1. 1849. obdržal še za eno desetletje vso moč v rokah aristokratsko-duhovniški fevdalni absolutizem. V državah, v katerih jc bilo fevdalstvo poraženo, je zavladal meščanski kapitalizem, na kar se je razgalila zevajoča rana novega, dotlej molčečega sloja, četrtega stanu, proletariata. Vse te pgripetije časovnih dogodkov jc spremljala literarna četa «Mlade Nemčije» z največjimi zanimanjem, razvijajoč se čim* dalje bolj demokratično., v zavestnem bojnem nasprotstvu zoper aristokratizem klasicizma in romatizma. Specialno na roman-tizem, na ta večni in neusahljivi živclj človeškega umetnostnega snovanja, jc gledala enostransko, skozi prizmo njega zapoznelih 3 33 izrastkov. Njega dionizično ugodje in dopadajenje nad čutnim svetom je podcenjevala in ga dolžila, da se zamika v neki višji, neistiniti svet čiste duševnosti, pripuščajoč čutnost in realnost za zgolj stopnico v neki izsanjani višji nadsvet. Parola o «umetnosti nidj^urr^gtnosti» jc bila res romantični produkt nemškega doktrin narnega in abstraktnega duha, kakor je to pravilno ugotovil že ruski kritik Bjelinskij. Francoska romantika jc bila pri vsem svojem individualistično*čuvstvenem zanesenjaštvu že od Victorja Hugo j a dalje mnogo bolj socialno*sočutna, nego nemška. Deviza «Y art pour V art», ki jo je pri Francozih prvi proglasil Theophil Gautier, je bila vobče prva kulturna mladika,s katero se je nemški umovalni duh delno vcepil v francoski duševni organizem v dvom* Ijivo zahvalo za vse neštevilne pobude, ki so jih prejemali Nemci v različnih stoletjih iz duševne Francije.1 Iz tega formalističnega gesla se jc v drugi polovici XIX. stoletja na Francoskem vzpo* redno ob realistični struji porodila literarna šola «parnasovcev». «Mlado Nemčijo», ki je nastopala spočetka le rahlo strnjena, uravnavajoč svoje delovanje bolj nezavestno v zmislu aktualnih časovnih teženj mladega pokolenja, rinečega še v politično ospredje, jc skovala v zaključeno bojno četo ali literarno šolo naredba nemškega zveznega zbora z dne 10. decembra 1835., s katero so se v Nemčiji prepovedali svobodnjaški spisi avtorjev, navedenih v tej naredbi imenoma: Hjeijn e j a, G u t z k o w a, Laubeja, Wienbarga in Mündt a. Blizu pa je stal «Mladi Nemčiji» tudi Börne. Vrhutega je ta struja sama kazala na Jean Paula in C h a m i s s a kot na dva predhodnika svojega pravca. V nemški Avstriji sta stala «mladonemški» struji blizu Nikolaus —--------—-----—-------— « . ■ _____ L e n a u in Anastasius Grün (na Kranjskem rojeni grof Anton Aleksander Auersperg). Smernice in devize je dajal «Mladi Nemčiji» Heine ne samo kot sijajen pesnik, ampak še bolj kot duhovit in temperamenten publicist. V svoji knjigi «Die romantische Schule» (1836.) je Heine izjavljal, da s to knjigo pokopava romantiko, ono literarno smer, kateri je on očital, da beži od dejanskega sveta v nerealni nad* zemski in davno minoli prošli svet. Nova literatura da hoče ustvarjati ljudi sedanjosti, ki bodo znali brez pomišljanja uživati ugodja tostranske sreče. Znani so njegovi verzi iz «Zimske prav* ljice»: 1 Prim. Oskar Watzel: Die deutsche Dichtung seit Goethes Tod. Berlin 1919., str. 34. «Ein neues Lied, ein besseres Lied, O Freunde, will ich euch dichten: Wir wollen hier auf Erden schon ' Das Himmelreich errichten ... Ja, Zuckcrerbsen für Jedermann, Sobald die Schotten platzen! Den Iiimmel überlassen wir Den Engeln und den Spatzen ...» Za Heinejem so dolžili tudi drugi «Mladonemci» romantiko, da je zašla v onemoglo disharmonijo med idealom in resničnostjo, iz katere da ji je preostal samo beg v izsanjane fantastične sfere. Strastno tesno razmerje do sodobnega življenja, ki naj prevzame vso poezijo, je postala prva in vrhovna zapoved umetnostnega evangelija «Mlade Nemčije». To ugodje nad res* ničnostjo si je iskalo duška v političnem interesu, kar nam postane umevno, ako pomislimo, da se je ta struja rodila v dobi najtrše absolutistične reakcije predmarca. Zanimanje za svobodnejše državljanske naprave je dobivalo obliko radikalnega (za enkrat še bolj meščanskega) demokratizma, kličočega po ustavi, v kateri naj bi prišel do besede že dlje časa na naskok se pripravljajoči tretji stan, ki je bil na Francoskem že zavladal. Stalno tarčo «Mladonemcev» je tvorilo aristokratsko?cerkvcno jerobstvo; njih puščice so bile izkaljene v svobodomiselstvu in republikanstvu ter so zvenele opojno pesem o svobodnem razvoju osebnosti v zmislu liberalizma, o visokoumni svobodni humaniteti namesto šablonske cerkvene vernosti, o emancipaciji ženske itd. — V umetnostnosteoretičnem oziru pri «Mladonemcih» še ne mo? remo govoriti o zavestnem realizmu, komaj o njega početkih. Zanimanja za vso neposredno objektivnost, za poezijo vsak? danjosti še ni bilo doumelo to pokolenje. «Mladonemci» so ustvar? jali bolj iz dneva za dan, snujoč svoje duševne proizvode bolj iz aktualnih, jarkih dnevnih gesel, nego iz intimitet navidez nekazne in neznatne vsakdanjosti. Bili so kakor ustvarjeni za žurnaliste; zato je tudi bila njih najpriljubljenejša oblika f e 1 j t o n, raz? posajen, humorističen, satiričen, v katerem sta bila mojstra zlasti Heine in Börne. Od prejšnjega romantičnega kulta narodne samobitnosti se je «Mlada Nemčija» okrenila odločno vstran in uprla oči v smer kozmopolitizma. Poreklo njenega svetovnega in socialnega nazora, vznik njenih idej o grajanskih svoboščinah, zapoved aktu? alnega pisanja iz dneva za dan, kakor tudi še marsikaj drugega je to šolo spravljalo v ozko zvezo s tedanjo Francijo. Dočim se je bila Nemčija v dobi romantike zaprla v miselnosti v svoj visoki filozofski idealizem, v praktičnem kulturnem udejstvovanju pa v svoj filistrski «Teutschtum», v domačo raševnato nošo, puščajoč si rasti starogermanske grive in verno poslušajoč na telovadiščih svojega telovadnega «očeta» Jahna, ki je hotel, da bi zrastel med Nemčijo in Francijo neprodiren pragozd, dočim je v Nemčiji vsak romantični poet smatral za svoj nepreklicni poetični kredo Goethejev izrek: «Politisch Lied ein garstig Lied», dočim se jc nemška romantika vedno bolj oddaljevala od zemlje v neke ab; straktne sfere rafiniranc izumetničenosti, goječ poezijo radi poezije, slikarstvo radi slikarstva, glasbo radi glasbe ter se her* metično zapirala pred brigami in radostmi časa, je stala večina francoskih poetov že v romantični dobi v sredi neposrednega živ* ljenja. V pesnitve Victor ja Hugo j a in v romane Gcorgea S a n d o v k c so se krepko zaganjali valovi sodobnih dogodkov in časovnih teženj, Balzac jc pisal pod naslovom «Človeška komedija» svojo grandiozno fiziologijo francoske družbe, B e * ranger je dajal v svojih živahnih, temperamentnih verzih izraza utripom ljudskega srca, v vsakem oziru ter v umetninah vsakega poeta so se na Francoskem tudi v dobi romantike zabrisavale meje med literaturo in življenjem. Mlade Nemce jc zategadelj začel privlačiti Pariz, to svetiščg svetega ognja svobode, to izvirališče grajanskih svoboščin, to torišče poezije, ki je bila hkratu dejanje in življenje, to poprišče življenja in dejanja, ki sta bila obenem poezija. Heine se je preselil za stalno v Pariz, začasno tudi Börne. C>_ba ta dva Nemca sta pisala od časa do časa tudi po francosko. «Mladonemškcmu» kozmopolitizmu, pravzaprav obliki francosko* nemškega duševnega bratstva, je dajal največ duška duhoviti irpnik Heine, ki jc začel prvi smešiti dotedanji nemški paladij — slavo osvoboditeljnih vojn in proslavljati Napoleona kot «moža ideje», kot «včlovečeno idejo», kot «izvršitelja oporoke meščanske revolucije». «Die alldeutschen Revolutionsdilettanten mit ihren Turngemeinplätzen» so sc mu zdeli smešni v primeri z velikim Korzom, ki mu je bil «jeder Zoll ein Gott». Napoleonovo poko* lenje jc Heine imenoval junaški rod, ki .je vzrastel iz tal ognja in svobode pod časovnim geslom prostosti in enakosti ter tragično poginil na ruskih poljanah «durch Kälte und Sklaven». In na nje* govern grobu, pravi Heine, so se razpasli: «Die Alliierten und die schlechtcn Befreiungsgedichte, Hermann und Thusnelda, Hurrah! und der Frauenverein und die Vaterlandseicheln und das ewige Prahlen mit der Schlacht bei Leipzig und wieder die Schlacht bei Leipzig und kein Aufhören davon». Boljše bi bilo, da bi bili takrat tepeni šolarčki, nego da so oni pretepli učitelja, je bilo Heinejevo mnenje. V vprašanjih svetovnega in verskega naziranja se je «Mlada Nemčija» polagoma odvračala od nemškega idealizma Hegelovega in se približevala v nekaterih svojih zastopnikih, n. pr. v Börneju, k francoskemu liberalnemu katoličanstvu abbeja de Lamennaisa in Montalcmberta, dočim se je Heine, glavni glasnik «Mlade Nem? čije», nagibal k socialistično^utopističnemu saint*simonizmu ž njega bogom, ki je duh in snov obenem, ž njega gesli o «rehabili* taciji mesa», o «emancipaciji ženske», o «čutni radosti antike», ki naj bi na tleh_ porušene židovske in^ krščanske religije ustanovila novo, tretje kraljestvo «ravnovesja med duhom jn snovjo». Po* zneje pa so «Mladonemci» pod vodstvom mladohegelijancev Straussa in Feuerbacha evolucionirali v smer filozofskega ma* terializma in pozitivizma. Pod vplivom jcMladonemštva» se jc v marsikaterem oziru izoblikovala tudi duševna fiziognomija našega «Mladoslovenstva». (Koncc prihodnjič.) /. A. Krylov / Dva soda Dva soda sta odšla na pot: Jc prvi polnjen z vinom bil, a prazen je bil drugi sod. Brez šuma se je prvi in korakoma valil, a drugi z gromom in bobnenjem se je skokoma po tlaku kotalil. Za njim steber prahu. Na cesti vsak se brž jc h kraju stisnil od strahu, ko ga od daleč je začul. A kakor glas močan ta sod ima, on toliko kot prvi nc velja. * * * Kdor neprestano dela svoja razkričuje, v tem malo je gotoVo uma. Kdor dela res, po govorjenju ni poznan. Mož veliki le v delih svojih je glasan in svoje krepke misli snuje brez šuma. (Iz ruščine preložil B. Vdovič.) Miran J arc / I Z «Mojih molitev» Ko sem se naveličal pogovorov z ljudmi, ko sem spoznal, da so celo najlepše dvorane, ki v njih poslušamo naj? silnejše godbe, pa bodisi onih, ki svirajo z loki, čopiči ali pa . s svojim govorom — da so te dvorane v blesku žarnic in vonjav le tesne ječe —, ko me je vsakodnevni šah z živimi figurami utrudil, da sem se zazdcl prazen in votel kot godalo brez strun, ki lovi v svoje odprtine šumečo črnino vcsoljstva, tedaj sem zbežal ven, ven in se ustavil ob reki. Ni važno, da bi povedal, kaj sem tu delal: da sem postal otrok, ki je mali jez priliČil Niagarskemu slapu, tratico, poraščeno z redkim grmičevjem, pa prostrani oazi; otrok, ki je začel govoriti drevesom in se jih dotikati kot rok bližnjega in se je strastno radoval ob spreminjajočih se valovitih vijugah vodnih ploskev. Jh^/t j? c^rc*-* /y*-**-*««^ " ŠiroloT sem razpel roke in pisal v zrak slavospev, ki je bil ne? slišen in neviden okolici, a se je zato vrezaval v moje telo. Obšla me je neka slastna, čudna — dasi davno mi znana — zavest, da prav za prav nisem več oni, ki mora gledati na uro, ki je s tolikimi in tolikimi nitkami, vezmi, sponami in verigami uvezan v mrežo človeške družbe, temveč, da sem neskončno prost in mogočen, kakor cvetlica, ki je kelih za solnčne, lunine in zvezdne kapljice, kakor drevo, ki vdano vsrkava v svoje telo pozdrave iz najdalj? nejših solne, kakor žival, ki je v njej mrtva narava prvič pogledala nad sebe, a vendar še kloni glavo k zemlji, kakor človek, ki ga iščem že vekove in vekove, a je plod tega bolestnega hrepe; nenja šele moja podoba: trudna od nepravilnih življenj mojih prednikov, boječa vsled spoznanja, da bodo morale oči strmeti še v silno negibnost molčeče egipčanske sfinge. Ali vendar: hvaležen, hvaležen sem bil, da bi vriskal ali pa poklekoval, ker so me neznane sile potegnile v veletok življenja — gayest i, da sem ogromni, večni del vesoljstva. Občutil sem brezmejno srečo svojega zemljanstva; «o, blažen, da sem se rodil», sem vzklikal in vsaka stvar mi je bila blizu, blizu, bila je v meni in jaz sem bil v vsem. Začudil sem se: kako da sem iskal življenja tam, kjer ga ni. kjer je samo bolno nadomestilo, v napisanih, upodobljenih in v zvenečih sanjah velikih bolnikov, v šumečem, a hreščečem dirindaju zabavišč, kjer se opajajo še neprebujene duše. Videl sem, da je pesem — zdravje, da je zdravje lepota, da je šele veliki mir pravo gibanje in da je prava svoboda tišina in vdanost, ki nas je uče rastline. Zamikal sem se v vcličast gora, ki so silncjše od največjih spomenikov človeških rok, a ponižnejše mimo poslednjega berača; pobožno sem gledal gozdove, ki je v njih strašna sila levov in tigrov, a tudi golobja krotkost in plahost. V takih hipih, ki so večnost in brezčasje, je vsaka beseda podoba, zvok in ples. Kaj zato, če pustiš te utripe nenapisane in če izzvene. Ali boš živo ptico uklepal v kletko? Sprosti se, daj, da polete vse tvoje rahle in pokojne misli v vesoljstvo: okrog solnca se bodo zbrale v čudovit in čudotvoren soj, ki te začne oblivati in prežarjati, da se prerajaš v tej nebeški vodi in postajaš sam bajno lepa melodija... Igo Gruden / Jutranja pesem Vonj dihajočih jutranjih dreves v dušo mi dahnil jc težko omamnost: veter pojočih daljav jc razgibal nevzdramnost nočnih meglenih zaves — čez ves les rosne lestence bo skoro prižgalo solnce jutranje... Ko da sem stopil s srcem pobožnim pod gotski obok v katedralo, v sence nevidnih kadilnic, med tiho snovanje sklenjenih rok in pogledov prosečih, vzdihov neslišnih in ustnic negibno molečih, v čudni omotici ves sem, o, ves se potopil v vonj dihajočih jutranjih dreves, v pesem pojočih daljav, v valovanje nebes, v nemo snovanje zemljč, v labirinte brezdanje lastnega bitja. Ali ni dalo življenj tisočero rast moji duši? — stotero teles moč mojim udom in mišicam sok, vzhičeni krvi razpenjeni tok, srcu razkošno utripanje, čuvstvom zamaknjeno vero, mislim razsipanje kraljevskih rok? Dedščina tajna, od roda do roda nemo podavana, nikdar požeta — ali je v meni za novo bodočnost spočeta? Morda sem up čakajočega ploda? — sen izpolnitve omamnega cveta? — teža sadu, ki mu v padcu bo zadnja skrivnost razodeta? O, saj je vsaka minuta in ura najtišja prazniška slast, ki pozvanja v odkritja zemelj neslutenih, v daljna zatišja večnega žitja. V ritmični pesmi vonjav in zamišljenih sokov samo akord sem bolesten, sanjav zlit s harmonijo pojočih daljav v daljni zenit še nevidnih obokov. Pesem svetlobe kot šum hudournih potokov pala v tesnobe je mojih samot: smrt in življenje — o večni nemir razkrojitve, ura vrnitve in ura odhoda na pot, kjer ni spoznanj, razočaranj ne zmot, ne izpolnitve. Misli so v daljah zaslutile tajne brezdanje, sredi osamljenih morij so uzrle cvctoče otoke: psalmc pojoče in palme v rokah se odpravljajo pod slavoloke, ki za triumfe omamljenih duš jih postavljajo zarje jutranje .. . J* r^u^M ? Cvetko Golar / Pastirica Urška Vsa zasopla in zardela jc priletela pastirica Urška iz vasi. Za* vezovala si je z obema rokama majhno, rdečo ruto okoli glave, ki ji jo je na poti od vezal veter, in se je zmeraj obra? čala nazaj proti hišam v strahu, da ne bi tekel hlapce za njo. Vsled naglice je gorelo njeno drobno lice v mrzli sapi, in srce ji je tako močno tolklo v prsih kakor včasi na paši, ko je morala dirjati 7.a tisto marogasto ovco. Ogrnjeno je imela staro in dolgo kocko, katero ji jc dala kmctica Jurjcvka, namesto da bi ji novo kupila. XTjeno krilo jc bilo tanko in obnošeno, da so se na njem poznale ostre oblike njenega ubogega telesa. Obuta je bila v rjave, raz* pokane čevlje, prevelike za njene noge, ki jih je pred njo nosila starejša dekla. Nasula jih je z listjem, da je mogla hoditi in da ni silil vanje sneženi prah, ki ga je metla burja. Hodila je še zmeraj naglo in njene oči so plaho gledale naokoli, ali se ne bo kje nenadoma pokazal kmet Jurij s skleškom v roki. Zavila je iz izorane gazi in stopila na sneženo polje. «Saj je sren, nič se ne vdira, zakaj ne bi šla kar čez njive! Go* tovo pridem prej.» Pastirica Urška se je napotila v Betlehem. Ušla je kmetu Jurju, ki je bil trd in je grdo delal z njo. Poleti ji je bilo lahko, takrat je pasla v dobravi, in kmet ni mogel nad njo vpiti. Zvečer je prignala svojo čredo v stajo in dobila mleka in kruha ter je šla spat na izbo, in drugo jutro je vstala na vse zgodaj. Kmeta ni videla po cel teden razen ob nedeljah, ko je sedla opoldne z drugimi k mizi. Zdaj pa je zmeraj režal: «Ali mi ne boš narezala repe! Ali misliš, da te bom zastonj redil! Lenoba beraška!» In ko so bili vsi škafi polni, in bi rada malo počila, se je oglasil: «Kaj pa stojiš! Saj boš še k tlom prirasla! Alo, v les po stelje!» In tam je morala izpod snega grabiti listje vsa premražena in o^eblih rdečih rok. Še ni odložila težkega koša, že je kričal: «Ali ne slišiš, kako te kličejo ovce!» In nesla jim je posušenih vej, da jih objedajo. Tako je bilo naprej in naprej, zato se je Urška naveličala. In pred božičem se je spomnila: «V Betlehem pojdem! Tam je Bog rojen na sveto noč, in jaz sem pastirica. Gotovo me bo vesel. In vse mu bom povedala, kako dela z menoj kmet Jurij.» Napravila se je in poiskala v svoji skrinjici lepo rdeče jabolko, ki ga je shranila jeseni, in si je rekla: «Tudi jaz moram nekaj nesti malemu Jezuščku.» Zavila ga je v robec in spravila v krilce. Vas je stala že daleč za njo, bila je sredi dolge, velike planjave, kjer ni bilo niti drevja, niti hlevov, in takrat se je Urška ustavila. Kamor so nesle oči, je segalo belo, sneženo polje na dolgo in široko, in tam na robu neba so stali visoki snežniki v srebrni sinjini. ' Okrog in okrog ni bilo nikjer hiše in pes ni zalajal in tudi gozdovi so ostali za njo v daljavi. Od daleč nekje se jc svetilo solncc, in mrzli so bili njegovi žarki, a nebo je bilo svetlo in jasno, in po trdem snegu so se bleščali biseri. Včasih je potegnila mrzla sapa. in ostra ledena zrna so se vsula Urški za vrat, in zapeklo jo je v lica. «Ali kje je Betlehem?» Urška je premišljevala in gledala na vse strani. Nihče ji tega ni povedal, na prižnici so gospod dejali, da je na Jutrovem, in da tam pride Bog na svet, in da so pastirci zraven. Ali kje je na Jutrovem? Za bogatega kmeta Južnovca tam za Savo, ki so mu tisto leto zgoreli podi, je že slišala, ali tam ne more biti Betlehem , — In Urška je šla naprej. «Že pridem,» si je mislila. «Zadaj je vas, kjer sem doma, in nad vasjo so hribi in tam je sveti Andrej, kjer sem že služila, zraven je sveta Barbara, kamor sem hodila jeseni po kostanj, in sveti Ožbalt, kjer je doma tisti grdi pastir, ki me je vrgel v trnje. Tam ni Betlehema, o bo že na drugi strani.» In Urška je šla čez razore in lehe, čez travnike in dolinice, ki so se nižale proti daljnim vrbam ob potoku. Tudi zeblo je ni in bilo ji je celo prijetno in veselo, kadar se je spomnila kmeta Jurja. Še zasmejala se je in si mislila: «O to se bo kregal! „Kje je pa deklina?" bo vpil. In nihče ne bo vedel, da sem šla v Betlehem.» Sredi grmovja in visokih tankih brez s sklonjenimi drobnimi vejicami, ki so se gosto zgrinjale okoli debel, je tekla gaz, zvožena od sani. «Mogoče pa je to prava pot!» In Urška je šla naprej. Na ovinku za nizkim smrečjem, ki je robilo rjavo hrastovo hosto, je srečala staro kmetico, ki je nizko sključena težko hodila po gladki gazi. «Slišite, ali se pride tukaj v Betlehem?» je Urška glasno zavpila. «O, kajpak, počasi hodim, počasi. Pa ti boš že prišla, ki si mlada,» je dejala ženska. «Ali se pride tukaj v Betlehem?» jc Urška ponovila vprašanje. «A v Betlehem?» je zavpila ženska, in Urška je pokimala. «Viš, da ne vem, pa še nikoli nisem mislila na to. O, pa nekje se že pride, ti, ki imaš dobre noge, boš že prišla.» Urška je stala pred kmetico, ki je držala nizko sklonjeno sivo glavo in ni bila nič večja od nje. «A v Betlehem greš?» se je začudila starka še enkrat. «Tja, kjer bo nocoj Bog rojen.» «O, saj vem, pa težko hodim, drugače bi še jaz šla s teboj. Mislim, da bo tamlc čez.» Kmetica je pokazala z roko predse in majala z glavo: «V Betlehem gre! Glej jo, deklino, mogoče bi šel tudi kdo od nas.» Urška je šla naprej po gazi in skoraj ji je bilo že mraz. Na nogah ni več čutila prstov, v roke ji je bilo hladno, in tudi po hrbtu ji je šla mrzla sapa. «Daleč je v Betlehem,» je mislila, «od jutra že hodim in zdaj je gotovo poldne, pa ga še ne vidim.» Na polje je legla megla, bela kot sneg, in Urška ni videla nič predse. Vse je bilo tiho in samotno in bilo ji je dolgčas, zato je začela peti s tankim, trepetajočim glasom: Pastirci, vstanite, /budite sc zdej. le hitro vstanite, da gremo naprej!» Prišla je mimo stare lesene bajte, ki je stala ob poti zraven trhlega, z mahom poraščenega oreha. «Grem povprašat, kod se gre v Betlehem.» Stopila je v nizko, zakajeno vežo, ki je imela črne in sajaste stene; po tleh so se delali ledeni rjavi klobučki od kapljic, ki so padale od dimastega stropa. «Ali ni nobenega doma?» Njen glas je plaho zaklical. «Kdo pa je?» se je zaslišalo iz hiše. Urška je šla za glasom, odprla je vrata in stopila v izbo, ki je bila nizka z lesenimi stenami in dolgim drogom pod stropom, na katerem so se sušili jabolčni olupki. V kotu za mizo sta sedela oče in sin, oba velika in močna; pogledala sta začudeno na pastiričico. «Ali se gre tukaj v Betlehem?» «A—a! V Betlehem?» Urška je pokimala in s strahom je gledala velikega očeta, ki se je napol sklonil za mizo. «Tja pa ne prideš, predaleč je.» Oče je odmajal z glavo, sin pa je vprašal: «A v Betlehem gre tale punčka?» Na glas se je zasmejal, in neverjetno se mu je zdelo. «Ti bi rada v Betlehem?» «O polnoči bi bila že rada tam, ko bo Bog rojen,» je Urška boječe odvrnila. Starec je samo majal z glavo: «Nak, tja pa ne prideš. Kje je že Betlehem?» Dolgo je premišljeval, se praskal po sivi glavi in se ni mogel spomniti. Potem se je ozrl skozi okno v gosto meglo, in sin je vprašal: «Kako ti je pa ime?» Bil je radoveden in z očmi jc požiral majhno pastirico, in usta so se mu smejala. «Urška!» «Ostani pri nas, Urška! Mati so nam umrli, ki jim jc bilo tudi Urška ime.» Oče se je držal na smeh in je vprašal sina: «Ali ti je všeč?» Sinu so zardela rjava lica, ki so bila pod očmi od oglja črna, in jc dejal: «Malo majhna je, pa bi že zrasla.» «No, pa ostani pri nas!» Urška je odmajala z glavo: «Moram v Betlehem. Ko se vrnem, pa ostanem pri vas. Ali res nc vesta, kje je Betlehem?» «Kje bi že bil?» Oče se je počasi vzdignil izza mize in sin tudi. Stopili so na prag. «Na to stran sem že bil, pa tam ga ni. Mislim, da bo ravno tukajslc čez.» Zamahnil je z roko mimo strmih, tihih jagned, ki so se belili v daljini in bili podobni srebrnim, visokim stolpom. Mračilo sc jc že, in Urška je šla naprej. Megla jc bila čisto bela in prosojna, in sneg je bil mehak in se je vdiral in drobil pod nogami, da je spodrsovalo. Gaz je tekla sredi brezja in hrastja navzdol po strmem obronku, in kadar je Urški spodrsnilo in je vznak padla v sneg, se je veselo zasmejala. Zavila je v globok jarek, ki je bil na obeh straneh obdan od visokih in strmih bregov, poraščenih z borovjem in robido, ki sc jc pletla okoli grmovja. Nenadoma se je Urška zelo prestrašila, zakaj zagledala je straš* nega moža z veliko kučmo in črnimi očmi. Ni si upala mimo in jc dolgo stala na mestu in ni vedela, ali bi šla naprej ali nazaj. Zato je pobožno zapela: «En božji glas jc prišel v vas. da Bogek se rodi —» In ko jc odpela, se je mahoma tisti divji mož izpremenil v leskov grm, in Urška je šla mimo. Ali zdaj je zašla nekam, kjer ni bilo poti. Samo sneg se je širil na vse strani in izginjal v večerni megli, in Urški se je vdiralo do pasu in pomislila je na betlehemske pastirce, ki so imeli tudi težko pot, ko so šli ponoči obiskat mladega kralja. V mrazu jc megla izginjala, začelo se je svetiti in prikazovalo se je sinje in jasno nebo. Na obzorju je zasijala prva zvezda. «Nad hlevcem gori,» je pomislila Urška. «Zdaj bom pa kmalu tam.» In še hitrejše jc stopila, oči pa je vpirala v zvezdo. Hodila je nekaj časa po gazi, ki ji je nenadoma izginila, in potem se je zopet znašla na trdi zasneženi dobravi, na zelenih, ledenih tol* munih. Kmalu je bilo vse nebo v zvezdah, in Urška je šla proti oni strani, kjer je prva zagorela. Zdela se ji je nizko na zemlji, kot bi se lesketala nad hlevcem. Pastirica je segla v žep in prinesla v drgetajoči, prezebli roki rdeče jabolko. «Da ne pozabim, dati ga moram Jezuščku.» Stopala je naglo naprej in težko je čakala, da bi že bila v Bctlchemu. «Saj vendar že dolgo hodim in kmalu bo polnoč. Zdaj bi imela že slišati pastirce na paši in angelske trobente.» Urška se je ustavila in gledala na obzorje, hotela jc malo postati, ker je bila že trudna in negodna in so bile noge težke in so se ji zapirale oči, ali misel na betlehemski hlevec in pastirce jo je zbudila in pokazala naprej. Šla jc v sanjah dalje čez polje, naprej čez polje.—A ne samo po nebu, tudi po snegu so se začele utrinjati zvezde, in nešteto lučic jc zagorelo v daljavi. «Kar tukajsle na levo bom zavila v hlevček, saj tam je vse svetlo in nebeško lepo, kot se poje v pesmi.» Pred njenimi očmi se je bleščalo, in zdelo se ji je, da leti s silno naglico nekam v neskončno daljavo. Leti, leti in vendar se ji dozdeva, da niti nog ne pregiba, leti, leti in tako ji jc sladko in toplo, leti, leti in nič snega ne čuti, vse, kar jo je oviralo, je padlo od nje, in čuti se lahko kot pero, ki plava, plava pod nebom, ali kot bel oblaček, ki pluje nad gozdovi. Že se jc Urška bližala Betlehemu, zakaj po dobravah so se pasle cele trume belih ovčic, tako lepo belih, kakor jih še ni videla, in po nebu so plavali angeli v srebrnih oblačilih in so trobentali na zlate trobente, ki so pele neizrekljivo lepo, in nepopisno so bili zali kerubini, ki so leteli na zemljo. Urška jc zagledala pastirce, ki so pasli ovce, in zagledala je hlcvec in Marijo in Jezuščka v jaslih. Oba sta se ji prijazno smejala, in malo dete s krono, bolj žarečo od solnca, je vzelo rdeče jabolko, ki ga mu jc podala. «Na, vzemi, Bogek,» je šepnila Urška in se ljubeznivo na* smehnila. Zdelo se ji je vse tako po domače, kakor da je v vasi pri ' Osojnikovih in reže jabolčne krhle malemu Blažku, ki ga pestuje, in mu jih tlači v usta. In prijetno in gorko je bilo v hlevu, vsi so bili prijazni z njo, in Jožef, ki je bil začudo podoben njenemu stricu Jožetu, je stopil k njej in jo pobožal po licih. Celo voliček v hlevu — bil je tak kot rožanec, ki ga je pasla — je kimal z glavo in se hotel nasloniti nanjo. In Jezušček je spregovoril: «Urška, ali me imaš rada?» «Rada, rada! Zmeraj bi ostala pri tebi. Zunaj je mraz in sneg in burja, in v noge me zebe, poglej moje čeveljčke, kako so slabi!» «Urška, kje si pa dobila to lepo jabolko?» «Zate sem ga shranila, še jeseni sem ga spravila v skrinjico pri Jurju, kjer služim.» «Tam služiš? Ali ti je dobro?» «Oh, Jezušček, zmeraj sem lačna in hudo moram delati, poglej, moje žulje na rokah!» In pokazala je Jczuščku svoje dlani, in glej, krvave razpoke in žulji so bili nenadoma vsi zlati. Smehljal se ji je Bogek in tiho dejal: «Poglej se, Urška, kakšne čeveljčke imaš, pa praviš, da so slabi!» In Urška je videla, da ima srebrne čeveljčke, in njeno krilo se je zableščalo, kot da je iz samega žameta, in kjer je bilo strgano, so cvetele nepopisno lepe rože. In Jezušček je razprostrl ročice in jo je vzel v naročje, objel jo je in v gorkem in sladkem poljubu se je pastirica Urška združila z njim. t* «r- «^v/o^ ^^^cff, —-m---■ i «jjttT Alojz Gradnik / Svatba v Brdih Novičev vrsta; pokajo pištole, harmonika hrešči in iz vseh rok frče konfete pisane v otrok kopico, vračajočo se iz šole. Na trde bede dneve s koncem štole za vse življenje jih je zvezal Bog na zdravje in bolezen in na jok in na veselje, vinjo1, hišo, vole. Ljubezen? Nima zanje dosti cene. Ljubezen — srca so kopneče pene, je rož v jeseni zopet prazen vrt. Le brazde, ki jih skrb v srca zareže, kar plodna prst in kamen hiše zveže, izbriše in razveže šele smrt. 1 Vinja = vinograd. M. Dolenc /Slovensko ljudstvo na Dolenjskem pred dvemi, tremi stoletji V dolini zelene Krke so imeli v času, ko je Matija Gubcc plačal «staro pravdo» s svojo glavo, obširna posestva tudi kostanjeviška opatija, pleterski samostan in novo? meški nemški viteški red. Dolina je rodovitna, podnebje milo. da rodi trta. Oboje skupaj, duhovna gosposka pa dobra zemlja. *ta bila pač najizdatnejša činitelja, ki sta lepemu kosu slovenske zemlje dajala značilno obeležje, prebivalcem pa določevala so* cijalne in kulturne prilike. Polihistor V a 1 v a z o r je napisal v počaščen jc Kranjske de* bele knjige, za intimno žitje našega prostega ljudstva pa ni kazal jakega zanimanja. Prezrl je marsikaj, česar bi ne bil smel prezreti, namreč osobito vse tisto, kar jc bilo za slovensko «ubogo gmajno» po izgubljeni «stari pravdi» najznačilnejše, t. j. način, kako so se kmetje borili za svoje pravice med seboj in nasproti svoji go* sposki — pri sodiščih. Vsi taki spori so se namreč reševali na poseben način, po starih šegah in navadah. Ali v t a vrvež najnižjega sloja svoje Kranjske baron Valvazor ni hotel poseči, ni ga proučil, o vsem tem njegova «Slava Kranjske» molči! Stare šege in navade pa so obstajale v tem, da so se pravne zadeve slovenskega kmeta obravnavale in uravnavale v gorskih in kvatrnih pravdah, ki so se vršile ob določenem času, na določenem kraju in ki je pri njih veljala beseda domačih ljudi, uglednih izkušenih možakov, ne pa gosposkina. Še gosposka sama se je morala mnogokrat ukloniti sodbam ljudskega sodišča, na vsak način pa jim priznavati obvezno moč, dasi so jo izrekli samo njeni — podložniki sami med seboj. Značilno je, da so nam ostali ohranjeni zapisniki o takih pravdah pred kmetskim sodiščem izza časov, ko je preteklo 1 e nekaj let, odkar je «stara pravda» tako nesrečno končala bas ' v nižavah lene Krke in da so ti zapisniki nastali pod egido — «krive palice». Srednjeveški pregovor je velel, da se da pod «krivo palico» (Krummstab) dobro živeti, in res je «kriva palica» v dolini Krke oživljenje starih navad in običajev, osobito glede kmetskih sodišč povsodi rade volje dopuščala, nemara zato, ker se je za* vedala, da ni pametno prenapenjati tetivo, inače lok rad poči. Omenjeni zapisniki so shranjeni v ljubljanskem muzeju. Pričenjajo za kostanjeviško opatijo leta 1591., a v njih je posve* dočeno, da so gorske pravde oživele že leta 1581. Kostanjeviški zapisniki so najobsežnejši in segajo — z majhnimi presledki, za katere so se zapisniki izgubili — do leta 1785., torej do tedaj, ko je Jožef II. zatrl kostanjeviški samostan. Iz pleterskega samostana , sta nam ohranjena samo dva folijanta, prvi izključno za kvatrne pravde iz let 1611. do 1631., drugi za gorske in kvatrne pravde skupno za čas od leta 1683. do 1698. Od novomeškega inkorpo? riranega urada nemškega viteškega reda nam je ohranjen samo en folijant o gorskih pravdah za čas od leta 1721. do 1772. Ni dvoma, da so se gorske pravde vršile nalik trškim pravdam, imenovanim «veče», že od davnih dni srednjega veka. Da so se pa ohranile tudi še poslej po ukinitvi samostanov pri drugih vlastelinih, nam pričajo zapisniki boštanjske graščine o gorskih pravdah iz leta 1798. v ljubljanskem muzeju. Institut gorskih in kvatrnih pravd moramo označiti za nadaljevanje prastarih ljudskih zborov, kakor so jih Slovenci pač prevzeli preko Bavarcev od Frankov; so pa ostali po vsej priliki narodno p ravna uredba v zaščito pravice in pobijanje krivice. $ £ $ Ob tragičnem zlomu kmetskega upora leta 1573. so bili za kulturo našega ljudstva odločilni sledeči momenti: Slovenski jezik dobi primerno upoštevanje pri protestantih Trubarju, D a 1 s m a t i n u itd. Katoličan Adam Bohorič izda leta 1584. prvo slovensko slovnico. Protestanti imajo dokaj več pristašev med meščani, kakor na deželi. Mesta se nagibljejo bolj na nemško plat. pa so gospodarsko zelo navezana na kmetsko ljudstvo. Kmetje so v teh časih stanovsko skoro popolnoma enotno opredeljeni: do malega vsi so podložniki vlastelinov. Zelo redke izjeme tvorijo prosti kmetje*svobodnjaki. Razmere svoje vrste pa vladajo v vinskih goricah: tu so lastniki vinogradov pestro med seboj po* mešani. Vinogradi so last deloma vlastelina samega, deloma neprostih kmctov^podložnikov, ki so se imenovali «sogorniki», deloma pa tudi meščanov, duhovnikov, tujih vlastelinov, cerkva, — ti so se nazivali «mejaši». Za mejaša šteje narodna pesem, ki je gotovo več stoletij stara, celo svetnika: «Preljubi Svet Urban, v goricah ti stanuješ, ti dobri naš mejaš, in žlahtno grozdje lmaŠ/» Vsi vinogradniki so bili podrejeni «gorski palic i», to je oblasti gorskega gospoda, kateremu so morali dajati del letine kakor «gornino» in se mu pokoravati v vinogorskih upravnih in pravdnih zadevah po predpisih gorskih bukev, izdanih leta 1543. Nesrečni izid kmetskega upora je razmerje med gosposko in njenimi podložniki ustalil in učvrstil, seveda v prid gosposke. Pa to niso bile edine nevšečnosti, ki so zagrenjevale življenje kmet? skemu stanu. Protcstantovske homatije sicer niso prinesle bogve kako pomembnih neprilik za kmetsko ljudstvo doline Krke. Tem živcjc pa je vplival na razvoj prilik in neprilik strah pred turškimi napadi in pa bližina naselbin Uskokov, ki so na svojih roparskih pohodih rajrajši obiskovali krško dolino. Od srede 17. stoletja — po končani tridesetletni vojni — sta večkrat tudi kuga in lakota obiskali Dolenjsko, tako po naših zapisnikih osobito 1649., 1650.. 1663. in 1670. leta. Za razumevanje splošnega položaja prebivalstva krške doline je potrebno, da se ozremo tudi nekoliko po v n a n j i z g o d o s vini cerkvenih oblastev, ki so tod gospodarila. Leta 1564. dobe nemški vitezi v Novem mestu svojo «križatijo», v kateri je rezidiral sprva najbrže samo en vitez, za časa naših zapisnikov pa sploh nobeden več. Imeli so pa v okolici Novega mesta pod Gorjanci in na Čateški gorici pri Trebnjem obsežna vinogradna posestva, katera so si dali upravljati po svojem upra* vitelju v «križatiji», ki je bil lajičnega stanu. Neposrednega stika med duhovniki nemškega viteškega reda in njemu podložnimi vinogradniki potemtakem v Novem mestu ni bilo. Plctcrski samostan jc bil prvotno ustanovljen od celjskih grofov kakor dom kartuzijanccv. Po smrti teh grofov pa je vidno propadal. V časih po «stari pravdi» se že ni več upiral protestant* skemu navalu. Leta 1580. ima le še troje bratov kartuzijanccv. leta 1590. pa s prijorjem vred četvero. Ko umre prijor Stanislav pl. Schmidau leta 1590. v Gradcu in ko sc preselita kmalu za njim na drugi svet še dva brata v Plcterju, ostane tam le še en brat. a upravnik samostana, ki jc bil odposlan, da bi razmere na licu mesta saniral, odda meni nič tebi nič ves samostan za šest let v zakup Karolu Juriču, izpovedovalcu augsburške konfesije. Da se te škandalozne razmere odpravijo, odredi vlada, da naj samostan pripade jezuitom. Ti očetje pa se niso hoteli preseliti v pleterski * samostan, ampak so tu ustanovili samo svojo «rezidcnco», obstoječo iz enega samega patra jezuita in iz primernega števila upravnih oseb. Iz dohodkov samostana pa so vzdrževali v Ljubljani svoj kolegij, namenjen vzgoji novih bojevnikov za katoliško vero. Naši zapisniki nam pa pričajo, da izmed tistih jezuitov, ki so rezidirali v Pleterju, niso živeli vsi brez prikora. V zapisnikih o 4 49 kvatrnih pravdah iz leta 1620. sem naletel na list, ki je bil pre? lepljen z drugim belim listom. Razklenil sem ga previdno in odkril zapis o neki za jezuite očividno zelo mučni zadevi. Kmet je tožil na kvatrni pravdi sokmeta radi tega, ker je ta govoričil, da se je težnikovi ženi hudo mudilo k možitvi; kajti imela je bila opraviti ^ s patrom Volbenkom Mageriem. Tožence je zanikal, da bi bil kdaj ; take govorice trosil; drugi da govore res take reči, on pa bi kaj takega nc govoril, ker ve, da nihče ne more nikogar prisiliti k svetemu zakonu. Kmctski sodniki so zaslišali dvoje prič — je4i bil pater Magerle navzočen, zapisnik ne pove —, pa tudi ti priči sta se izmikavali. Sodba, ki je potekla, je naložila obema strankama, tožniku in tožencu, globo dveh mark in pristavila, če se bo v prihodnje kaj več dokazalo, pa se bo postopalo, kakor je prav. Previdni zapisnikar — bržčas dvorski sodnik sam ali drug samo? stanski uradnik, — je prelepil tisto stran zapisnika, kajpada, ker je hotel skriti mučno zadevo pred očmi «rezidujočega gospoda». Ta ni bil nihče drugi, nego oni pater Volbenk Magerle, ki je nekaj let pozneje s patrom Albertom Očičkim, Poljakom po rodu, pri= nesel relikvije v Št. Jakobsko cerkev v Ljubljani, kjer so bile<^ leta 1625. vzidane. Tudi v Kostanjevici opati niso živeli tako, da bi si smeli pri* svajati pravico do posebnega ugleda pri vernem ljudstvu. Leta 1563. izvoljeni opat Lenart Hofsteter je bil mož nemirnega duha in silovite narave. Njegovo življenje v samostanu ni bilo moralno, vzdržaval si je priležnico in zahteval celo, da jo imenujejo dominam j f ^ monasteri. Nasproti svojim podložnikomskmetom pa je bil nasilen, metal jih je samolastno v keho (camera caeca). Tudi nanj lete morebiti vzdihi narodne pesmi, ki toži, da kmetič ni mogel plačati enega krajcarčka, pa je došcl ukaz od neusmiljene gospode: «Pelj i ga v turen teman, tam naj bo tako dolgo sam, da bo prinesel krajcar nam!» Pritožba za pritožbo je prihajala zoper patra Lenarta do cesarskega prestola, vladar je zahteval preiskavo. Leta 1576. je vizitiral samostan pater Adam Puecher iz Vetrinja, pa opat Lenart se ne poboljša. Prihajale so nove pritožbe, citirajo ga v Runo (Stift Rain) nad Gradcem, da naj se tam zagovarja pred svojim «summo ordinario». Opat ne uboga, temveč se nejevoljno obrne na vetrinj* skega opata, češ, naj ta odloči, ali mu treba iti v Runo ali nc. Vetrinjski opat mu je dajal skraja potuho. Obrnil se je za svet na opata v Stični in na prijorja v Pleterju. Prvi je podal poročilo, da upat Lenart zanemarja gospodarstvo, da ne plačuje davkov, da daje župnije v zakup protestantom, da se izogiblje duhovnim bratom v Stični in raje popiva po gostilnah, ko potuje preko Stične, kakor da bi se pokazal v samostanu, da živi sploh ne* moralno. Pletcrski sosed ga ni tako hudo popisal, moral pa je vendar poročati, da opat Lenart ne bere maše in da živi po* hujšljivo. Vsled teh poročil se je odločil vetrinjski opat ukazati opatu Lenartu, naj gre v Runo na zagovor. Obtožba z dne 31. julija 1579. se je sedaj glasila, da opat Lenart razsiplje samostanske Zaklade, da se oblači v svilo, da nikakor noče odnehati od svoje, že druge priležniee, češ, da raje zapusti samostan kakor pa svojo( ljubico, sicer pa, da se niti ne drži katoliških obredov in da je oddal cerkev v Brežicah šizmatikom v najem. Lenart Hofsteter pa si je stvar vnovič premislil in ni potoval v Runo, ampak si je nagrabil še preostalih zakladov samostana in se podal z njimi in s svojo prilcžnico vred na svoje posestvo pri Novem mestu. Poslali so v Kostanjevico novega vizitatorja, patra Leopolda Pacher* neekerja iz Vetrinja, da bi napravil red; bil je tudi določen za naslednika Hofsteterju, ko bi se ta prostovoljno odpovedal svo* jemu dostojanstvu. Toda vizitator je našel samostan čisto izropan in hočeš nočeš je moral oditi za Hofsteterjem v Novo mesto. Pa ta ga noče sprejeti; zavrne ga z besedami: «Omnis qui non intrat per ostium in oville, ille fur est et latro/» Pachernecker se hoče obrniti na mestno sodišče, naj bi mu pomagalo dobiti samostanske dragotine nazaj. Tudi ta pot se izkaže za brezuspešno. Mestni očetje so bili vedni gostje pri Hofsteterju, dajal jim jc tudi denarja na posodo. Vizitator je videl, da ne bo imel sreče s pravdo. Ko pa je še slišal, da se je opatova priležnica izjavila, da ne bo dolgo zemlje tlačil, če se da izvoliti za opatovega naslednika v Kostanjevici, se je te grožnje ustrašil in poročal v Vetrinje, da se zahvaljuje za nasled* stvo. Vetrinjski samostan je ubral sedaj drugo pot; kajti od vlade so že pritiskali nanj, naj napravi konec škandalom v Kostanjevici. Obrnil se je na bivšega admontskega opata Lovrenca, ki jc tedaj živel v bližini Stične v pokoju. Temu se je slednjič posrečilo pregovoriti Hofstctcrja, da je resigniral na opatsko dostojanstvo v njegove roke. To se je zgodilo 1. januarja leta 1580. Pachernecker je bil že deset dni prej zoper svojo voljo -s— «per oboedientiam» — izvoljen za opata samostana v Kostanjevici, pa je res že po devetih mesecih vladanja umrl, vendar ne nasilne smrti. Za njim izvolijo za opata Andreja Arzta. Ta je opatoval deset let, živel pa jc takisto nemoralno in bil silno vdan vražam. Svojo telesno nemoč je pripisoval zlim čarodejstvom. Za Arztom pride na prestol opat Tomaž Jerney. Mož je bil boljši gospodar in mu tudi glede moral* nosti kronisti niso ničesar oponašali. Naši zapisniki pa vsebujejo nekaj pritožb zoper njega, da je bil dostopen lizunom, in da je jemal podmito (Schnüralien), še po njegovi smrti se je vnela pravda radi vinograda, ki ga je bil vzel revežu in dal za «dober likof nekemu svojemu uslužbencu». Nadaljnji opati niso več dajali povoda pritožbam, skrbeli so tudi dobro za gospodarski procvit samostana. Leta 1676. kupi opat pater Janez Vogrincc (imenovan Plantarič) graščino Kostanjevico v samem mestu Kostanjevici od grofice Zrinjskc za 72.000 fl. Tele sličice sem razpredel nekoliko podrobneje, ker menim, da takšne razmere v samostanih ljudstvu niso ostale prikrite in da so tudi imele kolikor toliko vpliva na razmerje med podložniki in njihovimi gospodarji. Omenim naj še, da imamo v naših zapisnikih samih prav malo spominov na protestantske homatije, mnogo več jih pa je takšnih, ki se tičejo turških in uskoških napadov. V Plctcrju se je pritožil na kvatrni pravdi brat zoper svojo sestro, češ, da ga je imenovala «Ketzerischer bueb»; seveda je bila občutno kaznovana. V ljudstvu so tleli še živi spomini na turške čase. Saj še ni preteklo dosti let. odkar se je v bitki pri Sisku leta 1593. skrhala turška sila, ki je pošiljala svoje roparske tolpe iz Bosne v slovenske kraje. Spomini so bili seveda polni gneva in ogorčenja radi okrutnosti drugovernih Turkov. Leta 1611. so razpravljali v Pleterju o pravdi med neko žensko in njenim nasprotnikom, ki jo je psoval s «türkische hure*. Pa nasprotnik jc uveljavljal, da se jc tožnica zakadila vanj in mu izruvala kos brade, kar je bilo za moža najhujše ponižanje. O uskoških napadih pa vsebujejo naši zapisniki posebno mnogo spo* minov. Ti priseljenci so po vsej priliki nadaljevali svoje roparske napade v Krško dolino tudi še dolgo za tem, ko Turkov ni bilo več. Naj še omenimo drastičen primer, kako so naši ljudje včasih sami izrabljali Uskoke v nečedne namene. Na kvatrni pravdi se je pritožil uslužbenec samostana v Kostanjevici Tomaž Laubinger, da je njegov nasprotnik Matija Jakšič naprosil dva Uskoka tam preko Gorjancev, naj prideta in ga dobro premikastita («sie sollen ihme Toman wolabschmiren»), da, morebiti naj bi ga celo ubila. JakšiČ je bil seveda hudo kaznovan. To jc bilo 1591. leta; ali tudi dosti pozneje čitamo v zapisnikih na več mestih o osumitvah, da so bili ljudje v zvezi z Uskoki ali da so celo z njim vred ropali. (Dalje prihodnjič.) KNJIŽEVNA POROČILA Krek, Janez Ev.: Izbrani spisi. I. zvezek. Mlada leta (1865.—1892.). Uredil Ivan Dolence. V Ljubljani, 1923. 188 str. Razsežnost in mnogostranost Krekovega delovanja je izdajatelju njegovih ixbranih spisov stavila posebno težavne naloge: pri izbiranju je moral pre« mišljevati, kaj naj kot še danes zanimivo sprejme v zbirko, posebne težave pa mora delati izdajatelju ureditev tega gradiva. Prof. Dolenec, sam učence in gojenec Kreka in stalni član njegova ožje drn^he. je pametno sklenil, ko se jc odločil, da nam pokaže v posameznih zvezkih Krc* kovih izbranih del posamezna časovna razdobja njegovega življenja in delovanja. V vrsti takih zbornikov bo potem lahko dobiti prostora za samostojna, večja dela, kakor so n. pr. «Črne bukve» ali pa «Socijalizem». To glavno pravilo, da se izdajo Krekovi spisi v kronološkem redu in ne ^ j sistematično urejeni, jc mogoče brez pridržkov sprejeti in izvesti. Vprašanje jc seveda, kako treba, urediti posamezne zvezke, da bodo ustrezali svojemu na* menu. Prvi zvezek v tem pogledu ni^avjio uspel, kar je škoda. Že a priori je bila publikacija zgrešena zaradi popolnoma slučajnega, zunanjega vzroka: namenjena je bila najširšim krogom in po njih duševnih zmožnostih je urednik uravnal ne samo izbero gradiva, ampak tudi njega razlago in okvir. Krek pa ni last samo našega preprostega človeka, za katerega je v prvi vrsti skrbel, ampak n. pr. tudi našega razumnika, ki ima vso pravico, da spozna Kreka tudi z onih strani, ki ga baš kot razumnika označujejo. Urednik sc jc s tako omejitvijo v , «eki meri cclo pregrešil nad slovensko univerzalnostjo Kreka, pregrešil nad ' Krekom kot historično slovensko osebo, katere duh je oplodil pri nas najraz* * ličnejša področja, nc samo ona, ki so dostopna in umljiva n. pr. kakemu * običajnemu članu kakega izobraževalnega društva na deželi,y^jiTno «kmetom in delavcem», kakor pravi urednik sam. Siccr je zgodaj spoznaf, da se to načelo ne bo dalo vseskozi izvesti, toda na celotni ureditvi tega prvega zvezka se poznajo njegove posledice. Knjiga^ jc zaradi tega težko pregledna, neenotna i« nam nc kaže prave, t. j. popolne slike Kreka v njegovih mlaclih letih. Oeividno je, da si urednik ni bil na jasnem glede tehnike take edicije: sledovi te nejasnosti se poznajo tako na razdelbi cclotncga zvezka, kakor na posameznostih. Usodna metoda izbiranja jc temu kajpada v prvi vrsti precej .kriva. Neenotnost se vidi žc na tem, da govori o načinu svoje izdaje kar na dveh' mestih, v^predgovoru» in posebno^bbširno na str. 58 in 59, pa tudi siccr sc večkrat^' tekstu ali^od črto. In vendar imamo danes žc nekaj dobrih zgledov, po katerih bi se bil urednik lahko pri tej izdaji ravnal. Izhajati bi bil moral pri takem delu najprej od «corpusa» spisov, ki jih jc nameraval v zbirko sprejeti. Če jc zbirka časovno urejena in so spisi razno* , vrstni, sc ponatisnejo v časovnem redu: čc se v njih nahajajo posebne skupine. fr< rt^, se naj tc skupine postavijo skupaj. '0*ko bi za ta prvi zvezek popolnoma nc^ prisiljeno dobili sledeče skupine: a) pesmi, b) pripovedna proza, c) članki, d) pisma. Na vsak način pa mora biti pregled spisov ona ccntralna točka, iz katere se vse postransko gradivo uredi. Po tej centralni skupini se mora ravnati življenjcpisni uvod in po njej se morajo ravnati opombe, ki jih pri* občenim spisom doda izdajatelj. Kar spada v eno skupino, se mora obravnati v njej in nc drugje: samo na ta način dobi taka publikacija ono preglednost, ki je za nje porabnost neizogiben pogoj. Tako bi n. pr. pesmi «Bršljana ni» S3 (str. 13), «Sobica (32), odlomki na str. 36, 42 in dalje spadali v sredo in ne v življenjepis, ki se bo seveda, če treba, nanje primerno oziral. Posamezna pisma se priobčijo (po potrebi v izvlečku!) v življenjepisu, Če jih jc več, jih je najboljše dati v posebno skupino. To treba presoditi od slučaja do slučaja! „ če naj ho taka izdaja, rcsjzdaja spisov in ne samo neke vrste biblijografija. >' 1'^hic morajo spjsi ffnobčiti v_ccloti delnimi ekscgrpti. Tukaj vlada res ne izprosili «aut aut». Ali je ^ spis vreden, ^da se^ ponsitisne in potem v ecloti in ves, ali" pa se samo biblijografsko registrira. Kaj naj pomagajo koščki, priobčeni n. pr. na str. 116, 118, 133, 138, 145? Kdor se interesira za Kreka kot mladostnega in mladinskega pisatelja, iz teh fragmentov ne bo dobil dovolj gradiva — In kaj naj napravi, če mu viri sploh niso dostopni? Nota bene: oni viri, katere mora taka izdaja naravnost zameniti! (str. 80) bi se pač smel ponatisniti, če bi sc tudi pokazalo,, da Krekoya iD^čcš&tki. ni bila ravno vzorna! In zakaj jc oni latinski pasus. ki jc v Krekovem pismu na str. 67 izpuščen, na str. 184 vendarle priobčen? Neke vrste rahločutna obzirnost jc menda zakrivila, da smo dobili samo ekscerpt iz VII. Krekovega pisma (str. 71), v katerem jc Krek portretiral takratni avstrijski episkopat ob priliki njegovega zborovanja, pisma, ki se Dolencu nc zdi primerno za knjigo, namenjeno «širšim krogom». O ti «širši krogi», kako dolgo nam bodo še predpisovali naše kulturne potrebe! Pismo bi res da ne zanimal<>*5^o!enčevih «kmetov in delavcev» — takih si Krek menda sam ni mislil! — pač pa vse nas druge, ki vemo, da jc imclKrck v ^ute&kih in cerkvenih vprašanjih vjffkrat^fltav .svoje la$jnc in posebne nazore. Ali^SCTnu niso porodili šele takrat, ko jc iz skromne Ljubljane prišel v dunajski Avgustinej? Marsikje zazveni ta misel ob stavkih priobčenih pisem. Dolence misli, da nas IV., V., XI. in XII. poglavje Krekovega «Mozaika^ ne zanima, in čuti cclo nekako potrebo, da Kreka opravičuje. Popolnoma po nepotrebnem! Mi bi ta poglavja radi brali — in bi jih smeli brati! — kot zanimive historične dokumente, ki pa jih nam urednik žal nc privošči. Deloma jc tega kriva menda tudi ona gromozansk<(^)}ahost, ki se pri nas tako c/u*strašno boji vsake krepkejše besede, vsake ostrejše barve. Urednik, ki s svojim avtorjem ravna tako, je na las podoben naravoslovcu, ki bi n. pr. srakoperiu izpulil vse pisano perje, preden bi ga postavil v svojo zbirko ptičev, izpulil menda zato, da bi nc kvaril barvne harmonije raznih vrabcev. Krek, kijjeJcregkih primerjij bal, ampak jihJ^ejiaravnost liubil — za tg imamo v tem zvezku samem doyolj dokazov! — bLlakft.ravnanje pač sam kot^boječe in^protinaturno s kako «primerno» odklonil! — ' ^ V tretji del take publikacije bi trebalo sprejeti račun o urednikovem «hiše* vanju» in vse potrebne opazke k priobčenim spisom. Tam bi n. pr. bilo pravo mesto za vse to, kar stoji v tem prvem zvezku na str. 38. do 59. v sredi Krekove>: i življenjepisa! Tamkaj ta dolga biblijografija samo moti. Tudi bo prihod«.* zvezke treba opremiti s skrbnimi registri imen in stvari, če naj dajejo ono korist, ki se od take publikacije sme in mora pričakovati. ^ 4 Delo, ki se ga je Dolence lotil z nenavadno vnemo in ljubeznijo, bo, enkra* - ~ dovršeno, stalo v vrsti naših «Monumenta historica». Na to, in nc na potrebe in zmožnosti naštti^kmctov in delavcev, mora njegov urednik misliti. Potem ho v nadaljnjih zvczKih dal nekaj več in nekaj višjega, boljšega, nego se rnu k s prvim zvezkom posrečilo. J. A. Hermann Wendel: Kreuz und quer durch den slawischen Süden. (Von Marburg bis Monastir. — Von Belgrad bis Buccari. — Krainer Tage.) Frankfurter SozietätSsDruckerei, G. m. b. H., Frankfurt a. M. 1922. Hermann Wendel je sin Lotaringijc, te lepe in vesele zemlje, ki je skozi dolga stoletja neprestano bila predmet vročega poželjenja svojih sosedov, večno bojišče vseh mogočih narodov, eil j osvajalcev in zibelka bogatega kulturnega razmaha. Zrasel v središču teh vulkanskih tal, v starodavnem vinorodnem Metzu. ie Wendel pravi predstavnik te čisto posebne rase, ki je tekom vekove trajajočega mešanja krvi dveh velikih narodnih teles ncopaženo nastala iz najžlahtnejših sokov dveh starih plemen. Na teh tleh se je vihravi, malce lahkomišljeni galski član zlil s strogo germansko delavnostjo, tu se je bleščeči francoski esprit spojil v čudovito popolnost z nemško treznostjo, omiljeno z obilno mero čuvstve-nosti in sanjave romantičnosti. I.orraina ni samo zlato jabolko Iridino, kot mo>c jc, kot vrata, vodeča iz zapada na iztok. Wendel naših krajev ni prepotoval kot poetično navdahnjen sanjar, niti kot »ocijolog ali nacijonalni ekonom, temveč čisto enostavno kot človek>popotnik. Vse, kar more življenje zvedavim očem nuditi novih, še nepoznanih oblik, vse so pritegnile nase njegov pogled, vse so vzbudile njegov interes, mu ostavile neizbrisne vtiske, ki jc njegova knjiga priča o njih. Wendel kot potovalcc ni cklcktik, ni zgolj estet, v njegovem opazovanju ni nobene preračunjene siste-inatike. Kar so mu prilike in slučaj odprli vidikov, nobenega ni pustil na strani, da mu ne bi bil posvetil vsaj trenutka pozornosti. Zato ta knjiga ni potopis v običajnem zmislu te besede, ni popis potovanja in vseh onih nebistvenih in slučajnih zunanjosti, iz katerih so potopisi običajno sestavljeni, ona jc več: spominjanje na veselo preživljene ure, kot avtor sam pravi na naslovni strani. Zato jc ta knjiga tako univerzalna, a obenem tako nenavadno osebna, intimna, čisto Wcndlova, da v nji prepoznaš sliko pisatelja, ki ti živa zrase pred očmi in ki jo moraš vzljubiti. Hermann Wendel ni naš prijatelj šele od včeraj. Bil jc izmed prvih Nemcev eden, ki so v «balkanskem vprašanju» našli več nego ceneno snov slabih dovtipov, izmed prvih, ki so tam zunaj slutili, kaj se skriva za tem naslovom. Zä časa balkanske vojne jc prepotoval ves centralni Balkan, med svetovnim klanjem jc z lastno osebno nevarnostjo branil prava srbskega naroda, po lastnem opažanju pisal znamenita «Makedonska pisma», po vojni pa izdal celo vrsto knjig o našem narodnem preporodu, razpravljal v knjigah in revijah, pa v dnevnem časopisju najbolj nepoznana vprašanja našega narodnega življenja. S paznim očesom zasleduje naš kulturni razvoj in spremlja našo gospodarsko osamosvojitev, med sorojaki nam jc tolmač in zagovornik. Prepričan sem, da v nemškem narodu doslej še nismo imeli vnetejšega in iskrcncjšega prijatelja od njega. Ta njegova simpatija napram našemu narodu jc najznačilnejša pote/.t vsega njegova publicističnega delovanja, ki mu je prvi in poslednji cilj: pokazati nas svetu v pravi luči, odstraniti zmotna mnenja in ncštevilne predsodke, ki nas obdajajo kot gosta megla in jemljejo vid nam samim in onim tam preko. To jc namen tudi te zadnje njegove knjige. Vsebinsko je knjiga sestavljena iz treh delov, ki so: potovanje po Make* doniji, potovanje po Srbiji, Bosni in Dalmaciji ter spomini na Slovenijo. Prva , dva dela sta svoj čas izšla kot posebna potopisa v knjigah «Von Marburg bis Monastir» (ki je o nji «Lj. Zvon» že, poročal) in «Von Belgrad bis Buccari». ki je izšla lani. Obe knjigi sta razprodani, kar jc napotilo avtorja, da jih jc ponovno izdal v skupnem delu in jima dodal še neobjavljene spomine na - Kranjske dni», ki jih jc preživel predlansko jesen med nami. f Da pisca prav razumemo, treba par opazk o njegovem značaju. Wendel jc človek, poln življcnske sile, duhovit veseljak s primerno dozo zdrave pr6$er* nosti, rafiniran opazovalec, a brez dckadencc. Bolnega v njem ni ničesar. Njegova izobrazba je presenetljivo vsestrana in bogata. Po poklicu publicist, uvažcvan literaren kritik in esejist (poznana jc njegova obširna biografija pesnika Hcineja in kritične izdaje starih nemških pesnikov), ostroumen narodnogospodarski pisatelj, aktiven politik in narodni poslanec, Wendel je socijalist v prvotnem, duhovnem zmislu besede, predvsem pa človek in to cel človek. Potoval jc po naši domovini brzo in na način, ki pri potopiscih ni ravno običajen. Njegova pota so -ga vodila v mesta in kraje, ki jih tujčeva noga lc redko in samo slučajno najde, odprta so mu bila marsikatera vrata, ki so drugemu popotniku zaklenjena. Zato so njegovi vtisi s pota tako pestri in tako iskreni. V njcgovcip slikovitem iinprcsijonističncm pripovedovanju postane vsak najneznatnejši dogodek tudi neudclcžcncmu bralcu pravo doživetje. S par besedami pričara na svoj brzo se menjajoči film sugestivno učinkujočo sliko, ki ji veruješ, ki se ti zdi znana. Tajnost tega redkega daru prcpričevalnosti leži v globokem občutju pisca, sprejemljivega za najfinejše zunanje dojme, in v neposrednosti, s katero jih vrže na papir. Vsak morda čisto brezpomemben dogodek, gledan skozi očala avtorjeve skladne osebnosti, zadobi popolnoma svojevrstno barvo, postane zanimiv, važen in značilen. Oblikujoča moč ustvarjajočega duha jc, ki iz sive indiferentnosti dogajanja zgrabi poedini pojav, mu da obliko, zmisel in duha, svojega duha. Občudovanja vredna je Wendlova sposobnost opazovanja, ki z enim samim pronicavim pogledom odkrije jedro in obseg predmeta in se vživi vanj. Če slediš slikovitim popisom pokrajin — kot lakonična režiserjeva navodila oderskemu mojstru so — če motriš te vsakovrstne prizore s poti, sestanke z raznimi ljudmi, važnimi in nevažnimi. ter v par besedah skopo očrtane impresije situacij in trenutkov, prisiljen občuduješ avtorjevo virtuoznost podajanja. Vsakemu predmetu zna oteti njegovo značilnost, njegovo posebnost, ki jo ume podati s par stavki. V vsaki epizodi se zrcali podoba notranje bogatega človeka s toplim srcem in čistim razumom, pa da spremljaš pisatelja preko brezkrajne banatske ravnice, da sediš z njim v turški kafani, piješ vino z njim v obccstni dolenjski krčmi ali da stopaš ob njegovi strani po tlaku polnočnih dubrovniških uličic. Povsem slučajno, spontano so nastali spominski listi, ki tvorijo to knjigo brc/ pretenzij. a vendar tako natrpano z življensko modrostjo, tako polno naukov i/ lepega in veselega evangelija življenja. Ta knjiga je Wendel sam. Skrajna njena subjektivnost jc obenem najpopolnejša objektivnost njena. Iz vsake strani gleda njegova figura, ki vabi bralca, da idc z njim, ki ga zovc na uživanje vseh teh neštetih lepot in doživljajev sredi mrkih albanskih klancev, bosanskih šum. črnogorskih kamenitih polj in modrine širnega jadranskega valovja. Cel pa» norama se odpira pred očmi strmečega bralca, ki misli, da gleda v pisan kalcido-skop, a vendar ne dolgočasi, ne utruja. Kakor vsebina tako jc tudi slog te knjige čisto Wcndlov, srečna spojitev kozerskega žurnalističnega stila z načinom pisanja intimnega dnevnika, pisanega za pisca samega in za njegove drugove. In vendar je ta knjiga pisana z a vsakogar in za vse. Z istim užitkom jo bo bral Nemec v Rajhu, kot naš človek, ki bo v nji iskal svojo sliko in jo tudi našel. Wendel piše nenavadno sočno, lepo nemščino, sijajno poznavajoč vsak timbre jezika in vse njegove nijansc. Zaradi bogatega besednega zaklada bi ga po pravici mogel zavidati marsikateri nemški pisec. Knjiga jc vsa prepletena s citati, ki pričajo o veliki načitanosti pisca, obenem so pa po svoji izberi najboljši dokaz za njegovo skladno osebnost. Kot najhujšo pogreško so knjigi očitali, da ni povsem objektivna, da avtor ni povsod tako iskren, kot bi to bilo treba, da jc večkrat zamolčal, kar bi bilo treba povedati. Morda je ta očitek le deloma tudi opravičen, a če je, treba ga zapisati na račun njegove simpatije do nas, ki mu odpira širši pogled na vsa naša vprašanja, ki so danes v središču diskusije, in mu zaeno tudi pravi, da ni njegova naloga s strogim, zadirčnim očesom beležiti vse te v bistvu nevažne in postranske stvari. Drugi je očitek netočnosti: morda mestoma opravičen, toda le deloma. Da v izberi svojih mentorjev, ki so mu bili skoro izključni vodniki po Jugoslaviji, ni bil dovolj izbirčen, to je prav za prav edina njegova napaka. Mislim pa, da se do danes v Nemčiji še ni napisala o nas (in to od nemškega avtorja) knjiga take obsežnosti, ki bi bila vsaj podobna ti, kar se tiče točnosti. Da je pa Wendel tudi naše napake opazil in registriral, se pa bralce sam najlaže prepriča, čo vzame knjigo v roke. Da jih je zavil v vljudncjšo obliko ali skril v duhovitem bönmdtu, tega menda nc bomo prehudo zamerili. Ponavljam: avtor noče biti potopisec v onem suhoparnem običajnem zmislu, temveč vabnik in zapeljiv klicar v življenje. Knjiga bi v nasprotnem slučaju morda pridobila na siste* matičnosti, točnosti in porabnosti, izgubila pa obenem ves oni svoj specifični čar osebnosti in umetniške lahkotnosti, ki piscu in čitatclju pomaga preko zamotanejših problemov. Wendel hoče tudi s to knjigo pokazati svojim rojakom in svetu, da je tudi naš človek, čeprav primitiven in očesu zapadnjaka morda eksotičen, tudi človek z vsemi človeškimi lastnostmi, slabimi in — dobrimi. Hotel je tudi pripomniti, da on ta narod in tega človeka ljubi in ceni, da mu je drag prijatelj, ki je vreden prijateljstva. To je prav za prav vsebina tega spisa. O vsebini nc bom pisal, treba, da vsak sam vzame knjigo v roke: mislim, da jo bo vzel še drugič. Opisi pose tov v slavonskih samostanih, po gostoljubnih srbskih hišah Stare Srbije, popisi napol orijcntalskih mest južne Makedonije in Bosne, starih pomorskih mest južne Dalmacijc ostanejo bralcu trajno v spominu. Takih vtisov nc prejmeš iz nobenega Bacdcckcrja. S prav posebno ljubeznijo so opisani dnevi, prcživljcni v Dubrovniku, ki mu je s svojo staro kulturo in nenavadno skladnim svojim umetniškim licem ostavil globok dojem. Zadivil ga ic stari Trogir in naravne krasote Kaštclanskc rivijcrc. Za nas Slovence je pa zadnji del najbolj zanimiv, ki je po mojem mnenju tudi najprisrčnejši. Značilna je Wendlova iskrena simpatija napram slovenskemu narodu, ki mu je i po svojem značaju najbližji. Kaj je temu vzrok, bogve. Morda dejstvo, da smo tudi mi narod, ki je vzrastel na tleh, kjer se križajo vplivi tujih velikih kultur, ki so vse • ostavile sledove v naši narodni kulturni zgradbi, morda ga je privlačila naša žilava odporna sila. morda delavnost, združena z vcscljaštvom. ki nam daje svoj pečat. Čitaj Wcndlovc slavospeve solnčni Dolenjski, fino občuteno poglavje o Bohinju, njegov slikoviti popis Višnje gore in skoro nc boš verjel, da je to mogel napisati tujec in še cclo — Nemec. V dneh meglene prošlosti nas je obdajal od vseh strani val mržnjc proti vsemu, kar ni bilo naše. Zapirali smo hote ušesa vsakemu glasu od zunaj. Bili smfb preveč preplašeni, upravičeno smo se bali tujcev, saj smo poznali vso njihovo Iokavost in zlobo, da smo se tresli za naš mali košček pravice, ki nam t je Še ostal. Politika nam je izčrpala vse sile. zatemnela pogled in zmedla pojme. Danes so razmere ugodnejše, vprašanje naše narodne svobode ni več ogroženo v svojih temeljih, treba je, da razširimo svoje obzorje preko ozkih meja svojega ozemlja, da se ozremo za prijatelji in odstranimo vzroke nesporazuma in nc* zaupanja. — Kaj pravi avtor v predgovoru k knjigi: da gre za čisto nepolitičen spis. Toda če hočeš, bralec, je ta knjiga tudi povsem politična, v enem namreč: v spoznanju, da je neznanje in nepoznanje poglavitni vzrok sovraštva med narodi in kal novih sporov brez kraja. V tem spoznanju hoče, da postane sograditclj na stavbi zbližanja narodov in zgradbi miru. In čc postane samo najmanjši pilot na tem mostu, ki naj zveze dva sovražna bregova, ta knjiga ni bila zaman napisana. Dr. K. I) ob id a. Branko Radičevič, Pesme. Sredio + dr. T. Ostojič. Odabrana biblioteka 1. 1923. Izdanjc I. D. Dordcviča, Bcograd*Sarajcvo. Str. XXIII 4- 441. Malo je knjig v srbski književnosti,» ki bi bile doživele toliko izdaj kakor Radičevičeve pesmi, prekaša pa jih po številu le Njegošev «Gorski Yijenac»* ' Najnovejša izdaja, prirejena od drja. Tihomirja Ostojiča, je štirinajsta. Ostojič velja za najboljšega raziskovalca in poznavalca Radičcvičcvc poezije in smo po vsej pravici pričakovali, da nam bo dal v uvodu nekaj takega, kar nam dejanski nudi. Podaja nam izvrsten opis Brankovega življenja, dela in okolja, ki je neposredno vplivalo na pesnikovo ustvarjanje in podčrtalo pravec njegovega razvoja. Pred nami jc celokupno izdanjc Brankovih pesmi, samo dve (Zarobljeni orao. Djevojka dragom) nista dobili svojega mesta, dasi ju prireditelj beleži v svoji «Hronologiji pjesama Branka Radičcviča» (Rad. Jugosl. Akad., knj. 218, g. 1918.). To seveda ne dela knjigi občutne škode, vendar kaže na nedoslednost v urejanju, kar se vidi zlasti pri razporeditvi pesmi, kjer se je urednik držal zdaj prve izdaje, zdaj zopet časovne zaporednosti nastanka. Sploh nima kriterija pri razvrščanju pesmi! Z ozirom na to, da ta izdaja ni v zadostni meri kritična, mislimo, da bi bi! storil prireditelj bolje, ako bi bil dal samo izbor Brankovih lirskih pesmi, kakor da je skušal prirediti celokupno izdan je Brankove epske in lirske poezije. Pri = hajati s celotnimi izdajami je namreč umestno le takrat, ako so v polni meri kritična in morejo služiti višji, znanstveni svrhi. Za široko občinstvo, ki išče zabave in razvedrila, ne da bi mu bilo do kakih teoretskih intencij, zadošča antologija. S tem, da nudi antologijo namesto^ celokupne izdaje, služi izdajatelj obenem plemenitemu namenu, dviga knjižni okus publike na najhitrejši in naj ">olj neposredni način, ako se mu je seveda posrečilo izbrati najboljše. Za uživajoče čitateljstvo bi bilo dovolj, dati izbor Brankovih lirskih pesmi, a jih nekaj opustiti, kakor tudi vse epske pesmi. Kajti Branko, predhodnik Omladinc # srbske in njen prvi pesnik, jc na veliki višini kot lirik in kot tak je dosegel svojo popularnost, dočim stoji kot epik mnogo niže. On je v liriki pesnik mladosti in navdušenja, v njej zveni pomladna nota, polna mladeniškega razpoloženja in želje po življenju, v epiki jc hladen, razvlečen in ne nahajamo zanj tako bistveno značilne neposrednosti in individualnosti. Ti njegovi epi so važni za strokovnjaka, a mnogo manj za širše čitateljstvo. Zastran tega je po našem mišljenju postopala Matica srbska leta 1903. jako pametno, ko je izdala samo Brankovo liriko. Resnično, pričujoče knjige ni mogoče smatrati za definitivno. vseskozi kritično izdajo celokupne Brankove poezije. Poleg vsega, kar je že gori navedeno, je še drugih nedostatkov, tako n. pr. nimajo pesmi zabeležene niti historijc, niti rectale cije, iz katere so vzete. Kar je v tem pogledu in tudi sicer mnogokje nejasno, nc gre na rovaš dr. Ostojiča, kajti priredba knjige, kakor jo imamo pred seboj, ni njegova končna redakcija, temveč je izšla že po njegovi smrti ter velik de! krivde pada na one, ki so to delo zaključili. Uvcrjcni smo namreč, poznavajoč drja. Ostojiča, da bi bilo naše zadovoljstvo popolnejše, ako bi on sam dal delu svoj imprimatur. Ni je še doslej kritične izdaje celokupnih Radičevičevih del! Bila pa bi močno potrebna za spoznavanje prvega srbskega narodnega pesnika. Tej potrebi ho ustreženo, ko bo — kakor se naznanja — Srp. Knj. Zadruga založila letos, v čast stoletnici Brankovega rojstva, kritično izdajo celokupne Brankove poezije. Pripravlja jo profesor beograjske univerze P. Popovič. Potem bo knjiga, o kateri smo govorili, izgubila še v večji meri na interesu in vrednosti... A. Z. Vladimir Nazor, Carmen vitae. Antologija. Urcdio i pogovor napisao M. Mar; ianovič. Narodna knjižnica (Naši pjcsnici IV.). Zagreb 1922. Str. 261 -+■ VII. S to izdajo smo dobili jako plodovitcga pesnika Nazora v izboru, ki nam daje njegovo pravo in popolno sliko. Nazorjeva poezija se odlikuje po vedrini in prav nič se ne spušča globlje v reševanje zamotanih problemov. Ne rešuje problema življenja, temveč konstatira življenje: v vrelu in solncu, gozdu in morju, pri drobnih živalcah in morskih algah; v smoli bora vidi njegovo kri. Življensko in odporno moč je čutil tudi pri svojem rodu, ki je ostal celo v težkih dneh suženjstva duševno svoboden. «Pjesma o rodu» opeva junake z Jadrana kakor z Balkana, da pa pesnikov pogled sega i tja do Soče, o tem pričata dve njegovi pesmici, ki pa ju ni v tej izdaji. Pesnik sc izraža v bogatem in blagoglasnem jeziku, vedrem in jasnem, kakor so mu tudi misli vedre in jasne. V tem se znatno razlikuje od večine modernih srbsko*hrvatskih pesnikov, med katerimi zavzema Nazor eno najuglednejših mest. Kot zelo plodovitcmu pesniku — z vsemi vrlinami in hibami plodovitih pesnikov — mu antologija prav posebno dviga ugled. Mislim na antologijo, kakor je ta, kjer so pesmi izbrane z visokim estetskim okusom, zbrane z razumevanjem in razvrščene po medsebojni notranji sorodnosti, brez hitrih skokov in neumestnih pretrganj, kolikor to ravno dopušča raznolikost poezije. Dalo bi se pač po manjših nedostatkih slutiti brzo in površno delo, ako nebi poznali urednika. V besedilu pesmi popravlja manj znane in neknjiževne oblike. Tako ima v pesmi «Poziv» IV (str. 5) «R a z g 1 a s i t e, u jadu ne bile», dočim je pri Br. Vodniku (Djcla V. N. I do V, Zagreb 1918): «Haber dajte...» Samo ne izvaja tega spreminjanja dosledno. Za primer naj služi «Majka Margarita» (str. 144), spesnjena v istem narečju kakor istoimenska narodna pesem. Zato jc tukaj «lipa Cvita», «bilig» itd., poleg tega pa tudi «vinac», «vječno» in si., kar ne odgovarja jeziku narodne pesmi. Dijalcktskim pesmim bi bilo treba komentarja, dobila pa ga jc v vsej zbirki samo «Žena zapuščena» (str. 133). Komentar ie doslovno prenesen iz Vodnika (česar ne omenja), ter tako tolmači posamezne besede: «shod = doksat», «Škapular = scapularc» itd.; nadalje misli, da je potrebno in vredno zabeležiti: «tujina = tudina» ali «dcčica = dječica», da pa ni treba raz* lagati «leh» v isti pesmi in «pökle», zlizan», «räkvc» v neki drugi (str. 101). A razen tega se nahajajo v vsej knjigi manj znane in tuje besede, kakor «maina» (str. 32), «čekrk» (str. 32), «püsat» (str. 36) itd. Toliko jih jc, da bi mogel založnik iz njih sestaviti obljubljeni slovar na koncu knjige! Pri pesmih «Prognanik» (str. 26), «Pjesma na vrelu» (str. 48) in še nekaterih * drugih se urednik ni držal Vodnikove izdaje, o kateri sam v «pogovoru» pravi, da vsebuje «sve one pjesme, kojc nije sam pjesnik definitivno izbacio». Za pesem Kosovo XI (Str. 127), ki je ni v Vodnikovi izdaji, jc pravilna misel, da se ji pesnik ni odpovedal. Ncdostatkov bi se dalo še več navesti, toda kar jc najvažnejše, to jc bre/ ugovora. Pa še nekaj: antologija ni samo dobra, ampak tudi privlačna knjiga, ki se prijetno čita. Zagotovljen ji je lep uspeh. p. B. KRONIKA Hamlet na slovenskem odru. Umetniško najpomembnejše in najvrednejše, kar je slovenska drama nudila tekom zadnjih let, so nekatere predstave Shakespcarja. V njih so se po večini na srečen način zlili v celoto elementi, ki « jamčijo za uspeh vsaki predstavi: odlične kvalitete dela samega, adekvaten prevod in izredna ljubezen interpretov. Tako smo na primer doživeli že celo serijo predstav Hamleta — v eni sezoni okroglo dvajset! — kar jc za malo provincijalno Ljubljano nekaj nadvse častnega in ni nič manj častno za kulturni nivö gledališke publike. S tem dejstvom, mislim, je najtehtnejše ovržena zahteva tistih, ki se jim tu pa tam zahoče nekakšnih «ljudskih» iger, in dokazana hkrati resničnost besed dramaturga O. Župančiča, če pravi, da jc najboljša ljudska igra — Hamlet. Resnično: Shakespeare jc šc danes najzanesljivejše merilo vsakega glc= dališča. Ni merilo samo poetu, ki snuje in oblikuje lastne dramske vizije, neprostovoljno oplojen in vzneten od preobilnih lepot in globin tega božansko« genijalnega tvorca, boreč se z njim in zanikujoč ga, ne, šc bolj jc merilo igralcu, ki sodoživlja in preživlja ter soustvarjajoče na plastičen način izraža in tolmač.' značaje in usode njegovih oseb. Razumljivo jc, da silni zanos Shakcspcarjevc besede slehernega igralca dviga in mu stopnjuje njegovo umetniško potenco, hkrati pa se mora v njem, če ni absolutno brez vsake samokritike, vzbuditi dvom. je Ii dorasel težki in odgovorni nalogi, biti tolmač temu, kar jc v umetniški obliki najvišjega spočel stvariteljski duh človekov na zemlji, in v tem zdvajanju, menim, se kot pri delu nobenega drugega avtorja tehtata igralčeva moč in nemoč. Zakaj, materijalizirati in projicirati na oder problematični in komplicirani lik kakegn Hamleta, slediti mu po labirintih bolehajočega duha in razrvanc duše — za to. bogme, ne zadošča, da se zna kdo dostojno kretati po odru, primerno agirati. zmisclno govoriti; za to jc treba bogate notranje klaviature, žive stvariteljske iskre. Tiste besede, ki jih govori Hamlet Gildcnstcrnu o igranju na flavto, veljajo predvsem interpretom Shakcspearjcvih oseb. Potem mi jc vseeno, kako igralce pride do svoje podobe: z intelektom ali z intuicijo. Egalno mi jc celo, kako kdo pojmuje kakega Hamleta: resnično blaznega aH samo šibkega, lokavega in oklevajočega sanjača. Najskrajnejša subjektivnost jo privilegij resničnega umetnika. In vrhtega Shakcspcarjevc osebe niso polljudje z ulice: to so navzlic vsej difcrcnciranosti značajnih črt — osebnosti, na meji med tipom in karakterjem. Najsi jih jc Shakespeare odcl v kostum svojega časa, so vsevprek občečloveški in večnočloveški liki. V brezčasju stoje, izven dob in meja. Shakcspcar je kaj dobro vedel, da jc kostum samo materij alizaci ja, oder samo klaverna bajka. Kaj potem zato. če gori na njem ena žarnica več ali manj. spred ali zad, zgoraj ali spodaj? To vse ni resnica in nima namena, vzbujati v razsodnem gledalcu iluzij resničnosti. Kaj mi bo resnično solncc na odru? Resnica, poten« cirana resničnost je samo tisto, kar se godi v duši velikega umetnika. Kaj zato. če govori Antonij svoj govor v fraku? Mojster Kačalov mi jc dal neizmerno silnejši dojem pravega starorimskega aristokrata nego stotero mojstrovskaz v togi in z masko najpristnejšega Rimljana. Kaj jc končno vsa tista zgodba z robcem v Othcllu? Bedasta historija poti peresom klepetavega reporterja! Groba, negibna snov, neznatna smet! Šele, ko se je sklonil nadnjo poet in dahnil vanjo iskro svojega notranjega požara, jc ta smet vzplamcncla, oživela v katastrofalno usodo. Kajti vse, kar sta na nebu in na zemlji ustvarila bog in poet*umetnik se je spočelo v ognju in se rodilo iz ognja. Le kdor gori sam, bo vžigal druge. In kakor je Shakespeare osebno dotrpcl svojega Othela, ki ljubil ni razumno, toda preveč; ki ni bil radosumen, toda vzpaljen. je vrel do viška ... in kakor je moral zaklieati sebi in svoji okuženi dobi: Svet je iz tira; oj, in gorje meni jaz bil sem rojen, da ga uredim ... ko je doblaznel Hamleta in njegove «hude sanje» ter slednjič umrl njegove bedne smrti, prav tako bo moral vsak igralec*tolmač teh oseb doživljati njih živ* Ijcnjc, dotrpeti njih bolečine in končno umreti njih smrti, skratka, živeti ne eno. marveč stotero življenj. Gorje mu, kdor pri Shakespearju kaj nareja in ponareja! To je, kakor bi zlato izpreminjal v blato. V Shakespearju ni nič narejenega, ni ničesar, kar bi bilo rojeno iz poetske gizdavosti ali napetoličnosti. Zato ga ni pisatelja, pri katerem bi nas bolj ranile vse tiste lažUvrline igralske umetnosti, kakor so «virtuoznost», spretnost, rutinerstvo, plehko komedijanstvo in dekla; matoričnost. Vse, kar plane na oder, mora planiti spontano, naravnost iz srca. Zategadelj je on še danes najvišje, najobčutljivejše in najvernejše merilo. Če smo dobili Slovenci vsaj slutnjo Shakespcarja, vprizorjenega na teh osnovah, potem je to za zdaj, ko je slovenska drama in nje igralska interpretacija še zmirom ena najkočljivejših zadev naše kulture, velika pridobitev. Jaz mislim, da smo dobili to slutnjo — vsaj v poglavitnih osebah odigranih Shakcspear« jevih del. Slovenski Hamlet, ki jc pred dvema letoma še ves tičal v šabloni in se izživljal v hudournikih elementarnih besed, za katerimi ni bilp doživljaja, vidoma raste in napreduje, se poglablja in postaja plastičnejši in obrzdanejši, tako da smo letos doživeli kreacijo, kakršno bi prejkone postavilo na oder danes le malo igralcev v teh naših zemljah. Seveda, ob najkočljivcjšem mestu se mu jc spodteknilo. Mo* nolog «Biti ali ne biti» jc slovenski Hamlet govoril namenoma z neko non* šalantnostjo, ki ni bila niti pristna, niti vredna njegove kreacije! Ta namen jc razodeval nemoč. Rogoz naj se nc vara: te besede so med najglobočjimi, kar jih je kdaj človeška roka pisala med življenjem in smrtjo, in jaz sem prepričan, da jih jc Shakespeare pisal s smrtnimi sragami na čelu in z drevenečimi prsti... Umetnik, ki jih jc doživel, bo odpiral gledalcu prepade, ki se globe v brezmejnost onkraj vsega, kar jc. Navzlic temu in najsi jc Rogozov Hamlet še tako nepopoln — eno stoji: od tega igralca veje žar in zanos, ki pali in vžiga; zato gre občinstvo upravičeno za njim. Elementarna dinamičnost Shakespearjevcga verza in pesniški vonj Cankar« jevega slovenskega izraza jc nosila tudi večino ostalih interpretov. Lipah jc po-' stavil na oder zelo vidno in plastično figuro Polonija. On malo preveč karikira ▼časi; ko bi bil umerjenejši in manj mlžidostcn, bi bil bolj Polonij in manj Lipah. Ta hiba, igrati samega sebe, ne pa osebo, ki jo predstavljaš, je lastna večini mlajših igralcev; pri nas jc v ansamblu'zelo udomačena. Zato imajo naši igralci po večini tako ozek krog vlog, v katerih resnično usp6 in sc povzpnö do izvestne višine, v drugih ostajajo medli, čc se nc otmo v pretiravanje v drugo smer. Častna izjema v tem pogledu se mi vidi Kralj. On ume svoje osebe nijansirati in jih notranje prcsnavljati; dasi vloga Lacrta ni ravno zanj. Manj sreče ima Skrbinšck: on preveč eksperimentira; zdi se mi včasih, kakor da v isti vlogi pri dveh pred? stavah ne gledam iste osebe. Zdi se, kakor da ne živi vloge, marveč jo secira na odru. Ker obvladuje samo dva momenta, popoln mir ali najstrastnejši afekt, pogrešajo njegove vloge potrebnih prehodov in nijans. Ko bi še obrzdal svoj glas, bi bile drugače njegove kreacije morda vrlo zanimive umetnine. Mora se reči, da njegov kralj Klavdij v ccloti ni uspel. Ženske v Hamletu nc posezajo tako usodno v razplet dejanja kakor n. pr. v • Othellu ali v Macbcthu. Zato tudi interpretinje na slovenskem odru niso ustvarile iz njih tako vidnih predstav, kakor bi bilo potrebno. Ofclija je samo rahlo nadahnjena skica, ki jo mora umetnica sama izdelati, izčrpati vso njeno pristno ženskost in tragiko, ki je uklenjena bolj v to, kar doživlja, kot v to, kar govori. Potem njena blaznost ni samo lepa in žalostna slika, marveč neskončno več. Saričeva je podala formalno brezhiben in neoporečen lik: dragocen, ves žameten je zvok verza iz njenih ust. Njena pridušena igra razodeva veliko kulturo, njen doživljaj Ofelije pa nikakor ni dovolj jak in globok. Treba je seči vase, globoko do korenin. — Njena naslednica v vlogi Ofelije, Nablocka, ni uspela; njeno znanje slovenščine za govorjeni verz je odločno preneznatno. V momentu blaznosti pa je našla par zelo posrečenih realističnih potez. Sicer pa naj uprava v bodoče rajši opusti take eksperimente. Shakespeare ni šala; in v enem tednu tudi največji igralec ne more delati čudežev. Vrhtcga Nablocka ni igralka klasičnih dram. Bliže klasični drami je Medvedova. Ta igralka je svoj čas mnogo obetala; žal bi mi bilo, če bi ne izpolnila teh obetov. Njena kraljica Getruda je bila umirjena in dokaj dostojanstvena, v bistvu trpka in nekoliko hladna in trda; preko zlate srede ni segla. Globlji, plastičnejši, bolj človeški izraz je našla Marija Vera. V tej dami na prvi mah prepoznaš resnično igralko. Najsi se njen glas mestoma zaleti v nekak nc povsem sprejemljiv fortisimo, ti ume ona s čudovito nazornostjo ilustrirati vsako nijanso duševnih razvalovanj. Lep primer za to je kreacija njene kraljice. Jaz sem še zmirom uverjen, da to ni zgolj rutina in šola, marveč cks= presija resničnih doživetij. V celoti je treba ugotoviti, da ostavlja slovenski Hamlet v gledalcu čezdalje globlji in silnejši dojem, kar je najboljši dokaz za njegovo umetniško rast. Tudi režijsko se je tekom let v marsičem izpopolnil. Predvsem je režiser Šest opustii tiste nemogoče filmske «svetlobne efekte». Mislim, da bo treba nekaj ukreniti tudi glede godbe in jo po možnosti okrajšati, ker daje mestoma delu nekoliko sladkoben, melodramski značaj; to pa Hamlet ni. Hamlet je v svojem bistvu trpek in grenak ter neskončno ubog človek. Toliko je gotovo. Njegova bolest izvira od duha. Zakaj obšlo ga je «spoznanje», izgubil je iluzijo za dejanje in čin, kakor pravi Nietzsche: «Svobodni predrzni duhovi so. ki bi radi skrili in zatajili, da so prav za prav strta in neozdravljiva srca — to je primer Hamletov». In dalje: «Spoznanje ubija dejanje, za dejanje je treba, da te ovija pajčolan iluzij — to je nauk Hamletov». In končno: «Ali razume kdo Hamleta? Ne dvom, gotovost je to, kar dela blaznega... A za to je treba biti globok, prepad, filozof, da tako čutiš... Vsi se bojimo resnice.» Kadar dobimo takega, resničnega Hamleta — Hamleta, ki bo «globok, prepad, filozof» — takrat bo pisec te kronike zabeležil v razvoju slovenske gledališke umetnosti novo c r o. In slovensko gledališče bo to, kar bi moralo biti. Fran Albrecht. Iz francoske književnosti v letu 1923. Francoska Akademija jc podelila za leto 1923. nič manj ko 133 nagrad za razna slovstvena dela. O nekaterih, ki označujejo smer sodobnega francoskega mišljenja,'hočemo tu na kratko iz« pregovoriti. Po vojni se je hotela francoska misel otresti tujih vplivov in se očvrstiti na lastnih vrelcih. Iz tc potrebe sta se rodila dva zvezka, ki ju je Jacques Chevalier posvetil Descartcsu in P a s c a 1 u in ki sta dobila včliko nagrado Hroquette*Gonin. Ta dva moža sta po Bergsonu početnika moderne misli, velika pisatelja ter učenjaka: po vedi je Descartes dospel k filozofiji; in kadar sc jc Pascal odločil, delati toliko in tako prepričljivih poskusov, da bodo kljubovali vsem ugovorom, ali se nc spomnimo spričo tc tenkovestnosti na drugega fran; coskega veleuma, Pasteurja? Oba imata drzno domišljijo, vendar pa se zavedata, da je glavna sposobnost pri človeku prirojeni um, zdrava pamet. Pozorno motreč notranje življenje, sta oba izjavila, da je ves človek v misli, in Descartes daje tej misli kot poglavitno vzmet — voljo. Zveza znanstvenega duha z literarnim, špekulacije (proumovanja) z zdravo pametjo, razuma z vero: to ravnovesje, ki ga nahajamo v jedru pri francoskcm kmetu, sta udejstvila ta protagonista. Vsi rojaki so združeno slavili tretjo stoletnico Pascala, ki jc dejal: «Zadnja izjava razuma jc: silno mnogo jc stvari, ki jih ni mogoče doumeti.» Descartes, Pascal. Molifcre! Srečen slučaj je hotel, da imenujem v eni sapi to sveto trojico, kajti nagrado za poezijo jc prejel Edmond Porchcr za zbirko «Le Rirc de Moliferc», Moliferov smeli. Pod vodstvom zgodovinarja Hanotauxa se nadaljuje ogromno delo «Histoire de la nation franfaise», pri kateri je Louis Gillet dobil nagrado za «Zgodovino umetnosti». Čcsto se je čula domneva: podlaga francoskemu geniju je germanski duh. Kakor njegovi učitelji: J. Bčdier, E.Mäle, A.Michel, A. Hailays tako tudi Gillet dokazuje, da je obratno: Nemci so si vzeli pri Francozih, kar je obema narodoma skupno... Akademija je prisodila prix Gobert Gilletovi «Histoire de 1' Art» za njeno posebno vrednost in hoteč pokazati, kako pomembno mesto zavzema umetnost v francoski povestnici. V sličnem duhu jc spočeto delo o srednjeveški Franciji, za katero je bil odlikovan Funck Brentano. Pokazal je to dobo v drugačni luči, nego smo jo vajeni gledati: rešila je bila mnogo problemov, n. pr. organizacijo dela, kar sc je tedaj imenovalo «francoski delavnik», pozneje pa (18. stol.), ko so se Francozi zatelebali v Anglijo, se je prekrstilo v «angleški teden». Dramsko pesništvo je bilo venčano v osebi Fran^oisa Porchčja. Kot prvo njegovo verzificirano igro bi omenil vojno aluzijo, alegorijo «Les Butors et la Finette» (Butci in Prevejanka). Čarobna Finette je kraljična iz Perraultovih pravljic, lepa, ljubka, kumčc vseh vil, hoče ugajati ter ugaja, ne dvomeč, da so vse stvari okoli nje samo za to, da bi ji bile povšeči. Ko pa zasledi pri svojih sosedih pohlep in sirovost, ji jc to v razočaranje. Videti je, da je pesnik z njo simboliziral svojo domovino. Slična drobnjava je še «Rdečeličnica» ter «Infan* tin j a». Vrhovna mojstrovina pa mu je «Le Chevalier de Colomb», ki je vzbudil v Comčdic Fran^aisc tako navdušenje kakor Rostandov «Cyrano» ali še poprej Bornierova «Fille de Roland»... Častno je prošel tudi Francois Raynal z iz« branim, nežnim dclcem «Le maitre dc son coeur», ki sem ga gledal 1921. v Odeonu. V romanu nosi zastavo Alphonse de Chateaubriant z «La Brifere», sijajnim popisom najmanj sijajne francoskc pokrajine, pokrite z mrčem in meglo. Siccr Kronika so mu očitali, da sc nagiblje k melodrami, saj tvori dctomor peripetijo in dejanje razplete z blaznostjo. Razen tega je pripovest tako realistična, da mrgoli polno lokalizmov ... Za njim korakata: UabricI de La Rochefoucauld (Le professcur Nčant) in Andre Maurois (Ariel ou la vie de Shelley). «Profesor Ništrc», mojster tajnih ved, je trgovski organiziral občevanje z onostranstvom. Duhovi, prividi, utvare, prikazni, dvojniki, sence, kriki v noči, trkanje po steni: plemič de la Varniere se najprej ujame, pomalem opazi, da ga sleparijo, razkrinka vso prevaro. Kaj bo počel? Tu postaja roman silno zanimiv, psihološki posrečen... Naš žlahtnik, ki ima vse dokaze za mahinacijo, zbere vse svoje imetje, ga da na razpolago — profesorju Ništrcu ter odide z doma, da vstopi v metapsihično društvo! Ker ie okušal misterij, se mu ne more več odreči. Namesto zagrobnosti sprejme sum in senco. Sam sebe vara. Med vsemi najmanj verjeten, najbolj romantičen in obenem najbolj bolesten, nezmiscln in blazen pa je «Ariel ali Shcllcyjevo življenje», ki pa ni roman, temveč istinita zgodba velikega pesnika. Maurois, mojster rahle ironije, je kot tolmač v angleški vojski imel priliko opazovati Albionee, dokaz temu komični knjigi «Les Silcnces du colonel Bramble» in «Les Propos du doetcur O* Grady», ki sta zlasti ugajali na Angleškem, dasi sta pisani Angležem na rovaš. Čitajo in komentirajo ju po angleških šolah. Dclikatni podsmeh ovija najnovejši spis o mladem poetu, avtorju «Kraljicc Mab», ki jč po lastni ne* previdnosti umrl v 30. letu, to jc Percy Bisshc Shelley (1792.—1822.), ki ga ie lord Bvron po starinski Šegi sežgal na grmadi ob obali. Ta angelska postava kakor da jc pomotoma zabredla z nebesnih višin na zemljo. To je Ariel, ki je zašel med ljudi ter jih preseneča s svojimi ncistinitimi, divnimi konstrukcijami. Odtod strašna ncsporazumljcnja, pošastne zablode. Nekoliko prostorčka bi zaslužila v vojni ubiti Robert Dubarle za svoje «Paroles des vivants et des morts» in Benjamin Vallotton za roman «Pohenel». Nagrado za francoščino je odnesla univerza Laval v Kanadi, ki vzdržuje francoski jezik in ideje v Quebccu. «Ni se mogoče načuditi delovanju kanadske duhovščine, pravi Mgr. Baudrillart: ako je v Novi Franciji še francoska prosvet« doma, gre samo. njej zahvala.» Romancier Firmin Roz je prejel prix Vitet v znatni meri za usluge, izkazane francoskemu jeziku v inozemstvu... Pohvalno je omeniti še A. Sčchčja, posebno za «Paroles pour notre bonheur». Kdor bi hotel razbrati vse težnje sodobnega slovstva, bi moral pretresati še cclo vrsto del, ki se niso potegovala za odlikovanja, oziroma so bila od« klonjcna. Več kot eno delo je zaslovelo med občinstvom navzlic svoji prccijoz* nosti, mcglenosti ali opolzkosti. Vendar pa se sme trditi, da pri sedanji knji* ževnosti zmaguje treznost, jasnoča, zdravje. Če se katerikrat razbobna kaka plehka knjiga kot izvrstna, jc kriva kritika, ki se često umika reklami. Dosti preveč jc zasilnih kritikov, ki smatrajo vaško mlako za morje. Taki presojevalci menijo, da je literatura cvet od sinoči. Z dovoljno naobrazbo dobiš neko perspektivo, ki ti pomaga določiti sorazmerja in te obvaruje zaletclosti. Ni igrača razpoznati se v ogromni knjižni proizvodnji, ki je pestra in plodovita, dasi je med vojno Smrt nemilo kosila med francoskimi slovstveniki. N, /(. Urednikov «imprimatur» dne 24. januarja 1924 NOVE KNJIGE. Uredništvo je prejel« v «cen« sledeče knjige (z zvezdic» * označene s» natisnjene v cirilici): Albrebt Iva«, Andrej Termouc. Relijefna karikatura iz minulosti. Ljubljana. Zvezna tiskarna in knjigarna. 1923. 56 str. Cena broš. 6 Bin, vez. 11 Bin. (Splošna knjižnica, zvez. 1#.) Bende Roman, Pohojena greda. Zbirka pesmi. Gornja Radgona. V sam»« založbi. 1923. 92 str. Bradač Fran, Iz starorimske lirike. Ljubljana. Učiteljska tiskarna. 1923. §7 str. Cena 12 Bin. * čosič Branimir, Priče o Boškoviču. Beograd. S. B. Cvijanovič. If24. str. Garšin V. M., Nadežda Nikolajevna. Poslovenil U. Žun. Ljubljana. Zvezna tiskarna in knjigarna. 1923. 112 str. Cena broš. 10 Din, vez. 15 Bin. (Splošaa knjiž* niča, 13 zvez.) Golia Pavel, Peterčkove sanje. Božična povest v štirih slikah. Ljubljana. Zvezna tiskarna in knjigarna. 1923. 84 str. Ce«a broš. 12 Bin, vez. 17 Bin. Goncourt de Edmond in Jules, Renče Mauperin. Prevel P. V. B. Ljubljana. Zvezna tiskarna in knjigarna. 1923. 241 str. Cena broš. 15 Bin, vez. 21 Bin. (Splošna knjižnica, zvez. 15.) Koprivnik Janez, Pohorje. Maribor. «Sokolsko društvo» v Mariboru. 1923. 125 str. Cena 15 Bi«. * Kostič Laza, Antologija. Uredio i predgovor napisao Svet. Stefanovič. Zagreb. Narodna knjižnica. 1923. 168 str. (Naši pjesnici, VI.) Linhart A., Zupanova Micka in Veseli dan ali Matiček se ženi. Nova izdaja. Priredil J. Šlebinger. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1923. 14#str. Cena broš. 21 Bin. (Zbirka «#der», 6. zvez.) Matoi A. G., Pjesme. Zagreb. Narodna knjižnica. 1923. Ill str. (Naši pjes* nici, V.) Milčinski Fr., Mogočni prstan. Narodna pravljica v štirih dejanjih. Ljubljana. Zvezna tiskarna in knjigarna. 1923. 92 str. Cena 12 Bin, vez. 17 ©in. (Splošna knjižnica, zv. 12.) •zvald K., Za vsak dan. I. Prevalje. Bružba sv. Mohorja. 1923. 64 str. Pivko Ljudevit, Proti Avstriji. Carzano. Prva knjiga. Scmo. Maribor. Klub dobrovoljcev v Mariboru. 1924. 128 str. Cena 29 Bin. Platon, Sokratov zagovor. Preložil in uvod napisal Anton Sovrfc. Prevalje. Bružba sv. Mohorja. 1923. If4 str. (Mohorjeva knjižnica, II.) Pravljice, narodne iz Prekmurja. Priredila Kontier in Kompoljski. Maribor. «Učiteljski Bom». 1923. 125 str. Cena broš. 15 Din, vez. 2% Bin. Ribičič Josip, Kraljica palčkov. Uglasbil M. Kogoj. Ltsoreza izdelal Aug. Čer* nigoj. Trst. Goriško učiteljsko društvo. 1923. 31 str. Rostand Edmond, Cyrano de Bergerac. Poslovenil Bton Župančič. Ljubljana. Ig. pi. Kleinmayr & Bamberg. 1923. 196 str. Cena vez. 65 Bin. Sckrottenback, Po dvanajstih letih. Ljudska igra v štirih dejanjih. Priredil Fr. Koblar. Jugoslovanska knjigatna. 1923. 12 str. Cena 22 Bin. Veber France, Etika. Ljubljana. «Učiteljska tiskarna. 1923. 627 str. 12* Bin. (Publikacija «Znanstvenega društva za humanistične vede v Ljubljani». Filozofska sekcija št. 2.) Žmavc Ivan, Energeticke zaklady sociotechniky. V Praze. Masarykova Aka« demie p nice. 1923. 116 str. Cena ISKč. NAJNOVEJŠE KNJIGE Tiskovne zadruge v Ljubljani, Prešernova ulica št 54 Frana Maslja-Pedlimbarskega: Zbrani spisi. I. zvezek. Uredil dr. J. Šlebinger. Ircš. lin, po p»šti 2 lin več. Linhart A.: Zupanova Micka in Veseli dan. Drami. Iroš. 2* lin, po pošti 1 lin več. Stojanovič: Kumanovska bitka. Z zemljevidom. Iroš. 3t Din, po pošti 1-50 lin več. Novačan: Samosilnik. Povesti. Vez. 41 lin, broŠ. 4§ lin, p« po.šti 1-51 lin več. Hurban Vajanski: Leteče sence. Povest. (Prevodna knjižica.) V. 2< lin, broš. 2? lin, po pošti 1*51 lin več. Veber: Znanost in vera. (Pota in cilji 15. in 16. zv.) Mehko vez. 65 lin, po pošti l*5t lin več. Anton'Melik: Jugoslavija. II. del. •pis pokrajin. 527 strani. Z zemljevidom Jugoslavije. Vezana na finem papirju 65 lin, broširana na slabšem papirju 5f lin, po pošti 2 lin več. Cermelj: Materija in energija. (Pota in cilji 17. in II. zv.) Mehko vez. 6t lin, po pošti T5f lin več. Sienkiewicz: Z ognjem in ntečeni. Zgodovinski roman. Vez. 121 lin, broš. 116 lin, po pošti 5*5« lin več. Coster-Bebeljak: Til Ulenspiegel. Roman. 551 strani. Vez. 7i lin, broš. b0 lin, po pošti 3 lin več. Ivan Lah: Angelin Hidar. Starokorotanska povest. Ilustriral Šubic. Vez. 32 lin, po pošti 1-51 lin več. Zbirka zakonov. 13 zvezkov. Taksni in pristojbinski pravilnik. DELNIŠKA TISKARNA, d. d. LJUBLJANA MIKLOŠIČEVA C. ŠT. 16 TELEFON 132 BRZOJAVi: BELTISK LJUBLJANA MIKLOŠIČEVA C. ŠT. 16 ČEKOVNI ZAVOD ŠTEV. 11.630 Izdeluje vse tiskovine do najumetnejšeja barvotiska, kakor tudi natiskuje liste, časopise, trgovinske in uradne tiskovino — Vsa ta dela izvršuje kar najhitreje in po strogo strokovnih pravilih Obenem priporoča svojo najbolje urejeno knjigoveznico, ki izvršuje knjigoveška dela od najpreprostejše do najfinejše vrsto © 0 ^ Modna in športna trg o- j vina za dame in gospode f p. Majdič f v Ljubljani nasproti glavne poste i i t t V zalogi Q vedno samo zadnje novosti j ö 6 I NARODNE I IZDELKE (spominčice) I razglednice, šolske in uradne potrebščine j; priporoča i 0 f 1 M.TIČAR, LJUBLJANA šelenburgova ulica št. 1 in Sv. Petra cesta St. 26 V. BIZJAK IN DRUG - ROGAŠKA SLATINA - \ ! Keksi ^^^^^ Vafeljni Prepečenci Čajno pecivo I Neapolitanke Medeno blago Glavna detailna prodaja v parni pekarni VILJEM BIZJAK, Ljubljani i, Gosposvetska c. 7