909 2022 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 323.15(713.54=163.6)"19" 929Kolarič J. DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.3.17 Prejeto: 25. 5. 2022 Bogdan Kolar redni profesor v. p., Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, Poljanska cesta 4, SI–1000 Ljubljana E-pošta: bogdan.kolar@guest.arnes.si Ljutomerčan Jakob Kolarič – organizator in povezovalec Slovencev v Torontu IZVLEČEK Razprava predstavlja pregled organizacijskega dela med Slovenci v Torontu, ki ga je v letih neposredno po drugi svetovni vojni opravil član Misijonske družbe lazaristov, Ljutomerčan dr. Jakob Kolarič (1902–1984). Zavzel se je za ustanovitev prve slovenske etnične župnije v Kanadi in s skupnostjo zgradil prvo cerkev. Bil je ustanovitelj slovenskega letnega letovišča in je za obveščanje rojakov, ki so bivali v raznih delih Kanade, začel izdajati mesečnik Božja beseda. Zavzel se je za ustanovitev slovenske šole, banke in raznih kulturno-prosvetnih združenj. Po vrnitvi v Evropo je živel na avstrijskem Koroškem in vse moči namenil zbiranju gradiva o ljubljanskem škofu dr. Gregoriju Rožmanu. KLJUČNE BESEDE Jakob Kolarič (1902–1984), izseljenstvo, etnične župnije, Slovenci v Kanadi, lazaristi, škof dr. Gregorij Rožman (1883–1959) ABSTRACT LJUTOMER-NATIVE JAKOB KOLARIČ. IN THE SERVICE OF ORGANIZING AND CONNECTING SLOVENIAN IN TORONTO The paper provides an overview of the organizational work among Slovenians in Toronto, Ontario, done im- mediately after the Second World War by a member of the Congregation of the Mission (Vincentian Fathers), Dr Jakob Kolarič (1902–1984) from Ljutomer. He endeavoured for the founding of the first Slovenian ethnic parish in Canada and built the first pastoral centre together with the community. He founded the Slovenian holiday retreat and started publishing a monthly called The Word of God to promote contacts among Slovenians spread across Canada. Moreover, Kolarič also ensured the establishment of a Slovenian school, bank, and various cultural and educational associations. After returning to Europe, he lived in Austrian Carinthia and put every effort into collecting documents on Bishop Gregory Rožman (1883–1959), the head of the Diocese of Ljubljana. KEY WORDS Jakob Kolarič (1902–1984), emigration, ethnic parishes, Slovenians in Canada, Vincentian Fathers, Bishop Gregorij Rožman (1883–1959) 910 BOGDAN KOLAR: LJUTOMERČAN JAKOB KOLARIČ – ORGANIZATOR IN POVEZOVALEC SLOVENCEV V TORONTU, 909–920 2022 Kot eden prvih organizatorjev slovenske izseljen- ske skupnosti v Kanadi po drugi svetovni vojni se je v zgodovino zapisal slovenski lazarist dr. Jakob Kola- rič (1902–1984), ki je nadaljeval delo frančiškana p. Bernarda Ambrožiča (1892–1973). Slednji je v ka- nadsko provinco Ontario občasno prihajal od srede 30. do začetka 50. let 20. stoletja, dokler ni odšel v Avstralijo.1 Po drugi svetovni vojni je v Torontu krajši čas Slovence in Hrvate zbiral hrvaški duhovnik dr. Rudolf Hraščanec (1914–1993); občasna srečanja jim je pripravljal v poljski cerkvi Marije Čenstohov- ske.2 Kolarič je postavil temelje skupnim ustanovam v provinci Ontario in vzpostavil sredstva za medse- bojno povezovanje ter obveščanje za celotno Kanado. Otroška leta Jakoba Kolariča Jakob Kolarič se je rodil 20. julija 1902 v družini kajžarja (želarja, gornika, Bergholda) Jurija Kolariča in matere Terezije, rojene Špendija, v vasi Radomerje pri Ljutomeru.3 V družini se je rodilo več otrok, od katerih so nekateri umrli že v prvih otroških letih; preživelo je pet sinov. Neugodne in nestalne gospo- darske razmere so zahtevale, da se je družina večkrat selila, zato so bili otroci rojeni v raznih krajih. Leta 1898 se je v kraju Ilovci pri Ormožu rodil Jakobov starejši brat dr. Rudolf Kolarič (1898–1975), slove- nist, jezikoslovec, urednik in avtor več znanstvenih del.4 Jakob se je rodil v kraju Radomerje, ki je sodil pod občino in župnijo Ljutomer; zato se je imel za Ljutomerčana. Zaradi družinskih razmer je že kot otrok imel razgibano življenje – osnovno šolo (1909– 1914) je obiskoval kar v petih krajih: v rodnem Lju- tomeru, v Runeču pri Veliki Nedelji, pri frančiškanih v Novem mestu, v Mariboru in Gornji Sv. Kungoti. Podobno je tudi gimnazijski pouk obiskoval v Mari- boru (1914–1917), Ljubljani (1917–1920) in slednjič v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je maturiral 19. junija 1923.5 Kot je razvidno iz ohra- njenih spričeval, z učenjem ni imel težav. Je pa na njegovo ravnanje, zdravje in osebne izbire vplivalo to, da je pri dveh letih izgubil mater (umrla je 9. januarja 1904 pri porodu), da se je oče drugič poročil in da so bili vsi otroci krhkega zdravja.6 Pred odhodom po svetu Kmalu po koncu prve svetovne vojne se je Jakob pridružil skupnosti lazaristov – Misijonski družbi, 1 Bobič, Ambrožič Bernard, str. 155–156. 2 Kolarič, Pot do slovenske cerkve v Torontu, str. 8–9. 3 NŠAM, RMK Ljutomer 1896–1903, str. 261. 4 Pogorelec, Profesor doktor Rudolf Kolarič, str. 21–24. 5 Gajšek, Vredni spomina, str. 113–114; Žakelj, Dr. Jakob Kola- rič CM; PAL, osebna pola. 6 Mauser, Preč. g. dr. Jakob Kolarič; Zerzer, Dobri pastirji, str. 141; PAL, osebna pola; NŠAM, mrliška matična knjiga žup- nije Ljutomer. ki je bila v slovenskem prostoru poznana po svo- jih osrednjih ustanovah pri Sv. Jožefu nad Celjem (od leta 1852), na Taboru v Ljubljani (od 1879) in misijonskem središču v Grobljah pri Domžalah (od 1917).7 Pri njih je bival kot dijak zadnjih gimnazij- skih razredov. Avgusta 1920 je prosil za sprejem v njihovo skupnost in se dokončno včlanil dve leti po- zneje. Očitno ga je v skupnost, ki je bila poznana po misijonskem delu po svetu, pripeljalo prav zanima- nje za misijone. Na to kaže obiskovanje predavanja z misijonsko tematiko, ki ga je kot izredni študent vpi- sal pri prof. Lambertu Ehrlichu na Teološki fakulteti v poletnem semestru študijskega leta 1922/23. Jeseni 1923 je postal redni študent na isti fakulteti in po petih letih študij zaključil junija 1928.8 Zadnji iz- pit s področja cerkvenega prava je opravil 26. junija pri kanonistu dr. Gregoriju Rožmanu (1883–1959). Bil je izvrsten študent, ki je pri vseh strokovnih iz- pitih dobil najboljšo oceno. Prejel je dve »svetosavski nagradi«:9 za nalogo Življenje v maloazijskih krščan- skih občinah po listih sv. Ignacija Antiohijskega (štu- dijsko leto 1926/27) in za nalogo Simbolizem v re- ligiji po nauku sv. Tomaža Akvinskega (študijsko leto 1927/28). Na Petrovo leta 1928 je v Ljubljani prejel duhovniško posvečenje. Zanimanje za teološka vpra- šanja ga je spodbudilo, da se je vpisal na specialistični študij z dogemskega področja. Leta 1930 je pripravil doktorsko delo z naslovom »Pnevma. Pojem 'pnev- ma' pri apostolu Pavlu«. Za doktorja znanosti je bil promoviran 24. marca 1934, potem ko je v skladu s pravilnikom o doktorskem študiju, ki je takrat veljal na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, opravil štiri rigoroze. Na fakulteti je imel učitelje prve ge- neracije predavateljev, ki so pripravljali pot fakulteti na univerzo in pomagali pri nastajanju Univerze v Ljubljani. Med temi so bili njeni trije rektorji: dr. Aleš Ušeničnik (1868–1952), dr. Franc Ks. Lukman (1880–1958) in dr. Matija Slavič (1877–1958). Od preostalih velja omeniti vsaj še veroslovca dr. Lam- berta Ehrlicha (1878–1942), učitelja zgodovine in patrologije dr. Janeza Zoreta (1875–1944) ter dr. Josipa Turka (1895–1951), moralista dr. Josipa Uj- čića (1880–1964) in ekleziologa dr. Franca Grivca (1878–1963), ki so vsak na izviren način dajali pečat poslovanju fakultete in jo umeščali v mednarodni 7 Gajšek, Slovenska provinca, str. 57–58. 8 ATF, fasc. 50, vpisnice študentov. 9 Svetosavske nagrade so bile v času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev/Jugoslavije odlikovanja (in denarna nagrada) za izredne dosežke na področju znanosti in umetnosti. V skladu s politiko ministrstva za izobraževanje jih je Univerza v Ljub- ljani razpisovala za najboljša seminarska in izvirna razisko- valna dela za študente vseh petih fakultet. Imenovale so se po svetem Savi (1175–1236), prvem metropolitu srbske avtoke- falne Cerkve. Podeljevali so jih ob svetosavskih proslavah, ki so jih prirejali januarja. Svetosavske nagrade Republika Srbija podeljuje še danes, in sicer za izjemne dosežke na področju vzgojno-izobraževalnega dela. Razpisuje jih minister za izo- braževanje, znanost in tehnološki razvoj. Podeljujejo jih vsako leto na praznik sv. Save (14. januarja). 911 BOGDAN KOLAR: LJUTOMERČAN JAKOB KOLARIČ – ORGANIZATOR IN POVEZOVALEC SLOVENCEV V TORONTU, 909–9202022 prostor. Za dogmatično področje je bil osrednja av- toriteta dr. Janez Fabijan (1889–1967). Prva leta po duhovniškem posvečenju (do 1934) je bil član ekipe misijonarjev v Misijonski hiši pri Sv. Jožefu nad Celjem. Tu se je izkazal kot dober voditelj ljudskih misijonov, takrat priljubljene oblike prenav- ljanja verskega življenja na vsem slovenskem ozem- lju. Ker so se ob hiši zbirale še druge skupine, stano- vske in mladinske, je bil kot duhovni spremljevalec na voljo tudi njim. Ker pa mu krhko zdravje ni bilo v podporo pri potovanjih iz kraja v kraj, spreminjanju bivališča in nestalnosti življenjskih razmer, je dobil nove naloge. Leta 1934 je postal voditelj skupine štu- dentov teologije Misijonske družbe, ki so živeli na Taboru v Ljubljani in obiskovali Teološko fakulteto; to nalogo je opravljal vse do konca druge svetovne vojne. Hkrati je bil kot duhovnik vključen v različ- ne mladinske organizacije (zlasti v dijaško Katoliško akcijo), takrat pomembnega izraza cerkvenega življe- nja na Slovenskem. Sodeloval je pri misijonskih po- budah, ki so bile takrat bistvena sestavina cerkvenih struktur v obeh slovenskih škofijah in so se kazale v obilnem tisku, združenjih za podporo misijonom in odločitvah posameznikov, da so prevzemali naloge v misijonskih deželah.10 Več let je bil mentor in vo- ditelj Misijonske zveze sv. Vincencija, pri čemer je leta 1940, ko so obhajali njeno dvajsetletnico, pripra- vil oceno njenega pomena za ohranjanje misijonske zavzetosti med mladimi člani Misijonske družbe.11 Prihod v Kanado V začetku maja 1945 se je Kolarič s skupino la- zaristov odločil za odhod v tujino. Najprej je bival med begunci na Koroškem in nato na Južnem Tirol- skem, kjer je v bližini Bolzana v kraju Mongio postal hišni duhovnik v skupnosti sester de Notre-Dame. Oktobra 1946 se je preselil v Rim in prevzel skrb 10 Zerzer, Dobri pastirji, str. 141; PAL, osebna pola. 11 PAL, Almanah MZV 1919–1939, Ljubljana 1940; Kolarič, Pomen MZV za naše bogoslovce. Dr. Jakob Kolarič 912 BOGDAN KOLAR: LJUTOMERČAN JAKOB KOLARIČ – ORGANIZATOR IN POVEZOVALEC SLOVENCEV V TORONTU, 909–920 2022 za študente Misijonske družbe ter kandidate, ki so se pripravljali na vstop vanjo. Isto službo je kasneje opravljal v Madridu v Španiji, kamor so konec leta 1947 odšli nekateri slovenski lazaristi. V španski pre- stolnici je začel zbirati tudi slovenske študente, ki so tam iskali možnosti študija. Ob Kolariču je bilo še nekaj članov skupnosti, ki so se imeli namen preseliti v države Južne Amerike. Največja skupina je odšla v Argentino, manjša skupina pa naj bi odšla pomagat čilski provinci Misijonske družbe. Kolarič se je do- govarjal za odhod v Čile, kjer je bilo sklenjeno, da postane član tamkajšnje province.12 Preobrat v njegovih načrtih je prineslo poznanstvo z duhovnikom lavantinske (mariborske) škofije dr. Jankom Pajkom (1916–1951), s katerim se je poznal iz Ljubljane, srečala pa sta se v Madridu.13 Pajk je bil konec leta 1947 sprejet v torontsko nadškofijo, aprila 1948 pa je tja tudi odpotoval in prevzel kaplansko službo v St. Catharines, Ontario. Med srečanjem s Kolaričem v Španiji se je dogovoril, da bo posredoval pri torontskem nadškofu, kardinalu Jamesu Charlesu McGuiganu (1894–1974), da bi bili slovenski laza- risti sprejeti v njegovo nadškofijo in prevzeli pasto- ralno oskrbovanje slovenskih priseljencev. Kot navaja Zrnec, je zato Kolarič zaprosil za vstopno dovolje- nje v Združene države in ga dobil konec septembra 1948; na pot iz Španije je odšel v začetku novembra istega leta in se po prihodu v New York za kratek čas ustavil pri španskih lazaristih. Nato se je povezal z vodstvom Vzhodne ameriške province Misijonske družbe, ki je imela sedež v Philadelphii v Pensilvaniji; to mu je dovolilo, da se je naselil v skupnosti kanad- skih lazaristov v kraju Scarborough blizu Toronta. S pomočjo torontske nadškofije, ameriških lazaristov in duhovnika Pajka mu je uspelo, da je hitro dobil dovoljenje kanadskih oblasti za naselitev in duhovni- ško delovanje v Kanadi. 8. decembra 1948 je imel že vse potrebne dokumente, tako da se je lahko naselil v Scarboroughu. Kolarič je prišel v Toronto sam in prevzel delo, ki je že od začetka zahtevalo več ljudi. Imel je neurejen pravni položaj in bil brez sredstev. To je kmalu prine- slo velike težave. Zrnec je v pregledu začetkov in te- žav Kolaričevega dela v Kanadi ugotavljal: »Delovno polje se je širilo, delo kopičilo in spoznal je, da vsemu ne bo kos. Iskal je pomoči pri škofijskem duhovniku Antonu Vukšiniču.14 Ta mu je – kolikor je mogel – pomagal pri spovedovanju. Druga težava je bila ekonomska nestal- nost in negotovost – za vzdrževanje ni imel dovolj do- 12 Zrnec, Slovenski lazaristi v Kanadi, str. 5; Mauser, Preč. g. dr. Jakob Kolarič; Zerzer, Dobri pastirji, str. 142. 13 Kolarič, † Dr. Janko Pajk, str. 121–122; Zrnec, Slovenski laza- risti v Kanadi, str. 5. 14 Duhovnik ljubljanske škofije Anton Vukšinič (1913, Metlika – 2012, Toronto) je v Kanado odšel leta 1949 in je deloval najprej v torontski nadškofiji in nato v novoustanovljeni ško- fiji St. Catharines, Ont. Prim. Družina, št. 17, 22. april 2012, str. 29. hodkov. Oboje se mu je torej maščevalo. Povzročalo mu je probleme in trpljenje ves čas, dokler je bil sam. Temu se je pridružila še tretja senca: bolezen, razrahljani živ- ci, prevelika občutljivost in psihična obremenjenost. /…/ Valovi so v sobrata butali, ga begali, mu povzročali gla- vobol in vrtoglavico. Često so ga razburili, mu zameglili trezno presojanje in ga porinili k nemodrim odločitvam. Napravil je več korakov v prazno in sebi v škodo. Zato so bila prva leta zanj čas žalosti in bridkosti.«15 Kot ugo- tavlja isti vir, dober poznavalec zgodovine Slovencev v Kanadi, saj je med njimi deloval več desetletij, so bile pomemben vzrok za negotove razmere napetosti med Slovenci, ki so se v ta del Kanade naselili v dveh obdobjih – pred začetkom druge svetovne vojne in po njej. Imeli so različne poglede na dogajanje v do- movini in na vlogo duhovščine v družbenem življe- nju. Kolarič je bil znan po zavračanju revolucionar- nih sprememb na Slovenskem in kritičnem odnosu do zatiranja cerkvenih ustanov. Njegovemu ravnanju so nasprotovali tudi nekateri slovenski duhovniki, ki so bili sprejeti med duhovščino torontske nadškofije in so prevzeli delo v angleško govorečih župnijah.16 Kolaričevo delo je ves čas podpiral torontski nad- škof, kardinal McGuigan, v pomoč pa mu je bil tudi škof dr. Gregorij Rožman, ki je iz Clevelanda v Ohiu spremljal delo slovenskih izseljenskih duhovnikov, jih zastopal pred tamkajšnjimi cerkvenimi oblastmi in jim pomagal pri prirejanju cerkvenih dogodkov (Toronto je prvič obiskal julija 1949). Zgodovinski pomen Kolaričevega prihoda v Kanado je bil predvsem na dveh področjih. Po eni strani je odprl pot slovenskim lazaristom, ki so po- stali osrednja pastoralna ustanova med slovenskimi izseljenci v Kanadi, po drugi strani pa je začel orga- nizirati slovenske cerkvene skupnosti, ki so v nekaj letih ustanovile več narodnostnih župnij: Toronto (Marija Pomagaj, Brezmadežna s čudodelno sveti- njo), Montreal in Winnipeg. Hkrati je poskrbel, da so v več krajih po obsežni Kanadi vsaj dvakrat let- no priredili bogoslužna srečanja in skupna obha- janja praznikov (v adventnem in postnem času). V Kolaričevem času so pri tem sodelovali frančiškan p. Odilo Hajnšek (1895–1971) ter lazaristi Jože Časl (1908–2009), Jože Gregor (1910–1980), Janez Ko- pač (1913–1994) in Karel Wolbang (1913–1997), ki je v letih 1952–1959 prihajal pomagat iz Združenih držav Amerike.17 Ustanovitev župnije Marije Pomagaj Do oktobra 1952 sta slovenska lazarista Jakob Kolarič in Janez Kopač (v Toronto je prišel avgusta 1952) bivala v skupnosti ameriških lazaristov, ta- 15 Zrnec, Slovenski lazaristi v Kanadi, str. 6–7. 16 Mauser, Preč. g. dr. Jakob Kolarič, str. 3; Zorman, † Dr. Jakob Kolarič CM, str. 90. 17 Slovo misijonarja, str. 149–150. 913 BOGDAN KOLAR: LJUTOMERČAN JAKOB KOLARIČ – ORGANIZATOR IN POVEZOVALEC SLOVENCEV V TORONTU, 909–9202022 krat pa sta se naselila blizu cerkve Karmelske Ma- tere Božje (Our Lady of Mount Carmel), čeprav sta ostala še naprej člana ameriške skupnosti. Decem- bra 1953 se jima je pridružil brat laik Ciril Verdnik (1908–1965),18 pred tem misijonar na Kitajskem in po izgonu od tam član Vzhodne ameriške provin- ce lazaristov. Verdnik je prevzel skrb za gospodarska vprašanja v skupnosti in službo zakristana. Ob isti cerkvi je namreč Kolarič že od prvih mesecev po pri- hodu v Toronto zbiral Slovence, ki sicer niso imeli stalnega kraja srečevanj. Slednjič mu je uspelo, da se je dogovoril s skupnostjo redemptoristov, ki so oskr- bovali omenjeno cerkev; na razpolago so mu dali cer- kev in nekaj prostorov ob njej. 7. november 1949 je pomenil začetek organiziranega in stalnega zbiranja Slovencev iz Toronta in neposredne okolice v cerkvi Karmelske Matere Božje. Cerkev so uporabljali do 24. oktobra 1954 in za uporabo prostorov plačevali najemnino. Ob cerkvi so kmalu vzeli v najem manjšo družinsko hišo, v katero so se lahko naselili lazaristi in imeli na voljo večji prostor za srečanja slovenskih rojakov. Cerkvenopravno so bili slovenski lazaristi v Kanadi v tem času pod oblastjo ameriškega predstoj- nika in bili del skupnosti, ki je imela sedež v toront- skem predelu Scarborough. Želja, da bi vendarle imeli lastne prostore ter jih prosto uporabljali in urejali, je v vedno močnejši slo- venski skupnosti dobivala vedno močnejša znamenja. V tem pogledu je bilo prelomno leto 1950. Na treh srečanjih, ki jih je sklical Kolarič – januarja, marca in aprila –, so dokončno izoblikovali načrt, da si posta- 18 Gajšek, Vredni spomina, str. 398–399. vijo lastno cerkev in ob njej najbolj potrebne prosto- re. Načrtno so začeli zbirati sredstva v ta namen. Vsa dela je usklajeval cerkveni odbor, ki se je oblikoval na omenjenih srečanjih. Iz njegovih poročil je razvidno, da so v prvih šestih mesecih, to je do avgusta 1950, zbrali že deset tisoč dolarjev in da se je v podporo župnijskemu središču s podpisom izrekel 201 Slove- nec.19 Nenehno naraščanje števila novih slovenskih priseljencev v Torontu in okolici je pomenilo moč- no zagotovilo, da se bodo sredstva še naprej zbirala in da bo z rojaki mogoče računati pri organiziranju župnijskih dejavnosti. Konec leta 1952 je bilo v slo- venski cerkveni skupnosti vpisanih že 183 družin (kar je merilo štetja po kanadskih standardih), to je 770 ljudi (629 odraslih in 14 mladoletnih otrok). Uradno listino o ustanovitvi župnije Marije Po- magaj (Our Lady Help of Christians) je torontski nadškof, kardinal McGuigan, izdal 10. februarja 1953.20 Veliko dela za postavitev cerkve je bilo oprav- ljenega že pred tem, zlasti pridobivanje potrebnih dovoljenj. Načrte za cerkev je pripravil arhitekt Peter Dimitroff. Zemljišče, na katerem so načrtovali cer- kev, so kupili v začetku februarja 1953. Gradnjo so začeli 2. decembra 1953 in kmalu zgradili kletne pro- store. V enem letu je bila cerkev, vključno s prostorno dvorano pod njo, dograjena in opremljena. Poslopje je bilo v skladu s cerkvenimi predpisi blagoslovlje- no in izročeno namenu 19. decembra 1954. Obred 19 Zrnec, Slovenski lazaristi v Kanadi, str. 8. Podrobneje je pot do nove cerkve predstavil Kolarič sam v prispevku Pot do slo- venske cerkve v Torontu. 20 Zrnec, Slovenski lazaristi v Kanadi, str. 9. Slovenska cerkev Marije Pomagaj v Torontu (foto: D. Gačnik). 914 BOGDAN KOLAR: LJUTOMERČAN JAKOB KOLARIČ – ORGANIZATOR IN POVEZOVALEC SLOVENCEV V TORONTU, 909–920 2022 je opravil kardinal McGuigan. Notranjo opremo je izdelal kipar Franc Gorše. Kolarič je župnijo vodil od ustanovitve do svojega odhoda v Evropo. Najve- čji del bremena je poleg Kolariča nosil Kopač. Zrnec je dogajanje povzel tako: »Cerkev Marije Pomagaj so gradila slovenska srca, slovenski žulji in darovi. Prispe- vali so izključno le Slovenci, ne le iz Toronta, ampak iz različnih krajev Kanade in ZDA, zlasti iz Clevelanda. Zato je prva slovenska cerkev v Kanadi resnično cerkev Slovencev, pričevanje njihove vere in ljubezni do Boga in Matere Božje. Postala je simbol narodnega ponosa in vidno znamenje slovenske pričujočnosti v Kanadi. Kar- dinal McGuigan je dal slovenskima dušnima pastirjema in vsem rojakom priznanje z najvišjo pohvalo.«21 S svojo izvirnostjo, ki je segala preko meja ver- skih srečanj in ohranjanja verske pripadnosti ter za- radi katere je slovenska cerkev Marije Pomagaj v tem pogledu odigrala podobno vlogo kot druge etnične cerkve v Torontu, je ta cerkev postala del kulturne dediščine mesta in predmet strokovnih obravnav raz- iskovalcev z različnih področij.22 Župnija Marije Pomagaj je z leti pridobivala no- ve člane in največji obseg dosegla sredi 70. let. Če je ob ustanovitvi štela 240 družin (1028 članov), je bilo leta 1957 vpisanih že 473 družin (1512 članov), leta 1979 pa 678 družin in 51 samskih (skupaj 2084 oseb). Največ porok je bilo leta 1961, kar 74, in največ krstov leta 1964, to je 146.23 Poleg ustaljenih načinov delovanja cerkvenih skupnosti, ki so povezani z obhajanjem bogoslužja, podeljevanjem zakramentov, verskim poukom ter skrbjo za bolne in ostarele, so sestavine rednega žup- nijskega življenja postale nekatere izvirne oblike, ki so bile sicer značilne za cerkvene skupnosti v Kana- di in še posebej v etničnih župnijah. Prvotni namen je bil čim večja vključitev laikov v delovanje župnije. Kot v povzetku zgodovine župnije Marije Pomagaj ugotavlja Zrnec, je v prvih desetletjih njenega obstoja v njej delovalo kar 19 organizacij.24 Kot prva sta bila ustanovljena cerkveni odbor in župnijski pevski zbor, ki sta postala nosilca osrednjih župnijskih dejavnosti. Že Pajk je v Torontu za dekleta ustanovil Marijino družbo, ki jo je med župnijska združenja vključil Kolarič. Za žene je Kolarič ustanovil Katoliško žen- sko ligo, ki je bila članica istoimenskega kanadskega združenja, za može in fante pa Društvo Jezusovega imena. Podpiral je razne stanovske organizacije (Ka- toliška akcija, skavti in skavtinje, Marijina legija, Vin- cencijeva konferenca, več mladinskih pevskih zborov, Baragovo prosvetno društvo, mladinski klub … ). Redno so potekale duhovne vaje za različne stanove; organizirali so jih v Torontu ali ustreznih cerkvenih 21 Zrnec, Slovenski lazaristi v Kanadi, str. 10; Kolarič, Pot do slovenske cerkve v Torontu, str. 9–10. 22 Perin, The Many Rooms of this House. 23 Zrnec, Slovenski lazaristi v Kanadi, str. 32. 24 Prav tam, str. 39; seznam vseh je del zgodovine župnije, ki je na njeni spletni strani www.marijapomagaj.ca. ustanovah po provinci Ontario. Kolarič je načrtno organiziral pripravo na velikonočne praznike, tako za Toronto in okolico kot za večje skupine Slovencev v raznih delih Kanade, vse do Vancouvra na zahodni obali. Vpeljal je letno romanje k osrednjemu svetišču kanadskih mučencev v Midland. Ustanovil je Misi- jonski krožek, v okviru katerega so zbirali sredstva za pomoč slovenskim misijonarjem po svetu. Veliko pozornost je namenjal bolnim in ostarelim članom slovenske skupnosti. Pomembni sestavini dela slo- venskih lazaristov v Torontu sta postala obiskovanje rojakov po mestu in okoliških krajih ter pomoč pri- šlekom pri urejanju pravnih vprašanj. Nova cerkvena središča Razmere, med katerimi velja poudariti selitev prebivalstva iz starega mestnega jedra na mestno ob- robje, so narekovale, da se je konec 50. let 20. stoletja začela oblikovati druga slovenska župnija v Torontu, ki je svoje mesto dobila v predmestju Etobicoke, to je v zahodnem delu mesta ali New Toronto, kjer meji na škofijo Hamilton. Za njeno ustanovitev se je za- vzel Kolaričev pomočnik Janez Kopač. Ker je Kopač vedno več časa in moči namenjal novi skupnosti, je Kolarič dobil drugega pomočnika; iz Rima, kamor se je zatekel iz Slovenije, je prišel duhovnik Franc Sodja (1914–2007). V začetku januarja 1959 je Ko- pač rojake začel zbirati v prostorih angleške krajevne župnije Kristusa Kralja (Christ the King), kjer je že naslednji mesec odprl slovensko šolo. Hkrati je začel ustanavljati cerkvena združenja, ki so postala nosilci naporov za ustanovitev župnije in gradnjo cerkvenih poslopij. V tem času se je Kolarič že pripravljal, da zapusti Kanado; za naslednika pri vodenju župnije Marije Pomagaj je bil 19. marca 1960 imenovan An- drej Prebil (1911–1993), ki je kmalu zatem dobil dva pomočnika – Toneta Zrneca (1921–2016) in Stani- slava Boljko (1921–2014).25 Župnijo Brezmadežne s čudodelno svetinjo (Our Lady of the Miraculous Medal Church) je 1. septembra 1960 ustanovil to- rontski nadškof, kardinal McGuigan. Gradnja nove cerkve se je začela v začetku novembra 1960, z ura- dnim blagoslovom 28. maja 1961 pa je bila izročena bogoslužnim srečanjem. Pred tem so vsi Slovenci s tega področja pripadali župniji Marije Pomagaj, a so zelo zavzeto pomagali pri oblikovanju novega sloven- skega pastoralnega središča. Ob cerkvi so bili posta- vljeni še župnišče in prostori za skupnost lazaristov, kjer je od tedaj uradni sedež vodstva slovenskih la- zaristov v Kanadi. Hkrati je ta skupnost tudi uradno prišla pod oblast predstojnika lazaristov v Sloveniji, jurisdikcija ameriškega predstojnika iz Philadelphie pa je prenehala. Z dvema župnijama in več lazaristi je bilo pastoralno delo med Slovenci v Torontu in širši 25 Gajšek, Vredni spomina, str. 184–187. 915 BOGDAN KOLAR: LJUTOMERČAN JAKOB KOLARIČ – ORGANIZATOR IN POVEZOVALEC SLOVENCEV V TORONTU, 909–9202022 okolici zastavljeno na novo, pod vodstvom mlajših in ob načrtni akciji, da so redno obiskovali slovenske skupnosti po Kanadi vsaj dvakrat letno (v adventnem in postnem ali velikonočnem času). Večji skupnosti slovenskih priseljencev sta nare- kovali, da sta bili ustanovljeni še župnija sv. Vladimir- ja v Montrealu, Quebec, in župnija Lurške Matere Božje v Winnipegu, provinca Manitoba. Slovence v Montrealu je Kolarič večkrat obiskal v začetnih letih delovanja v Torontu. Rojake je zbiral v slovaški cer- kvi sv. Cirila in Metoda, saj je močna skupina živela prav v njeni bližini. Organizator srečanj in obiskov duhovnikov je bilo Baragovo društvo, ki je bilo za ta namen ustanovljeno junija 1951. Skupaj s škofom Rožmanom je Kolarič dosegel, da je skupnost lazari- stov maja 1957 Jožefa Časla imenovala za duhovnika slovenske skupnosti v pokrajini Quebec. Časl je bival pri cerkvi St. Louis-de-France, imel naslov kaplana ter bil zadolžen za dušnopastirsko oskrbo Slovencev v Montrealu in okolici.26 Hkrati se je takoj lotil iska- nja prostorov, ki bi bili last slovenske skupnosti, pri čemer mu je pomagal montrealski nadškof, kardinal Paul-Émil Léger (1904–1991). Ta je 1. decembra 1963 ustanovil slovensko župnijo sv. Vladimirja, ki je v začetkih štela skoraj 1400 oseb (400 družin in okrog 150 samskih). V Winnipegu so med Slovenci najprej delovali slovenski frančiškani iz Lemonta, Illinois, nato je za- čel prihajati lazarist Karel Wolbang, ki je bil Sloven- cem v Manitobi na razpolago do konca 50. let, to je dokler je bil Kolarič v Torontu. Delo za ustanovitev slovenske župnije je nadaljeval lazarist Jože Mejač (1915–2012), ki je bil imenovan za prvega župnika, potem ko je 23. junija 1963 nadškof George Flahiff (1905–1989) ustanovil župnijo. Takrat je štela 175 družin in nekaj samskih (skupaj 510 ljudi). Pomemb- no vlogo pri ustanovitvi župnije in nakupu cerkve je imel Slovenski klub, ustanovljen deset let pred tem.27 Povezanost Misijonske družbe s skupnostjo Hče- ra krščanske ljubezni (usmiljenke) je pripomogla, da je bil 7. oktobra 1954 Kolarič imenovan za ravnatelja usmiljenih sester francoske province v Kanadi (sredi- šče Coaticook, Quebec).28 Služba mu je omogočila, da se je z vodstvom sester dogovoril o prihodu slo- venskih sester usmiljenk v Kanado in njihovi vklju- čitvi v delovanje slovenske skupnosti. Sestre usmi- ljenke so maja 1959 postale del pastoralne ekipe pri Mariji Pomagaj (prvi sta iz Argentine prišli sestri Li- dija Krek in Cecilija Prebil). V kratkem je skupnost narasla na štiri. Župnija je za sestre kupila hišo poleg cerkve in jih sprejela kot sodelavke pri razgibanih de- javnostih, ki so jih takrat v Torontu razvili slovenski lazaristi. Sestre so prevzele skrb za župnijski vrtec 26 Letonja, Sv. Vladimir Montreal 1964–1989, str. 8–10. 27 Pri lurški Materi Božji v Winnipegu. Naš 30-letni jubilej; Zrnec, Slovenski lazaristi v Kanadi, str. 28. 28 Zrnec, Slovenski lazaristi v Kanadi, str. 10. ter pomagale v slovenski šoli in pri različnih ženskih združenjih. V župniji so ostale do leta 1964.29 Glede integracije izseljenskih skupin v kanadsko Cerkev in organiziranja posebnih oblik pastoralne oskrbe zanje je bil Kolarič v torontski nadškofiji sve- tovalec in pomočnik tamkajšnjih cerkvenih vodite- ljev. S podpiranjem ustanov, ki so skrbele za izobra- ževanje cerkvenih poklicev, pa je izvirno prispeval k njihovi organiziranosti.30 Kot priznanje za opravlje- no delo mu je bilo na predlog torontskega nadškofa, kardinala McGuigana, decembra 1954 podeljeno pa- peško priznanje »Pro Ecclesia et Pontifice«, s katerim je želel »odlikovati vse Slovence v Torontu za njihovo velikodušno delo za Cerkev in za sv. očeta«.31 Ustanovitelj in urednik mesečnika Da bi lažje povezal slovenske rojake, ki so se razselili po raznih delih Kanade, je Kolarič, tudi na pobudo samih rojakov, s katerimi se je srečeval ob obiskih, začel izdajati mesečnik Božja beseda (The Word of God). Prva številka je kot razmnoženina na šestih straneh izšla 20. novembra 1949. Božja beseda je izhajala mesečno (z letom 1991 je postala dvome- sečnik in leta 2002 trimesečnik). V tiskani obliki je izhajala od leta 1953 dalje ter obsegala najprej eno in nato dve tiskarski poli. Kot je v svojih spominih ob desetletnici izhajanja zapisal Kolarič, je bilo težko najti tiskarno, ki bi imela slovenske črke; slednjič je delo prevzela slovaška tiskarna Silvay.32 Revija Bož- ja beseda je kronika slovenske navzočnosti v Kanadi ne le na cerkvenem področju, temveč tudi pri vseh drugih dejavnostih, ki so se jih udeleževali slovenski rojaki. Redno je poročala o novih članih cerkvenih občestev ter stanju cerkvenih ustanov in združenj. Poleg tega je predstavljala finančna poročila, ki so jih zbirali za različne namene. Kolarič je revijo urejal de- vet let (leta 1959 je uredništvo prevzel Franc Sodja) in skrbel za finančni del poslovanja. Pri slednjem so mu bile po letu 1959 v pomoč slovenske usmiljenke, ki so istega leta postale del pastoralne ekipe v župniji Marije Pomagaj. »Božja beseda vam bo prinašala vsak mesec nedeljske in praznične misli; seznanjala vas bo z dogodki po katoliškem svetu; tu in tam vas bo razveselila s kakim poučnim zgledom iz življenja; opozarjala vas bo na nevarnosti, ki vam pretijo v tujem svetu; objavljala pa bo tudi kratke dopise o duhovnem in kulturnem živ- ljenju slovenskih skupin po Kanadi«, je v prvi številki zapisal Kolarič.33 Bil je avtor številnih prispevkov, ki so jih rada objavljala slovenska cerkvena glasila po Združenih državah, Južni Ameriki in Avstraliji. Ro- 29 Zrnec, Slovenski lazaristi v Kanadi, str. 11, 45. 30 Skumavc, On One-Way Path, str. 195. 31 Kopač, Odlikovanje; Gajšek, Vredni spomina, str. 115; Zerzer, Dobri pastirji, str. 142. 32 Kolarič, Začetek in razvoj »Božje besede«, str. 4. 33 Božji besedi na pot. Kolarič je predstavljen kot »slovenski dušni pastir v Torontu«. 916 BOGDAN KOLAR: LJUTOMERČAN JAKOB KOLARIČ – ORGANIZATOR IN POVEZOVALEC SLOVENCEV V TORONTU, 909–920 2022 jaki so bili povabljeni, da pri oblikovanju revije sode- lujejo s prispevki in dopisi. V nadaljevanju je Božja beseda prinašala poročila iz vseh slovenskih skupnosti v Kanadi. Čeprav je bila revija namenjena predvsem sloven- skim priseljencem v Kanadi, da bi jih povezovala ter pomagala pri ohranjanju njihove vere in narodnih vrednot, so jo kmalu začeli naročati tudi rojaki iz drugih delov sveta; v letih največjega obsega je imela naročnike na vseh celinah, ko je postala splošni ver- ski list in ni bila vezana le na slovensko skupnost v Kanadi. Revija se je vzdrževala z naročninami, oglasi in darovi. Sodelavci so prihajali iz vseh slovenskih skupnosti, ne le iz Kanade, tudi iz Slovenije. Z leti in krepitvijo skupnosti v Kanadi se je povečevala tudi naklada. Leta 1953 je bilo naročnikov okoli 300, v nekaj letih se je njihovo število dvignilo na 600 in bilo največje v času, ko je Kolarič urednikovanje predal v mlajše roke; takrat je Božja beseda izhajala v okoli dva tisoč izvodih. Število naročnikov se je začelo zmanj- ševati po letu 1980 in se ustalilo na okoli tisoč. Pobudnik drugih ustanov V skladu z načinom organiziranja cerkvenih de- javnosti v Kanadi in Združenih državah je Kolarič s svojimi sodelavci poleg župnij kot temeljne oblike organiziranosti cerkvenega življenja vzpostavil vrsto drugih ustanov, ki so imele pomen tako za cerkveni del življenja kot za afirmacijo slovenske skupnosti. Šola je imela namen mladim članom cerkvenih občestev ponuditi osnovno znanje slovenskega jezika, jih nave- zati na slovensko skupnost, usposobiti za sodelovanje pri slovenskem bogoslužju ter jim okrepiti narodno zavest. Še v prostorih pri redemptoristih sta Kolarič in Kopač ustanovila knjižnico in slovensko šolo. Ta je začela delovati januarja 1953. Pouk slovenščine za otroke sta pripravljala ob nedeljah popoldne, občasno tudi ob petkih zvečer ali ob sobotah, ko je bila hkrati priložnost za pripravo otrok na prejem zakramentov in verski pouk. Šolsko leto je trajalo od septembra do maja. Največ otrok je slovensko sobotno šolo pri Ma- riji Pomagaj obiskovalo v šolskem letu 1965/66, ko Naslovna stran revije Božja beseda. 917 BOGDAN KOLAR: LJUTOMERČAN JAKOB KOLARIČ – ORGANIZATOR IN POVEZOVALEC SLOVENCEV V TORONTU, 909–9202022 jih je bilo vpisanih 176. S šolskim letom 1995/96, ko je bilo vpisanih le osem otrok, pa je šola prenehala delovati.34 Šlo je za tečaje slovenskega jezika, ki so jim dodali še nekatere druge vsebine, kot so bili osnovni pojmi iz slovenske zgodovine in zemljepisa, sloven- sko petje in verouk. V župniji Marije Pomagaj je slo- venska šola imela pet razredov, v večini drugih krajev samo dva. Delovanje šole je bilo odvisno predvsem od zavzetosti slovenskih staršev, ki so bili pripravljeni tudi ob sobotah in nedeljah voziti otroke v šolo. Kot učitelji so delovali lazaristi, nekatere redovnice in dru- gi rojaki, ki so imeli zadosti znanja in volje za delo v šoli. Učno gradivo so pripravljali sami. Pomembna pridobitev za Slovence v Torontu in okolici je bil leta 1957 nakup večjega zemljišča na podeželju, kjer se je nato oblikovalo Slovensko le- tovišče. Po Kolaričevi zamisli je bil namen letovišča »ohranjati slovensko skupnost tudi tako, da se rojaki zbi- rajo v počitniških dneh na svojem zemljišču, imajo poči- tnice, ure oddiha v domači in pošteni druščini. Letovišče jim nudi nedeljsko mašo, priliko za sestanke, prireditve in slovesnosti.«35 Tu so rojaki imeli možnost preživlja- ti vikende in letne dopuste, nekateri pa so si postavili kar začasna prebivališča, v katerih so preživljali dele leta. Za nakup in postavitev nujne infrastrukture sta se zavzela gradbenik Jože Kastelic in župnik Kolarič, ki sta konec aprila 1957 med Boltonom in Albionom kupila prvi del zemljišča. V nadaljevanju je bilo do- kupljenih še več parcel, kar je končno prineslo letovi- šče v velikosti 52 juter (207 tisoč kvadratnih metrov). Na zemljišču so bili zgrajeni kapela Marije Pomagaj, Baragov dom z dvorano in plavalni bazen ter skoraj 130 družinskih počitniških hišic. Kolaričeve pobude ali močna podpora idejam, ki so prihajale od drugod, so segale še na druga področja. Večina je imela družabni ali kulturni značaj, nekatere pa povsem gospodarskega. V Torontu sta zaživeli dve kreditni zadrugi: Slovenska hranilnica in posojilnica Janeza Evangelista Kreka ter Župnijska hranilnica in posojilnica. Prvo so leta 1953 ustanovili slovenski izseljenci za rojake, ki so se naselili v Torontu in oko- lici. Izdajala je glasilo Zadružna misel.36 Za drugo so ontarijske provincialne oblasti izdale dovoljenje 15. avgusta 1957, ustanovljena pa je bila 30. julija istega leta. Njen član je lahko postal, kdor je bil vpisan med člane župnije Marije Pomagaj.37 Vrnitev v Evropo Čeprav je Kolarič konec 50. let načrtoval drugač- no obliko pastoralnega dela v Kanadi, med drugim je razmišljal o novem začetku na ozemlju škofije 34 Zrnec, Slovenski lazaristi v Kanadi, str. 32. 35 Zrnec, Slovenski lazaristi v Kanadi, str. 46; Golob, Poročilo o delu na Slovenski pristavi pri Torontu. 36 Slovenians in Canada, str. 217. 37 Hranilnica in posojilnica, str. 215; Slovenians in Canada, str. 218; Zerzer, Dobri pastirji, str. 142. Hamilton v Ontariu, se je nato odločil drugače. Na začetku leta 1960 je sklenil zaključiti svoje delo v Ka- nadi; tako je 22. marca to državo zapustil.38 Po vrni- tvi v Evropo se je naselil na avstrijskem Koroškem, čeprav Misijonska družba tam ni imela ustanov. Po kratkem času je uvidel, da razmere niso bile takšne, kot si je predstavljal, zato se je želel vrniti v Toron- to in se pridružiti duhovniškemu zboru nadškofije; vendar se njeno vodstvo s tem ni strinjalo. Končno je leta 1961 našel dom pri slovenskih šolskih sestrah v Št. Petru pri Šentrupertu, kjer je postal kaplan v nji- hovi ustanovi in se v polni meri vključil v pastoralno delo celovške škofije. Poleg nalog kaplana v sestrski skupnosti do leta 1978 je pomagal duhovnikom v župnijah, predvsem pri organiziranju ljudskih misijo- nov in drugih oblik cerkvenega prenavljanja. Zerzer je ugotovil, da je na Koroškem vodil kar 16 misijonov in 35 duhovnih vaj. Leta 1978 je za krajši čas pre- vzel vodenje župnije Blače pri Zilji, vendar je kmalu ugotovil, da nima več moči za tako odgovorno delo. Po dveh letih se je vrnil v sestrsko skupnost. Umrl je 25. decembra 1984 v Celovcu in bil pokopan v Št. Jakobu v Rožu.39 Čas na Koroškem je Kolarič namenjal tudi pri- pravi izvirnih besedil s področja nabožnega slovstva, kar je bila njegova priljubljena dejavnost že v času urejanja cerkvenega tiska v Kanadi. Bil je redni sode- lavec celovškega škofijskega lista Nedelja. Samostojne knjige pa sta izdajala Družba sv. Mohorja v Celov- cu in Dušnopastirski urad celovške škofije. Ome- nimo najbolj poznane naslove: Marija v znamenju čudodelne svetinje (1964), Trpeče obličje (1965), Duša Kristusova. Razmišljanja o dvanajstih prošnjah »Duša Kristusova, posveti me« (1966) in Skrivnost vere. 32 premišljevanj o presveti Evharistiji (1974). Od tedaj dalje se je povsem posvetil zbiranju gradiva za pripra- vo življenjepisa škofa Gregorija Rožmana. V rokopi- su je ostal življenjepis Janeza Marije Vianeja, ki ga je pod naslovom Arški župnik po njegovi smrti izdalo Ognjišče (1999). Objava treh knjig o škofu Rožmanu Med Kolaričevimi spisi izstopa obsežno zastav- ljena biografija 29. ljubljanskega škofa. Tri zajetne knjige pod skupnim naslovom Škof Rožman. Duhov- na podoba velike osebnosti na prelomnici časa so izšle v drugi polovici 60. (zvezek I. leta 1967) in v 70. letih (zvezek II. leta 1970 in zvezek III. leta 1977). Dom- nevati smemo, da je imel do svojega nekdanjega uči- telja cerkvenega prava zelo oseben odnos; ocene izpi- tov pri njem so bile odlične. S škofom Rožmanom se je srečeval v Združenih državah in Kanadi. Gradivo je zbiral v času, ko je bila živa še velika večina ljudi, 38 Zrnec, Slovenski lazaristi v Kanadi, str. 54. 39 Gajšek, Vredni spomina, str. 114; Zerzer, Dobri pastirji, str. 143; Kopač, Sobratu v slovo. 918 BOGDAN KOLAR: LJUTOMERČAN JAKOB KOLARIČ – ORGANIZATOR IN POVEZOVALEC SLOVENCEV V TORONTU, 909–920 2022 ki so škofa Rožmana poznali in je od njih dobival gradivo iz prve roke, čeprav je bila vrsta laikov in du- hovnikov, tudi med izseljenci, prepričana, da čas za pisanje škofove biografije še ni bil primeren.40 Tik pred izidom prvega zvezka je za Ameriško domovi- no pripravil predstavitev nastajanja ideje o zbiranju gradiva in pripravi objave ter razlogih za takšno od- ločitev.41 Kot zapiše v uvodu k prvemu zvezku, »se je dela lotil na pobudo slovenskih duhovnikov v Sever- ni Ameriki«.42 Med njimi je imel vodilno vlogo Ju- 40 Zorman, † Dr. Jakob Kolarič CM, str. 90. 41 Prim. Kolarič, Ob življenjepisu škofa dr. Gregorija Rožmana, str. 2. 42 Kar nekaj duhovnikov je bilo proti pripravi Rožmanovega življenjepisa. Njihova mnenja je Kolarič navedel v uvodu k prvemu zvezku. Obenem je navedel temeljno načelo, ki se ga je držal: »Življenjepis ni modrovanje, še manj pisateljeva domi- šljija; življenjepis so nepotvorjena dejstva. Zato mora v življe- njepisu govoriti človek, ki ga življenjepis opisuje; govoriti mora s svojimi lastnimi besedami, ki jih je napisal ali govoril; govoriti morajo njegova dejanja, njegove stvaritve. Poleg tega pa smejo lij Slapšak (1901–1985), ki je v Clevelandu več let opravljal naloge osebnega tajnika škofa Rožmana in je dobro poznal možnosti, ki bi jih avtor življenjepisa lahko izkoristil. Res je bilo, da je bilo že do tedaj ve- liko napisanega o njem, predvsem v slovenskem tisku po svetu, nekaj pa tudi na Slovenskem. Leta 1960 je izšel deveti zvezek Slovenskega biografskega leksikona, ki je vseboval geslo Gregorij Rožman; pripravil ga je dr. Metod Mikuž (1909–1982), nekoč dobro zapisan pri škofu Rožmanu in njegov ožji sodelavec.43 K sodelovanju so bili povabljeni duhovniki in laiki v Severni in Južni Ameriki, Avstraliji in Evro- pi. Pripravljen je bil poseben vprašalnik, ki so ga iz Združenih držav razposlali na okrog 300 naslovov (odgovore je zbiral Slapšak). Delo s poznavalci škofa govoriti tudi tisti, ki so njegovo življenje gledali iz neposredne bližine, pa tudi ti samo tedaj, če so ga gledali brez predsodkov, z očesom pravičnosti in brez sovraštva.« Kolarič, Škof Rožman, 1. zv., str. 5–6. 43 Prim. SBL, vol. III, str. 152. Naslovna stran prvega zvezka Rožmanove biografije. 919 BOGDAN KOLAR: LJUTOMERČAN JAKOB KOLARIČ – ORGANIZATOR IN POVEZOVALEC SLOVENCEV V TORONTU, 909–9202022 dr. Rožmana v Avstriji so prepustili Kolariču, ker se je z njimi lahko srečeval osebno in tako preverjal po- datke, ki jih je prejemal od drugod. Iz Celovca je bilo razposlanih več kot sto izvodov vprašalnikov; iz vseh okolij jih je bilo vrnjenih skoraj dvesto. V Avstriji je imela sedež Družba sv. Mohorja, ki je prevzela od- govornost za izdajo. Kolarič se je postavil na stališče, da bo življenjepis pripravil predvsem na podlagi pri- čevanj in zbranega gradiva in ne na podlagi do tedaj objavljenih zapisov. Prepričan je namreč bil, da bodo ti zapisi tako ali tako ostali ohranjeni in obdržali svo- jo vrednost, če pa bo načrtno zbral gradivo od takrat še živih poznavalcev, bo to izviren prispevek in bodo zbrane nove ter dodatne informacije, ki bodo tako rešene pred pozabo. Od jeseni 1963 dalje je trajalo zbiranje gradiva in nagovarjanje povabljenih, da so se odločili za pripravo osebnih prispevkov. Računal je, da bo življenjepis izšel v eni knjigi ob petletnici ško- fove smrti. Med pričami, ki so bile Kolariču v oporo predvsem za zgodnje obdobje Rožmanovega življe- nja, je imela poleg koroških duhovnikov in nekaterih sorodnikov poseben pomen škofova sestra Elizabeta (Liza) Rožman (1872–1969), ki je bila pri bratu, ko je bil v Ljubljani učitelj na Teološki fakulteti in ljub- ljanski škof ter ga je spremljala na poti na Koroško 5. maja 1945. V času priprave knjige je bila še vedno živa in je imela zanesljiv spomin (umrla je 25. julija 1969 v Šmihelu pri Pliberku).44 Knjige spremljajo številne ilustracije in priloge, ki imajo že same po sebi izvirno zgodovinsko in priče- valno vrednost. Marsikateri dokument in fotografija sta bila s tem oteta. Na značaj Kolaričevih knjig o škofu Rožmanu je treba gledati tudi v luči posebnega pomena in posebne pozornosti, ki jo je tovrstni li- teraturi posvečala slovenska in jugoslovanska oblast. To se je kazalo v dejstvu, da je bila v Narodni in uni- verzitetni knjižnici v Ljubljani v fondu D, do katere- ga so imeli dostop le izbranci in politično zanesljivi uporabniki. Sklep Ko govorimo o lazaristu Ljutomerčanu dr. Jakobu Kolariču, govorimo o začetniku načrtnega organizi- ranja cerkvenega življenja med Slovenci v kanadski provinci Ontario in o začetkih občasnih pastoral- nih dejavnosti v drugih delih obsežne dežele. Kljub krhkemu zdravju in številnim napetostim, s katerimi se je moral srečevati v slovenski skupnosti, je začel vse dejavnosti, ki so se po njegovi vrnitvi v Evropo utrdile in še razširile. Po zgledu drugih skupnosti v narodnostno zelo raznolikem Torontu je s podporo vodstva torontske nadškofije poskrbel za temeljne 44 Zerzer, Dobri pastirji, str. 144; Zorman, † Dr. Jakob Kolarič CM, str. 91; Kolarič, Škof Rožman, 2. zv., str. 491; Godina, Zadnja v družini je umrla. strukture, ki so zagotavljale skupne dejavnosti in omogočale izražanje pripadnosti skupnosti (prostore, organizacije, osebje, tisk). Slovensko cerkveno obče- stvo v Torontu je po njegovi zaslugi stopalo v korak s številnimi drugimi narodnostnimi ustanovami, ki so delovale na ozemlju prestolnice Ontaria. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ATF – Arhiv Teološke fakultete v Ljubljani NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor Rojstne matične knjige in mrliške matične knjige župnije Ljutomer (https://data.matricula-online. eu/sl/slovenia/maribor/) PAL – Provincialni arhiv lazaristov Ljubljana LITERATURA Bobič, Pavlina: Ambrožič (Ambrozich) Bernard. Novi Slovenski biografski leksikon, zv. 1, Ljubljana: ZRC SAZU, 2013, str. 155–156. Božji besedi na pot. Božja beseda 1, 1949, št. 1, 20. november, str. 1. Gajšek, Lojze: Vredni spomina. Rajni sobratje Sloven- ske province Misijonske družbe. Ob 90-letnici pro- vince (1919–2009) in 350-letnici smrti sv. Vincen- cija (1660–2010). Ljubljana: Misijonska družba, 2009. Gajšek, Lojze: Slovenska provinca Misijonske družbe s skupnostjo lazaristov na Hrvaškem. Ljubljana: Mi- sijonska družba, 2009. Godina, Jože: Zadnja v družini je umrla. Ameriška domovina, št. 149, 6. avgust 1969, str. 2. Golob, Božidar: Poročilo o delu na Slovenski pristavi pri Torontu. Božja beseda 10, 1959, št. 2, februar, str. 42–43. Hranilnica in posojilnica. Božja beseda 8, 1957, št. 9, september, str. 215. Kolarič, Jakob: Ob življenjepisu škofa dr. Gregorija Rožmana. Ameriška domovina, št. 56, 21. marec 1967, str. 2. Kolarič, Jakob: † Dr. Janko Pajk. Božja beseda 2, 1950/51, št. 12, oktober, str. 121–122. Kolarič, Jakob: Pot do slovenske cerkve v Torontu. Božja beseda 5, 1953/54, št. 12, oktober, str. 8–18. Kolarič, Jakob: Začetek in razvoj »Božje besede«. Božja beseda 10, 1959, št. 1, januar, str. 4–7. Kopač, Janez: Odlikovanje. Božja beseda 6, 1955, št. 1, januar, str. 14–15. Kopač, Janez: Sobratu v slovo. Božja beseda 36, 1985, št. 3, marec, str. 80–82. Kopač, Janez: Ob srebrnem jubileju župnije Marije Brezmadežne 1961–1986. Silver Jubilee of the Mi- 920 BOGDAN KOLAR: LJUTOMERČAN JAKOB KOLARIČ – ORGANIZATOR IN POVEZOVALEC SLOVENCEV V TORONTU, 909–920 2022 raculous Medal. Toronto: Župnija Brezmadežne, 1987. Letonja, Franc: Sveti Vladimir v Montrealu 1964– 1989. Pogled v preteklost in sedanjost. Montreal: Mission Slovène Saint-Vladimir, 1990. Mauser, Otmar: Preč. g. dr. Jakob Kolarič, C.M, v luči 10-letnice cerkve Marije Pomagaj. Ameriška domovina, št. 242, 15. december 1964, str. 3. Perin, Roberto: The Many Rooms of This House. Diver- sity in Toronto's Places of Worship since 1840. To- ronto: University of Toronto Press, 2017. Pogorelec, Breda: Profesor doktor Rudolf Kolarič. Jezik in slovstvo 31, 1975/76, št. 1, str. 21–24. Pri lurški Materi Božji v Winnipegu. Naš 30-letni jubilej. Božja beseda 45, 1994, št. 2, marec–april, str. 46–47. Skumavc, Franc: On One-Way Path. A Life's Journey. Beaverton: Franc Skumavc, 1992. Slovenians in Canada. Hamilton: The Slovenian He- ritage Festival Committee, 1984. Slovo misijonarja. Božja beseda 45, 1994, št. 5, sep- tember–oktober, str. 149–150. Zerzer, Janko: Dobri pastirji. Naši rajni duhovniki 1968–2005. Celovec: Mohorjeva, 2006. Zorman, Fortunat: † Dr. Jakob Kolarič. Koledar Mo- horjeve družbe 1986. Celovec: Mohorjeva družba 1985, str. 90–91. Zrnec, Tone: Slovenski lazaristi v Kanadi. Toronto: Božja beseda, 2002. Žakelj, Stanko: Dr. Jakob Kolarič CM. Družina, št. 3, 20. januar 1985, str. 4. SPLETNI VIRI Spletna stran župnije Marija Pomagaj: www.marijapomagaj.ca S U M M A R Y Ljutomer-native Jakob Kolarič. In the servi- ce of organizing and connecting Slovenian in Toronto After two decades of serving in Slovenia and refugee camps and after making a short sojourn in Rome and Madrid, respectively, the Lazarist (Vin- centian Father) Dr Jakob Kolarič set out for Canada at the end of 1948. He first joined the American La- zarist community and then made all necessary ar- rangements for Slovenian Lazarists to settle in To- ronto and provide pastoral care Slovenian emigrants in Ontario as well as major cities in other provinces. In Toronto, Kolarič not only ensured the establish- ment of the Slovenian parish of Our Lady Help and the construction of the parish church and other facil- ities, but he also initiated the establishment of many other Slovenian institutions. He was the founder of Slovenian religious communities in Montreal, Que- bec, and Winnipeg, Manitoba. To promote contacts among his fellow countrymen, scattered across Can- ada, Kolarič launched the monthly newspaper The Word of God, which soon also spread to other Slove- nian communities around the globe. After 1960, he resided in Carinthia and provided pastoral care to the local sisterhood. He published several books on religious literature and compiled a three-volume bi- ography of Bishop Dr Gregorij Rožman, which was published by the Hermagoras Society in Klagenfurt (Slo.: Celovec).