Stev. 457.	1931.
L
OGLASNIK LAVANTINSKE ŠKOFIJE
Vsebina: 1. Pastirski list za leto 1931. — 2. Postna postava za leto 1931. — 3. Načrt za evharistično delo v bližnji prihodnosti. —- 4. Oklici ob odpravljenih praznikih. — 5. Quaestiones theologicae 1931. — 6. Vprašanje za pastoralne konference 1931. — 7. Trienali in župnijski izpiti leta 1931. — 8. Sveta olja. — 9. Cena uradnih tiskovin 1931. — 10. Cerkveni in ubožni računi. — 11. Račun kn.-šk. dijaškega semenišča Maximilianum-Victorinum v Mariboru 1929/1930. —- 12. Slovstvo. — 13. Akcija Jugoslovanskega Društva za čuvanje Narodnega zdravja. — 14. Pristojbinski name-stek; nova odmera. — 15. Osebna naznanila.
1.
Pastirski list za leto 1931.
ANDREJ,
po božjem usmiljenju in apostolskega sedeža milosti škof lavantinski in apostolski administrator Slovenske krajine ter delov Krške in Sekovske škofije, vsem svojim blagim duhovnikom in dragim vernikom pošilja nadpastirski blagoslov v Gospodu!
Predragi!
»Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so svete volje,« so peli angeli na betlehemskih poljanah ob rojstvu Zveličar-jevem in ta pesem se ponavlja leto za letom po vsem krščanskem svetu. Božji Sin je prišel na svet, da bi odrešil in osrečil človeštvo, da bi ljudem prinesel mir, ki ga svet ne more dati, z božjim mirom pa pravo veselje, srečo in zadovoljnost, kolikor je to na tem svetu mogoče. Božji Zveličar je prehodil deželo, deleč dobrote (Dej. Ap. 10, 38). On je pa naročil tudi apostolom, naj oznanjujejo ljudem do konca dni evangelij, blagovest, veselo oznanilo. Krščanska vera je vera veselja, miru in zadovoljnosti, ona ponuja ljudem božji mir in srečo, priporoča medsebojno ljubezen, skuša odvrniti zlo, zlasti greh, ki je poglavitno zlo, je vir vsega zla, greh dela narode nesrečne. (Preg. 14, 34.)
Zakaj je pa danes svet tako strašno mrzel, tako malo srečen in zadovoljen? Zakaj je med krščanskimi narodi, posebej v Evropi, toliko nezadovoljnosti ? Glavni in globlji vzrok je v tem, ker so se človeška srca odtujila Kristusu in njegovim naukom. Z grehom se ljudje sami pehajo v nesrečo, si sami napravljajo pekel že na tem svetu. Kako čudna nasprotja vidimo v današnji družbi! Vse toži na slabe čase, na veliko draginjo, na velike davke; drug za drugim slede v raznih državah gospodarski polomi. Pri vsem tem pa naravnost brezumno zapravljanje, popivanje in neprestano veseljačenje!
Pa vse to hlepenje po uživanju in zabavah ne more umiriti, zadovoljiti in osrečiti človeških src!
Veliko zlo, ki ga predvojni čas skorajda ni poznal, je p o-manjkanje dela in zaslužka. V sami Evropi štejejo do 11 milijonov brezposelnih ljudi, ki ne morejo najti dela in službe ter so s svojimi družinami obsojeni na stradanje. Vkljub temu, da je toliko krepkih moči brez dela, se pa ob nedeljah in največjih praznikih opravljajo težka dela in skrunijo Gospodovi dnevi, kakor bi bilo največje pomanjkanje delovnih moči. Ako bi ob nedeljah in praznikih počivalo delo, ki ni neobhodno nujno, bi marsikateri brezposelni človek še dobil pošten zaslužek, posvečevanje nedelj in praznikov pa bi prineslo več božjega blagoslova delu.
Lahko bi našteli še več drugih nadlog, ki dandanes tlačijo človeštvo ter mu kalijo srečo in zadovoljstvo, a obrniti hočemo pozornost na ono zlo, ki danes prav posebno ogroža časno in večno srečo poedincev kakor celih narodov in držav. To zlo je v tem, da se danes — včasi iz nevednosti, včasi iz zlobe — rušijo temelji družinskega življenja. Podlaga in korenina družinskega življenja jesvetazakonskazvezain prav na to korenino je dandanašnji nastavljena sekira, saj se dan za dnem ta svetinja skruni in v blato tepta, oropati jo hočejo njene vzvišenosti in jo ponižati do navadne kupčijske pogodbe. Te pogubne zmote se bolj in bolj širijo iz mest na deželo. Če pogledamo samo po svoji ožji domovini, nas mora srce boleti, kolikim hišam je porušena tiha domača sreča, to pa vse radi pregreh zoper svetost svete zakonske zveze. Ljudje sami si v svojih hišah in družinah delajo pekel. Razdrti zakoni in porušena družinska sreča so pa nevarnost tudi za državo in človeško družbo sploh. Vzpričo zakonske zveze mora tudi država, narod in občina reči: Tvoje življenje je moje življenje, tvoja sreča je moja sreča, tvoja smrt je moja smrt.
Zlo, ki ogroža dandanes krščansko družino, je tako splošno in veliko, da je opozoril nanj sam sv. Oče papež kot vrhovni pastir, katerega skrbi je Jezus Kristus izročil vso svojo čredo, ovce in jagnjeta (Jan. 21, 16. 17). Na starega leta dan je sv. Oče izdal prekrasno in sila resnobno okrožnico osvetosti zakonske zveze in o nevarnostih, ki ji dandanes prete.
Proti koncu te okrožnice naroča sv. Oče škofom, naj njegove misli in nauke, podane v tej okrožnici, priobčijo in pojasnijo vernikom svojih škofij. Poslušen glasu namestnika Kristusovega na zemlji smatram torej za svojo dolžnost, da vam, dragi Lavantinci, v letošnjem pastirskem listu na podlagi papeževe okrožnice spregovorim o svetosti in vzvišenosti sv. zakona ter opozorim na nevarnosti, ki mu danes od vseh strani prete. Z ozirom na veliko važnost tega
predmeta Vam z vsem poudarkom stavim na srce besede psalmi-stove: »Danes, ko njegov glas — glas sv. Očeta, po katerem govori Cerkev in po Cerkvi Kristus — slišite, nikar ne zakrknite svojih src« (ps. 94).
Vsak kristjan bi sicer moral vedeti, kaj pomeni ta veliki zakrament, toda resnice rade obledijo v našem spominu, če jih večkrat ne slišimo in si jih v duhu ne obnovimo. Pomen, bistvo in namen sv, zakona je kratko in jedrnato izrazil veliki cerkveni učenik sv. Avguštin s tremi besedami: proles, fides, sacramentum, t. j. otroci, zvestoba, svetost,
L
Preljubi verniki! Otroke, potomstvo stavi sv. Avguštin na prvo mesto kot namen sv. zakona. To isto izraža kaj lepo tudi naš lavantinski Obrednik, iz katerega se pri poroki ženinu in nevesti čita in poudarja, da je Bog sam že v raju postavil sv. zakon kot nerazloč-ljivo zvezo moža in žene; Jezus Kristus pa ga je povzdignil k časti zakramenta, da se
1. po božji volji ohrani in množi človeški rod, in da zakonska po skupnem prizadevanju svoje otroke lepo krščansko izrejata, državi pridne podložnike, sveti cerkvi bogaboječe kristjane, nebesom zveličane prebivalce.
Rojstvo novorojenega otroka se pri vseh zdravih in poštenih narodih, celo nekristjanih, smatra za v e s e 1 dogodek v družini, saj Zveličar sam pravi, da se žena veseli, ko se porodi otrok, »ker je rojen človek na svet« (Jan. 16, 21). »Rojen je človek na svet«, to je nekaj velikega in pomenljivega, rojen je človek, podoba božja, vladar in krona vidne narave, bitje z razumom in prosto voljo. Zakonca, oče in mati se naj zavedata, da je prišlo na svet dete, ki naj, ko pride k pameti, Boga spozna, se njegove postave drži in s tem doseže časno in večno srečo, postane dedič nebeškega kraljestva, kjer bo Bog sam njegovo preveliko plačilo. To pa le po Cerkvi, ki jo je Kristus ustanovil kot svojo namestnico, v kateri in po kateri se naj ljudje zveličajo. Zato pošljeta krščanska oče in mati svojega otroka po rojstvu v cerkev k drugi materi in ta duhovna mati po sv. krstu prerodi otroka v božjega otroka in kot takega ga pošlje nazaj telesnim staršem. Zakonska, ki sta dala otroku telesno življenje, pa prevzameta tudi sveto dolžnost, za otroke skrbeti in jih lepo vzgojiti. Le popolnoma izprijeni starši, ki tega imena niso vredni, se morejo izgovarjati, kar se neredko sliši: kaj pa mene otroci brigajo, naj skrbé za njih drugi, oziroma država!
Hudobija današnjega časa je prišla tako daleč, da se pri mnogih zakoncih otrok več ne smatra za dar božji, marveč za nadležno
breme, in jim je ljubše, če ga ni, da lahko tem prosteje strežejo svojim nizkotnim nagonom. Nauki, nasveti in pripomočki, ki so naperjeni zoper prvi in poglavitni namen sv, zakona, niso evangelij — blagovest Kristusova, marveč z 1 o v e s t iz pekla in razbrzdanega mesa. Bog je postavil zakon, da bi bil klica novega življenja ter je izrekel ob začetku človeškega rodu one blagoslova polne besede: »Rastite in množite se . , ,« (I. Moz. 1, 28), današnji hudobni svet pa hoče napraviti iz zakonskega svetišča Sodomo in Gomoro, iz staršev napraviti ubijalce. To je najstrašnejša pregreha! Ljudstvo, ki ga je okužila tako imenovana »bela kuga«, to je ljudstvo, ki ne mara v zakonu otrok, ki ima leto za letom več rakev kakor zibelk, tako ljudstvo je obsojeno k smrti, saj pa tudi ni vredno, da ga zemlja nosi.
Otrok je za očeta in mater angel varih, če imata še količkaj vesti. Otrok veže očeta in mater na dom, da se po nepotrebnem ne potikata drugod ter ne iščeta kratkočasja v slabih družbah in na slabih potih. Otrok je za starše živ opomin, da se zaslužek ne sme sproti zapraviti, da treba varčevati in tako je otrok mnogokrat v pravem pomenu rešitev za starše.
Ob topli ljubezni pridne žene in ljubkih pogledih nedolžnih otrok si oče oddahne in odpočije od težkega dela in mučnih skrbi, ki mu jih morda nalaga življenje, nasprotno pa žena in otroci željno čakajo veselega trenutka, ko pride oče v njihovo sredino, To je zakon po volji božji, tako družinsko življenje je mali raj na zemlji. In to hoče današnji svet človeštvu uropati, da ubogi človek res ne bo imel nikjer kotička, kjer bi našel mir in veselje.
Izgovarjajo se večkrat na siromaštvo, češ, da ni kruha za večjo družino. Ta izgovor ne velja. Siromaštvo samo ni vzrok za malo število otrok ali za slabo vzgojo, kakor tudi bogastvo ni vzrok za številni zarod in dobro vzgojo. Veliko je staršev, ki so v trdem siromaštvu zredili veliko število otrok, premožni starši pa malo in slabo, nasprotno so pa tudi siromašni starši, ki slabo vzgajajo otroke, in premožni, ki imajo veliko dobro vzgojenih otrok. Kjer je poštenost in vestnost doma, se vkljub siromaštvu otroci dobro vzgojijo, kjer pa tega ni, tudi imetje nič ne pomaga.
Tiha zadovoljnost in družinska sreča je več vredna kakor kupi prekomernega bogastva, ki ga ljudje izrabljajo v svojo lastno propast.
Kadar krščanska nevesta s svojim ženinom stoji pred poročnim oltarjem, naj se zaveda, da ji iz nebes donijo znane Zveličarjeve besede: »Pustite male k meni priti, ker njih je nebeško kraljestvo« (Mat. 19, 14).
Lepo pravi zopet sv. Avguštin: »Otrok (ko pride na svet) se naj z ljubeznijo sprejme, dobrohotno zredi in pobožno vzgoji«.
ii.
Zvestoba je druga poglavitna lastnost, ki jo sv. Avguštin pripisuje sv. zakonu. Tudi lavantinski obrednik poudarja to, ko duhovnik na ženina in nevesto stavi nad vse resno vprašanje, ali hočeta drug drugemu zvesta in dobra biti, drug drugega v nobeni sili ne zapustiti, temveč zvesto skupaj ostati, dokler ju smrt ne loči. V znamenje te zagotovljene, neomajljive zvestobe in ljubezni si podata poročne prstane in roki. Zvestoba, ki jo je ženin obljubil in zaprisegel pri poroki svoji nevesti, velja samo njej, in zvestoba, ki jo je nevesta obljubila ženinu, velja samo — njemu — in nikomur drugemu izven zakona. Nekaj slovesnega, vzvišenega in svetega je tisti trikratni da, ki ga ponovita ženin in nevesta pri poroki na trikratno vprašanje duhovnikovo. Neizmerno žalostno je, če je morda ta d a prva laž in hinavščina v ustih enega ali drugega, ki sploh ne misli držati zakonske zvestobe!
Pri sklepanju zakona ne sme odločevati samo hipno meseno poželenje in dopadenje, pohlep po denarju ali vsiljivo prigovarjanje od katerekoli strani, temveč zrel premislek, dobro premišljena volja. Iz te dobro premišljene, trdne volje, ki je pripravljena sprejeti ne samo prijetnosti, temveč tudi neprijetnosti in težave zakonskega stanu, iz te volje, s katero se zaročenca drug drugemu izročita, nastane sveta in nedotakljiva zakonska zveza.
Ta zvestoba in stanovitnost, ki si jo novoporočenca pri poroki zaprisežeta, dobiva svojo moč le iz prave zakonske ljubezni, iz ljubezni, o kateri pravi apostol Pavel, da vse premore (Ef. 5, 25; Kol, 3, 19). Zakon, sklenjen brez istinite ljubezni, je hiša, postavljena na pesek, ki jo prvi vihar in naliv poruši. Le ljubezen oslajšuje in olajšuje težke dolžnosti in bremena, ki jih prinaša zakonski	stan. Ljubezen	vključuje	medsebojno	podporo,
ne samo, dokler sta mlada in zdrava, temveč tudi na starost ali če zadene enega ali drugega bolezen ali kaka druga nadloga.
Ljubezen in zvestoba pa zahteva tudi red; čim večja je ljubezen med ljudmi, tem lepši je med njimi red. V družini mora biti red, to pa ni mogoče brez poglavarja, Kdo naj bo družini poglavar? Narava sama ga je določila, za to je ustvarjen mož-oče. So sicer izjeme; če je mož zapravljivec ali nesposoben slabič, je boljše, da žena vzame vajeti v roke, po naravi in po božji odredbi je pa mož glava družine. Sv. apostol Pavel to lepo poudarja, ko pravi, kakor je	Kristus glava Cerkve, tako	mož ženi in	družini. To
ni nikakšno ponižanje za ženo,	kakor za	Cerkev ni	ponižanje,
marveč čast, da	je Kristus njena	glava. Mož kot glava	žene nima
pravic kakega trinoga, njegova oblast je oblast ljubečega moža
in očeta. Žena in otroci niso njegovi sužnji, žena ni njegova dekla, ampak družica. Ako je mož glava družine, se pa tudi lahko reče, da je žena srce družine, srce je pa sedež ljubezni. Zoper to od Boga in narave določeno razmerje se hudo greši in ruši družinska sreča, če mož z ženo robato postopa, ali če nasprotno mož od žene ne dobi nikdar dobre besede. Taki zakonci si sami delajo pekel v svoji družini.
Medsebojna zvestoba in pomoč, ki si jo zakonca zaprisežeta, je tako važna, da nadomesti celo prvi namen zakona, ako se ta ne doseže. Zgodi se — tudi brez krivde — da zakon ostane brez otrok, To pa ni vzrok, da bi se zakonska zveza zrahljala, mož in žena ostaneta eno. Njuna naloga je, da drug drugemu pomagata v dušnih in telesnih potrebah, eden na drugega lahko blagodejno vpliva, da omili njegove slabosti in trdobo značaja. Čim bolj sta med seboj edina ter si pomagata k popolnosti, tem bolj upodabljata v sebi podobnost z Bogom in zvezo med Kristusom in Cerkvijo.
Tolažilen in poučen zgled zakoncem brez otrok je staro-zakonska žena Ana s svojim možem Elkanom. Bila je brez otrok. Ko je po daritvi v svetem šotoru Elkana pripravil malo pojedino, je Ana žalostna prisedla in jokala. Mož je vedel, zakaj je žalostna in jo je milo ogovoril: »Ana, zakaj jokaš, in zakaj ne ješ, zakaj je žalostno tvoje srce? Ali ti nisem jaz boljši kakor deset sinov?« (I. Kralj. 1, 1—8). Ana je bila potolažena, pa je še potem postala mati preroka Samuela. A četudi bi ne bila dobila otrok, Elkana bi ji bil vendar ostal dober. Zakonci, ki nimajo lastnih otrok, storijo zelo blago in dobro delo, če vzamejo za svoje kako siromašno dete, ki je morda izgubilo svoje starše.
Srečni zakoni, v katerih je razmerje med možem in ženo uravnano po opominu apostola Petra (I. Petr. 3, 1—7): »Žene, bodite podložne svojim možem . . . okrasite se z neminljivim krasom krotkega in mirnega duha . . . Enako možje, živite s svojimi ženami kakor s slabotnejšim spolom po pameti, in ker so tudi one z vami deležne milosti (nadnaravnega) življenja, jih imejte v časti . . .«
Prava ljubezen in popolno medsebojno zaupanje med zakonci pa zahteva tretjo bistveno lastnost:	nedotakljivost,
svetost, nerazvezljivost, kar označuje sv. Avguštin z besedo »sacramentum« — sveta skrivnost.
III.
Predragi! Nedvoumno in popolnoma jasno je Zveličar sam izrekel nedotakljivost in nerazvezljivost sklenjenega in izvršenega zakona. »Od začetka, ko je Bog ustvaril prva dva človeka, ju je
ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo; . . . kar je torej Bog združil, tega naj človek ne loči«. Zatorej: »Kdorkoli se od svoje žene loči in oženi drugo, prešestvuje proti prvi; in ako se žena, ki se je ločila od svojega moža, omoži z drugim, prešestvuje« (Mark. 10, 6—12). Enako razločno uči apostol Pavel: »Zakonskim pa naročam, ne jaz, temveč Gospod, da naj se žena od moža ne loči; četudi pa se loči, naj ostane neomožena, ali pa se naj z možem spravi; tudi mož naj žene ne odpušča« (I. Kor. 7, 10—11).
Pa tudi sama naravna pamet kaže, da zakonska zveza ne sme biti prepuščena hipni zameri ali nerednemu mesenemu poželenju. Zakon je nekaj vzvišenega in svetega ter ne sme biti prepuščen na milost in nemilost človeške spačenosti. Prava ljubezen, vdanost in popolno zaupanje ni mogoče, če zakonca neprestano muči skrb in strah, da sodrug lahko vsak čas razdere zakon. Neraz-vezljiv zakon varuje oba zakonca pred nezvestobo, če vesta, da je njun zakon nerazrušljiv in zakonito ne moreta skleniti drugega zakona, nasprotno bi pa bila nezvestobi in neprestanim ločitvam vrata širom odprta, če bi bil zakon razvezljiv. Tudi uspešna vzgoja otrok je mogoča le, če oba zakonca zvesto skupaj ostaneta in vzajemno vzgajata otroke ter jim kot postavnim dedičem zapustita, kar sta prigospodarila. Tudi dostojanstvo žene je v nevarnosti, če zakon ni nerazvezljiv. Žena mora nositi težko breme gospodinjstva in materinstva. Njena lepota in njene moči začnejo pojemati, potem bi jo pa mož vsak čas lahko vrgel na cesto in si poiskal drugo, mlajšo.
Tudi ta bistvena lastnost ima dandanes mnogo sovražnikov, ki hočejo zakon ponižati do navadne pogodbe, ki se vsak čas lahko razdere. Človeku je pač dano na voljo, da ostane v samskem stanu ali pa se zveže z zakonsko vezjo, toda če je enkrat sklenil zakon, ni več od njega odvisno, kakšen naj bo zakon, podvreči se mora določbam, ki jih je določil večni Zakonodavec. Tisti torej, ki mislijo skleniti zakon, naj dobro premislijo, ali smejo upati, da bodo z izvoljeno osebo našli v zakonu srečo in zadovoljnost; zakonski stan jim mora biti ob enem lestvica v blaženo večnost. Le žal, da ljudje ta važen korak svojega življenja store premnogokrat v silni lahkomiselnosti, ki jo pozneje bridko objokujejo, pa je prepozno.
O starih Feničanih poroča zgodovina, da so nedolžne otroke darovali grdemu maliku Molohu ter jih žive polagali v naročje razbeljenega malika. Da bi se ne slišal strašen krik ubogih žrtev, so godci glasno igrali. Mi se zgražamo nad to grozoto. Toda prav tako delajo dandanes premnogi, ki svetost in čistost svetega za-
kona ter rojene ali še nerojene otroke mečejo v žrelo razbeljenega malika mesenega poželenja in podivjanih strasti, zraven pa jim gode malopriden zbor, da se utiša njihova vest, o svobodi, o napredku, o gospodarskem blagostanju; vse to pa je le krinka, pod katero poveličujejo najostudnejše pregrehe ter zasmehujejo poštenost in čistost zakonskega življenja in uče ljudi, na zvit in prikrit način grešiti.
Dragi kristjani! Varujte se teh krivih prerokov, ki so služabniki pekla, ne puščajte v svoje hiše malopridnih knjig in časnikov, ki žalijo sramežljivost, podžigajo podle strasti in sramotijo pošteni zakonski stan.
Sreča zakonskega stanu je v veliki meri odvisna od tega, kako sta zakonca živela pred zakonom. Ako sta se ravnala po nauku izprijenega sveta, ki uči, da se ni treba premagovati, češ, svoboden si, lahko delaš, kar hočeš, ako sta se ravnala le po željah svojega spačenega srca, stregla svojim strastem, zlasti s pijančevanjem in nečistovanjem, se je zelo bati, da bo tudi v zakonskem življenju šlo tako naprej in bosta prišla kmalu navzkriž, njun zakon ne bo srečen. Kdor se je v mladosti navlekel grešnih razvad, se jih bo težko znebil, ker stara navada je železna srajca, pravi pregovor; kar kdo v mladosti seje, to žanje v zrelih letih in »kdor seje v svoje meso, bo od mesa žel pogubljenje«, pravi apostol Pavel (Gal, 9, 8). Naj ne pozabijo tudi četrte božje zapovedi »Spoštuj očeta in mater« tisti, ki želijo kdaj živeti v srečnem zakonu. Samski in zakonski, zapomnite si besede sv. Avguština: »Bodi ti pokoren Bogu, pa bo meso pokorno tebi« (Enarr. in ps. 143).
Radi človeških slabosti se zgodi, da včasih skupno zakonsko življenje res ni mogoče. V takih slučajih izreče cerkvena in svetna oblast ločitev od skupnega življenja, toda zakonska zveza ostane naprej in ločena se vsak čas lahko povrneta k skupnemu življenju. Pa tudi take ločitve so rana, vsekana družinskemu življenju. Do takih razdorov pride navadno, ker je eden ali drug vdan slabim navadam in postane za sodruga neznosen. Zapravljivost, surovo postopanje, nezvestoba, to je navadno vzrok ločitvam. Nerazvezljiva zakonska vez vas opominja: Krotite svoje grešno poželenje, bodite pokorni Bogu in njegovi postavi, in meso bo pokorno vam.
Sv. apostol Pavel opominja svojega učenca Timoteja, naj nikar ne zanemarja milosti, ki jo je prejel pri posvečenju (I. Tim. 4, 14). To velja tudi zakoncem. Tudi vi ste prejeli pri poroki zakramentalno milost. Naj ne bo ta milost v mrtvo njivo zakopan zaklad, varujte se, da bi morda z grešnim življenjem zapravili in ugasnili to milost.
Predragi verniki, vzamite si k srcu te besede in božji mir bo prišel nad vaše hiše in družine in obilni blagoslov Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
V Mariboru, na praznik darovanja Gospodovega ali na Svečnico 1931.
T Andrej,
škof lavantinski in apost. administrator.
Opomba: Pastirski list naj čč. gg. dušni pastirji preberejo vernikom s prižnice v nedeljo Quinquagesima. Kjer se vrši služba božja v nemškem ali drugem jeziku, tam naj si čč. gg. po zgornjem pastirskem listu priredijo prevod ter ga preberejo s prižnice, ali vsebinsko enako pridigo.
2.
Postna postava za leto 1931.
V zmislu občnih postnih zapovedi (Can. 1250—1254) in s papeškim pooblastilom, danim z odlokom svete konciljske kongregacije dne 13. novembra 1929, se določi za leto 1931 naslednja postna postava:
I. Dnevi, ob katerih je zapovedano, v jedi si pritrgati in obenem zdržati se mesa in mesne juhe, torej popolni ali strogi postni dnevi so:
1. Pepelnična sreda;
2. petki štiridesetčlanskega posta in velika sobota dopoldne (od poldneva naprej neha vsak post);
3. petki kvatrnih tednov;
4. dnevi pred Binkoštmi, pred praznikoma Marijinega vnebovzetja in Vseh svetnikov ter pred Božičem. Na dan pred Božičem preneha vsak post pri večerji.
II. Dnevi, ob katerih je sicer dovoljeno meso uživati, toda le enkrat na dan se nasititi, zjutraj in na večer pa le kaj malega zaužiti, so naslednji:
1. Vsi drugi dnevi štiridesetčlanskega posta razen nedelj;
2. srede in sobote štirih kvatrnih tednov.
Vse te dni, ob katerih je le zapovedano si pri jedi pritrgati, je vernikom dovoljeno uživati mesne jedi tudi pri večerji. Tudi se more obed zamenjati z večernim okrepčilom, dovoljeno je torej, da opoldne le kaj malega zaužijemo, pa se zvečer nasitimo ali imamo glavno kosilo. Ni prepovedano uživati pri isti pojedini ribe in meso.
III. Dnevi, ob katerih je prepovedano le uživanje mesa in mesne juhe, so vsi ostali petki celega leta.
Ob vseh postnih dneh je dovoljeno uživanje mlečnih in jajčnih jedi ter raba mesne zabele ali živalske maščobe.
Ob omenjenih postnih dneh so se dolžni zdržati mesnih jedi vsi, ki so izpolnili 7. leto; pritrgati si pri jedi pa so dolžni vsi verniki od izpolnjenega 21. do začetega 60. leta.
IV. Ob nedeljah in zapovedanih praznikih preneha vsak post, bodisi da bi bilo treba zdržati se mesnih jedi ali si pritrgati ali oboje. To velja tudi za odpravljene praznike, ako se še slovesno obhajao z redno službo božjo. Post ob dneh pred prazniki se ne preloži na prejšnji dan, ampak izostane, ako pride ta dan na nedeljo ali praznik.
V. Olajšave postne zapovedi:
1.	V kraju, kjer se ob postnih dneh vrši sejem in se shaja mnogo ljudstva, ni nobenega posta. To velja le za kraj, kjer je sejem, torej ne za druge kraje, ki še morda spadajo k isti župniji.
2. Vse postne dni v letu razen dneva pred Božičem in velikega petka smejo mesne jedi uživati in niso dolžni si pritrgati pri jedi: vojaki, orožniki, policijski in finančni stražniki z družino.
3. Vse dni razen dneva pred Božičem in velikega petka smejo mesne jedi uživati: delavci v rudokopih in tovarnah in njih družine; sprevodniki na železnicah in parnikih; potniki, ki morajo obedovati v železniških ali parniških gostilnah; osebe, ki so zaradi zdravljenja v zdraviliščih, s svojo družino ; vsi, ki so primorani jesti v gostilnah ali si dobivati hrano iz gostiln; oni, ki so od drugih odvisni in si ne morejo oskrbeti postnih jedi, ali ki živijo skupno z družino, ki jim ne nudi postnih jedi; slednjič kaznjenci v javnih ječah kakor tudi njih uradniki in stražniki z družino.
VI.	Pripomni se še tole:
a) Vsem, ki uživajo mesne jedi ob sobotah štiridesetčlanskega posta, ob sredah in sobotah kvatrnih tednov in kadarkoli pride zapovedan praznik v postnem času ali kateri odpravljenih praznikov, ki pa se še slovesno obhaja, na postni dan, kakor tudi vsem, ki.se poslužujejo olajšav, navedenih v točki V., se priporoča, naj tisti dan pobožno in v duhu pokore molijo Očenaš in Češčeno Marijo v čast bridkemu trpljenju Gospoda našega Jezusa Kristusa.
Posebej se še v Gospodu opominjajo vsi verniki, da si naj prizadevljejo po svojih močeh, to od svetega Očeta dovoljeno olajšavo postne zapovedi nadomeščati z drugimi pobožnimi deli, zlasti s tem, da obilneje opravljajo dobra dela krščanskega usmiljenja ter podpirajo ubožce in siromake.
b) Župniki imajo po kanonu 1245 § 1. oblast, da v posebnih slučajih iz pravičnega vzroka posameznim župljanom in posameznim družinam tudi takrat, če se nahajajo izven župnije, in v svoji župniji tudi tujcem izpregledajo postno zapoved, bodi pritrgati si pri jedi, bodi zdržati se mesnih jedi, kakor tudi oboje. Spovedniki morejo presojati, če je kdo od posta izvzet iz posebnih od Cerkve priznanih razlogov; tako niso dolžni pritrgati si pri jedi bolniki in tisti, ki morajo opravljati prav težka dela.
Končno se odloči vsled pooblaščenja izdanega od svete konciljske kongregacije dne 3. maja 1926, da se čas za opravljanje svete spovedi in za sprejem svetega velikonočnega obhajila začne s 1. postno nedeljo in se konča s 1. nedeljo po Binkoštih ali s praznikom presvete Trojice. Verniki se opomnijo na starodavno cerkveno določbo in hvalevredno navado, da sveto velikonočno obhajilo, ako mogoče, prejmejo v domači župnijski cerkvi. Vrhu tega se še pripomni, da so od 1. adventne nedelje do Božiča in od pepelnične srede do Velike noči prepovedane šumne ženitne svečanosti in veselice.
V Mariboru, dne 4. februarja 1931.
t Andrej 1. r., škof.
Opomba. Postna postava naj se vernikom prebere s prižnice v nedeljo Quinquagesima. Med letom naj se še vsak post posebej oznani prejšnjo nedeljo. — Postna postava v nemškem jeziku (Fastenordnung) se nahaja v škofijskem Oglasniku 1928, I, 3, str. 14.
3.
Načrt za evharistično delo v bližnji prihodnosti.
Sveti Oče Pij XI. ponovno poudarja, da bo prišla človeška družba do miru in boljših odnošajev, le ako se oklene Kristusa in njegove Cerkve, ako uravna vse življenje, zasebno in javno, po krščanskih načelih.
Prvi in najimenitnejši pripomoček za poglobitev in utrditev krščanskega življenja je presveta Evharistija. Kdor živo veruje, da je v zakramentu presvetega rešnjega Telesa pričujoč Jezus Kristus, pravi Bog, bo zvesto izpolnjeval svoje krščanske dolžnosti, in dosledno, s pomočjo milosti božje, živel po božjih in cerkvenih zapovedih. V svetem obhajilu do dobival dušno hrano, da ne bo opešal v dobrem.
Ako se torej goji in pospešuje češčenje presvetega	rešnjega Telesa, se
s	tem najbolje vrši katoliška	akcija, ki je v	svojem	bistvu pospeševanje
krščanskega življenja, ali krščansko življenje samo.
Škofijski svèt Lavantinske	katoliške akcije	je sprejel	v načrt svojega dela
za	leto 1931 predvsem »gojitev	intenzivnejšega	češčenja	presvete Evharistije
kot sredstvo za versko poglobitev in obnovitev«. Načrt je odobril tudi stalni odbor za evharistične kongrese v Jugoslaviji na svojem sestanku v Zagrebu dne 11. decembra 1930.	,
V zmislu storjenih sklepov želim in naročam:
1. V letu 1931 in v naslednjih letih naj se vršijo duhovne vaje, ljudski misijoni, tri- in devetdnevnice ter slične pobožnosti pod vidikom presvete Evharistije.
Z evharističnimi prireditvami bo se mogla leta 1931. združiti slavitev 1500 letnice III. vesoljnega cerkvenega zbora, ki se je vršil v Efezu leta 431. Sveti Oče je s posebnim pismom z dne 25. decembra 1930 naročil, naj se praznuje ta obletnica po vsem svetu. Efeški cerkveni zbor je svečano izpovedal in proglasil, da je Jezus Kristus v eni osebi pravi Bog in obenem pravi človek ter da je Marija res v dobesednem pomenu Mati božja; hkrati je pri tisti priliki tedanji rimski papež Celestin I. nastopil v vsi svoji avtoriteti kot vrhovni poglavar vesoljne Kristusove Cerkve. — Vprav te resnice se dajo na-glašati v evharističnih govorih.
2. Ker v bližnjem času niso predvidene manifestacije v večjem obsegu, kakor je n. pr, bil lanski evharistični kongres v Zagrebu, zato naj se prirejajo v škofiji podrobne evharistične slovesnosti za eno ali več sosednih dekanij skupaj. Najlepše bi se dale take slovesnosti združiti z Večno molitvijo. V nedeljo ali praznik, na katerega pade ta pobožnost, naj bi se v dotični župniji organiziral krajevni evharistični shod za večji okoliš. Ako so krajevne ali časovne razmere za to neugodne, bi se sličen shod mogel prirediti neodvisno od Večne molitve.
3. Poglavitne točke sporeda za krajevne evharistične shode naj bodo naslednje:
a) Skrbna daljša priprava vernega ljudstva po domačih dušnih pastirjih.
b) Zadnje dneve pred shodom, zlasti na predvečer in zgodaj na dan slovesnosti priložnost za sveto spoved. V ta namen bo kazalo, poklicati na pomoč redovnike ali misijonarje.
c) Zjutraj slovesno izpostavljenje presvetega rešnjega Telesa s primernim govorom. Sveta maša s skupnim svetim obhajilom. Na to molitvene ure cerkvenih organizacij pod vodstvom duhovščine. Pozna služba božja s slavnostnim govorom in slovesno (eventuelno pontifikalno) sveto mašo.
č) Po cerkveni slovesnosti prireditev zunaj cerkve na primernem prostoru z enim ali dvema govoroma lajikov.
d) Popoldne: Sklepni cerkveni govor, procesija z Najsvetejšim, Litanije in zakramentalni blagoslov.
4. Govori v cerkvi in zunaj cerkve naj bodo dobro izbrani in skrbno pripravljeni. Snov posameznih govorov naj se določi z ozirom na krajevne potrebe. Poudarja naj se n. pr. zvestoba in ljubezen do svete katoliške vere in Cerk-
ve, do Kristusa Kralja, do njegove presvete Matere, do svetega Očeta, rimskega papeža. Priporoča naj se vestno izpolnjevanje verskih dolžnosti, krščansko življenje in karitativno delo. V zvezi s presveto Evharistijo naj se v vabljivi obliki obravnava lepota čistosti, zmernosti, varčnosti, krotkosti, ponižnosti .. ., to je tistih čednosti, ki so nasprotne grdim razvadam razuzdanosti, pijančevanja, zapravljivosti, sirovosti in prepirljivosti. . . Verniki naj se vabijo k svetitvi Gospodovih dni, k redni udeležbi pri službi božji, k obiskovanju božjega Zveličarja v tabernaklju, k prejemanju svetih zakramentov, zlasti k pogostnemu svetemu obhajilu.
Stvar prirediteljev bo, da se odločijo za gotovo skupino govorov z eno vodilno mislijo ter pravočasno naprosijo pridigarje, oziroma govornike. To naj se zgodi sporazumno s škofijskim svetom Katoliške akcije, ki jim bo rade-volje pomagal in poskušal ustreči.
5.	Primerna okrožja, za katera bi se priredili lastni evharistični shodi, bi bila v glavnih obrisih n. pr. tale:
a) Vzhodni del škofije (Ptuj, Velika nedelja, Ljutomer, Zavrče).
b) Prekmurje, ali za sebe, ali z vzhodnim delom skupaj.
c) Šmarski okraj (Šmarje, Rogatec, deloma Kozje).
č) Celjsko okrožje (Savinjska, Mislinjska in Šaleška dolina, Nova cerkev, deloma Laško).
d) Posavje (Videm, deloma Laško in Kozje).
e) Mariborsko okrožje (Slovenske gorice, Dravska in Mežiška dolina, Dravsko polje, Slovenska Bistrica, Konjice).
Taka je moja zamisel evharistične preobnove Lavantinske škofije, ne, da bi se morala izvršiti v enem letu, ampak v teku prihodnjih 4 do 5 let. Zaključek bi bil — Deo dante — veličasten evharistični shod v Mariboru za vso škofijo ali v še večjem obsegu.
Škofijski svèt Katoliške akcije in prečastite gospode dekane vabim, naj čimprej v medsebojnem sporazumu določijo, kedaj naj pride eno ali drugo okrožje na vrsto. Manjše dekanijske slovesnosti bodo določili gg. dekani sami.
Božji Zveličar v presveti Evharistiji bo blagoslavljal delo za njegovo po-češčenje in za zveličanje njegovih vernikov.
V Mariboru, na spominski dan izpreobrnjenja sv. apostola Pavla, dne 25. januarja 1931.
Andrej, 1. r., škof.
4.
Oklici ob odpravljenih praznikih.
Cerkveni odklici se po Can. 1024 vršijo trikrat zapored ob nedeljah ali zapovedanih praznikih (Cerkv. zank. za lav. šk. 1918, št. XIII., str. 131). Po Can. 1247 § 1 so zapovedani prazniki: Božič, Novo leto, Razglašenje Gospodovo, Vnebohod, Sv. Rešnje Telo, Brezmadežno spočetje in Vnebovzetje Device Marije, Sv. Jožef, Sv. Peter in Pavel in Vsi svetniki. Ti prazniki so priznani tudi po zakonu o praznikih z dne 27. septembra 1929 (Ur. 1. dravske banovine 1929, št. 100, str. 768).
Po komentarjih k § 71 občn. državlj. zak., ki je še veljaven za dravsko banovino, se smejo oklici vršiti le ob nedeljah in zapovedanih praznikih.
Oklici se zato po cerkvenem in državnem pravu ne morejo vršiti ob odpravljenih praznikih. Župnijski uradi naj se po tem ravnajo.
5.
.Quaestiones theologicae 1931.
(Synod. Lavant. 1896, cap. XVI. B., pag. 362.)
a) Pojasni se naj božja in cerkvena zapoved o prejemanju sv. obhajila.
b) Obrazložijo naj se pogoji za pogosto in dnevno sv. obhajilo ter navedejo sredstva za pospeševanje pogostega in dnevnega prejemanja sv. obhajila.
6.
Vprašanje za pastoralne konference 1931.
Kako dokazuje papež Leon XIII. v okrožnici »Rerum n o v a r u m« z dne 15. maja 1891, da je Cerkev poklicana k socialnemu delu in kako zavrača v okrožnici »Graves de communi« z dne 15. januarja 1901 ugovore zoper sodelovanje Cerkve na socialnem polju?
Opomba: Vprašanje je posvečeno spominu 40 letnice, kar je izšla znamenita okrožnica »Rerum novarum«. Pri reševanju vprašanja naj se uvodoma ugotovi, kaj znači pojem »socialno delo« in ali je duhovnik obvezen k socialnemu delu? Težave in nevarnosti socialnega dela duhovnikovega. Nato razprava o gornjem vprašanju.
Sklep: duhovnikov socialni program.
Viri: Okrožnica »Rerum novarum« v Cerkv. zaukazniku 1891, IV.; »Graves de communi« v Cerkv. zaukazniku 1901 stran 51. Slovenski prevod okrožnice »Rerum novarum« bo kmalu dotiskan in se priporoča čč, gg. dušnim pastirjem v študij. Sistematični viri za gornjo razpravo so posebno: Dr. Jan. Krek, Socializem; Dr. A. Ušeničnik, Sociologija; Dr. J. Jeraj, Socialno vprašanje; Dr. W. Foerster, Christenthum u. Klassenkampf in drugi nemški viri, ki jih našteva Dr. A. Ušeničnik v Sociologiji.
7.
Trienalni in župnijski izpiti.
Ponovno se je poudarjalo, da je snov za trienalne in župnijske izpite preobširna, tako da je kandidati ne morejo temeljito predelati. Delitev župnijskega izpita na dve skupini predmetov se tam, kjer je bila uvedena, ni povsem obnesla. Ne bo pa stvari na škodo, ako se za obojne izpite omeji gradivo na določene, važnejše traktate.
Za tekoče leto 1931 so se določile naslednje discipline in sledeči traktati:
I.	Za trienalni izpit.
Dogmatika, a) osnovno bogoslovje : De facto revelationis. De argumentis internis et externis pro veritate religionis christianae. Kristusova cerkev je hierarhična družba. Cerkev mistično telo Kristusovo. Nauk pravoslavnega bogoslovja o mističnem telesu Kristusovem. Nauk o papeževem prvenstvu. Svojstva in znaki Cerkve. Edinstvo kot svojstvo in znak Cerkve. Izvrševanje cerkvenega učiteljstva.
b)	S p e c i j a 1 n a dogmatika. De Deo elevante. Christologia. De gratia actuali. De sacramentis in genere.
Trienalni izpit se vrši dne 10. septembra 1931 ob 9. uri v Avli kn. šk. Duhovniškega Semenišča v Mariboru in je obvezen za vse duhovnike, ki so po končanih bogoslovnih študijah v letih 1928, 1929, 1930 stopili v dušno pastirstvo. Glej »Oglasnik« 1919 stran 25 in naslednje. Kandidati trienalnih izpitov so za tekoče leto razrešeni obveznosti reševati »Teologična vprašanja«.
O trienalnih izpitih bodo dobili eksaminandi odslej koncem troletja posebna izpričevala, katera bodo v zmislu kan. 1930. § 2 cerkvenega zakonika morali prilagati svojim prošnjam za cerkvene službe in benelicije.
II.	Za župnijske izpite.
1. Eksegeza: Nedeljski in prazniški listi v adventu.
2. Dogmatika: Christologia. De gratia sanctificante. De sacramentis in specie excepto sacramento Poenitentiae.
3. Moralno bogoslovje: De praeceptis decalogi.
4. Cerkveno pravo: Ius matrimoniale. Uprava cerkvenega premoženja.
5. Pastoralno bogoslovje: a) O zakramentu sv. pokore.
b) Hodegetika, Pastirovanje vernikov po psiholoških, stanovskih in soci-jalnih razlikah.
c) Homiletika: Predloži se izgotovljena pridiga. Spored pridige in porabljeni vir se na prvi strani rokopisa točno označijo. Čas za pridigo je 20 minut.
d) Katehetika: Predloži se načrt spisane kateheze za 3. šolsko leto osnovne šole, ki naj obravnava II. cerkveno zapoved, pa jo utemelji iz bistva in plodov sv. maše. Iz dokazovanja naj bo razvidno, koliko je otrokom že znanega iz nauka o sv. maši. Čas za katehezo: ena ura.
Župnijski izpiti se bodo leta 1931 vršili v dnevih 29. in 30. aprila ter 2. in
3.	septembra v kn. šk. Duhovniškem Semenišču v Mariboru. Prošnje za pripust k župnijskemu izpitu je treba vsaj 14 dni pred izpitom predložiti kn. šk. ordinariatu po pristojnem dekanijskem uradu. (Primerjaj Synodus Lavant. 1900, str. 563 nasi.)
Pripombe.
Trien alni izpiti se polagajo samo ustno.
Župnijski izpiti se polagajo, kakor sledi:
a) Samo pismeno: Eksegeza.
b) Samo ustno : Dogmatika in pastoralno bogoslovje. Pridiga in kateheza se predložita vsaj 14 dni pred župnijskim izpitom; pri izpitu se predložena pridiga predava ter je nastop iz predložene kateheze.
c) Pismeno in ustmeno: Cerkveno pravo in moralno bogoslovje. Pismeni izpit (v sredo predpoldne in popoldne) bo reševal le praktične slučaje (kazu-istika).
8.
Sveta olja.
se bodo delila po navadi na Veliki četrtek v škofijski pisarni. Posodice naj se poprej skrbno osnažijo.
9.
Cene uradnih tiskovin 1931.
Cena za Oglasnik lavantinske škofije 1931 znaša 50 Din, za Direktorij 20 Din. Šematizem to leto ne izide.
10. Cerkveni in ubožni računi.
Da se čč. gg. dušnim pastirjem prihrani delo, se opozarjajo na sledeče:
1, Iz cerkvenih in ubožnih računov se naj odslej izpustijo vsa vojna posojila (glej Oglasnik 1930, št. I., str. 4, Splošna navodila za sestavo inventarjev).
2. Predvojne obveznice se preračunijo v dinarsko veljavo v razmerju 4:1, ne da bi se pri tem upošteval ostanek, n. pr, 55.15 K = 13.78 Din. Ostale glavnice se vpišejo v sedanji dejanski vrednosti. V tem zmislu se naj za vsako posamezno cerkev, oziroma ubožni zavod sestavijo tudi obrestni izkazi.
3. Cerkveni in ubožni računi se naj predlagajo samo v d v e h izvodih. Računski izpiski naj se zanaprej ne vpošiljajo.
Opomba. Vsa cerkvena predstojništva, ki imajo že zaostale cerkvene ali ubožne račune, naj iste predložijo po dekanijskih uradih najpozneje do 31. marca 1931, da se izognejo nepotrebnim opominom.
11.
Račun
kn.-šk. dijaškega semenišča Maximilianum-Victorinum v Mariboru od 1. julija 1929 do 30. junija 1930.
A. Prejemki.
1. Preč. ordinarijat ....
2. Prispevki gojencev .
3. Mensalia ....
4. Domače gospodarstvo
5. Darovi ................
6. Razno .................
7. Blagajna 30. 6. 1929 .
Din 153.000,— « 211.767.— 20.634.30 20.895.70 4.795.50 490.55 60.—
Skupaj Din 411.643.05
B. Izdatki:
1. a) meso
pecivo
mleko
. 51.723.50 .	16.470.50
. 31.370.97 špecerija . .	24.414.55
moka, testenine 40.912.— krompir, sočivje 25.752.15 mast, olje .	.	13.617.50
kuh. potrebšč.	12.284.65	Din	216.545.82
2. Ravnateljstvo ....	«	19.000.—
3.	Uslužbenci....................«	32.970.—
4.	Sobna in kuhinjska oprava	«	18.889.40
5. Drva, premog..................
6. Električna luč .....
a
b)
c) č)
d)
e)
f)
41.548.80
5.423.62
Prenos
7. Kapela .................
8. Knjižnica ....
9. Glasba ..... 10. Davki, zavarovalnine
Din
334.377.64
3.028.45
2.322.80
6.585,—
1.463.10
11. a) dimnikar
b) klepar
c) ključavničar čj	mizar	,	.
d) napeljava električne luči
e)	slikar	.	.
f)	steklar	,	.
g)	zidar	.	.
400.—
17.049.—
2.330.50
7.643,—
1.110.81 4.500,— 1.741.— 14.308.—
12. Domače
13. Pisarna
14. Razno
15. Blagajna
gospodarstvo
49.082.31 7.865.90 2.271.25 . .	.	«	4.381,—
...	«	265.60
Skupaj Din 411.643.05
Odnos .
Din 334.377.64
Maribor, dne 30. junija 1930.
Dr. Jožef Mirt, ravnatelj.
12.
Slovstvo.
Dr. Mihael Opeka, Knjiga postave. Petindvajset govorov o božjih zapovedih. I. zvezek. V Ljubljani 1931. Založila prodajalna K. T. D. H. Ničman. 140 strani. Cena, broš., 22 Din (brez poštnine).
Ta prvi zvezek obsega 15 govorov o prvih treh božjih zapovedih, druga dva zvezka bosta sledila tekom leta, »Tvarina zapovedi božjih je ogromna; upam, da sem zajel vsa najvažnejša in za moderni čas najbolj pereča poglavja« — tako piše avtor sam v uvodu. Res najdeš že v tem prvem zvezku v poljudni in praktični obliki edino zanesljiv odgovor na razna vprašanja o Bogu in češčenju božjem, ki vznemirjajo Boga iskajočo dušo modernega človeka. — Pridigarji, zlasti oni, ki morajo govoriti pred izobraženim občinstvom, ali
pred ljudmi, ki so v verskih pojmih po nasprotnikih nadnaravnih resnic zbegani, bodo znanemu govorniku in pisatelju hvaležni za ta novi pripomoček pri dušnopastirskem delu.
13.
Akcija Jugoslovanskega Društva za čuvanje Narodnega zdravja.
Glasom došlega obvestila Ministrstva Pravde kraljevine Jugoslavije v Beogradu z dne 15. januarja 1931 Br. 124.466/30 priredi Jugoslovensko Društvo za čuvanje Narodnega zdravja v korist sanacije po selih in vaseh, v s vrh o izboljšanja zdravstvenih razmer med pri-prostim ljudstvom svojo loterijo.
O tej nameri omenjenega društva se častita duhovščina s tem obvešča.
14.
Pristojbinski namestek; nova odmera.
Za napoved v zadevi pristojbinskega namestka, ki se letos na novo odmeri, veljajo navodila v Oglasniku lavantinske škofije 1924, I. odst. 4, str. 6. Pristaviti bi bilo naslednje:
1. Ako hočejo uživalci imovin, ustanov in fondov biti oproščeni pristojbinskega namestka, se morajo izkazati s potrdilom agrarnega urada, da letni dohodki teh imovin ne presegajo 1200 Din.
2. Za oprostitev od zgradarine si je treba oskrbeti potrdilo od pristojnega davčnega urada. Kolek za potrdilo znaša 20 Din, za prošnjo 5 Din, za rešitev prošnje 20 Din, skupaj 45 Din.
15.
Osebna naznanila.
Imenovanja. Sveti Oče Pij XI. je imenoval preč. g. dr. Maksimilijana V r a b e r, kanonika lavantinskega stolnega kapitlja, za stolnega dekana istega kapitlja z apostolskim pismom od 16. jan, 1931. — Nadalje je bil imenovan č. g. korni vikar dr. Janez Janžekovič za docenta kršč. filozofije na bogoslovnem učilišču v Mariboru.
Umeščena sta bila: č. g. provizor Ivan Jerič v Dolnji Lendavi kot župnik istotam (1. februarja 1931) in p. n. g. dr. M. Vraber za stolnega dekana v Mariboru (7. februarja 1931).
Postavljena sta bila:	č. g. Franc Rakun, kaplan na Hajdini, za provizorja v Framu
(15. jan. 1931) in č. g. Glavnik, kaplan na Bizeljskem, za provizorja istotam (23. jan. 1931).
Nastavljena sta bila: č. g. P. Dionizij Pristovnik, kapucin, za kaplana na Hajdini in č. g. Ivan Kodrič za kaplana na Vranskem (oba s 1. febr. 1931).
Prestavljena sta bila: č. g. kaplan Jožef Šketa iz Mežice	k Veliki	Nedelji	in	č. g.
kaplan Vinko Pivec od Velike Nedelje v Cirkovce (s 15. jan.	1931).
Resigniral je na župnijo Fram č. g. Viktor Kr a gl, župnik	istotam	(s 15. jan.	1931).
Dopust radi bolezni sta dobila č. g. Ivan Kodrič, kaplan	pri Sv.	Rupertu	v	Slov.
gor, (s 15. dec. 1930) in č. g. Jožef Tivadar , kaplan v Gornji Lendavi (z 28. jan. 1931).
Umrli so: Č. g. Edvard J a n ž e k , biseromašnik, vpokojeni župnik pri Sv. Marjeti pri Rimskih Toplicah, dne 4, januarja 1931 v 87. letu; č. g. Adolf Gril, kaplan v Cirkovcih, dne 11. januarja 1931 v 53. letu in č. g. Rudolf Rak tel j, župnik na Bizeljskem, dne 23. januarja 1931 v 70. letu starosti. R. I. P.!
Lavantinski knezoškofijski ordinariat
v Mariboru, dne 7. februarja 1931.
Izdaje lavantinski knezoškofijski ordinariat. — Urejuje dr. Ivan Tomažič. Tiska tiskarna sv. Cirila v Mariboru.