Rok Posavec s. p. GSM: 031 470 724 montazaposavec@gmail.com • svetovanje, izmera in montaža notranjih vrat • prodaja in montaža vseh vrst kljuk za vrata (enodelnih, deljenih, varnostnih) • Dodaten 6 % popust na nakup + montažo notranjih vrat in podbojev Akcija - ob narocilu vec kot 7 vrat, vam vsako 4. kljuko podarimo! OBCINA MENGEŠ URADNE URE: ponedeljek: 8.00 - 12.00 in 13.00 - 15.00 sreda: 8.00 - 12.00 in 13.00 - 17.00 petek: 8.00 - 13.00 Kazalo SODELUJTE V MENGŠANU Priporocila za nenarocene prispevke o dogajanju v obcini Mengeš: clanki morajo biti opremljeni s polnim imenom in priimkom, naslovom avtorja in dopisano tele fonsko številko, na kateri je mogoce preveriti avtenticnost. Uredništvo si v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi zmožnostmi pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, spreminjanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaro cenih prispevkov. Nenaroceni prispevki se ne honorirajo. Potrebno jih je oddati v formatih .doc, brez oblikovanja, vnesenih fotografij in grafik. Digitalne fotografije (vsaj ena je obvezna k vsakemu clanku) pošiljajte kot samostojne datoteke v .jpg formatu ter velikosti vsaj 1 Mb. V besedilu dopišite stavek o vsebini fotografije in navedite avtorja. Dolžina prispevkov je lahko najvec 1.500 znakov s presledki, v vsakem primeru pa je priporocljiv dogovor z urednikom. Zadnji rok oddaje za naslednjo številko je zadnji dan v mesecu. Prispevki oddani po tem roku ne bodo objavljeni v tekoci številki. Hvala za vaš trud! Prispevke in oglase oddajte najkasneje do 30. septembra 2020 MENGŠAN - JAVNO GLASILO OBCINE MENGEŠ Izdajatelj: Obcina Mengeš, Slovenska cesta 30, 1234 Mengeš, www.menges.si; Odgovorni urednik: Edvard Vrtacnik, 041 490 844, e-pošta: mengsan@menges. si; Pomocnica odgovornega urednika: Blanka Tomšic; Uredniški svet: Rok Burja, Peter Gubanc, Franc Hribar, Bogo Ropotar, Matic Slokan, Tomaž Štebe; Lektori­ranje: Grega Rihtar s.p. (za Artline d.o.o.); Oblikovanje in prelom: Artline d.o.o., tel.: 01 7291190, artline.design@siol.net, www.artline.si; Tisk: Schwarz, d.o.o.; Distribucija: Pošta Slovenije d.o.o.; Oglasi in zahvale: Obcina Mengeš, tel.: 01 7247106, e-pošta irena.kosec@menges.si; Naklada: 3.200 izvodov; Revija: iz­ide enajstkrat na leto, je brezplacna in jo dobijo praviloma vsak drugi petek v mesecu vsa gospodinjstva v obcini Mengeš; vpisana je v razvid medijev MK pod zaporedno številko 357. Spletna izdaja: Mengšana ISSN 2536-3999 Zgodba z naslovnice: Marija Štebe, predsednica Društva upokojencev Mengeš. Foto: Edvard Vrtacnik Naslednja številka Mengšana izide v petek, 16. oktober 2020 Ohranimo clovecnost, zdrav razum in solidarnost Letošnji september je izjemo lep. Vsaj za zdaj nas razvaja z lepim, skoraj poletnim vremenom, ki nas vabi v naravo, spodbuja k aktiv­nemu preživljanju prostega casa in druženju. Kot da bi nam narava želela podariti svoje vavcerje za ta nenavadni koronski cas in nas nagovarjala, naj se naužijemo svetlobe, svežega zraka in optimiz­ma. In nas spodbuditi, naj po cudnem spomladanskem obdobju takšnih in drugacnih ukrepov nadoknadimo izgubljene priložnosti. Šolniki in mnoge družine s šoloobveznimi otroki smo letos prica­kali zacetek novega šolskega leta drugace kot v preteklih letih. Zagotovo so se mnogi veselili ponovnih skupnih doživetij s so­šolci, prijatelji in ucitelji, saj je bila prav omejitev možnosti dru­ženja v spomladanskem casu eden od ukrepov, zaradi katerega so bili nekateri otroci takrat najbolj v stiski. Hkrati pa smo tik pred zacetkom pouka vsi zaskrbljeno spremljali, kakšne ukrepe za preprecevanje okužbe za šole pripravlja država oz. epidemiološka stroka. In se ob obcasno dvoumnih sporocilih in navodilih odgo­vornih upraviceno spraševali, kakšna bo šola in družba po novem. Seveda si ne smemo privošciti, da bi samo zamahnili z roko in se požvižgali na opozorila stroke glede priporocil za preprecevanje okužbe, po drugi strani pa si tudi ne smemo dovoliti, da bi pre­vladala strah in nezaupanje. Ohranimo clovecnost, zdrav razum in solidarnost. Ter pogum in voljo, da opozorimo na morebitne opažene nerazumne poteze odlocevalcev. Milan Burkeljca, rav. - -- - - - - -- - - -- -- --- -- ---- - -- - - - -- - Gradnja Vecnamenske športne dvorane Mengeš poteka po nacrtih, ob vzhodnem prizidku šole je bil za prvošolcke urejen nov vhod Športna dvorana Mengeš, najvecja in najpomembnejša investicija v samostojni obcini Mengeš, dobiva koncno podobo. Gradnja dvorane je v zakljucni fazi in poteka v skladu s terminskim planom. V dvorani so se v casu šolskih pocitnic zakljucevala inštalacijsko-obrtniška dela, položili so parket in vgradili tribune. V mesecu septembru je izvajalec zacel z vgradnjo opreme, ki bo osnovni šoli in društvom v obcini omogocala organizacijo tekem na regijskem in državnem nivoju. Nad veznim hodnikom dvorane in vzhodnega prizidka OŠ Mengeš je bil pred zacetkom novega šolskega leta v skladu z nacrti izveden tudi nov vhod za prvošolce. V casu šolskih pocitnic so bile ob Športni dvorani Mengeš urejene zunanje površine, tako parkirišca kot zunanja igrišca. V zadnjih dneh pocitnic pa so bile urejene še zunanje travnate površine in posajena drevesa. V septembru poteka vgradnja opreme v dvorani, vsa dela bodo predvidoma zakljucena do konca septembra. Med nacrtovanimi aktivnostmi pri vkljucevanju Športne dvorane Men­geš v obmocje Športnega parka Mengeš in Osnovne šole Mengeš je bil v vzhodnem prizidku nacrtovan tudi nov vhod za prvošolce. Gradnja novega vhoda je bila predvidena že v fazi gradnje vzhodnega prizidka. Pri gradnji novega vhoda se je upoštevala soodvisnost oziroma vzaje­mni vpliv obeh stavb, tako v funkciji kot v oblikovanju in pojavnosti v prostoru. Z novim vhodom bo šolski kompleks deloval bolj celovito in bo vsekakor pripomogel k prijetnejšemu dostopu do šole za najmlajše. Besedilo in foto: Tina Drolc za Obcinsko upravo V CCN Domžale– Kamnik na ogled vzorcna rastlinska cistilna naprava V CCN Domžale–Kamnik pozornost namenjajo tudi malim komunalnim cistilnim napravam (MKCN), ki obicajno nimajo rednega nadzora, zato je treba z njimi pravilno ravnati. Prav zato na CCN Domžale–Kamnik izvajajo vrsto strokovnih izobraževanj, saj lahko zaradi neustreznega cišcenja ali celo njihovega nedelovanja prihaja do onesnaževanja vodnega okolja. Med male komunalne cistilne naprave sodijo tudi rastlinske cistilne naprave, ki odpadno vodo cistijo na naraven nacin. Iz vode odstranjujejo organska onesnažila, ki so hranila za mikroorganizme, delno pa tudi dušikove in fosforjeve snovi. Vzorcno rastlinsko cistilno napravo smo na zelenici ob pogonskem objektu v CCN Domžale–Kamnik postavili pred dvema letoma, danes pa je, obrasla z mocvirskimi rastlinami, že zanimiva za ogled tako udeležencev izobraževanj kot tudi drugih obiskovalcev. Rastlinska cistilna naprava je eden od možnih in sonaravnih na­cinov cišcenja komunalnih odpadnih vod iz gospodinjstev. Obcani jih lahko postavijo ob hišah in tudi v manjših ali vecjih naseljih, pri cemer je velikost odvisna od prikljucenih uporabnikov. V CCN Domžale–Kamnik so rastlinsko cistilno napravo na površini 60 m2 postavili marca 2018, njena zmogljivost pa je 20 populacij­skih enot, kar pomeni, da lahko ocisti odpadno vodo dvajsetih uporabnikov. Rastlinske cistilne naprave so enostavne, njihovo vzdrževanje ni zahtevno. Približno vsake tri mesece je treba odstraniti mulj, iz­vesti pregled cevi in jaškov ter jeseni pokositi rastline. Za redno obratovanje in nadzor v CCN Domžale–Kamnik vodijo obratoval­ni dnevnik. Cišceno vodo iz rastlinske odpadne vode je mogoce uporabiti za podtalno zalivanje zelenic, grmovnic, drevja ali trte. Besedilo: Tina Drolc za Obcinsko upravo Vir: www.ccn-domzale.si Most cez Pšato v Topolah na cesti Mengeš–Vodice obnovljen, obcinska cesta Mengeš–Vodice odprta V skladu z nacrtom obnove mostu sta bila na novo zgrajena robna nosilca in plošcad na mostu, položeni so bili granitni robniki in urejene vozne površine ter urejena plocnika in postavljena ograja. Urejeno je bilo tudi odvodnjavanje in okolica mostu. Promet na mostu cez Pšato v Topolah na cesti Mengeš–Vodice zaradi potrebe po ureditvi varnega prehoda za pešce še naprej poteka po enem pasu. Obvestilo glede nadaljnjega izvajanja programa fizioterapije v Mengšu Obcinska uprava je bila seznanjena z namero koncesionarke Mire Skitek, ki v Zdravstveni postaji Mengeš izvaja program fiziotera­pije, da odpoveduje koncesijsko razmerje z dnem 31. 12. 2020. Obcinska uprava je v skladu z 42. clenom Zakona o zdravstveni dejavnosti, pozvala Zdravstveni dom Domžale, da prevzame omenjeni program. Zdra­vstveni dom Domžale bo prevzel program s 1. 1. 2021, ki se bo zgolj zaca­sno (v januarju 2021) izvajal v prostorih Zdravstvenega doma v Domžalah, po preureditvi prostorov v Zdravstveni postaji Mengeš (v februarju 2021), pa se bo program izvajal v obstojecih, vendar preurejenih prostorih Zdravstvene postaje v Mengšu. Bojazen, da se bo program v Mengšu ukinil oziroma pre­nesel v Domžale je odvec. Besedilo: Obcinska uprava Preden se dotakneva tem, s katerimi se danes najvec ukvarjajte, mi prosim v nekaj stavkih zaupajte vašo življenjsko pot. Rodila sem se na Viru pri Domžalah. Nato sem mladost preživela v Domžalah. Leta 1983 sem se z družino preselila v Mengeš. S Tomažem sem se porocila leta 1977 in nato sta se nama rodili dve hcerki. V Mengšu sva si zgradila hišo in leta 1983 smo se vsi skupaj preselili v Men­geš. Obe hcerki sta hodili v šolo v Mengšu. Jaz pa sem še vedno v službo hodila v Domžale, v OŠ Domžale. Ucila sem razredni pouk od 1. do 5. razreda. Najvecji del svojega profesional­nega dela sem preživela v 4 oz. 5 razredu. Ob delu pa sem se na Pedagoški akademiji posve­tila še študiju socialne pedagogike, kar mi je pri delu v razredu veliko pomagalo. Od Domžal do Mengša ni dalec, pa vendar je vsak od krajev pustil svoj pecat v vašem življenju. Glede na to, da sem bila bolj vpeta v Domžale, ki so moj rojstni kraj in kraj, kjer sem službo­vala, je Mengeš postal moj dom, kjer sem si ustvarila svojo družino. Tu sta obe hcerki hodili v šolo in spletla sem si mrežo prijateljev. Ker smo aktivna družina; sem zaprisežena poho­dnica, kolesarka, rada plavam, tecem na smu­ceh, mi je Mengeš zelo všec tudi kot izhodišce za pohode v naravo, na Mengeško koco, Ra­šico … Ce se le da se vsak dan povzpnem na Mengeško koco in potem naprej proti Dobenu in tako naredim 10 tisoc korakov ali vec. Zdi se mi zelo pomembno, da clovek v vsakem ži­vljenjskem obdobju skrbi za svojo kondicijo in tako posredno tudi za svoje zdravje. Okoli hiše imamo tudi vrt, na katerem pridelam svežo, ekološko zelenjavo, ki je za zdravo življenje tudi velikega pomena. Danes ste zelo aktivna upokojenka. Koliko casa že? V pokoju sem že sedem let. In imate ogromno casa ... Ravno nasprotno. Nikoli nimam casa, tako kot vsi upokojenci. Imam pet vnukov, med njimi so štirje fantje in eno dekle. Sem precej vpeta v njihovo varstvo. Poskušam jim zapolniti njihov cas, kadar me potrebujejo, z dejavnostmi, ki se mi zdijo pomembne za njihovo vzgojo. Pri tem vidim pomembno vlogo starih staršev. V tem, da navežejo pristen odnos z vnuki, da jim na neki nacin prenesejo svoje vrednote, svoj po­gled na svet in življenje, da ohranjajo spomin na preteklost, na širšo družino. Povezovanje generacij se danes pocasi izgu­blja. V casu mojih babic je bil ta odnos še zelo izrazit, v pozitivnem smislu, danes pa je vse to bolj na stranskem tiru. Kje je za vas pomen dobrega odnosa med starimi starši in vnuki? Sem babi. Za mene je pomemben lep obcutek, da se družina nadaljuje v naslednjo generacijo, da vnukom predam svoja spoznanja in modro­sti, vedenje, kakšno je bilo življenje v moji mla­dosti. Po drugi strani pa tudi sama spoznavam, kako se spreminja življenje v naslednji genera­ciji. Pomembno je, da spremljaš svoje vnuke v njihovem razvoju, kako razlicna vzgoja razlicno vpliva na njihove vrednote in zanimanja. Pomembno je, da tudi otrok vidi, da je starost lahko lepa, zanimiva in aktivna. Dedek in ba­bica nimata vloge vzgoje, kot jo nudita starša. Vec poudarka je na druženju, veselju, povezo­vanju, da razbremenita njihove starše. Stara starša morata svoje vnucke razvajati v pozitiv­nem smislu. Ste predsednica najvecjega društva v Men­gšu. Rekli ste, da vam je medgeneracijska povezanost pomembna. Kako to udejanjate preko društva upokojencev? V naše društvo je vkljucenih 547 upokojencev, od tega je 370 žensk in 177 moških. Je pa v Mengšu še vec tisoc upokojencev, ki jih va­bimo, da se vclanijo v društvo. Glede medge­neracijskega sodelovanja bi rekla, da je vsako leto na tem vecji poudarek. Želimo, da bi se dejavnost društva razširila na druge generacije. V okviru ZDUS-a (Zveza društev upokojencev Slovenije) je vsako leto vec dejavnosti, ki pod­pirajo okolje medgeneracijskega sožitja. Navedite kakšen primer povezovanja genera­ cij, ki ste ga izvedli v vašem društvu. V lanskem letu smo skupaj z OŠ Mengeš izvedli medgeneracijsko druženje pod imenom Simbi­oza giba. Z vsemi štirimi oddelki petega razre­da smo izvedli štiriurno druženje na balinišcu v Mengšu. Tam so naši clani predstavili pravila balinanja in metov. Nato so otroci tekmovali med seboj. Vsi so bili navdušeni. Nekaj ucen­cev je celo izrazilo željo, da bi se vclanili v Ba­linarski klub. Šola je zelo naklonjena sodelova­nju in vedno prisluhnejo našim idejam. Želimo si, da bi ucencem tudi v prihodnje predstavljali dejavnosti društva. Želimo, da otroci spoznajo, da lahko tudi oni prispevajo svoj del v življenje starostnikov, predvsem na podrocju pohodov v naravo, kuharskih dejavnosti, rocnih spretnosti, kot je kvackanje, pletenje in podobno. Teh mo­žnosti je zelo veliko. Društvo upokojencev v Mengšu ima kar veli­ko dejavnosti. Katere med njimi prav posebej izstopajo? Trenutno poteka v društvu trinajst razlicnih de­javnosti in ocenjujem, da je v njih aktivnih okoli 150 upokojencev. Najbolj množicne so gibalne dejavnosti, kot so kolesarjenje, pohodništvo, balinanje, telovadba in avtobusni izleti. V za­dnjih dveh letih se je nabor ponujenih aktiv­nosti zelo razširil. Dodali smo ucenje anglešci­ne, racunalniške tecaje, rokodelske delavnice, dramsko recitacijski krožek, vsak mesec pre­beremo eno knjigo, ki nam jo prijazno svetuje knjižnicarka Barbara Osterman in se o knjigah pogovarjamo, imamo medsebojno druženje s pogovori, v katerih ljudje izpostavijo svoje te­žave in išcejo rešitve. Imamo tudi družabna srecanja s plesom, ki potekajo enkrat mesecno. Trudi pa se tudi skupina, ki se ukvarja z igro Križem kražem. Zanima me, ali je udeležba na vaših dejavno­stih kaj odvisna od spola? Uravnotežene so gibalne dejavnosti, pri drugih dejavnostih pa prevladujejo ženske. Želeli bi si bolj uravnoteženo zastopanost. Katere dosežke vaših clanov bi izpostavili? Vsekakor bi pohvalila pohodnike. Od leta 2014 vodi to dejavnost Anton Janežic in se je veliko naredilo. Prehodili so 907 km dolgo Jakobovo pot, kulturno pot sv. Martina, dolgo 550 km, Marijino romarsko pot s 400 km ter pot sv. Eme s 667 km. O teh poteh so naredili 25 fil­mov, ki sta jih posnela Ivanka Vodnik in Anton Janežic. Skupaj je bilo tako prehojenih vec kot 2500 km po Sloveniji. To pa je že izjemen do­sežek, ki nakazuje na to, da upokojenci nismo nemocni in zapeckarji. Želimo si, da bi bilo ži­vljenje v tretjem življenjskem obdobju dejavno, izpolnjeno. To pa lahko dosežemo le s skrbjo za fizicno in duhovno plat življenja. Zelo aktivni so tudi kolesarji, ki jih vodita Brane in Ivanka Roudi. Od aprila do oktobra prekole­sarijo 30 do 40 km vsako sredo. V zimskem casu pa izvajajo pohode. Balinarji balinajo trikrat na teden po dve uri, imajo turnirje v Mengšu in širšem slovenskem prostoru. Dejavnost vodi Majda Ficko. Zelo aktivni smo izletniki, saj vsako leto izpelje­mo deset izletov po Sloveniji in sosednjih drža­vah, kot so Avstrija, Italija, Hrvaška. Dejavnost vodim jaz in mi je v veliko veselje. Spoznavamo kraje, njihovo kulturo in zgodovino. Na koncu pa se ob dobri hrani poveselimo, zaplešemo in zapojemo. Izpostavila bi tudi rokodelske delavnice. Zahva­lila bi se Majdi Repnik, ki je samoiniciativno izpeljala delavnice za upokojence. Enkrat na teden se v prostorih društva dobiva vsaj deset clanic, ki že uporabljenim materialom vdihnejo novo življenje. Vecina izdelkov je povezanih s prazniki in jih lahko obcudujete tudi v oknu na sedežu društva. Zahvalila bi se tudi mengeški knjižnicarki Bar­bari Osterman, ki že dve leti vodi racunalniške tecaje in na ta nacin pomaga približati informa­cijsko tehnologijo starejšim. Zgled je tudi Urška Stritar, ki je na novo priselje­na Mengšanka, zacutila je potrebo po udejstvo­vanju in kreiranju mengeškega vsakdana. Uve­dla je dve dejavnosti – branje knjig in pogovor o prebranem in druženje s pogovorom. Dramsko recitacijska skupina, ki jo vodi Matjaž Repnik, je popestrila naša družabna srecanja ob miklavževanju in pustu s krajšima recitalo­ma, primernima praznovanju, in sodelovala na javni radijski oddaji Prizma optimizma. Ucenke pri anglešcini, ki jo vodi Marjanca Šu­šteršic, že dobro govorijo angleško in so never­jetno zagnane. In še bi lahko naštevala. Nikoli ne mirujemo. Kdo pri vas vodi delavnice in aktivnosti? Vsi, ki vodijo dejavnosti našega društva, so cla­ni društva, ki imajo dolocena znanja ali spre­tnosti. Vsi vodje dejavnosti svoje delo opravljajo prostovoljno in volontersko. Društvo upokojencev povezuje starejše. Lahko ocenite, kolikšna je povprecna starost vaših clanov, ali se spreminja clanstvo skozi leta? Povprecna starost naših clanov je med 70 in 80 leti. Kar nekaj pa jih je, ki so že dopolnili 90 let. Clanstvo je zelo stabilno, saj se vsako leto vclani okoli 20 novih in prav toliko jih umre in izstopi. Bi si pa zelo želeli, da bi društvo postalo krovna organizacija za vse, ki gredo v pokoj. Tako bi novi upokojenci prenesli svoja znanja na druge clane društva in še bolj obogatili osnovni nabor dejavnosti. Kje vidite zadržke, da ni še vec zanimanja za aktivno clanstvo v casu, ko ljudje postanejo upokojenci? Mlajši upokojenci so vecinoma zelo vitalni in morda ne cutijo potrebe vclaniti se v društvo upokojencev. Jih pa toplo vabimo v našo sredi­no, da pomladimo svoje vrste, da razširimo de­javnosti na nova podrocja, zanimiva tudi zanje. Novi clani bi prinesli nov veter v naše društvo. Katere nove dejavnosti pa bi si še želeli ponu­diti clanom? Želeli bi ustanoviti pevski zbor in zato išcemo zborovodjo. Prav tako je želja po ucenju družabnih plesov oz. plesov v vrsti. Zato prav tako išcemo plesnega ucitelja. Razmišljamo o zelišcarski skupini, ki tudi nima vodje, nekoga, ki pozna zdravilna zelišca in kako jih uporabljati. Radi bi, da bi spodbudili upokojence, da bi predlagali, cesa si želijo, kaj bi jih še zanimalo. V ta namen smo na steno pri vhodu v društvo obesili poštni nabiralnik, kjer zbiramo nove predloge, želje … Lahko pa nam pišete tudi na elektronski naslov du.menges@gmail.com. Sprejeli ste me v društvenih prostorih na Trdi­ novem trgu 14. Ali ti prostori zadostijo vašim potrebam glede na veliko število dejavnosti? Vse dejavnosti težko izvedemo, ker nima­mo ustreznih prostorov. Obstojeci prostori so majhni in neprimerni. Sicer pa gostujemo po Mengšu. Mislim, da je skrajni cas, da tudi DU Mengeš dobi svoje prostore. Leta 2023 bomo praznovali 70. obletnico ustanovitve društva, tako da apeliram na Obcino Mengeš in župana g. Franca Jerica, da se v Mengšu poišcejo in uredijo primerni prostori za DU Mengeš. Želeli bi si svoje prostore, v katerih bi lahko izvajali dejavnosti z vecjim številom udeležencev. Moja vizija je, da bi imeli tudi svoj vrt, ki bi omogocal druženje zunaj. Prav tako pa izmenjavo vedenj o vrtnarjenju ter možnosti prenašanja na dru­ge generacije. Obstojeca najemnina je visoka in sredstva pridobljena s strani obcine v veliki meri porabimo prav za najem prostorov in po­placilo stroškov, ne pa za dejavnosti. Kje kot predsednica vidite vizijo ali bolje, po­slanstvo Društva upokojencev. Društvo naj bi postalo prostor, kjer naj bi vsak­do zadovoljil svoje potrebe po druženju, pogo­vorih, po osvajanju novih vsebin, znanj. Da ak­tivno preživi svoj prosti cas in po svojih moceh prispeva k dogajanju v svoji sredini in kraju. Društvo mora nuditi tudi pomoc tistim upo­kojencem, ki so pomoci potrebni, ker sami ne zmorejo vec in nimajo nikogar, ki bi jim poma­gal. O teh ljudeh vemo premalo. Sklenili smo, da bomo z letom 2021 vzpostavili skupino poverjenikov, ki bo imela nalogo, da na terenu prepozna težave upokojencev in jim potem po­skušamo pomagati. Na katerem podrocju vidite prihodnost vašega delovanja in danes še zeva vrzel? Slej ali prej bomo morali vzpostaviti mrežo Sta­rejši za starejše. Zato bomo morali izobraziti prostovoljce, ki bodo usposobljeni za to po­moc. Na obcinski ravni moramo povezati vsa društva v tej mreži, ki jo že danes sestavljajo Karitas, Rdec križ, Inštitut Antona Trstenjaka, Krekovo središce in skupina za preprecevanje padcev. Veliko jih je, ki delujejo vsak na svo­jem podrocju, tesnejše povezave pa ni. Naj tu oznanim, da bo v okviru Krekovega središca 2 fizioterapija Reven 19. oktobra 2020 izvedla brezplacno delavnico pravilne telesne drže. Kje bo delavnica potekala, bomo sporocili nakna­dno v Mengšanu in v oglasni omarici. Kako se spopadate z epidemijo. Je ta popolno­ma ustavila vaše delo ali pa se vam je uspelo prilagoditi? Od letošnjega februarja do maja so bile vse de­javnosti ustavljene. Bilo je prevec neznank gle­de boja proti okužbi. Z majem, ko so bile znane prve informacije o pravilih obnašanja, smo se odlocili, da gremo naprej, da najprej vzposta­vimo dejavnosti, ki potekajo na zunanjih po­vršinah. Najprej so zaceli kolesarji in balinarji, potem pa so jim sledili pohodniki. V avgustu smo izvedli prvo družabno srecanje v športnem parku Topole in turisticni izlet v Beljak ter se povzpeli na vrh Dobraca na skoraj 2000 m vi­šine. Na vrh se je povzpelo 13 upokojencev. Izlet je izvedla turisticna agencija Loka Turist. Vse dejavnosti potekajo po priporocilih NIJZ. Nosimo maske, razkužujemo roke in upošteva­mo varnostno razdaljo, ker se zavedamo nevar­nosti virusa, ki je še premalo raziskan, da bi bili lahko mirni. Pocasi bo treba življenje spraviti v ustaljene tirnice in se nauciti živeti z virusom. V casu prvega vala epidemije tudi vaše dru­štvo ni sedelo križem rok. Sodelovali ste pri izdelovanju mask. Ko je Obcina pozvala društva k izdelavi mask, je društvo upokojencev takoj pristopilo. Pet na­ših clanic tudi rokodelk je cel teden izdelovalo maske za vsa mengeška gospodinjstva. Izdela­le smo 10 tisoc mask. Veseli smo, da so men­geška gospodinjstva med prvimi dobila maske, ki jih je bilo v tistem casu skoraj nemogoce dobiti. Ob koncu bi se rada zahvalila vsem sodelav­cem, še posebej podpredsednici Mileni Aleš, brez nje bi nam veckrat trda predla, tako pa je s svojo neustavljivo energijo vedno našla rešitev. Vodjem dejavnosti, ki soustvarjajo delovanje društva. Obcini Mengeš za financno podporo, da društvo lahko deluje, gospodarjema Ivanu Škufci in Francu Šinkovcu, poslovni sekretarki Ivanki Roudi in tajnici društva Metki Blejc. DU Mengeš je društvo, ki goji prijateljske, tople odnose, vsakdo lahko najde kaj zanimivega za svoje telo in dušo, ali da pobudo za kaj novega. Društvena pisarna je odprta vsak cetrtek od 9. do 12. ure. Vabljeni vsi mengeški upokojen­ci, da se pridružite in prinesete novo energijo, nove ideje, novo moc. Letna clanarina znaša le 12 evrov. Besedilo in foto: Edvard Vrtacnik Tudi na Dobenu umirjeno Poletno zatišje in mrtvilo, ki v juliju in avgustu objame deželo in dobršen del naše izmucene zemlje, se je naselilo tudi na Dobeno. Poleg obicajnega, lagodnega dopustniškega razpoloženja je letos za dodatno mrtvilo poskrbela še korona. Vsa uradna (1) in neuradna društva na Dobenu v glavnem spijo, tako da se srecanja in druženja vecinoma dogajajo zgolj neuradno in slucajno. A treba je priznati, da to marsikomu tudi ustreza, ni treba zapisnikov, ni nepotrebnih komentarjev: »… in kaj bi, ce bi in kaj ce ne bi …«. No, kljub poletnemu zatišju pa se je v kraju dogajalo oziroma se dogaja kar nekaj aktivnosti, ki jih je treba omeniti. S tem ne mislim le akcijske ponudbe ocvrtega pišcanca in pecenih rebrc v kmeckem turizmu Blaž in ribjega dne v Dobenskem hramu, kar privabi precej dodatnih obiskovalcev v naš kraj, saj je ponudba res odlicna. Ker je obcina za letos Dobenu, kljub potrebnim celovitejšim preno­vam nekaterih cest v naselju, zaradi drugih obcinskih prioritet na­menila manj sredstev, so bili 17. julija sanirani le trije posedki ceste, na Zgornjem Dobenu, ki so ovirali kolikor toliko nemoteno vožnjo na tem odseku, dela so izvedli delavci Gorenjske gradbene družbe (GGD). Ta dan je bila tudi popolna zapora tega dela ceste med 7.30 in 17. uro, kar pa ni prizadelo prebivalcev tega odseka, ker je bilo obvestilo o zapori posredovano pravocasno. V zacetku poletja smo na Dobenu postali bogatejši tudi za dve obce­stni ogledali, ki prispevata k varnejši vožnji na najnevarnejših ovin­kih. Poletne plohe in nevihte so bile tudi pri nas kar radodarne in so še dodatno prispevale k bujni rasti rastlinja ob cestah v naselju in ker delavcem GGD, ki skrbijo za odstranjevanje vejevja in grmicevja ob cesti, ki ovira varen promet, nikakor ni uspelo priti dlje od KT Blaž, so vašcani in clani VO pod Francetovim vodstvom in s pomocjo njegovega vsestranskega traktorja sami pocistili rastlinje, ki je že oviralo varno vožnjo na nekaterih cestnih odsekih. Poletje se bliža koncu, tudi vreme se temu prilagaja in kmalu se bo zacel normalen delovni ritem, otroci v šolo, starši v službo, vmes pa še korona telovadba, maske gor, maske dol. Tudi na to smo se že navadili, nekaterim so maske morda celo všec, saj so postale modni hit z razlicnimi dizajni in vzorci, da jih sploh ne snamejo vec. Besedilo in foto: Tone Vidrgar Mengeška godba na Triglavu V soboto, 5. septembra, je pri Aljaževem stolpu na vrhu na­šega najvišjega vrha mogocno zadonela Oj, Triglav moj dom v izvedbi Mengeške godbe. Godbenicam in godbenikom je koncno uspel dolgo nacrtovan in zaželen podvig. V petek, 4. septembra, se je odprava godbenikov z vodniki Planin­skega društva Janez Trdina Mengeš in nekaj clanov v spremstvu v zgodnjih jutranjih urah od Rudnega polja na Pokljuki odpravila proti Kredarici. Pot nas je vodila po zelo razgibanem terenu mimo Vodniko­vega doma. Zastavljeni cilj dneva smo hitro in uspešno dosegli, potem pa so nas cakale druge "vaje". Po kosilu smo se že pripravili na prvi nastop. Z nami je namrec šel tudi mengeški župnik Marko Košir, ki je pred kapelico na Kredarici daroval sv. mašo, godbeniki in godbenice pa smo poskrbeli za glasbene vložke in spremljavo. Dogajanje smo v živo predvajali preko YouTuba in Facebooka. Nato smo zunaj priredili še krajši koncert. Vec planincev nam je povedalo, da se nas je slišalo vse do Planike. Tudi zvecer nam ni manjkalo energije in glasbene vne­me. Z igranjem smo popestrili vecer navzocimplanincem, nato pa pol­ni pricakovanj, kaj nam bo prinesel naslednji dan, popadali v postelje. Dan finalnega vzpona do Aljaževega stolpa smo zaceli že pred 6. uro zjutraj. Po zajtrku smo se z inštrumenti na ramenih, zastavami, maskoto backom in drugimi pripomocki odpravili proti vrhu, kamor je uspelo priti prav vsem. Na zasneženem vrhu je zadonela Mengeška in druge domace skladbe. Med igranjem smo imeli cudovit razgled, saj nam je bilo vreme res naklonjeno. Po uspešnem sestopu nam je na Kredarici predsednik Gregor Žun, ki je prevzel vecji oziroma glavni del organizacije, podelil spominske medalje, ki jih je za nas pripravil Primož Jeretina. Do izhodišca smo prijetno utrujeni, a nadvse srecni, prispeli okoli osme ure zvecer. Godbeniki in godbenice smo resnicno veseli, da nam je nacrtovani podvig "z inštrumenti na Triglav" po dolgih letih koncno uspel. Nanj smo se intenzivno pripravljali zadnjih nekaj mesecev, ko smo skupaj obiskali vec okoliških vrhov, za glasbeno kondicijo pa smo odigrali nekaj zasebnih nastopov na rojstnih dneh. Prav posebna zahvala vodji odprave Boštjanu Borštnarju, vodnikom in clanom PD Janez Trdina Mengeš za varno in strokovno vodstvo, župniku Marku Koširju ter vsem spremljevalcem in posameznikom, ki so kakorkoli pripomogli k uspešni izvedbi letošnjega špila na najvišji nadmorski višini do zdaj. Nepozabno doživetje si lahko v sliki in video povzetkih ogledate na naši spletni strani ali Facebook strani Mengeška godba. Besedilo: Maja Keržic Foto: Jaka Korenjak in godbeniki Odprava pred zacetkov vzpona PGD Loka pri Mengšu v mesecu juliju in avgustu 2020 Tudi v juliju in avgustu je bilo dokaj umirjeno glede aktivnosti v društvu. Ob vsakodnevnih novicah glede širjena koronavirusa v domovini in po svetu, smo oziroma ste se ubadali predvsem, kako preživeti dokaj vroce dni. V preteklih letih so bili meseci od maja pa do pozne jeseni v gasilstvu dodobra zapolnjeni z razlicnim druženjem tako na tekmovanjih kot tudi na prireditvah, ko so posamezna društva proslavljala jubilejne dogodke. V sedanjih raz­merah, ko je vse podrejeno ohranjanju varno­sti glede prenosa virusa, pa je vse to odpadlo. Prav tradicionalne veselice so bile za številna društva pomemben vir financiranja. Tako bodo tudi gasilske blagajne marsikje obcutile sušo ter tako manko sredstev za nakup nove oz. zamenjavo opreme in zašcitnih sredstev. Kot v drugih gospodarskih panogah, se bomo tudi gasilci morali prilagoditi novim razmeram. Prava operativna dejavnost se je pojavila v zadnji tretjini meseca julija. V petek, 24. julija, smo bili ob 2.49 preko ReCO Ljubljana obvešceni o požaru vozila na avtobusnem postajališcu pri Topolah, na regi­onalni cesti Moste–Mengeš. V nekaj minutah smo izvozili z vozilom GVC16/25 in šestclan­sko posadko. Ob prihodu na kraj sta požar že gasili najprej prispeli enoti PGD Topole in PGD Mengeš. Zaradi narave dogodka, saj je bila v gorecem vozilu najdena preminula oseba, so nadaljnje postopke opravile ustrezne pristojne službe. Tik pred koncem meseca je bilo kar nekaj posegov za odpravo posledic neurja z mocno toco, ki je prizadelo obmocje obcine Domžale. V sredo, 29. julija, se je nad širšim obmocjem razbesnelo neurje s toco, kar je povzrocilo ve­liko materialne škode. Tokrat je najvecji bes narave obcutilo obmocje obcine Domžale. Za-radi obsežnega obmocja, kjer so bile poškodo­vane predvsem strehe objektov, smo bili okrog 23. ure preko Štaba CZ Obcine Domžale in GZ Mengeš zaprošeni za pomoc pri odpravi posledic neurja oz. pri zašciti na objektih, ki jih je prizadelo neurje. Na pomoc smo se od­zvali z vozili GVC 16/25 in GVM-1 ter osmimi operativnimi gasilci. Zbirno mesto za vse eki­pe je bil CZR Domžale, od koder smo bili na­poteni v gosto poseljen del Domžal (Gosticeva ulica), kjer so že posredovali gasilci PGD Ihan. Na delovišcu smo s skupnimi mocmi s folijo zašcitili tri mocno poškodovana ostrešja. Ce­prav so bila slednja dokaj položna, pa smo si morali zaradi zagotovitve osnovne varnosti pri delu pomagati z uporabo vec manevrov vrvne tehnike, saj so bila ostrešja v izjemno slabem stanju. Salonitna kritina je bila zaradi starosti dokaj nevarna, zato je v skrbi za varnost po­sredovalcev delo potekalo zelo pocasi. Z de­lom smo zakljucili v zgodnjih jutranjih urah ter se odpravili na nujen pocitek. Na prizadetem obmocju je še vedno veliko število mocno poškodovanih ostrešij, ki bodo potrebovala vsaj zacasno sanacijo v prihajajo­cih dneh. Natancnejši podatek bo na voljo po ogledu in natancnejšem popisu stanja na tere­nu. Nadaljnje posredovanje bo steklo v priho­dnjih dneh. Ob tem je treba razumeti, pred­vsem s strani oškodovancev, da morajo enote delati po s strani vodstva zastavljenem nacrtu in vrstnem redu, saj lahko le tako zagotovimo zadovoljiv nacin pomoci najbolj potrebnim. V cetrtek, 30. julija, smo bili preko ReCO Ljubljana obvešceni o poškodovani strehi na Gasilski cesti 33 v Loki pri Mengšu. Po prihodu na kraj smo objekt pregledali in ugotovili, da je do vdora vode prišlo zaradi drugih dejavnikov, saj streha ni bila poškodovana. Intervencije smo se udeležili z osmimi operativnimi gasilci in voziloma GVC 16/25 ter GVM-1. V petek, 31. julija, smo bili ob 15.30 aktivi­rani v obcino Domžale na odpravljanje posle­dic neurja. Po prihodu na zbirno mesto v CZR Domžale smo bili razporejeni na stanovanjsko hišo na Murnovi ulici 5. Streho smo prekrili s folijo. Intervencije smo se udeležili s sedmimi operativnimi gasilci in vozilom GVC 16/25. Zanimiv avgust V soboto, 1. avgusta, smo bili ob 7.15 znova aktivirani v obcino Domžale na odpravljanje posledic neurja. Po prihodu na zbirno mesto smo bili razporejeni na stanovanjsko hišo na Rojski cesti 15. Streho smo prekrili s strešni­ki in folijo. Po koncani sanaciji je na zbirnem mestu sledila malica. V nadaljevanju smo bili razporejeni na pomoc enoti v vas Raca. Na kraju nas je pricakal gospodarski objekt z mocno poškodovano ter strmo streho. Ker bi bilo posredovanje na taki strehi prenevarno, je bila sprejeta odlocitev, da se streho sanira s pomocjo gasilske avtolestve ter dvižne plošca­di. Naša enota je bila poslana nazaj na zbirno mesto. Intervencije smo se udeležili s šestimi operativnimi gasilci in vozilom GVC 16/25 ter štirimi gasilci PGD Topole z vozilom GVV-2. Prav tako v soboto, 1. avgusta, smo s stra­ni naše clanice dobili obvestilo, da potrebuje pomoc pri sanaciji strehe. Na strehi smo za­menjali poškodovane strešnike. Sodelovalo je šest gasilcev. V petek, 14. avgusta, smo bili ob 13.50 preko ReCO Ljubljana obvešceni o nenadzo­rovanem kurjenju ob obvoznici, med rondoji, v Mengšu. Še pred našim izvozom s petimi operativnimi clani, smo po radijski postaji od enote PGD Mengeš prejeli informacijo, da gre za požar manjšega obsega. Po posvetu z ReCO Ljubljana smo ostali v pripravljenosti v gasilskem domu. V soboto, 22. avgusta, smo bili ob 20.27 preko ReCO Ljubljana obvešceni o požaru na Gasilski cesti v Loki pri Mengšu. Izvozili smo z voziloma GVC 16/25 in GVGP-1 ter desetimi gasilci. Ker prijavitelj ni navedel tocne lokacije, smo morali pregledati širše obmocje Loke pri Mengšu. Odkrili in pogasili smo manjše kurišce ob cesti, v bližini hiše ob Testenovi ulici. Sodelovali so tudi gasilci PGD Mengeš in Topole. V torek, 25. avgusta, smo bili ob 12.51 pre­ko ReCO Ljubljana obvešceni o požaru v gara­ži na Erjavcevi ulici v Mengšu. Izvozili smo z voziloma GVC 16/25 in GVGP-1 ter desetimi gasilci. Ob prihodu na kraj je bil objekt popol­noma v ognju. Požar, ki je zajel objekt na vrtu, smo pogasili skupaj z gasilci PGD Mengeš in PGD Topole. Z združenim posegom smo pre­precili širjenje požara na stanovanjsko hišo in sosednje objekte. V požaru sta bili poleg sa­mega objekta uniceni in požgani tudi toplotna crpalka ter smreka na sosednjem vrtu. Besedilo: Miro Urbanc Foto: PGD Loka pri Mengšu Nacionalni mesec skupnega branja "Tisti, ki berejo, vidijo dvakrat dlje," pravi Meander. V Sloveniji številne ustanove, ki skrbimo za bralno kulturo in razvoj bral­ ne pismenosti, že desetletja pripravljamo razlicne dejavnosti. Tudi letos se je Knji­žnica Domžale pridružila projektu Nacio­nalni mesec skupnega branja /NMSB/, ki spodbuja branje kot vrednoto pri vseh ge­neracijah bralcev. V tem casu pripravlja­mo bralnospodbujevalne akcije in tako na najrazlicnejše nacine spodbujamo otroke, mladino in odrasle k branju. NMSB se pridružuje evropski bralni kam­panji EURead (Evropa bere), ki povezuje že obstojece bralne aktivnosti po vsej Evropi z namenom dviga zavesti o pomembnosti iz­obraževanja in pismenosti v zgodnjem otro­štvu. Skupni cilj kampanje je dati vsakemu državljanu možnost postati bralec in polno sodelovati v evropski družbi. V skladu z enim od ciljev pobude EUReads /Evropa bere/ vas pozivamo, da se nam pridružite pri 15 minu­tah tihega ali glasnega branja na dan. Si želite popestriti dneve in se odklopiti od sveta, se sprošceno družiti ob knjigah? Pri­družite se skupini bralnih navdušencev in z njimi delite nepozabne bralne vtise! V Knji­žnici Domžale in njenih enotah pripravljamo srecanja bralnih skupin. Vabimo vas, da se nam pridružite. Želimo si, da bi brale vse generacije. V okviru Evropskega tedna športa in Naci­onalnega meseca skupnega branja vas va­bimo v Knjižnico Domžale. Za lažjo izbiro dobrih knjig smo pripravili priporocilne se­zname. Berite z nami! Pridružite se projek­toma Športna bralna znacka ter Prestopanje meja: medgeneracijsko branje.Seznam gradi­va za zgornja projekta najdete na spletu. Besedilo: Barbara Ahacic Osterman Aktivno ucenje na zunanjih površinah V okviru projekta Erasmus+ (Job shadowing) na temo Aktiv­no ucenje na zunanjih površinah, sva uciteljica Majda Hoce­var Pleško in psihologinja Veronika Bajuk obiskali osnovne šole v Španiji. V mesecu marcu sva odpotovali v Granado, kjer so naju gostile tri ustanove: Colegio Ave Maria Casa Ma­ dre, Colegio San Isidoro in Colegio Juan XXIII Cartuja. Sprejeli so naju zelo prijazno in gostoljubno. S svojo odprtostjo so naju se­znanili s svojim izobraževalnim sistemom, metodami ucenja, ucinkovitimi nacini poucevanja, kulturo in zgodovino. V šolah sva vsak dan prisostvovali pouku v ucilnicah in na prostem. Opa­zovali sva prostore šol, koticke za razlicne dejavnosti v ucilnicah, telova­dnice, ucilnice v naravi. Izmenjavali smo izkušnje in primere dobre pra­kse. Radovedno so nama prisluhnili, ko sva jim predstavljali našo deželo, naš kraj Mengeš in našo osnovno šolo. Pridobili sva vec dobrih in ucinkovitih idej za aktivno ucenje na zunanjih površinah, ki bi jih lahko vnesli v okolico naše šole. Z ucilnicami v naravi bi lahko popestrili pouk, pridobili znanje na drugacen nacin. Pouk na pro-stem omogoca aktivno vkljucevanje ucencev v pedagoški proces (razisko­vanje, opazovanje, reševanje razlicnih problemov), povezovanje razlicnih vsebin z razlicnimi predmetnimi podrocji, razvijanje socialnih in fizicnih spretnosti ter možnosti za ustvarjalno mišljenje. Vrnili sva se polni vtisov, obogateni z novimi spoznanji, ki so nama zdaj v izziv, da jih posredujeva naprej, saj nam odlicna lokacija osnovne šole v Mengšu ponuja možnost in izhodišce za uresnicitev pouka na prostem. Besedilo in foto: M. Hocevar Pleško in V. Bajuk Zabavno plesni teden Društva AIA Letošnje razmere so nas spodbudile, da smo tradicionalni ta­bor izpeljali na drugacen, unikaten nacin, ker je bila želja mla­dih po taboru zelo velika. Izpeljali smo ga inovativno kar doma in tako v program vkljucili še raziskovanje Slovenije. Od 3. do 8. avgusta smo preživeli obarvan teden s plesom, izleti in raznolikimi zabavnimi veceri. Dopoldneve smo izkoristili za plesne tre­ninge, na katerih smo spoznavali ralicne plesne stile pod vodstvom mentoric Sanje Tomšic, Tee Vuga in Eve Bauer. Tudi ustvarjalni smo bili na zanimivih ustvarjalnih delavnicah in izdelovali vse od lovilcev sanj, pa do antistresnih žogic ... Popoldnevi pa so bili namenjeni izletom, tako smo si ogledali center Ljubljane in iskali uganke v Escape roomu – The Key. Ogledali smo si Bled in se spustili s sankami na Straži. Sledil je tudi ogled Bohinja in sprošcanje v Aqua parku, kjer smo si malce utrujeni odpocili od inten­zivnega tedna. Poleti pa seveda ne gre brez morja, tako smo za en dan »skocili na morje« in skakali s pomolov v Portorožu. Zvecer je sledil še »Movie night«, na katerem smo imeli najprej disko, nato pa ustvarili kino kar v Mladinskem centru. Tabor smo zakljucili z iskanjem skritega zaklada po Mengšu, ki nas je pripeljalo do prostora za piknik ŠD Loke pri Mengšu, tako smo s piknikom in igranjem nogometa z zorbing žogami poskrbeli za super zakljucek našega druženja. Tokrat se je razmeram prilagojen tabor izkazal kot odlicna nova izku­šnja, predvsem pa so bili navdušeni udeleženci, plesalci pa tudi pri­pravljeni na novo plesno sezono. S septembrom namrec že zacnemo s polno paro naprej s hip hop treningi, zato sprejemamo tudi nove vpise v plesne skupine. Besedilo in foto: Sanja Tomšic - Odprtje demenci prijazne tocke V Zavodu usmiljenk – Domu svete Katarine smo danes odprli 220. demenci prijazno tocko. Gre za projekt, ki ga izvaja dru­štvo Spomincica, ki je namenjeno ozavešcanju o demenci. Dej­stvo je, da gre za bolezen, ki je nepredvidljiva in zato se tako v domovih za starejše kot v domacem okolju pogosto srecujemo z dogodki, ki nam dajo misliti. Pomembno je, da smo do ljudi z demenco spoštljivi, potrpežljivi in se vživimo v njihov svet. -Predsednica Spomincice gospa Štefanija Lukic Zlobec je v nagovo­ -ru poudarila, kako pomembno je, da se ljudem z demenco znamo približati in z njimi komunicirati tako v domovih kot zunaj njih. Za tovrstno komunikacijo je potrebno permanentno izobraževanje tako zaposlenih v domovih in svojcev v domacem okolju. -Posebej lep kulturni program so nam tokrat pripravili Sorški orglicarji, ki že deset let igrajo na ta majhen, a izjemno zanimiv inštrument, ki so ga vcasih mladi fantje dobivali kot darilo ob birmi. Tako smo lahko prisluhnili vencku Avsenikovih melodij, vsem dobro znano Poletno -noc in pesem iz filma Cvetje v jeseni. Ob lepem vremenu so se nam na dvorišcu pred domom pridružili še stanovalke in stanovalci Doma pocitka v Mengšu in skupaj z nami praznovali za celotni kraj pomemben dogodek. Naj nas tovrstna dru­ženja povezujejo tudi v prihodnje. Besedilo: Klemen Jerinc Foto: Jože Firm - -- - Izlet mengeških upokojencev v Beljak in po Beljaški alpski cesti na Dobrac Z velikim veseljem pišem o izletu mengeških upokojencev v Beljak in po Beljaški alpski cesti na Dobrac. Veselje je še ve­cje zato, ker se nam je po vecmesecnem mrtvilu, ki je vladalo zaradi koronavirusa, le uspelo organizirati in se odpraviti pre­lepi dogodivšcini naproti. Skoraj je že kazalo, da bomo tudi ta izlet odpovedali, ker je število okužb spet narašcalo in ljudje pac niso želeli tvegati druženja v vecji skupini, saj je možnost okužbe vecja. A je 23 ljudi le vztrajalo do konca, do 27. avgu­sta, ko smo se odpeljali proti Avstriji. Verjamem, da nikomur od izletnikov ni žal, kajti preživeli smo cudovit dan v objemu vršacev, visokogorskih pašnikov in cistega gorskega zraka. Seveda smo že ob vstopu na avtobus vedeli, da bo izlet malo druga­cen. Vsi smo imeli na obrazih maske in razkužili smo si roke. Sedeli smo lahko precej narazen, tako da smo v vseh pogledih zadostili pri­porocilom NIJZ. Na prvem postanku za kavo pa smo prebili zadrego in nazdravili vsem slavljencem, ki so v juliju in avgustu praznovali rojstni dan, jim vošcili in zaželeli še veliko zdravja, srece, lepih izletov in druženj. Pot smo nadaljevali proti mejnemu prehodu Karavanke in brez težav preckali mejo. Nobenega carinika, nobenega merjenja temperature. Juhuhu! Naš vodnik Venceslav Kolar je bil navdušen in je še s toliko vecjim žarom razlagal zgodovino in sedanjost avstrijske Koroške, ki je seveda zaznamovana tudi z zgodovino Slovencev in Slovenije. In že smo zavili na 16 kilometrov dolgo Beljaško alpsko cesto, ki je speljana tako, da se ti ovinek za ovinkom odpirajo cudoviti pogledi na Julijce, Karavanke in Dolomite pa na alpske vrtove posute z rožami. Na cesti je 11 razglednih plošcadi, na katerih se odpirajo precudoviti razgledi. Mi smo se ustavili na razgledni plošcadi nad slavno 400 metrov visoko prepadno steno Rote Wand ali Rdeca pec. Prepad je nastal s podorom gore ob potresu leta 1348, ko naj bi kar 150 milijonov kubicnih me­trov materiala zgrmelo po pobocju v dolino. Tako smo se pripeljali na parkirišce pred koco na 1732 metrov nad­morske višine. Nekateri so ostali pri koci, se sprehodili po bližnjih pašnikih do ležalnikov, 13 pa nas je odšlo po lepi makadamski poti proti 2167 metrov visokemu Dobracu (dob – hrast). Planinski cevlji in pohodne palice so nam prišle zelo prav in v uri in pol zložne hoje smo prispeli do najvišje tocke z najvišje ležecima cerkvicama v Evropi. Pozvonili smo v slovenski cerkvici, naredili skupinsko sliko pri križu, obcudovali Triglav, Jalovec, Mangart, Višarje,Viš in Montaž in še števil­ne druge, v globini pa koroška jezera, spili pivo v zelo moderni koci tik pod vrhom in že je bil cas za odhod proti avtobusu. Naslednji postanek je bil v Beljaku, ki velja za drugo najvecje mesto na Koroškem in hkrati železniško križišce za vecinski del Avstrije. Spre­hodili smo se po starem delu mesta z bogato zgodovino, ki sega še v rimske case. Med drugo svetovno vojno je bilo mesto veckrat bombar­dirano in mocno poškodovano. Danes je znano po svojem pustnem karnevalu, mi pa smo uživali kot edini turisti ob ogledu župnijske cer­kve sv. Jerneja in zanimivih stojnic s pretežno rokodelskimi in umetni­škimi izdelki brez kitajskega kica. Prijeten utrip mesta smo si polepšali s sladoledom, nekateri pa s pivom v mestni pivovarni. Tudi pot domov je potekala brez zapletov na meji in po bogatem kosilu v Žirovnici pri Knaflju je bil res cas, da se odpeljemo domov. Veseli smo bili, da nam je bilo dano preživeti tako lep dan. Zasluge za to imamo vsi udeleženci izleta, vodnik Venceslav in šofer Boris Poljanšek, ki nas je varno vozil po zahtevnih poteh. Vsi smo se strinjali, da gremo na nov izlet enkrat v septembru. Ni ga cez nova spoznanja, dobro voljo in prijetno druženje. Še korona nam ne more do živega. Besedilo: Marija Štebe Foto: Venceslav Kolar Društvo Lipa Domžale pred novim šolskim letom vabi na dneve odprtih vrat »Razpetost med službo in domom ter mnogo skrbi je za nami. Koncno lahko pocnemo tisto, za kar nismo imeli casa 35, 40 ali še vec let,« lahko preberete na spletni strani Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale – krajše in bolj poznano kot Društvo Lipa, ki vas že od ustanovitve v letu 1997 vabi, da z njimi pridobivate ali obnavljate razlicna znanja, se udeležujete kulturnih dogajanj in delavnic, v športno rekreativnih skupinah poskrbite za svoje fizicne sposobnosti, v zanimivih strokovno vodenih izletih pa si ogledate domace in tuje zanimivosti in zna­menitosti. Epidemija je letos sicer malce spremenila življenje in delo društva, ni pa spremenila študentov in študentk univerze, ki so jo pridno, tudi na daljavo, obiskovali do konca preteklega šolskega leta, kar nekaj študijskih programov, posebej s podro­cja kulture, pa ste lahko spremljali tudi med pocitnicami. Spoznajte znacilnosti naravnega vrtnarjenja Z znacilnostmi naravnega vrtnarjenja vas bo v predavanjih seznanja­la Barbara Podlogar, dipl. ing. agronomije. Pogovarjali se boste, kako pripraviti gredice brez prekopavanja, kdaj in s cim gnojiti, zakaj je tre­ba kolobariti, kdaj zalivati in kako pravilno uporabiti zastirko. Govorili boste tudi o semenu in kako ga lahko sami pridelate, naucili pa se boste tudi pridelati svoje zelenjavne sadike. Seveda boste delo na vrtu spremljali po mesecih, dovolj casa in priložnosti pa bo tudi za potešitev vaše radovednosti in konkretna vprašanja. Skrivnosti ustvarjanja mozaikov Novost je tudi delavnica mozaika, neke vrste meditacija, ki navdaja z željo po nenehnem ustvarjanju. Spoznavali boste zgodovino in za­konitosti mozaika, razlicne tehnike in materiale, iz katerih je možno ustvariti mozaik, zanesljivo pa vas bo najbolj navdušila vaša ustvar­jalnost pri izdelavi mozaika, ko boste košcek za košckom, tessero za tessero, ustvarili sami svoj mozaik, ki bo postal lep stenski okras. Zagotovljena bodo vsa potrebna orodja in materiali, ki so potrebni za izdelavo mozaikov. Za vašo lažjo odlocitev za vpis v omenjeno delav­nico, si lahko v okviru dnevov odprtih vrat ogledate mozaike, ki so nastajali v delavnicah mentorja tega študijskega programa ustvarjalca Aljaža Vidrajza. Vse, kar še niste vedeli o dosedanjih študijskih programih, novih ur­nikih in vsem drugem, kar vas bo zanimalo, boste izvedeli na dnevih odprtih vrat, ki bodo: 21., 22. in 23. septembra 2020 med 9. in 12. uro v prostorih Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale – Dru­štva Lipa Domžale, Ljubljanska cesta 58, ko si boste lahko ogledali tudi razstavo izdelkov posameznih študijskih krožkov ter predstavitve novih študijskih programov, sedanji in bodoci študentje pa se boste lahko pogovorili s predavatelji o vsem, kar vas bo zanimalo. Besedilo in foto: Marjan Ravnikar, predsednik Društva Lipa Družabni vecer namiznih iger – Board game night v AIA – Mladinskem centru Imate družbo, vendar nimate kaj poceti v petek zvecer …? Ali vaše igre nabirajo prah na polici, ker jih nimate s kom igrati? Imate družbo in igre, vendar ste že siti preprostih iger, kot so clovek ne jezi se, monopoly …? Restavratorstvo Naslednji nov študijski program je restavratorstvo, za katerega najbrž že veste, da je postopek, s katerim se nekaj prenovi ali preuredi, navadno so to stare ali poškodovane umetnine. Namen novega štu­dijskega programa je, da ob novih strokovnih znanjih s tega podrocja osvojite predvsem konkretne postopke za obnovo in ohranjanje ume­tnin, hkrati pa se boste naucili tudi preventivno zašcititi umetnine, jih konservirati in tako upocasniti ali ustaviti njihovo propadanje. Obišcite nas v AIA – Mladinskem centru v Mengšu na Board game nightu, na katerem se redno srecujemo navdušenci za kompleksnejše namizne igre! Organizatorji prinesemo velik nabor iger razlicnih žanrov in komple­ksnosti, tako da se za vsakogar kaj najde: od Catana in Ticket to ridea do Pandemic-a in Clanka, in še mnoge druge igre. Vabljeni ste tudi, da prinesete vaše igre in nam jih predstavite. Vedno radi spoznavamo nove in nove igre. Srecanja so namenjena odraslim, zato je vstop omejen na osebe, ki so starejše od osemnajst let. Vabljeni ste torej, da nas obišcete v MC, datume prej objavimo. Na­slednjic se vidimo v petek, 18. septembra, ob 20. uri. Prinesete lah­ko igre, željo do ucenja ter predvsem veliko dobre volje! Prosimo pa, da se prej prijavite. Besedilo in foto: Nejc Mesesnel V Mengšu znova rekordna proizvodnja ucinkovin za podobna biološka zdravila Mengeš, 24. avgust 2020 – Pravkar objavljeno že deseto Po­rocilo o trajnostnem razvoju družbe Lek (za leto 2019) odraža, da je lokacija Mengeš mocno vpeta v Novartisov prispevek k vecji dostopnosti zdravljenja bolnikov po vsem svetu, saj po­spešeno razvija in proizvaja nova inovativna zdravila, biološka in podobna biološka zdravila ter uvaja nove razvojno-proizvo­dne zmogljivosti. V Bioloških ucinkovinah Mengeš so proizvedli rekordne kolicine ucinkovin za podobna biološka zdravila, ki se uporabljajo v onkologiji in nefrologiji. Izbrani so bili tudi za Novartisov center za testiranje surovin in pomožnih snovi pri proizvodnji bioloških ucinkovin ter bioloških zdravil in zakljucili gradnjo novega proizvodnega objekta, kjer bodo proizvajali ucinkovine za biološka in podobna biološka zdravila. »Z novim proizvodnim objektom bomo omogocili proizvodnjo bioloških ucinkovin za klinicno in komercialno proizvodnjo ter tako prispevali k vecji dostopnosti sodobnih bioloških terapij,« je poudarila Polonca Kuhar, direktorica Bioloških ucinkovin Mengeš. V Razvoju bioloških zdravil Mengeš so z novimi laboratoriji utrdili vlogo pomembne Novartisove lokacije za razvoj bioloških in podobnih bio­loških zdravil ter okrepili delovanje na podrocju inovacij, podatkovne znanosti in digitalizacije. V enoti Farmacevtske ucinkovine Mengeš so uspešno podprli uvedbo dveh kljucnih Novartisovih inovativnih zdravil v ZDA za zdravljenje raka dojke in multiple skleroze. Bogatejši so tudi za nove proizvodne zmogljivosti za izdelavo tehnološko najzahtevnejših ucinkovin, saj so zakljucili tudi naložbo v enega izmed kljucnih delov proizvodnje inova­tivnih farmacevtskih izdelkov ter investicijo v podporo lansiranju novega genericnega izdelka. Število redno zaposlenih na Novartisovi lokaciji so povecali za 2 % in v letošnje leto vstopili s 1118 zaposlenimi. Zaradi povecane proizvodnje je bila vecja tudi skupna poraba energije za blizu 2 %, pri cemer so ucinkovitost rabe energije na proizvedeno enoto izboljšali za 12 %. Z energetsko izrabo odpadnih organskih topil so prihranili 25 % porabe zemeljskega plina, s številnimi energetskimi projekti pa 8,7 TJ ener­gije in 516 ton CO2. Vecja proizvodnja novih in zahtevnejših izdelkov je vplivala na 23 odstotkov višjo kolicino odpadkov. Porabo celotne kolicine vode so znižali za 1 %, ucinkovitost rabe tehnološke vode na proizvedeno enoto pa izboljšali za kar 20 %. Pri tem so porabo vode iz javnega vodovoda zmanjšali za 36 %, iz lastnega crpališca pa za blizu 0,5 %. Novartis je v Sloveniji za naložbe v varovanje okolja v zadnjih petih letih namenil vec kot 21,6 milijona evrov, samo v letu 2019 3,3 milijona. Okoljske naložbe tudi letos ostajajo povezane z uvajanjem najsodob­nejših tehnoloških in procesnih rešitev, s katerimi zmanjšujejo okoljske vplive, povecujejo ucinkovito rabo energije in vode ter zmanjšujejo od­stranjevanje odpadkov. Odgovorno upravljanje naravnih virov je pomemben dejavnik družbe­no odgovornega delovanja lokacije. Vsi vplivi na okolje ostajajo pod zakonsko predpisanimi omejitvami in v okviru nekaterih še strožjih Novartisovih okoljskih omejitev. Na lokaciji so znova uspešno obnovili certifikat za sisteme ravnanja z okoljem ISO 14001:2015 in okoljsko shemo EU EMAS ter standard upravljanja varnosti in zdravja pri delu ISO 45001:2018. Skladnost dokazujejo tudi številni inšpekcijski pre­gledi in pregledi domacih ter mednarodnih regulatorjev in strank, ki niso ugotovili nepravilnosti. V Porocilu o trajnostnem razvoju družbe Lek, ki je del Novartisa, je že deseto leto zapored objavljen celovit pregled kljucnih Lekovih okoljskih in družbenih vplivov. Porocilo je pripravljeno po mednarodnih smerni­cah EMAS, POR in GRI GS ter v odnosu do trajnostnih razvojnih ciljev Združenih narodov. Besedilo: Katarina Klemenc Planinski tabor v Podljubelju 2020 PD Janez Trdina Mengeš je tudi letos uspelo organizirati pole­tni planinski tabor, in sicer od 25. julija do 2. avgusta. Letos z omejenim številom udeležencev v Podljubelju. V družbi planincev, s petjem ob ognju ali pod platneno streho, s kro­žniki polnimi dobrot, z nahrbtniki na turah, ob ali v bližnjem potoku s knajpanjem in gradnjo jezu izpod rok mlajših, je lahko še kaj lepšega v casu pocitnic? Zaradi dežja smo zacetek tabora preložili za en dan in po nedeljskem kosilu odrinili na sprehod, zacinjen z bojem z repincevimi »ježki«, na Bistriško planino pod Dobrco. Naši dnevi so bili vroci in suhi, vse do zadnjega dne, le v sredo zvecer so se odvile ure besa narave, a se je koncalo brez hujših posledic. Vsako jutro je iz svojih zacasnih bivalnih prostorov priskakljalo 45 glav, seveda vsak ob svoji doloceni uri za odhod na ture. Nekateri so osvojili Ljubelj, Dobrco, Kofce s popularnimi štruklji, Zelenico in se sprehodili po Dovžanovi soteski, drugi so z vecjimi koraki in vecjo ko­licino tekocine »zasedli« Tolsti vrh, planino Korošico s kislim mlekom, planino Prevala z velikanskimi štruklji, Povno pec in Lokovnikov Grin­tovec, tretji z najvec energije pa so z ruzaki s popolno opremo »skocili« na Begunjšcico, Dobrco, Storžic, greben Ljubeljšcice in še Košutico. Naj na koncu omenimo, da se nismo pozabili ohladiti s super izdelki Ljubljanskih mlekarn in zahvala leti tudi v roke Fundaciji za šport, ki je s sofinanciranjem omogocila izvedbo programa. Besedilo: Nika Zavašnik Foto: Tamara Mravinec Taborjenje v Bohinju Letos smo mengeški taborniki kljub razmeram izpeljali poletni tabor, ki je potekal v Bohinju od 18. do 25. julija, naši najsta­rejši clani pa so svojo pot na tabor zaceli z Bleda že v cetrtek, 16. julija. Na Bledu so preživeli prijetno dopoldne, nato pa so se odpravili proti Bohinjski Beli. Ceprav jih je nekajkrat rahlo namocilo, so v soboto uspešno prispeli v tabor. V soboto ob enajstih smo se zbrali še z mlajšimi clani v Bohinjski Bistrici in se peš odpravili kopat na Bohinjsko jezero. Tam smo tudi pojedli kosilo, odigrali nekaj iger, ter se okoli štirih popoldne odpravili v tabor, kjer so nas sprejeli grški bogovi in oznanili rdeco nit letošnjega taborjenja. Prvi vecer smo preživeli ob ognju, kjer smo si spekli vecerjo in peli taborniške pesmi ob spremljavi kitare. Naši dnevi so se zacenjali z jutranjo telovadbo, zajtrkom, pospravljanjem šotorov in jutranjim zborom, potem pa smo se do kosila odpravili v gozdne šole, kjer smo si prvi dan našli in uredili naše vodove koticke. V gozdnih šolah smo opravljali razlicne izzive, ki so nam jih zastavili grški bogovi. Po kosilu in pocitku je sledil popoldanski in vecerni program. V nedeljo smo v gozdnih šolah izdelovali opremo za šotor iz naravnih materialov (policka za cevlje, obešalnik, lesen klin, šalcka). Popoldne je sledila strateška igra, v kateri smo na koncu vsi skupaj zgradili Olimp, vecer pa smo preživeli s klasicnimi taborniškimi igrami. Ponedeljek je bil vodni dan, v gozdnih šolah smo zato opravljali vodne izzive, popoldne pa smo se ob jezeru igrali vodne igre. V torek je bil cas, da se odpravimo na enodnevni bivak. Po zajtrku smo si spakirali nahrbtnike in se odpravili na pot. Po starostnih skupinah smo se odpravili vsak na svojo lokacijo bivakiranja. Sami smo si lahko izbrali pot hoje, zato smo skoraj vsi izkoristili možnost kopanja v jezeru ali reki. Pozno popoldne nas je ujela ploha, vendar smo si kljub temu vsi zmogli skuhati vecerjo in postaviti bivake. Naslednje jutro smo bivake pospravili, ter se odpravili nazaj proti taboru. Popoldne nas je cakala proga preživetja, kjer smo morali premagati veliko ovir, najbolj zabavno pa je bilo seveda plazenje po blatu. Zvecer smo bili vsi že zelo utrujeni, zato smo vecer preživeli ob ognju in se odpravili zgodaj spat. Naslednji dan smo bili že spet vsi pripravljeni na nove izzive. Po gozdnih šolah nam je Afrodita povedala, da nas danes cakajo poroke. Popoldne so fantje izdelovali šopke, kravate in prstane, punce pa so si izdelovale porocne obleke. Zvecer so sledile poroke, na katerih smo v parih opravljali razlicne izzive. Tako hitro je bil tu že petek, ko smo imeli našo zadnjo gozdno šolo, popoldne pa se odpravili na vodov izhod v Bohinj. Za zadnji vecer smo imeli še krste za tiste, ki so bili letos prvic na taboru. Zadnji del vecera smo preživeli ob ognju in petju pesmi. Prišla je sobota in že smo se morali spakirati, sledil je še zakljucni zbor s starši in odhod domov. Besedilo: Kaja Slabajna Foto: arhiv RUP Borut Rojc uspešno zakljucil Everesting in Mengeško koco vpisal na zemljevid prestižnih lokacij za Everesting V petek, 21. avgusta, ob 18. uri je Borut Rojc zacel abrahamov izziv, Everesting, ki ga je zakljucil 29 ur in 39 minut kasneje. Izbral je pot na Mengeško koco, ki ima natancno 100 m višinske razlike, in jo prehodil 90-krat. Njegovemu izzivu se je pridružila tudi Mojca Šraj, ki se je povzpela 61-krat in Boruta spremljala tudi na zadnjem vzponu. Uspešna je bila tudi dobrodelna nota Everestinga, saj je Društvo Junakov 3. nadstropja zbralo sredstva za nakup kinoteka in za sofinanciranje razpisa, ki ga društvo pripravlja jeseni. Everestinga se je udeležilo vec kot 120 pohodnikov v 30 urah. V petek, 21. septembra, je bilo na startu izredno živahno, Borut Rojc in Mojca Šraj sta zacela pohod v spremstvu svoje družine in podpornikov, skupaj vec kot 200 pohodnikov. Število pohodnikov, ki so se jima pri­družili na poti, se je pocasi umirilo do polnoci. Zjutraj, okoli 6. ure pa je število pohodnikov na stezi zacelo znova narašcati. Na obeh tablah ob cilju oziroma startu, kamor so svoje vzpone zapisovali pohodniki na stezi, je bilo zapisanih 120 imen, ki so opravili razlicno število vzponov, vec clanov »trail družine« tudi do 50 vzponov. Borut in Mojca sta za Everesting izbrala najbolj strmo pot na Mengeško koco, ki ima natancno 100 m višinske razlike. Njun cilj je bil, da bosta pot prehodila 90-krat, Borut je za to potreboval 29 ur in 39 minut, Mojca pa se je v tem casu povzpela 61-krat. Zahteve Everestinga so, da se hodi vedno po isti poti in da se opravi višinsko razliko, ki je enaka najvišji gori na svetu Mount Everestu, 8848 nm. Po dvajsetih vzponih sta se Borut in Mojca locila in nadaljevala vsak v svojem ritmu. Borut je prehodil 120 km. Na poti ju je v 30 urah spremljalo vec kot 120 pohodnikov, ki so opravili izredno delo. Ne samo, da so pomagali nosilcema v casu mini kriz, ampak so s placilom startnine donirali za Društvo Junaki 3. nadstro­pja. Že na samem dogodku so zbrali skoraj 4.000 evrov. S sredstvi, ki so jih dobili na dogodku in tudi vsemi, ki so se zbrala že pred dogodkom in po njem na racun TRR SI56 6100 0002 3978 068 (Delavska hranilni­ca – koda namena: CHAR), bodo kupili kinotek in zagotovili sredstva za razpis, ki ga v septembru pripravlja društvo. Borut Rojc je povedal: »Zelo sem vesel, da nam je uspelo zbrati dovolj sredstev, da bo Društvo Junakov 3. nadstropja lahko kupilo prepotreb­no napravo za razgibavanje in da je ves cas prisotna prava sprošcena energija. Sam Everesting je bil fizicno izredno naporen, tudi zaradi visoke vrocine. Zahvalil bi se vsem sponzorjem, ki so omogocili, da smo dogodek izpeljali. Ker je bilo res lepo, se mogoce cez eno leto dni spet vidimo.« Udeleženci Everestinga so bili navdušeni nad izredno dobro organizacijo in podporo lokalnega okolja. Poskrbljeno je bilo tako za vodo, izotonicne napitke, ustekleniceno vodo, coca-colo, energijske napitke, sadje, sladko stojnico, kjer smo si tekaci lahko napolnili bidone. Na stojnicah so se predstavili tudi sponzorji dogodka. Vec o vtisih obeh udeležencev in drugih pohodnikov lahko preberete in ogledate na družbenih omrežjih FB Borut Rojc in FB Mojca Šraj. Besedilo in foto: Tina Drolc 120 let poklica V Domu svete Katarine smo imeli v sredo, 15. julija, slove­snost ob praznovanju kar dveh jubilejev. 60 let poklica sta praznovali sestra Doroteja Hozjan in sestra Miriam Prapro­tnik. Sveto mašo je daroval pater Lojze Bratina. S petjem smo praznovanje obogatili zaposleni v Domu. Sestra Doroteja Hozjan se je rodila v Nedelici v župniji Turnišce. O sebi je zapisala takole: "Bila je vojna, pa se ni dalo nikamor iti. Zato sem se odlocila vstopiti v družbo Hcera kršcanske ljubezni pri 30 letih, ko je bilo odprto semenišce v Beogradu. Kasneje sem bila po­slana v Kikindo in tam ostala 33 let. Tam sem se dobro vživela. V to skupnost je prihajalo veliko ubogih, ki sem jim stregla. Imeli smo vrt, ki sem ga obdelovala, delala v perišnici in tudi v kuhinji. Ko se je provincialna hiša preselila v Šentjakob, sem bila premešcena tja in tam živela 15 let. Delala sem v obednici. Ko sem zbolela na srcu, sem bila premešcena v Mengeš. V duhovnem poklicu sem rada vse delala, kar je bilo potrebno. Mirno sem sprejemala vse križe in težave in darovala sem Gospodu." Sestra Miriam Praprotnik, rojena v Naklem. Njena želja je bilo misi­jonarsko delo, ki ga je do svoje visoke starosti opravljala. Zapisala je: "30 let sem preživela med bolniki s tuberkulozo na Kosovu. Naša bol­nišnica je poleg inštituta v Beogradu postala ena najboljših bolnišnic za pljucne bolezni v Srbiji. Delali smo zelo dobro in strokovno, tako v bolnišnici kot na terenu. Po zaslugi zaposlenih, ki so se odrekali honorarjem in dodatkom, je bolnišnica dobila napredne aparate. Po upokojitvi sem z delom nadaljevala v Albaniji, kjer sem ostala do 87. leta. Potem sem se vrnila v Slovenijo." Zgodbi obeh naših jubilantk sta kot bisera, ki nam dajeta vzpodbudo in moc, da je treba vztrajati na poti k dobremu. Zato jima želimo cim vec lepih trenutkov v našem domu. Besedilo: Klemen Jerinc Foto: Snežana Golob Glasbeni nastop družine Nose Na današnji soncni dan so nas v Domu svete Katarine obi­skali glasbeniki družine Nose, ki prihaja iz Mirne na Dolenj­skem. V goste jih je povabila usmiljenka, sestra Veronika Nose. Ob spremljavi harmonike so melodije zazvenele v ubrani vencek, pri katerem so z veseljem sodelovali stano­valci Doma svete Katarine in Doma pocitka Mengeš. Posebno veselje so nam pripravili mladi glasbeniki z igranjem na harmoniko, kitaro in flavto. Ob spremljavi in podpori oceta so spre­tni otroški prsti iz inštrumentov izvabili cudovite melodije, ki bodo odmevale skozi cel današnji dan in tudi prihodnje dni. Hvaležni smo, da so z nami delili svoje talente in svoj cas. Besedilo: Klemen Jerinc Foto: Mateja Potocnik Kruta resnica o vodi – Kam s Pšato? Vljudno vabljeni, da se nam pridružite na dveh javnih dogodkih, ki jih to jesen izvajamo v okviru projekta EVREKA II v Domžalah in Mengšu. V torek, 29. septembra, se nam lahko pridružite pri ogledu dokumentarnega filma A Plastic Ocean v Centru za mlade Domžale, ki mu bo sledil pogovor z znanstvenico dr. Andrejo Palatinus. Andreja nam bo pojasnila, kako se s plastiko spopadamo v Sloveniji, odgovarjala pa bo tudi na vaša vprašanja. Drugi dogodek bo bolj prakticno obarvan in bo ponujal za vsakogar nekaj. V cetrtek, 22. oktobra, bomo v Mengšu pri Športnem parku ob Pšati, med 9.00 in 17.30 skupaj z vami raziskovali redko opažene vodne organizme reke Pšate, nato pa se bomo ob 18. uri preselili v dvorano Mladinskega centra Mengeš (AIA), kjer si bomo skupaj ogledali 30-minutni dokumentarni film Love Flows (Ljubezen tece) ter se pogovorili o upravljanju reke Pšate danes in v prihodnosti. Okrogla miza Kruta resnica o vodi je namenjena spoznavanju razlicnih, pogosto nasprotujocih si stališc o upravljanju Pšate. Razpravljali bomo o ekološki celovitosti reke, gradbenih posegih vanjo, protipoplavnih ukrepih, izvajanju civilne zašcite in še marsikaj zanimivega. Vabimo vas ne le k poslušanju, temvec k aktivnemu podajanju svojih stališc in želja glede prihodnjega upravljanja Pšate. Na obeh dogodkih bomo izvajali omejitve in smernice za pre­precevanje širjenja okužbe s COVID-19, zato vas prosimo, da se na ogled obeh dokumentarnih filmov in/ali okrogle mize prijavite na eva.horvat@ozivimo.si. Število mest je omejeno. Dogodka v sodelovanju organiziramo Zavod REVIVO, HD&H, Mla­dinski center Domžale, AIA – Mladinski center Mengeš in A Plas­tic Ocean Foundation. Naložbo financirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Projekt EVREKA II se izvaja v okviru LAS Za mesto in vas. Besedilo in foto: Eva Horvat Primerjava in izbira toplotne crpalke Minula izredno mila zima nam je pokazala, kako hitro se segreva naša globalna topla greda. Vse vec ljudi se zaveda svojega deleža odgovornosti pri onesnaževanju ozracja, zato se odlocajo za manj škodljive nacine ogre­vanja. Na prvem mestu med njimi je ogrevanje s toplotno crpalko. Subvencija Eko sklada K zmanjševanju toplogrednih izpustov nas vzpodbuja tudi Eko sklad s subvencijami. Ob zamenjavi kurilne naprave z novo to­plotno crpalko tipa zrak-voda v vecini obcin dobite subvencijo v višini 2.500 evrov. Od letos subvencijo dobijo tudi prebivalci obcin Kranj in Hrastnik. Ob široki ponudbi toplotnih crpalk se investitor kaj hitro znajde pred dilemo, katero napravo naj izbere. Vsekakor mora biti dovolj zmogljiva pri nizkih zunanjih temperaturah in v naseljih cim tišja. Toda, ali naj vzame tradicionalno evropsko kompaktno zunanjo enoto ali najsodobnejšo japonsko v loceni izvedbi? Mora biti in­verterska? Ali je res, da nekatere ob daljšem izpadu elektrike lahko zmrznejo? In kako priti do pravih odgovorov? Katera je najboljša? Podjetje Termaks bo v oktobru organiziralo brezplacen seminar na temo Primerjaj in izberi toplotno crpalko s temeljito primerjavo med nekaj najboljšimi na trgu glede njihovih zmogljivosti, gla­snosti, cene, garancijskih pogojev in še cesa. Predaval bo Robert Žibrik. Prijavite se na 041/692 410 do petka, 25. septembra 2020. Glede na epidemiološko situacijo bo verjetno seminar izve­den v vec manjših lokalnih skupinah. Besedilo in foto: Robert Žibrik »Jaaaaaaaaaa. Ampak, a misliš, da sem sposobna?« sem odgovorila. »Seveda, da si!« Matjaž je bil res prepricljiv in mi je vrgel idejo o Bratislavi v moje misli. Takoj sem potrdila in v trenutku sem vedela, da je to ta izziv, na katerega sem cakala. Ja! Koncno nekaj vecjega kot karkoli drugega. Komaj sem cakala dan, da se odpeljem na Goricko. Ekipa je bila zbrana, kolesarska oprema pripravljena. Start ob 4. uri ponoci. Malokrat se vozim ponoci, pa vendar noc­no vožnjo obožujem. Ni prometa. Na kolesu imaš lucko spredaj in zadaj, vidljivost je le v obsegu te svetlobe in vožnja, ker ne vidiš naprej, se ti zdi, da se hitreje premikaš. Car je tudi v tem, da ko prideš v klanec, ne vidiš, kako dolg je ta. Na startu nas je bilo trinajst. Dve kolesarki in enajst kolesarjev, ki smo se kasneje razdelili v dve manjši ekipi. V moji ekipi smo bili jaz in sedem izjemnih kolesar­jev. Pot nas je vodila iz Slovenije na Madžar­sko, nato cez Avstrijo in do Slovaške. 210 km v eno smer in 210 km v drugo. Izjemna pro­ga, vecinoma ravninska, vseeno pa je zajela 1800 višinskih metrov, dolgih klancev, ki so se postopoma dvigovali in ti jemali dih. Kako prekolesariti 420 km? Dolga pot. Kot da bi se z avtom vozili iz Ljubljane do Kopra šti­rikrat. Da tako razdaljo prevoziš s kolesom, je vrhunsko, da jo prevoziš v manj kot dnevu, pa je izjemen dosežek. Sonce, veter, vrocina so nas spremljali podnevi. Ne glede na to, koliko vode sem cez dan popila, ni bilo dovolj. Moje telo je srkalo tekocino konstantno. Sem špor­tnica, ki prisega na zdrav nacin prehranjeva­nje in želim, da je vse bolj ali manj na naravni osnovi. Prehranskih dodatkov se izogibam na veliko, ker ne verjamem vanje. In tako sem si na startu v tri bidone nalila vodo, stisnila svežo limono ter dodala sol. Vedno pazim, da vsega ne popijem in tako ima voda, ki jo v bidon natocim kasneje, še vedno okus po limoni in soli. V nahrbtniku sem imela send­vic, redbull in dve cokoladici. V Bratislavi smo odšli na kosilo. Kolesarji iz ekipe so jedli te­stenine in pili pivo, jaz sem si narocila solato s pišcancjim mesom. Telo vedno potrebuje vitamine in nikoli jih ni premalo. Za posladek pa coca-colo. Velikokrat se sprašujem, ali je sladkor potreben ali ne, pa vendar vsakokrat pridem do tega, da se z njim pocutim tako kot mali otrok s svojim medvedkom. Malo slad­korcka še nikomur ni škodilo, je pa dober za dušo. Tako kot kepica ali dve sladoleda. Na poti nazaj smo se ustavili na bratislavskem mogocnem gradu. Prelep je. Pokali smo od energije in veselje, da smo tam in da gremo že proti domu, je bilo res na daljavo zaznati. V zraku je bilo 35 stopinj. Na kolesu se to ne opazi, ker ti piha vetric v obraz in v bistvu bolj uživaš kot ne. Po isti trasi nazaj. Cudovita ravninska kolesarska pot nas je vodila skozi Avstrijo na Madžarsko in noc je zamenjala dan. Vsi polni zagona, dobre volje, optimizma in nasmehov. Moja ženska energija je pripo­mogla k dobremu pocutju cele ekipe. Smeh, pozitiva in skrb, da smo vsi ok, da se držimo skupaj in da se ustavimo, ko je to potreb­no. Nismo imeli vecjih težav, pot pa nam je prekrižal voznik avtomobila, ki je zapeljal na cesto, ne da bi bil pozoren na kolesarsko ste­zo in tako se nas je sedem uspešno ustavilo, osmi kolesar pa se je zaletel v avto. Na sreco sta kolesar in kolo ostala oba v enem kosu, avto pa je utrpel posledice. Ponoci pa nam je pot prekrižala drušcina jelenov, in ce bi bili le za sekundo hitrejši, bi se zaleteli v nas in nas poteptali z vso svojo težo in hitrostjo. Nazaj smo se tudi veckrat ustavili, ker smo potre­bovali vec vode in energije kot v prvi polovici poti. Sendvic in redbull sta mi se kako prav prišla ravno na zadnjem delu. V cilj smo pripeljali ob 2.08 ponoci, veseli in ponosni. Uspelo nam je! 420 km nam je uspelo prekolesariti brez težav! Vrhunsko! V 20 urah s tem, da smo bili štiri ure v Brati­slavi. Pojem makarone z mesom, popijem vodo, grem pod tuš in spat. Zbudila sem se cez pet ur. Samodejno. Stopim na noge. Naredim en korak, drug, grem do kopalnice, nazaj v po­steljo. Pretresem bedra in se nasmejem. Res je vrhunsko, da sem prekolesarila 420 km z nasmehom. Še bolj vrhunsko od tega pa je, da se zjutraj zbudiš in nimaš niti ene same bolecine v nogah, rokah. Šport je odlicen! Dosežki so fenomenalni! To da si naslednji dan v isti formi kot dva dni pred tem, pa je dokaz, da sem v vrhunski for-mi in grem z nasmehom na obrazu lahko v akcijo naprej. »Hej, a si ponosen name, da mi gre tako noro dobro?« »Nisem niti dvomil, da ti ne bi slo. Odlicna si!« Nisem tipicna kolesarka. Stara sem 45 let. Sem mamica, športnica. Obožujem kolesar­jenje, tako kot tek, rolanje, hojo po hribih. Kolesarske kondicije ne nabiram s kolesom, temvec s hribi. Nimam zavidanja vredne opreme. Vozim trinajst let staro cestno kolo in v allstarkah, ki jih obožujem in ne zamenjam. Pa me sprašujejo, obcudujejo, ne razumejo in vedno znova govorijo: »Kupi si kolesarske ce­vlje že enkrat. Nujno jih potrebuješ.« Ne, jih ne. Všec mi je to, da imam stopala svobodna, da so moje noge v mehkem copatu, da imam stik s podlago. Oktobra 2019 sem si zlomi­la gleženj. Trojni zlom z izpahom. Moja noga rabi svobodo, ceprav dela cudeže, ki jih mar­sikatera noga ne. Sem rekreativna športnica in moje vodilo je, da v športu uživam. Ljudje ne razumejo, da se želje posamezni­kov razlikujejo, tako kot se njihove potrebe in strast. Profesionalni športniki se od nas rekreativcev locijo po tem, da je šport njihova služba in glavni vir dohodka. Rekreativci imajo obicaj­no službe. To je njihova glavna eksistenca. Šport je hobi. Dosežki obeh svetov so izje­mni. Razlika je v tem, da profesionalni špor­tniki »padejo« v ekstrem v mlajših letih, ko je njihova eksplozivnost na vrhuncu. Rekreativni športniki »padejo« v ekstrem obicajno po 35. letu, ko se jim razvije vztrajnost in eksploziv­nost popušca. Ogromno casa posvetim športu. Brez njega ne vem, kako bi funkcionirala na dnevni bazi. V naravi se mi skristalizirajo misli. Pocutim se srecnejšo, mocnejšo in sprejemam sebe v ce­lem paketu. Jaz sem cela jaz od glave do pet. Ni napak. Nisem se vedno gibala v distancah, kot se, in nikoli nisem mislila, da bom multi-task športnica. Zacela sem s hojo do službe in nazaj. Nadaljevala s 5 km tekom, ki se je tec do Avstralije, ali pa prekolesarit cel svet. TV in vrecko cipsa. Je pa res, da lahko veliko razvil v 10 km. Ta se je razvil v 21 km, nato v Niti nismo nori. Naša norost je da obožujemo cipsa pojem, ker veliko energije tudi pokurim. 42 km. Korak naprej je bil 75 km. To ni nekaj šport. In moja norost je ta, da šport želim pri-Pojdite ven. Vdihnite ta zrak. Naredite nekaj norega! To je posledica fizicne pripravljenosti. bližati vsakemu posamezniku z nasmehom. korakov. Odklopite se od materialnega sveta. Želja po izzivu. »In kaj je fora, da to delaš? Sej nisi placana?« Zase. Za zdravje. Za dobro pocutje. Življenje Rekreativci smo velikokrat veliko »hujši od Sem. Z dobrim pocutjem, zdravjem. Živim ži-je lepo! profijev«, ker nimamo meja. Ker grem lahko vljenje, ki ga ne bi zamenjala za strmenje v Besedilo in foto: Tina Žarki Prva faza žalovanja: šok in zanikanje V prejšnjem prispevku sem povzela osnove žalovanja. Tokrat želim nekaj vec besed nameniti prvi fazi žalovanja. Sama se sicer bolj strinjam s stališcem, da je žalovanje proces, ki poteka pri vsakem drugace. A prav je, da stroka proucuje ta proces, saj se lahko žalujoci lažje spoprijema s stisko, ce jo poskuša sam ali ob pomoci drugih razumeti in sprejeti. Želimo poiskati oblike, ce le imamo prostor in okvir za izražanje žalovanja. Natancen potek faz ni toliko pomemben za žalujocega, kot je pomembno to, da najde smernice, ki omogocajo, da z zaznavanjem samega sebe ugotovi, kako mu gre in kaj želi. Faza šoka/zanikanja Novica o smrti obicajno šokira. Nato sledi zanikanje in pricakovanje, da bo nekdo sporocil, da to ni res. Ta faza lahko traja ure, dneve ali tedne. Spremlja jo obcutek strahu pred naslednjim dnem in vprašanja, ali bomo naslednji dan mislili, da smo sanjali. Šok lahko spremljajo tudi fizicne posledice, kot je tišcanje v prsih in grlu. Pojavi se lahko oteženo dihanje, slabost, bruhanje, izguba apetita, glavoboli … Posledicno lahko pride do padca imunskega sistema in nastop bolezni. V tej fazi praviloma ni moci za prebiranje li­terature o žalovanju, temvec se prepušcamo toku bolecine in zdi se, da zgolj obstajamo. Cas ima druge dimenzije. Vse, kar je bilo po­membno, zbledi. Skrbimo za zelo enostavna opravila in želimo, da ni res, kar se nam je zgodilo. Klic »Gospa, neizmerno mi je žal. Dve uri smo se trudili z oživljanjem, ceprav je bil, ko so ga pri­peljali, v globoki komi, srce kar ni nehalo delo­vati …« »In potem sem zacutila strahovito bo­lecino, ki je presekala prsi: Saj to je on! Govoril je o mojem možu! Moj mož je – mrtev! Telefon­ska slušalka je zdrsnila iz rok in tiho sem zaje­cala: Ne on!« … »Bila sem popolnoma mirna, kakor bi prišla na poslovni sestanek. Le oci so mi nagajale. Vse sem videla megleno in slišala glasove, kakor bi prihajali od nekod iz daljave.« Citiran zapis najbolj slikovito prikaže šok ob izgubi moža. Sama sem v življenju doživela precej šokov in vsak je bil drugacen. Ob za­dnji grozljivi novici sem bila v šestem mesecu nosecnosti. Dogodek je bil grozljiv in spomnim se moževega klica in njegovih besed: »Ne obremenjuj se. Pazi na otroka.« Vedela sem, da tega sama ne bi zmogla, zato sem takoj poklicala svoji sestri, ki sta z mano preživeli neprespano noc. Zdelo se mi je, da igram v kri­minalki in želela sem, da nekdo potrka in rece: »prebrala si napacen scenarij«. A ni ga bilo. Ne cas, ljubezen celi rane Ne vem, cigava je ta misel in kje sem jo pre­brala, a sodi v seznam tistih, ki so me treznile ob življenjskih stiskah. Ugotovila sem, da v obdobju šoka nismo deležni toliko ljubezni kot »zaljubljenosti«. Ko mine šok, se pocasi poja­vlja ljubezen. Ljubezen tistih, ki preprosto so. Pocasi sem spoznala, da bom vse življenje za necim ali nekom žalovala, moram se le nau­citi, da so vmesna obdobja za to, da slavim življenje. Besedilo: Alenka Križnik, Slovensko društvo hospic Vloge za otroški dodatek, vrtec, štipendije Ce imate te pravice že priznane, ni treba vlagati nove vloge. Vloge za podaljševanje pravic otroškega do­datka, subvencije vrtca in državne štipendije (ce ste upravicenec do pravice in jo želite po­daljšati) ni vec treba vlagati, saj bodo centri za socialno delo po uradni dolžnosti odlocili o nadaljnji upravicenosti do pravice. Kdaj je treba vložiti novo vlogo? Ce prvic zaprošate za pravico do otroškega dodatka, državne štipendije in znižanega pla­cila vrtca, je treba vložiti vlogo za uveljavlja­nje pravic iz javnih sredstev. Prav tako ce je bila pravica na podlagi dosedanje vloge zavr­njena, je treba vložiti novo vlogo. V primeru pravice do štipendije je treba pri prehodu iz I. stopnje v II. stopnjo (študijski program) ali za prehod v poklicno tehniško izobraževanje (3+2) vlogo oddati na novo, saj gre v tem primeru za novo vlogo in ne za nadaljnje pre­jemanje državne štipendije. Priporocamo, da osebe vloge vložijo v prvi po­lovici meseca zaradi lažje organizacije dela. Kako sporocati spremembe? Upravicenec do otroškega dodatka, subvenci­je vrtca in državne štipendije mora centru za socialno delo še vedno sporociti zakonsko do­locene spremembe, ki pri teh pravicah lahko vplivajo na upravicenost do pravice iz javnih sredstev, njeno višino ali obdobje prejemanja pravice. Spremembo sporocite na obrazcu za sporocanje sprememb podatkov pri pravicah iz javnih sredstev, ki je dostopen na spletni strani https://www.csd-slovenije.si/obrazci/. Državna štipendija – dodatek za uspeh in dodatek za bivanje Za dijake bo center za socialno delo iz ura­dnih evidenc pridobil podatek o uspehu in tako odlocil o izpolnjevanju cenzusa za do­delitev dodatka za uspeh. Prav tako bo center za socialno delo iz uradnih evidenc pridobil podatek o zacasnem bivališcu, zato je izre­dno pomembno, da imajo dijaki urejeno pri­javo zacasnega prebivališce, ki ga uredijo na upravni enoti, v primeru, da v casu šolanja ne bivajo doma. Rok za reševanje vlog Predvidevamo, da bodo pravice, ki potecejo v mesecu avgustu, podaljšane v zakonitem roku 60 dni – to je do konca meseca okto­bra. Pravice, ki vam potecejo v septembru, pa bodo podaljšane do konca meseca novem­bra. Centri za socialno delo moramo v tem obdo­bju rešiti povecano število vlog, zato vas v primeru, da bi prihajalo do zamud pri odlo­canju, prosimo za razumevanje. Besedilo: Simona Rihter, CSD V AIA – Mladinskem centru ''Dihalni fitness Nirvana'', zveni nenavadno, a nas popelje v stanje nirvane Trenutno se ves svet ukvarja s pandemijo koronavirusa Covid-19, hkrati pa vsi obcutimo tudi pandemijo stresa, na katerega ni prav nihce imun. Posledice stresa imajo na naše zdravje unicujoc ucinek. Dobro bi bilo, ce bi bili vsi opremljeni z znanjem in tehnikami, kako se z vsakdanjim stresom konstruktivno soociti in preprecevati škodljive posledice. S tem namenom smo se v Mladinskem centru AIA odlocili, da spoznamo nekaj prijetnega in antistresnega – cudovito vadbo Nir­vana, ki poskrbi za zdravo gibanje, cudovito prepleteno s tehnikami sprošcanja. Vadba bo potekala vsako sredo ob 20. uri. Kdor bo želel, bo lahko vadbo podaljšal še s 30-minutnim sprošcanjem in bo domov odšel globoko umirjen ter z napolnjenimi baterijami. Kakšna vadba je Nirvana? Znanost opozarja na problem nepravilnega dihanja. Vadba Nirvana temelji na znanstvenih dejstvih, ki opozarjajo, da je stres naš na­jhujši sovražnik. Vkljucuje bistvene tehnike, ki vplivajo na sprostitev posameznika. Prvo podrocje je dihanje, saj zdravniki opozarjajo, da 80 odstotkov ljudi diha nepravilno, kar negativne ucinke stresa še poveca in vodi v resne zdravstvene težave. Pri Nirvani se naucimo pravilnega dihanja in dihalne vaje izvajamo celo uro, vendar se jih niti ne zavedamo, ker se prepletajo z gibanjem. Tako je lahko pre­skrba telesa s kisikom po vadbi celo za 200 odstotkov boljša kot pred vadbo, kar preverimo z dihalnim testom. S pravilnim dihanjem vplivamo na celo telo; aktivirajo se centri v možganih, ki skrbijo za umiritev, regeneracijo, razstrupljanje, zdravljenje, proizvajajo se 'hormoni srece' ipd. Tako postanemo vedno bolj imuni na stres, koristni ucinki Nirvane se ob redni vadbi odražajo tudi v našem vsakdanu. Gibalne vaje pomladijo naše telo Tudi gibalne tehnike Nirvane izjemno blagodejno vplivajo na telo, saj ucinkovito odpravljajo posledice sedecega in stresnega nacina življenja, kot so zakrcenost in šibkost številnih mišicnih skupin. Z vajami joge in pilatesa okrepimo mišice, ki skrbijo za pravilno držo in raztezamo mišice, ki so obremenjene s krci. Številni vadeci po­rocajo, da nimajo vec težav z bolecinami v hrbtu. Gibanja so funk­cionalna, kar pomeni, da nam prav pridejo v vsakdanjem življenju. S spiralnimi in diagonalnimi gibi ucinkovito razvijamo koordinacijo (možgane) in moc in tako da na neagresiven nacin poskrbimo za boljše fizicno in psihicno pocutje. Nirvana – zvocna tehnologija Z izjemno glasbo in vsemi efekti je Nirvana prava poezija gibanja. Skladatelj, ki ustvarja glasbo za Nirvano, je bil že veckrat nagrajen za svoje delo. V glasbi slišimo zvoke tibetanskih skled, ki nas opozarjajo na vdih in izdih. Glasba je prepletena s theta valovanjem, ki z binauralnimi zvoki umirjajo naše možgane. Za piko na i pa poskrbijo še afirmacije, da se umirjenost zasidra globoko v našo podzavest. Prijazno vabljeni, da tudi sami obcutite stanje nirvane (prijava na drustvo.aia@gmail.com). Priloženo sliko lahko uporabite kot kuponcek za 1x brezplacno vadbo. Besedilo in foto: Maja Sršen Soncnice tudi okoli Mengša Sredi letošnjega poletja zagledam dve vecji njivi s cvetocimi soncnicami. Te cvetoce lepotice so me pritegnile k fotografiranju. Moram priznati, da pri tem poslu nisem bil sam. Najprej sem želel izvedeti, cigave so te njive. Lastniki, Dornikovi, so v moji bližini, zato ni bilo težav s pogovorom o pravem namenu gojenja soncnic. Gospod Lojze mi je prijazno razložil pravi namen gojenja te kul­ture. Najprej mi pove, da je glavni namen zamenjava kolobarja. O koristnosti soncnic smo že veckrat slišali, da se najvec upora­blja v proizvodnji jedilnega olja. V julijski oddaji na RTV Slovenija, Ljudje in zemlja, smo lahko slišali o široki uporabi soncnic, saj je uporabna cela rastlina. Tudi ljubitelji rož najdemo svoje motive pri fotografiranju. Besedilo in foto: Rajko Vuga Krepimo svojo odpornost z uživanjem cebeljih pridelkov Poleti se spocijemo in naberemo novih moci. Ko se zacnejo dnevi krajšati in jutra postajajo hladnejša, pa kaj hitro ugo­tovimo, da bomo morali posegali po živilih, ki bodo okrepila delovanje našega imunskega sistema in nas varno pospremi­ la v zimo in ohranjala v dobri kondiciji. Prisluhnimo naravi in uporabimo cebelje pridelke slovenskih cebelarjev, ki s skrb­nostjo, bogatim znanjem in veliko pozornostjo pridelujejo ka­kovostne cebelje pridelke. Cvetni prah – naravna zakladnica hranilnih snovi Cvetnemu prahu pravijo tudi popolno živilo, saj vsebuje vse, kar naš organizem potrebuje za normalno delovanje. Energijska vrednost cvetnega prahu je nizka, zato se njegova uporaba priporoca tudi pri nizkoenergijski prehrani in v prehrani sladkornih bolnikov. Predstavlja dober vir prehranske vlaknine, ki ugodno vpliva na peristaltiko debe­lega crevesja. Pestra elementna sestava pa pripomore k zagotavljanju priporocenih dnevnih kolicin po elementih. Študije kažejo, da uži­vanje cvetnega prahu ugodno deluje na imunski sistem in povecuje odpornost organizma. Propolis – naravni antibiotik cebel Propolis deluje proti številnim bakterijam, virusom in glivicam. Doda­no vrednost temu cebeljemu pridelku dajejo predvsem fenolne spoji­ne. Najveckrat se uporablja v obliki premazov za obolele dele kože pa tudi sluznic v ustni votlini in dlesnih ali v obliki tinktur. Med – naravno sladilo in krepcilo Med je zakladnica vec tisoc snovi, ki jih vsebuje in potrebuje cloveško telo! Med sestavinami medu poleg fruktoze in glukoze, encimov, mi­neralnih snovi, hormonov, vitaminov … najdemo tudi protibakterijske snovi. Med deluje unicevalno na nekatere bakterije in tudi viruse, ki so pogosto vzrok bolezni dihal in drugih bolezni (prehlad, gripa …). Kupujmo kakovosten med! Pri nakupu medu bodimo pozorni na poreklo in dodatne oznacbe kakovosti, kot so zašcitena geografska oznacba, zašcitena oznacba porekla, ekološka pridelava, ki predstavljajo dodatno jamstvo, da se kakovost in nacin pridelave takšnega medu redno spremlja! Kaj pridobimo z nakupom medu višje kakovosti? • kontrolirano kakovost, • znano poreklo, • zagotovljeno sledljivost. Kakovosten med prepoznamo po evropskih zašcitnih oznakah na na­lepki ali prelepki izdelka! Ljudje smo vedno bolj ozavešceni o pomenu kakovosti živil, ki jih uživamo. Pomembno je, da zaupamo v izdelek, ki ga kupimo. Slovenski cebelarji zaupamo v cebelje pridelke, saj so njihovo naravno moc s pridom uporabljale že naše babice, prababice. Izkoristimo prednost bogatega znanja slovenskih cebelarjev in cebe­lje pridelke kupujmo direktno pri lokalnih cebelarjih! In naj bo naš moto: »S cebeljimi pridelki do vecje odpornosti in boljšega imunske­ga sistema«. Ponudnike slovenskih cebeljih pridelkov najdete: www. slovenskimed.si/Si/. Besedilo in foto: Tanja Magdic, CZS Dobrodelni projekt ''Daj naprej in podari sonce'' v AIA Mladinskem centru Dobrodelni projekt Daj naprej in podari sonce temelji na fil­mu Pay it Forward (Daj naprej), v katerem decek Trevor za šolski projekt opiše svojo idejo o lepšem svetu. Njegov nacrt je dobrodelni program s povezovanjem dobrih dejanj – vsak naredi za tri ljudi dobro delo brez pricakovanj in iz srca. Vsak prejemnik dobrega dela posreduje dobro delo naprej tako, da ga deli trem drugim ljudem. Film Pay it Forward je navdušil množice po svetu in v številnih državah so se razvila dobro­delna društva, ki temeljijo na Trevorjevi ideji. Ena od slovenskih razlicic je tudi dobrodelni projekt Daj naprej in podari sonce, s somišljeniki smo ga zasnovali leta 2013. Sredstva, ki smo jih zbrali, so bila namenjena otrokom z motnjami v gibalnem razvoju, marsikomu smo pomagali in prispevali k nasmehu in življe­nje polepšali tako otrokom kot njihovim staršem. V Društvu AIA – Mladinski center smo se pridružili projektu Daj naprej in podari sonce, vodijo ga Blanka Tomšic, Sara Petrovcic in Mateja Kržin, drugipa pomagajo, pri cemer ostajamo zvesti osnovni Trevorjevi ideji. Tokrat sta naša želja in namen prispevati denarna sredstva za enake možnosti vsem tistim otrokom, ki so zaradi ukrepov karantene v neenakopravnem socialnem položaju. Zbrana sredstva bodo v celoti namenjena bodisi Zvezi prijateljev mladine Moste – Polje ali pa kon­kretnim družinam. Stik s pomoci potrebnimi lahko najdemo, ce nas poišcejo starši, poklice kakšen skrben prijatelj ali sosed ... Kako deluje »Daj naprej in podari sonce«? Projekt zacenjamo s ponudbo rdecih, lepo okrašenih ekoloških vreck, ki jih je za projekt podaril grosist kot prispevek temu projektu! Vrecke so biorazgradljive in za veckratno uporabo. Narejene so iz materiala, ki je dovolj trden, da je nosilnost vrecke dovolj velika, hkrati so prija­zne do narave, saj se material v treh mesecih popolnoma razgradi, ce je izpostavljen okoljskim razmeram. Pri projektu Daj naprej in podari sonce lahko sodelujete, ce v zameno za ekološko vrecko, prispevate za enake možnosti otrokom, ki jih ni­majo. S prostovoljnim prispevkom za vrecke vsak podpre dobrodelno akcijo, naredi dobro delo, v zameno pa nicesar ne pricakuje, podpre pa tudi naravo, ker biorazgradljiva vrecka ne onesnažuje okolja! Projektu ''Daj naprej in podari sonce'' se lahko z donacijo izdelkov pridruži tudi vsako podjetje ... v okviru naše filozofije projekta, da so sredstva namenjena za solidarno pomoc. Podatki o teh izdelkih in sredstvih so natancno vodeni. Tako naj bo, kot pravi Trevor v omenjenem filmu: »Biti mora nekaj, kar res pomaga ljudem. Nekaj, cesar sami ne zmorejo. Kar jaz storim zanj, on vrne trem naslednjim.« Besedilo: Mateja Kržin Zdravilna moc sonca Sonce je vir naše vitalne energije ter ustvarja in ohranja življenje na Zemlji. Cloveški rod se je razvil pod okri­ljem sonca in ljudje so tisocletja castili njegove zdravilne moci. Nekaj te modrosti se je ohranilo tudi danes, ceprav je bolj razširjeno mnenje, da so soncni žarki škodljivi in povzrocajo kožnega raka. Trend, ki narekuje delo v pisarnah, soncna ocala in soncne kreme, pa nam ukrade še tisto minimalno kolicino soncnih žarkov, ki so nujni za naše zdravje. Kako sonce vpliva na naše telo? Sonce izboljšuje razpoloženje! Popoldanski sprehod in božajoci soncni žarki so po dnevu, preživetem v pisarni pravi balzam, ki poživi telo in duha. Soncna svetloba poveca raven serotonina v mo­žganih in to je povezano z našim razpoloženjem. Ni presenetljivo, da so ravni serotonina najvišje ravno poleti. Sonce blaži sezonsko depresijo, imenovano tudi sezonska afektivna motnja, ki se izraža kot slabo razpoloženje, težave pri pridobivanju prijateljev, prenajedanje, utrujenost in prevec spanja. Ta je v pole­tnih mesecih redka. Soncna svetloba vpliva na tvorbo vitamina D, ki je zaradi svoje ste­roidne zgradbe in nacina delovanja, pravzaprav hormon. Vitamin D vpliva na presnovo hranil in mineralov, najucinkovitejši obliki, ki se uporabljata v terapevtske namene pa sta vitamin D2 in D3. Za produkcijo vitamina D, ki poteka v koži, je potrebna soncna svetloba. Optimalna raven vitamina D ni znana, prav tako ni opre­deljeno, koliko casa naj bi bili na soncu, da bi bilo vitamina D dovolj. Splošno razširjeno mnenje je 10–15 minut dnevno, vendar pa je ta cas odvisen od zdravja kože, kvalitete prebave in presnove ter številnih drugih dejavnikov, ki še niso dovolj raziskani. Vitamin D vzdržuje pravilno ravnotežje med kalcijem in fosforjem, kar je osnova optimalnega procesa pregradnje kosti in brez vitamina D telo ne more vsrkati iz prebavil dovolj kalcija, ne glede na to, koliko ga zaužijemo. Soncni žarki so odlicni spodbujevalci imunskega sistema, saj iz­postavljenost UVA in UVB sevanju pozitivno vpliva na tvorbo ci­tokinov IL 10 in T regulacijskih celic, ki pomagajo preprecevati avtoimunske bolezni. Ena od prvih epidemioloških raziskav o vitaminu D in izposta­vljenosti soncu je nakazala, da ima vitamin D, ki ga pridobimo iz sonca, varovalni ucinek pred rakom debelega crevesja. Avtorja (F. Garland & C. Garland (1980). Do Sunlight and Vitamin D Reduce the Likelihood of Colon Cancer?. International Journal of Epide­miology, 9(3), 227–231) sta preverila zemljepisno razporejenost smrti zaradi raka v ZDA in ugotovila, da se umrljivost zaradi raka na debelem crevesju zmanjšuje na obmocjih z vec sonca. Podobno ugotovitev sta podala tudi za raka dojke. Naši predniki so bili bolje seznanjeni z zdravilnimi lastnostmi son­ca, kot smo mi. Zdravljenje s soncem se imenuje helioterapija, tak nacin preprecevanja bolezni v prvi vrsti in posledicnega lajšanja tegob, pa je bil cenjen med faraoni v Egiptu, med Grki, Rimljani, Japonci in številnimi drugimi narodi. Oce moderne medicine, grški anticni zdravnik Hipokrat, je rad rekel »Vis medicatrix naturae«, kar pomeni: Spoštuj zdravilno moc narave. Upoštevajoc Hipokrata je pametno, da se pred zimsko sivino tudi jeseni nastavimo soncnim žarkom in njegove ucinke ponesemo cim globlje v zimo. Besedilo: Mateja Kržin Mengeški oratorij 2020 Tema letošnjega oratorija, ki je potekal od 17. do 22. avgusta, je govorila o kraljici Esteri, ki je s svojim zaupanjem v Boga re­šila svoje ljudstvo pred genocidom. Letošnje geslo »Zaupam, zato si upam!« se je res dobro ujemalo z razmerami zaradi koronavirusa, saj smo res zaupali Bogu in si upali ter izpeljali varen in res izjemen oratorij. Animatorji lahko recemo, da smo se letošnjega oratorija lotili bolj resno, saj smo ga zaceli pripravljati bolj organizirano in veliko bolj predcasno kot po navadi, tako da smo imeli res super zacetek. A nadaljevanje se ni izšlo ravno po nacrtih. Takoj po zacetku »korona krize«, smo se zaceli spraševati, kaj bo z oratorijem. Prepoved dru­ženja nam je povzrocilo kar veliko preglavic, vendar smo kljub temu našli rešitev. Dobivali smo se na sestankih prek spleta, ko je bilo spet dovoljeno, pa tudi v živo. Koronavirus nam je veliko vzel, a tudi veliko dal. Lahko bi izpeljali res velik in res fantasticen oratorij. Zaradi prevelike številke udeležen­cev smo morali število otrok in animatorjev zmanjšati. Uredili smo tudi stari, zapušceni samostanski travnik, na katerem smo se med oratorijem zadrževali vecino casa. Res smo dali vse od sebe. Sam oratorij se je razlikoval od prejšnjih, kot smo jih vajeni. Oratorij je sprejel 50 otrok, za katere je bilo odgovornih 22 animatorjev. Otroci so bili razporejeni v manjše skupine, v katerih so z animatorji preživeli cel teden. Po skupinah smo imeli delavnice, kateheze, veliko igro in malico. Pri moliti v cerkvi je vsaka skupina sedela v klopi s svojim animatorjem, poskrbljeno pa je bilo tudi za higieno tako ob vstopu kot izstopu iz cerkve in med posameznimi deli oratorija. Zaradi trenutnih okolišcin nismo mogli izpeljati oratorijskega sobotnega izleta, smo pa organizirali izlet do Topol, ki smo ga izvedli v sredo. V Topolah smo imeli kateheze na igrišcu pa športne igre, ponovno po skupinah. Ora­torij smo zakljucili še z nedeljsko sveto mašo. Kljub vsem prilagoditvam smo animatorji dobili pozitivne odzive otrok. Tudi z animatorji smo se bolj povezali in še bolj gradili na medsebojnih odnosih. Zaradi manjšega števila animatorjev smo si res morali drug drugemu stati ob strani in si brez pomislekov pomagati. Otroci, predvsem pa animatorji, smo res neizmerno uživali. Z nasme­hom na obrazih in njihovo razigranostjo so nam otroci pokazali, da se je naš trud splacal in da so srecni, da so lahko del tega nepozabnega oratorija. Vseeno pa ne smemo prikriti dejstva, da si tako animatorji kot tudi otroci cim prej želimo izvesti oratorij, kot smo ga bili vajeni prej. Res smo lahko Bogu hvaležni, da nam je pomagal, da nam je dal pogum, zaupanje in moc. Zato še naprej zaupajmo Bogu in kot pravi del pisma Filipljanom v Svetem pismu: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moc.« Besedilo in foto: Žiga Slak Ponovitev nove maše Mateja Rusa Torkovo dopoldne je bilo kot naroceno za nov dogodek v Domu svete Katarine. V Dom smo tokrat povabili novo­ mašnika Mateja Rusa, ki prihaja iz župnije Šentvid pri Sticni. Svojo poklicanost k oltarju je zacutil v zgodnjih osnovnošolskih letih, ko ga je domaci župnik nagovoril, da bi se pridružil ministrantom. Tako je v njem cedalje bolj gorela želja, da bi postal duhovnik. Skozi srednješolska leta je v škofijski gimnaziji postal še bolj preprican, da je odlocitev prava in se vpisal na teološko fakulteto. Z mocno željo in vztrajnostjo je letos postal novomašnik in nam ob somaševanju patra Lojzeta Bratine podelil novomašniški blagoslov. Hvaležni smo, da nas je obiskal in mu želimo, da bi vztrajno sledil svojemu geslu: "Zaupaj v Gospoda in delaj dobro." (psalm 37,3). Besedilo: Klemen Jerinc Foto: Snežana Golob Kaj je everesting? Everesting pomeni, da premagaš višino najvišje gore na svetu Mount Everest, ki je 8848 nm, na vzponu, ki ga sam dolociš. Po­membno je, da hodiš vedno isto, zacrtano traso, brez spanja, samo z vmesnimi odmori za hrano in pijaco, cas pa ni omejen. Z Moj­co sva izracunala, da 90 vzponov pomeni 9.000 vm in okoli 120 km. (https://evere­sting.cc/run-rules/). Kako, da ste se odlocili za izziv Everesting? V letu 2020 je zaradi epidemije COVID-19 manj tekem, zato sem se odlocil, da si sam postavim izziv. Pritegnil me je prav Evere­sting. Pogrešam tudi druženje »moje traila­ške družine« in upam (no skoraj prepricam sem), da se mi bo vecina pridružila. Kako dolgo ste že clan »trailaške družine«? Pri »trailaški družini« ni pomembno, koliko casa si clan oziroma koliko trailov si naredil in kako dober si. Enostavno te sprejmejo za svojega, odnosi z vsemi so topli, pozitivni in v casu epidemije sem pogrešal prav ta ob­cutek. Sem pa slišala, da se je v zacetku epidemije zgodilo še nekaj? Res je, v prvem tednu epidemije sem se vpi­sal na Zavod za zaposlovanje, Ne bom rekel, da sem izgubil službo, ker v tem casu osta­jam pozitiven in že išcem nove priložnosti. Kakšne pa so? V tem trenutku težko govorim o njih, dogo­varjam se, išcem možnosti, da bi še naprej delal to, kar sem delal do sedaj, slašcice za vecje pogostitve, med 300 in 500 ljudi. Mi-slim, da priložnosti so, mora pa priti pravi trenutek, tako kot za druge stvari v življenju in v tem trenutku sem clan drušcine na za­vodu. Pozitivno razmišljanje je najpomembnejše. Kako pa to, da ste izbrali prav Mengeško koco? Prehodil sem že res veliko kilometrov in v casu epidemije, ko smo bili omejeni na svo­je obcine, sem ugotovil, da še nisem bil na Homškem hribu (doma sem z Radomelj pri Preserjah). Prav zato sem želel za Everesting izbrati domaci hrib, vendar sem hitro ugo­tovil, da je višinska razlika premajhna in bi bilo to zelo težko. Ko sva z Mojco Šraj tako stala in gledala, sem pogledal proti Menge­ški koci. Ko sem zacel razmišljati o tej poti, pa se je vse zacelo kar samo pokrivati. Po­vezal sem se z obcino, z Društvom Junaki 3. nadstropja. Nekako je vse dobilo svoje mesto. To sem hotela vprašati že na zacetku, za­kaj dobrodelnost in zakaj prav za Junake 3. nadstropja? Z otroki obolelim za rakom sem se prvic sre­cal pri prvih pohodih in navdušili so me s svojo pozitivno energijo, razmišljanjem. Ve­sel sem, ce bomo lahko pomagali prav njim. Naj povem, da so društvo ustanovili njihovi starši z namenom ozavešcanja o rakavih bo­leznih pri otrocih, da se hitreje prepoznajo znaki bolezni, saj je zdravljenje v zacetnih fazah veliko bolj uspešno. Dogovorili smo se, da bo z nami sedem otrok, zato vse toplo vabim, da pridete v petek, 21. avgusta, in srecate to pristno, pozitivno otroški energijo. Kako bo potekala dobrodelnosti? Donacije lahko obiskovalci oddajo ob prijavi, za prvih 250 donatorjev imamo prirpavljene darilne vrecke s simbolnimi štartnimi števil­kami. Vsi, ki ne morejo priti, pa lahko doni­rajo na racun TRR SI56 6100 0002 3978 068, odprt pri Delavski hranilnici (koda na­mena: CHAR). Društvo Junaki 3. nadstropja, Tržaška cesta 2, 1000 Ljubljana Slišim pa, da bodo na dogodku tudi druge predstavitve. Ja, na dogodku bomo imeli brezplacni slado­led in štruklje, ki jih bom pripravil sam, na voljo bo tudi okrepcevalnica z vodo in izoto­nicnim napitkom. Dogovorili smo se tudi za tecaj nordijske hoje, ki bo v sklopu dogodka v soboto (zainteresirani se kar prijavite), mo­žen bo tudi test Raidlight opreme, predsta­vila pa se bo tudi blagovna znamka https:// hayland.si/. Še kaj za konec? Pozdravcek in se vidimo! Besedilo in foto: Tina Drolc xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx Borut Rojc in Mojca Šraj sta se odlocila za Everesting na trasi Mengeške koce, ki sta jo prehodila 90-krat Mengeški upokojenci kolesarimo Kolesarska sekcija pri DU Mengeš pridno kolesari vsako sredo od aprila do oktobra, v drugih mesecih pa hodijo. Letos nas je pandemija malo ustavila od sredine marca do sredine maja, ko nismo smeli hoditi oz. kolesariti v skupinah, vendar smo se kljub omejitvi na obcine, pridno rekreirali posamicno, saj smo se srecevali vsak dan na razlicnih pohodnih poteh po Gobavici, vse do Dobena, Šinkovega Turna ali na kolesih po obcini Mengeš. Imamo sreco, da imamo v svoji obcini dovolj pohodnih poti, kolesarili pa smo po stranskih in poljskih poteh. Kolesarimo po bližnji in daljni okolici Mengša. Podamo se vse do Cerkelj, Šencurja, Preddvora, Kamniške Bistrice, Zbiljskega jezera, Dolskega, Mo­ravc, okrog Šmarne gore. Na vsaki vožnji prekolesarimo 30 do 50 km. Prilagajamo se vremenskim razmeram in številu udeležencev. Na poti je vedno tudi postanek za pocitek in zasluženo kavico in seveda klepet, ker med vožnjo vozimo v koloni in ni priložnosti, da si izmenjamo novice. Skoraj vsak mesec kdo praznuje rojstni dan in mu ob kavici zaželimo veliko zdravja in še veliko uspešno prekolesarjenih kilometrov. Tudi zapojemo tisto znano Vse naj­boljše. Število kolesarjev je 12 do 18, vcasih tudi vec v starosti med »16 in 48 leti«, seveda pravi mladenici in mladenke. Med njimi so prave legende, in sicer Majda Maver, ki je najstarejša med nami, ter nepogrešljive Marinka Lužar, Minka Homar, Jelka Rihtar, Anica Reven, Majda in Jože Kosec, Ivanka in Brane Roudi, Franc Lagoja (ki je trenutno na »bolniški«) in drugi. Do sedaj smo imeli kar sreco, imeli smo samo dvakrat okvaro. Spustila je zracnica in enkrat nas je mocil dež. Vsak vozi na lastno odgovornost. Vabljeni še drugi clani društva, da se nam pridružite, saj se imamo res luštno in se vedno prilagodimo najšibkejšemu clanu v skupini. Besedilo in foto: Ivanka Roudi Uspešna sezona za Badminton klub Mengeš V soboto, 13. junija, smo s finalom lige PKA (Pod Kamniškimi Alpami) uspešno zakljucili še drugo sezono delovanja našega kluba. Veseli nas, da so naši clani iz leta v leto uspešnejši tako na domacih turnirjih kot tudi na turnirjih, ki jih organizirajo drugi klubi v Sloveniji in tujini. Zelo zadovoljni pa smo tudi s tako številno udeležbo na naših turnirjih – v Mengeš vedno radi pridejo badmintonisti iz vse Slovenije, pa tudi s Hrvaškega. Clani BK Mengeš, otroci in odrasli, smo se v sezoni 2019/2020 udeleži­li štirinajstih turnirjev in sezono smo zakljucili s kar 34 zlatimi, 34 srebr­nimi in 35 bronastimi medaljami. V letošnji sezoni nam je uspelo organizirati tri turnirje lige PKA (en turnir je žal odpadel zaradi korone). Na zakljucnem delu lige je sodelovalo kar 97 igralcev in igralk iz trinajstih razlicnih klubov iz Slovenije in Hrvaške. In tokratni dvoboji so odlocali o koncni razvrstitvi na lestvici lige PKA. Že se veselimo naslednje sezone, za katero racunamo, da bo še uspešnejša, saj bodo pogoji za treninge z novo telovadnico zagotovo še boljši. Besedilo: Helena Šinkovec Foto: Tine Bregar Mengeški orli(ci) že zmagujejo Smucarski skakalci že pridno zbirajo zracne metre, pilijo tehniko in z enim ocesom pogledujejo proti bližajoci se zimi. Poletne tekme na plasticni podlagi jim služijo za sprotno preverjanje pripravljenosti, trenerji tudi z njihovo pomocjo spremljajo, ali se razvijajo v pravo smer. Ce je mogoce soditi po zadnjih rezultatih, so skakalci iz SSK Mengeš na dobri poti. Anže Lani­šek, clan slovenske reprezentan­ce A, že vse poletje skace na zelo visoki ravni. Po drugem mestu na tekmi za slovenski pokal v Misli­nji se je 24-letni Domžalcan na zmagovalni oder zavihtel tudi v Kranju, kjer se je – potem ko je skocil z nižjega zaletišca kot ve­cina tekmecev – povzpel na tretjo stopnico. Medtem so v Visli na Poljskem pod streho spravili tudi obe letošnji pre­izkušnji za veliko nagrado pod okriljem Mednarodne smucarske zveze (FIS) in na obeh si je tocke priskakal tudi Lanišek. Potem ko je na prvi tekmi zasedel 19. mesto, je »Žaba«, kakor se ga je prijel vzdevek, na drugi stopnjeval svoj nastop in pristal na 13. mestu. V skupni razvrsti­tvi poletne razlicice svetovnega pokala je bil šestnajsti, za namecek je prispeval svoj delež h koncnemu drugemu mestu Slovenije v pokalu narodov. Toda Lanišek, ki na najnovejši svetovni jakostni lestvici FIS drži 13. mesto, s svojimi nastopi na veliki skakalnici, poimenovani po poljskem šampionu Adamu Malyszu, ni bil povsem zadovoljen, ker je pac globo­ko v sebi vedel, da je sposoben še boljših skokov, kot jih je kazal v Visli. Potrditev dobrega dela je že dobil tudi 16-letni Taj Ekart, ki je v svojo korist odlocil tekmo mladincev (do 18 let) za slovenski pokal v Kranju. Z zmago je novo sezono v tem tekmovanju odprl tudi Nik Bergant Sme­rajc, ki je bil najboljši na preizkušnji deckov, starih do 14 let, v Sebenjah pri Tržicu. Na isti prireditvi sta mengeške barve dostojno branila tudi Benjamin Bedrac (do 15 let) in Timo Šimnovec (do 14 let), ki sta prista­la na cetrtem oziroma sedmem mestu. Ce je tudi med bralci kdo ali poznate nekoga, ki bi se rad preizku­sil v tem lepem športu, je seveda nadvse dobrodošel. Vse informacije o klubu in treningih dobite na telefonskih številkah 040/188-060 in 041/750-404. Besedilo: Š. M. Foto: Slo Ski Smucarski Skoki. Katarina Stražar in Ana Tofant uspešni na kvalifikacijah V dvorani NTK Krka Novo mesto v Drgancevju je bil 8. in 9. avgusta kvalifikacijski turnir v namiznem tenisu za uvrstitev v državno reprezentanco za evropsko prvenstvo za clanice. Na turnirju so nastopile Katarina Stražar, Ana Tofant (Mengeš), Lea Paulin (Izola), Aleksandra Vovk (Krka), Ivana Zera (Vesna) in Nina Zupancic (Logatec). Tekmovalke so se dvakrat pomerile vsaka z vsa­ko. Katarina Stražar je po sobotnem malce slabšem dnevu v nedeljo prikazala odlicno igro in se izenacila po tockah z zmagovalko turnirja Leo Paulin, obe sta osvojili po 16 tock. Dovolj zbrana je bila tudi Ana Tofant, ki je premagala Aleksandro Vovk in osvojila tretje mesto ter se uvrstila v ekipo za evropsko prvenstvo. Selektorica reprezentance Vesna Ojsteršek je povedala, da je najbolj pošteno, ker so potnice na evropsko prvenstvo dobili s kvalifikacijami, zadovoljna je z igrami, ki so jo pokazale vse reprezentantke. Besedilo: Mlaj Foto: arhiv NTZS Badminton klub Mengeš v novo sezono Se želite tudi vi pridružiti številnim clanom Badminton kluba Mengeš in z nami igrati badminton, trenirati ter se morda udeležiti katerega od turnirjev v Sloveniji ali pa v tujini? Preverite urnik vodenih vadb na spletni strani www.badminton­-menges.si/urnik. Treningi za otroke in odrasle trenutno potekajo v Harmoniji v Mengšu, želimo pa si, da bi se kmalu del vadecih pre­selil v novo športno dvorano. Treningi badmintona so skupinski, vadba pa je prilagojena znanju posameznikov. S tem dosežemo, da se vsak udeleženec nekaj nauci in se zato z veseljem vraca na treninge. Naš namen je ucenje osnov badmintona, razlicnih tehnik in taktik, pa tudi priprava na tekmo­vanja, ki se jih naši clani radi udeležujejo.Prosta mesta se hitro polnijo, zato pohitite s prijavami na info@badminton-menges.si ali na 031 608 279 (Uroš). Besedilo in foto: Helena Šinkovec Državno prvenstvo rekreativcev in veteranov v tenisu Na igrišcih Ljubljanskega teniškega kluba Zsport je od 19. do 21. junija drugo leto zapored potekalo državno prvenstvo rekreativcev in veteranov v tenisu. Igralci in igralke so bili razporejeni v devet kategorij. V soboto so se igralci in igralke družili tudi na Players partyju v Som­brero baru, kjer so uživali v druženju, kulinaricnih dobrotah, nagra­dnem žrebanju in cudovitem glasbenem nastopu Eve Hren in Mihe Plantarica. Med vsemi prijavljenimi igralkami in igralci so na zabavi za igralce izžrebali bogate nagrade. Glavna je bil jacuzzi, nekdo pa se je mocno razveselil dveh vstopnic z letalskima vozovnicama za obisk ATP zakljucnega turnirja za leto 2021. Prijetnega vecernega druženja se je udeležil tudi Blaž Kavcic, ki je podaril tudi svoj teniški lopar. Celotni turnir je bil odlicno organiziran, za kar gre posebna pohvala vodji Zsport kluba Luki Zalazniku. Med 103 igralci in igralkami so nastopali tudi štirje clani našega klu­ba, ki so odlicno zastopali barve kluba, saj so se prav vsi uvrstili v polfinale. V kategoriji 35+ je Damjan Grašic moral v polfinalu pri­znati premoc Klemnu Kadivniku, ki je bil boljši z rezultatom 6 : 4, 2 : 6, 10 : 4. Mogoce bo v prihodnje Damjanu do boljših rezultatov pomagal lopar Blaža Kavcica, ki ga je dobil kot srecni izžrebanec. V kategoriji 45+ se je Dušan Planinšek odlicno upiral Robertu Lazicu iz Maribora. Dule se je v prvem setu še malo lovil in Robert ga je dobil s 6 : 3. V drugem setu je Dule odlicno serviral in bil zanesljiv tako na bekhend kot na forhend strani in set je s 6 : 3 pripadal njemu. V odlocilnem tretjem podaljšanem tiebreak nizu je nekaj odlocilnih žog šlo na Lazicevo stran, ki se je tako veselil koncne zmage z rezultatom 6 : 3, 3 : 6, 10 : 6. V drugem polfinalu kategorije 45+ sta se v svojem 113. medseboj­nem dvoboju pomerila dobra prijatelja in veckratna državna prvaka v dvojicah Marko Lopatic in Tone Komar. Tekma je bila zanimiva, na trenutke zelo kvalitetna in videlo se je, da se tekmovalca zelo dobro poznata, saj sta dobro predvidevala vsak udarec, ki ga je izvedel na­sprotnik. Na koncu se je po vec kot dveh urah tesne zmage z rezul­tatom 7 : 6 (7 : 4), 7 : 6 (7 : 4) veselil Marko Lopatic in tako stanje zmag v medsebojnih dvobojih povišal na 60 : 53. Po zmagi je imel Marko samo eno uro pocitka in spet je moral na igrišce, kjer je v finalu rutinirano premagal Roberta Lazica z rezultatom 6 : 1, 6 : 2 in se tako prvic veselil naslova državnega prvaka med posamezniki. V najmlajši kategoriji do 35 let, Filip Bator do finala ni oddal niti niza in prikazal je zelo dobro formo. V finalu mu je nasproti stal Tim-my Kovac, ki je svoje teniško znanje izpopolnjeval tudi v tujini. Oba igralca sta prikazala vrhunski tenis. Na koncu je prevladala fizicna pripravljenost mlajšega Filipa, ki je postal tako drugic zapored državni prvak v omenjeni kategoriji. Koncni rezultat je bil 6 : 3, 5 : 7, 10 : 6. Cestitamo. Tako so clani našega kluba pokazali igralcem iz celotne Slovenije, da se v Mengšu igra najboljši tenis. Verjamemo, da se bo v prihodnje podobnih tekmovanj udeležilo še vec naših igralcev. Besedilo in foto: Marko Lopatic Klubski turnir posamezno v pocastitev obcinskega praznika Klubski turnir posamezno v TK Mengeš že vrsto let organiziramo ob koncu meseca maja. Tedaj namrec Obcina Mengeš praznuje svoj praznik ob obletnici rojstva našega sokrajana in literata, Janeza Trdine, in sicer 29. maja. V letošnji sezoni pa nam jo je epidemija Covid-19 nekoliko zagodla, zato je prišlo do zamika terminov tekmovanj. Tako smo se, povsem iz pragmaticnih razlogov, povezanih z drugimi dogodki, odlocili, da turnir posamezno organiziramo v drugi polovici junija ter tako obcinski praznik vseeno pocastimo, a z nekoliko krajšo zamudo. Po zgledu lanskega tekmovanja smo tudi letošnjega zaceli že v petek zve­cer, nekoliko pa smo spremenili tudi sistem tekmovanja, in sicer z name­nom nekoliko hitrejše izvedbe dogodka. Naj spomnim, da smo lani klubski turnir posamezno koncali šele pod reflektorji okrog desete ure zvecer. Tudi letos se je zbralo zelo lepo število udeležencev, predvsem ob upoštevanju pozne izvedbe dogodka. Igralci so bili razdeljeni v tri skupine, dve moški jakostni skupini in enotna ženska skupina. V moški skupini A je nastopilo 16 igralcev, v skupini B pa 11, nastopile pa so tudi štiri dekleta. Ženske so, zaradi manjšega števila zacele tekmovanje v soboto popoldne, vsaka pa je odigrala dve tekmi. Tretje mesto je zasedla Vesna Rakef, na drugo stopnicko je stopila Bojana Planinšek, na prvi stopnicki pa je pokal visoko vzdignila Liza Mušic. Zanimive tekme so potekale tudi v moški skupini B, ki je bila sicer nekoliko manj obsežna od skupine A, a so igralci vseeno veliko tekem odigrali že v petek zvecer. Na tretjo stopnicko je stopil Tone Rezar, ki je s svojimi mocnimi servisi nasprotnikom povzrocil veliko težav. Drugo stopnicko je zasedel, ocitno na novo odkriti t. i. klasicni turnirski igralec, Jure Šinkovec. Turnirski igralec je oznaka za igralca, ki na turnir­jih vedno pokaže najboljše predstave v sezoni ter po navadi zasede tudi visoka mesta. Jure je na tem turnirju zares prikazal tri velicastne zmage, v finalu pa je bil primoran najvišjo stopnicko ter s tem tudi najvecji pokal prepustiti suverenemu Petru Razpotniku, ki si je z vrhunsko igro in koncno zmago priboril vstopnico v skupino A, seveda v prihodnji sezoni. Ljubitelji tenisa so si z veseljem ogledovali tudi tekme v skupini A, kjer so igralci prikazali nekaj zares lepih predstav. Tretje mesto je po dolgotrajni borbi zasedel Primož Kunej. Teniška stroka TK Mengeš pa se pred ogledom finalnega obracuna nikakor ni uspela poenotiti, kdo ima vecje možnosti za koncno zmago. Na koncu je to uspelo lanskemu finalistu, še enemu klasicnemu turnirskemu igralcu, Urošu Bregarju, ki je v zelo lepi tekmi premagal enega mlajših udeležencev tekmovanja, a tehnicno zelo dobro podkovanega, Jako Peterlina. Sledila sta še podelitev in zasluženo okrep­cilo po napornem turnirju. Klubski turnir posamezno predstavlja zadnjega izmed kar petih dogod­kov, ki nam jih je, navkljub oteženim okolišcinam, uspelo izpeljati v spo­mladanskem delu sezone 2020. Sledi poletni premor, veselimo pa se že pestrega programa, ki ga pripravljamo za jesenski del sezone. Upamo samo, da nam bo Fortuna naklonjena ter nam dopustila izvedbo vseh pricakovanih aktivnosti. Besedilo in foto: Tim Janežic Badminton klub Komenda – vadbe za otroke in odrasle Badminton je zelo priljubljen šport, ki je energicen in ži­vahen, vendar hkrati izredno prilagodljiv za igralce vseh sposobnosti. V Badminton klubu Komenda od leta 2012 or­ ganiziramo vodene vadbe za prebivalce Komende in njene širše okolice in jim tako omogocamo priložnost za igranje rekreativnega in tekmovalnega badmintona. Vadbe vodijo licencirani trenerji. Vadba za otroke Otroci pri nas poleg badmintonskih pridobivajo tudi življenjske ve­šcine. Ucimo jih discipline, predanosti, osredotocenosti in pozitiv­nega odnosa. Starostni okvir 6 do 14 let. Vadba za odrasle Zgolj igranje badmintona na domacem dvorišcu ali na pikniku ne bo dovolj, da postanete dober igralec ali dobra igralka. S pravimi vodenimi vadbami lahko izkoristite prednost pred svojimi naspro­tniki. Naše vodene vadbe so posebej oblikovane za pomoc rekre­ativcem pri njihovi tehniki udarcev, gibanju po igrišcu (footwork) in taktiki. Vadbe so sestavljene iz ogrevanja, pridobivanja novega badmin­tonskega znanja in igre. Razlogi, da se pridružite na rekreaciji:- zabava, dober trening in iz­boljšanje kondicije,- sprostitev in pobeg od vsakdana,- pridobitev, treniranje in izboljševanje svojega badmintonskega znanja,-novi prijatelji. Nacin vadb Treningi so sestavljeni iz ogrevanja, tehnike udarcev in gibanja po igrišcu ter igre. Vseskozi je prisoten trener, ki izboljšuje vaše zna­nje. Poleg treningov organiziramo tudi razne družabne dogodke, kot so zakljucni decembrski turnir, dobrodelni turnir (5. 12. 2020) in zakljucni piknik. Prirejamo pa tudi zacetne in nadaljevalne tecaje, ki potekajo med vikendi dva- do trikrat letno. Besedilo in foto: Žiga Frass, BK Komenda Kje je fontana, postavljena na Glavnem trgu ob otvoritvi vodovoda z alpsko-krvavško pitnovodo? Mengšani, glavni pobudniki, organizatorji in graditelji skupinskega vodovoda Krvavec so ob slovesni otvoritvi, dne 27. julija 1964, po­stavili lepo fontano. Sodelovanje je bilo vsestransko pod okriljem, sedem let pred tem ustanovljene, Vodovodne skupnosti Cerklje – Mengeš – Vodice. Odgovor na clanek v julijski številki Mengšana Spoštovana Jožica Marin. Najprej vam moram cestitati za veliko delo: ocitno ste prelistali ves SSKJ (Slovar slovenskega knjižnega jezika), da ste v njem našli vse zmerljivke in poniževalne besede, s katerimi ste ovrednotili mene in moje delo! Vsa cast nam! Velik napor ste vložili v to! Rad bi vam povedal, spoštovana gospa Marinova, da mi je popol­noma jasno, kje in pri kom temelji in od kod izhaja vaša unicujoca kritika. To so mi takoj povedali številni Mengšani, ki so prebrali vaš izdelek. Škoda je, da se tak ocitni strokovnjak za slamnikarstvo, kot ste vi, sama ne ukvarja s pisanjem clankov in knjig o slamnikih, saj celo na Googlu ni nobenih sledi o vaši tovrstni raziskovalni dejavno­sti. Kakšna škoda, kaj vse je Mengeš izgubil s tem! Pojdiva k stvari: Ocitno, zelo ocitno, celo prevec je, da je clanek zaznamoval, narocil in nemara tudi narekoval vaš prišepetovalec, ki so ga v pisanju tudi prepoznali nekateri, za kulturo pristojni Men­gšani. Ob zacetku zbiranja gradiva sem se oglasil pri njem doma in ga poprosil, da skupaj pripraviva material za knjigo o mengeškem slamnikarstvu. Sodelovanje je odlocno odklonil, tudi dostop do nje­govih slamnikarskih zbirk, zapušcin, gradiva in dokumentacije mi je zavrnil. Vaš prišepetovalec si je v Mengšu za Muzej Mengeš pri­svojil skoraj vse, kar se je dalo zbrati, saj so stari slamnikarji rade volje pristali na to, da sledi za njimi ostanejo Muzeju Mengeš oz. njihovim skrbnikom, ce že ne recem – lastnikom. Na mojo izrecno zahtevo, da mi pove, ali je sploh kakšna možnost za to, da za knjigo uporabim njegova, to je muzejska gradiva, mi je prišepetovalec odgovoril, da v zameno za izposojo teh gradiv od obcine Muzej Mengeš zahteva 300.000 evrov ter nastavitev, to je zaposlitev treh zaposlenih. Za knjigo, ki ji vi ocitate sto stvari, sem v takem ostal brez omenje­nih gradiv – celo brez ene same slamice ali lista iz omenjene zbirke! Po cigavi krivdi? Obcine, ki se ne pusti izsiljevati? Pri ustvarjanju knjige je sodelovalo z izjavami, spomini in nekate­rimi gradivi vsaj 40 Mengšanov (vsi so omenjeni v knjigi), koncni izdelek pa sta pogledala še živeca slamnikarja, sicer izredna pozna­valca slamnikarske preteklosti Mengša, zakonca Kolar, ki napacnih trditev v knjigi ob koncanem prebiranju nista našla. Knjiga o znameniti mengeški sledi – slamnikarstvu, ki jo je to pusti­lo v casu, je po izidu docakala nekaj odlicnih ocen: prof. dr. Janeza Bogataja, dr. Franca Hribovška, Dušice Kunaver in še koga. Ampak vam ocena in mnenje strokovnih oseb ne zadošcajo! Ocenili ste vi, kot ste! Osmešili ste se z oceno vi in vaš prišepetovalec, predvsem s svojimi dejanji in izsiljevalskimi pogoji. Spoštovana Jožica Marin. Žal vam moram povedati, da ste bili vi izrabljeni in izkorišceni, ob vsem vašem »velikem slamnikarskem znanju«, ki ste ga želeli izliti v clanek. Le vaših clankov in knjig, ki ste jih v svoji ocitni strokovnosti napisali – ni nikjer! Morda vi hitite, da napišete svojo monografijo o mengeškem slamnikarstvu – seve­da bo to izdelek brez napak – po svoje. Iz moje knjige, ki sem jo avtorsko ustrezno zašcitil, ne boste vzeli nicesar! Pa zakaj tudi bi? Iz tako slabe knjige pa res ne boste, slavna avtorica, menda »ven jemali«! Navsezadnje: saj predstavljate slamnikarsko avtoriteto, ali ne? Besedilo: Matjaž Brojan, novinar, publicist Zakaj bi ukinjali vpeljano prakso? V življenju se nam vecina stvari zdi samoumevna. Šele ko pridemo do tocke, ko nekaj izgubimo, se zavemo, kaj smo do sedaj imeli. V tem primeru gre za zasebno fizioterapijo, ki se nahaja v ZD Mengeš in jo je kot koncesionarka izvajala Mira Skitek, zadnjih deset let v sodelovanju s fizioterapevtko Mašo Kambic. Ga. Mira Skitek gre konec leta v zasluženi pokoj, v katerega bi lah­ko odšla že pred tremi leti. Uporabniki terapije so predvsem starejši ljudje, ki so veseli, da lahko pridejo peš ali s kolesom. Tako ne iz­gubljajo prevec casa niti stroškov prevoza. Žal pa se fizioterapija z letom 2021 ukinja. Pacienti bodo spet primorani hoditi na obravnave drugam (najvec v ZD Domžale). S tem se povecujejo tudi cakalne dobe. Obcani se sprašujemo, zakaj bi ukinjali vpeljano prakso, varen dostop in navsezadnje vedno prijazen pristop. Vecina Mengšanov nas je bila zadovoljna in menimo, da smo s fizioterapijo ogromno pridobili. Fizioterapevtske storitve so enako potrebne kot vse druge v ZD Men­geš. Mengšani bomo s tem izgubili primarno fizioterapevtsko storitev, ki nam glede na število prebivalcev po zakonu pripada in to celo za vec, kot je ena koncesija. Prav tako so prostori za dejavnost kot tudi telovadni del popolnoma primerni ter dostopni invalidom (skozi kletni prostor). Naša želja je, da ta pridobitev ostane, saj je to v dobro vseh obcanov. Besedilo: Mojca Marolt V zvezi navedb Mateje Klemen v glasilu Mengšan julij 2020 podajamo sledeca pojasnila Dne 14. 2. 2020 nas je po elektronski pošti kontaktirala gospa Klemen v zvezi vprašanja o pomoci na domu. Za omenjeno stori­tev se je potrebno dogovoriti z Domom pocitka Mengeš, ki jo izvaja na podlagi koncesijske pogodbe za obcane obcin Mengeš, Trzin in Lukovica. Gospo smo želeli o tem seznaniti, zato smo jo veckrat poklicali na telefonsko številko, ki nam jo je posredovala v elektronskem sporoci­lu. Na navedeno telefonsko številko je nismo mogli dobiti, zato smo poklicali v Dom pocitka Mengeš, da bi jih obvestili o zadevi. Direktorica Doma pocitka Mengeš, nam je odgovorila, da je gospa Klemen pri njih že vložila vlogo za pomoc na domu, ter da so z dotic­no zadevo že seznanjeni. Z direktorico Doma pocitka Mengeš smo se dogovorili, da bodo še poskušali vzpostaviti stik z gospo Klemen in ji situacijo o pomoci na domu ponovno razložiti. Gospe Klemen smo po elektronski pošti tudi mi pojasnili, da se ome­njena zadeva ureja v Domu pocitka Mengeš, ter da smo njeno pošto preusmerili v Dom pocitka Mengeš. Za gospo Klemen smo naredili vse, kar je v naši moci, njenega nacina komunikacije pa ne bi komentirali, smo pa mnenja, da ima vsak clo­vek svoje dostojanstvo, tudi obcinski uradniki. Besedilo: Obcinska uprava Pojasnilo na pismo gospe Klemen Gospa Klemen je v julijskem obcinskem glasilu Mengšan letnik XXVII, štev. 7, na strani 33, objavila pismo o težavah, na katere je naletela, ko je iskala oskrbo na domu za svojega oceta. Pismo se deloma dotika tudi Doma pocitka Mengeš. V odgovoru poja­snjujemo, kako je – po naših podatkih – potekalo dogovarjanje med gospo Klemen in Domom pocitka Mengeš. Dom pocitka Mengeš izvaja pomoc na domu že od leta 2006, in sicer za obcini Mengeš in Trzin. V zadnjih dveh letih je število prosilcev pomoci na domu naraslo do te mere, da obcasno takojšnja pomoc ni mogoca, ampak smo prisiljeni prosilca uvrstiti na cakalno listo. Gospe Klemen smo, kot je tudi v clanku sama navedla, že v informa­tivnem pogovoru v januarju pojasnili, da imamo trenutno vse termine za izvajanje pomoci na domu zasedene. Svetovali pa smo ji, da kljub temu vloži vlogo za izvajanje pomoci, da jo lahko uvrstimo na se­znam. Pojasnili smo ji, da jo bomo v primeru prostega termina takoj obvestili. Gospa je oddala vlogo dne 21. 1. 2020. Ker nismo imeli prostih terminov, gospe nismo poklicali. Gospa Klemen se je zato pri­tožila na obcino. Da bi ji še enkrat pojasnili situacijo, smo jo poklicali na telefonsko številko, ki jo je navedla v prošnji. Žal gospa Klemen na doticni telefonski številki ni bila dosegljiva. S strani obcine smo nato pridobili novo telefonsko številko in dne 27. 2. 2020 vzpostavili stik z gospo Klemen. Gospa je obrazložila, da je oskrbo oceta že uredila. Oce se je negovalk, po njenih besedah, privadil in jih zato ni želela menjati. Vloge ni umaknila. Zanimalo pa jo je tudi, ali je za placilo oskrbovalke možno pridobiti subvencijo s strani obcine. Povedali smo, da verjetno ne, ampak naj se obrne na obcino. V zacetku marca 2020 se je cakalna lista sprostila in 2. 3. 2020 smo gospo Klemen znova poklicali. Ponudili smo ji tri proste termine. Gospa Klemen je ponudbo zavrnila; pojasnila je, da ima stalno ne­govalko za oceta in da je ne želi menjati. Sprejeli smo pojasnilo in v nadaljevanju z gospo Klemen nismo vec kontaktirali. Torej, ce povzamemo: v casu, ko je gospa Klemen vložila vlogo, smo v Domu pocitka Mengeš imeli vse termine za izvajanje pomoci na domu zasedene. Spopadali smo se tudi s kadrovskimi težavami. Vsem prosilcem, torej tudi gospe Klemen, nismo mogli ugoditi. Razumemo, da se je gospa znašla v hudi stiski, ko je nujno potrebovala pomoc. Žal nam je, da ji zaradi opisanih razlogov nismo mogli priskociti na pomoc. Danes je situacija drugacna. Trenutno ni cakalne vrste za izvajanje po­moci na domu. Vsi, ki bi želeli oziroma bi potrebovali opisane storitve, naj vložijo prošnjo, ki je na razpolago na spletni strani doma. Lahko pa se obrnejo tudi na koordinatorico pomoci na domu, gospo Brigito Mikša Konc, na tel. štev. 051 327 317 ali na mail zavod@dpm.si. Besedilo: Lidija Krivec Fugger »Ne prosite nalog, ki ustrezajo vašim silam; prosite sil, ki dosegajo vaše naloge.« (Philips Brooks) ZAHVALA V 84. letu starosti je prestopil v vecnost ANTON ŠKARJA (15. 01. 1937–11. 05. 2020) V spominu in naših srcih ga bomo nosili kot moža, oceta in starega ata, kot velikega rodoljuba in ponosnega sinú slovenskega naroda, kot alpinista, gorskega reševalca, vodjo himalajskih odprav, literata in publicista. Kogar imaš rad, nikdar ne umre, le dalec je … ZAHVALA V 81. letu nas je zapustil naš dragi mož, ati, dedek, pradedek in brat MAKSIMILIJAN MILAN KOSEC Mehletova ul. 16 Ob boleci izgubi se zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem, sosedom in znancem za izreceno sožalje, darovano cvetje, svece in svete maše. Hvala gospodu župniku Marku Koširju za lep cerkveni obred in trobentacu za zaigrano Tišino. Posebna zahvala pogrebni službi Vrbancic. Vsi njegovi. Ceprav neizmerno boli, v srcih ohranjamo upanje, da je tvoja duša mirna. ZAHVALA V 69. letu starosti se je po dolgi bolezni poslovil JANEZ MERŠE iz Kamnika Zahvaljujemo se vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem za izrecena sožalja, darovano cvetje in svece ter spremstvo na zadnji poti. Žena Ljubica, sin Janez, sestre in brata z družinami. Tiho in mirno si odšel v casu »korone« Vecna hvala Mengeški fari in gospodu župniku Marku Koširju ter gospodu Francu Urbaniji za lep cerkveni obred. Hvala Alpinisticnemu odseku Kamnik in Društvu gorskih reševalcev Kamnik, še zlasti Miru Šušteršicu in Bojanu Pollaku ter Planinski zvezi Slovenije in Obcini Mengeš za prispevek k ceremoniji poslednjega slovesa. Hvala cvetlicarjema Marjeti in Rajku Sršen ter pogrebni službi Vrbancic za cudovito cvetje in iskren trud pri izpeljavi poslednjega slovesa. V 81. letu nas je zapustil naš dragi mož, ati, dedek, pradedek in brat STANE ŽIBERT (1949–2020) URADNE URE: ponedeljek: 8.00 - 12.00 in OBCINA MENGEŠ Hvala vsem Vam, ki ste v teh težkih trenutkih iskreno, v mislih, besedah in dejanjih, podpirali mene in najino družino. Žena Joži, s hcerko Simono z družino in s sinom Metodom z družino Naj mu bo lahka gruda slovenska. »Osnovni zakon življenja je živeti, ne žalovati.« (Tone Škarja) iz Mengša V SPOMIN Mineva že nekaj mesecev, odkar smo se poslovili na pokopališcu v Mengšu Spominjamo se te in radi smo te imeli. Vsi tvoji 13.00 - 15.00 sreda: 8.00 - 12.00 in 13.00 - 17.00 petek: 8.00 - 13.00 Višje ne gre Godbeniki in godbenice smo resnicno veseli, da nam je nacrtovani podvig "z inštrumenti na Triglav" po dolgih letih koncno uspel. Nanj smo se intenzivno pripravljali zadnjih nekaj mesecev, ko smo skupaj obiskali vec okoliških vrhov. Ponosni smo ob uspešni izvedbi letošnjega špila na najvišji nadmorski višini do zdaj. Foto: Jaka Korenjak in godbeniki