Slovenska čitanka

za

prvi razred srednjih šol.

Sestavil in izdal

dr. Jakob Šket,

c. kr. profesor.

I.

,  = Tretja izdaja. =

Velja trdo vezana 2 K.

/


V Celovcu, 1904.

Tiskala in založila tiskarna Družbe sv. Mohorja.

1. Modrost

1. Ni na svetu boljš’ga blaga,
ni nobena stvar tak’ draga,
kakor sveta je modrost.
Ona mladih dnij lepota,
ona starih dnij dragota,
njo oskrbi si mladost!

2. Modrih naukov se učiti,
svetih čednost’ osvojiti,
to mladini da modrost.
Ona se nam ne postara,
tudi tat za njo ne bara;
večna njena je vrednost.

3. Bode enkrat vse minilo,
nas posvetno zapustilo,
nam ostane še modrost.

Tam med angelji častila
se modrost bo in delila
nam nebeško visokost.

A. Slomšek.

2. Salomonova sestra.

Našemu ljudstvu je znana ne le modrost kralja Salomona,
ampak tudi modrost njegove sestre. O Salomonovi sestri se
pripoveduje, da je pokazala sodarjem šestilo (cirkelj). Nekdaj
niso mogli sodarji izgotovljenega soda takoj postaviti po koncu,
ampak dolgo in mnogo so se mučili, predno so spravili dno 5
v sod. Mimo sodarjev se je šla Salomonova sestra izprehajat
in je videla, kako so gnetli sod, da bi spravili dno vanj. Ker
so se ji smilili, stopi k njim ter jih vpraša: „Kaj pa je, da
se tako mučite s sodom‘?“ — „To kolo nam nagaja,“ pravijo,
kažoč na dno; „nikakor ga ne moremo popolnoma izokro- 10
žiti.“ — „Ali ne poznate šestila? S šestilom lahko popolnoma
okroglo dno naredite. Kdor naredi za moje noge primerne
črevlje, ne da bi mi jih pomeril na noge, temu pokažem
skrivnost, kako se naredi s šestilom okroglo dno.“

Sodarji so si potem zeld belili glave, kako bi Salomonovi 15
sestri naredili primerne črevlje ter zvedeli skrivnost, kako se
dela okroglo dno. Ali zaman; pri vsakih črevljih, katere so
ji prinesli, je rekla, da jih ne more nositi. Bila pa je med
sodarji zvita glava. Ta se splazi na kraljevski vrt, kjer je

l*

4

•20 imela Salomonova sestra kopališče, in previdno potrosi s pe¬
pelom pot do kopališča. Salomonova sestra se je prišla kopat
in je zopet odšla, ne da bi opazila, da je pot potrošena s pe¬
pelom. V pepelu so se poznale stopinje kraljičninih nog, ki
so bile podobne rokam, in po sledeh so dali sodarji napraviti
25 črevlje, ki so se ji popolnoma prilegali. Zdaj je morala Salo¬
monova sestra tudi sodarjem pokazati šestilo, s katerim se
dela okroglo dno. Odsihdob se sodarjem ni treba več toliko
mučiti, da naredijo okroglo dno.

Salomonova sestra je kazala svojo modrost tudi v spret-
30 nem ponarejanju cvetlic, katere je tako umetno izdelovala,
da, kdor ni imel ostrega očesa in ni poduhal cvetlice, ni mogel
razsoditi, je li prava ali ponarejena.

Nekega dne jo obišče brat Salomon. V njenem stano¬
vanju je bilo po letu in po zimi polno cvetlic, deloma pravih,
35 deloma ponarejenih. Došlemu bratu, modremu kralju Salo¬
monu, reče sestra: „Ako si res modrejši od mene, povej,
katere cvetlice so tukaj prave in katere ponarejene, pa ne
da bi se dotaknil katere ali jo poduhal.“

„Takoj ti povem,“ reče Salomon, „samo dovoli, da stopim
40 poprej k uljnjaku in pogledam, ali čebele že roje."

„Dobro, le poglej!" pravi sestra. Salomon gre k uljnjaku,
pa se kmalu vrne, v pesti imajoč nekoliko čebelic, katere iz¬
pusti v sobi. Letajoče čebelice pa so sedale samo na prave
cvetlice, a ne na ponarejene. Zdaj je Salomon lahko pokazal
45 sestri, katera cvetlica je prava in katera je ponarejena, ne da
bi se bil dotaknil katere ali jo povohal. S tem je kralj Sa¬
lomon dokazal, da je vendar modrejši kakor njegova sestra.

I. Skuhala.

3. Naočnike kupuje, da bi znal čitati.

Oče pošlje sina v mesto v šolo. Ko pride sin tja, hodi
nekaj dnij s svojim prijateljem po mestu. Ko vidi pri mnogih
ljudeh, starih in mladih, naočnike, vpraša svojega tovariša,
zakaj ljudje nosijo naočnike. A ta mu odgovori, da nosijo
5 ljudje naočnike zat6, da bolje in laže čitajo in pišejo, ter mu

5

tudi reče, da so taki ljudje pametni. Ko deček to čuje, pravi
samemu sebi: „Čemu bi se toliko mučil in učil? Tudi jaz si
kupim naočnike, da bom znal takoj čitati in pisati.“ Drugi
dan gre v prodajalnico, kjer so bili naočniki na prodaj. Pri-
neso mu jih vsake vrste. On natakne kar prve in prosi, da 10
mu dado knjigo. Deček vzame knjigo, ali narobe; ko pa le
ne more čitati, reče: „Ti naočniki niso za nič, dajte mi druge! 11
Tako je šlo dalje po redu in vedno enako. Zdaj zapazi proda¬
jalec, da drži deček knjigo narobe, in mu reče, naj jo obrne.

Pa tudi zdaj ni bilo boljše, zato reče deček prodajalcu: „Ali 15
me varate, ali mi pa nočete prodati dobrih naočnikov.' 1  Tu
se domisli prodajalec pravega vzroka in mu reče: „Tvoje oči
so zdrave, prijatelj, in tudi naočniki moji so dobri, ali mozeg
je tebi pokvarjen. 11  Po Vuku Vrčeviiu.

l.

4. Bog je moj ščit.

2.

Bog je moj ščit,
v njegovi roki je moje življenje,
njemu se voljno udam;
misli in dela, moči, hrepenenje:
njemu darujem, kar imam.

3.

Bog je moj lek;
ako zadene me strela nezgode,
v prsih trpeče srce
žalosti meč mi nesmilno prebode,
ako prelivam solze.

Bog je moj up;

ako ves svet me preganja, sovraži,
kaj mi je skrb ali mar?

Bog mi pomaga, me čuva, tolaži,
ne zapusti me nikdar.

Jak. Gomilšak.

5. Dragotin in njegov oče.

V nekem mestu na Turškem je prebival Dragotin v revni
hišici, da v njej cel6 dežja in mraza ni bil varen; pa v vsem
mestu ni bilo pridnejšega človeka od njega. Jedva se je da¬
nilo, je že delal na vrtu, in predno ga je obsijalo solnce s
svojimi žarki, mu je že od truda polival pot lice. Pa vedno 5
je bil vesel, zakaj delal je za svojega starega očeta in ljubo
svojo ženo.

6

Njegovo veselje pa se je izpremenilo v žalost, ko mu je
Bog dal sina. Vedno je premišljal o svojem detetu in vzdi-
10  hoval: „0 nedolžno otroče, glej, rojeno si, da bodeš trpelo in
si s potnim obrazom kruh pridobivalo; delalo boš od zore do
mraka, pa se ne boš zadosti najedlo, niti si pridobilo obleke,
niti mirno spavalo v svoji podrti hišici.“

Noč in dan je mislil nato Dragotin, kako bi si pomagal
15 in poskrbel za srečnejšo prihodnjost. Zdaj mu je prvikrat v
življenju osemdesetletni oče postal nadležen. Večkrat si je
mislil: „0 da bi mogel dejati to na stran, kar potrosim za
očeta! Res je, da bi bilo le malo, pa enkrat bi bil vendar lep
denar.“ Iz začetka se je sicer prestrašil take misli; ali zopet
20  se je vzbudila in naposled se je odločil starega očeta pahniti
iz hiše.

V tistem mestu je bilo več siromašnic za stare ljudi.
Tu bi se bili morali starčki dobro hraniti; pa lakomni pred¬
stojniki so obrnili lepo ustanovo toliko na zlo, da je vsakdo
25 trepetal, kdor je moral ondi iskati pomoči.

Še pred nekoliko meseci je Dragotin pomiloval tiste, ki
so tam gladovali; zdaj pa se je predrznil sam staremu očetu
svoj namen razodeti in ga pahniti v revščino in nesrečo.

Ko zasliši starček misli svojega sina, se zgrudi strahu
30 in žalosti na zemljo. Ker ni mogel iti, ga naloži Dragotin na
hrbet in odnese proti bližnji siromašnici. Nobeno breme ni
bilo tako težko kakor to. Sina niso ganile niti prošnje, niti
solze sivega očeta. Na enkrat preneha starček vzdihovati, si
obriše solzni obraz, stegne svoje suhe roke in objame Dra-
35 gotina, rekoč: „Odpuščam ti, moj sin, kajti zaslužil sem to
kazen. Na današnji dan, pred 45 leti, sem. ravno tako nesel
tvojega deda v siromašnico. Ni me ganilo njegovo vzdihovanje;
nehvaležen sem bil, kakor si ti zdaj in kakor bo enkrat tvoj
sin proti tebi. Dragotin, Bog je pravičen, nič ni njemu pri-
40 kritega; poprej ali pozneje plačuje naša dobra in slaba dela.
Češčeno bodi njegovo sveto ime!“ Izgovori in umolkne.

Dragotinovo srce se je vzbudilo. Videl je svojo nehva¬
ležnost, videl solze očetove, slišal njegove besede. Urno se
vrne z očetom domov in od tega časa ga je veliko bolj
45 ljubil in skrbel zanj. Ni več mislil, da mu je stari oče na
poti, ampak še bolj pridno je delal in vse mu je šlo bolje
izpod rok.

7

N e dolgo potem mu je posodil armenski trgovec nekaj
denarja. S tem je začel kupčevati in kmalu je dosegel tisto
blagostanje, ki si ga je želel po očetovski skrbi. 50

Tako plačuje Bog otročjo ljubezen večkrat že na tem
svetu; in če tudi vselej takega plačila ne dobimo, saj je že
veselje, da smo izpolnili svojo dolžnost, več vredno kakor
zlato vsega sveta. Andr. Likar.

6. Siromak.

3. Po svetu sem se vedno vbijal,
pod tujo streho truden spal;
po zimi sem se v plašč zavijal,
ki mi ga mož je vsmiljen dal.

4. Tu vidiš deček siromaka,
ki je bridkosti mnogo vžil;
tam gori me plačilo čaka,
tam bom sč večno veselil.

.7. Stritar.

7. Materino srce.

Materino srce je skrivna zaloga največjih zakladov; v
materi sta utelešeni ljubezen in milost; mati je vrelec vsega
dobrega in blagega. Materino srce vleče vse k sebi; čeravno
so izkušnjave večkrat zmotile otročiče in jim odtujile srca,
ljube matere mili glas jih vendar prikliče nazaj. 5

Materino srce je ognjišče, okoli katerega se zbirajo otroci
in domačini. Veselo se da povsod živeti, ali ljubo doma, kdor
ga ima; pri ljubi materi je najvarnejše in najprijetnejše.

V materino srce je zapisan vsak otročič in domačin; mati
pozna vse in ve za vse; materino srce je sveti tempelj, mati 10
je prva učiteljica pobožnosti, njeno srce je častitljivo svetišče.

Mati je kraljica in vladarica rodovine; če ona umrje, so
se hiši trije ogli podrli. D. Trstenjak.

8. Srčni deček.

1. Igrač mi, oče, več ni mar, 2. Leseni konj mi ni za nič,
orožje svetlo daj mi v dar! zveselil bi me živ konjič,

Dovolj sem star, dovolj močan, da bi me nesel v kruti boj,

da pojdem v ljuti boj srčan. za bedni dom med vražni roj.

1. Kaj gledaš, deček, me debelo?
Star sem in ne posebno lep;
zgubano čelo, lice velo
imam in že napol sem slep.

2. Ljudje imajo dom in njive,
vrtove, travnike in les;
moje ob poti so koprive,
cvetlica tudi ktera vmes.

8

3. Čemu mi bode meč lesen V
Oj oče, daj mi meč jeklen,
da močno ga nabrusil bom,
s sovragi se poskusil bom.

4. In ta-le puška ni za me,
želi mi risane srce,
da se napotim v bojni grom,
da rešim mili, tožni dom.

5. Igrač mi, oče, več ni mar,
orožje svetlo daj mi v dar!

Dovolj sem star, dovolj močan,
da pojdem v 1 j uti boj srčan.

Fr. Levstik.

9. Sin in mati.

Na desnem bregu reke Save je stala majhna vas. Nočna
tihota je kraljevala nad hišicami. Le tu pa tam se je skoz
majhno okence posvetila kaka lučca — gotovo znamenje, da
prebivalci še ne spe. Pa kdo bi pač mirno spaval v takih
5 časih, v časih, ko si ni bil nihče svest, ali ne bodo zdaj in
zdaj divje ropne čete planile nadenj ter mu, vse pobravši,
pustile le golo življenje! Francozi namreč so gospodarili in
se šopirili po deželi kranjski; le na Gorenjskem, na levem
bregu reke Save, je bilo še nekaj vojnih čet avstrijskih.

10 Tam črez polje stopa človek v mesečni svetlobi proti
levemu bregu šumeče Save. Zdaj gre, zdaj zopet postoji in
pazljivo posluša. Dolg bel plašč in svetla čelada na glavi ga
razodevata kot avstrijskega konjika. Dospel je na breg. Paz¬
ljivo se ogledujoč, stopi med košato drevje, vrže plašč in
15 čelado pod bližnji grm, odpaše sabljo in stopi tik vode. Zdaj
pripodi veter temen oblak po nebu, svetla luna se skrije, v
tem hipu pa se mož prekriža ter pljuskne v vodo. Voda za-
šumi in valovi ga zagrnejo, pa le za trenutek. Kmalu se po¬
kaže nad vodo in zdaj začne tako čvrsto in z močnimi rokami
20 deliti valove, da je bil hitro onkraj Save.

Dospevši na suho, stopa varno in vedno pazljivo okrog
sebe pogledujoč proti neki hišici. Luč še brli skoz okence.
Vojak pogleda skoz okno — na obrazu se mu zasveti nebeška
radost — v izbici je ugledal še živo — svojo preljubo staro
25 mamico.

Sama mamica mu je še živela na svetu; očeta so mu
bili že davno pokopali in tudi sestrico mu je bila že pobrala

9

nemila smrt. Še enkrat mora videti, še enkrat objeti svojo
predrago mamko, kajti že drugi dan se ima avstrijska vojska
pomakniti nazaj na Štajersko. Ta želja ga je prignala po tako 30
nevarni poti v domačo hišo.

Lahno potrka na okence in kmalu zasliši materin glas:
„Kdo je zunaj?"

Od veselja skoro ne more odgovoriti. „Jaz sem jaz, le
urno odprite!" 35

Vrata se odpro. „Jezus, Marija! Ali si ti, Janez? Moj
Bog, kakšen pa si? Saj vse od tebe curlja!" Tako govori
starka in objema sina, ki si ga je že davno mislila mrtvega.

Ne bom popisoval veselja materinega, ne radosti sinove;
ne bom pravil, kako pazljivo je mladi junak poslušal mater, 40
pripovedujočo, kako hudo gospodari sovražnik po deželi in
koliko morajo pretrpeti; tudi ne, kako se je stara mamka
čudila, ko ji je sin popisoval nevarno pot, po kateri je prišel
do nje. Ura je minila kakor trenutek. Sin se je moral ločiti.

Še enkrat se objameta, še enkrat poljubi vojak mamico ter 45
se poslovi — morebiti za vselej.

Tudi zdaj mu ne kaže po drugi poti nazaj kakor črez
Savo. Mati sicer brani, pa kaj se hoče, on mora črez; če ga
tu francoska straža zapazi, je izgubljen. Se enkrat seže materi
v roko, potem pa plane v vodo. Mamica gleda za sinom; oj, 50
kako se ji trese srce strahu, da bi ga ne zadela kaka nesreča!
Nepremično ga spremljajo njene oči.

Precej daleč je že priplaval, jedva ga še more videti,
kar zadoni v temno noč strašni klic francoske straže: „Kdo
je?" Strahu se strese mati. Straža se približa, zopet zadoni 55
strašni klic. Mamica vidi, kako eden izmed vojakov kaže na
Savo. Še enkrat zadoni: „Kdo je?" — in skoro trije bliski
na enkrat se zasvetijo iz francoskih pušek — sredi reke se
zasliši mil glas — vojak je zadet — izgubljen!

Kdo bi mogel popisati občutke stare mamice ob tem 60
pogledu? Roke stegne proti vodi; meneč, da bo sina objela
— rešila, se skloni naprej — voda zašumi in nemili valovi
pokopljejo tudi staro, drago mamico.

Drugi dan so našli vaščanje na bregu dvoje utopljencev.

A. Zupančič.

10

10. Živi, svetli cesar naš!

1. Živi, svetli cesar naš!

Živi, ki domovje milo
staviš v Svoje varno krilo,
ki z mogočno pač rok<5
varuješ nas vse krepko.
Živi, svetli cesar naš!

2. Živi, svetli cesar naš!

Živi, ki v ljubezni vneti
Tvoj obraz podložnim sveti,
le zaupanje deli,
mir narodom vsem želi.

Živi, svetli cesar naš!

3. Živi, svetli cesar naš,

Ki ko slavni dedje Tvoji
moč imaš v blagosti Svoji,
ljudstva osrečuješ vsa,
narod vsak Te rad ima.

Živi, svetli cesar naš!

Andr. Praprotnih.

11. Mladostna leta cesarja Franca Jožefa L

Bilo je predpoldnem leta 1830. dne 18. velikega srpana.
Tedaj se je peljala kočija iz cesarskega gradu Schonbrunna
v mesto Dunaj. Nadvojvoda Franc Karol, drugi sin tedanjega
cesarja Franca L, je dirjal k svojemu očetu naznanjat, da se
5 ;nu je porodil prvi sin. Vesel objame cesar svojega sina, to¬
povi zagrme po mestu, Franc Karol pa sede hitro zopet v
kočijo, da bi se peljal nazaj v Schonbrunn k svoji ženi in
svojemu sinu. Po ulicah se je gnetlo vse polno ljudij. Učenci
so vreli ravno iz šole. Z navdušenimi klici je pozdravljalo
10 ljudstvo mladega očeta, vsak mu je hotel razodeti svojo ra¬
dost, vsak se je gnetel proti vozu, da bi pokazal, kako ga
veseli, da seje porodil naslednik cesarju, kajti starejši cesarjev
sin Ferdinand ni imel otrok. Vesela se je zbirala mladina na
potu nadvojvode, vesela je tekala za vozom in pozdravljala
15 priljubljenega nadvojvodo. Tega je gnalo srce v Schonbrunn
nazaj k svojemu sinu; ko pa vidi, da teka mladina za njim,
da bi si lahko pokvaril kak deček svoje zdravje, tekaje za
vozom, reče kočijažu: „Ne vozi tako hitro; dečki so že vroči,
prehladili bi se sicer.“ Mirnim korakom se je peljal dalje,
20 ljudje pa so vriskali in klicali od veselja, ko so čuli take besede.

Poldne je že bilo, ko se je pripeljal nadvojvoda zopet v
Schonbrunn. Tedaj je imel 28 let, bil je mož čvrste, krepke

11

postave, ljubeznivost mu je sijala iz očij. Njegova žena je
bila Friderika Doroteja Sofija, hči Jožefa Maksimilijana, kralja
bavarskega, s katero se je bil poročil dne 4. listopada 1. 1824. 25

Nadvojvoda Franc Karol, oče našega cesarja, si je bil s
svojo ljubeznivostjo pridobil srca vseh svojih podložnikov.
Reveži so ga spoštovali kot svojega očeta, zakaj rad je delil
ubožcem, a rad je pomagal tudi pridnim obrtnikom. Ril je po¬
krovitelj nižjeavstrijskemu obrtnemu društvu. Če je le zvedel, 30
da je prišel kdo v zadrego brez svoje krivde, mu je hitro
pomagal. Nekega dne se je peljal s svojim pribočnikom na
izprehod v Prater, velik gaj, kamor se hodijo Dunaj Čanje
najrajši izprehajat. Ko se peljeta mimo neke gostilne, zapazi
nadvojvoda, da je zaprta. „Kaj pomeni to?“ vpraša svojega 35
pribočnika. Ker mu ta ni vedel odgovora, pošlje hitro, ko
prideta domov, slugo popraševat, kaj je s krčmarjem. Še tisti
dan mu poroči sluga, da je krčmar obubožal, ker je trla bo¬
lezen njega in njegovo obitelj, da je dolžan kakih 800 kron
in da so mu zaprli krčmo, ker so ga rubili upniki. Kmalu 40
potem se pelje nadvojvoda zopet v Prater. Krčma pa je bila
zdaj že odprta, krčmar je stal na pragu in pozdravljal z ve¬
selim srcem nadvojvodo. Ta mu je bil plačal dolgove, ker je
zvedel, da krčmar ni sam kriv svoje nesreče.

Koliko je dajal za bolnike, za slepce, za sirote, za gluho- 45
nemce in za druge nesrečneže, se ne da povedati, ker je dajal
tako, kakor veleva sveto pismo: Naj levica ne ve, kaj daje
desnica. Mnogokrat je obiskal celo sam kakega reveža, da
mu je pomagal. Zato ga je pa ljubilo tudi ljudstvo nad vse;
imenovalo ga je le „očeta revežev". Kjer se je pokazal, povsod 50
ga je pozdravljalo ljudstvo tako spoštljivo in tako prijazno,
da so se tujci čudili. Nadvojvoda sam je odzdravljal tudi naj¬
nižjemu; če je hodi! po ulicah dunajskih, je nosil klobuk na¬
vadno v roki, da bi le ne prezrl kakega pozdrava.

Tak je bil oče našega cesarja in mati njegova je bila 55
verna družica svojemu možu.

Od svojih starišev se je naučil mladi nadvojvoda Franc
Jožef že zgodaj usmiljenja do revežev. Posebno rad ga je
imel njegov ded, tedanji cesar Franc I. Skoro vsak dan so
morali pripeljati mladega vnuka k njemu. Sam ga je po- 60

12

učeval, ali se pa igral z njim. Jedva je znal „Francej“ —
tako ga je imenovala cesarska rodovina dobro tekati, mu
je kupil cesar puško in sabljo z malo vojaško opravo. Kadar
je prišel potem k dedu, je moral korakati po povelju dedovem
65 in sukati orožje, kar se je dečku prav lepo podajalo.

Nekega dne je bil mladi nadvojvoda v Laksenburgu, ce¬
sarskem gradu ne daleč od Dunaja. Vesel je tekal po tratah,
vozil svoj voziček, nakladal nanj seno in se radoval, kakor
se radujejo otroci. Večkrat pa je pogledoval z milim očesom
70 vojaka, ki je stražil ob vratih.

Kmalu se pripeljeta cesar in cesarica obiskovat svojega
vnuka. Vesel jima teče „Francej“ naproti. Pa hitro potegne
svojega deda za suknjo ter pravi: „Daj mi kaj za vojaka;
revež je.“ Cesar se nasmeje in mu da bankovec. Maliček
75 teče k- vojaku, pa mu ponuja denar. Ali vojak prezentuje s
puško, denarja pa ne vzame, ker je to prepovedano straži.
Dolgo ponuja deček: „Vzemi, vzemi!“ Ker se pa vojak ne
gane, steče žalosten k dedu ter mu potoži, da vojak noče
denarja. „Vojak na straži ne sme vzeti denarja. Deni mu
80 denar v torbo za patrone, ki mu visi na hrbtu!" Vesel steče
deček zopet k vojaku. Ali o joj, torba visi previsoko, on ne
more do nje. Cesar Franc vzdigne torej svojega vnuka, cesarica
Karolina pa odpre vojakovo torbo, da položi Francej bankovec
v njo. Vesel ploska z rokami ter pravi: „Sedaj pa ta mož ni
85 več revež!" Radosten ga objame cesar; drugi dan pa pošlje
vprašat k polku, pri katerem je služil obdarovani vojak, kak¬
šen človek je ta. Od polkovnika zve, da je eden najboljših
mož in da podpira od svoje male plače še svojo revno mater.
Sinova ljubezen do matere gane cesarja v srce. Hitro pošlje
90 svoto denarja, katere je trebalo za odkup moža. Oprosti ga
torej vojaštva, obdaruje ga bogato ter ga pošlje materi na
dom. Tako je pomogla dobrosrčnost mladega nadvojvode do¬
bremu sinu od vojakov. Stara mati in njen sin sta še dolgo
živela srečna in vesela, kajti cesarjeva milost jima je ostala
95 naklonjena in lastna pridnost je pomnožila sinu premoženje,
da je umrl kot pošten in bogat kmet.

II.

Razen Franca Jožefa je podaril Bog nadvojvodi Francu
Karolu še tri sinove: Ferdinanda Maksa, poznejšega cesarja

13

meksikanskega, Karola Ludovika in Ludovika Viktorja ter
hčer Marijo Ano, katero je pa pokosila smrtna kosa že v
petem letu njene starosti.

Hitro teko leta. Kmalu pride za otroka čas pouka in
učenja. V prvih letih je vodila pouk grofica Marija Lujiza
Sturmfeder. Bila je stroga, a tudi ljubezniva; njeni učenci so
jo imeli radi tudi še, ko jim ni bila več varuhinja. Vedno so
se je nadvojvode radi spominjali; ko je ležala grofica že na
smrtni postelji, so jo obiskovali mladeniči ter ji kazali, kako
radi jo imajo.

Ko so nadvojvode odrastli, so dobili svoje odgojitelje.
Grof Henrik Bombelles je postal vodja vsem; nadvojvoda Franc
Jožef pa je bil izročen posebno še grofu Ivanu Koroniniju.
Kdor bi namreč mislil, da se sinovom iz cesarske rodovine
ni treba truditi v mladosti, bi se varal. Oni so namenjeni,
da vladajo v svoji moški dobi; od njih je odvisna sreča vse
države, zato se morajo pripravljati že od mladih nog za te¬
žavni posel. Posebno cesarjevič, naslednik na prestolu očetovem,
se mora izuriti v vseh strokah uradovanja. Tisti, ki naj bo
enkrat vrhovni vodja vse vojske, mora poznavati svojo vojno
na vse strani, tisti, ki naj bo enkrat najvišji sodnik, mora
temeljito znati pravo sodnijsko in državno, tisti, ki naj zapo¬
veduje šolstvu, mora poznavati vse stroke šolstva od najviš-
jega do narodnega. Tisti se mora seznaniti z obrtnijo, z raz¬
merami trgovinskimi, s kmetijo in rudarstvom ter z vsemi
vednostmi, kolikor se jih goji po prostrani državi, da more
vladati. Posebno avstrijski cesarji gledajo že od nekdaj na
to, da se pri uče že v mladosti pravim načelom, po katerih
se je ravnati vladarju, da mu ni treba poslušati le svojih
svetovalcev, ampak da more soditi o vsaki stvari tudi sam.
Kakor drugi mladeniči, pa se mora izobraziti cesarjevič tudi
v vednostih, katerih se uče drugi po narodnih, srednjih in
visokih šolah, in vrh tega se mora še naučiti jezikov svojih
podložnikov; saj ne gane človeku srca nič toliko, kakor če
govori z njim cesar njegov v materinem jeziku njegovem.
Le poprašajte onih mož, kako milo jim je bilo pri srcu, ko se
je cesar sam po zaslišbi poslavljal od njih s prav slovenskim
pozdravom: „Srečno!“ Mladi nadvojvoda Franc Jožef se torej
ni učil le latinščine, grščine, francoščine in angleščine, ampak
tudi skoro vseh jezikov avstrijskih: madjarščine, češčine, polj-

100

105

110

115

120

125

130

135

14

ščine, italijanščine, srbo-hrvaščine itd. Seveda pri tem pa ni
140 smel zanemarjati svojega telesa; zakaj le zdrav duh v zdra¬
vem telesu more zadostovati dolžnostim vladarskim, kakor je
že velevala slavna Marija Terezija odgojiteljem svojih otrok,
naj jih utrdijo na duhu in na telesu in naj jih ne razvadijo
na nobeno stran.

145 Franc Jožef sicer v svojih mladih letih ni mogel misliti,
da postane cesar, kajti njegov oče je bil cesarjev drugi sin;
ker pa njegov stric, poznejši cesar Ferdinand (od 1.1835.—1848.),
ni imel otrok, se je moglo misliti, da postane njegov oče cesar
in za njim tudi on sam; zato se je moral pripravljati že od
150 mladih nog za težavni ta posel, akoravno ni bil uverjen, da
bo kdaj nosil krono cesarsko.

Zalo so napravili njegovi odgojitelji za njega in za brate
njegove natančen dnevni red. Že ob šestih zjutraj se je za¬
čenjal po letu pouk; natanko so bile določene ure za vero-
155 nauk, za jezike, za zgodovino, za računstvo, za prirodopisje,
za igro kakor za telesne vaje. Tako ni imel prihodnji cesar
že od mladosti skoro urice, v kateri bi bil mogel delati, kar bi
se mu ljubilo. Zamuditi ni smel niti minute, zakaj natančnost
je najlepši kras vladarjev.

160 Mladi „Francej“ je bil vedno natančen, ob minuti je bil
vselej na svojem mestu. Še sedaj se ne morejo tujci načuditi,
da ga nikdar ni treba čakati. Če pravi, ob tej ali oni uri
pridem sem ali tja, pride ob tej uri, naj sije solnce, ali naj
pada dež, toča ali sneg z neba. Tudi v tem oziru nam bodi
165 vzvišen vzgled!

Jedva je imel dvanajst let, znal je že najslavnejše jezike
evropske in raznih narodov, katerim je zdaj vladar, a tudi
v telesnih spretnostih se je že odlikoval. Ko je praznovalo
društvo strelcev v Solnogradu leta 1841. svojo slavnost, je
170 pogodil Franc Jožef, tedaj ednajstleten deček, s prvim strelom
sredino. To je navdušilo strelce tako, da so ga takoj ime¬
novali za svojega častnega člana.

Zanemarjal pa ni med tem tudi obrtnega pouka. Ob¬
iskoval je s svojimi učitelji razne obrtne zavode, tovarne itd.,
175 da se je poučeval sam o razmerah raznih obrtov. Posebno
ga je zanimalo steklarstvo, t. j. kako se dela steklo. Sam je
spisal večji spis o tej umetnosti.

15

Kadar ,je prišel čas počitka, se .je vadil najrajši s svojimi
tovariši, mladima grofoma Bombellesoma in mladim Koroni-
nijem, in z drugimi v bojnih igrah. Po vrtu v Schonbrunnu 180
so igrali dečki. Franc Jožef jim je bil vojvoda. Bojevali so
se med seboj, da je bilo veselje gledati, kako so se iskrile
oči mlademu cesarjeviču.

Te otroške igre niso trajale predolgo. Kmalu je bilo
tudi njemu treba se resno uriti v orožju. Polkovnik Hauslab 185
mu je bil učitelj. Da se nauči vojaških vednostij, je moral
začeti kot prostak. Oblekel je opravo pešca in se vadil v njej;
toda ne sam, ampak z novinci, da je poskusil, kako je treba
ravnati z ljudmi, ki pridejo ravno med vojake. Ko se je na¬
učil sam korakati po vojaško in rabiti puško kakor vsak 190
drugi prostak, vadil se je opravila vsake vojaške stopnje ter
se tako privadil voditi večje krdelo do cele stotnije, kasneje
do polka itd.

Ko se je bil izuril za pešca, vadil se je kot konjik. Tudi
tu je moral obleči opravo prav preprostega ulanca, ni smel ms
imeti svojega konja, jahati je moral na navadneni konju kakor
vsak drugi konjik. Jahati se je učil sicer že prej, ali pri tem
mu ni šlo ravno po volji. Sedaj pa, ko se je moral kazati
na jahališču med preprostimi vojaki, mu je šlo bolje. V ne¬
katerih tednih je sedel v sedlu kakor pribit, da so se mu 200
čudili častniki, ko je kazal očetu svojo spretnost na konju
ter dirjal pred njim in sukal orožje kakor star vojak. Ta
spretnost se vidi na njem še dandanes; pokazal jo je pa tudi
sam leta 1851., ko ga je prišel ruski car obiskovat na Dunaj.
Tedaj se je bil pribočniku ruskega carja splašil konj. Ljudstvo 205
je kričalo od strahu, ko je obležal jezdec brez zavesti na tleh
in je skočil konj splašen med ljudi. Ali sam cesar zgrabi
preplašenega konja s krepko roko za uzdo ter ga ukroti.

Tudi kot topničar je moral začeti Franc Jožef na naj¬
nižji stopnji. V preprosti opravi je moral sesti na top ter se 210
vaditi posla vseh številk, katere imajo opravila, predno je
top pripravljen za strel. Tedaj še niso topov nabijali od vzadi
kakor sedaj; od spredaj sta morali številki 1 in 2 poriniti
smodnik in kroglo v cev. Tako opravilo ni bilo brez nevar¬
nosti. Lahko bi se zgodilo, da se vname smodnik, ko ga po- 215
rivajo z drogom v cev. Ali vendar mu tudi tega opravila niso

16

opustili, da se le navadi vsega natanko. Tudi pri topničarjih
je opravljal posel vsake posamezne stopnje. Vse te vaje so
mu bile na dobro. Spoznal je, koliko je vredno natančno iz-
220  polnjevanje vsakega povelja, tudi malenkostnega. Ob enem
se je okrepčal tudi na telesu; postal je neustrašen, pa vendar
premišljen mladenič, ki je poznal svojo moč ter jo vedel tudi
rabiti o pravem času.

Med tem ko se je vadil vojaških spretnostij, pa ni opu-
225  ščal drugih naukov. Učil se je še vrh tega državljanskega
in kazenskega, cerkvenega in državnega prava in modroslovja;
zakaj cesar ni le vrhovni vojskovodja, on je tudi najvišji sodnik.

Takb mu je tekel čas. Od jutra do večera je bilo opra¬
vila zadosti; še v nedeljo je moral po božji službi v državno
230 pisarno, da se je poučeval o državnih opravkih. Fr. Hubad.

12. Jesen.

1. Jesen je tu, po vrtu v travi
podlesek cvete nevesel;

na jug leteli so žerjavi,
hladan je čas se nam začel.

2. Slovo že lastovke so vzele,
v grmovju črni kos molči;
senice so prišle vesele

od mrzle severne strani.

3. Po njivah se živina pase,
več žitne bilke ni nikjer;
plevel zdaj po stališču rase,
pastirci kurijo zvečer.

4. Jesen rumena, dobra žena!
Otroci se je vesele;
rudeča, bela in rumena

na drevju jabolka zore.

J. Stritar.

13. Mož-beseda velja.

Kar pošten človek obljubi, to mora tudi izpolniti; zatd
pričakujemo, da poštenega moža beseda toliko velja kakor
prisega. To je pomen pregovora: Mož-beseda velja. Kdor
dane besede ne izpolni, ta ni mož-beseda. Kako se vede mož,
5 ki ve, kaj pomeni mož-beseda, nam je pokazal slavni fran¬
coski general Cambronne, eden najboljših vojskovodij Napo¬
leona 1. Cambronne je bil 1. 1765. desetnik v Nantu (Nantes).
Bilje še mlad, vroče krvi in zeld vdan pijači; zatd se ni čuditi,
da je večkrat kaj takega storil, kar ni bilo po volji njegovim
10  predstojnikom. Nekega dne je udaril zapovedujočega častnika

17

po glavi ter je bil zavoljo tega po vojaškem sodišču obsojen
na smrt. Njegov polkovnik, ki je poznal odločnost, srčnost
in dobro glavo mladega obsojenca, je vse poskušal, da bi ga
otel smrti. To se mu je tudi posrečilo, pa samo s tem po¬
gojem, da se Cambronne nikdar več ne opijani. 15

S pomilostilnim pismom v roki je šel polkovnik v voja¬
ško kaznilnico ter dal obsojenega desetnika poklicati pred se.
Cambronne je bil zelo ganjen, videč svojega polkovnika, ter
je dejal: „Vem, gospod polkovnik, da sem se hudo pregrešil
in da moram po ostrih vojaških zakonih s smrtjo poplačati -20
svojo pijanost in neposlušnost, ali vendar prosim, da mi vse
odpustite; zakaj od srca obžalujem, kar sem storil."

„Umrl ne boš, prijatelj; dobro te poznam in hočem te
oteti smrti. Daši težavno, vendar sem ti izprosil pomiloščenje,
pa samo s tem pogojem, da se nikdar več ne opijaniš." 25

Cambronne pogleda polkovnika ves iznenaden, potem
povesi oči in odgovori prav hladnokrvno: „Škoda, tega pogoja
ne morem izpolniti, ker sem preveč vdan pijači."

„No, potlej se pa odpovej vinu!" reče polkovnik.

„Oj, to je težavno," odgovori desetnik. „Nič več vina 30
piti, niti kapljice ne, in nikdar več — in če to tudi obljubim,
kdo je porok za to, da ne prelomim obljube?" — „Tvoja
beseda je meni dovolj. Vem, ako ti kaj obljubiš, da to izpolniš,
ker si bil vedno mož-beseda,"

Tolikega zaupanja bi se ne bil desetnik nikoli nadejal. 35
Pred polkovnikom vzdigne roko kvišku in priseže: „Bog vse¬
mogočni me sliši, kar zdaj obetam: V svojem življenju nikdar
več ne pokusim kapljice vina, Ali ste s tem zadovoljni, go¬
spod polkovnik?"

„Zadovoljen sem," odgovori polkovnik. „Jutri boš zopet 40
prost. Bodi zvest vojak in vedno pripravljen, za domovino
žrtvovati življenje, ki ga zdaj tebi ona daruje."

Cambronne je bil od tega časa ves drugačen človek ter
je zaradi svojih lepih zmožnostij postal v kratkem času ge¬
neral. V bitki pri \Vaterloo-u je zapovedoval stari cesarski 45
gardi ter se vedel tako srčno, da še zdaj slovi med francoskim
ljudstvom za najpogumnejšega junaka.

V svojih starih dneh se je odpovedal vojaškemu življenju
in živel v Parizu sam zase, ljubljen in spoštovan.

Tudi njegov bivši polkovnik je šel v zasluženi pokoj. 50

Čitanka I. 2

18

V Parizu sta se po dolgem času zopet sešla. Polkovnik
se je tako razveselil, videč Cambronna, da ga je povabil k
obedu in posadil na častno mesto med najodličnejše visoke
goste, ki so bili njemu na čast povabljeni.

55 Pri obedu je natočil polkovnik svojemu prvemu gostu ku¬
pico najboljšega starega vina. „Kaj pa delate?" ga vpraša general.

„To je najboljša starina, kakoršne v Parizu izvestno ne
dobite nikjer; le pokusite in pritrdili mi bodete."

„Kaj?“ zakriči Cambrone, vstane naglo ter udari po
60 mizi: „Kaj? Jaz bi naj to pijačo pokusil? Gospod polkovnik,
ali neveste, kaj je mož-beseda? Ali ste že pozabili, kar sem
bil obljubil? — Od onega trenutka, ko sem vam zastavil
svojo besedo, še ni okusil moj jezik kapljice vina in ga tudi
ne bo. To sem bil obljubil, in kar obljubim, to mi je sveto.
65 Mož-beseda velja."

Vsi so se čudili poštenemu generalu in mu izkazovali
še večjo čast, ker je tako spoštoval dano besedo. J. Skuhala.

14. Na moje rojake.

1. Slovenec, tvoja zemlja je zdrava, 2. Za uk si prebrisane glave,
za pridne nje lega najprava; pa čedne in trdne postave,
polje, vinograd, gora, morje, išče te sreča, um ti je dan,

ruda, kupčija tebe rede. našel jo boš, če nisi zaspan.

3. Glej, stvarnica vse ti ponudi,
le jemat’ od nje ne zamudi;
lenega čaka strgan rokav,
pal’ca beraška, prazen bokal.

V. Vodnik.

15. Materina beseda.

Materina beseda je vseh dobrot naj večja dobrota; ona
je jasno ogledalo vsakega ljudstva in mila dojka vsakega
nauka in narodnega izobraženja. Dokler materina beseda slovi,
se časti narod in oživlja; ko pa beseda materina umira, peša
> tudi narodova moč in slava. Kdor ljubi torej narod svoj, njemu
so dragi tudi matere mili glasovi; oni so živci dušnega življenja.

Materina beseda je mati slave svojemu ljudstvu. V do¬
mačem jeziku se jame narod učiti; po materini besedi slove

19

častiti možje, blagi dobrotniki svojega ljudstva; po njegovi
besedi stranski narodi ljudstvo spoštujejo, ali ga pa zasra- 10
mujejo. Kdor tedaj svoj narod spoštuje, mora spoštovati tudi
materino besedo ter skrbeti za njeno čast.

Beseda mile matere nam bodi ravno tako blaga in draga,
kakor zemlja materina, na kateri je tekla naša zibel.

A. Slomšek.

16. Odlikovanje.

1. Vihar je bojni grozni vtihnil,

ura, dobljena zmaga je!

A mnog junak svoj duh izdihnil
pod mahljaji sovraga je.

2. Pač bil se hrabro vsak kot lev je,

kdor živ, kdor mrtev tu je zdaj;
otet, utrjen stol kraljev je,
otet je doma krasni raj.

3. In zbere že na bojnem polji

borilce hrabre gospodar;
njim, ki junači so najbolji,
svetinje zlate daje v dar.

4. Pripel že vrsti je vojakov

vladar poguma častni znak:

„ Čermi pa znamenja junakov
ti braniš borcev se prvak?"

5. „„Nevreden nisem pač odlike,

a dosti vrednejših poznam;
to znamenje časti in dike

dovoli, kralj, da tistim dam.““

6. Primigne kralj ; junak pa stopi,

kjer mož pri možu v krvi spi,
najbližjemu v mrličev tropi
pripne na prsi znak časti.

7. „„Kar meč, kar strel jih je pomoril,

v tem enem sem odlikoval;
teh slednji manj ko jaz ni storil,
več ko mi vsi je žrtvoval." “

8. Spoštljivo kralj glavo odkrije,

z njim vrste vse se odkrijo,
oko junakom solze lije,

po mrtvib bratih jim teko.

S. Gregorčič.
2 *

20

17. Ranjeni vojak in njegova oporoka.

Strašna je beseda „vojska“, zakaj vojska nam večkrat
pobere tisoč in tisoč ljudij, pokonča mesta in vasi ter uniči
vse poljske pridelke. Daši je vojska nekaj zelo hudega, vendar
je potrebna tedaj, kadar se nam je boriti za vero, cesarja in
5  domovino. V hudih in dolgotrajnih vojskah smo si obvarovali
svojo vero, obvarovali slavni cesarski habsburški dom in svojo
domovino. Vsak človek mora biti vsak čas pripravljen, da
prime za orožje, kadar ga kliče dolžnost. A tudi že po sami
cesarski postavi je dolžen vsak mladenič, kadar je v 21. letu
10 svoje dobe, da stopi v cesarsko vojsko, ako je zdrav in dosti
krepak. Vojaški stan je častni stan; marsikdo je ves čas
svojega življenja vojak ter je vselej vesel, kadar mu je treba
pokazati hrabrost za vero, cesarja in domovino.

Tudi Kozarčevega Jožeta so vzeli v vojake. Bil je Jože
15  zdrav in krepek mladenič, kakoršnih je malo pri vojakih.
Kadar so drugi mladeniči jokali, zvedevši, da so vzeti k vo¬
jakom, je Kozarčev Jože ukal veselo po vasi, da se je razle¬
galo daleč na vse kraje.

Smejal se je svojim malosrčnim tovarišem ter jim več-
20 krat dejal: „Ali vas ni sram, da imate tako malo poguma?
Ali ne veste, kako častita naloga je biti vojakom? Že stari
Rimljani so rekli, da je sladko umreti za domovino. Mar li
ne veste, koliko vojakov je svetnikov v nebesih? In tudi naš
presvetli cesar sam je vojak ter se ne ustraši, kadar je treba
25  iti nad sovražnika naše domovine. 44

Tako je znal Kozarčev Jože tolažiti svoje tovariše, kadar
jim je nedostajalo srca in poguma. Vsi so ga radi imeli.

Samo nekaj je bilo, kar je tudi večkrat razžalostilo
našega Jožeta; bila je to misel na njegovo mater, katero je
30  bil zapustil doma staro in slabotno, ko je odšel v vojake.
Mati je bila njegovo edino veselje, njegov edini up in njegova
edina tolažba. Kadarkoli je utegnil, je sedel kam v kot ter
ji pisal list, in če ga je kak tovariš vprašal, kaj dela, mu je
rekel: „S svojo ljubo materjo se pogovarjam. 44  To mu je bil
35 vselej najljubši posel. Očeta že davno ni imel živega, ali nje¬
govo podobo je vedno nosil pri sebi. Bila je to edina očetova

21

podoba, katero je imela mati, in ko je Jože odhajal k voja¬
kom, mu jo je dala, rekoč: „Na, Jože, ker te jaz ne morem
spremljati po širokem svetu, spremljaj te ta očetova podoba!
Spoštuj jo kot največjo svetinjo; če bi te pa utegnila zadeti 40
sovražnikova roka, predno jaz umrjem, in bi videl, da ti je
umreti, stori vsaj to, da pride ta podobica, edini spomin na
tvojega rajncega očeta, zopet meni v roke.“ Te besede dobre
matere so bile Jožetu vedno pred očmi in vsi njegovi tovariši
so znali za to podobo; zakaj skoro vsak večer je dejal, ko 45
je legel k počitku: „Ako me Bog to noč pokliče k sebi,
pošljite, tovariši, moji materi to podobico mojega očeta, ki
me tako zvesto spremlja po vseh potih težavnega življenja."
Nekateri njegovi tovariši so se smejali tej nedolžni želji, ali
več jih je bilo, katerim je ta Jožetova želja ugajala in ki so 50
ravno v tej Jožetovi želji spoznali plemenitost njegovega srca
in ga tudi zaradi tega zelo častili in ljubili.

Nekoliko let pozneje je razsajala zelo huda vojska. Tudi
Kozarčev Jože je moral iti proti sovražnikom, ki so pridrli
v  dežele našega cesarja. Topovi so grmeli, od dima drug 55
drugega niti videl ni, kri je curkoma tekla po zemlji in hrabri
vojaki so padali na eni in drugi strani, kakor padajo snopovi
na polju, kadar razsaja huda burja. In glejte — neusmiljene
usode — sovražna krogla je zadela tudi našega Jožeta; ves
v krvi je vzdihoval pri grmu kraj ceste, dokler nista prišla 60
dva neznana mu vojaka ter ga odnesla v bližnji gozdič, da
pride ponj vojaški voz in ga odpelje v bolniščnico. Tukaj pod
hrastom ugleda človeka, starega častitljivega vojaka, ter ga
prosi, da bi poslušal samo nekoliko njegovih besed.

Stari vojak reče prijazno Jožetu, naj mu razodene svoje 65
želje, in Jože mu z bledo in krvavo roko poda podobico
svojega rajncega očeta ter ga prosi s solznimi očmi, naj bi
hranil to podobico, in če on umrje, da bi jo poslal njegovi
materi. Stari vojak vzame podobico, vidno ganjen, ter si za¬
piše ime Jožetovo in njegove matere. Potem mu poda roko 70
in obljubi, da hoče natanko izpolniti željo njegovo.

Preteklo je več mesecev, odkar je Jožeta zadela ta huda
usoda. Rana se mu je bila zacelila in zdravniki so rekli, da

92

Jože ozdravi in da ne bo za njegovo zdravje nikakih nevarnih
75 nasledkov.

Jože si je že toliko opomogel, da je hodil po bolniškem
vrtu in premišljal, kdaj in kako bo zopet pisal svoji ljubi
materi. Najbolj ga je skrbela podobica njegovega očeta, katere
pač ne bo mogel poslati materi, ker ni pozneje nikoli več
80 videl človeka, kateremu jo je bil izročil.

Neko nedeljo pride v bolniščnico zapoved, da se mora
Jože Kozarec v ponedeljek ob 9. uri zjutraj postaviti pred
generala. Jože ni mogel niti misliti, kaj mu hoče general;
saj se še nikoli ni pogovarjal s tako imenitnim gospodom, a
85 krivega se tudi ni čutil. Vso noč ni zatisnil očesa, toda ne
od strahu — kajti strahu ni bil vajen — marveč le od rado¬
vednosti, kaj se zgodi z njim.

Drugega jutra točno ob 9. uri pride Kozarčev Jože pred
generala, ki ga prav prijazno sprejme.

90 „Vi ste bili, moj ljubi Kozarec, hudo ranjeni in ste v
onem trenutku izročili nekemu gospodu podobo svojega rajn-
cega očeta, proseč ga, da bi jo poslal vaši materi,“ reče pri¬
jazno general.

„Tak6 je, premilostljivi gospod general," odgovori ponižno
95 Kozarčev Jože, „a mislil nisem takrat, da bom še kdaj gledal
plemenito lice prevzvišenega gospoda generala."

„Ta podoba vašega očeta je tukaj," reče general; „vašo
mater bo gotovo bolj veselilo, ako ji prinesete podobo vi
sami, kakor pa če jo dobi od kakega tujega človeka." Pri
100  teh besedah poda general Jožetu podobo, ki je bila zavita in
povezana v papir.

Jože ni vedel, kaj bi rekel. Veselja je zajokal kakor otrok
ter ves ganjen poljubil generalu roko.

„Gospod, kateremu ste izročili podobo, je bil svetli nad-
105 vojvoda, bratranec presvetlega cesarja, ki je takrat v dnem
kraju nadziral našo vojsko."

Jože ni vedel, ali čuje ali spi.

„Ob enem je dobri nadvojvoda skrbel tudi za to, da
bodete kot ranjen vojak preskrbljeni in tako tudi lahko po-
110 magali svoji dobri materi. Idite tedaj, dobri moj vojak, in
ostanite vedno tako plemenitega srca, kakor vam zdaj bije
v prsih."

Ves osupel, ni vedel Kozarcev Jože, kako se je poslovil
od generala in vrnil zopet v bolniščnico. Ko razveže papir,
v katerem je bila podoba zavita, pade deset velikih zlatov 135
pred njega, kakoršnih še nikoli videl ni.

Vse je strmelo v bolniščnici ob tem dogodku, vse je
častitalo Jožetu na tej veliki sreči.

Črez nekoliko dnij pride na bolniško vodstvo sledeči ukaz:

„V imenu presvetlega nadvojvode se naj Jože Kozarec, 120
takoj ko okreva, stalno namesti v vojaški pisarni za pisarja
s stalno mesečno plačo!“

Veliko je bilo veselje materino, ko je vse to slišala;
pozneje je sama prišla k svojemu sinu in pri njem zadovoljno
živela do svoje smrti. Tj. Tomšič.  125

18. Naj lepši nasmehljaj.

Ko je še Kristus gospod Bog
po zemlji potoval okrog
kot siromak in nepoznan,
prišel je tudi neki dan,

5 ko solnce je zapadalo,
pred kočo revno, majheno,
pak prosi, da bi ga sprejeli
in ga črez noč pod streho vzeli.

Pošteni mož mu da roko,

10 pa mu odgovori tako:

„Sicčr res malo le imam,
al’ kar imam, rad bratu dam;
če le ne bode tu pri nas
celo prežalostno za vas,

15 ker sreča je od nas zbežala
in sama žalost nam ostala."

Pa Kristus mu odgovori:
„Spoštujmo bolečino vsi!

Saj bolečina Bogu služi,

20 ker duše cisti, z njim jih druži.
Hvaležen bodem vsak vam čas,
če smem počiti dan’s pri vas.“

Se gospodar večerjo da
in Kristus z njo se okrepča.

25 Potem se vleže in zaspi
in zjutraj, ko se prebudi,

veli: „Bila je dobra noč,

imajo udje novo moč

za dolgo in za težko pot;

al’ da za toliko dobrot 30

vam vrnem kaj, povejte mi,

kaj da vas peče, žalosti,

zakaj da srce vas boli.

’Z hvaležnosti le to želim,
da vas prav srčno zveselim." 35

In žena mu odgovori:

„Oj, za vračilo nama ni;

al’ dete najino edino

trpi neznano bolečino

in huda smrt ga bode vzela. 40

Pa tega, kar bi jaz želela,

mi vi ne morete storiti,

ne more se mi izpolniti;

edina, mala želja ta,

da enkrat se še nasmehlja." 45

Tak’ toži žena žalostna,

Gospoda k detetu pelja;

Oj kak’ je bolno in bledo!

Pa ko odpre kalno oko
in ga v zveličarja upre, 50

zvedri se mu, nasmeje se
in se smehlja tako sladko
in se smehlja tako milo,

24

55 nedolžne ustnice obdaja.
In star’šem srce se topi,
od radosti jim koprni;

kot da nebeški žar’k iz raja

in vsak Gospoda pogleduje,

on pa presrcno se raduje.

Neviden hodi Kristus še
po hišah, kočah sem ter tje.
Bolehno dete kjer leži,
kjer mati joka in bedi,
tja tiho. krotko se spusti;
nasmeje dete se sladko
in zdravo je, al’ pa s sebd
Gospod odnese ga v nebo.

00

65

V. Mandele.

19. jež in lisica.

Bila je huda zima, da je drevje pokalo. Vsaka zver se
stiska v svoj koteč. Medved počiva v svojem brlogu, zajec
čepi pod svojim grmom in lisica obira v svoji votlini kosti,
ki si jih je od daleč nanosila; le ubogi jež ne more s svojo
5 ostro suknjo dobiti strehe. Vsakdo se ga boji.

Ves zmrzel prileze lisici na prag in jo prelepo prosi,
naj ga vzame pod streho, da ga ne bo velikega mraza konec.
„Hodi le dalje,“ veli lisica, „bila bi nama luknja pretesna; po¬
išči si lepšega prostora!" — „Imejte usmiljenje, dobra mamka!"
io prosi jež, „ne bom vam dela! nobene nadlege. Lepo čedno se
bom stisnil v koteč, pa tiho dihal, da bom le na toplem; saj
vidite, da sem strehe potreben. Rad bom ubogal, karkoli mi
porečete."

Lisica, čeravno sama zvita, se da preprositi in vzame
15 ježa pod streho. Nekoliko dnij sta se dobro imela; bil jima
je kratek čas. Ko se pa jež svojega stanu privadi, se začne
iztegati in pikati ubogo lisico s svojo trnjevo kožo. Lisica
mu jame očitati: „Ali ne veš, kaj si mi obetal?" Jež se pa
izteguje in zbada lisico, rekoč: „Starka. če ti ni prav, pa
20  drugam idi!" Lisica se umiče, dokler more; naposled pobegne,
jež si pa vso luknjo osvoji.

Tako se starim godi. ki mladim gospodarstvo prehitro
izročč. A. Slomšek.

Lisica je med našimi gozdnimi zvermi najbolj znana, pa
tndi najbolj razvpita. O nobeni drugi ne vedo ljudje toliko
povedati, nobena se ne slavi v toliko pravljicah, nobeni ni na

20. Lisica

25  —

čast zloženih toliko basnij, kakor baš lisici. Njena pretkanost
in zvitost sta prišli v pregovor. Vsako delo, vsako stopinjo 5
poprej premišlja in preudarja na vse strani; slepi strasti se
ne vda zlepa, v največjih izkušnjavah se zna zatajevati, nikoli
ne izgubi zavednosti, nikdar ni v zadregi, v najhujši stiski si
ve še pomagati. Zvita buča je, polna muh in zvijač. Zaradi
drzne tatice so gospodinje po samotah v strahu za perotnino, 10
še večja preglavica je pa lovcem, ker jim neusmiljeno gospo¬
dari med divjačino. Prevejana ciganka se zna uklanjati vsem
nevarnostim in vodi za nos najbolj veščega lovca.

Lisica je pa tudi ustvarjena za roparsko rokodelstvo in
za vsakoršno sleparstvo. Tanke in kratke noge nosijo šibko 15
in gibko truplo tako tiho in rahlo, da skoro ne puščajo sledu
za seboj. Široka glava se hitro spušča v dolg tanek gobček,
ki vse zavoha, koničasta ušesa stoje po koncu in ujamejo
vsak glas, pod čelom se ji svetijo bistre oči, kadar pa zine,
se zasvetijo vrste belih ostrih zob. Kaj lepo ji pristuje dolgi 20
metlasti rep, v hodu ga vlači za seboj, v teku pa ga privzdigne.
Oblečena je v rjav, z belimi, črnimi in sivimi dlakami izpre-
mešan kožuh, le na prsih je bela, po trebuhu pa sivkastobela;
sploh pa tudi ona izpreminja dlako po letnem času; vedno
je taka, da jo je težko ločiti od listja, trave ali zemlje. 25

Po vsem tem moramo pritrditi, da je lisica lepa žival
in popolna zver. Kar ji morebiti nedostaje moči, to ji obilno
nadomešča pretkanost in drznost.

Prebrisana vlačuga stanuje daleč po svetu, kajti razen
vse Evrope se nahaja tudi v severni Afriki, zapadni Aziji in 30
tudi v Ameriki. Ni ga skoro kraja brez nje; kjer nobena
druga zver ne more prebiti, tam se zna ona sama preživiti,
dasi se tudi včasi z revščino otepa. Iz okolice, kamor se je
naselila, pa se ne umakne zlepa, naj jo še tako preganjajo.

Pod zemljo si izkoplje svoje stanovanje, do katerega ima 35
vedno več vrat, troja, vsaj. Tudi ima zlasti v gorah po več
stanovanj, stanuje pa v onem, ki se ji zdi najpriročnejše in
najvarnejše za ta čas. V stiski se tudi skrije v tujo lisičino.
Ako iztakne kje kakega jazbeca, si ne koplje sama jame, ker
je to za njo nevšečno in dolgočasno delo, ampak rajši pre- 40
mišlja, kje bi se zvečer najbrž dobila pečenka. Jazbec ima
čistoto v čislih; tudi to ve lisica, pa se prikrade v jazbino in
zasmradi bedastemu sivcu stanovanje. Čemernemu samotarcu

26

se ne more nič hujšega zgoditi; godrnjaje zapusti ugodni stan
45 ter si gre drugega kopat. V njegovih zapuščenih dvorih se
izteguje potem po všečnosti lena vlačuga.

V taki podzemeljski hiši skoti lisica 4—6, tudi 8 ali 9
slepih mladičev, katerim je neznano skrbna mati. Prvi čas
skoro nikdar ne gre od njih in samec jo preskrbuje z žive-
50 žem. Ako starka čuti nevarnost, jih prenese v gobcu na drug
kraj. Ko mladiči malo odrastd, hodita starec in starka na
lov in donašata vsakovrstnega plena, ako je mogoče, tudi živo
miš ali živega mladega zajčka. Mladiči se med tem igrajo na
solncu pred hišo in željno pričakujejo starih; ako ju le pre-
55 dolgo ni od nobene strani, je mladičem dolg čas in začnb
lajati in bevskati. Z živimi živalmi ima mladina veliko veselje,
z njimi se igrajo, ob enem jih tudi stara poučujeta v ropar¬
skem rokodelstvu in nauk jim gre za čudo hitro v glavo.
Ko sleko svojo prvo volnasto obleko, dobe pravo dlako; sedaj
6o začno po malem loviti na svojo roko, do jeseni se popolnoma
izuče rokovnjaštva, a potem se razkrope in vsak skrbi sam zase.

Kakor sploh vsi tatovi in klateži, tudi lisica ne mara za
družbo, najrajši sama premišlja svoje hudobije. Po dnevi leži
doma; ako je vse varno in tiho okoli nje, se pretegne o lepem
65 vremenu rada na solncu, kar ji neizrečeno dobro de. Tako
predremlje in presanja ves dan in zraven snuje nova hudo¬
delstva. Proti večeru se pa napoti na tihotapstvo. Previdno
in oprezno stopa dalje, se ozira nazaj, pogleduje na desno in
na levo, nastavlja ušesa, viha nos, voha po zemlji, malo po-
70 stoji in razmišlja, zameži in zazeha, pa gre zopet dalje. Po
uglajeni stezi, po utrtem potu ne hodi rada, rajši se plazi po
grmovju, se stisne ob skalovje, ali pa se potuhne v travo.

Sedaj je ugledala mladega zajca; hipoma se potuhne na
zemljo, človek bi rekel, da nima nog, tako se po kačje plazi
75 bliže — skok — in zajček zaveči in strepeče — po njem je.
Ravno tako zalezuje mlado srno ter jo zadavi, ako ji mati ne
prihiti na pomoč. Zraven lovi pa tudi miši, sledi ptice po
grmovju, išče gnezda ter izpije iz njih jajca ali požre mladiče.
Za silo pa tudi je črve, kobilice, hrošče in drug mrčes. Mrhe
80 se ne loti rada, ker se boji. da je ni morda človek njej pod¬
vrgel. Ob gorskem potoku preži na ribo, zgrabi tudi raka, in
če čuti ptico na vodi, plava daleč do nje. Pritepe se tudi do
samotnih hiš, iztika za perotnino, in ako se ji izteče po sreči,

27

je podavi več, kakor ji je potrebno. Ako jo je izkušnja iz¬
učila, da se ji v kakem kraju ni bati psov in drugih sovraž¬
nikov, postane strašno prevzetna in predrzna. Cel*') po dnevi
pride na dvorišče in ljudem izpred očij odnese kokoš. —
Ujela se je lisica po noči v svislih. Zjutraj so se ljudje pri¬
pravljali, kako jo bodo s koli, vilami, cepci in drugim orodjem
pobili, ali prežgana tatica jim srečno uide na polje. Tu so se
pasle gosi. V begu skoči mimogrede med nje, zadavi hitro
dve in odnese eno kričečim ljudem izpred nosa.

Pri vsem svojem dejanju in nehanju misli lisica vendar
najprej na svojo varnost. Zat6 ne ropa rada v bližnjem so¬
sedstvu, boječ se, da bi je to ne izdalo. Najmanjša stvarca,
katere ne bi druga žival še zapazila ne, se zdi lisici premi¬
sleka vredna; nezaupno obstoji pred mastno pečenko, katero
ji je človek nastavil v skritem železnem skobcu. Daši je lačna,
vendar se premaga in gre dalje, ali pa beza in dreza strahoma
od strani, da se skobec sproži, in potem zaužije vado z mirno
vestjo. Ravno tako se brez premisleka loti v skobec ujete
živali, naj si bo tudi sama lisica. Ako so ji psi za petami,
šviga skoz grmovje kakor strela, in ker more po ves dan
brez počitka teči, jo psi težko dohajajo. In če jo pes tudi
doteče in že misli, da jo ima v zobeh, mu izkazi veselje s
kakim predrznim skokom. Hipoma puhne na tri metre visoko
skalo, ali pa skoči brez škode v globoko brezdno. Tudi od
lovcev zajeta, se ne misli vdati, v največji sili se domisli kake
zvijače; ako ni drugače, prodere drzno ondi vrsto, kjer se
lovci najmanj nadejejo.

Tako se preživi lisica po letu. V vinskih krajih zahaja
jeseni rada v vinograde in se tam do sitega nazoblje grozdja,
a tudi drugega sladkega sadja ne zametuje. Ali za jesenjo
pride zima, včasi huda zima z debelim snegom. Tedaj se začno
za njo hudi časi; takrat jo je tudi v noči pogostoma čuti la¬
jati in zavijati. Godi se ji, kakor poje narodna pesem:

Lisica, lisjak
sta pila tobak;
tobaka ni b’lo,
sta pila vodo.

O tem času lovci največ lisic pobijejo, ker jih sled po
snegu izdaja in tudi v železje se marsikatera ujame. Gorje
pa lisici, ako jo je lovec le ranil; zakaj če tudi njeimi uteče,

85

90

95

100

105

110

115

120

28

jo raztrgajo in požro druge tovarišice. \ tem je lisica podobna
125  volku. Lovec je ustrelil staro lisico, ki je imela mladiče doma.
Radoveden, kaj bodo delali mladiči s starko, jim jo vtakne v
luknjo. Ko pride nazaj gledat, je našel same kosti — otroci
so požrli mater. Nasproti temu se je pa zlasti pri ujetih lisicah
zgodilo, da je mati snedla svoje otroke.

130  Zanimivo je gledati po zimi lačno lisico, kako lazi okoli
vade, katero ji je nastavil lovec. Sestradana lisica priskaklja,
obstane in viha nos; sedaj je zavohala meso, počasi in neza-
upno se mu bliža, od vseh stranij ga ogleduje, sede zraven
njega, poželjivo steza nogo po njem. ali izprehaja jo strah in
135  sum. Obrne se proč, kakor bi hotela oditi, pa se zopet po¬
virne. Zopet hodi okoli dišečega mesa, se obotavlja, sede, oči
se ji ognjijo, brezupna hlastne po mesu, in skobec jo zgrabi
za vrat — ali pa tudi ne. Lisica, ki je gladna, da se vidi
skoz njo, se večkrat premaga in se obrne od zapeljive iz-
140  kušnjave. Našli so že sestradano lisico pred vabljivo vado
crknjeno.

Ako jo je zgrabil železni skobec, ne vpije, temveč trpi
mirno, se izkuša iznebiti strašnih klešč, ali ko vidi, da ni
mogoče, se vda usodi. Pred lovcem se rada pritaji in se dela
145  mrtvo; marsikatera lisica je kašo upihala lovcu, ko jo je kakor
mrtvo rešil iz železja. Ako se je ujela za nogo, se ne pre¬
mišlja dolgo; odgrizne si jo in s pogumnim srcem odšanta na
treh nogah. Sploh je zavednost ne zapusti, dokler je še iskrice
življenja v njej, kar potrjuje tudi ta-le dogodek. Lovec je
150  prestrelil lisici pod plečetom prednjo nogo skoz in skoz; od¬
streljena noga- se je držala le še za kožo in je bežeči živali
sitno opletala okoli glave. Lisico je to jezilo in motilo v begu;
torej hlastne hitro nazaj, odgrizne nogo in beži dalje, kakor
bi se ji ne bilo nič dogodilo. Kakor njeni zavednosti in pre-
155  mišljenosti, se moramo tudi čuditi njeni čudoviti trdoživosti.
Marsikatera lisica, katero je lovec kakor mrtvo stlačil v torbo,
ali jo z zvezanima ali celo pretaknjenima zadnjima nogama
obesil na kol ali na puško, je oživela nenadoma ter se izmuz¬
nila osuplemu lovcu. Tudi se je dogodilo, da je lisica ugriznila
160  človeka, ko jo je odiral in ji vlekel kožo črez ušesa.

Največji lisičji sovražnik je vendarle človek, preganja jo
skoz vse leto; kakor volku, tako je tudi njej vedno vojska
napovedana, vendar pa se jih po zimi največ pobije. Ako je

29

lovec našel sled, počaka žival pred luknjo zgodaj v jutro, ko
se vrača domov, ali izpusti pse na sled, sam pa čaka pred 165
lisičino in ustreli domov pribeglo. Ako je lisica doma, ji za¬
maši vsa vrata do enih, potem jo ali izkoplje, ali pošlje psa
jazbečarja po njo, ali pa nastavi v odprta vrata past ali
skobca ali rogovile. Takrat lisica ne gre zlepa iz doma in
včasi po ves teden strada, predno jo lakota prisili na to. 170

Lisičje meso je trdo in žilavo in tudi smrdi. Pri nas
ljudje ne jedo lisic, ali starim Rimljanom je bila z grozdjem
pitana lisica slastna pečenka. Lisičjo mast so nekdaj lovci
drago prodajali in jo sem ter tja prodajajo še zdaj za vsa-
koršna domača zdravila, razen tega je pa koža vselej vredna 175
po 4 do 6 kron.

Mlade lisice ni težko ukrotiti. Kmalu postane tako do¬
mača, da gre kakor pes za človekom; vendar pa nimaš z njo
posebnega veselja in nikakoršne koristi, temveč škodo. Ko
malo odraste, pobegne navadno in se spominja svojega prej- 180
šnjega gospodarja k večjemu na toliko, da mu pride po noči
krast perotnino. In ako tudi ostane pri hiši, vendar je hi¬
navska in rokovnjaška tatica. Neki zdravnik si je ukrotil
lisico, ki je po dnevi hodila okoli, po noči pa bila privezana.
Prekanjena žival je zapazila, da se da ovratnik sneti črez 185
glavo, pa si ga je po noči snela in šla k sosedovim kokošim
v vas, zjutraj pred dnevom si gaje pa zopet nataknila. Sosed
je toževal, da mu nekdo krade kokoši, ali lisice ni dolžil no¬
beden, ker je bila vsako jutro privezana, dokler je niso enkrat
zasačili pri krvavem delu. — Stara lisica se pa ne udomači 190
in vrh tega je tudi neznosna zaradi hudega smradu.

Kakor njen sorodnik pes, je tudi lisica podvržena mnogim
boleznim, med drugimi tudi strašni steklini. Stekla lisica pride
tudi v vas, grize pse, mačke, otroke, sploh vse, kar ji pride
pod gobec. No, po Tschudijevem poročilu je sicer steklina 195
jako nevarna, a vendar ozdravila bolezen. Pripoveduje namreč,
da je bilo v curiškem kantonu leta 1805. in 1806. od steklih
psov popadenih 50 ljudij, umrla pa da je samo ena za ustno
ugrizena žena. Od leta 1813. do 1823. so zdravili v curiški
bolniščnici 34 od steklih psov in 30 od steklih maček popa- 200
denih ljudij, a od vseh teh bolnikov ni nihče umrl.

Fr. Erjavec.

30

21. Lisica in kozel.

1. Tja v rupo globoko

lisica je pala
in v vodi do grla

v straheh je brozgala.

2. Rogati tud’ kozel

iz hoste pripiše,
ga žeja trpinči,
vode si poišče.

3. Lisica vesela

brž kozla pozdravi:
„Pač zdrava je voda!"
prijazno mu pravi.

4. „Do grla sem sita,

tako sem jo pila;
poskoči dol k meni,
tud’ teb’ bo teknila.“

5. Rad kozel jo vboga

in v rupo poskoči,
napije se vode

tako, da skor’ poči.

6. „Kako pa zdaj bova

prilezla iz jame?"
Ubogi kozliček
lisici povzame.

7. „Lahkd je prit’ venkaj,

se nama ni bati;
poslušaj le mene,

k’ znam dobro skakati.

8. Na tvoja rogova

bom spretno stopila,
pa hitro ko ptica
iz jame skočila.

9. Potem bom pomoči

tud’ tebi iskala,
pastirja bom semkaj
po tebe poslala.“

10. Resedam tem zvitim

res kozel verjame,
nastavi rogova,
da skoči iz jame.

11. Al’ njene pomoči

zastonj pričakuje,
nad zvito lisico
zelo se huduje.

12. Ko ne bi pastir ga

bil slišal upiti,
še danes bi kozel
znal v rupi tam biti.

13. Iz te pripovedi

se lahko učimo:

„Za dobro na svetu
nehvalo dobimo.“

P. Gros.

22. Lisica in petelin.

Potovala sta po svetu lisica in petelin. Lisica je vprašala
petelina, koliko umetnostij umeje. „Samo dve,“ je odgovoril
petelin, „eno doli, drugo gori." — „Si pač siromak," je dejala
lisica, „ti umeješ samo dve umetnosti, a jaz jih umejem devet."

5 Jedva je lisica to izgovorila, se je začulo lajanje psov. Petelin
hitro zleti na visoko drevd, a lisica vtakne glavo v luknjo,

31

telesa pa ne more, ker je bila luknja premajhna in tesna.
Psi pridejo, zgrabijo lisico in jo raztrgajo. „Kaj ti je poma¬
galo devet tvojih umetnostij,“ si misli petelin; „jaz umejem
samo dve, pa sem ostal živ, a ti si poginila tako žalostno.“

Nar. — Jan. Barle.

23. Nespametna sramežljivost.

Neki učenec je prišel na Dunaj v višje šole. Bil je ubogih
starišev sin in si je moral sam skrbeti za živež, kakor sto
in sto drugih, poučujoč deco po hišah.

V neki hiši so še južinali, bo je prišel prvič učit. Po¬
nudijo mu jako priljudno kolača. „Lepa hvala, južinal sem že
malo poprej." — „E nikdar ni vreča tako polna, da bi ne
moglo zrno noter," ga zavrne priljudni gospodar.

On pa hvali in se brani, izgovarjajoč se, da je že jedel.
Zato ga nehajo siliti. Gospodiču je pa krulilo po trebuhu in
tudi gospodarju se je začelo dozdevati, da ni hotel naš go¬
spodič kolača le zaradi neumne sramežljivosti.

„Brez zamere, kam pa hodite jest na Dunaju?" Učenec,
ki je bil še le tri ali štiri dni na Dunaju in ni znal po imenu
še nobene gostilne razen ene izmed najimenitnejših, odgovori
v tej zadregi: „V gostilno, ki se ji pravi »pri Rimskem ce¬
sarju«."

„Aj, tja! Po čem je pa kaj ondi govedina? Po čem
pečenka?" ga poprašuje nalašč gospodar, ki se mu je ma¬
homa zdelo, da gospodič laže. Ta mu je odgovarjal res vse
napačno.

Po južini gre gospodar s svojo gospo v drugo sobo;
otroci z domačim učiteljem pa ostanejo v prvi za malo mizo,
ki je stala nekoliko korakov v stran od velike. Na tej je pa
bilo ostalo še nekoliko kosov kolača. Lačni gospodič se pri-
šeta do nje. Jako mu diši kolač. Gospodič se ozre, otroci ga
ne gledajo, vrata druge sobe so priprta smuk en kos v
žep. Ali o joj, pri tej priči se odprti vrata druge sobe. Ubogi
gospodič ves obledi, ko ugleda gospodarja, ki mu veli, naj se
oglasi pri njem, predno odide. „Oj kolač, oj nesrečni kolač!
Spravil si me ob kruh," takti je vzdihoval siromak sam s
seboj. Kakor šiba na vodi se je tresel, grede po končanem

10

5

10

15

20

25

30

32

pouku h gospodarju. Od strahu in sramote si mu ni upal
gledati v oči.

Gospodar mu pa veli na samem prav po očetovsko:
35 „Dragi moj prijatelj, lepo vas prosim, odvadite se take krive,
da ne rečem neumne sramežljivosti. Ubogemu biti, to ni člo¬
veku sramota, ako si ni sam kriv ubožnosti. Kdor je siro¬
mašnih starišev, ostaja siromak do smrti ali vsaj dolgo časa.
Tudi jaz nisem bogatega rodu, tudi jaz sem se moral truditi
40 nekdaj za ljubi kruhek tako kakor vi; vem, kako se živi po
svetu; lahko si mislim, kako živite ob slabem zaslužku; vem
pa tudi, da je več takih sramežljivcev, kakoršen ste vi; pa
mislim, da taka sramežljivost ni prava. Kar je pošteno, naj-
dalje velja. To pomnite! Pozabiti hočem, kar se je zgodilo,
45 kakor da bi se ne bilo. Iz očij v oči sem vam govoril; živa
duša naju ni slišala; nikdo ne ve, kaj se je zgodilo, kakor
jaz, pa ne povem tega nikomur. Ne sramujte se tedaj nikogar,
pa tudi mene ne; povedal sem vam svoje misli le zato, ker
je res, kar pravijo: Pri malem se začne, pri velikem se neha.
50 Kriva sramežljivost jih je zapeljala že sto in sto. Iznebite se
je torej, bodite pošteni, kakor doslej, in mi učite deco tako
lepo, kakor ste pričeli; lahko bodete pri meni imeli zaslužek
ves čas, dokler ostanete na Dunaju. Nate vam še tb-le; de-
nite si v žep! (Dal mu je nekaj v papir zavitega.) Zdaj pa
55 pojdite z Bogom!“

Ubogi naš učenec, ki si ni upal ne ziniti, hoče pre->
dobremu gospodu poljubiti roko, ali ta mu jo izmakne in ga
spremi do vrat tako prijazno, kakor bi se ne bilo nič zgodilo.

Napol žalosten, napol pa vesel pride siromak domov.
60 Ves zamišljen ni pogledal, kaj je v papirju, dokler ni bil
doma. Kaj je bilo? Lep kos kolača. Dva kosa ga je imel
po tem takem in se najedel dosita; ali ta, ki mu ga je dal
gospod, ta mu je bil veliko bolj v slast od onega.

Se večkrat so mu postregli v hiši dobrega gospoda s
65 kolačem in drugimi rečmi, pa branil se ni več tako nespa¬
metno kakor ondaj.

Zdaj pa je visok gospod in pripoveduje rad to resnično
zgodbo hvaležnega srca do onega, ki ga je pokaral in tako
očetovski poučil. I. Navratil.

33

24. Ljubezen domovine.

1- Kdor ima srce,
zna za dom solze,
za slovenske domovine raj.
Zanjo ves živi,
zanjo hrepeni,

njo, le njo bi ljubil vekomaj.

2. Čvrst Slovencev rod
rad prebiva tod,
čista tu prijaznost ti cvete.
Vsak prijaflja ’ma,
zvest objema ga,
tukaj stara to navada je.

3. Od snežnih planin
do trtic dolin
mile pesmice povsod pojo.

Sloven’c je rad vesel;
kaj da ne bi pel,
njemu pesmi iz srca teko.

B. Potočnik.

25. Draga kamena.

Preprost kmetič pride po opravkih v hišo bogatega
trgovca. Ni bilo ravno zgodaj, pa gospod je bil še le vstal in
se je umival. Prijazno reče trgovec kmetiču: „()če, le sedite
na ta-le stol in počakajte, da se umijem, potem se bova kaj
pomenila." Kmetič sede in ogleduje prstane, ki jih je bil go- 5
spod snel s prstov in položil na mizo, dokler se ne umije.
Dva prstana sta kmetiču posebno bodla v oči, ker sta bila
jako lepa in se ze!6 lesketala. Kmetič reče: „Milostljivi go¬
spod, ne zamerite, da vas vprašam, koliko veljata onadva lepa
prstana." Gospod odgovori: „Saj mi ne bodete verjeli, če vam 10
tudi povem. Oba veljata tisoč kron." Kmetič se začudi in
pravi: „Hm, lepi denarci! Saj ni toliko zlata, pa toliko ve¬

ljata." Gospod pa odvrne: „Res ni toliko zlata, pa le kamenčki
so tako dragi, ki so vdelani v prstana; to so žlahtni kameni,
zatd se tako svetijo." 15

Kmetič pravi: „No, no, to pa že verjamem; saj sem že
včasi slišal, da so taki kameni zeld dragi. Pa milostljivi gospod,
povejte mi še, koliko dobička vam pa nesd ti-le žlahtni kameni
na leto?" Gospod se nasmeje in pravi: „E kakšni ste vendar,
ko mislite, da mi morajo kaj donašati. Prstane nataknem na 20
prste, da se z njimi ponašam, kadar grem med ljudi."

Kmetič pa pristavi; „Tudi jaz imam doma dva kamena,
a ta mi prinašata vsako leto čistega dobička tisoč kron, dasi

Čitanka I. 3

Gospod se začudi in

ne veljata oba več kakor 50 kron. 1 '

25 vpraša: „Oho, kako je to mogoče?“

Zdaj se pa kmetič nasmeje in reče: „Prav lahko; moja
dva kamena sta — mlinska kamena. 44  Jan. Cigler.

26. Brodnik.

1. Med skalami Sava šumi,
valove mogočne vali,

v naročaj jih Donavi tira.

Čoln ziblje ob bregu se tam,
a ribič mi v njem sedi sam,
na veslo se truden opira.

2. „Hoj, starec, kar veslo zdaj v dlan,
pa hitro na drugo tam stran
črez šumno prepelji nas Savo!
Čuj, turško rumeno zlato
plačilo bogato ti bo . . .

Če nočeš — ti vzamemo glavo.

4. „„Ne maram za vaše zlato.
Čemu mi pač ribiču bo ?
Zastonj vas črez reko prepeljem.
Res, sivo že glavo imam,

a vam je nocoj še ne dam.
Rad vašim ustrezam poveljem.““

5. Že čolnič od brega leti
in nese oglednike tri . . .
Veslaje pa ribič ozira
srepo se v vrtenje voda,
ki rado se s čolni igra

in slastno na dno jih požira.

3. Molčita že polje in log,
tam onkraj slavonski ostrog
v neskrbnem že spanju počiva.
Zaviti v plašč temne noči,
ogledat poslani smo mi,
kod zdaj naš sovražnik se skriva. 44

6. „Pač hrabro srce ti imaš,
izvrsten prevoznik si naš;
ni takega blizu okoli.

A nas tam pohvali glavar,
prekrasen pač čaka nas dar,
krasnejši nas ni še nikoli. 44

7. „„Na mestu! 44 44  de ribič krepko,
a veslo zažene v vodo . . .

„„Tii vaše in moje plačilo. 44 44
„Bes, djaur! 44  še krik iz valov,
iz mokrih je Save grobov —
potem pa vse tiho je bilo.

A. Aškerc.

27. Pridnost in lenoba v pregovoru.

i.

Bodi sani priden in ne bo ti treba biti zaviden. — Kdor
rano vstaja, temu kruha ostaja. — Priden človek ima kruha,
glad mori le lenuha. — Pridna gospodinja mora za pero črez
plot skočiti. — Pridnemu en „danes“ več velja, kakor lenuhu
5 dva „jutri“. — Pridnemu možu lakota le v hišo gleda, v njo

35

si ne upa. — Za pridnega za vsakim grmom kos kruha, pod
vsakim kamenom krajcar. — Prebrisana glava in pridne roke
so boljše blago ko zlate gore.

II.

Kdor je len, je sčasoma tudi lesen. — Kdor rad leži, ga
rada glaA r a boli. — Kdor se lenobi poda, ta se za ušesi drglja. 10

- Kdor za mladih dnij ne skrbi, v starosti trpi. — Lenuhu
kruli rad glad po trebuhu. — Pri vsakem uboštvu je pol
lenobe. — Lenuha dan straši. — Lenuh sam sebi čas krade.

- Lenoba je vragova mreža. — Lenoba je vseh grdob grdoba.

— Lenoba je vsega hudega mati. — Kjer je lenoba, kjer po- 15
stavanje, tamkaj je blizu hudo dejanje.

28. Lastovki v slovo.

1. Mrzel veter tebe žene,
drobna lastovka, od nas,
ki iz lipice zelene

si mi pela kratek čas.
Vsako .jutro, ptička moja,
zgodaj si prepevala,
vsako noč je pesem tvoja
sladko me zazibala.

2. KoFkorkrat si priletela
v svoje malo gnezdece,
totkokrat si mi zapela
milo pesmico v srce.

Zdaj z visok’ga stolpa line
zadnjo pesem žvrgoliš,
ki črez hribe in doline
v tople kraje si želiš.

3. Pride spet pomlad vesela,
prideš, ptička, ti nazaj;
spet boš meni žvrgolela,
oj, to bode vesel raj.

Da bi cvetje mlad’ga leta
skoro se pokazalo!

Ah, mor’biti da boš vjeta,
videti te več ne bo.

4. Zdaj boš zapustila mene,
ah, kak’ srce me boli;
mrzel sever tebe žene,
pojdi, kam te veseli.

Oh, da mi ni perje dano,
rad, o rad bi spremljal te;
pa v te kraje zakovano
moje revno je srce.

V. Orožen.

29. Lev in opica.

Pravijo, da je imela zverina svoje dni pod košatim dobom
semenj. Kraljevi lev sedi v senci sredi tovarišije, opica pa
skaklja po vejah in se spakuje ter začne v leva želod metati.
Lev jo ostro pogleda, kakor bi jo hotel z očmi prodreti, pa
besede ne zine. Opico obleti groza, ali hitro se potolaži, rekoč: 5
„Pač dobro, da do mene ne moreš." In zopet draži leva

3*

36

ter meče želod po njem. Opica še enkrat vrže, a lev zarjove,
da se zemlja potrese, opica pa strahu z veje pade.

Trepetaje kuči levu pod šapami in pričakuje smrti, meneč,
10 da jo raztrga. Vsa zverina strmi in gleda. „Ne boš me več
dražila ne,“ se zagrozi lev opici; „pa vendar nisi vredna, da
bi te raztrgal," pravi dalje in opico izpusti. Vsa zverina se
levu prikloni in počasti svojega usmiljenega kralja.

Nespametno je mogočnike dražiti; lahko ubožca v pest
15 dobe. Lepo je za mogočnike, nad revami se ne maščevati;
najmogočnejši so, kadar radi odpuste. A. Slomšek.

30. Lev in zajec.

1- Kralj lev se je nekdaj pogovarjal
prijazno se zajcem, zverjo uhato;
besede je dobro ta preudarjal,
spodobno se vedel in možato.

2. Le ene ni mogel mož zamolčati,
vesel časti in imenitnosti svoje:

„Kralj lev, je li res, če smem vprašati,
da vam je petelin zoprn, ko poje?"

3. „„Veljaki imajo svoje slabosti,
ta to, ta ono, kaj bi tajili;

na primer, slon v vsej svoji kreposti
ne more čuti prašiča, ko cvili. ““

4. „Tako je v resnici, kralj češčeni,
junaka včasi slabost obhaja;
enako godi se tudi meni,

trpeti ne morem, ko pes zalaja."

_ J. Stritar.

31. O mraku.

Iz stolpa sem mi zvon doni,
ko vlega mrak se po vasi —
le doni, zvon, iz temnih lin,
le vzbujaj mi na dom spomin!

Le zvoni mi tako glasan
in milo poj črez tujo plan;
dasi mi v srcu polje jad,
zvonjenje tvoje slušam rad.

3. Ob glasih teh se mi zazdi,
da v daljni svoji sem vasi,
kjer mi ni tuj noben obraz,
pozna me vsak, vsakogar jaz.

4. Zato pa, zvon, le zvoni mi,
na tuji zemlji doni mi,
večerni zvon ’z visokih lin,

le vzbujaj mi na dom spomin!

_ A. Funtek.

37

32. Prijatelji življenja.

Človeka na zemlji obdajajo, spremljajo in oživljajo vedno
štiri stvari, ki so varuhinje in zavetnice njegovega življenja.
Te stvari so: svetloba, gorkota, zrak in voda,  pravi
darovi iz nebes, človeku najzvestejše prijateljice.

Najprva je svetloba,  iztok solnca in okrog solnca
plavajočih svetov. Ona je nedvomno najbližja prijateljica in
zavetnica vsega življenja; zakaj vsaka stvar živi toliko popol¬
neje, kolikor več uživa nebeške svetlobe. Odvzemite rastlini
ali živali svetlobo, v kratkem izgubi svojo čvrstost, zaostane
v rasti ter končno popolnoma umre, če jo še tako pridno
negujete. Tudi človek obledi, če živi v temi; on obnemaga in
izgubi naposled vso krepkost. Slavni zdravnik Hufeland celo
trdi, da je pravo organsko življenje mogoče le ondi, kjer
vlada svetloba; v podzemeljskih votlinah, kjer je vedno te-
mota, se nahaja le, kar imenujemo neorgansko življenje.
Svetloba je tedaj najprva moč, ki pomaga življenju; v temi
pak, pod zemljo ali na njej, kamor ne segajo grejoči solnčni
žarki, ne more biti pravega življenja.

Druga, ne manj dobrotljiva prijateljica životvorne moči
je gorkota.  Ona sama more razviti prvo kal življenja. Ko
je zima vesoljno prirodo zavila v belosnežno zagrinjalo in je
povsod vse tiho in mrtvo, kako hitro se obude speče moči,
ako le topla pomladanska sapa potegne! Čim bolj se bližamo
severnim krajem, po katerih vlada večni mraz in led, tem
bolj mrtva je vsa priroda. Ondi ne biva ne mala živad, ne
raste bilje; le v globočinah neizmernega morja iščejo in dobi¬
vajo velikanske živali nekoliko gorkote, kitovi namreč, pli-
skavice in pa morski medvedje. Gorkota daje življenje in od
življenja izvira gorkota ; oboje je nerazločno zvezano. Gorkota
budi najprvo življenje, a hrani pa tudi najmanjšo iskrico v
životu človeškem.

Tretja imenitna hrana življenja je čisti podnebni zrak.
Ni ga in ne more biti nobenega bitja, ki bi moglo popolnoma
brez zraka živeti; odtegni zdravi zrak človeku ali živali in
hipoma ti umre ali kmalu potem. Vidi se pa, da je zrak kaj
velikega vpliva, posebno iz tega, ker ima dihajoča žival več
životvorne moči kakor nedihajoča. Životvorno moč pa hrani
najbolj tisti obstojni del zraka, ki mu pravijo kisik; kisik .je

5

10

15

20

25

30

35

38

tudi zares tista snov v podnebnem zraku, katera prihaja, ko
40 dihamo, v kri ter jo rdeči in oživlja.

Tudi čista voda  je prijateljica življenja. Ona ima tudi
nekaj kisika v sebi ter je nam neizogibno potrebna za užitek
in za premnoga opravila v človeškem življenju.

Po pravici smemo tedaj trditi, da so svetloba, gorkota,
45 zrak in voda tisti pravi pripomočki, ki hranijo in rede živo-
tvorno moč. Brez teh pripomočkov življenja ne more živeti
nobena stvar, ne človek, ne žival; z njimi se oživljamo, njih
se radujemo vedno in povsod na tem prelepem zemeljskem
krogu. S. Šubic.

33. Pregnani kralj.

1. List za listom trepeče
z drevja na zemljo suh;
nanje gleda bridkostno
sivi pogozdni duh.

B. Tu v zelenju in cvetju
prestol je stal njegov;
zdaj je zvenelo zelenje,
videti ni cvetov.

2. Prazno njegovo kraljestvo,
rokam izvita oblast,
krona razbita in žezlo,
strta kraljeva čast.

4. Prestol sam je razrušen,
njega lastnik pregnan —
kaj bridko bi ne vzdihal,
kaj bi ne gledal mračan?

5. Glasno po vejah velih
vetrov posmeh vrši,
spodaj pregnanemu kralju
stopajo solze v oči.

A. Funtek.

34. Kovač skopuh.

Bogat kovač je stanoval v nekem mestu poleg morja.
Bil je zelo skop in hudoben. Zbranih je imel premnogo novcev,
s katerimi je napolnil star panj ter ga pred vsemi ljudmi
postavil k ognjišču, da bi nihče ne sumil, kaj je skrito v njem.

5 Nekdaj, ko so trdno spali, naraste morje in zalije hišo tako
zeld, da je panj splaval. Kadar se je morje uleknilo, je od¬
neslo tudi panj, ki je plaval mnogo milj daleč, dokler ni prišel
k nekemu mestu, kjer je živel mož, ki je bil zelo gostoljuben
in darežljiv ubožcem in tujcem. Ko ta človek zjutraj zarana
10 vstane, vidi plavajoči panj ter ga potegne k sebi na suho,
misleč, da je sama klada, katero je kdo zavrgel ali ostavil.

39

Pripetilo se je potem, daje prišlo k njemu mnogo tujcev,
in bil je zunaj velik mraz. Gostoljubni domačin vzame sekiro,
da bi panj razklal, in ko udari trikrat ali štirikrat, začuti
zvenčanje. Panj razcepi ter najde novce in jih veselo spravi, 15
da bi jih povrnil, ako se jim oglasi gospodar. A kovač je
hodil vse od mesta do mesta, novcev iskaje, ter je prišel tudi
v to mesto k človeku, ki je bil ogrenil njegov panj.

Ko je začel govoriti o izgubljenem panju, domačin takoj
razvidi, da so novci njegovi, ter pomisli v sebi: „Ogledati 20
hočem, ali je volja božja, da mu vrnem novce, ali ne.“

Ukaže speči tri hlebe kruha in prvega napolniti s prstjo,
drugega z mrtvaškimi kostmi, a tretjega z novci, najdenimi
v panju.

To storivši, veli kovaču: „Pojesti hočeva tri hlebe kruha 25
od najboljše moke, in katerega izmed njih si izbereš, dovolj
ti ga bo.“

Kovač čuti, vzdignivši hleb za hlebom, da je najtežji
tisti, v katerem je bila prst. Izbere si tega in reče gospo¬
darju: „Ta bodi moj, in ako bi še več potreboval, vzamem 30
tudi tega,“ ter položi roko na hleb z mrtvaškimi kostmi.

Domačin, to videč, misli sam v sebi: „Zdaj vem, božja
volja ni, da bi ta zlosrečnik imel novce.“

Takoj skliče uboge in bolne, slepe in hrome ljudi ter
razlomi pred kovačem hleb, govoreč: „Evo tvojih novcev, 35
katere sem ti bil podal v roko, a ti si rajši izbral prst in
mrtvaške kosti; in tako je tudi prav, ker ni Bog hotel, da bi
ti novci bili tvoji.“

Domačin hitro vse novce pred njim razdeli med ubožce,
a kovač odide zelo osramočen. Nar. — Fr. Levstik.  40

35. Sreče dom.

1- Kdorkol’ pod milim nebom živi,
vsakdo pač srečen biti želi;
cesar na tronu, kmetič na polji
prosi od Boga sreče po volji.
Tud’ jaz je iščem križem sveta:
Kje nek’ prebiva, kje je doma?

2. Tam, kjer cvetlice krasno cveto,
mislim, da sreči venec pleto;
solnce pa rev’ce ves dan pripeka,
kosec jim zadnjič glav’ce poseka.
Koder pa smrtna kosa kosi,
sreče ni prave, jok se glasi.

40

3. Z vrta na polje grem je iskat,
tam se raduje kmetič bogat;
on si bogato žetev obeta,
sreča pšenice venec mu spleta.
Toča prihruje, žito zdrobi,
sreča veselja z njive zbeži.

4. Ptice vesele, zelen je gaj,
mislim, tu ima sreča svoj raj;
zima prikima, ptice zbežijo,
hribci pod mrzlim snegom ječijo.
Glasa veselja čuti ni več,

gaj le žaluje, sreča je preč.

5. V mestih imajo mnogo blaga,
tamkaj bo sreča najbrž doma;
res se bogateč tam napihuje,
pa še več revnih milo vzdihuje.
Kjer pa s’romaštva solze teko,
nihče po sreči vprašal ne bo.

d. Cesar mogočni, kakor s’romak,
otrok in starček, kmet in vojak
srečo si vošči, sreče si išče,
ali le solze z lica si briše.
Človek do groba sreče želi,
pa si le prazne pene lovi.

7. Kje neki ima sreča svoj dom?

Kdo mi pove, kje našel jo bom?

V čistem le srcu ona kraljuje,
srce nedolžno razveseljuje;
sreča prebiva sredi srca,
v srcu poštenem ti je doma.

J. Virk.

36. Sveti Miklavž.

1. Sveti Miklavž sem jaz z belo brado,
škofovo kapo in palico v roči;
kamor pridem, vse vidi me rado,
zlasti veseli so me otroci.

2. Kdor je priden doma in v šoli,
nima igrač in norosti le v glavi;
ne preklinja, ne laže nikoli,

rad ga imam, on naj le nastavi!

3. Hrušek mu v škornje denem po noči,
jabolk, orehov za ves teden;
brezovko najde, ko dan napoči,

v škornju svojem, kedor je poreden.

4. Včasi pa pridem po dnevi tudi,
pridnim se roka moja odpira;
zad za menoj pa parkelj hudi
v koš poredne otroke pobira.

J. Stritar.

41

37. Potovanje na mesec in solnce.

i.

Človek je sčasoma iznašel najpripravnejša sredstva, s
katerih pomočjo se lahko jako hitro premika od kraja do
kraja po vsej zemlji ter si od vseh stranij ogleduje svoje
prostorno bivališče. Spoznal je na ta način že natanko vse
razmere zemeljskega površja, si razjasnil vse prirodne pri¬
kazni, tako da se sme res smatrati za njenega pravega last¬
nika. Če se pa kvišku ozre, zapazi nad seboj ogromno število
drugih svetov, pravih čudes, katerih ne bo nikdar mogel tako
natanko preiskati kakor svoje domovje. Kar ve o njih, je
spoznal samo po vestnih opazovanjih in bistroumnih sklepih.
Ako je sploh človeštva um zanesljiv, je vse to zanj veljavno
in resnično, kakor če bi se bil o istinitosti prepriča! s svojim
tipalnim čutom.

Kako bi se pa potovalo po teh svetovih? — Zvezdoslovje
nas seznanja z marsikaterimi stvarmi, po katerih se da tako
potovanje dovolj natanko določiti; v zadregi je še samo zaradi
primernega voza ali stroja, ki bi nas vozil po praznotah v
velikanske daljave. Tej zapreki pa lahko odpomoremo, ako
mi dragi čitatelji dovolijo, da se vpreže naš duh, ki je baje
mnogokrat krepkejši od telesa, ima pa še tudi za potovanje
posebno prednost, da je silno hiter. O pravem času se hočemo
vestno spomniti svojega telesa in se ozirati nanje kakor na
zemlji.

Vse je pripravljeno za odhod. Še enkrat stisnemo svojcem
roko, še enkrat se ozremo na ljube nam kraje, ki jih zapu¬
stimo za nekaj časa, morda za vselej, če nam usoda ne bo
mila. Pa kdo bi vsekdar mislil na nesrečo, ko gre na poto¬
vanje; ne prišel bi sicer še od domače hiše do sosedove ne.
V naši družbi tudi ni nobenega trepetljivca; pogumen „naprej“
in mi začutimo, kako se nam trdna tla odmaknejo izpod nog.
Dvigaje se kvišku, vidimo pod seboj zbrane sorodnike in pri¬
jatelje, kako nam še s klobuki in prti vihte zadnji pozdrav.
Kolikor više dospemo, tem manjše se vidijo osebe, ki smo jih
zapustili. Že ne slišimo več njihovih glasov, ne moremo jih
več ločiti drug od drugega; vsi skupaj se nam dozdevajo neka
temna tvarina, ki se vedno bolj zmanjšuje in krči. Ravno isto
prikazen zapazimo tudi pri gorah, rekah, mestih itd., ki se

5

10

15

20

25

30

35

42

vedno bolj približujejo med seboj. Z nami se vzdiguje tudi
zrakoplov, ki nas hoče spremljati; pa kar na enkrat obtiči in
40 nič ne pomaga vse prigovarjanje, naj ostane v naši družbi.
„Sape mu je zmanjkalo," se oglase nekateri izmed nas, gle¬
dajoč s sočutjem na zrakoplov, ki se začne zopet bližati zemlji
in nam precej izgine izpred očij. In res je bilo tako; zakaj
zrak je na kvišku od plasti do plasti tanjši, torej tudi lažji,.
45 in plin, s katerim je zrakoplov napolnjen, ni bil več lažji od
zraka, v katerem je plaval. Tudi mi začutimo v tem kraju
nekako tesnobo ter sopemo hitreje, ker naša pljuča ne dobi¬
vajo več dovolj zraka.

Črez nekoliko časa dospemo do kraja, kjer nam zraka
50 popolnoma nedostaje. Tukaj — črez kakih 9 mirijametrov
nad zemljo — je torej mera za vsako živo bitje, zakaj brez
zraka ni nobenega telesnega življenja. Naš duh pa prekorači
tudi to mejo in zdaj se mu odpre neizmeren prostor, v ka¬
terem se nahaja ogromno število novih svetov, plavajočih v
55 silno tanki, nevidni snovi, „eter“ imenovani, ki se nahaja
povsod v tem neskončnem prostoru in tudi v našem zraku,
ki pa namesto njega ne zadostuje za telesno življenje. Po
njej se razprostira na vse strani solnčna svetloba, po njej
prihaja tudi do zemlje.

60  Ker nam je mesec najbližji svet, ga hočemo tudi najprej
obiskati, da si nekoliko natančneje pregledamo naše zemlje
vztrajnega spremljevalca. Dvigajoč se proti njemu, se še enkrat
ozremo na zemljo. Prikazuje se nam že kot velika krogla,
zavita krog in krog v megleno tvarino, ki se vedno bolj temni
65 proti zemeljskemu površju, ob robu pa jasni. Čim bolj se bli¬
žamo mesecu, tem bolj raste njegova velikost, tem bolj se
zmanjšuje zemlja za nami. Že smo prišli do kraja, s katerega
vidimo oba sveta v podobi velikih balonov. Pa kako se začu¬
dimo, ko 28.000 mirijametrov oddaljeni od zemlje zapazimo,
70 da smo celo brez vse teže. Že poprej smo se čutili tem lažje
in lažje, čim više smo prihajali; a zdaj je naše telo res čist
duh. Saj pa tudi ne more biti drugače, ko je privlačnost zemlje
na nas v tem kraju baš tolika kakor mesečeva.

Tukaj se hočemo še enkrat nekoliko pošaliti z zemljani,
75 predno se preveč ne oddaljimo od njih, ter poskusimo palico
spustiti na zemljo. A ta nam ne pade iz rok, dasi je ne
držimo več; zakaj tudi na njo vplivata z enako privlačno silo

43

zemlja in mesec. Mi sami bi se ne mogli premakniti s tega
kraja niti naprej proti mesecu, niti nazaj proti zemlji. Naš
duh pa ne pozna takih zaprek; urno se dvigne tudi črez to 80
mejo, in ko še prehiti 10.000 mirijametrov, stopimo na površje
novega sveta. Radovedni si ga začnemo ogledovatisaj smo
že mnogokrat hrepeneli po njem in ga celd slavili s pesmi¬
cami. Vendar kako bridko se iznenadimo; ko zagledamo pred
seboj samo skalnato gorovje in puste planote! Nobene rast- 85
line, nobene živalce nikjer ne zapazimo, naj se še tako tru¬
dimo. Otožni zakličemo z vso močjo v to strašno pustoto,
morda se vendar prikaže kakoršnokoli bitje; pa joj, strahu
se stresemo, ko še niti svojega lastnega glasu ne slišimo.
Meseca ne obdaja namreč zrak kakor zemljo; torej se tudi 90
naš glas še toliko ne more širiti, da bi prišel od naših ust
do ušes. Ker pa na tem svetu ni zraka, ne more biti tudi
vode na njem; zakaj voda se precej izpuhti, ako ne tišči na
njo zračni tlak. Brez vode pa ne more biti nobenega organ¬
skega življenja, tudi ne, če bi še lahko nedostajalo zraka. 95
Ves ta svet pokriva tedaj v istini mrtvaški prt, ki nas na¬
vdaja s strahom in grozo. In vendar si še hočemo natančneje
ogledati ta svet, ker smo se že potrudili do njega. Pri hoji
se čutimo tu blizu šestkrat lažje kakor na zemlji. Brez vsega
truda skočimo na 6—7 metrov visoke holmce in tudi črez 100
toliko metrov široke propade, kar nam tukaj jako koristi;
zakaj povsod, kamor sega naše oko, vidimo gorata, skalnata
okrožja, iz katerih središč so na vse strani napeljane steze,
podobne velikim trakovom; to so gotovi ostanki nekdanje
lave, ki so jo že pred davnim časom" izbljuvali ognjeniki v 105
onih središčih. Ko prekoračimo tak skalokrog, zagledamo v
planoti dolg, nepravilno se vijoč rov, ki je suhim zemeljskim
strugam najbolj podoben. Tam, kjer se zavije okoli strme
skale, je tudi dosti globlji, baš kakor nahajamo v naših rekah
zemljo podkopano na takih krajih. Razen teh znamenj naj- 110
demo še drugih znakov dovolj, da je mesec imel nekdaj vodo,
katere se je pa sčasoma iznebil. Tudi zapazimo, da toplota
na tem svetu vedno bolj raste. Mesečni dan je še nekoliko
daljši kakor zemeljskih 14 dnij. V tem času pa solnčni žarki
neprenehoma hudo pripekajo na golo skalovje, ki se ne more 115
ohladiti po nobeni sapici, po nobeni padavini. Še le ko preteče
dolgi dan, preneha polagoma strašna vročina.

44

Vse to nahajamo na polovici, obrnjeni proti zemlji. Mice
nas pa še druga polovica, ki se ne more nikdar videti z
120  zemlje; ali precej se prepričamo, da je bila naša radovednost
celč neopravičena; zemlji odvrnjena polovica je namreč v obče
prvi podobna, saj pa tudi ni nobenega vzroka, da bi bila
drugačna.

II.

Pa pustimo teli krajev tužnost, s katero bi se nikdar
125 ne mogli sprijazniti, in podajmo se na druge, morda srečnejše
svetove! Najprej obiščimo največji, z zemlje vidni svet, ki je
našemu domovju jako imeniten in vpliven dobrotnik. Zaradi
tega ga tudi navadno edinega imenujemo „solnce“, dasi za¬
služi to ime še tudi mnogo drugih svetov, namreč nepre-
180 mičnice, ker imajo lastno svetlobo. Dvigaje se proti solncu,
vidimo za seboj velik in majhen balon, ki se oba z dovoljno
hitrostjo v velikem loku tako dalje pomičeta, da se manjši
na čuden način in še hitreje vrti okrog večjega. Oba sta nam
že dovolj znana; večji je naša zemlja, manjši pa nje mesec.
135 Med potjo nas dohite gošče večjih in manjših telesec, pravi
roji, ki so zdaj redkejši, zdaj gostejši, a vsi lete v velikih
lokih s silno hitrostjo proti solncu. Vsi so med seboj v neki
zvezi in se vrte okrog solnca v velikanskem kolobarju. Vsako
telesce se vrti okrog lastne osi, vrh tega pa še manjša zopet
140 okrog večjih, tako da vsa skupaj in drugo skoz drugo vrše
in mrgole. Ta telesca so „meteori“, izmed katerih tudi sem
ter tja kak odpadnik prifrči na zemljo, ako se ji je preveč
približal v svojem blodenju, tako da ga je zmagala njena
privlačnost,

145 Predno pa dospemo do solnca, srečamo še take velike
potnike, kakor je naša zemlja, Premikajo se kakor ona po
stalnih potih okrog solnca; torej jih z našo zemljo vred ime¬
nujemo „premičnice“ ali „planete“. Prva taka premičnica,
katero srečamo, je Venera, naša večerna ali jutranja zvezda.
150 S prijaznim obličjem stopi pred nas in nas obsije s prekrasno
svetlobo. Podoben je ta svet naši zemlji; zavit je v gost zrak
in na njem lahko celo natanko razločujemo morje in kopno,
gore in doline. Tudi po velikosti jo skoro doseže; njegov
polumer je samo za 17 mirijametrov manjši od polumera
155 naše zemlje. Vendar je na njem razlika med poletjem in zimo

45

nekoliko ostrejša kakor v našem domovju; zakaj njegova os,
okrog katere se vrti, je proti solncn bolj poševna kakor pri
naši zemlji. Ta svet je solncu za 3,750.000 mirijametrov bliže
kakor zemlja; torej ima gotovo še enkrat toliko svetlobe in
gorkote. 160

Od Venere kakih 5,000.000 mirijametrov dalje proti solncu
srečamo še eno premičnino, ki jo imenujemo „Merkur“. Ta
svet ni dosti večji od našega meseca. Srednja njegova odda¬
ljenost od solnca je samo 6,000.000 mirijametrov; zatorej tudi
solnce nanj najbolj vpliva, tako da se najhitreje premiče. V 165
vsaki sekundi prehiti 5 mirijametrov, torej blizu za 2 mirija-
metra več kakor naša zemlja. Ker pa njegova pot okrog
solnca ni tolika kakor zemeljska, jo preteče že celo v blizu
88 dnevih. Po takem minejo na njem več kakor štiri leta,
med tem ko preteče na naši zemlji samo eno leto. Če bi se 170
hoteli na tem svetu naseliti, našli bi sicer zrak kakor na
Veneri in na naši zemlji, doživeli bi štirikrat toliko let kakor
v svojem domovju, a vendar bi ne bili nikakor zadovoljni,
ker je na njem že gotovo sedemkrat bolj vroče kakor na
zemlji. Tudi bi nas nadlegovala presilna svetloba, za katero 175
ni ustvarjeno naše oko. Prepustimo ga torej njegovi usodi
in hitimo naprej proti solncu!

Že z Merkurja smo videli solnce kot popolno kroglo,
gotovo sedemkrat toliko, kakor se vidi z zemlje. Pa kolikor
bolj se mu bližamo, tem veličastneje se nam razkriva po svoji 180
velikosti in bleščeči svetlobi. Radi verjamemo zdaj zvezdo-
slovcem, da ima četrt in en milijonkrat toliko prostornine
kakor naša zemlja, da je pa samo 320.000krat težje od nje.
Njegove tvarine gostota znaša torej samo blizu l j 4  od ze¬
meljske. Zdaj tudi lahko natančneje vidimo, da je solnce ža- 185
reča tekočina, ovita z žarečim soparom. Oddaljeni smo še
sicer dovolj, pa vendar že čutimo nestrpno vročino, po kateri
smemo soditi, da je na solncu gotovo 27.000° gorkote. Na
solnčnem površju zapazimo, kako se delajo peneči holmci, iz
katerih se s silno hitrostjo (4—6 mirijametrov v sekundi) 190
dvigajo mnogo tisoč mirijametrov visoki plinasti stebri, ki so
različni med seboj in sem ter tja čudno razviti. Imenujemo
jih solnčne „protuberance“. Če bi se vrgla naša zemlja v nje,
bi se igrali z njo kakor morski valovi z leseno kroglico. Sicer
pa zapazimo, kako je vsa solnčna atmosfera silno razburjenajl95

46

vsled strašnih viharjev, proti katerim so vse zemeljske nevihte
samo rahli dihljaji. Velikanski temni oblaki, ki se tudi vidijo
z zemlje — najbrž pepelni prah — se podijo od vzhoda proti
zahodu po vsem solncu in nam dajejo povod, da mislimo,
200  sčasoma se bo morda ohladilo tudi naše solnce, česar pa še
zdaj v njegovi bližini nikakor ne čutimo,

Lahko se izprevidi, da si zaradi takih neugodnih razmer
želimo zopet hladnejših krajev. Torej se vrnemo in hitimo v
nasprotni meri s hitrostjo, kateri je samo naš voznik kos.
205 Brez pomude na že znanih svetovih in ne oziraje se na razne
prikazni, katere smo poprej občudovali, dospemo zopet do
naše zemlje. E. Čuček

38. Solnce vse ve.

1. Da solnce zemljo ogreva,
stare pesmi pojo;
od njega da luč je dneva,
vsi narodi vedo.

3. Zločinstvo v tmino se skriva,
luč po godu mu ni,
al’ solnce svetu odkriva
vse, kar se dogodi.

2. Al’ manj morebiti je znano
to, da solnce vse ve.

Če kaj je po noči skovano,
brž mu luna pove.

4. In bodi si še tako skrito,
ve naj lastna le vest:
gotovo bode odkrito,
žarkom pride v pest.

5. Zatorej ljubi svetlobo,
varuj hudih se ran,
opuščaj zločinstva grdobo:
vselej pride na dan.

A. Umek.

39. Volk.

Volk je najbližji sorodnik našemu domačemu psu, od
katerega pa nima niti ene dobre lastnosti. Tudi botra lisica
mu je v rodu, toda prekosi ga v prevejanosti in spretnosti,
zlasti pa v hrabrosti. Grdogledemu potepuhu ni sploh od vseh
5 prednostij pasjega plemena dana nobena, lastne so mu samo
napake in gnusobe. Kar ga je od gobca do repa, ves nam je
oduren in mrzek. Vse se ga ogiblje, vse ga sovraži.

Pred volkom je vse v strahu. Matere strašijo razposajene
otroke z volkom, včasi so se ga pa ljudje cel<3 bali imenovati,
10  boječ se, da res ne bi prišel; odtod izvira tudi pregovor: Mi

47

o volku, volk iz lesa. Vse gozdne živali pobegnejo plaho pred
njim, konji drgetajo strahu, goveda se stiskajo, svinjam se
ježijo ščetine in one se boječe umikajo nikoli sitemu požeruhu.
Bebaste ovce strah tako prevzame, da ne vedo, kaj bi. Gnetč
in stiskajo se v klobčič ter čakajo, da si volk eno izbere,
potem zbeže malo dalje, pa se zopet ustavijo in čakajo beke¬
taj e, da pride po drugo.

S svojima sorodnikoma, namreč s psom in z lisico, živi
tudi v najhujšem sovraštvu. Lisico takoj raztrga in požre,
toda redkokdaj jo dobi med zobe. Majhni psi stisnejo pred
volkom rep med noge in beže, kar jih noge nesd; le večji psi,
zlasti mesarski, pastirski in lovski, so naprežni nanj, strastno
ga slede ter se zakade brez strahu vanj in ne nehajo, dokler
morejo količko kaj gibati. Mrtvega volka psi ne pokusijo,
volk pa psa strastno raztrga in požre.

Po velikosti in zastavnosti je volk podoben mesarskemu
psu; posebno ako sedi ali leži, premoti lahko človeka. Ako ga
pa bolje pogledamo, vidimo kmalu, da je debelejšega tilnika
in močnejšega vratu; sploh je v prednjem delu života bolj
trden in zastaven kakor v zadnjem. Zadnja stran je slabša
in nekako skolčena. kakor bi bila mrtvoudna; tudi repa ne
zavihuje po pasje, ampak ga poveša. Koničasta ušesa mu
stoje po koncu, široko žrelo je nasajeno z jeklenimi ostrimi
zobmi, največ ga pa izdaja hudi srepi pogled.

Neizrečeno je pogolten in požrešen, vedno bi žrl; ali nič
mu ne zaleže, zmeraj je lačen in suh kakor trta. Zraven je
pa krepek in močen, dasi je videti ves trhel in medel. No,
pri vsej svoji moči je vendarle potuhnjen in mevžast, pošte¬
nega boja s sovražnikom se ogiblje in zato si tudi navadno
ne upa na človeka. Le dolg stradež ga ohrabri tako, da je
slep za vsako nevarnost, in takrat se loti tudi človeka, Ako
je enkrat okusil človeško meso, postane neumno drzen in
kolje ljudi, zlasti otroke, tudi o belem dnevi.

Dasi ljudje zatirajo in pobijajo grdogledo zver na vse
kriplje, se vendar nahaja skoro po vsej Evropi; le na Nemškem
so ga večjidel že iztrebili. Tudi na Slovenskem jih je še zmeraj
več ko preveč; vsako leto se jih nekoliko pobije. Največ vol¬
kov se potika po notranjem Kranjskem, kamor prehajajo s
Hrvatskega; v notranjskih gozdih imajo dobra skrivališča in
tudi mnogo ovac se pase ondukaj. Posebno odkar je odprav¬

iš

20

25

30

35

40

45

50

48

ljena strelščina na volkove, tožijo ljudje, da so se volkovi
zelo pomnožili. Še več kakor pri nas je volkov na Hrvatskem,
Ogrskem, Erdeljskem in v Galiciji, največ pa na Ruskem, kjer
je prav navadna zver, tako da si po zimi nihče ne upa iti po
55 noči brez orožja iz hiše.

Po dnevi se skriva po hostah ali po trstovju, v ruskih
stepah leži v globokih jamah, po noči pa gre na rop, navadno
sam, največ po dva skupaj. S povešenim repom dirjasti ne¬
mirno in plaho, kakor brez pravega namena, od hoste do
60 hoste, voha po tleh in po zraku, gleda in posluša, kje bi se
dobilo kaj za nenasitni želodec. Drugega mu ni mar nego
žrtje, naj si že bo kaj živega ali kaj mrtvega; vse mu je všeč,
naj si bo še tako smradno in gnusno. Na porobju preži na
miši, po grmovju zalezuje zajce in jerebice, za silo so dobre
65 tudi žabe, martinčki in belouške, celo hrošči. Ako vzdigne
kako večjo žival, na pr. srno, jelena ali losa, jo preganja tako
dolgo, da upehana in utrujena ne more več dalje; tedaj ji
skoči na vrat ter jo zakolje.

Na paši se tiho primuza po visoki travi, oblazuje nepo-
70 redno žrebe ali neskrbno telico, ki se je preveč udaljila od
skrbne matere, se zakadi med svinje in, za gostim grmom
skrit, streže na objestno kozo. Najrajši pa napada boječe
ovce, bodisi na paši, ako spazi, da ni psa blizu, bodisi po noči
v staji. Tedaj kolje neusmiljeno, mnogo več podavi, kakor
75 mu je potrebno. Z ovco v gobcu skoči črez plot in noseč jo
drži tako visoko, da se mu ne vleče po tleh. Konjski ali go¬
veji čredi si pa ne upa blizu, ker ve, da bi ga sprejela s
težkimi kopiti in z ostrimi rogovi. Posameznega konja se pa
tudi loti, ako je lačen, in če konj ni posebno spreten in uren,
80 ga obvlada mrhar.

Kakor je bilo že rečeno, je volk tudi vsakoršno mrho;
spazili so ga celo, da je vlekel in žrl mrtvece iz grobov.

Ob velikih vojnah hodijo volčja krdela za vojskami; na
bojiščih najdejo povsod dosti živeža in čestokrat so grde po-
85 šasti napadale celo žive ranjene in oslabele vojake, ki so za¬
ostali za vojsko. Leta 1813. in 1814. so volkovi spremljali
nesrečno francosko vojsko, ko se je umikala z Ruskega in
Nemškega, ter jo sledili tja do reke Rena.

Po zimi je volk še bolj gladoven. Sestradan, da se skoro
90 vidi skozenj, tava po snegu; tedaj pogoltne stare črevlje, cunje

49

in drugo sodrgo, da si le s čim napolni želodec. Takrat se
radi zbirajo v večje trope, tulijo in zavijajo, da obhaja človeka
groza. Predrta lakota jih goni na polje, ob cestah kolovratijo,
se priklatijo v vas in tedaj tudi človeka napadajo. Togotno
planejo na pešpotnika, se zaganjajo v konjika in slede vozove 95
na cesti. Več mirijametrov daleč brusi shujšana druhal za
vozom s penečim gobcem ob tleh, in gorje potnikom, ako
niso dobro oboroženi ali jim opešajo konji, predno so prišli
v varno zavetje. Ako ustreliš med nje in si enega zadel, takoj
padejo grdobe nanj; naj si bo mrtev ali le ranjen, raztrgajo 100
ga in požrč — a potem zopet uderd za vozom.

Od ubitega volka človek nima baš velike koristi. Meso
nima nobene vrednosti, ker ga celd druge živali nočejo jesti,
menda zaradi zoprnega duha; le mlade lisice sem videl, da
so ga nekoliko dnij rade jedle, pa se ga kmalu preobjedle. 105
Kalmuki in Tunguzi v Aziji pa umejo volčino tako pripraviti,
da ni neprijetna jed, seveda samo za njihova usta. Le sem
ter tja rabijo tudi pri nas volčje meso, še več pa mast za
vsakoršna vražna zdravila, zlasti pri živini. Edini volkov kožuh
je nekaj vreden. Največjo ceno imajo ruski in švedski volkovi, 110
njihove kože se cenijo na 16 do 24 kron.

Grdobno in škodljivo zver zatirajo in pobijajo povsod o
vsakem času. Poprej so jim nastavljali zanke, jim kopali jame,
ali pa se je po več vasij vzdignilo na volčjo gonjo; eni so
gonili, drugi pa streljali, toda take gonje so prepodile volkove 115
večjidel le v drug kraj. Sedaj pa volkovom lovci najrajši za-
vdajo. Podvržejo jim namreč mesa, otrovanega s strašnim
strupom strihninom. Zver jedva požrč meso, pa je že mrtva.

Pastirji na ruskih stepah preganjajo volka na hitrih konjih;
volk beži, pastir na konju za njim, dokler ne začne volk pe- 120
šati. Truden se zvrne na zemljo; ko pa zagleda jezdeca, se
vzdigne z zadnjimi močmi in svedra dalje, ali sedaj prileti
vanj pastirjeva palica z železno ost j <>, ki ga tako dobro za¬
dene, da ga na mestu ubije, ali pa vsaj smrtno rani. — La¬
ponci pa love volkove po zimi, ko prvi sneg še ni pomrznil. 125
Privežejo si snežne črevlje na noge, vzem6 sulico v roko in
gredo iskat volkov. V globokem rahlem snegu volk kmalu
obnemore in Laponec ga zabode s sulico.

Meseca malega travna skoti volčiča v kaki skrivni jami
4—9 slepih mladičev, ki še le črez 10—14 dnij izpregledajo. 130

Čitanka I. 4

50

Kakor sploh vse mlade živali, so tudi volčki brhke živalce v
sivkastorumenih volnastih kožuških. Mati volčiča jih ima ne¬
izrečeno rada, kakor najboljša mati skrbi za nje; največ pre¬
glavice ji dela stari volk, pred katerim mora skrbno skrivati
135 svoje otroke; ako bi jih našel same, bi jih precej požrl. Mladi
volk se hitro sprijazni s človekom, se priuči na pasji živež
in včasi se sprijatelji tudi z domačim psom. Ali že v drugem
letu se pokaže hudobna volčja čud in staremu volku ni nikdar
zaupati. — Na zagrebški realki smo imeli prav krotkega volka,
140 ki je do sedmega meseca prost hodil po dvorišču. Posebno
veselje je imel z učenci, ki so mu zjutraj in popoldne nosili
kruha, sadja in drugih stvarij. Svoje prijatelje je dobro poznal,
se jim dobrikal, skakal pred njimi prav po pasje in rad iz-
tikal po njihovih žepih. Pozneje smo ga priklenili. Enkrat
145 se je po noči odtrgal, ali z dvorišča ni pobegnil; čakal je
zjutraj pri stopnicah svojih prijateljev, jim preiskal po navadi
žepe in šel za njimi po stopnicah v šolo. Brez upora se je
dal zopet prikleniti. V zimskih nočeh je močno tulil; s tem
se je zameril sosedom, ki niso mogli spati, in zato smo ga
150 morali otrovati. Dali smo mu strihnina v jabolku. Jedva je
pogoltnil jabolko, že sta se mu šibili zadnji nogi, jel se je
tresti, sedel je, po udih ga je trgalo, hipoma ga je vrglo na
tla, milo je pogledal na nas, zavilo ga je v križu in tilniku —
pa je bil mrtev v dveh minutah. Fr. Erjavec.

40. Kobila in volk.

1. Kobila 7 .  žrebetom se pase na polji;
priplazi se volk, ki je prežal v goščavi;
mladič bi bil požeruhu po volji,
približa se starki ter ji pravi:

2. „Ta lepi konjiček! Teta kobila,
pogajala se dolgo ne bova;
povejte ceno, meni ni sila —
recite, pa bo kupčija gotova."

3. Kobila zarezgeta in reče:

„Tu pod kopitom zapisano nosim;
sem pridite, stric; privzdignem pleče,
če znate brati, berite, prosim."

51

4. „0 to pa to!“ in hitro pristopi,
od lakomnosti se cedijo mu sline;
kobila, ne bodi lena, ga lopi
v obraz, da se zvrne in skoro pogine.

_ ./. Stritar.

41. Volk in lisica.

Lisica sreča v gozdu volka, ki je ležal ves pobit in ža¬
losten pod grmom in brž ko ne premišljal o minljivosti vsega
posvetnega.

„Dober dan! Kaj vam pa je, stric, da ste tako žalostni
in se držite, kakor bi bila danes pepelnična sreda, saj je še
predpust.“

„0 pri meni se je že davno začel štiridesetdanski post;
stradam, da bi se kmalu lupil; saj sem že tako slab, da se
mi ne ljubi iti na lov.“

„0 če ni drugega kakor lakota, temu se lahko pomaga.
Pri gozdarju je danes ženitovanje in vse je že skoro napol
pijano; le hitro na noge in pojdiva tja, plena nama ne bo
nedostajalo.“

Volku so se jele sline cediti, up ga pokrepča in oba se
napotita proti gozdarjevi hiši, iz katere se je že od daleč
slišalo likanje in ples.

Ko prideta blizu hiše, ga ustavi lisica, rekoč:

„Stojte malo; morava se pomeniti, kako bi se dal ta
naklep izvesti. Menim, da bi bilo tako-le najbolje: Jaz sem
majhna in bom izkusila na kak način priti v hišo. Vam bi
pa ne dala tega sveta, ampak splazite se v hlev, ker tam bi
utegnili najbolje opraviti."

„Je že prav," reče volk in jo zavije za svislimi proti
hlevu. Lisica pa se zmuza v kuhinjo, in ker je dekla ravno
nesla pečenko v hišo, stopi za njo, skoči naglo na klop in
odtod za peč. Ker imajo po deželi navado, jedi postavljati na
peč, je mislila, da najbolje opravi za pečjo, pa se je zmotila.
Na peči ni bilo drugega kakor skleda godlje.

Lisica ni veliko marala za godljo, jedi na mizi so ji
mnogo bolj dišale; torej se godlje ne dotakne, ampak pre¬
mišlja, kako bi spravila goste izza miz. Na zadnje si jo izmisli.

Ravno ko stopi dekla zopet v hišo, zavpije lisica za pečjo:

„V hlevu je tat.“

5

10

15

20

25

30

4 *

52

Svatje so vsi mislili, da jim je povedala to dekla, planejo
35  izza miz in lisica ostane sama v hiši. Hitro je na mizi in poje
naglo, kar ji je najbolj dišalo. Ko se naje, skoči zopet za peč,
potakne glavo v godljo in šine skoz okno.

Med tem pa zasačijo svatje tatu v hlevu in ga neusmi¬
ljeno bijejo; naposled jim vendar uide in ves polomljen pri-
40 vleče jedva zadnji konec do gozda.

Tukaj ga že čaka lisica in popraša z milim glasom: „Kako
ste opravili, stric ?“

„Opravil sem, da se Bogu smili; saj vidiš, da so mi ves
zadnji konec stolkli; stavim, da ni več cele koščice v njem.
45 Ravno sem jel dobro trgati ovce, kar me zasačijo."

„0 kaj ti! Ti si še dobro opravil proti meni, ali jaz, jaz!
Le poglej mojo glavo, kakšna je; tako so mi jo zbili, da mi
že povsod gledajo možgani iz nje.“

Volk pogleda lisico, in ko vidi, da je res hudo zdelana,
50 pozabi nekoliko svoje lastne bolečine. Nekaj časa gresta tiho
naprej, potem povzame zopet lisica besedo in reče volku: „Ne
morem več naprej, nesite me!“

„Kaj, da bi te jaz nosil, saj sam jedva grem! Iz tega ne
bo nič.“ Ali lisica mu ne da miru, in ker ga tolikanj lepo
55 prosi, se je naposled usmili in ji reče: „No, tako pa naj bo! Pa
le na vrat sedi, ker imam križ ves zbit." Lisica sede in volk
jo nese po gozdu naprej. Črez nekoliko časa začne lisica govo¬
riti: „Bolnik zdravega nese, bolnik zdravega nese." — „Kaj
mi tu govoriš?" zagrmi volk; „če si zdrava, pa le brž doli!"
00 „0 dobrotljivi striček, saj sem le mislila reči: Zdravi

bolnika nese. Zdaj vsaj vidite, kako sem zdelana, da že ne
vem, kaj govorim, in da se mi je jelo bloditi po glavi." Volk
ji verjame in jo potrpežljivo nese dalje. Ko prideta do mlake,
začne lisico žejati; najedla se je bila namreč dobrih rečij.

05 „Stojte malo; tako me žeja, da se moram tu malo ohla¬
diti." Ko se napije, reče volku: „Glejte, glejte, hleb sira leži
v mlaki. (Bila je namreč polna luna, ki se je videla v mlaki.)
Lahko ga dobiva, toda to vodo morava poprej izpiti."

Volku je sir dišal; zatorej začne piti, pije in pije in to-
70 liko časa pije, da poči.

Lisica si pa izmije godljo z glave in se veseli, da je
speljala strica volka na led. Fr  Eriavec.

53

42. Srnica.

1- Srnica mlada, nedolžna se pase,
kjer v senci hladni travica rase.

2. Brez skrbi igra si, veselo skakljaje,
saj trava redi jo, rosica napaje.

3. Al’ ona ozira okrog se premalo,
neskrbno srce jo bode izdalo.

4. Približa se lovec, prepozno ga vgleda,
srnica se dvigne, pobegne bleda.

5. Srnica beži, za njo leti strela,
srnica je hitra, al’ smrt jo je vjela.

0. Zadeta v srce na tleh omaguje
in lovca tik sebe solzna pogleduje.

7. Oh, kdo je mogel njo ustreliti?

Kdo mogel tak mlado, nedolžno raniti?

8. Al’ lovcu je dana duša nemila,
kamnitega lovca ni srna ganila.

9. Veselo jo gleda, ko kvišku plane
in zopet omaga in mrtva ostane.

Fr. Levstik.

43. Kako je Libercun drvaril.

V Krkonoških gorah je nekdaj bival duh, katerega so
se bali hudobneži, a dobri ljudje so ga ljubili. Imenoval se
je Libercun.

Zgodi se, da si neki meščan iz Hrušice da privesti iz
gozda drv za kurjavo. Ubožni kmetiči, ki so mu jih spravili 5
domov, so zahtevali za storjeno delo, kar je pravica. A trdo¬
srčni skopuh jih grdo ozmerja ter skopoma poplača. Vozniki
niso mogli upati, da bi našli pri sodniku več pravice; zatorej
odi do s potrtim srcem in srditi domov.

A meščanu, ki je hotel dati drva razcepiti, se ponudi v 10
to službo neki ves tuj mož. Za plačilo ni hotel drugega nego
prgišče tresak. Naglo sta se dogovorila mož in Hruševec, ki
.je bil jako vesel, da bo tako dober kup imel kurjave na vso
zimo.

54

15 Zmenila sta se bila, da se prične delo takoj jutrodan za¬
rana, in tako je tudi bilo. Že predno se je danilo, je bil tujec
na mestu. Izdrl si je iz kolka levo nogo ter z njo tako silno
udrihal po kladah, da so polena in treske letele daleč okrog.

Hruševskega meščana je prebudil ta silni ropot čudnega
20 drvarja. Naglo se obleče ter pohiti gledat, kako se vrši delo.
Videč moža ob eni nogi stoječega ter z drugo mlatečega po
panjih, se ustraši zelo. „Stoj,“ zavpije, „in brzo odidi, odkoder
si prišel!"

Tujec mu mirno odgovori: „Od srca rad, samo poprej
25 mi je dokončati to delo in dobiti plačilo." Delal je zopet
čvrsto in hitro, ne meneč se za preklinjanje meščanovo.

Razklal je zadnje poleno. Drvar vtakne nogo v kolk ter
potegne iz torbe veliko vrečo, kamor spravi vsa polena do
zadnje iveri. To vse zadene na ramo in hajdi z dvorišča.

30 Ves osupel gleda za njim hruševski meščan ter kliče na
vse grlo: „0 moja drva, moja drva!"

Drv je bilo v vreči nad štiri sežnje.

A drvar se še enkrat obrne ter mu zaničljivo zakliče
dobro jutro in potem odide svojim potem.

35 Ubogi kmetiči so prihodnje jutro našli cele kupe drobno
razcepljenih polen pred svojimi hišami. Ker nihče ni poprašal
po tem obilnem lesovju, so si ga osvojili v zameno, katero
jim je dal dobri gorski duh zato, ker jih je tako zelo drl trdi
meščan iz Hrušice. Češka nar. - Fr. Levstik.

44. Lipa.

1. Lipa zelenela je

tam v dišečem gaju,
s cvetjem me posipala,
djal sem, da sem v raju.

2. Veje raztezavala

k nebu je visoko,
meni pa je do srca
segala globoko.

3. Ptičice je miljena

v senčico vabila;
kadar ležal sem pod njo.
me je ohladila.

4. Sedaj pa je revica

skoro ovenela;
cvetje, perje ljubljeno
zima je odvzela.

5. Spavaj, draga lipica!

Večno ne boš spala,
nova pomlad zelena
novi cvet bo gnala.

6. Zopet bodo ptičice,

ptičice presladke,
pesmice prepevale,
pesmice pregladke.

55

7. Pa boš zopet lipica 8. Bratje naši se hlade

v senco nas vabila, radi v tvoji senci,

dragim svojim srčica prsi, čela in glave

miljeno hladila. opletaje z venci.

Mirosl. Vilhar.

45. Pes, volk in lisica v pregovoru.

Dvoje psov na kost end, koljeta se med seboj. — Na
eni verigi imata dva psa med seboj mir, pri eni kosti pa
vselej prepir. — Mnogo psov zajčja smrt. — Pes, ki le molči
in nič ne laja, globoko zobe zasaja. — Pes boječ huje laja
nego grize. — Za siromakom vsak pes laja. — Kadar greš 5
volku naproti, pokliči psa s seboj! — Ovca cela, volk sit,
vkup ne more bit’. — Volk dlako izpremeni, a nravi nikdar.

— Kdor se z volkom druži, mora tudi z njim tuliti. —
Volk malo hvale ve, ko ovco poje. — Na volka kriče, lisico
rede. — Če lisica črez led beži, tudi ljudi drži. — Kar lisica 10
pusti v pasti, za to se ne lasti! — Lisica se dlake izlevi,
zvijač se ne iznebi.

46. Zima.

1. Prikašljala je starka zima,
naguban, suh ima obraz;

ko z brado kljukasto pokima,
sneg z neba prileti in mraz.

2. Po vrtu se senica klati,
premalo hrane da ji gozd;
zdaj imaš, zajec ti uhati,
svoj štiridesetdanski post.

3. Mož starček se pri peči greje
in kima truden, da zaspi;

da bo dovolj za platno preje,
kolovrat urno suče hči.

4. Po gladkem ledu se otroci
dreve, ne vejo, kaj je mraz;
nagajajo si s kepo v roči —
kako vesel je zimski čas!

J. Stritar.

47. Cesar Rudolf in berač.

Cesar Rudolf je bil še pod starost vedno veselega srca;
zmeraj se je rad šalil in uganjal včasi jako kratkočasne burke.
Nekega, dne ga sreča berač in zaprosi: „Bratec Rudolf, daj,
daj siromaku kaj vbogajme!“ — „Od kdaj sva si pa brata?“

56

5 ga popraša cesar, kateremu se ni pripetilo še nikoli kaj ta¬
kega. „Hm,“ veli berač, „nismo si li po Adamu vsi bratje ?“
— „Res je,“ odgovori cesar, „nisem se mogel precej spomniti."
To rekši, seže cesar v žep in stisne siromaku vinar v pest.
„Oj, le vinar! To je pa vendar premalo za cesarja," reče berač.
10  „Kaj,“ veli Rudolf, „premalo? Prijatelj, ako bi ti dali vsi bratje
tvoji po Adamu toliko, kolikor jaz, bi bil kmalu najbogatejši
v vsej deželi."

48. Zlate resnice.

1. Kdor uboga rad in moli,

Bog ne žabi ga nikoli.

2. Kdor ljudi rad obrekuje,
božja roka ga kaznuje.

3. Najlepša cvetlica, kar svet jih ima,
je čista nedolžnost v sredini srca.

4. Kjer biva nesloga, je večen prepir,
se slogo pa druži nebeški se mir.

5. Kdor dela veselo in moli rad vmes,
dobi blagoslova obilo ’z nebes.

6. Če vedno ohraniš nedolžno srce,

ne boš pač nikoli znal, kaj je gorje.

7. Kdor vedno uboga in pridnih je rok,
življenje napolni z veseljem mu Bog.

8. Ogibaj se vedno nesramnih ljudij,
pri njih hudobija in greh se godi.

9. Ne bodi ponosen na svoje telo
in njega čarobno lepoto;
le hip zadostuje in tvoje telo
te vrže v največjo sramoto.

10. Le tam se naseli, kjer pesmi done,
kjer rož’ce cvetejo in ptički žgole;
tam vedno boš našel najboljše ljudi,
hudobnim za petje in cvetje mar ni.

A. Vin.

57

49. Strah v gradu.

Ze je bilo preteklo dobrega pol leta, kar so počivale
kosti rajnega in zadnjega moškega posestnika neke grajščine
v miru in pokoju. Le sama vdova, vsa v žalosti, je še prebi¬
vala v zapuščenem gradiču. Neko noč jo v sladkem spanju
prebudi ropot, odpiranje in zapiranje ter treskanje z vrati. 5
„Kdo si more neki biti,“ reče žena, „saj imam vse ključe pri
sebi.“ Kar hipoma pa se zasliši v stanici, kjer je bil njen mož
v Gospodu zaspal, kakor da bi kdo prekucnil vse stole in mize.
Žena ima vendar toliko poguma, da vstane in gre gledat, kaj
je. Ali jedva odpre duri, že vidi pri drugih vratih izginiti 10
nekoga iz sobe, ki se ji zdi posebno po obleki podoben raj¬
nemu možu. Strah in groza prevzame ženico in ona skoči
urno v postelj pod odejo. Toda zmeraj vidi pred očmi rajnega
moža, bledega in prepadlega. Vroč pot ji stoji na čelu in do
belega dne ne more zatisniti očesa. Še le ko se jame zlato 15
solnce kazati izza gor, malo zaspi; ali le kratko je bilo njeno
spanje. Vzbude jo dekle, ravno tako prestrašene kakor sama;
od strahu jim nedostaje besedij, pripovedujočim, kaj so slišale
po noči. Boječa, kakor vse ženske, se je dala vdova prego¬
voriti, ker je odslej več dnij zaporedoma strašilo po gradu, 20
da je šla v vas stanovat. Vsa vas je milovala ubogo ženo, da
mora prestati toliko strahu. Vse govori o strahu in še blizu
grada si nihče ne upa.

Pripetilo se je pa nekoliko tednov po tej dogodbi, da so
prišli vojaki v to vas in imeli tam nekaj dnij počitka. Na 25
vprašanje, čigav je gradič, zvedo kmalu, da je zapuščen, in
sicer zavoljo strahu, ki roji vsako noč po njem.

„Vedno sem slišal praviti," reče čvrst vojak z veliko črno
brado in dolgimi brki, „da je strah na sredi votel, okoli kraja
ga pa nič ni; rad bi vedel, kdo vam zbija take šale. Le po- 30
vejte mi, v kateri stanici uganja svoje burke; zvečer pojdem
tja, vzamem s seboj nabito puško in ostro sabljico; kmalu
bomo imeli strahu."

Brž in radi mu vse povedo, in ko se mrači, jo maha
vojak proti gradu. Ko pride v stanico, leže na postelj, puško 35
in sabljo pa nasloni zraven sebe. Ni bilo dolgo, že prične
vojak smrčati. Proti polnoči ga vzbudi ropot. Naglo plane
kvišku in z napetim petelinom čaka strahu. Ropotanje se po-

58

mika bliže, ravno pred sobo prekucne še sklednik, vrata se
40 odpro, v belem oblačilu se prikaže sivobradat mož — puf,
vojak ustreli nanj. Ostro zarenči strah in mu vrže svinčenko
nazaj. Vojak, kaj takega nikakor ne pričakujoč, se začne tresti
in prositi, naj ga pusti vsaj živega.

Strah pristopi k vojaku, ga obrije čisto po eni polovici
45 glave in mu na tisti strani obraza postriže tudi brado in brke.
Vojak se ni upal braniti. Ko strah delo dokonča, odide. Toda
vojak, omamljen, ni vedel, kaj se je zgodilo z njim, ter je kaj
težko čakal jutra. Na vse zgodaj v jutro pa je hodilo ob kraju
gradiča mnogo ljudij, ki so bili radovedni, kako sta se vojak
50 in strah gledala. Ko vidijo vojaka kakor zdivjanega planiti
z gradu, po eni strani črnega in kosmatega, po drugi pa be¬
lega, ne vedd, ali bi se mu smejali, ali bi ga pomilovali. Zdaj
jim začne pripovedovati, kakšen je strah. „Ali menite, da se
kaj bojiV“ reče; „kaj pa da, še puška mu ni kos. Kaj mi
55 naredi! Kroglico mi vrže nazaj in nazadnje me še tako-le
spači, kakoršnega me zdaj vidite.“

Kakor ogenj gre to po vseh hišah. Zdaj se še le vse boji
priti blizu grada. To zve tudi stotnik. Čuden in smešen se
mu zdi ta dogodek, ali vendar mu hoče priti do konca. Zvečer
60  si da prinesti v ravno isto sobo dve puški, obe nabiti. Leže
tudi na postelj, ali ne zaspi, temveč nekaj čita in že meni, da
ga ne obišče strah. Ugasne luč, a zdajci prično vrata pokati.
Stotnik se pripravi in vzame puško v roke. Po strašnem ro¬
potanju stopi strah v sobo, stotnik ustreli in kroglica odbije
65 strahu pol ušesa. Ko zagrabi stotnik še drugo puško, pade
strah na kolena. Za božjo voljo ga prosi, naj mu pusti živ¬
ljenje, obetajoč mu vse natanko razodeti. Stotnik ga precej
prime in zjutraj pokaže ljudem strahu, ki so ga vsi poznali.
Prikradla sta se bila dva poredneža po posestnikovi
70 smrti na grad. Mislila sta lahkoverno, boječo vdovo pregnati
z gradu, če bodeta prav strašila, ter sta si tako bila v svesti,
da bodeta lahko grad kupila za majhno ceno. Ponarediti sta
si dala ključe do nekaterih vrat. Da je pa bil strah vrgel
vojaku svinčenko nazaj, je bilo tako-le: Ko je vojak zaspal, se
75 je tiho priplazil slepar blizu postelje in mu potegnil kroglico
iz puške. Kaznovana sta bila oba malopridneža, kakor sta
zaslužila. Tak-le je strah: ali kak hudoben človek, ali pa
samo domišljevanje. Ognjesl. Dolinar.

59

50. Božje oko.

1. Naj stojim na zemlje lici,
al’ me skriva njena sreda,
skriti se ne da pravici:
božje oko povsod me gleda.

2. Naj me jasno solnce obseva,
naj brli v me luna bleda,
naj me orna noč odeva:
božje oko povsod me gleda.

3. Vidi čine dobre, hude,
skrita njemu ni beseda,
tehta misli, želje, trude:
božje oko me vedno gleda.

4. Naj le sam si priča bivam,
al’ z menoj tovar’šev čreda,
naj že delam al’ počivam:
božje oko me vedno gleda.

5. Naj veselje me obdaja,
al’ me žalost, jeza vjeda,
naj bolezen, smrt prihaja:
božje oko me vedno gleda.

6. Človek, kon’c bo šale, smeha,
smrt povsod ti je soseda;
noč in dan se varuj greha:
božje oko te vedno gleda.

L. Jeran.

51. Lakomni zajec.

1. V gozdu bil je zajček mlad,
v zelnik je zahajal tat.
Drugi zajci ga svare,

v kmetov zelnik naj ne gre.

2. Zajček misli si tako:

„Kaj bi li učil me kdo!“

V kmetov zelnik spet hiti,
tam se z glavami gosti.

3. Ali pameten ni bil,

da je k zelniku zavil;
kmet je v grmu tičal skrit,
čakal zajca je srdit.

4. Puško sproži, ustreli.

Zajec milo zaječi,
skoči, zvrne se na tla;
kmet je pekel ga doma.

Tj. Pintar.

52. Svetloba.

Svetloba je nekaj, kar občutimo le z očmi in s česar
pomočjč vidimo bližnje in daljne reči. Tema ni sama na sebi
obstoječa snov, ona je le nedostatek svetlobe; vendar ni nikjer
taka tema, da bi ne bilo še nekaj svetlobe. Mačke, čuki, sove
itd. vidijo tudi v največji temi, imajo pa drugače ustvarjene 5
oči, ki se jim bolj odpirajo v temi.

Svetloba se od vsake reči neprenehoma razteza ali raz¬
širja na vse kraje; ona je črez vse človeške pojme tanka in
netehtljiva; videl boš celč skoz luknjico, s šivanko na papirju
storjeno, ob enem več Ijudij, živine ali drugih rečij; svetlobni 10
žarki prihajajo tedaj neprenehoma in ob enem od vseh teh

60

rečij skoz luknjico v tvoje oči, da jih vidiš. Med vsemi zna¬
nimi rečmi je svetloba najhitrejša v svojem teku. Od zemlje
do solnca je 15 milijonov mirijametrov; krogla iz topa bi po-
15 trehovala za to pot 26 let, ko bi letela vedno naprej z enako
hitrostjo; svetloba pa pride od solnca do nas v osmih minutah;
stori tedaj v eni sekundi, ki je šestdeseti del ene minute,
30.000 mirijametrov pota.

Neke reči svetijo same od sebe, kakor solnce, nekatere
20  zvezde, goreče in žareče stvari, mnogi mrčesi, črviči, trohneči
les, gnijoče ribe itd.; druge reči pa, ki jih zato imenujemo
temne,  morajo biti od drugod razsvetljene, da jih moremo
videti. Prirodoslovci in kemiki menijo, da je svetloba obstojni
del vseh pozemeljskih rečij. Pri mnogih kemijskih opravilih
25 ločenja in druženja se prikaže svetloba; prikaže se pa veliko¬
krat tudi brez gorkote, kakor pri trohljivem lesu. Če je svet¬
loba sklenjena z gorkoto, ji pravimo ogenj.

Svetloba močno tekne človeku, živalim in vsem rastlinam;
če bi človeka dalje časa redili v črni temi, bi hiral in hiral
30 in morda še umrl. Svetloba pobarva vse rastlinsko perje z
zeleno barvo. Nič bi prav ne rastlo in se ne pobarvalo brez
svetlobe; to lahko vidiš spomladi v hramu pri korenu in pri
drugi zelenjavi. Mnoge rastline se od jutra do večera vedno
obračajo proti solncu, kakor na pr. solnčna roža; prav mikati
35 jo mora po svetlobi. M. Vrtovec.

53. Kam in kje?

1. „Kam drži na desno  cesta, 3. Ce nameriš jo na mesto,

kam drži na levo  pot? kras zidovja najdeš hiš,

Mož, povejte mi po skušnji: če se pa na vas obrneš,

Kje se laže ognem  zmot?“ tam nasprotno vse dobiš."“

2. „„Pot, ki vidiš jo na pravo, 4. „Kam tedaj se naj obrnem,

te prinese v mesta kras, al’ se v mesto naj podam,

ki drži na levo steza, ali naj na vas jo mahnem,

te pripelje v prosto vas. srečo boljšo kje imam?“

5. „„Vidiš, to ti je vse eno;
kakor se obnašal boš,
lahko v mestu, lahko v vasi
si, če hočeš, srečen mož.““

M. Valjavec.

61

54. Kitica pripovedek iz življenja
cesarja Jožefa II.

Cesar Jožef II., sin cesarja Franca in Marije Terezije ter
avstrijski vladar od leta 1765. do 1790., je bil ravno tako pri¬
ljuden, kakor bistroumen mož. Rad je skrivši, da ga niso po¬
znali, zahajal med ljudi in se pogovarjal z njimi. Tako je
marsikaj zvedel, česar sicer vladar ne zve; pa vsak, če tudi 5
še tako preprost človek, je smel k njemu. Sprejemal je ljudi
na posebnem hodniku. Cela knjiga je napisana pogovorov, o
katerih se pripoveduje, da jih je imel z njimi. Nate kopico
takih zanimivih pomenkov!

I. Neka kmetica pripelje svoja dva sina pred cesarja in 10
reče: „Presvetli cesar ste dali oklicati, da so sami edini  sini
vojaščine prosti. Jelite, potem sta moja fanta prosta, ker sta
moja edina sina?" — „Ženica, vi ste modrejši kakor postava;
zato se naj zgodi, kar zahtevate/ 1  ji odgovori cesar.

II. Neki prosilec je prišel v obleki iz francoskega sukna 15
k cesarju. Jožef stopi k njemu, potiplje njegovo obleko z roko

in ga vpraša: „Kakšno je to sukno?" — „Francosko.“ — „Kaj
bi nosili, če bi tega ne bilo ?“ — „Pomagal bi si s tem, ki
bi se moglo dobiti doma." — „In vi hočete službo v mojih
deželah?" ga vpraša Jožef mrzlo in se obrne od njega. 20

III. Uboga žena se je rila do cesarja, da bi mu podala
prošnje pismo. Stražnik jo nekoliko ostro zavrne, cesar pa
mu reče: „Ako ubogih ljudij ne poslušamo, kadar nam tožijo,
kako nas bo pa Bog poslušal, kadar njemu kaj potožimo!"

IV.  Nekdo je prišel, kaj drago oblečen, s prošnjo k ce- 25
sarju na hodnik. Jožef ga vpraša, koliko ga stane ta obleka.
Odgovori mu: „Tisoč kron." — „Tak6,“ reče cesar, „vzemite

si od obleke pokojnino! Jaz nisem tako bogat, da bi si mogel
obleko za tisoč kron kupiti."

V. Meseca listopada L 1787. sta se sešla generala Lascy 30
in Lavdon na hodniku pri cesarju. Jožef vpraša Lavdona: „Ko-
liko časa, mislite, bo treba, da premagate Beli grad?" Lavdon
odgovori: „Presvetli cesar, ako je vse pripravljeno, česar je
za obsedanje potreba, si upam v desetih ali dvanajstih dneh
dobiti mesto v svojo oblast." Lascy je mislil, da je Lavdon 35

62

pač malo preveč govoril; toda cesar ga prime za roko ter
mu reče: „Midva, dragi Lascy, mu že morava verjeti; zakaj
nobeden naju še ni nikoli premagal nobene trdnjave."

,.Novice.“

55. Božični večer.

1. Na sredi gozda v led vkovane
stoje zelene smrečice;

na njih gore do ure rane
božične jasne svečice.

2. Z neba so angeljci povili
med nje premnogo svetlo vez,
zlata po njih so natrosili,
kristalov dragocenih vmes.

3. In kot molila v tajnih glasih
pogozdna bitja bi v nebo,
tako zveni mi rahlo včasih

iz noči jasne na uho.

4. In kakor petje bi zvenelo,
igra po drevju glas stoter,

da v svetem miru gozd veselo
slavi božični svoj večer.

A. Funtelc.

56. Kolednica.

Bog daj srečo, hišni oče,
hišni oče, hišna mati!

Naj sprostre nad vašo hišo
svoja krila angelj zlati,

5 mir, edinost in veselje
iz višave v hišo trosi,
drage vaše glave varje,
dobra dela k Bogu nosi!
Skrb, bolezen in nesreče
10 naj podi od praga hiše,
z dobrotljivo svojo roko
naj vam grenke solze briše,
vaše upe, vaše nade
v svoje bukve zapisuje

in s prgiščem polnim hrame 15
vsako jesen napolnjuje,
hišno sleme ognja varje,
polje toče in viharja!

Naj vas spremlja na vseh potih,
sije zarja vam njegova! 20

Dobri ljudje, dobri starši,
veselite se z družino,
naj gorijo vaša srca
za Boga in domovino,
da razpel bo nad Slovenci 25

svoja krila angelj zlati.

Bog daj srečo, hišni oče,
hišni oče, hišna mati!

Fr. Cegnar.

57. Mladi Vukasovič.

Cesarica Marija Terezija je obiskala nekega dne mlade
vojake v šoli in vprašala šolskega predstojnika: „Kateri mojih
ljubih sinov je najpridnejši?" Predstojnik odgovori: „Vaše
Veličanstvo, vsi so pridni in vredni visoke milosti; pa naj-
5 pridnejši med vsemi je mladi Vukasovič." — „To je lepo,

63  —

mladi Dalmatinec," reče cesarica, „ali rada bi ga tudi videla,
kako se bojuje."

Mladenič, ki je stal doslej plašen pred cesarico, se srčno
zravna, oči se mu bliskajo in ponosno iščejo nasprotnika. S
komer se prime, vsakega premaga. Zato mu podari cesarica 10
dvanajst zlatov, rekoč: „Kupi si veselja po vročem boju!"

Teden preteče in cesarica se zopet pripelje. Pokličejo
Vukasoviča in cesarica ga vpraša: „Ali si že zapravil denarje,
ki sem ti jih bila dala? Kje so?"

„Poslal sem jih svojemu ubogemu očetu," odgovori mla- 15
denič z boječim glasom.

„Kdo je tvoj oče?"

„Bili so častnik in so služili Vašemu Veličanstvu; zdaj pa
so brez službe in žive brez plače prav siromaško. Nisem vedel
cesarskega daru bolje obrniti; poslal sem ga zato preljubemu 20
očetu."

„Ti si priden mladenič. Vzemi črnilo in piši:

To pisemce, katero Vam pišem, mi napoveduje cesarica.
Moje zadržanje, moja pridnost in posebno moja ljubezen do 25
Vas tako ugaja cesarici, da boste Vi odslej naprej dobivali po
štiri sto kron podpore na leto; meni pa je zopet podarila
štiri in dvajset zlatov."

Tako je bila dobremu sinu njegova ljubezen do starišev
pri tej priči poplačana. K. Bolida.  30

1. Oj kmet, al’ veš do kruha pot? 3. Pomladni hlad, poletni znoj
Al’ veš, kje poln dobi se sod? po vrsti hodi naj s teboj;

Plug in motika vesta zanj; na levo, desno ne poglej

le vprašaj ju, ko vstaneš ’z sanj. in stopaj z njima zvest naprej!

Preljubi oče!

58. Pot do kruha.

2. Pa rano vstani; nezaspan
robotaj, dokler sije dan;
skrbno obdelaj si polje,
okoplji v nogradu trtje!

4. In ko se leto jeseni,
se ti na njivi hleb zori;
in ko umre jesenski grom,
tekoč ti nograd zajde v dom.

B. Ledinski.

64

59. Opeharjeni kmet.

Po zimi zakoljejo malo ne pri vsaki hiši na kmetih svinjo
ter okončnjejo ta veseli dan s furežem ali kolinami.

Kmet Močnik je imel mnogo prijateljev in znancev; zat6
je dobil od njih toliko klobas in mesa v darilo, da bi mu svinja,
5 katero je mislil zaklati, ne zadostovala, da bi povrnil vsem
koline. V tej zadregi se napoti k prijatelju Klepcu in ga prosi
sveta, kaj mu je storiti, da se izogne sitnemu povračilu. „Ne
morem ti boljšega svetovati, Močnik moj dragi," mu reče
Klepec po daljšem premišljanju, „kakor to, da rečeš jutri,
10 kadar vstaneš, vsakemu sosedu: Nekdo mi je svinjo ukradel."
Kmetu Močniku se dopade ta nasvet in on obljubi tako storiti.
Zviti Klepec pa porabi tisto noč zase in ukrade Močniku svinjo.
Osuplost in strah soseda Močnika si je lažje misliti nego po¬
pisati, ko drugega jutra ne najde več svinje v svinjaku. Kakor
15 besen teče z doma in prvi, katerega sreča, je njegov prijatelj
Klepec, ki ga je bil baš tako grdo ukanil. Jedva ga zagleda,
že mu kriči naproti: „Klepec, ali čuješ? Nekdo mi je ukradel
svinjo, katero sem mislil zaklati to jutro." — „Tako je prav,"
mu odvrne zviti Klepec, „tako moraš povedati vsakemu, ko-
20 garkoli srečaš." — „Dh, ali to ni izmišljeno; meni je svinja
res ukradena," vpije Močnik dalje. „lzvrstno, izvrstno delaš;
le tako naprej vsakemu, kdorkoli ti pride naproti," reče
hudobni Klepec; „če boš tako govoril, ti bo vsak verjel."
Opeharjeni kmet se jezi, vpije in razsaja, da bi dokazal, da se
25 ne šali, ampak da mu je svinja res ukradena, toda vse nič
ne pomaga; bolj ko se jezi, bolj ga hvali Klepec, da se zna tako
dobro izgovarjati, ter mu še reče naposled: „Dober pripomoček
si si izmislil, da ti ni treba vračevati poslanih kolin."

-. Vrtec . 11

60. Uganka.

K nam hodi deklica vesela,
ko bliža se, povsod zvoni;
ves dan pohaja, nič ne dela,
od bratcev in sestric živi.

5 Se drugim brani, da na polji
ne delajo in ne doma;
in vendar je po božji volji
in človek sam jo rad ima. j Stritar.

61. Pameten svet.

Ko se je vračal neki tatarski vojvoda z lova, je nameril
na človeka, ki je vpil iz vsega grla: „Kdor mi da sto zlatov,
temu dam pameten svet.“ Vojvoda je želel slišati o tem svetu
in dal moža poklicati k sebi. Ali le-ta človek se ni hotel z
vojvodo niti razgovarjati, dokler ni imel zahtevanih sto zlatov 5

v roki. Zdaj reče vojvodi: „Ne p odvzemaj nikdar ni¬
česar, o čemer nisi razmišljal  poprej. 11  To izgovo-
rivši, gre svojim pdtem.

Ljudje, ki so bili v društvu z vojvodo, se začno temu
smejati; vojvoda pa je govoril sam s seboj: „Glej, to ni smešno, 10
kakor mislijo moji ljudje. Ta svet je čisto pameten in kakšna
sreča, da se ravna vsakdo po njem! Malokdo misli na to,
zatorej pa mnogi žive kakor nerazsodna živina. 1 ' Zdajci malo
postoji, se domisli nečesa, obrne k svojim ljudem ter jim
reče: „Zapovem vam, da se napiše ta svet, katerega ste tudi 15

vi slišali, na vsa mestna vrata, na vse javne trge in na vse
stvari v moji palači. 11  Zapoved se točno izvrši. Povsod si
mogel potem citati ta svet, zlasti v palači vojvodovi. Celo po
skledicah je bil napisan.

S početka je ljudstvo govorilo o tem, ker je bila stvar 20
nova; ali kdo ve, je li si kdo ta svet tudi dobro zapomnil?
Toliko je izvestno, da mestni župan ni mnogo razmišljal o
tem, ker je vojvodovega zdravnika podkupil, da prebode bol¬
nemu vojvodi žilo z otrovanim puščalom, češ, da postane po¬
tem sam vojvoda. Zdravnik se da zards pregovoriti, pride k 25
vojvodi, vzame že skledico, za kri pripravljeno, ter hoče voj¬
vodi prebosti žilo. Ali v tem trenutku opazi na skledici napis:

„Ne podvzemaj nikdar ničesar, o čemer nisi razmišljal poprej. 11
To ga čisto zmede; vendar pa se hitro zbere, odstrani otro-
vano puščalo, pa vzame zdravo ter hoče izvršiti svoj posel. 30 2
Med tem pa je vojvoda opazil, da je zdravnik zameni) puščalo,
in ga vprašal, zakaj je storil to. Zdravnik zmedeno odgovori:

„Ker sem bil poprej vzel topo puščalo, sem ga moral zdaj
zameniti z ostrim. 11  — „Ne laži! 11  zavpije vojvoda; „samo res¬
nica te more rešiti. 11  Zdravnik ves preplašen odgovori, da ga 35
je hotel otrovati; toda napis na skledici ga je odvrnil od tega
čina. „Hvala Bogu, 11  pravi vojvoda, „nisem predrago plačal
onega sveta, ki me je sedaj rešil smrti. 11

Čitanka I.

5

Vojvoda je prizanesel zdravniku, mestnega župana pa
40 dal usmrtiti; a tistega človeka, ki mu je bil dal ta svet, je
sijajno nadaril. I. Stelclasa.

62. Pametnice.

1. Kakor na vodi pena hitro ’zgine,
tako mladost nam naša naglo mine.

2.  Kdor brez potrebe govori,
njemu resnice na jeziku ni.

3. Nedolžnost bolj diči človeško srce,
ko krona in biseri carske glave.

4.  Premisli prej dobro, kaj boš govoril,
da bližnjemu ne boš žalega storil.

5. Molitev je prva tolažba srca,

brez nje blagoslova Bog nikdar ne da¬
li. Kaj hasne srebro ti, kaj hasne zlato,
če nosiš po koncu le prazno glavo.

7. Ko tare sila te in glad,
takrat nihče ni tebi brat;
ko pa bogastvo ti imel bi,
tedaj pač bratcev ne preštel bi.

8. Če si v nadlogah in skrbeh,
obup naj v glavo ti ne šine;
saj Bog pomagal ti bo rad
ter ti razjasnil srca tmine.

9. Trpljenja pri delu se nikdar ne boj,
če tekel bi tudi raz čelo ti znoj;
saj kadar vse delo si vestno končal,
gotovo brez skrbi sladko boš zaspal.

A. Fin.

63. Rudolf Habsburški in pekarica.

Rudolf Habsburški je šatoril blizu Moguča (Mainz) in se
prišel nekega dne izprehajat v to mesto. Ker je bil borno in
preprosto oblečen, a zunaj hud mraz, stopi v odprto hišo ne¬
kega pekarja, da bi se malo pogrel pri gorki peči. A pekarica,
5 ki je sodila ljudi le po obleki in si mislila, da je to kak pre¬
prost vojak, ga začne pisano gledati, se rotiti in jeziti nad

67

njim ter godrnja črez vojake in njih ubožnega cesarja, češ, da
nadleguje in tare ljudi s svojimi vojaki. Cesar vse to mirno
posluša in se posmehuje. To pekarico še bolj razjezi; jame
ga poditi iz hiše, a ko se ji ustavlja in še bolj posmehuje, 10
popade jezna korec vode in ga izlije nanj. Molče odide cesar
v svoj šator, pa ne pove nikomur nič o tem, kar se mu je
dogodilo pri pekarju.

Opoldne pa pošlje k ravno isti pekarici svojega služab¬
nika z nekaterimi skledami, ki so bile polne dragih jedil, 15
rekoč: „To vam pošilja oni vojak, katerega ste bili danes
zjutraj polili z vodo v svoji hiši.“ Ko pekarica to sliši, se zeld
prestraši, misleč si, da je oni vojak morda cesar sam. Hitro
teče v cesarjev šator, gre naravnost v cesarjevo obednico,
kjer je bilo okoli mize mnogo gostov zbranih s cesarjem, 20
pade predenj na kolena in ga s solzami v očeh prosi odpu-
ščenja. Nato se ji cesar kakor zjutraj prijazno nasmeje, ji
ukaže vstati in reče, naj v kazen vse očitno in natančno pove,
kar se je bilo zjutraj zgodilo. Žena to rada stori. Gostje se
ji od srca smejejo, a pekarica, ki se je malo poprej še bala in 25
tresla strahu, ne ve veselja kaj početi, ko je prebila svojo
kazen. Globoko se priklonivši, odide vesela domov. I. Tomšič.

64. Noč in dan.

1. Nekedaj prepir imela

noč in dan sta med sebo;
da en sam bi, sta hotela,
vladal čas nad vso zemljo.

2. Beli dan je temni noči
ostro bil tako dejal:

„Noč, za vselej ti se loči,
da bom vedno jaz svetal.

3. Žezlo meni se spodobi,
sama vidiš in spoznaš;

da te srd moj ne vgonobi,
glej, da brž slovo mi daš.

4. Zlato solnce, oko moje,
gleda ves strmeči svet,
vse mi hvalne pesmi poje,
kadar pridem, idem spet.

5. Usahnile bi rastline,
vse postalo bi mrtvo,
zemlje plod vesoljne mine,
če zatisnem jaz oko.

6. ,Svitaj, beli dan!‘ že glasno
rano mi okrog doni;

ko slovo jemljem začasno,
pa vse krog se žalosti."

7. Temna noč odgovorila
dnevu je besede te:

„Ni ga tvojih del števila,
čast in hvala tebi gre.

8. Prazna pa so dela tvoja,
ako dam slovo ti jaz,
svet imel ne bo pokoja,
klel te jezen bo v obraz.

5 *

68

9. Kaj trpinu bo početi,
kclo mu bode brisal znoj,
ko zefir poneha veti,
ki je spremljevalec moj?

12. Cul besede beli dan je,
šle so mu do dna srca,
obudi se v njem kesanje,
noči tak odgovor da:

10. Kje popotnik bi se vstavljal, 13.
da moči bi zbiral spet,
če me več ne bo pozdravljal,
ker bo v svitu vednem svet?

„Ljuba noč, nikar ne hodi
ti od mene, oj nikar;
z mano ti kraljica bodi,
s tabo jaz naj bom vladar!

11. Vse umrle bi rastline,
ko bi vzela jaz jim hlad;
z njimi vsa živad pogine,
cvet neha, život in sad.“

14. Jaz brez tebe, ti brez mene,
to mogoče biti ni;
nič naj naju ne razžene,
dokler svet se krog vrti.“

15. Noč in dan sta se objela,
v zvezo dala si roko;
noč je lahno odletela,
gledal dan je raz nebo.

_ Fr. Cimperman.

65. Črevljar in plemenitaš.

Živel je plemenitaš, ki je poleg vseh svojih zakladov bil
vedno žalosten. V njegovi bližini pa je prebival črevljar, ki
je bil v vsakem pogledu siromak, toda vesel in dobromiseln
ter je popeval od ranega jutra do kasne noči pri svojem te-
5 žavnem delu. Temu se je čudil otožni plemenitaš in razmišljal,
kako je to, da on navzlic svojemu bogastvu ni tako vesel niti
srečen kakor črevljar. Zatorej sklene, da poskusi, ne stori li
denar človeka srečnega. Kaj stori tedaj? Napolni mošnjo z
denarji, jo da položiti še tisto noč v stanovanje črevljarjevo
10 ter pričakuje radovedno, kaj se drugo jutro zgodi.

Ko opazi črevljar drugo jutro mošnjo z denarji, se sprva
preplaši, vendar pa jo vzdigne ter spravi v omaro. Ali tistega
dne ni slišal plemenitaš črevljarja prepevati, zakaj mož je bil
zamišljen v denar ter imel skrbi, da ga dobro shrani. Tako
15 je trajalo nekaj dnij. Tedaj se odpravi plemenitaš k sosedu
in ga vpraša, ni li našel kake mošnje z denarji. „0 da,“ od¬
govori črevljar, „precej jo dobite.“ Nato jo potegne hitro iz
omare, pa poprosi plemenitaša, naj vzame precej svoj denar;
zakaj tri dni je imel zaradi njega le skrbi, težave in otožnost.
20 Od tega časa je črevljar zopet prepeval, plemenitaš pa vedel,
da sta zadovoljnost in denar dve različni stvari. L Steklasa.

69

66. Vesela prihodnjost.

1. Karkoli pogledam,
skrbno pričakuje,
prihodnjosti vsaka
se stvar zveseljuje;
pod plaščem prebelim
priroda še spi,

pa kmalu, oj kmalu
se spet prebudi.

2. Cvetlice pod snegom
skrivaj e cvetijo

in glavice milo
zdaj k sebi tiščijo;
pa kmalu ogreje
žar solnčni zemljo,

„Na kvišku, na kvišku!
vzbudi jih lepo.

3. In daleč črez morje
so ptički zleteli,

ki pesmic po zimi
nam niso več peli;
pa zopet zaslišal
bo ptičkov se glas,
nazaj jih poklical
prihodnji bo čas.

4. Prihodnjosti deček
ne smeš pozabiti,
če hočeš veselo
srce ohraniti.
Vzbudila je tebe
premila pomlad,
nabiraj, nabiraj

si mladosti sad!

5. Karkoli pogledam,
skrbno pričakuje,
prihodnjosti vsaka
se stvar zveseljuje;
pod plaščem zelenim
tud’ človek zaspi,
al’ enkrat, vsaj enkrat
se spet prebudi.

Hr. Perne.

67. Janko Bože in njegova Pika.

i.

Pika je bila Jankova kavka; našel jo je v hosti, ko je
bila padla iz gnezda, pa jo je pobral ter nesel domov in pridno
pital. To ni bilo težko, ker je rada odpirala kljun in v jedi
ni bila preveč izbirčna. Ko je bila že malo odrastla, je jedla
vedno z njim. Čudno je bilo videti, kako je prežala, on ji je 5
pa podajal, kar je že bilo. Nikoli ji ni bilo dovolj; ko je bila
že sita, pa je vendar še beračila in prežala. Kar je dobila, je
nesla hitro kam skrivat, da bo za pozneje. Kakor amerikanske
papige, ki jih imajo gospoda po mestih za kratek čas, tako
imajo tudi pri nas nekateri ptiči to posebno lastnost, da se 10
navadijo izgovarjati nekaj besed: škorci, vrani, srake in zlasti
kavke. Pa tudi te niso vse enake; nekatere so tako trde glave,

70

da se ne nauče najmanjše besede; v enomer gonijo svoj: kra
kra! Jankova Pika pa je bila posebno bistroglava, tako da
15 se je vse čudilo njeni zgovornosti. Privajena je bila tako, da
je prosto letala po vrtu in tudi po gozdu. Najrajši pa je bila v
Jankovi družbi, če je le mogla, tako da ga je bilo malo videti
brez nje. Posebno rada mu je čepela na rami, ali pa na roki.
Zakaj ji je dal ime Pika, pa res ne vem; menda zato, ker je rada
20  pikala. Se toliko in toliko bi vam vedel povedati o tej Piki,
kako je rada nagajala, kjer je mogla, kako je kradla, posebno,
kar je videla bleščečega, itd. Ali ne spodobi se toliko govoriti
o živali, ko imamo pred seboj žalujoča človeka, mater in sina.

Tisti večer sta šla zgodaj spat, brez večerje; kdo bi pa
25 mislil na jed v taki žalosti! Tudi spanja ni bilo pravega.
Mati se je spominjala svojega ubogega moža in molila za nje¬
govo dušo, skoro vso noč. Tudi Janko, seveda, je mislil na
svojega očeta; tudi on je molil za njegov pokoj; potem pa je
začel premišljati in preudarjati, kako bi najbolje izvršil svoj
30 sklep. Prepričan je bil, da bo tudi očetu bolj po volji, če
skrbi za svojo mater, kakor ko bi žaloval in vzdihoval po
njem. Tri je bila že ura, ko je imel vse izdelano v glavi.
Nato je truden zaspal.

*

* *

Teden dnij potem je naš Janko s Kožarjevim Jernejem
35 in še nekimi drugimi mladimi tovariši po železnici drdral
proti Dunaju. Nekako težko mu je bilo res s konca pri srcu,
ali vesela tovarišija, novi kraji, tuji popotni ljudje — vse to
mu je preganjalo žalostne misli. In pa, če je že hotel misliti,
bolje je bilo misliti naprej kakor nazaj; ne, kaj je bilo, ampak,
40 kaj bo. In to je pametno; kaj bi si človek glavo belil s tem,
kar se ne da premeniti!

„Kaj pa kavka ?“ bodo menda vprašali moji mladi
čitatelji. Pametno vprašanje, saj kavka tudi ni bila, kar si
bodi. S kavko pa je bilo tako. Dolgo je premišljal Janko,
45 kaj bi počel z njo. Doma pustiti jo, je bilo najpametnejše in
to bi bil menda storil vsak drugi na Jankovem mestu. Ali
Janko si je mislil: „Pika me je tako vajena, ves čas doslej je
živela v moji druščini. Ko me bo pogrešala, pa me le ne bo,
kdo ve, ali ne zleti iskat me po svetu! Na Dunaju pa težko
50 da bi me našla pri vsej svoji bistroumnosti." In pa, recimo

71

naravnost, težko je bilo tudi njemu, ločiti se od svoje ljube
Pike. Materi ni bilo toliko za njo; tudi se ni znala tako pe¬
čati z njo. Slednjič se mu je zdelo najboljše, da jo vzame s

seboj na Dunaj. Za vožnjo ji ne bo treba nič plačati, stano¬
vanje in hrano bo pa imela z njim skupaj. Hitro torej zgradi 55

in zbije nekako malo ptičnico, toliko, da se je mogla Pika
obrniti v njej. In ko se je bil lepo poslovil od matere, je hitro
vtaknil Piko v pripravljeno ptičnico, jo dejal pod pazduho ter
naglo odšel. Kako se je poslavljal od matere, ne bom popi¬
soval, saj si sami lahko mislite. To moram pa vendar reči. 60
kakor je bil možat, pojokal se je vendar malo, ali mati še
desetkrat huje. To je bila dolga vožnja! Res je bilo mnogo
novega videti, ali človek se sčasoma vsega naveliča. Utrujen
je sedel Janko in čakal, da bo vožnje konec.

„Vidiš Dunaj ?“ ga pokliče Jernej Kožar k oknu; „tam-le!“ 65

Janko ni videl v daljavi drugega kot nekako velikansko
iglo, ki je štrlela kvišku.

„To je sv. Štefana zvonik,“ ga pouči starejši tovariš. Sv.
Štefana cerkev je največja in najimenitnejša na Dunaju.

Črez nekaj časa še le so se začele videti posamezne hiše, 70
vedno več in več; naposled je imel ves Dunaj pred seboj;
kakor daleč je segalo oko, same hiše, pa cerkve vmes, pa
nad hišami vse polno dimnikov; in iz dimnikov se je valil
črn dim in iz dima so se delali umazani oblaki, plavajoči
nad poslopji. Nič kaj prijazen pogled! Kako se bo dihalo pod 75
tem nebom in dihalo pet dolgih let!

Drugo jutro so bili zgodaj po koncu, pa hitro po oprav¬
kih. Kožar je vse vedel, kje se dobi to in ono in kam se je
obrniti za potrebno dovoljenje, da se sme peči in prodajati
kostanj. Nemščino je lomil za silo, tako da so ga uineli, včasi 80
pa tudi samo uganili, kaj hoče. Janko je pa na uho vlekel,
da bi si zapomnil, kako se pravi tej, pa oni stvari; saj Kožarja
pozneje ne bo imel vedno na svoji strani. Pečico si je s po¬
močjo Kožarjevo kupil čenč pri nekem starinarju s staro že¬
leznino. Nato ga je Kožar peljal k tistemu prodajalcu, ki 85
kostanj kupuje na debelo, pa ga na drobno prodaja kosta¬
nj arjem.

Drugi dan je bil Janko že na svojem mestu, ki mu je
bilo odkazano. Začetek je bil dober; z mestom, kamor' so ga
bili postavili, je bil lahko zadovoljen. To je videl že o prvem 90

72

pogledu. Bilo je na razpotju, kjer sta se križali dve dolgi in
široki cesti, koder je ves dan mrgolelo vozov in ljudij. Za
vozove mu seveda ni bilo tolikanj; ljudje, ki vozijo, ne bodo
kupovali kostanja, pač pa se bo izmed pešcev ustavil zdaj
95 ta, zdaj oni ter si kupil tako lepo daleč okrog dišečega ko¬
stanja. Posebno pa, kadar pride zima in mraz, ko človeku
tako dobro de kaj gorkega.

Tu torej je stal naš Janko od jutra do poznega večera
s svojo pečico, ki jo je kuril z ogljem, ter pekel in pridno
100  prevračal kostanj, da se mu ni sežgal. „Maroni, maroni!“ tako
je klical in vabil mimogredoče. Kar je prodajal on, pa ni bil
maroni, debeli laški kostanj, ampak navadni, kakoršen raste
pri nas; vendar imajo naši kostanjarji na Dunaju navado, pod
tem imenom ponujati svoje blago. In kakor drugi, tako tudi on.
105 Prve dni kupčija ni bila Bog ve kako imenitna, da bi
se bil hvalil z njo. Vendar je bil zadovoljen in mirno čakal
boljših časov. Bo že, bo že, tolažil se je po svoji stari navadi.
Kaj pa Pika? Lahko si mislite, daje  ni puščal same doma, ker
bi se bila strašno dolgočasila in kričala, kakor otrok, ko so
no ga pustili samega doma. S seboj jo je nosil v tisti temni ječi,
katere se je pa bila privadila precej hitro, da je bila le pri
njem. To je bilo prve dni. Potem pa si je mislil: „Ej, kaj pa
se more zgoditi, če jo izpustim ?“ In tako je tudi storil. Glasno
je kričala od veselja, ko se je čutila prosto, tako da so se
115 ljudje zgledavali. Zletela je najprej na neko drevo, ki je stalo
na koščku vrta vzadi za Jankovim stališčem. Potem pa po
stari navadi Janku na ramo. Zdaj so še le gledali ljudje.
Posebno pa otroci! To jim je bilo kaj novega; privabilo je
marsikakega kupca, ki bi se drugače ne bil zmenil ne za Janka,
120  ne za njegov kostanj. Posebno veselje so imeli s Piko otroci,
v šolo in iz šole grede, ko se jih je sčasoma privadila in se
jim dala z ročico gladiti po tisti debeli glavi in po hrbtu.
Tudi to se jim ni zdela kaka posebna nesreča, če je včasi
katerega kavsnila s svojim kljunom, trdim kakor jeklo. Ka-
125 kor mi ljudje, tako je tudi Pika nekatere rada imela, drugih
pa ni marala. Tudi to je delalo mnogo zabave otrokom in
odrastlim ljudem. Če je koga vščipnila v roko ali v uho, da
je zakričal, je bil vselej velik smeh. Janko je kmalu čutil,
koliko dobička mu nese Pika. Zdaj ni več nosil zvečer napol
130 polne vreče s surovim kostanjem domov. Navadno je bila

73

prazna, a tem bolj mu je bil žep poln drobiža. Otroku, ki gre
v šolo, mati, če le količkaj more, stisne pri odhodu kaka dva
krajcarja v roko, da si spotoma kupi žemljico, ali pa kaj
sadja. Otroci, ki so hodili mimo Janka v šolo in iz šole, so
mu zvesto nosili vsak dan svoje bogastvo. 135

II.

Lepo življenje je imela Pika na Dunaju. Njej ni bilo
treba reči: „Kdor gre na Dunaj, naj pusti trebuh zunaj!“
Tako dobro se ji še doma ni godilo. Stradati ji ni bilo
treba. S konca si je včasi tudi sama hotela vzeti kak pečen
kostanj; ali opekla se je vselej, tako da je glasno kričala od 140
bolečine. Potem je mirno čakala, da ji je Janko podaril kate¬
rega; če tudi ni bil najlepši, ga je vzela hvaležno, stisnila med
nožiče ter ga lepo izkljuvala do zadnje mrvice. Tudi nekateri
drugi ptiči so tako prebrisani, da si vedo tako pomagati,

kakor šoja, senica in dr. Čudno, kokoš pa, ki je vedno blizu 145

•človeka, se ni še toliko spametovala in Bog ve, ali se bo
kdaj. Pri takem opravku so jo otroci posebno radi gledali
in začeli so ji sami podajati kostanja, tako da ga je imela
vedno dovolj in ji ni bilo treba prežati, da bi ga dobila od
svojega gospodarja. Tako so bili vsi zadovoljni: Janko, ki je 150
prodal več kostanja, Pika, ki je imela hrane do ostanka, in

otroci, ki so imeli svoje nedolžno veselje. Pa ne samo s ko¬

stanjem, pitali so jo tudi z raznimi slaščicami, ki so jih do¬
bivali doma; slaščice pa je Pika posebno čislala. Ali to je
bilo še le veselje, ko je črez nekaj časa Pika začela posnemati 155
Janka ter s svojim hripavim grlom vabiti: Marrroni, marrroni!
Posebno male deklice so kar poskakovale in z rokami ploskale
od veselja. Pa tudi odrastle ljudi je privabljal ta klic, da so
prihajali in kupovali. Sčasoma je Janko razen kostanja začel
peči tudi korun in jabolka, kar mu je tudi privabilo mnogo 160
kupcev. Posebno po zimi v hudem mrazu je kaj prijetno, imeti
kaj gorkega najprej v rokah, potem pa v želodcu.

Tako je Janku in Piki mineval dan za dnevom. Od dne do
dne je bolj videl, kako dobra pomagalka mu je ta ljuba kavka.
Bližala se mu je tudi včasi izkušnjava: ponujali so mu lepega 165
denarja za Piko; ali vselej je smehljaje se odkimal, da ne.

Ali sreča je opotočna, pravimo; vedno ne sije solnce z
jasnega neba in morebiti je tudi dobro tako. Ko bi človek

74

ne poznal bolezni, pa bi tudi ne vedel, kaj je zdravje; ne vedel
170 bi prav ceniti tega daru božjega. Po veselju malo žalosti
ne škodi.

Nekega dne se je Janku čudno zdelo, da mu ni toliko
časa Pike na ramo, kjer je sedela najrajši; tudi slišati je ni
bilo več časa. Ozira se po drevju, ki mu je stalo za hrbtom;
175 nič Pike. Gleda po strehah okoli, kliče; nič. Zdaj mu je pa
začelo plati in utripati srce. Čakal je in čakal, ali Pike le ni
bilo od nikoder. Ko so šli otroci na večer iz šole in so po-
praševali po Piki, jim je dajal Janko žalosten znamenje, da
ne ve, kje je. Ostal je tisti dan dalje časa na svojem mestu,
180  češ, morda pa vendar pride. Zastonj. Ves pobit je pobral
svoje reči ter šel počasi žalosten domov.

Tudi tovarišem Jankovim je bilo žal prijazne družice, ki
jih je tolikokrat kratkočasila s svojimi burkami. Tolažili so
ga, da že zopet pride, ali imeli so sami malo upanja. Malo
185 se je govorilo tisti večer; smeha pa celo ni bilo. Tako se
človek privadi prijazni živali. Nič nas ne bodi sram, saj je
žival tudi božja stvar.

Tudi drugi dan je Janko zastonj čakal svoje družice;
upanja ni bil še izgubil. Če je mimo letel kak golob, že je
190 mislil, da je njegova Pika. Ali mračilo se je že in Pike še ni
bilo. Tretji dan že ni imel več upanja. Ko bi se bila kam
zaletela, bi bila že našla nazaj. Gotovo se je kako ponesrečila,
ali jo je pa ujel kdo. Na sumu je imel nekega potuhnjenega
paglavca, ki je že več dnij kakor maček lazil okoli nje in
195 prežal na njo, kakor pajek na muho. Gotovo jo imata. Spo¬
minjal se je tudi, daje  tisti dan, ko jo je izgubil, slišal za hrb¬
tom nekako plapolanje; ali mislil je tedaj, dajo  samo kdo
draži, pa da se brani. Saj ni bilo težko, ujeti jo; samo kako
ruto je bilo treba vreči črez njo, pa zategniti, pa je bilo. Če
200 jo pa ima on, kakor vse kaže, potem pa srečno, Pika, ne bova
se videla več!

Kaj se hoče! Človek mora potrpeti še večjo nesrečo.
Komur je nemila smrt vzela ljubega očeta, on ve, kaj je ne¬
sreča, kaj je žalost, pa bi ne mogel pozabiti ptiča? Žival je
205 vendar le žival, bodi še tako prijetna in prijazna, tega ne
smemo nikoli pozabiti. Greh bi bilo žalovati po njej, kakor
po kakem človeku. Tako je mislil tudi Janko; saj je bil pa¬
meten. Ali malo hudo mu je bilo vendar, tako zapuščenega

75

se je čutil! Nič ga ni prav veselilo kakor prej. Materi pa
vendar ni v prihodnjem pismu nič poročil, kaka nesreča ga 210
je zadela. Saj je bilo še vedno čas. In morda mu je na dnu
srca tlela še iskrica upanja. Mogoče je vendar še, če tudi
ne prav verjetno. To upanje seveda se je manjšalo od dne
do dne. Nazadnje si jo je izbil popolnoma iz glave.

In vendar se ne sme nikdar obupati prehitro. Dokler 215
človek živi, se mu še vse lahko pripeti.

Minilo je bilo kakih štirinajst dnij. Janko je komaj še
mislil na svojo Piko. Bil je neprijeten, poznojesenski večer.
Burja je brila po ulicah in tulila po oglih, pa mraz je bilo,
da je človeka zeblo kar do kosti; ljudje so hitro hodili po 220
ulicah, vsakemu se je mudilo pod gorko streho. Tudi Janko
se je pripravljal malo prej, kakor po navadi, domov in po¬
spravljal svoje orodje. Kar začuje strašno kričanje nad sabo.

In predno se je še prav zavedel, kaj je, že mu je sedela Pika
na rami, pa od veselja kričala: „Kra kra! Bo žč, bo že! Ma- 225
roni, maroni! Dolerl, dolerl!“ Tako'namreč so jo klicali du¬
najski otroci — to pomeni: kavkica, kavkica. In toliko se je
tudi naučila nemščine. Od samega veselja ni vedela, kam bi
se dela, pa je znesla skupaj vse besede, kar si jih je bila
nabrala sčasoma. 230

Lahko si mislite, kako vesel je bil Janko, ko je imel
zopet svojo ljubo Piko. Tudi tovariši njegovi so se razveselili,
ko so jo zagledali. Kako bi se ne bili? Imeli so jo vsi radi,
še bolj radi pa so imeli svojega tovariša in iz vsega srca so
mu privoščili to nepričakovano srečo. Tisti večer so bili vsi 235
štirje glasni in dobre volje, kakor že dolgo časa ne.

III.

Tako je našemu Janku poteklo prvo leto na Dunaju.

Ne porečem, tudi sam bi ne bil tajil, da se mu je včasi tožilo
po domu, po materi. Posebno o božiču mu je bilo hudo. Božič
je poseben čas. Vsaka poštena krščanska duša si želi ta sveti 240
večer obhajati doma med svojimi ljudmi. Božični zvonovi
nikjer ne poj <3  tako milo lepo, kakor z domačega zvonika.

In vendar je imel Janko, če tudi tako daleč od doma, na bo¬
žični večer neko posebno veselje. Gorko jopico in rokavice s
kožuhovino je bil kupil ter poslal materi, tako da jih je do- 245
bila ravno za božični večer. Kako pa more otrok imeti večje

76  —

veselje, kakor če more kaj dobrega storiti, kako nepričako¬
vano veselje napraviti svoji materi!

Kostanj se seveda peče v zimskem času; po letu bi ga
250 ljudje ne marali, ko bi bil tudi dober. Navadno torej spomladi
naši kostanjarji gredo lastovkam naproti. Janko, kakor smo sli¬
šali, je bil sklenil ostati na Dunaju, dokler ne pridobi, kolikor
se mu je zdelo potrebno za svoj namen. Saj se tudi čebela, dasi
ji je včasi hudo, ne vrne domov, dokler .ni nabrala medu in
255 cvetnega prahu, kolikor ga more nesti. Pridnost je pridnost
pri človeku in pri živali. Ali kaj pa je Janko po letu počel
na Dunaju? Lenobe gotovo ni pasel, kakor ga poznamo. Kaj
torej ? Da si je izmislil kaj čisto novega, ne morem reči.
Vzel je košaro, jo napolnil s pomarančami, smokvami, rožiči
260 in enakim južnim sadjem, kakor sploh imenujejo take reči,
ki rastč samo v gorkih južnih krajih, in s to košaro je šel
od hiše do hiše, posebno pa je obiskoval zvečer gostilnice,
kjer ljudje pri vinu dobre volje ne gledajo tako na krajcar.
Seveda ga je na takih potih spremljala Pika ter mu pomagala
265 prodajati. S svojim žlobudranjem in svojimi burkami je kratko¬
časila goste. Marsikateri bi bil sicer nevoljen pognal nadlež¬
nega ponujalca — posebno če je človek v pogovoru, ali pa
zamišljen, se ne da rad motiti — ali mladi pomarančar s
kavko — tako so ga imenovali — to je bilo kaj posebnega.
270 Če se je pa kdo le predolgo igral s kavko, kupil pa malo,
ali pa celo nič, pa se Janko tudi ni dal motiti; priporočil se
je prijazno, pa šel dalje. Mislil si je: Časa nisem ukradel, čas
je drag. Rekel pa seveda ni nič. Tako mu je bila kavka pri
tej poletni kupčiji krepka pomočnica. Izkupil je z njo najmanj
275 še enkrat toliko, kakor bi bil brez nje. Vendar bi ne bilo
prav, ko bi hvalili in povzdigovali samo žival, njega pa ne.
Tudi brez Pike bi bil gotovo prodal več, kakor kdor si bodi
drug. S svojim lepim, spodobnim vedenjem, tistim poštenim
obličjem in tistimi bistrimi očmi se je prikupil vsakemu člo-
280  veku. Znal je tudi že toliko nemščine, da je za silo odgovarjal,
če ga je kdo kaj vprašal tudi o domačih stvareh. In da je
bil v govoru še nekoliko okoren, da včasi ni prav izgovoril
kake besede, ali napačno rabil katero, ravno to je še posebno
ugajalo ljudem in vzbudilo mnogo smeha. Smejal se je pa
285 tudi sam, in kdor ga je videl smejati se, ga je moral imeti
rad; tako se more smejati samo poštena, dobra duša.

77

Posebno veselje pa je bilo, če je v gostilni zadel na ka¬
kega Slovenca. Slovencev živi mnogo na Dunaju v različnih
stanovih: uradniki, profesorji, trgovci; posebno mnogo pa je
študentov, ki so prišli v to veliko, slavno mesto učit se za
uradnike, jezične doktorje, profesorje in zdravnike. Študentje
posebno radi zahajajo v gostilnico, če ni ravno pajčevin v
njih mošnji. Glasni so in veseli; posebno kadar jih je zbranih
več skupaj, radi katero uganejo in brez petja niso nikoli.
Slovencu daj jesti in piti vsega, kar je dobro; ali nič se ti
ne bo prav dobro počutil, če ni petja. Ko pa zadoni lepa slo¬
venska pesem, pa je kakor riba v vodi. Ali poje sam vmes,
ali pa posluša; dobro mu de eno kakor drugo. Nikjer pa se
tako lepo ne glasi slovenska pesem kakor v tuji deželi.

Kako je gledal Janko, pa dobro mu je delo, ko je prišel
nekdaj nenadoma v tako druščino mladih slovenskih junakov.
Dobre volje so bili, pa peli so, da je bilo veselje; tudi Dunaj-
čanje so jih poslušali radi. Janko je kar stal, pa gledal in
poslušal; na misel mu ni prišlo, da bi ponujal svoje poma¬
ranče. Res je tudi po zimi včasi, ko je stal pri svoji pečici,
ujel kako slovensko besedo; tudi ogovoril ga je včasi kdo po
domače; ali vse to je bilo samo nekako mimogrede. Tuje  pa
imel toliko rojakov pred seboj, da se mu je zdelo kakor doma.
Tudi Pika, ki je čepela na robu košare, je bila tiha, pa poslu¬
šala je petje; ali se ji je zdelo morda nekako znano, Bog ve.
Ko je bilo pa petje končano, se iztegne po koncu, pa zakriči:
Bo že, bo že! Lahko si mislite, kak6 so gledali mladi Slovenci,
ko jih je tako pozdravila črna ptica. Potem pa smeh. Janko
je moral sesti za mizo med svoje rojake. Dali so mu prinesti
jesti in piti in silili so ga s tako prijaznostjo, da se ni mogel
braniti. Izpraševali so ga, odkod je, kako se mu godi na
Dunaju, kako je kupčija, itd. Tildi Pika je dobila svoj delež;
vse se je pečalo z njo, gladilo jo in pitalo. Pika je bila pri¬
jazna z njimi, pa ne preveč, če je bil kdo malo presiten in
nadležen, pa mu je dala s kljunom po roki. Videti je bilo, da
si je dobro v svesti svoje imenitnosti; prilizovanja je bila že
vajena, kakor berač mraza; zato se ni zmenila kaj zanje.

Bil je med njimi neki rjavček, malo pikast, ki se je učil
na Dunaju za profesorja latinskih šol. Pošten človek, samo
malo siten včasi. Rad je že zdaj izpraševal, poučeval ter po¬
pravljal in grajal, kar se mu ni zdelo dobro. Pa latinščina

290

295

300

305

310

315

320

325

78

mu je šla vedno po glavi. Najrajši bi bil videl, ko bi bili vsi
ljudje govorili latinsko. Ko je slišal, da se kavki pravi Pika,
je stopil takoj k Janku s silno modrim obrazom ter ga začel
330 izpraševati, zakaj ji je dal to ime. Janko mu ni vedel pravega
odgovora. Tisto ime mu je prišlo kar tako, brez premišljanja,
kakor je že navada pri otrocih. Zdaj mu je začel mladi uče¬
njak razlagati, da ime Pika kavki ne gre po pravici. „Pika,
to je latinska beseda in pomeni srako. To pa ni sraka; to
335 boš menda vendar vedel. Pikus je tudi latinska beseda, to je
pa po naše žolna ali detel. Vidiš, tega nisi dobro pogodil; če
si že hotel dati svoji kavki latinsko ime, kar je pametno in
kaže, da nisi kar tako, pa bi jo imenoval Monedulo; monedula
se pravi po latinsko kavki.“ Janko je zvesto poslušal pouk,
340 vedel pa ni, kaj bi naj odgovoril. Prišli so mu tovariši na
pomoč; začeli so se na vse grlo smejati, pa klicati kavko:
Monedula, Monedula. Kavka je pa kričala, da bi si bil človek
kar ušesa tiščal. Imela je namreč to navado, da je zakričala,
ko je kaj počilo ali zaropotalo; od veselja ali jeze, ne vem.
345 Prijetno je bilo Janku v tej veseli družbi, ali ves čas
vendar ni smel sedeti tako oblastno za mizo. Vstane torej,
ko je menil, da je čas, ter se spodobno zahvali. Pa dati je
hotel vsakemu pomarančo za spomin. Oni pa, da ne! Na¬
zadnje so mu pokupili vse, kar je imel v košari, tako da je
350 šel pred navadno uro prazen domov v svoje stanovanje, kjer
je sam kraljeval zdaj po letu.

IV.

Zopet je bila prva slana pobelila polje in strehe; rumeno
listje je padalo z drevja ter šumelo pod nogami človeku. Pozno
je vstajalo in zgodaj je zahajalo solnce; kakor trudno in za-
355 spano je gledalo s sivega neba; nič ni bilo pravega veselja.
Meščani, ki so po letu prebivali na kmetih, so se počasi vra¬
čali v mesto, kakor zvečer čreda s paše. Mesto, ki je bilo po
letu nekako prazno in zapuščeno, se je zopet polnilo in zopet
se je pričelo po ulicah veselo gibanje in šumenje kakor v
360 panju. Zdaj se je začelo tudi za Janka in Piko drugo življenje.
Pomarančar se je izpremenil zopet v kostanjarja. Na mestu,
kjer je vse poletje samotarila železna pečica, je stala zdaj
košara v kotu ter čakala, da pride zopet ona na vrsto. Janko
je bil tako srečen, da so mu odkazali zopet poprejšnje mesto,

79

kakor je prosil. Pika je bila videti posebno vesela te izpre- 365
membe. Hitro se je naselila na svojem starem mestu in vabila
ljudi: Maroni, maroni! Vse je kazalo, da misli: Zdaj smo zopet
v pravem stanu, hvala Bogu!

Rekel sem že, da je Pika, kakor kavke sploh, posebno
rada pobirala bleščeče reči; pobirala, ali pa tudi ukradla, če 370
ni ravno nič ležalo na tleh. Neki dan jo vidi Janko, da skriva
nekaj kakor kaj zlatega v vrečo s kostanjem, ki je stala poleg
pečice. Poseže z roko ter ji potegne iz kljuna — zlat prstan.
Piki pa ta oblast ni bila po volji; kričala in zadirala se je
nad svojega gospodarja, kakor da bi se ji godila najhujša 375
krivica. Po vsej sili je hotela nazaj, kar ji je bil vzel. Janko
pa ni odjenjal. Začel je ogledovati prstan. Zlato je bilo, gotovo,
čisto zlato; ali to ni še kaj posebnega. Ali kaj posebnega in
Bog ve koliko vreden je bil dragi kamen, velik kakor lešnik,
na prstanu. Demant je to, gotovo; kaj pa more biti drugega? 3«o
Kako se sveti in izpreminja! Rdeče, višnjevo, rumeno, vsa
mavrica! In krog in krog demanta drobni rdeči kamenčki,
to morajo biti pa rubini. Saj je v šoli nekaj slišal o demantu
in rubinu. Pa spominjal se je, da je nekaj enakega videl pri
birmi na škofovi roki. To je bil torej prstan z demantom in 385
rubini. Taka sreča! Ali odkod? Kdo ga je izgubil? Vedel je
sicer, da njegova Pika včasi tudi malo krade, ali sedaj je ni
dolžil tatvine. Ves čas ni bila odletela nikamor. Pobrala ga
je torej na potu in to ni nič napačnega; to bi bil storil tudi
on. Moralo je biti blizu njega. Kaj, ko bi bil prstan izgubil 390
kdo, ki je kupoval kostanja? In tu mu je prišlo na misel,
da je večkrat že proti večeru neki star gospod, mimogrede,
se ustavil pri njem; poigral se je malo s kavko, pogovarjal
se prijazno z njim, kupil več kostanja, ki ga je potem raz¬
dajal otrokom po ulicah, ter odšel s prijaznim pozdravom. 395
Vse je kazalo, da je mož prav bogat; lahko bi se bil vozil,
pa se je rajši peš izprehajal zavoljo zdravja. Pa star je bil,
da so se mu že tresle roke. Imel je navado, ko je kupoval,
prejemal kostanj in plačeval, da si je vselej slekel rokavice.

Kaj, ko bi mu bil ob taki priliki zdrsnil prstan s suhega prsta? 400
Tako bo, pa nič drugače! Samo, ko bi se vedelo, kje stanuje
gospod. Precej bi tekel k njemu, da bi mu okrajšal neprijetne
ure. Bodi še tako bogat, kaj takega človek ne izgubi rad.
Kako je bilo njemu hudo, ko je bil nekdaj izgubil nožič, ki

80

405 ni bil morda vreden dvajset krajcarjev! In kako vesel je bil,
ko ga je zopet našel! Pa kaj bi si belil glavo? Če je res
tako, kakor kaže vse, si je mislil Janko, pride mož gotovo
jutri zopet na vse zgodaj, pa bo! Počakajmo torej do jutri;
če ga ne bo, potem pa že vemo, kaj storiti.

4io Kako so gledali zvečer njegovi tovariši, ko jim je Janko
pokazal, kaj je našel, ali prav za prav, kaj je našla Pika. Bila
sta dva prejšnja tovariša, eden pa je bil nov; ta ni še prav
dobro poznal našega mladega prijatelja.

„Veš kaj, Janko? Ko bi bil jaz ti, kar v žep bi vtaknil
415 prstanček, pa nikomur ne žugnil besedice. Veš, mi te tudi ne
bomo izdali. Kakšna krivica pa bi bila to? Mož, ki ga je iz¬
gubil, si kupi lahko drugega, če hoče, še lepšega, živi pa tudi
lahko brez njega. Tebi pa je to celo premoženje. Pameten
bodi, Janko!“

420 Janko ga je hotel zavrniti takoj pri prvih besedah; vendar
ga je pustil govoriti do konca; saj je bilo mogoče, da govori
samo v šali, ali pa da ga izkuša. Ko je pa slednjič videl, da,
govori, kakor misli, mu reče ostro:

„Veš, Martinek. ko bi bil jaz ti, pa bi tudi storil tako;
425 ker pa nisem, hvala Bogu, pa že vem, kaj mi je storiti."

Sram je bilo Martinka; izgovarjal se je, da se je le šalil,,
ali nobeden mu ni hotel tega prav verjeti. Vsi so bili nekako
poparjeni in dobre volje je bilo konec. Kar jim pride Pika
na pomoč. Ko je med pogovorom Janko v roki držal prstan,,
430 kar prileti od vzadi iz svojega kota tiho, kakor sova po noči,
pa mu ga odnese, veselo kričeč. Oni pa vsi za njo. Bali so-
se, posebno Janko, da bi ga kako ne poškodovala s kljunom,
ker je tako rada kljuvala in pritrkavala kakor žolna na deblo.
Janku se je posrečilo, da jo je hitro prestregel in ji vzel prstan,.
435 ki ji potem ni več prišel pred oči. Janko ga je dobro spravil.

Zastonj je Janko čakal naslednjega dne; gospoda ni bilo.
Drugi dan čakati, se mu ni zdelo prav. Šel je torej s prstanom,
pa brez Pike, na redarstveni urad. Redarstvo ali policija je
tista gosposka, ki po mestih skrbi za red in varnost. Kdor
440 torej kaj izgubi ali najde, se oglasi pri redarstvu: ono stori,
kar more, da dobi vsak, kar mu gre. To je bilo Janku znano;
vedel je torej, kam se mu je obrniti. Nekaj pa mu je vendar
bilo neznano, kakor bomo slišali pozneje.

81

Po sreči je bil v tistem uradu, kjer se je oglasil Janko,
neki slovenski gospod za uradnika. Ko je ta gospod zagledal 445
Janka, je vedel takoj, koga ima pred sabo. Nagovoril ga je
po domače:

„Kaj pa ti, mladi kostanjar?"

To je kaj dobro delo Janku; res se je bil že naučil to¬
liko nemščine, da so ga ljudje razumeli za silo; ali s takim 450
gospodom govoriti, pa o taki stvari, ki se človeku ne pripeti
vsak dan, to je vendar malo sitno.

Janko je razložil vse, kako in kaj; nič se ni bal prijaz¬
nega gospoda; gladko mu je tekla beseda. Nato je bil gospod
še prijaznejši. Zapisal je vse, kar mu je povedal Janko, vzel 455
prstan ter mu izročil potrdilo, da ga je res prejel od njega.
Janko mu je moral povedati svoje ime in kje stanuje, kar je
gospod zapisal. Slednjič mu reče:

„Zdaj pa pojdi mirno domov, pa pošten ostani, kakor si
bil doslej; če ti bo kdaj česa treba, le k meni pridi! Vse 460
drugo, kar še pride, se ti bo poročilo pismeno. Z Bogom!"

In podal mu je roko. Vesel in z lahko vestjo je šel Janko.

Z lahko vestjo, pravim; dokler je imel tuje blago pri sebi, ni
našel pravega miru. Ko bi ga izgubil! To bi bilo skoro hujše,
kakor ko bi bil prstan njegov. Zdaj je zopet lahko mirno 465
spal; tudi kavke se mu ni bilo treba bati, ki ni mogla hitro
pozabiti lepega prstana. Bila je silno trmasta, in kar si je
enkrat vtepla v glavo, je mislila, da mora biti. Olajšanega
torej se je čutil naš Janko, ali da je storil kaj posebno lepega
in hvale vrednega, to mu ni prišlo na misel. Kako bi pa človek 470
mogel ravnati drugače?

Mislil je, da je že stvar pri kraju. Kar najde neki večer,
ko pride domov, veliko pismo na mizi. Bilo je zanj, od re¬
darstva. Poklican je bil, da naj pride drugi dan ob deveti uri
v tisti urad, kjer je bil oddal najdeni prstan. Kaj bo pa to? 475

Nič hudega ni bilo. Gospod ga je sprejel še bolj prijazno
kakor prej. Povedal mu je, da je izgubljeni prstan našel svo¬
jega lastnika; pokaže mu pismeno potrdilo. Nato mu pa pove
še nekaj, česar Janko prej ni vedel, vi morda tudi ne. Za
najdeno in pošteno oddano stvar se dobi deset odstotkov 480
vrednosti najdenine. To je, če je najdena stvar vredna sto
kron, gre njemu, ki jo je našel, po postavi deset kron. To je
pravično in obema prav, njemu, ki je izgubljeno stvar našel,

Čitanka I. 6

82

in onemu, ki je zopet prejel najdeno blago, če ni kak poseben
485 stisnjenec in skopuh. Prstan, kakor je rekel sam mož, ki ga
je bil izgubil, je bil vreden tisoč kron, torej gre njemu, ki ga
je našel, sto kron najdenine. Gospod uradnik je izročil Janku,
ki je stal kakor v sanjah, lep nov kronski stotak. Janko je
moral podpisati potrdilo, da je res prejel najdenino. Tako je
490 bila stvar pri kraju. Ne še! Prijazni gospod mu izroči listič,
na katerem je bilo zapisano ime tistega gospoda, čigar je bil
prstan, in pa kje stanuje. Mož je bil tako vesel in zadovoljen,
da je prosil uradnika, naj mu pošlje na dom tistega poštenega
dečka, ki ga ni v pregreho zapeljal blesk zlata in dragega
495 kamenja,

Prihodnjo nedeljo je šel Janko, kolikor moči lepo in
snažno opravljen, k tistemu gospodu. Starček ga prijazno po¬
zdravi, ga posadi za mizo ter ukaže prinesti mu jedi in pijače.
Nato sede sam za mizo, svojemu mlademu gostu nasproti, ter
500 se začne razgovarjati z njim: Odkod? Kako doma? Kako kup¬
čija? itd. Janko mu je odgovarjal, kakor je vedel in znal v
okorni mu nemščini; vendar je gospod vse razumel. Nazadnje
mu reče:

„Po postavi ti gre sto kron najdenine, ki si jih že prejel.
505 Ali prstana, ki je cenjen na tisoč kron, jaz ne dam za dvakrat
toliko, ker mi je drag spomin; toliko je meni vreden. Gre ti
torej še sto kron in še več; toda za zdaj ti dam samo toliko,
drugo ti ostanem dolžan, da boš imel tudi ti dolžnika. Pa še
nekaj malega za spomin.“

510 Nato mu izroči najprej lično listnico s kronskim stota¬
kom in potem še srebrno uro z lepo drobno verižico. Nekaj
časa je moral mož držati oboje; Janko je bil res v zadregi.
Ali iz te zadrege mu je pomagal prijazni gospod. V žep mu
vtakne na eno stran listnico, na drugo pa uro ter mu reče:
515 „Zdaj pa pojdi z Bogom; pozdravi mi mater, kadar ji
pišeš. Ostani priden in pošten kakor doslej in Bog ti daj
srečo! Ko bi kdaj kaj želel od mene, saj veš, kje stanujem.
Želel, pravim; reči bi moral: terjal, saj sem tvoj dolžnik, kakor
sem rekel. Torej le pridi; samo predolgo ne odlašaj, da ti ne
520 odidem in odpotujem v deželo, kjer ni moči terjati ali tožiti
dolžnika. Z Bogom!“

Janko se prikloni in se začne zahvaljevati; ali nič ni
mogel prav najti prave besede. Premagovati se je moral, da

— 83  —

ga niso posilile solze, če tudi po pameti ni imel za kaj se
jokati. Poljubiti mu je hotel roko, ali starček mu ni pustil. 525
Poslovil se je torej precej nerodno in šel. Z eno roko je pri¬
tiskal na prsi tistega ptiča, ki mu je bil priletel kakor v sa¬
njah, da bi mu ne odletel zopet. Drugo pa je imel na uri, ki
je tiktakala tako prijetno. Da jo je pogostoma potegnil iz
žepa ter pogledal na njo, koliko je ura, vsak lahko ugane. 530
Samo škoda, da ga ni hotel noben otrok vprašati, koliko je
ura, kakor je večkrat sam vprašal kakega gospoda, ki je ku¬
poval kostanja, da bi vedel, kdaj iti domov. Zdaj pa tega ne
bo več treba.

V.

Tako so Janku na Dunaju med kostanjem in pomaran- 535
čarni brez kakih posebno imenitnih dogodkov pretekla štiri
leta. Sreča mu je bila zvesta in premoženje njegovo je rastlo
in vzhajalo kakor dober kvas. Z veseljem je vsako nedeljo
ogledoval knjižico poštne hranilnice, v kateri je bilo citati
tako lepe, okrogle številke, da jih je bilo veselje. Kolikšno 54o
pa je njegovo premoženje, tega ni povedal nikomur, še svoji
materi ne.

Tudi doma je šlo vse po sreči. Dom je bil že prvo leto
prodan, in še precej dobro; za to je skrbel varuh njegov, tako
da je nekaj malega še ostalo, ko je bilo vse poplačano in po- 545
ravnano. Materi se je dobro godilo kakor nikdar poprej.
Živela je brez skrbi in brez težkega dela; zato je bila tudi
zopet zdrava in krepka in tudi dobre volje je bila. Seveda
ko bi imela tudi še svojega Janka pri sebi! Ali upala je, da
ji bode Bog dal doživeti tudi to srečo. Samo malo potrpljenja! 550
Saj se mu ne godi slabo na Dunaju. Pa kako lepo ji piše
vsako nedeljo, da se mora kar jokati včasi, ko čita pismo;
zdi se ji, kakor da bi sam govoril z njo, samo da ga ne vidi.

Pa za vsak božič ji pošlje kaj lepega in dobrega. Še eno leto,
pa pride; to bo veselje! Tako se je tolažila in upala žena; 555
sin pa ji je tisti čas ležal hudo bolan v bolniščnici v daljnem
mestu dunajskem. Mislila je uboga ženica, da je tako blizu
svoje sreče, pa je bila tako daleč od nje kakor nikdar poprej.

Janko se je bil prehladil zadnjo zimo, ki je bila posebno
huda. To ni nič čudnega; še čuditi se moramo, da si ni že 560
poprej nakopal kake bolezni. Moral je v posteljo. Gospodinja

6 *

84

njegova je poslala po zdravnika, da se bode vedelo, kako in
kaj. Ležal je v hudih vročinah. Zdravnik ga ogleda, pa reče
gospodinji: „V bolniščnico!“ In nato pristavi bolj potihoma,
565 da bi ne slišal bolnik: „Pljuča vnela.“ — To je huda bolezen;
konča se lahko s smrtjo. Bolniku je treba zdravnika, pa skrbne
strežbe. To je pa mogel imeti samo v bolniščnici. Janko je
v svoji hudi vročini jedva prav vedel, kaj se godi z njim.
Ena sama skrb mu je šla po glavi: mati. In pa tista knjižica,
570 deti so mu jo morali pod zglavje.

Ko je bila nevarnost že velika in se je bilo bati najhuj¬
šega, ko je čutil, da se mu bliža konec, je imel še edino željo:
videti mater. Poročili so ji. Niti ene ure ni zamudila mati,
pa je bila na Dunaju sama ni prav vedela, kako je prišla
575 — pri svojem sinu. Jokala ni in javkala, ko ga je zagledala
v postelji pred seboj. Poljubila mu je čelo, kakor more le
mati poljubiti svojega otroka. On jo je pogledal, pa nasmehljal
se: „Mati!“ Od tistega časa mu je odleglo. Ves dan je bila
pri njem ter mu stregla; po noči pa, ker ji ni bilo dovoljeno
580 ostati pri njem, je spala v njegovem stanovanju, ki je bilo
zdaj prazno; Jankovi tovariši so bili že odrinili domov.

Materino oko, materina roka najboljše zdravilo za bolnega
otroka. Čudovito hitro je Janko okreval. Črez nekaj časa že
je smel zapustiti tisto veliko hišo, kjer leži in trpi leto in dan
585 toliko ljudij. Srečen, kdor jo zapusti, kakor on, živ in zdrav
ter gleda zopet črez toliko časa modro nebo nad seboj! Ko¬
liko pa jih odneso iz hiše, da ne vidijo nikdar več belega dnel

Z veselim kričanjem ga je pozdravila Pika, ko je prišel
z materjo na svoje staro stanovanje. Uboga Pika je morala
590 toliko časa biti sama doma in to ji ni bilo po volji.

Zdaj mu pa mati ni dala miru. Moral ji je obljubiti, da
pojde, kakor hitro se pokrepča dovolj, z njo domov. Ko bi ji
zopet zbolel in —! Ne, ne pusti ga in ne pusti. Tudi tega
ne, da bi ostala nekaj časa pri njem na Dunaju. Brez truda
595 in dela mora biti več časa, da okreva do dobrega. To se pa
da najbolje v domačem kraju, tako sodijo tudi zdravniki.

Kdo se bo upiral materi? Pet let res ni še na Dunaju,
kakor je bil sklenil; ali če pogleda v svojo ljubo knjižico, pa
mora reči, da bi kaj takega ne bil upal v sanjah. Imel je,
600  kolikor je potreboval za svoj namen, in morda še malo več.
Človek ne sme biti lakomen. Samo eno ga je skrbelo, kako

bo — doma? Pa tudi to skrb ,je izročil Bogu; bo že! Prihodnje
dni je porabi! v to, da je v red spravil vse svoje reči. Pa ti¬
stega prijaznega gospoda s prstanom je moral tudi obiskati
pred odhodom, pa mu pokazati svojo mater, če tudi ni kaka 605
bogata imenitna gospa; ali mati je njegova. To je še posebno
dopadlo gospodu. Lepo ju je pogostil in pri slovesu je ženici
stisnil nekaj v roko, da je bilo za vožnjo in še malo črez.
Drugi dan potem pa sta po južni železnici med drugimi pot¬
niki drdrala dva srečna človeka, mati in sin, proti svojemu 610
domu.

*

Kaj pa Pika? Prej se je toliko govorilo o njej, zdaj pa
ne besede več. Ali je bila morda zopet ukradena, ali se je
kam zaletela, da je ni bilo več nazaj, ali pa še kaj hujšega?

Nič takega; ali svoje domovine Pika res ni več videla; ostala 615
je na Dunaju, kjer se ji je dobro godilo in se ji še godi.

Prodal je pa menda vendar ni! To bi ne bilo lepo. — Ne,
prodajal je tudi ni. To je pa bilo tako. Seznanil sem se bil
tudi jaz z Jankom, ko sem šel mimo njega, pa si kupil ko¬
stanja. Deček mi je bil posebno všeč, ko sem se pogovarjal 620
z njim, pa Pika je bila z menoj nekako posebno prijazna.
Povabil sem ga, naj me obišče kako nedeljo, s svojo kavko
seveda. Prišla sta in se tako prikupila nam vsem, da sta
morala zopet priti. Posebno pa Pika je delala mnogo veselja
mojim ljudem. Pred odhodom se je bil prišel poslovit tudi k 625
nam, s Piko seveda. Videl je, kako težko je mojim ljudem,
ločiti se od prijaznega ptiča, ki ga ne bodo videli več. Nekaj
časa stoji in premišlja, potem pa reče: „Gospod, tako prijazni
ste bili z menoj, vi in vaša družina; kako bi se vam zahvalil!
Veste, kaj? Vzemite mojo kavko za spomin; jaz je tako zdaj 630
nič več ne potrebujem." Kaj sem hotel? Razžalil bi ga bil, ko
bi se bil branil, in tako je zdaj Jankova Pika naša Pika.
Nekaj časa je res kričala po Janku, potem se je pa kmalu
privadila novega doma, novih ljudij, ki jo imajo tako radi in
ji tudi marsikaj izpregledajo. Razvajena je zdaj še bolj kakor 635
prej ter poredna in nagajiva, pa krade in uzma, kjer more.

Tu ne pomagajo ne dobri nauki, ne svarjenje, ne kazni. Pa
ne samo doma, tudi pri sosedovih krade, kar je posebno ne¬
prijetno; zato je zadnje dni navadno v zaporu. Kaj se pa hoče
s tatom? Pa nagaja, komur more, posebno kokošim na dvo- 640

86

rišču. Koplje se najrajši v njih posodi z vodo, potem jo pa
prevrne. Psa, ko leži, vleče zdaj za rep, zdaj za uho, tako da
ne more spati revež, kakor bi rad; pa ker je pameten, vse
voljno potrpi. Meni je nekdaj, ko sem pisal na vrtu, prevrnila
645 črnilo, tako da je bila vsa miza črna, potem je pa kričala od
samega veselja. Ko sem potlej naredil tako, da ga ni mogla
prevrniti, mi pa vzame pero iz roke, pa ga nese na sosedov
vrt. Res velik križ je z njo, vendar imamo potrpljenje; morda
se pa še poboljša sčasoma. Če pa tudi ne, radi jo bomo vendar
650 vedno imeli. J. Stritar.

68. Kmet.

Mirosl. Villmr.

69. Tri sestre.

1. Drava mirna in živahna Soča,

sestri bistre Save sta obe,
vse tri hčere krasne, imenitne,
drage nam slovenske so zemlje.

2. Razgovarjale nekdaj se sestre

— luna plavala je vrh neba —
ktera njih dospela bi najprva
jutri v širi naročaj morja.

87

3. Savo so objemale in Sočo

skoro svetle sanje presladko,
a potuhnjena začenja v daljo
Drava teči tiho in skrivno.

4. Prebudivši se, ugleda Sava

sestro proti morju se valeč,
vsa srdita dere črez skalovje

in se spušča v divji tek šumeč.

5. Kvišku plane še živahna Soča,

ki prekanili sta jo zaman,
ker z močjo zažene silovito

ona se takoj v nasprotno stran.

6. Skozi ozke struge tam bobneča

ter prodirajoč goram srce,
vzpenja v temnih se duplin soteske
in napaja prva vseh morje.

Liijiza Pesjakova.

70. Kakor pravo, tako zdravo.

Ko so svetniki hodili po zemlji, gredo enkrat Bog, sv.
Peter in sv. Pavel skupaj in pridejo k nekemu siromaku, ki
je imel majhen vinograd in v njem kočico, pa ga prosijo,
naj hi jim nabral grozdja, da bi jedli. Siromak vzame precej
košarico, pa gre k trsu, ki mu je rodil najboljše grozdje, in 5
začne trgati; ali Bog zakliče iz koče: „ N očem ondotnega,
ampak natrgaj mi ga od sosedovega trsa!“ Toda siromak mu
odgovori: „Kakor pravo, tako zdravo; tega ne morem storiti,
dokler sem živ.“ Zopet mu reče Bog: „Ali pojdi na moj od¬
govor! Kdo te bo neki videl?“ Siromak zopet odgovori: „Ka- m
kor pravo, tako zdravo. Ako ne vidijo ljudje, vidi Bog. Tega
za glavo ne morem storiti, ampak bodite z mojim grozdjem
zadovoljni!“

Svetniki nato umolknejo, sedejo z njim okoli mize, po¬
čivajo in jedo grozdje. Potem se dvignejo, da bi šli, in pro- 15
sijo siromaka, naj jih odvede na pot. Starček precej vstane
in se obrne, da bi jih peljal; ali ko se obrne od koče, vzame
Bog goreč žarek, pa ga vtakne v streho. Starček jih odvede
na pot. Ko se jamejo poslavljati, pogledajo na siromakovo
kočo, a ta je bila vsa v plamenu. Starček hiti v svoj vinograd 20

88

in svetniki vprašajo Boga: „Kaj se je pregrešil ta siromak,
Gospod, da si mu še to revno kočico požgal? Vidiš, da se še
po tebi ni dal pregovoriti v greh.“ Bog jim odgovori: „Ravno
zato sem mu zažgal kočo, ker je siromak in poštenega srca,
25 ki prav dela in dobro misli. V oni koči so nekdaj prebivali
hudobni ljudje, pa so silo blaga zakopali pod njen prag. Ti
hudobneži so pomrli in za blago nihče ne ve kakor jaz. Ta
siromak je služil svojega gospodarja vso svojo mladost verno
in z velikim trudom, dokler si ni prislužil tega sela. Bil pa
30 je s tem, kar je imel, tako zadovoljen, da bi nikdar ne pre¬
kopal mesta, kjer stoji koča; ali zdaj ga bo moral prekopati
ter najde, kar je zaslužil pred Bogom.“

To začuvši, postoje svetniki, da bi videli, kaj bo. Siromak
se vrne v svoj vinograd, in videč, da mu je zgorela koča v
35 prah, vzdihne bridko in reče: „Hvala Bogu tudi za ta dar!
Kakor pravo, tako zdravo.' 1  Nato vzame motiko, da bi raz-
grebel pepel. Kakor pa mahne z motiko, zadene na sodec, ga
izvali ven in najde v njem silo blaga. Videč to blago, se
vzradosti, vzdihne in reče: „Hvala Bogu za njegov dar! Kakor
40  pravo, tako zdravo." S tem blagom pozida na tistem mestu
veliko poslopje in postane glava onih, katerim je zvesto služil
V mladosti. Srbska nar. — L. Svetec.

71. Sava.

1. Tri glave kipijo

pod sinje nebo:
slovenskega hriba
vrhovi so to.

2. Temnijo mu lice

meglice goste,
bleščeči pa žarki
mu teme zlate.

3. S podnožja mu bistra

Savica kipi,
črez stene, črez skale
v dolino bobni.

4. V dolinah pa druge

šumijo vode
in materi Savi
v naročje hite.

5. In Sava, kraljica

slovenskih voda,
nam moči planjave,
zaliva polja.

6. Skoz mesta in trge

valove vali
in brate Slovence
pozdravlja, budi.

J. Bilec.

89

72. Delitev.

V nekdanje vreme je gospod Bog razglasil po širokem
belem svetu, da hoče ljudem deliti vsakojake darove, naj ga
le pridejo prosit. Prvi pride gospod. Bog ga pita: „Kaj hočeš?“
Gospod reče: „Bože, daj mi dobro in lahko!" Bog mu reče:
„Naj ti bo!“ — Drugi pride pustinjak. Bog ga pita: „Kaj
hočeš ti, moj pustinjače?" On reče: „Bože moj, daj mi dobro
in lahko!" Bog mu reče: „Tega ni več, to sije vzel gospod."
Pustinjak reče: „Velja potrpeti." Bog mu reče: „Naj ti bo!"
— Tretji pride kmet. Bog ga pita: „Kmete moj, kaj želiš ti?"
Ta reče: „Bože moj, daj mi dobro in lahko!" Bog mu reče:
„Tega ni več, to je vzel gospod." Kmet reče: „A velja potr¬
peti." Bog reče: „Niti tega ni več, to je vzel pustinjak." Kmet
odgovori nato: „Joj meni!" Bog mu reče: „Naj ti bo!" In od
onega časa ima gospod lahko in dobro, pustinjak potrpljenje,
kmet pa jok in nevoljo. Mr. — Jak. Volčič.

73. Uganka.

Kaj čudna moja je navada:
če mlada sem, ostanem mlada,
če stara, pa ostanem tudi;
in vendar se nihče ne čudi,

5 da se nič ne izpremenim.

Oči imam, ne vidim nič;
ušesa, pa ne slišim nič,
in usta, pa ne govorim.

J. Stritar.

74. Zveličar in plevica.

Nekega dne prideta zveličar in sv. Peter do žensk, ki so
plele proso. Sobice je vsak dan tako pripekalo, da je bila
zemlja že vsa razpokala od prevelike vročine. Težko je bilo
delati na polju. Ko prideta do njih, jih poprašata, kako jim
gre delo od rok. „Slabo,“ odgovori prva plevica, „ker je preveč
suho." Temu pritrdijo vse druge plevice. „Mislimo pa, da bo
žejna zemlja skoro dobila potrebne mokrote, saj nam že žabe
in lisice obetajo dežja." — „Tako,“ reče zveličar in gre dalje,

5

10

15

5

90

„naj vam ga le dado žabe in lisice!“ Žareče solnce je pa od-
10  slej še bolj pripekalo in dežja ni bilo tako dolgo, dokler niso
ljudje Boga, ki poji zemljo, prosili zanj. Nar. — Fr. Krušič.

75. Tri kaplje Jezusove.

1. Stoji, stoji hišica,
hiša Jezusova,
mala hiša kočica,
mala koča nova.

2. V hiši stoji mizica,
mizica je zlata,

na njej stoji kupica,
kupica iz zlata.

3. V kup’ci so tri kapljice,
kapljice krvave,
kapljice Jezusove
rešnje krvi prave.

4. Prva kane na polje,
na polje na žitno;
blagor božji vanje gre,
preč je rodovitno.

5. Druga kane na polje,
na polje na ravno;
blagor božji vanje gre,
precej je vse travno.

6. Tretja kane na gore,
na vinske gorice;
blagor božji nanje gre,
da rode trtice.

Nar. — M. Valjavec.

76. Cesar Jožef 11. in uradnik njegov.

Ob veliki draginji na Češkem je ukazal cesar Jožef II.
svojim uradnikom, naj razdele brezplačno ubogim prebivalcem
potrebnega živeža po vsej deželi. On sam je potoval potem
na Češko, da bi se prepričal na svoje oči, kako se izpolnjuje
5 njegova zapoved. Na tem potovanju je ugledal v nekem ne¬
znatnem mestecu pred hišo višjega uradnika mnogo vozov,
obloženih s potrebnim živežem, ki bi se naj razdelil med stra¬
dajoče prebivalce. Kmetje, ki so pripeljali živež in čakali svojih
vozov, so godrnjali, da čakajo že več ur in da imajo še celih
to osem ur nazaj do doma, ali dotični uradnik vendar ne pride,
da bi jim odvzel pripeljano blago. Uradniški pisar, katerega
je cesar poprašal o tej pritožbi, je potrdil izjavo čakajočih
voznikov in še pristavil, da so tudi ubožni prebivalci tega
kraja v veliki potrebi zaradi nemarnosti višjega uradnika,
15 ker čakajo na razdelitev hrane. Na ta odgovor je stopil cesar
Jožef, oblečen v preprosto častniško obleko, v sobo višjega
uradnika. Dotični uradnik je ravno imel veliko družbo svojih

91

prijateljev pri sebi, vendar pa je stopil k prišlecu in sledeči
razgovor se je začel med njima.

Uradnik:  Kdo ste?

Cesar:  Častnik v cesarski službi.

Uradnik:  S čim vam naj postrežem?

Cesar:  S tem, da bi odpravili uboge ljudi spodaj pred
hišo, ker že dolgo čakajo, in jim odvzeli blago, katero so
pripeljali.

Uradnik:  Kmetje naj čakajo; blago odvzamem, kadar
se bo meni ljubilo.

Cesar:  Ali kmetje morajo še danes domov, a do doma
imajo nekateri po celih osem ur, čakali so pa tudi že dovolj.

Uradnik:  Kaj vas to briga, kako daleč imajo kmetje
do svojega doma!

Cesar:  Treba je človeški ravnati z ljudmi in jih ne po
nepotrebnem trpinčiti.

Uradnik:  Vaši pouki tukaj niso na pravem mestu; jaz
že vem, kaj je moja dolžnost in kaj mi je storiti.

Ljudomili cesar ni mogel dalje prenašati surovosti in
trdosrčnosti tega človeka. „No,“ mu reče cesar, „tedaj vam
pa moram jaz povedati, gospod cesarski uradnik, da se vam
ni od te nre nič več brigati niti za pripeljano žito, niti za to,
kdo ga razdeli. Poslušajte me, dobri prijatelj (pri teh besedah
se obrne cesar k pisarju)! Idite doli pred hišo in odvzemite
voznikom blago, ker odslej ste vi moj višji uradnik; a vi
(obrnivši se k poprejšnjemu uradniku) spoznajte v meni ce¬
sarja, ki vas s tem oprosti službe." j. Tomšič.

77. Najhujše v človeškem življenju.

Perzijski kralj je vprašal nekdaj tri modrijane, kaj je
najhujše v človeškem življenju. Prvi pravi: „Starost, združena
s slabostjo, revščino in boleznijo." Drugi meni: „Bolnemu in
vrh tega nepotrpežljivemu biti." Tretji pa: „Najhujše v člo¬
veškem življenju je, ako vidiš smrt pred seboj z zavestjo, da
nisi nič dobrega storil na svetu." Zadnjemu je kralj prisodil
darilo.

20

25

30

35

40

5

92

78. Postiljonska.

1. Ni lepš’ga življenja,
ko bit’ postiljon,
vesePšega najti
se trudiš zastonj:
trara!

2- Po hribih, dolinah
s konjiči drdram
in zraven si trobim
najlepše, kar znam:
trara!

3. Povsod me poznajo,

doma sem na cest’,
posebno pa krčme —
si tega sem svest:
trara!

4. Ko svet še počiva,

vse tiho še spi,
v trobento zatrobim
že jutrn’co si:
trara!

5. Po noči pa kaže

mi lunica pot,
zagodem ji v plačo
prelepo brez zmot:
trara!

6. Če skrije se solnce

in tuli vihar,
zatrobim veselo,

da zanj mi ni mar: ,
trara!

7. Tako se brez mira

okoli drevim,
povedat’ ne morem,
kam neki hitim :
trara!

8. Ko pridem v deželo,

kjer potnikov ni,
še enkrat k slovesu
naj rog se glasi:
trara!

J. Parapat.

79. Ruski car Aleksander v Ljubljani.

Meseca prosinca leta 1821. so se zbrali visoki vladarji v
beli Ljubljani. Med njimi sta bila tudi avstrijski cesar Franc
in ruski car Aleksander. Kaj dobro še pomnijo Ljubljančanje
visokih gostov, posebno pa ruskega carja Aleksandra, ki je
5 hodil okoli večji del sam, v meščanski obleki, brez vsakega
znamenja svojega visokega stanu. Skrbno je opazoval obrtnika
in rokodelca pri svojem delu, kmeta na polju, nagovoril tega
ali drugega in se priljudno pogovarjal z njim, poprašujoč po
tem ali onem. Vse to pa le tedaj, če ga niso poznali ali mu
10 vsaj ne kazali, da ga poznajo; če ga je pa kdo nagovoril pri
pravem imenu, se je brž poslovil in odšel.

Veliko, veliko vedo še sedaj ljudje okoli mesta o njem:
kako je temu ali onemu pomagal iz stiske, nadloge in revščine,
obiskal to ali ono hišo, se pomenkoval s tem ali onim. Od vseh
15 teh pripovedek podamo tu le malo kopico, ki pa že zadostno
kaže priljudnost, pa blago in dobrotno srce Aleksandrovo.

93

I.

Ljubljanska okolica se je bila carju kmalu tako priku¬
pila, da je vedno, zdaj peš, zdaj na konju, zdaj v kočiji, obi¬
skoval bližnje in daljne njene kraje, če so mu le dopuščala
opravila in vreme. Nekega popoldne ga ujame v Štefanji vasi 20
dež; vrne se torej v kočiji proti mestu. Ko pride do hiš, ki
so Golovcu na podnožje sezidane, zagleda na strmem griču
nad hišami starčka, ki je kopal štore posekanih dreves iz
zemlje. Ravno je starček zamahnil z vso močjo, ko mu zdrči
od dežja premočeni pesek izpod nog, in sivoglavček se za- 25
trklja daleč doli po strmem bregu med goščavo. Ko car to
vidi, migne kočijažu, da postane, ter gleda, kaj bo z možem.
Stari revež kobaca po gostem grmovju, pa le ne more kvišku.
Car pa skoči iz kočije, hiti pod breg — ne dolgo, in ruski
car izvleče lastnoročno starčka iz grmovja in mu potisne 30
nekaj v roko. Možiček se zahvaljuje, kakor ve in zna, imenitni
dobrotnik pa oddrdra. Ko starček pogleda v roko, se mu za¬
leskečejo trije zlati naproti.

Pozneje je še le mož zvedel, kdo je bil njegov dobrotnik
in rešitelj. 35

Nekega dne jo maha car kar sam v meščanski obleki
po tržaški cesti; kar mu pride naproti stara sključena ženica
in ga poprosi milodara. Car se ustavi, seže v žep, pa nič ne
najde; tiplje in tiplje — vse prazno. „Počakajte,“ jo nagovori
in stopi v hišo, pred katero je ravno stal. Bila je to velika 40
krčma, kakor je še dandanes. Mati krčmarica prihiti urno v
vežo, da bi postregla gospodu; ta pa jo poprosi, da mu posodi
nekaj vinarjev. Žena je imenitnega gosta menda že poznala,
zakaj urno je izvlekla iz žepa pest drobiža. Car migne bera¬
čici in veli, naj nastavi predpasnik, krčmarica pa ji vsuje 45
drobiža vanj. „Še!“ pravi gospod in zopet prinese krčmarica
pest denarja na dan. Beračica ogleduje neizrečeno spoštljivo
gospoda, kar menda ta zapazi, zakaj smehljaje se zopet veli:
„Še, še!“ Mati krčmarica je že nekoliko v zadregi, a da po¬
kaže gospodu svojo dobro voljo, obrne vse žepe, tako da za- 50
zvenče zadnji vinarji starki v predpasnik. Beračica veselja ne
ve, kaj bi počela; kaj takega se ji še ni primerilo vse žive
dni. Krčmarica se zvito smehlja in menda tudi pričakuje

94

prgišča zlatov, toda imenitni gospod se meni nič, tebi nič
55 obrne in odide.

Drugi dan pa prinese bogato opravljeni cesarjev strežaj
krčmarici posojeni denar, seveda z bogatimi obrestmi vred.

III.

Ne daleč od Ljubljane je pid Gradaščici mlin. Vroče je
pripekalo solnce, ko se bližata mlinu gori ob vodi dva gospoda,
60 Pod hladno senco košate hruške sede okoli mize tri dekle in
hite druga bolj od druge zajemati iz mogočne zelene sklede.
Smeh in šale jim jed slade. Ko se gospoda približata, stopi
eden (bil je car) k mizi in nagovori dekle v umljivi besedi:
„Vam se ne godi slabo; kaj pa imate tu tako dobrega?“
65 Naglo se oglasi najbolj jezična med njimi: „Gospod. naj pa
pokusijo, pa bodo videli, kakšno je kislo mleko!“

Gospod se nasmeje in res seže po žlici in pokusi. „To
je dobro,“ odgovori in se začne smeje s spremljevalcem nekaj
meniti. Oba stopita v vežo, ko se ravno prikaže oče gospodar
70 v belem slamniku in z malo pipico v ustih. Poprosita ga
kislega mleka, Gospodar ju pelje v izbo in jima kmalu po¬
streže z zaželeno jedjo in s črnim kruhom. Kaj dobro je dišalo
gospodoma kislo mleko; končno se zahvalita in odideta.

Ko pa seže mati mlinarica po skledi, najde pod njo velik
75 tolar. Pozneje zvedb, kdo sta bila gosta, in še dandanes mli¬
narjevi kaj radi pripovedujejo, kako je jedel pri njih ruski
cesar kislo mleko. A. Zupančič.

80. Laž v pregovoru.

Laž ima kratke noge. — Kdor rad laže, tudi krade. —
Kdor se ne sramuje lagati, tega tudi krasti ni sram. Kdor
veliko govori, mora veliko znati, ali pa veliko lagati. — Laž
in zvijača pogine, samo resnica in pravica ostaneta. — Kdor
5 se enkrat zlaga, se mu vera več ne da. — Laži je plitko dno.
— Kjer ima laž kosilo, tam nima večerje. — Laž nima rok,
vendar človeku zaupanje razdere. — Tat in lažnik sta rojena
brata. — Laž hodi ob eni nogi. — Resnica se ne more nikoli
z lažjo poljubiti. — Kdor laž govori, vso vero izgubi. — Z
10  lažjo pridobljeno, ni blagoslovljeno.

95

81. Peklenščak in mlinar.

Po gladki stezi ob potoči
mlad človek stopa s knjigo v roči.
Zdaj v knjigo nekaj ti čečka,
zdaj zopet sam s seboj mrmra.

5 Postane zopet — trdo piše,
a nič ni prav — glej, zopet zbriše.
Kdo pač je mladi ta pisač?
Pisač peklenski je rogač;
krčmarske piše si slabosti,

10 več listov že, a ni še dosti.
Pač! „Kaj pa bom, krčmar, s teboj,
če vzamem te v pekel s seboj ?
Le dobro piti, jesti znadeš,
ljudem denar, čas, čistost kradeš;
15 razvajen si in teh ljudje
na svetu že se sploh boje;
in kdor na svetu je uporen,
je tudi v peklu nepokoren."

Pa glej, pomlinarji gredo,

20 hudujejo se med sebo,

da mlinar  grabi lepo žito,
več ko mu gre — seveda skrito.
„Res, kdor okrog hoditi sme,“
škrat misli si, „ta dosti zve.

25 Tja grem in mlinarja povabim,
če ne bi šel, pa ga pograbim."
Če le še kdo je za pekel,
ta mlinar mu ne bo ušel;
ubogi kmet se mu ne smili,

30 da žito grabi mu po sili.
„Sleparski mlinar, dober dan!
Znaš li, zakaj sem sem poslan?
Grešil si, mlinar, brezštevilno,
ker jemlješ mero preobilno.

35 Povabim v pekel te s seboj,
takoj odpravi se z menoj!“

„Menda se, zlodej, ti ne sanja,
da bila to bi zla dejanja!

Tako je oče, ded počel,

40 pa vendar zlodej ni ju vzel;
zastonj pri nas se nič ne melje,
ko bob z zobmi in kislo zelje.

Sicer pa tudi to ne gre,
kot bi zapalil pest slame;
dasi je grešna moja duša, 4»

takd brž mlinar pač ne sluša.
Poprej s teboj se skusil bom,
da ti pete nabrusil bom.

Pa vendar slušal bom te vraga,
če roka tvoja me premaga; 50

a če nasprotno se zgodi,
potem pa brž glej, da te ni!

Glej, škratelj, tam so dolgi koli,
le brzo enega izvoli!

In v senci kraj bo za tepež 55
tam pod orehom, ki ga zreš."

Hudir najdaljši kol poišče
in gre pod oreh na bojišče.
Pripravljen mlinar tam stoji,
zamahnjen že kolie drži. 60

Rad škratelj jezo bi ohladil
in gorke mlinarju nasadil:

„Če me prevaril je krčmar,
ne ho me mlinarski slepar."

In šteje škrat, na tri zamahne; 65
pritisne mlinar, škrat pa vzdahne;
zaplel se škratu kol je, glej,
ne da se vzeti izmed vej;
a mlinar ga nemilo mlati,
od boli skače škrat po trati. 70
In predno vrag si reši kol,
čuj, že kriči: „Dovolj, dovolj!

Ne tepi mlinar me sirote,
nikdar več me ne bode pote;
le delaj, kakor veš in znaš, 75
da le prostost sedaj mi daš!“

Se dvakrat mahne mož na vraga,
da čutil dobro je — nesnaga,
in tipal si hrbet nizdol,
kjer bridko ga je mazal ko! ... 80
Ko po pretepu bil je mir,
pobrisal zbit jo je hudir,
a mlinar dnes še grabi žito,
kar sodnji dan bo vsem očito.

Nar. — A. Hribar.

96

82. O zdravem zraku.

Kakor riba ne potrebuje popolnoma čiste vode, tako tudi
človek ne takega zraka. Če je v navadnem podnebnem zraku
nekoliko vode in zelo malo drugih rečij raztopljenih, tedaj
mu sploh pravimo čist in zdrav zrak;  če je pa v njem
5 preveč vode, ali če je navdan z mnogimi, v njem raztopljenimi
ali plavajočimi rečmi, rekamo, da je nečist in nezdrav.
Čistega in zdravega zraka smo si pod milim nebom povsod
v svesti, če ga ne izpridi kak očiten vzrok; tako je zrak ne¬
zdrav blizu kake smrdljive luže ali kakega močvirja, v katerem
10 gnijo mnoge reči, nezdrav na pokopališčih, kjer leži veliko
mrličev preplitvo zakopanih itd. Škodljiv zrak smrdi, težko
de in tišči na prsi.

Največ izkaženega zraka se nahaja v človeških in žival¬
skih prebivališčih. V dalje časa zaprtih hišah se zrak izpridi
15 kakor stoječa voda; v nizkih in mokrotnih stanicah, v novo
sezidanih ali pobeljenih in ne dovolj posušenih hišah je zrak
vselej škodljiv; tako tudi po shrambah, v katerih se hranijo
puhteče reči; po vseh majhnih, tikoma zaprtih ali z mnogo
navlako zašarjenih ali založenih stanicah, kjer stanuje preveč
20 ljudij ali še celo bolniki z zdravimi vred: v takih stanicah se
mora zrak kar hitro in močno izpriditi.

Nikar ne misli, da popraviš izkaženi zrak s kajenjem;
s tem moreš kako v njem plavajočo škodljivo reč potlačiti
na tla in se prikupiti nosu, zraka pa ne boš popravil, škod-
25 ljivega ne namestil z zdravim. Če hočeš to storiti, moraš po
letu in po zimi vrata in okna pogostoma odpirati, da tak6
izbeži izprijeni zrak in se stanica napolni z novim in zdravim.
Ti ne boš nikjer laže dihal in se bolje počutil kakor v čistem
in zdravem zraku; tega ti bodi vedno mar, ako si hočeš ohra-
30 niti ljubo zdravje in doživeti visoke starosti. M. Vrtovec.

83. Kako je v Korotanu.

Kadar jelša dozori,
nese gožo in cepi
slokobedri moj župan,
česen mlatit v Korotan.

Korotan je čuden svet: 5

smreka ima lipov cvet;
raste v loži bukov gozd;
smokve daje brezov grozd;
grah je v klasju, bob v lateh;

97

10 riba drsa na smučeh;
kaže vidra sedem nog;
maček nosi kozji rog;
žolna laja v žitni slami;
kavka pere sode v hrami;

15 kura bobna, vrana gode;
rak muhotež vozi hlode;
z repkom zajčjim je oslič;
jelen žvižga kakor ptič;

krava rahta, gos mekeče;
medved ruče, volk rezgeče; 20
v ognju zebe, da je led;
dan imajo v meh ujet,
da temo bi z njim podili,
ker možje so pozabili,
če kedaj so res umeli, 25

kam bi okna v hišo deli.

Fr. Levstik.

84. Knjige naši naj zvestejši prijatelji.

Čul sem že marsikaterega učenjaka, pa tudi kakega dru¬
gega pridnega čitatelja, da je rekel: „Knjige so mi najljubši
prijatelji, ki jih imam." In res te besede niso prazne, ampak
so skoz in skoz gola resnica. Komu bi tudi mogli knjige
bolje primerjati kakor prijateljem, od katerih vse to, kar od 5
pravega prijatelja pričakujemo, želimo in zahtevamo.

Knjige nas poučujejo, tolažijo in kratkočasijo; one store,
da se solzimo ali pa radujemo; knjige nas krepe za delo, pa
nas tudi večkrat zazibljejo v sladko spanje.

Knjige govore, kadar želimo, molče, kadar hočemo, pri- 10
dejo, kadar jih pokličemo, gredo, kadar se jih naveličamo.
Knjige prenašajo voljno vse, naj jih grajamo ali hvalimo;
oblačijo se po naši volji, ne ganejo se z mesta, dokler se nam
ne poljubi, imajo jezik za zobmi, ni jim mar niti za čast, niti
za stan, ampak ostanejo po več stoletij ravno take, kakoršne 15
so bile.

Ako v svoji sivi starosti nimajo več zmožnosti, da bi se
krepko ustavljale neprizanesljivemu zobu časa, imajo pa vendar
še vedno dostojnih močij, iz katerih si motamo in ustvarjamo
zopet druge — enake prijatelje. i. Tomšič.  20

85. Zaklad.

1. „Le hitro na delo roke!
Pod sivo to skalo leže
veliki, neznani zakladi,
rumenega kupi zlata
in belega čudo srebra
v globoko zakopani kadi.

čitanka I.

2. Marija, ki srenja te ta
dobrotnico milo pozna,
nam bodi nocoj pomočnica!
Ce dvignemo srečno zaklad,
pa kakor je koli bogat,
od vsega ti bo polovica."

7

98

3. Tak’ prosi in klice druhal,
poprime kopa.je se tal,

z lopatami, s krampi pritiska.
„Ze nekaj zvenči pod zemljo,
le zdaj še udarim krepko.“

In suho zlato se zabliska.

4. „ Okoli železne kadi
vrzimo debele vrvi,

da v zemlji posoda se gane;
na desno, na levo še stran
kopljimo, da zdajci na dan
bogati dobiček nam vstane.

5. Kopali na vsako smo plat,
otvezena silna je kad;

zdaj vprimo, tiščimo, vlecimo!
Če sleherni počil bi ud,
obilo poplačan bo trud,
saj vemo, zakaj se potimo.“

6. Močneje vsakteri se vpre,
da kad se zaziblje, zmaje
ter dviga se, dvigne, ustavi;
pa sila pomnožena vsa
potegne na ravna jo tla,

na trato jo varno postavi.

7. „A1’ kaj, ko pa naše vse ni!
Bedaki, neumneži mi,
storiti enako obljubo!

Čemu bo Mariji zlato,
devici prečisti srebro?

Molitev le jemlje za ljubo.

8. Zatorej bolj pametno bo,
med nami bogato blago
pravično naj bi se delilo!“

Pa groza, odpre se prepad
in kad jim požre in zaklad,
delitve več treba ni bilo.

S. Jenko.

86. Osem dobrih svetov.

1. Tri reči imej vedno pred očmi: oko božje, ki vse
vidi, uho božje, ki vse sliši, in pa tisto knjigo, v katero piše
Bog vse tvoje dejanje. Samo enkrat na dan te tri reči prav
premisli in grešil ne boš.

5 2. Dveh rečij na jutri ne odlagaj: poboljšanja in pa do¬

brega dejanja. Odlog je dobremu najhujši sovražnik. Za danes
vemo, da ga imamo; ali še jutra doživimo, tega ne vemo.

3. Vsak dan je hlapec od Boga poslan, ki te brez usmi¬
ljenja tira bliže smrti, bliže sodbe, bliže večnosti, srečne ali

10 nesrečne. Vsak dan torej tako živi. kakor bi ti bilo danes
umreti, in srečen boš.

4. Če hočeš po svetu srečno hoditi, bodi pohleven in
dober vsem. pa le redkim zaupaj! Pobožen bodi vpričo Boga,
sramežljiv do sebe, pravičen vsakemu! Ljubi prijatelje, trpi

15 sovražnike, stori dobrega, kolikor premoreš, in vse te bo
rado imelo.

5. Naj te zadene hudo ali dobro, lahko si to obrneš v
srečo, ako se ponižaš v nesreči, v sreči pa ne povišaš in hvališ
Boga za vse, kar ti da.

99

6. Pokorno bodi truplo duši, duša Bogu, vse bodi po 20
volji božji! Kjer te dvojne pokorščine ni, tam je vse narobe

in naopak.

7. Na oni svet ne pojde z nami posvetna čast, ne oblast,
ne bogastvo, ne dobrota tega sveta; le dobra in pa hudobna
dela nas bodo spremljala v večnost, da nam bo blagor ali 25
pa gorje.

8. Zal ti bodi le za tri reči preteklih dnij: za hudo

storjeno, za dobro zamujeno in pa za izgubljeni čas. Blagor
mu, kdor se varuje tega trojnega! A. Slomšek.

87 .

1. Prijazno luna sveti,
nam lahko noč želi,
med zvezdami se maja,
skoz megle se smeji.

2. Pohlevno se zakriva,
odkrije spet obraz,
popotnika tolaži,

da mu je kračji čas.

Luna.

3. Težaka luna ziblje,
mu sladko spanje da
in tudi za bolnika
mazilo hladno ’ma.

4. Vsa mila in prijazna
nam k srcu govori,

o rajnih časih pravi,
odvzame nam skrbi.

5. Le sveti, sveti, luna,
poganjaj temno noč,
da solnčece prisije,
prinese novo moč.

A. Slomšek

88. Solnce in zemlja kot izvora toplote.

1.

Vse, kar živi, ljubi toploto; najmanjši rastlinici je toplota
ravno tako potrebna kakor največjemu drevesu; nobena žival
ne more biti brez toplote in tudi človeka hud mraz umori.
Brez toplote ni življenja.

. Najznamenitejši darovatelj toplote nam je solnce, tista 5
prekrasna zvezda, ki nam jo je predobrotljivi stvarnik posadil
na sinje nebo, da greje in razsvetljuje zemljo po dnevi. Veliko
važnost, solnca^so že slutili stari narodi; to je pač menda vzrok,
zakaj so izkazovali nekateri teh narodov solncu božjo čast,
ko so še živeli v temi poganstva.

10

100

Zemlja dobiva od solnca neizmerno množino toplote. Iz-
računili so, da bi toplota, ki jo dobi zemlja v enem letu, ako
bi jo enakomerno razdelili na vso zemljo, stalila 31 metrov
debelo ledeno skorjo, ki bi pokrivala vso zemljo. In vsa ta
15 toplota je le neskončno majhen del toplote, ki jo solnce ne¬
prenehoma izžariva v vesoljni svet. Odkod pa solnce dobiva
toliko toplote, da mu še ni pošla, če tudi jo že odpošilja več
tisoč let, tega ne znamo.

Zemljo obdaja kakih 7—9 mirijametrov na visoko ozračje
20  ali atmosfera. Od solnca prihajajoča toplota zadeva tedaj na
ozračje, predno pride do trdne zemlje. Zatorej bi mogli mi¬
sliti, da se segreje najprej zrak in privaja potem toploto na
zemljo. Toda temu ni tako, ampak toplota gre skoz zrak, ne
da bi ga kaj segrela, ali pa vsaj ne mnogo. Zrak se ima
25 proti toploti tako, kakor steklo proti svetlobi; on propušča
toploto. O tem se prepričamo, ako zapazimo, da je pod raz¬
petim solnčnikom, v senci, ali sploh kadar nas solnčni traki
ne zadevajo neposredno, hladnejše kakor na solncu. Ako bi
se najprej segrel zrak, tako da bi dobivali toploto od zraka,
30 bi bilo v senci ravno tako toplo kakor na solncu.

Kaj se pa zgodi, kadar pride solnčna toplota na zemljo?
O tem se poučimo, ako potipamo z roko kamen, ki je ležal
dalje časa na solncu. Isti se je močno segrel, t,. j. solnčna
toplota se je vrinila vanj. Pesek ali kamenite plošče se se-
35 grejejo včasi na solncu tako, da bi ne mogli bosonogi hoditi
po njih. Različna telesa niso enako sposobna, sprejemati
toploto. Črna in hrapava telesa se segrevajo najmočneje.
Zategadelj nosimo po letu rajši obleko svetle barve, da se
premočno ne segreje. Pesek in hrapava zemlja se segrejeta
40 hitreje kakor gladko pečevje itd.

Če se postavimo na vroč poletni dan tik navpik stoje¬
čega zidu, ki ga je dalje časa obsevalo solnce, čutimo toploto,
kakor po zimi blizu dobro zakurjene peči. Ta izkušnja nas
uči, da zemeljska telesa svojo toploto zopet izpuščajo, ko so
45 se segrela, ali kakor pravijo, ona toploto izžarivajo. Nekaj
solnčne toplote pa niti ne vhaja v zemeljska telesa, ampak
se vrača takoj nazaj v zrak, zadevši ob tla. O poslednji toploti
pravimo, da jo telesa odbijajo. Toplota, ki jo izžarivajo in
odbijajo navpični zidovi, je vzrok, da dozoreva ob brajdah

101

vzgojeno sadje prej kakor na planem in da trta rodi ob brajdah 50
v nekaterih krajih, kjer na planem po zimi rada pozebe.

Pri odbijanju in izžarivanju se toplota kaj čudno izpre-
minja. Izgubi namreč lastnost, prohajati skoz vlažni zrak.
Sedaj še le more zrak sprejemati toploto in se segreva torej
neposredno ob zemlji. Nekaj sličnega opazujemo v svojih 55
stanovališčih. Svetli solnčni žarki gredo lahko skoz steklene
šipe naših oken in prihajajo tako v sobo. Tukaj pa so zašli
takorekoč v past; v sobi se izpremene namreč toplotni traki
tako, da ne morejo zopet skoz steklene plošče ven in so
tedaj ujeti v sobi. Ako se je po poletnem dežju ohladil zrak 60
zunaj prijetno, ostane v sobah neznosno toplo in soparno;
treba je odpreti okna in vrata, da se izpodi toplota iz sta-
novališč.

Solnce segreva torej zemljo, zrak pa dobiva svojo toploto
od zemlje. Solnce segreva vselej samo pol zemlje, in sicer 65
tisto polovico, ki je baš obrnjena proti solncu. Ker se pa
zemlja vrti okrog svoje osi, se menjavajo v enomer deli ze¬
meljskega površja in tako dobiva v 24 urah vsak kraj (iz-
vzemši samo kraje blizu tečajev) v poletju več, po zimi manj
ur solnčno toploto. Tisti kraji na zemlji, ki so ravno od solnca 70
obrnjeni, izžarivajo toploto in se tedaj ohlajajo. To nam de¬
loma razjasnjuje znano prikazen, da je za jutra, ko je solnce
jedva pričelo segrevati zemljo, hladnejše kakor opoldne. A
popolnoma ne izhajamo s tem razjasnilom. Lahko se namreč
prepričamo, da imajo solnčni traki, ki so za jutra prispeli 75
izza gor, najslabšo moč. Predpoldnem narašča njih jakost,
najhuje pripeka solnce opoldne, popoldne pa solnčna toplota
pojema in je zopet najslabša ob zatonu. Še bolj, kakor v
teku enega dne, se izpreminja zračna toplina v enem letu.
Kdo pa ne ve, da najdemo v poletju jedva dovolj gosto senco, 80
da bi se poskrili pred žarečimi solnčnimi traki, dočim morata
po zimi dobro zakurjena peč ali pa kožuh priti preslabim
solnčnim trakom na pomoč? Odkod ta velika razlika, ako-
ravno dobrotljivo solnce neprenehoma pošilja enakomerno
svoje darove? 85

Na to vprašanje najdemo odgovor, ako opazujemo solnce
v teku enega dne in večkrat v enem letu. Pri tem se pre¬
pričamo, da je moč solnčnih trakov tem večja, čim više stoji
solnce nad nami, čim strmeje torej vpadajo solnčni traki na

102

90 zemljo. Solnce izpreminja svoje stanje proti zemlji, ne le vsak
dan, dvigajoč se više in više od vzhoda do poldne ter zopet
padajoč od poldne pa do zatona, ampak tudi opoldne ne stoji
solnce vsak dan enako visoko. Najviše nad nami stoji solnce
o kresu, najniže o božiču. O kresu imajo solnčni traki pri
95 nas največjo moč, tedaj pa so tudi dnevi najdaljši, t. j. solnce
segreva med 24 urami po največ ur zemljo. Ravno nasprotne
so razmere o božiču. Iz različnega stanja solnčnega izvirajo
torej tiste čudovite izpremembe tekom leta, ki jim pravimo
štirje letni časi, namreč pomlad, poletje, jesen in zima.
loo Pravilno menjavanje letnih časov se ne godi povsod na
zemlji kakor pri nas. Ob ravniku pa do povratnikov leže na
severni in južni poluti kraji, kamor solnčni traki pravokotno
vpadajo po dvakrat na leto, ostali čas pa ni mer solnčnih
trakov od pravokotne nikoli mnogo različna. Ondi ima tedaj
105 solnce neprenehoma veliko moč. Zime tam ne poznajo, ampak
namesto zime vlada ondi takozvani deževni čas. Sicer pa
muči huda vročina največji del leta ljudi in živali. Temu delu
zemeljskega površja pravimo vroči pas.

Kraji, kjer redoma menjavajo štirje letni časi, leže v
no zmernem pasu.  Na zemeljskem površju se nahajata dva
zmerna pasa: severni, med rakovim povratnikom in severnim
tečajnikom, in južni, med kozorogovim povratnikom in južnim
tečajnikom.

Okoli tečajev ležita mrzla pasa,  severni in južni
115 mrzli pas. V mrzlem pasu vpadajo solčni traki vselej kolikor
toliko ostrokotno. Njih moč je tedaj ondi vselej jako slaba.
Zatorej je pa tam rastlinsko in živalsko življenje silno borno
in v nekaterih krajih vlada večna zima, tako da vse leto ne
skopnita sneg in led. Ljudje ne morejo ondi prebivati. Velika
120  sreča za mnoge kraje mrzlega pasa je to, da v poletju solnce
več tednov ne zatone, na nekaterih krajih celo 6 mesecev
ne. Na ta način je vendar mogoče, da še tu ali tam dozori
kak boren ječmen, kjer bi sicer nobeno žito ne moglo rasti.
Za tako dolgim dnevom pride seveda ravno tako dolga ali
125 pa še daljša noč.

II.

Povedali smo, da dobiva zemlja toploto od solnca. Toda
solnčna toplota ne vhaja globoko v zemljo. O tem se lahko

103

prepričamo v globokih jamah, v kleteh, v rudnikih itd. Na
takih krajih so opazovali, da se razlika med nočno in dnevno
toplino ne zapazuje dalje kakor 1 meter globoko. Razloček 130
med letno in zimsko toplino se opazuje do 20—30 metrov
globoko, t. j. 20 -30 metrov pod zemeljskim površjem ni no¬
benega razločka med letno in zimsko toplino; ondi vlada
tedaj v enomer taista neizpremenljiva toplina. V kleti pariške
zvezdarne je postavljen 28 metrov pod zemljo toplomer, ki 135
kaže že blizu sto let neprenehoma taisto toplino (11'8° C.).

V globokih kleteh se nam zdi po letu hladno, po zimi pa
toplo; ako bi v takšnih kleteh s toplomerom izmerili toploto,
bi se prepričali, da je ondi leto in zimo taista ali le malo
različna toplina, ki pa je nižja od zračne topline na planem 140
v poletju, in zatorej jo čutimo hladno; po zimi pa je zračna
toplina na planem navadno nižja od topline v kleti in mi
čutimo, da je v kleti toplo. To je vzrok, zakaj shranjujejo
po zimi repo, korun in različna zelišča v kleti, ali pa jih za¬
kopavajo v globoke jame. V mrzlem pasu prezimujejo včasi 145
ljudje v podzemeljskih stanovališčih, da laže prenašajo prehudo
zimo. Na taisti način iščejo marsikatere živali zavetje pred
hudo zimo pod zemljo, kakor medved, krt, jazbec, kače in dr.

Kako toplino pa bi našli, ko bi prišli še globlje v zemljo
kakor 28—30 metrov? Tudi to se je že zgodilo. V prihrani- 150
skih rudnikih na Češkem so prerili že več kakor 1000 metrov
globoko v zemljo. Pri takšnih prilikah so opazovali, da od
tiste globine počenši, kjer se toplina nič ne izpreminja, na¬
rašča toplota dalje na globoko, in sicer tako, da poskoči
vsakih 30 metrov globlje za 1° C. Ali narašča toplina v taisti 155
razmeri tudi v globinah, kamor še ni noben človek dospel,
tega pa ne vemo povedati. Mogoče pa je vsekako. Mislimo
si torej, da je res tako. Kaj pa sledi iz tega? Prirodoslovje
nas uči, da se v toplini od 2000—3000° C. raztopi vsaka tva¬
rina, ako poprej ne zgori. A izračuni se pa prav lahko, da bi 160
po tem zakonu v globini od 8 mirijametrov poprek morala
vladati tolika toplota, da bi se ondi raztopila vsaka tvarina,
t. j. jedro naše zemlje je ognjeno-tekoča tvarina. Trdna zemlja,
na kateri prebivamo, obdaja ognjeno jedro, kakor skorja, ki
je pa v razmeri k velikosti zemlje prav tanka. Izračunih so, 165
da trdna skorja zemeljska v razmeri k vsej zemlji ni moč¬
nejša, kakor jabolkova lupina v razmeri k jabolku.

104

Misel, da zemlja kakor skorja obdaja ognjeno jedro, pod¬
pirajo marsikatere prikazni. Sem spadajo toplice ali gorki
170 vrelci, ki proizvajajo vodo na dan, ki je včasi mnogo toplejša,
kakor toplina zemlje, iz katere izhajajo, na pr. slovenske in
hrvatske toplice, Karlovi vari na Češkem in dr. V Izlandiji
se nahaja vrelec, ki meče vrelo vodo v določenih prestankih
mnogo metrov visoko.

175 K najzanimivejšim, sem spadajočim prikaznim štejemo
ognjenike ali vulkane. Tako namreč imenujemo gore z žrelom
na vrhu, iz katerega mečejo včasi različne pline, pesek, pepel,
večje kamenje, in iz katerih kipi naposled ognjeno-tekoča tva¬
rina, takozvana lava, ki teče potem po gorski rebri, vse po-
180 končujoč, ob kar zadene. V Evropi se nahajata še sedaj dva
večja takšna ognjenika, Vezuv in Etna v Italiji; nekdaj pa je
bilo njih število obilnejše. Več ognjenikov se nahaja v Ame¬
riki, v Aziji in na otokih Velikega morja.

Ako je resnično, da ima zemlja v sebi ognjeno jedro,
185 tedaj ima tudi sama svojo toploto in se mora prištevati iz¬
vorom toplote. Toda na rastlinsko in živalsko življenje na
zemlji nima ta toplota nikakoršnega vpliva. H. Schreiner.

89. Limbarska gora.*

Je lepa gora Limbarska,
pod njo zelena tratica,
stoji na trati hišica,
je v hiši mlada vdovica.

5 Zenica 'ma le hčerko še
in toči drago vinčece.

Je solnce že za goro šlo,
po cesti potva še nekdo;
sta brata dva, svet Valentin
10 in drug njegov, svet Peregrin.

Na pragu mat’ ozira se,
ima pri pasu ključe vse.

Svet Valentin spregovori:

„Bi naju prenočili vi?

Za božji dar storite to, 15

da vaša sreča večja bo!“

Se mat’ ošabno oglasi:

„Mi večje sreče treba ni;
je v hleva trop živinice
in v kleti dobro vinčece; 20

je v skrinji več denarcev še

* Limbarska gora stoji na južni strani državne ceste, ki pelje od
Ljubljane proti Štajerski; vrh lepega hriba stoji cerkev sv. Valentina (f 306),
močno obiskovana. Mesto imenovane nesrečne hiše hoče ljudska pravljica še
poznati. Na brdu pri Podpeči je v cerkvi matere božje tudi oltar sv. Pere-
grina (f 165), ki je bil nekdaj med ljudstvom tudi bolj znan. V legendi sta
oba svetnika brata, dasiravno sta živela daleč narazen.

105

in v hiši pivcev polno vse.
Kdor bo za sladko vince dal,
ta bo pod mojo streho spal.“

25 Svetnik od hiše se spusti
in ženi s prstom zapreti:
„Jaz nisem dal, ne bom še dal,
ne bom pod tvojo streho spal;
nocoj pa boš, prevzetnica,

30 me še na pomoč klicala.
Glej, polnoči ne bo še preč,
ne bo vse tvoje sreče več.“

Stori se kmalu črna noč,
se čudno skaže božja moč.
35 Devet še ura bila ni,
goved se v hlevu poduši;
in žena je vsa žalostna
do neba glasno klicala:
„Pomagaj Bog, svet Valentin
40 in brat njegov, svet Peregrin!“
Deset še ura bila ni,
iz sodov vino izkipi;
in žena bolj prestrašena
je še glasneje klicala:

„Pomagaj Bog, svet Valentin 45
in brat njegov, svet Peregrin!“
Ednajst še ura bila ni,
za mrtvo hčerka obleži;
in žena vsa omamljena
je s silnim vekom klicala: 50

„Pomagaj Bog, svet Valentin
in brat njegov, svet Peregrin!“
Dvanajst še ura bila ni,
do zemlje hiša pogori;
in žena vsa ponižana 55

je vzdihovala, klicala:

„Pomagaj Bog, svet Valentin
in brat njegov, svet Peregrin!“

Ni bilo polnoči še preč,

vse sreče žena nima več. 60

Glej, človek, od napuha gnan,
sam zase slab je ves tvoj stan;
ves up postavi le v Boga,
on sam ti srečo trdno da.
Izvoljenih ne zaničuj 65

in za pomoč v nebo vzdihuj :
„Pomagaj Bog, svet Valentin
in brat njegov, svet Peregrin!“
Nar. — P. Hicinger.

90. Severni jelen ali sedlon.

Neizmerne so koristi, katere dobiva človek od živalij,
zlasti od domače živine. Le mislimo si našega kmeta: če bi
mu Bog’ ne bil dal govedi, kaj bi počel revež? Zvesta žival
mu pomaga vlačiti plug in lajšati druge težave, ko je živa,
in pa še z mlekom, maslom in sirom ga redi; ko jo pa po- 5
bije, ni je skoro stvarce na njenem truplu, ki bi se ne dala
v dobro porabiti: meso, loj, koža, dlaka, kri, čreva itd., vsako
za svojo stvar. Za vse to pa ne terja žival drugega, nego kak
kotiček, kjer si odpočije od vročine in truda, pa šopek posu¬
šene hrane po zimi, po letu si pa še sama poišče krme v 10
logu, če ni drugače. Zelo koristen nam je tudi konj, ki nas
bolj naglo pritira iz kraja v kraj ; toda treba je z njim več
opravka in tudi bolj izbirčen je v jedi.

Ali kaj, ker niso vsi kraji taki kakor naši, da bi človek
pri sebi redil razne koristne živali s pridelki, ki mu jih rodi 15

106

zemlja, ali pa da bi jih izpuščal na pašo. So kraji, katerih
tla so le za malo mesecev ali celo za število tednov kopna
in nosijo nekaj borne zelenjadi, pa mahu in šumja; ves drugi
čas leta pokrivata sneg in led zemljo, da je, kakor daleč oči
20  neso, vse belo, črez in črez ledena puščava, iz katere se ne
vzdigujejo zeleni gozdje, ampak tu pa tam gola vrsta pečevja,
okoli katerega brijejo mrzli vetrovi, ali pa buči šumeče kak
potok po skalah, potem se pa zarije in izgubi pod snegom
in ledom.

25 Taki kraji so tudi ob severnem robu Evrope. V severno-
zahodnem koncu, kjer se dotikajo severna Ruska, pa Norveška
in Švedska, je veliko takih prostorov; imenujejo jih Laponija.
Po letu je skoro črez in črez jezero ali pa močvirje, prerastlo
z rjavim mahom, in sem ter tja po deželi kipe v nebo gole
30 vrste skalnatih gričev; ves drugi čas leta je pa tukaj tako,
kakor smo že prej omenili. - Kaj pravite, ali bi bilo mogoče
ljudem v taki deželi prebivati, kjer ni ne potov, ne bost, ne
polja in njiv, kjer je skoro večna zima? Mi. zlasti naših
krajev navajeni, bi takoj odgovorili: „Ni mogoče ne.“ In res
35 bi ne bilo mogoče, ko bi dobrotljivi stvarnik ne bil ustvaril
neke živali kakor skoro nalašč za to. da tudi ti kraji niso
brez ljudij. Ta žival je severni jelen ali sedldn, ki nadomešča
Laponcu vse naše domače živali ter ga preživlja in oblači; k
vsemu temu si pa še sama išče krme in prenočišča.

40 Sedlon je jelenovega rodu in tudi zelo podoben našemu
jelenu; šibek, živ, uren in skočen je kakor ta, samo ne tako
tankega života, in pa večje, močnejše rogovile ima. Čvrstejše
telo pa krije sedlonu bolj kodrast, njegovi mrzli domovini
bolj primeren kožuh, kakor pa našega jelena. Eden sam go-
45 spodar ima po več sto teh živalij, ki so edino njegovo pre¬
moženje, pa mu zadostujejo tudi za vse. Laponcu ni treba
skrbeti, kako jih bo preživil, v kateri hlev spravil hrane
si iščejo sami; in ta obstoji večjidel v rjavem, takozvanem
severnem ali laponskem mahu, ki si ga kopljejo po zimi izpod
50 globokega snega; edina streha jim je pa milo nebo. Zato pa
tudi niso tako domači in privajeni kakor naša goved.

Po dvakrat na dan sežene Laponec sedlone skupaj k
šatoru, navadno v kako ogrado, da pomolze košute, zakaj
mastno in kaj tečno mleko teh živalij je Laponcu zlasti po

107

letu skoro edini živež. Tudi si napravlja iz njega nekako 55
maslo in sir, ki pa ni tako dober in slasten kakor mleko.

Po zimi postavlja Laponec mleko tudi na mraz, da zmrzne;
potem ga zreže na plošče in jemlje s seboj na pot, ker
zmrzlo nič ne izgubi od svoje redilnosti in dobrote. — Pot¬
niki pripovedujejo, kako lepo je videti, kadar Laponci s po- 60
močjo svojih psov vkup gonijo jelene. Dolgih, lahkih skokov
se pridreve jeleni od vseh stranij in se gnetejo po ogradi
drug pri drugem, da je pogled visokih lopatastih rogovil,
kakor bi gledal po kaki suhi hosti. Mladiči skakljajo okoli
svojih mater; tu in tam se pa spoprimeta dva čvrsta jelena 65
z mogočnimi rogovilami, da vse poka in škriplje. Jelenicam
vržejo iz beke zvito vrv na glavo, da stoje mirno pri molži.

Kaj pa po zimi, ko pregrne sneg deželo črez in črez,
ali tiči Laponec vedno sredi snega v svojem sat.oru ? Kdo
mu kaže pot po neizmerni sneženi puščavi, če bi tudi še z to
lastnimi močmi mogel zmagati težavno pot po snegu, kar pa
ni mogoče? Zopet mu pomaga severni jelen iz težave. Če se
hoče Laponec preseliti iz kraja v kraj, kar se večkrat zgodi,
ker nima trdnega sedeža, naloži sedldnu svoj borni imetek
na hrbet — pa veliko ne nese ena žival — in tanki nos 75
jelenov mu kaže varno pot po snegu, da ne pade med pe¬
čevje in ne zaide v vodene prepade. In kakor jo krene prvi
jelen, kateremu obesijo navadno zvonec okrog vratu, tako
gredo v lepem redu vsi drugi za njim in naj si izvoli prva
žival še tako križem pot. Tako se jih porniče včasi dolga, 80
dolga vrsta, po več sto, varnih korakov po beli planjavi. In
tujca, če hoče potovati v teh krajih, in pa Laponca, ki hoče
na kak oddaljen trg, tudi ta dva spravi sedlbn na odločeno
mesto; vprežen v lahke sani, na katerih sedi po en človek,
kobaca in dere brzonogi jelen po snegu, da se vse kadi 85
okrog njega. Na kratko, kakor Arabcu puščava brez vel¬
bloda, tako bi ostala Laponcu dežela brez sedldna zaprta
v snegu.

Po zimi zakolje Laponec toliko jelenov, kolikor jih ravno
potrebuje, ker mu nedostaje druge hrane. Meso, pečeno ali 90
posušeno in kuhano, mu je najboljša jed; kri mu je skoro
edino zdravilo, ki ga pozna v bolezni; rogovile in koža pa
edino, kar ima voziti v daljna mesta na trg, da si za izkupiček

108

nakupi soli in drugih za dom potrebnih malenkosti.]. Tudi
95 oblači ga sedlčnova kosmata koža.

To je severni jelen ali sedlon, največji dar božji ledenim
gornjim deželam. Besednik ■

91. Uganka.

Štiri sestre vsako leto se kažo,
nam darove mnogolične prineso.

Prva mlada, lahkonoga skače v svet,
ponu.jaje v vencih rož dišečih cvet.

5 Druga z delom poljskim lice si poti,
koso v travi kleplje, krivi srp ostri.

Tretja drva seka, sadje spravlja v kot,
grozdje sladko trga, vinski polni sod.

A četrta v kožuh je ogrnjena,

10 rokavice ima, v peč obrnjena.

Vsem je znano štirih sester teh ime,
kdor ne ve ga, ta prebistre ni glave.

,, Vrtec.~

92. Popotnika in medved.

Dva prijatelja sta se posebno rada imela, neizrečena lju¬
bezen je bila med njima, vse sta si zaupala. Prigodi se pa,
da jima pride, skoz puščavo gredočima, strašno velik medved
naproti. Ko ga zagledata, zbeži eden naglo na drevo, drugemu
5 pa pride na misel, predno ga zgrabi medved, da ta zver
mrliču nič žalega ne stori; na tla torej leže in sapo na se
drži. Medved stopa okoli njega, ga voha, mu pritika gobec
k obrazu in k ušesom, a ker ne čuti nič živega pri njem,
ga pusti in odide. Ko ju mine strah in nevarnost, gresta
10  dalje po namenjenem potu; tisti pa, ki je bil na drevesu,
vpraša tovariša: „Ljubi moj, povej mi, kaj ti je medved tako
tiho pravil na ušesa. 14  — „Marsikaj,“ mu odgovori ta, „po-
sebno pa to: Ne zaupaj prijatelju, dokler ga nisi izkusil v
nesreči. 44

15 Kakor zlato v ognju, tako se izkušajo pravi prijatelji v
nesreči. Fr. Metelko.

109

93. Medved.

„Močan je kakor medved“, ali „z medvedom bi se metal“ ?
pravimo, ako hočemo zaznamovati korenjaka zastavnega ži¬
vota in krepkih rok. Medved je naša največja in najmočnejša
zver, ali pri vsej tej moči in velikosti je vendar le smešen
in neumen bedak; zato je tudi povsod na boljšem glasu od 5
požrešnega volka. Živalska basen nam predstavlja medveda
kot mogočnega in imenitnega velikaša, katerega pa imajo
vendar vsi za bebca. Posebno strina lisica ga opehari, kadar
se ji zdi. Bedak ji veruje na pošteno besedo, misleč, da je
vsak tako pošten kako on. Pozneje se pa huduje, ko vidi. 10
da ga je zvita tatica speljala na led. Tako na primer prigo¬
varja v neki basni lisica spomladi lačnemu medvedu, naj sede
pod dren in čaka sadu, češ, ondi najprej zori, kjer najprej
cveti. Medved se zahvali za dober svet in leže pod dren, čaka
in čaka, sad pa le noče zoreti. Naposled izprevidi zasmehovan 15
od drugih živalij, da ga je lisica vodila za nos, se razsrdi in
zvije v hudi jezi vse veje nedolžnemu drenu.

V tej basni je medved prav dobro opisan. V njem se
strinja le surova telesna moč brez velike umne zmožnosti.
Zaletel je, nikdar mnogo ne premišlja; zanašajoč se na svojo 20
moč, se loti vsega, kar mu buti v glavo; zvijače in hinavstva
ne pozna, Nikoli ne preži na svojega sovražnika, lovca ne
zasleduje in ne prekanja, ampak mu gre naproti ter se bije
pošteno z njim. Res je kosmatinec malo neotesan in zarobljen,
ali z druge strani je pa vendar precej dobročuden. Človeka 25
ne napade zlepa, ako ga ta pusti na miru, še s pota mu pojde;
mrtvega človeka se ne dotakne, le povoha ga in gre dalje.
Marsikdo si je že rešil življenje, da se je pred medvedom
pritajil in potegnil sapo v se. V nekaterih navadah je prav
smešen; sedeč si rad liže šape glasno cmokaje, prevrača ko- 30
žolce, pleza na kvišku, odonod pa se preklicuje na zemljo;
tudi ga smeši capljajoči in mencajoči hod po širokih podplatih.
Daši je hrust včasi nagle jeze, vendar ni žejen krvi, v neka¬
terih krajih je celo dobrosrčen.

Star medved je nad poldrugi meter dolg in črez meter 35
visok in tehta včasi tri metrske stote; toda taki medvedje so
vsaj pri nas že redki, ali pa jih celo več ni; ako ima poldrugi
metrski stot, je že velik. Medved je neokretnega telesa, krat-

110

kega repa, močnega kratkega vratu, zbočenega čela, majhnih
40 očij in kratkih ušes. Močne šape z jakimi kremplji imajo
gole podplate, ki so zlasti na zadnjih nogah podobni člove¬
škemu stopalu. Kocasta dlaka se izpreminja iz sivkaste v
rjavo in črnkasto.

Medved ni v svojem kretanju in gibanju tako neroden
45 in okoren, kakor bi mislil človek na prvi pogled. Kadar se
mu ne mudi, res počasno hlača; ako je pa sila, pobira pod¬
plate neznansko hitro, na ravnem prehiti vsakega človeka.
Tudi vkreber se hitro pomika, navzdol je pa bolj neroden.
Posebno spretno zna plezati; kakor bi mignil, je vrh drevesa.
50 Smešno je gledati medveda, plezajočega z drevesa; boječe se
spušča ritenski od veje do veje, s prednjima nogama se čvrsto
oklene drevesa, z zadnjima pa išče veje ali kake razpoke,
kamor se da zastaviti noga. Mladi medvedje radi plezajo za
kratek čas, stari in težki ne marajo za tako zabavo. Medved
55 se ne boji vode, posebno po letu se hodi rad hladit; dopad¬
ljivo ploska in brodi po njej, in če se mu posreči, si ulovi
tudi kako ribico. V sili pa plava naravnost črez široko in
deročo reko.

Medved ima neizrečeno dober nos; ako gre človek od
60  vetra, ga kosmatin zavoha na več sto korakov daleč; tudi
sluh ima dober, samo vid ni posebno bister.

Medvedov je bilo nekdaj dosti po vseh gozdih. O starih
Nemcih čitamo, da so radi pobijali medvede, še rajši pa, na
medvedjih kožah ležeč, pasli lenobo. Ko se je pa pozneje raz-
65 množilo ljudstvo, jelo sekati gozde in obdelovati zemljo, so
se umaknili medvedje v večje samote in dandanes jih naha¬
jamo le še v goratih gozdih, kjer med pečinami in skalami,
v podmolih in jamah najdejo dosti zavetja. Pri nas na Slo¬
venskem se nahaja tacar še sem ter tja po planinah, zlasti
70 v kamniških, solčavskih in bohinjskih, planina Možaklja na
Gorenjskem pa menda nikoli ni brez njega. Več medvedov
imajo vzhodne in severne dežele, na pr. Švedska, Ruska,
Erdeljska, posebno pa Sibirija. V španskih Pirenejih, v švi¬
carskih planinah, v italijanskih Abrucih je medved še stalna
75 zver, ravno tako tudi na Balkanu. Na Angleškem in Nemškem
so ga pa popolnoma zatrli.

111

Medved nima tako ostrih zob, kakor druge mesojedne
zveri iz mačjega, pasjega ali kunjega plemena, ter se v zo¬
bovju približuje jazbecu. Mladi medved živi več ob rastlinah
kakor ob mesu; muli travo, išče gobe, lesnike, jagode, kore- 80
nine, grozdje, razkopava rad mravljišča, še rajši pa satovje.
Med mu je največja slaščica in zaradi tega mu tudi pravimo
medved, t.. j. medujed. Ako v duplu ali skalovju zasledi divje
čebele, ne neha, dokler ne pohrusta vseh čebel z medom vred,
naj ga še tako pikajo, saj ima debelo kožo. Toda tudi domače 85
čebele niso varne pred njim; ako le more, vzame panj iz
uljnjaka, ga razbije in izprazni. Ko je pa okusil slast krvi in
mesa, streže na večje živali in postane prav škodljiva zver.

Na planini pograbi pasočo se kravo, ki se je oddaljila od
črede; iznenada ji skoči od vzadi na hrbet, ji zasadi kremplje 90
globoko v meso, pregrize žile na vratu in odvleče mrtvo v
goščavo, kjer se loti najpoprej vimena, potem pa drobovja in
mesa. Ako mu je kaj ostalo, še pride drugi dan jest. Včasi pre¬
ganja vso čredo na paši sem ter tja, dokler se ne prevali
katera žival v brezdno, kjer se ubije. Krave ne napada spredaj, 95
ker se boji rogov; tudi konjskih kopit se ogiblje, a pri slabih
boječih ovcah seveda se mu ni bati ničesar. Zato pa tudi
najrajši zahaja k ovčjim čredam; celč po noči jih obiskuje,
ko so zaprte v staji, razbija po vratih, in ako ga planšar za
časa ne odpodi, ima drugo jutro eno ovco manj. Dogodilo se ioo
je celč), da je medved, videč, da nič ne opravi pri vratih,
zlezel na nizko stajo, razkril streho, se spustil v hlev ter
zaklal in odtrgal privezano kravo. Potem jo je vzel pod pa¬
zduho, z drugo šapo se prijel bruna ter se je tako vzpel, s
težkim ropom obložen, na streho, skočil na tla in srečno od- 105
nesel kravo po ozki brvi črez globok prepad. Tudi na njivah,
posebno v ovsu dela medved veliko škodo. Sedeč smuče la-
tovje s prednjima šapama in z gobcem in pri tem delu še
več ovsa pomendra in potepta, kakor ga poje.

Med tem se približuje zima, medved si poišče v zatišju lio
brlog, nastelje si ga in ko pritisne huda zima, gre spat. Ako
zima popušča, se prebudi, včasi se vzdigne celo s postelje in
gre malo v svet pogledat; ako se mraz ponovi, svedra v brlog
nazaj. Medved tedaj ne spi tako trdno kakor na pr. polh,
tudi ne otrpne in se hitro vzdrami, ako ga kdo vznemirja, lis
Bosa je pravljica, da sesa mast iz šap in da se tako preživi

112

po zimi. Ko spomladi zapusti brlog, je ves medel in mršav;
jesensko salo je vzelo in potrosilo zimsko spanje; tudi je ta
čas neizrečeno mehkonog, da skoro hoditi ne more; lušči se
120  mu namreč koža s podplatov.

V zimskem brlogu skoti medvedka sredi zime meseca
prosinca dva, k večjemu tri majhne in slepe medvedčke, s
katerimi prav lepo ravna; prve tedne jih nikdar ne zapusti,
v nevarnosti pa jih brani srdito in pogumno, dokler more
125 gibati. Črez dva meseca še le začnb mladiči laziti okoli, po¬
zneje pa igrati. Medvedčke pri igri gledati, je prav prijetno
in kratkočasno; kakor neporedni dečki se love, prekucujejo,
plezajo, tepo in uganjajo vsakoršne burke. Kadar se ne igrajo,
si ližejo šape za premembo. Do zime ostanejo mladiči pri
130 materi, včasi pa prezimijo z njo tudi še drugo zimo. Ljudje
so celo zapazili, da še nekateri drugo leto ostanejo z materjo,
če tudi ne prav radi, ker morajo čudno službo opravljati.
Svoje mlajše brate morajo namreč pestovati, čistiti in prena¬
šati črez vodo; ako se obotavljajo, jih uči starka s šapo po-
135 korščine. Zaradi tega imenujejo Rusi enoletnega medveda
naravnost pestuna.

❖

* *

Ujeti mladi medvedje so sicer neumni in telebasti, ali v
svojem ponašanju prav šegavi in ljubeznivi. Sprijaznijo se s
človekom in tudi z drugimi domačimi živalmi tako, da celo s
140 psi mirno jedo iz iste sklede; le ko se začne skleda prazniti,
godrnjajo in odganjajo s tem druge goste. Ako psi odstopijo,
pa je zopet mir. Kakor hitro pa starejši medved čuti svojo
moč, pokaže kmalu svojo pravo čud. Nagle jeze je, momlja
in renči, grize in popada vsakega, kdor hitro smukne mimo
145 njega, colo svojega gospodarja.

Ujete medvede so posebno v prejšnjih časih učili plesati
in jih potem kazali za denar. Toda za kosmatina je bila to
huda šola; le neusmiljeni ljudje, katerim se ne smili žival,
so se mogli s tem ukvarjati. Zaprli so namreč učenca v kletko
150 z železnim dnom, katero so razgreli od spodaj. Medveda je
jelo v podpate peči, postavil se je na zadnji nogi in je sedaj
eno, sedaj drugo privzdigoval, vedno hitreje in hitreje, a človek
mu je zraven piskal in bobnal. To se je ponavljalo tako dolgo,
da je jel medved tudi zunaj kletke poskakovati, ko je začul

113

znano godbo. Da bi ga pa laže krotil, mu je vtaknil skoz
nosni hripelj železen kolobarček in ga poteza! zanj, ako ni
bil voljen, poslušati piščalke. Medvedar je hodil z medvedom
od mesta do mesta, iz vasi v vas in povsod se je zbirala
radovedna mladina okoli plešočega medveda. Nekateri med¬
vedje so bili tudi naučeni, da so se metali s svojim gospo¬
darjem. Sedaj je medvedarija precej ponehala: samo z Balkana
še pripelje včasi k nam kak siromašen turški kristjan plešo¬
čega medveda.

Svoje dni je prišel zvečer v vas medvedar z medvedom
in prosil krčmarja, naj prenoči njega in žival. Krčmar se
brani, rekoč, da nima prostora za medveda. Mož pa prosi in
prosi in res preprosi krčmarja, da ga vzame pod streho. Iz
svinjaka izvleče gospodar debelo svinjo, katero je hotel za¬
klati drugi dan, in zapre medveda vanj. Po noči pa prideta
dva tata, eden zleze v svinjak, drugi pa čaka zunaj, da bi mu
pomagal izvleči svinjo. Medved momlja, toda tat, misleč, da
je svinja, srčno zgrabi za bedro. Zdajci plane medved nanj,
zunaj stoječi tat čuje v svinjaku kobacanje in stokanje,
potem pa vse utihne. Ne vedoč, kaj to pomeni, pobegne
drugi tat strahu, prvega so pa našli zjutraj mrtvega zraven
medveda.

Lov na medvede je vselej nevarna stvar, kajti nastreljeni
medved je strahovita zver. Lovec gre s psi iskat medveda,
ki ga kmalu zaslede in vzdignejo, ali pa ga počaka zjutraj ob
zori, ko se po navadnem potu vrača v goščavo. Ako ga lovec
ne zadene, se prestraši medved poka in pobegne, ne oziraje
se, odkod je prišel strel; ravno tako hitro odnese pete, ako
je smrtno ranjen, se skrije v prvo goščo ter si liže rano.
Ako medved na begu kašlja, je to lovcu znamenje, da je v
drob zadet in da ne pojde daleč. Lovec ga ne poišče precej,
temveč počaka eno ali dve uri, da se razboli medvedu rana,
potem ga pa pes vodi do ležišča. Včasi je medved že mrtev;
ako še ni, se takoj vzpne na zadnji nogi in lovec ga usmrti
z drugo kroglo popolnoma.

No, vselej se pa ne izteče tako po sreči. Obstreljeni
medved se tudi vzdigne in koraka proti lovcu, ki ga mora
mirno pričakovati z drugim strelom, da pride prav blizu njega.
Reg mu ne pomaga nič, ker bi ga medved dotekel kmalu.

Čitanka I. 8

155

160

165

170

175

180

185

190

114

Ako ni tudi druga krogla zvrnila zveri po zemlji, se mora
195 strelec pripraviti na hud boj. Togoten prirohni medved nanj
in ga hoče objeti s prednjima šapama, lovec se brani z lov¬
skim nožem, ako ga ima, ali obrne puško in ga udrihne z
batom po buči, ali pa mu med bojevanjem porine bodalce
med rebra. Gorje lovcu, ako ga je medved objel; stiska ga
200  k sebi, pobije s težko šapo na tla, s kremplji mu seka globoke
rane in zraven ga še grize z zobmi. Ko se mu zdi, da je človek
mrtev, ga pusti in gre dalje.

Drugače love medvede v Sibiriji. Na močno vrv privežejo
težko klado, na drugem koncu pa narede zanko in jo nasta-
205 vijo medvedu na pot, po katerem navadno hodi. Ko ima zanko
na vratu, čuti, da ga zadržuje klada; jezen skoči nazaj, po¬
grabi klado in jo zažene z vso močjo po hribu navzdol. Težka
klada pa potegne tudi medveda za seboj in oba se kotaljata
v dolino. Ako je medved ostal živ, srdito pobere zopet klado,
210 jo neso na hrib in jo drugič zavali po bregu in z njo seveda
tudi samega sebe, ker si je pozabil sneti zanko z vratu. To
počenja tako dolgo, da se ubije.

Kamčadalci zabijejo v desko prikrivljene železne žreblje
in trnke in to desko polože medvedu na pot. Ako se je ujel
215 s šapo. bi se rad iznebil sitnega mačka, pleše in menca
nerodno sem ter tja tako dolgo, da stoji z vsemi štirimi ša¬
pami pribit na deski. To se mu mora pa jako dolgočasno
zdeti, zakaj kmalu leže na hrbet, šape z desko pa moli kvišku,
dokler ne pride Kamčadalec, ki ga reši vražje deske, toda za
220  plačilo mu vzame življenje.

Ubiti medved daje človeku dosti dobička. Kocasta koža
je vredna 30 60 kron, meso ima dobro slast, ako je ležalo
nekoliko dnij v vodi; posebno pa so šape draga slaščica, ki
polzi le bogatašem po goltu. Medvedova mast izgubi zverski
225 duh, ako se razcvre s čebulo, in se drži leta in leta, ker ne
postane žaltava. Medved bi gotovo živel dolgo, ko bi imel
miru. Redkokateri učaka sive starosti; prej ali pozneje ga
izdado njegova hudodelstva, zaradi katerih se mu potegne
koža črez ušesa. Zna se pa za ujetega in zaprtega medveda,
230  da je Živel 50 let. Fr. Erjavec.

115

94. Oba junaka.

1. „Kako si spehan, bled in plah!

Kaj ti je, Tonče?“ — „„Oee, strah!““

„Kje pa si bil, otrok, govori!“

„„Tam, veste, v Hudem bregu gori.

2. Rudeče jagode sem bral,
kar se prikaže mi žival,
rajava zgoraj, spodaj bela,
pa kakor človek je sedela.““

3. „Usesa dolga?“ — „„Da, takd!““

„Oči debele!“ — „„Pa kako!

Jaz gledam, kar pokima z glavo,

pa skoči.““ — „Nad te?“ — „„Ne, v goščavo.““

4. „Oba junaka; hajd’ nazaj !“

„„Jaz pravim, medved bil je, kaj?““

„Da, dolgouhi in rujavi,

ki se mu tudi — zajec pravi.“

J. Stritar.

95. Vinar opisuje svoje življenje.

Jedva sem zagledal na Dunaju luč sveta, že so me poslali
v svet in v 13 urah sem se pripeljal s hitrim vlakom, v
žepu nekega trgovca, na obalo Jadranskega morja, v Trst.
Bil sem še takrat lep, svetel in nepokvarjen. Trgovec je imel
mladega sina, in da bi mu napravil malo veselja, me je po- 5
daril otroku, ki izvestno ni znal, da imam tudi jaz svojo
vrednost, da brez mene ni krone. Cvilil sem v žepu, kakor
ljudje pravijo, in težko je čakal deček ugodnega trenutka, da
steče z menoj k branjevki ter me da starikavi ženici za kopo
rdečih črešenj. Naposled se mu to posreči in bil sem zopet to
v veliki družbi bratov vinarjev. Ali v njihovi družbi sem že
izgubil nekaj svoje prvotne svetlobe in lepote. Še tistega dne
na večer nas razpostavi žena v svojem zaduhlem stanovanju
v dolgih vrstah po mizi, in ko nas prešteje, nas pomete v
mošnjiček in zaveže. Več dnij nisem z drugimi tovariši vred 15
videl belega dne; zatorej ne vem, kje smo bili spravljeni ta
čas. Za nekaj dnij sem bil zopet rešen te sužnosti; žena,
naša gospodarica, nas je dala, menda v zameno, na milost in
nemilost v roke velikemu možu. Kakor sem takoj slutil, je

8 *

116

20 bil to trgovec in nisem se varal. Z njim sem potoval v daljne
kraje, na Laško, kjer se mi pa ni godilo kaj dobro. Ko smo
dospeli v Milan, je hitel mož z nami — bilo nas je že prav
malo v žepu — v menjalnico in nas je zamenjal za druge nam
podobne, bakrene brate, ki pa so bili vendar dokaj različnejši
25 od nas. Dolgo smo ležali v blagajnici, prestali mnogo vročine,
dolgega časa in Bog zna, kaj še drugega. Končno nas pošljejo
v Trst, kjer se je začela nova doba mojemu življenju.

Moj gospodar je bil neki gospod, ki je šel na Velikega
Zvonarja, najvišjo goro na Koroškem. Ne vem, po kakem
30 naključju sem mu padel iz žepa ter obležal gotovo nad 3000
metrov visoko nad morjem, na stezi, ki pelje na vrh gore.
Moj gospodar me ni veliko pogrešal, a druga je bila za mene.
Strah in groza sta me preletavala in misel, da obležim za
vse veke, me je tirala do skrajnega obupa. Dan je mineval
35 za dnevom, a pomoči ni bilo od nikoder. Sneg je že začel
naletavati in me zakril očem rešiteljev. Hvala mojemu bakre¬
nemu zdravju in moji bakreni naravi, prestal in preživel sem
dolgo zimo pod težko sneženo odejo. Tudi vodeni curek kop¬
nečega pomladanskega snega me ni mogel utopiti, dasi je
40 dolgo drl nad menoj. Na te nezgode je prišel dan rešitve.
Po stezi prisopiha s počasnim korakom ubog črednik, ki je
nabiral planinskih cvetlic. Drug drugega se razveseliva, ko
se ugledava. Pobere me in vtakne v žep. Sedaj sem še le
videl, kako hudo me je oškodovala dolga zima. Zelenec me
45 je bil precej objedel in moja prvotna lepota je izginila popol¬
noma. Ali hvaležen, da sem bil rešen gotove smrti, sem rad
stopil v službo. Z drugimi tovariši sem romal v dolino k pe-
karju, ki je utešil našega lačnega gospodarja s hlebom kruha.

Dasi sem že prestal mnogo doslej, vendar me ni nobeden
50 mojih gospodarjev poškodoval telesno. Druga se mi je pa
godila pri mojem novem, jedva desetletnem gospodarju, ki
me je dobil iz pekarjevih rok. Tekom enega dne me je tako
pokvaril, da sem bil vedno v zasmeh svojim čvrstim, nepo¬
kvarjenim tovarišem. V moje bakreno meso je zavrtal luknjo,
55 me privezal na dolgo nit in sukal po zraku, da sem odletaval
na vse strani. Naposled mi je zarezal na zadnjo stran z nožem
križ, ki mi ni zaraste! nikdar več. Tako razmesarjenega meje
nesel v prodajalnico ter si kupil zame sladkih rožičev. Koder
sem pa hodil odsihdob, povsod so me ogledovali nezaupno.

117

Kakor znano, dajejo nas vbogajme starim, bolehnim 60
ljudem, ki si ne morejo z delom služiti kruha. Tudi mene je
to doletelo. Dobil me je neki starček, ki je izmolil za zdravje
onega, ki me je dal njemu v last, mnogo očenašev ter me je
bolj negoval, kakor bogatini moje, po vrednosti višje brate
in sestre. Mož je živel po največ od milostinj, ki jih je dobival 65
po hišah. Tudi oblačil si ni kupoval za svoj denar. Spravljal
nas je za one čase, ko mu ne bo več mogoče, hoditi po hišah.
Zavezal nas je v stopalo stare nogavice in ondi smo životarili
odslej. Skrival nas je skrbno tujim očem, posebno onim, ki
ne vedo razločevati, kaj je moje ali tvoje. Usoda je hotela, 70
da sem prišel tudi tatu v roke. Neki mlad postopač je iz¬
maknil starcu skriti mošnjiček in okoristil z njim sebe in
svoje tovariše. Postopači so se spravili k igri in v kratkem
času sem obšel igralno mizo sto- in stokrat. Plačevali so z
menoj izgubljeno igro. Po končani igri odidejo v gostilno, da 75
dobe za nas jedi in pijače. Krčmar je bil zdaj moj novi go¬
spodar, pri katerem se pa nisem dolgo mudil. Še tistega dne
me vrže za milodar v cerkveno pušico, kjer sem ležal dolgo
časa. Po tem dolgem odmoru me pošljejo gospod župnik z
mnogimi drugimi tovariši k svečarju za cerkvene sveče. Svečar 80
me vtakne z drugimi vred v žep za svoje vsakdanje potrebe.

Ko pa se je nekega dne izprehajal ob železni cesti, si izmisli
šalo, za kratek čas položiti na železnocestni tir vinar, da ga
parni stroj malo pretare. Nesrečna njegova roka prime mene,
ker sem bil med vsemi najgrji in najslabši. Položi me na tir, 85
po katerem je v nekoliko trenutkih prisopihal dolg tovorni
vlak. Težki stroj in dolga vrsta voz mi je pretisnila in raz¬
drobila moja bakrena rebra do dobrega; a neusmiljeni svečar
se je smejal moji strašni podobi. Nič več nisem bil za rabo.
Vrgel me je med staro železnino, kjer zdaj zapuščen čakam 90
svojega konca. //. Podkrajšek.

96. Pomlad.

1. Mlado je nebo se razpelo 2. Trobentice, zvončke, zlatice
in jasno ko ribje oko; čebela obira brenče;

ščink, ščinkavec ščinka veselo, igrajo se v solncu mušice,
ko grm zeleni in drevo. metulj spreletava se že.

118

3. Pastirček pri čredi prepeva 4. Kako je lepo zdaj na sveti!
in uka, pomladi vesel; Čast pojmo in hvalo Bogu,

pred hišo se starček ogreva, ki dal nam je spet doživeti

kožušek je solncu odpel. to rajsko lepoto —juhu!

J. Stritar.

97. Pesmi sladki glas.

Slajše reči na svetu ni, kakor je lepa pesem. Milo mati
poje, kadar ziblje dete svoje; med pesmijo dete sladko zaspi.
S petjem si otroci delajo kratek čas; dobre volje si kmetič
žvižga in poje, orač na polju, kosec na travniku; v pesmih
5 ne čuti težavnega dela. Prepeva si rokodelec med svojim
orodjem in delo mu teče izpod rok gladko, kakor vesela
pesem iz srca.

Pevaje gredo srčni vojaki na sovražnika v boj; v pesmih
jim raste srce. Pevce in pevke ima imenitna gospoda, da ji
10  ubirajo složne pesmi. V samoti si poje popotnik, da ga ni
strah, poje v vozi jetnik, bolnik na postelji svoje dolge noči
ter si žalosten sirotej vedri kalno srce. V svetih pesmih se vali
molitev pobožnih kristjanov k nebesom; zdaj kipi srce v veži
božji, zdaj v lepem obhodu pobožnega petja. Ni gostije, ni
15 poštene druščine, kjer bi čedne pesmi ne bilo. In tako je
prav; saj tudi ptičica poje, a zakaj bi človek ne pel? Pesmi
le tam slišati ni, kjer ni poštenih ljudij.

Ni jih pa tudi na svetu ljudij, ki bi rajši peli kakor
Slovenci, in lepšega dani ne vem, kakor če jim podaš čedno
20 pesmico. Rečem, da je vreden sto stotov zlata, ki nam lepo,
novo pesem da, naj bo zdravička ali pa sveta, da je le vneta
brez vsega greha. Kdor kako lepo pesem zna in jo zapoje,
ta se bolj čisla pri poštenih ljudeh, kakor oni, ki kupuje pi¬
jače. Lepa pesem je zlata, draga reč. A. Slomšek.

98. Majnikova pesem.

1. Kamorkoli zre oko,
vse je oživljeno,
vse je lepo in mlado
kakor prerojeno;
zlati majnik vse budi,
rajskih nam prinaša dnij.

2. Kaže se do cveta cvet,
rožice nam mlade
v krog potresene so spet
na gore, livade;
duh iz njih puhti sladak,
napolnjuje čisti zrak.

119

3.  Gozd, košat že in hladan,
vabi prilizljivo,
v njem pa ptičji zbor glasan
poje ljubeznivo;
kdo bi tu ne bil vesel
in iz srca ne zapel?

4. V gozdu skače bistri vir,
vije se igraje,
pastirica in pastir
plešeta vriskaje;'
oh, kako sta srečna zdaj,
zemeljski imata raj.

5. Vse naj vriska, poje zdaj,
majnik vence vije;
več ne pride mu nazaj,
kdor ga zdaj ne vžije;
zdaj je majnik, zdaj je čas,
vse ga zdaj praznuj na glas!

Fr. Cimperman.

99. Konj.

Konj, iz Azije doma, se je razplodil s človekom po vsem
širokem svetu; pod mrzlim severnim nebom in pod pekočim
južnim solncem, povsod mu služi in opravlja najtežja opravila.
Kmetu orje njive in spravlja pridelke, trgovcu prevaža blago
iz kraja v kraj, v urnem teku predirja z gospodo mesta in 5
dežele; celo smrt ga ne straši, kadar nese svojega gospoda
v boj z ljutim sovražnikom. Iz hvaležnosti ga je povzdignil
človek nad vse druge živali.

Poglejmo najprej iskrenega konja po njegovi brhki po¬
dobi! Kakor iz jekla izklesana je vsa njegova postava. Tanek 10
in skočen je ves, kakor lahkonoga srna na planini. Ponosno
ziblje gosposko glavo na dolgem labodjem vratu, ki ga zaljša
Iahkokodrasta griva. Čelo je visoko in ploščato; veliko živo
oko igra v prečudnem lesku; ušesa mu pa ponosno migajo
po koncu. Široke, lepo obokane prsi in močna pleča so priča 15
prečudne moči in ognjenega poguma. Noge so visoke in tanke,
a pri vsem tem močne in skočne; s kopitom bije zemljo, da
kuje podkev iskre ob trdnem kremenu. Hrbet je raven in
lepo zalit, obokani križ proti dolgemu repu otočen. Gladko
kožo pokriva gosta, kratka in svetla dlaka; ako se ga do- 20
takneš le s prstom, trene z vsem truplom, kakor bi ga pre¬
šinila električna iskra.

Konj pa ni samo koristna in brhka, ampak tudi jako
razumna žival, da je malo takih. Posebno imenitna je njegova
pomnjivost. Pot, ki ga je hodil kdaj, pozna čestokrat bolje 25

120

od svojega gospodarja; trdovratno se ustavlja, ko bi ga silil
voznik po nepravem potu. Ako bi tudi prespal vso noč na
vozu, konj te gotovo srečno pripelje na dom. Svojega gospo¬
darja pozna po obleki in po glasu; veselo mu rezgeče naproti,
30 ako ga le začuti od daleč. Nov hlapec, nove jasli, nova staja,
vse ga zanima, vse mora natanko ogledati. Njegov pogled
pa je ves drugačen kakor od vola ali krave pred novimi vrati.

Konj je jako navzeten in se marsičemu priuči s prijazno
besedo in z lepim ravnanjem. Na vprašanje odgovarja, rešuje
35 zastavice, prireka in odreka z glavo, šteje z nogo in uganja
še druge umetnosti. Na migljaj se stori mrtvega; vlači ga za
rep, pokaj mu z bičem nad glavo, raztezaj mu noge — kar ne
gane se; beseda „mrhar“ pa ti ga vzbudi; kakor bi trenil,
skoči na noge, živ in vesel kakor poprej.

40 Tudi zna konj dobro ločiti čas. Kako stopa, skače in
pleše po udarcih! On ve, kdaj je jutro, kdaj poldne in večer;
tndi za godbo ni brez čuta. Mil je junaškemu konju trombe
glas; nemirno koplje z nogo, ko zadoni klic za vojsko. Osra¬
motil je konj že marsikaterega jezdeca novaka, ki ni vedel
45 kam, ko je zapela tromba.

Konj ljubi in sovraži, je poln ponosa in častilakomnosti.
Kako mogočno prestopa, kako ponosno otresa z glavo, kadar
nosi v leskečem sedlu kralja ali kraljico. Kako moško pre¬
stavlja nogo pred bogato kočijo in ziblje glavo, kakor bi hotel
50 vsakega mimogredočega opominjati, naj postoji in si ogleda
prekrasno njegovo opravo! Kako ponižno pa krevsa pred
umazanim vozom preprostega kmeta; ves žalosten obeša glavo,
ne upa si skoro pogledati kvišku, kakor bi ga bilo sram gole
preproščine in uboštva. Kdo navdušuje konja mogočnega vo-
55 jaškega poveljnika, da se tako odurno in ošabno nosi proti
konjem poslužnih prostakov? Kdo ga izpodbada v tekališču,
kadar konji brez jezdeca tekajo za stavo, da hoče biti vsak
prvi na mestu in si steči pohvalo zbranega ljudstva? Kolika
razumnost! Tudi veselje in tuga je znana njegovemu srcu;
60 z gospodarjem se veseli in tuguje. Ahilejevi konji so opla-
kovali smrt svojega gospodarja pred Trojo in s povešeno
glavo je spremljala verna Babi ega mrtvega Cida do groba.

V narodnih pesmih junaških Srbov se slavi posebno junak
vseh junakov, kraljevič Marko, in z njim tudi njegov glasoviti
65 konj Šarec, ki je silnega junaka spremljal pri vseh veselih in

121

žalostnih dogodkih. Narodna pesem pripisuje temu konju v
črezmerni gorečnosti skoro človeško razumnost in pripove¬
duje o njem, da se je jel jokati in spotikati, ko ga je zajahal
Marko na svoje smrti dan. To se je Marku čudno zdelo;
slutil je, da to ne pomeni nič dobrega. Gorska vila mu raz¬
odene, zakaj preliva Šarec solze, da mora namreč Marko
umreti. Nato se poslovi junak s Šarcem in mu odseka glavo,
da ne bi prišel Turkom v roke in moral služiti sovražnikom
in nositi vode. To bi bila presramotna služba za konja kra¬
ljeviča Marka.

Dasiravno najmanjša reč lahko ustraši konja, da izgubi
skoro vso zavednost in se spusti v dir, vendar mu v nevar¬
nosti naraste srce, da se ne boji nobenega sovražnika. Priča
so nam njegovi boji z levom, jaguvarjem in drugimi ropar¬
skimi zvermi; to nam izpričuje tudi njegov junaški pogum,
kadar nese vojaka v krvavo bitko. Oba navdaja enoista misel;
konj in jezdec, oba sta junaka. Kakor vihra drevi črez plan,
toliko da se kopito dotika zemlje; nič ga ne plaši, ne hrup
in vpitje bojevalcev, ne prasketanje pušek in grmenje topov,
ne vrisk in stok ranjenih in umirajočih. In če mu je krogla
podrla gospoda raz sedlo, kakor v obupu plane z ostalimi
tovariši v najgostejšo trumo, grize in razbija, dokler tudi
njemu smrtonosna krogla ne prodere junaškega srca. Smrtno
ranjen, umira mirno in pokojno; ni čuti ne glasu, ne stoka;
junak ti ostane do poslednjega dihljaja.

Zavoljo teh in še mnogih drugih lepih lastnostij se je
konj močno prikupil človeku že v starodavnih časih. Že nek¬
danji Perzi in Grki so ga imeli v visoki časti in ga kot
prorokovalno žival častili po božje. Za njimi so mu izkazovali
tudi malikovalni Germani in Slovani visoko čast. V svetišču
slovanskega malika Svetovita v Retri so redili, kakor pripo¬
veduje letopisec Sakson Gramatik, tri sto plemenitih konj,
katerim so sami svečeniki pokladali žito. V kaki časti pa
imajo to žival šc dandanes zlasti kočujoči narodi, na primer
Arabci!

Tako je človek vedno visoko čislal to lepo in koristno
žival in jo bo imel v čislih, dokler bo služila človeku in mu
lajšala težavno življenje. V. Janežič.

70

75

80

85

90

95

100

122

100. V gozdu

1. Tja v gozdič, tja v gozdič
srce si želi,
posvetnega vrišoa
tam v gozdiču ni.

3. Prelepo tam v gozdu
mi ptič’ce pojo
in srnice mlade
skakljajo prosto.

2. Potoček pohlevno
po gozdu šumi
in pisane cvetke
z vodico poji.

4. Če vroče je, vležem
se v senco dreves
ter hvalim pevaje
očeta z nebes.

■T. Leban.

101. Peter Klepec

Peter Klepec je bil doma v Čubru. Ker je bil šibkega in
slabotnega telesa, so mu nagajali njegovi neporedni tovariši
pogostoma. To mu je dejalo zeld težko in želel je, da bi bil
močnejši od njih, in sicer tako močen, da bi bil kos vsakemu.

5 Nekega dne, ko je pasel ovce na zeleni grivi, povzdigne oči
k nebu ter moli in prosi Boga, da bi mu dal moči zoper hu¬
dobne tovariše. Še predno odmoli, sliši glas: „Peter, moč ti je
dana; primi za grm in izderi ga!“ In Peter prime za grm ter
ga izdere s korenino vred. In zopet se čuje glas: „Peter, primi
io za brezo in izderi jo !“ Peter, ves vesel, zgrabi brezo in breza
gre iz tal kakor izpodgrizeno žito. In tretjič se čuje glas:
„Peter, izderi hojo!“ Peter stori to in stara debela hoja leži
pred njim kakor slamnata bilka.

Peter je bil Bogu zelo hvaležen za pridobljeno moč. Nje-
15 govi tovariši, ki so ga zaničevali poprej, so se ga bali zdaj
in mu niso več nagajali. Zdaj bi se bil lahko maščeval nad
njimi, ali ker je bil usmiljenega srca, jim je odpustil vse raz¬
žalitve in ni storil nikomur nič žalega.

Peter j e doraščal in z njim je rastlatudi njegova čudna moč.
20 Prihajali so hudi časi. Ošabni Turek je gnal svoje čete
nad kristjane. Cesar mu gre naproti in bi ga rad pregovoril
ter odvrnil hudo vojsko. Ali zaman, ošabni Turek se ne vda
lepim besedam; vendar pa toliko odneha, ako cesar noče velike
vojske, da bi se naj posamezno udarila dva, en Turek in en
25 cesarski podložnik. Imel pa je turški sultan grozovitega orjaka

123

v vojski, na katerega se je zanašal. Po vseh svojih deželah
pošilja cesar pisma in išče človeka, ki bi se šel merit s Turkom.
Pride že zadnji predvečer za boj napovedanega dneva. Cesar
je bil v veliki zadregi; zamišljen je v svoji sobi in ne ve,
kako bi si pomagal. Kar stopi v zlato sobo mladenič, ki je so
bil borno oblečen, in se nekako boječ bliža cesarju in mu
reče: „Dovolite, svetli cesar, da govorim z vami. Peter Klepec
sem iz Čubra in sem prišel semkaj, da se poskusim s turškim
orjakom; ako Bog da in sreča junaška, oprostim vas in svojo
lepo domovino. 1 * Blagi cesar se bridko nasmeje in zmaje z 35
glavo, misleč, tako mlad in tako šibek mladenič, kakor je bil
Klepec na videz, kako bi ta premagal orjaškega Turčina!
Poprašuje ga dalje in vrli junak mu dobro odgovarja. Pove
mu tudi, da je močen in kako je prejel to čudno moč. Cesar
ga je vesel in ga povabi k večerji. Pri večerji se cesarjevi 40
služabniki posmehujejo bornemu mladeniču in ne morejo ver¬
jeti, da bi bil kaj močen, a še manj, da bi šel nad turškega
zmaja. Prineso mu konjsko podkev in mu rečejo, naj jo zlomi,
ako je res tako močen, da si upa nad Turka. Klepec pa jim
veli, naj prineso sedem novih podkev, in ko jih prime, zdrobi 45
vse v eni roki kakor kos kruha. Vsi se mu čudijo, tudi
cesar sam.

Ko so zvedeli zjutraj zarana v turškem taboru, da je
cesar dobil bojevalca, gre brž turški borilec svojemu nasprot¬
niku naproti. Snideta se na planjavi blizu turškega tabora. 50
Ko Turek ugleda mladega Klepca, se mu zelo smeje in ga
zaničuje. „Dobro jutro, oče,“ mu pravi Klepec ter mu ponudi
roko in Turek tudi rahlo seže Klepcu v roko. Klepec prime
za Turkovo roko in mu jo odtrga. Turek zatuli in udari po
Klepcu z drugo roko. Toda urni Klepec se mu umakne in 55
poči prvi Turka. Turek se zvrne, pa ne vstane več. Sultan,
videč, da je zmagan, ukaže vojakom, naj potolčejo Klepca.

A Klepec izder.e prvo bližnje drevo, pa opleta in treska po
Turkih ter jih pometa kakor smeti po planjavi. Pobil je vse,
kar mu jih ni zbežalo. Tako je močni Klepec naklepal Turke 60
na tešče zjutraj zarana. In Turki niso od tistega časa več prišli
na zemljo cesarsko. Nar. — Novice,-

124

102. Ob gozdnem križu.

1. Vselej, ko stojim pred tabo,
gozdni križ ob senčni poti,
kakor tiha, mehka tožba
diha mi naproti.

2. Poleg tebe raste grmič,
oh, noseč bodeče trne,
ali s trnjem tudi cvete
nosi grm srebrne.

3. In to cvetje v lahkem dihu
dviga se in zopet niža

in cvetočo krono plete
v zrak okoli križa.

4. Sam stojiš v tihoti senčni,
gozdni križ, in nihče zate
skrbi nima — pomlad sama,
ta še misli nate.

A. Funtek.

103. Rupnikov hrast.

Stari Rupnik je bil prave korenine mož. Hiša mu je
stala sredi vasi prav blizu cerkve; bila je sicer lesena, a lična
in lepo pobeljena. Redil je precej živine in prideloval toliko
zlatega klasja, da je poravnaval vse potrebe. Zato pa so mu
5 stali v gozdu debeli bori, visoke smreke in sivkaste bukve
nenavadne velikosti; ondi pa, kjer se je svet znižal do potoka,
so rastle jelše, vrbe in v kotu hrast, ki so mu sploh rekali
Rupnikov hrast. To vam je bilo mogočno drevo, pravi očak,
kakoršnega ni bilo nikjer v bližnji in daljši okolici. Njegovo
10 silno deblo je bilo razdeljeno na razkrečene, košate veje, ki
so delale kar temno senco, da ni moglo solnce skoro nikdar
do njega.

Daši tudi je bil Rupnikov hrast znan daleč na okoli,
vendar ga niso hodili gledat kakor kako čudo ; zlasti otroci
15 so se ga ogibali in sami niso prišli nikdar do njega. Česa so
se bali? Zakaj so hodili s pota veličastnemu drevesu? —
Približno ob sredi svoje visokosti je imel v deblo precejšnjo
luknjo, ki je držala v prostoren žlambor. Pred tem vhodom
so videli posamezniki včasi čudnega možička, ki je bil po
20 svoji velikosti sicer še otrok, po svojem obrazu pa že postaren
mož. Na glavi mu je čepela rdeča kapica, ostali život pa je
krila zelena suknjiča prav do pet in njegova sivkasta brada
mu je segala do kolen. To je bil gozdni mož, ki je znal za¬
žvižgati, da so te kar ušesa bolela. V varstvo so mu bile
25 izročene duše onih nesrečnikov, ki so se pokorili zavoljo
gozdnih zločinov, zlasti duše takih, ki niso v življenju delali

natančnega razločka med tem, kar je moje in kar je tvoje;
prestavljali so torej mejnike na sosedovo last in posekali včasi
kako drevo, ki ni stalo na njihovi zemlji. Zaradi tega ne naj¬
dejo njih duše po smrti pokoja, dokler ne opero storjenih 30
krivic. Verjetno je torej, da se je mladina bala tega prostora
in videla drevo le tedaj, ako je šla z očetom v gozd. Zdaj
Rupnikovega hrasta ni več in kmalu bodo pozabili tudi nek¬
danjo vražo. Ko je namreč stari Rupnik legel v hladno zemljo,
so posekali drevo in hrast peljali v Trst, kjer so ga stesali 35
in razžagali za veliko ladjo. Njegovo mesto izpodrašča zdaj
grmovje in sedanja mladina niti ne ve, kje je stal.

M. Cilenšek.

104. Odvažnost ruskega kmeta.

Ko se je Napoleon 1. leta 1812. približeval Moskvi, so mu
privedli nekega dne v njegov glavni stan ruskega kmeta, ki so
ga ujeli nekje na polju. Hoteli so namreč, da jim pove kaj

natančnega o potih po oni okolici. Kmet je čisto mirno in

resnično odgovarjal na vsa vprašanja ter ni niti pomislil, da 5
bi njegovo pripovedovanje moglo biti njegovim zemljakom na
škodo. Prisotni francoski častniki so se začeli šaliti z njim.
Med drugim mu je napisal eden od njih na levo roko veliki
N, česar kmet v prvem trenutku niti zapazil ni. Ko je pa

kasneje opazil na svoji roki črko N, se začne na vse strani 10

ogledovati, kakor hi hotel prisotne vprašati, kaj pomeni ta
napis na roki njegovi. Častniki se mu še bolj smejejo in eden
izmed njih mu reče: „Ta veliki N na tvoji levi roki pomenja,
da odslej nisi več rob dosedanjega svojega cesarja, nego
podložnik francoskemu cesarju Napoleonu.“ Ko zasliši kmet 15
te besede, se mu zmrači čelo in strese se na vsem životu.
Kmet ne izpregovori besedice, temveč potegne izza pasa malo
rusko sekirico, položi levo, s črko N zaznamovano roko na
mizo bližnjega pisarja — en mahljaj in roka pade odsekana
z mize. Zdajci se spogledajo Francozi in začno resno razmiš- 20
ljati, s kako odvažnim sovražnikom se bodo morali boriti.

1. Steklasti.

12G

105. Mlaj.

Na gori ponosna mi jelka stoji,
mladeničev trop pa na goro hiti.

„Kam stopate, čvrsti mladeniči, kam?“

Pri ravni se jelki ustavijo tam.

5 V visoki vršiček se vpro jim oči
in eden iz družbe tako govori:

„Ze davno zapomnil sem ta-le si kraj,
kjer letošnji bomo posekali mlaj.“

A jelka zastoče in prosi le-to :

10 „Pustfte mi moje življenje mlado !“

„„Popeljemo s sabo v prijazni te trg,
kjer vsak si ogleda visoki tvoj vrh.““

„Ne morem vdomačiti tam se nikdar,
od bratov, sestra me ločiti nikar!“

15 „„Ovijemo čelo ti z vencem lepo,
na vrhu vihrala trobojnica bo.““

„Ne maram usiljenih, tujih krasil,
ne slačite mojih nikar oblačil !“

„„Ne brigaš za čast se, ki čaka te zdaj?

20 Oj, pusti vesela puščobni ta kraj!““

„Kaj meni je mar, če mi pojete čast,
če moram pa dati življenje in rast?“

Sedaj pa sekire ji smrt zapojo,
oh, kmalu k pogrebu mi jelko neso.

25 Ko v materno pade naročje zemlje,
za njo se priklanjajo tužne sestre.

Fr. Krek.

106. Sreča in Nesreča.

Bil je siromak kmet, ki ni imel niti orodja za obdelo¬
vanje zemlje, niti živine, a otrok je imel celo kopo v hiši.
Prišla je pomlad in siromak ni znal, s čim bi oral. Njegovi
sosedje so šli z oralom in živino na polje, on pa je šel z mo¬
tiko. Tako idoč, je srečal dve ženi. Ena je bila Sreča, a druga
Nesreča. Vprašata ga: „Kam greš, prijatelj ?“ Siromak jima

odgovori: „Ženi moji dragi, nesreča me vedno preganja; moji
sosedje gredo na polje orat z oralom in živino, jaz pa z motiko
na rami. Ne vem, kako naj prehranim sebe in otroke.“ Ženi
sta si nekaj tiho zašepetali na uho in rekli: „Darujva mu 10
nekaj!“ Nato reče Sreča: „Mož je tvoj, daruj mu ti!“ In Ne¬
sreča mu podari deset rubljev in reče: „Pojdi domov in si
kupi tele!“

Siromak pride domov in skrije denar v lonec, ki je bil
napolnjen s pepelom. Drugega dne pride v hišo sosedova zelo if>
bogata kuma in reče: „Ali nimate malo pepela? Imam zelo
umazano perilo."

„Glejte, ondi v kotu je lonec s pepelom, vzemite si ga!"
odvrne siromakova žena. Ko pride siromak kmetič domov,
se ogleda po hiši in videč, da ni lonca nikjer, vpraša ženo, kam 20
je spravila lonec z denarji. Žena se jame izgovarjati, da ni
vedela, da so denarji v loncu, in reče: „Prišla je soseda in
vzela lonec s pepelom vred."

Siromak kmet gre takoj k sosedi in jo prosi, naj mu
da denarje nazaj. Soseda pa mu reče: „Verujte mi, da nisem 25
videla nobenih denarjev." Kmet je šel k sodniku, ali ta mu ni
dal pravice. Rekel je: „Ti nisi imel denarjev, a rad bi jih
imel po krivici." Siromak se je jokal, vzel motiko in šel vnovič
na delo. Tako idoč, je srečal zopet oni dve ženi. Toda ni ju
spoznal, ženi pa sta ga spoznali. Vprašata ga kakor prvič in ao
on jima takisto odgovori. Nesreča mu podari dvajset rubljev.
Kmetič gre domov in skrije denarje v pleve na skednju.

Drugega dne pride zopet soseda in prosi plev za teliče.
Siromakova žena ji da pleve, ker ni vedela, tla so denarji skriti
v njih. Ko pride kmetič domov, gre na skedenj po denarje, 35
a ne najde jih nikjer. Stopivši v hišo, se začne prepirati z
ženo, češ, kam je dejala pleve z denarji. Žena odgovori, da
je prišla kuma prosit plev za teliče in jih je vzela. Kmet si¬
romak je šel kakor prvič najprej k sosedi, potem k sodniku,
a nikjer mu ni bilo pravice. Povsod so ga zavrnili, ker ni 40
imel nikoli denarjev. Bridko se je razjokal siromak, vzel mo¬
tiko in šel na delo. Na potu je srečal zopet oni dve ženi.
Vprašata ga, kako in kaj, in on jima vse pove, kako se mu
je godilo. „Ali vidiš," je rekla Nesreča sestri, „moji darovi
nimajo zanj nobene koristi; daj, usmili se ga ti in ga obdaruj!" 45
Sreča mu podari dve petici in mu reče: „Pojdi k reki; ondi

128

najdeš ribiče, ki ves dan love ribe, a ne ujamejo ničesar. Prosi
jih, naj na tvojo srečo še enkrat vržejo mreže."

Kmet siromak je storil tako; šel je k reki in prosil ri-
50 biče, da bi na njegovo srečo še enkrat vrgli mreže. Ribiči
store, in glej, zajelo se je toliko rib, da niso znali kam z
njimi. Vprašajo kmeta: „Kaj želiš, da ti damo za plačilo?"
Kmet odgovori: „Prodajte mi rib za dve petici!" Ribiči mu
prodado eno ribo za dve petici, a drugo mu dado za nameček.
55 Kmetič gre domov in da ženi ribi, da bi ji skuhala. Žena in
otroci pa so imeli veliko veselje z ribama in zatorej ju žena ni
hotela skuhati. Ob istem času se je peljal skoz vas imeniten,
a jako žalosten gospod. Kmet siromak stopi iz hiše, da vidi
žalostnega gospoda, in se začne na ves glas smejati. „Čemu
60 se smeješ?" ga vpraša gospod. Kmet mu odgovori: „Imam v
hiši tako ribo, da se ji mora vsak smejati, kdor jo pogleda."
Žalostnega gospoda pa se je polastila taka želja po tej ribi, da
je dal kmetu konja ter volov in žita toliko, kolikor je hotel.

Tako je kmet siromak našel svojo srečo z dvema pe-
65 ticama, Ruska nar. — - „Vrtee. u

107. Oslova senca.

Kupec najine osla na kmetih, da mu nese blago v bližnje
mesto ; bilo je pa po letu o veliki vročini in suši. Oslu naloži
tedaj blago in za njim gresta kupec in oslov gospodar. Ker
je pa peljala cesta po planem in skoz njive, ustavi kupec
5 malo osla in leže v njegovo senco, da bi se ohladil in počil.
Gospodar mu pa tega ne privošči; vstati mu reče in gnati
osla, kamor je z njim namenjen. „Najeto živinče," pravi kupec,
„smem goniti ali ga stati pustiti, kakor hočem." Gospodar
pa mu odgovori, da nima nobene pravice do oslove sence,
10 ker je najel le osla, ne pa sence njegove. In takd se prepirata
in pričkata; vrh vsega tega se začneta pravdati zavoljo oslove
sence in ta pravda še dandanašnji ni dognana.

Za kar se ljudje prepirajo in pravdajo, ni velikokrat
dosti več vredno kakor oslova senca. Fr. Metelko.

129

108. Tožeča ptica.

1. »Zakaj pač žalostna si, ptica,
da več ne poješ kakor prej?
Morda ostala si samica,
zgubivši družeta, povej!

2.  Morda ne veš, da v naše kraje
vrnila se je pomlad spet,

ki krog stvarem življenje daje,
zelenje siplje krog in cvet."

S. „ „ Oj, vem, da tuje pomlad zala,
ki vsem je ljuba tak’ srčno;
tud’ jaz bi se je radovala,
a srečo vzel mi je nekdo.

4. Ko šla iskat okrog sem hrane,
da mlade bi napitala,

prišel nekdo je iz poljane
ter vropal jih iz gnezdeca.

5. Zato sem v žalost zatopljena,
ko sestre krog se vesele,
ker reva zdaj sem zapuščena
in moji mladi, kdo ve kje.

6. Pri njih veselje sem imela,
ki nikdar več ne vrne se,

po dnevi sem jim sladko pela,
po noči krila gnezdece.

7. Zdaj moram ločena pač biti
od mladih svojih za vse dni;
kako se čem še veseliti,
videč nevsmiljenost ljudij!""

Fr. Cimperman.

109. Kralj in njegovi trije sinovi.

Živel je kralj, ki se je bil že zeld postaral. Nekega dne
pokliče svoje tri sinove k sebi in jim reče: „Sinovi moji, pre¬
star sem že, da bi mogel še dalje kraljevati; pa tudi čutim,
da mi ne bo več dolgo živeti. Vse tri ljubim z enako ljubeznijo,
a vendar bo samo eden naslednik na mojem prestolu. Težko 5
mi je soditi, kateri bi bil najvrednejši. Idite torej po svetu
in vsak poskusi svojo srečo! Tisti bodi naslednik kralju, svo¬
jemu očetu, kateri mi prinese najdražje darilo."

Sinovi se razidd. Vsak se nadeje poiskati najdražjega
darila ter postati naslednik očetu in kralj mogočne kraljevine. 10

Najstarejši sin si ne pomišlja dolgo. Vedel je, da so nje¬
govemu očetu zeld povšeči dragi kameni. Zatorej gre k dra-
gotinarju, kupi najdražji demant in ga prinese očetu. Oče
sprejme z veseljem dragoceni dar in ga spravi v zakladnico.

Drugi sin si misli: „Krona mojega očeta je že zastarela; če 15
postanem jaz naslednik na kraljevskem prestolu, se bo premalo
svetila na moji glavi. K zlatarju grem ter naročim krono, lepšo
od vsake druge krone kraljevske." Kakor mislil, tako storil.

Čitanka I. 9

130

Zlatar mu je izdelal krono od čistega zlata; najlepši in naj-
20  dražji kameni so se blesteli v njej.

Tudi tega sinu darilo je kralj sprejel z veseljem in ga
shranil med drugimi svojimi zakladi.

Najmlajši sin pa je dolgo hodil po svetu, iskaje primer¬
nega darila kralju, očetu svojemu. Vse, karkoli je našel, se
25 mu je zdelo preslabo za dobrega očeta. Mislil si je: „Moj oče
ima vsega tega, kar vidim po svetu, več negoli dosti. Tudi
ne marajo stari ljudje za take posvetne stvari. Vidim, da ne
najdem ničesar, kar bi razveselilo srce mojega dobrega očeta.
S praznimi rokami se mi je vrniti domov ter prepustiti kra-
30 Ijevski prestol enemu svojih bratov. Bodi jima, saj ga ne za¬
vidam nobenemu, a jaz lahko mirno in zadovoljno živim ob
tem, kar mi bo dala ljubezen očetova.' 1

Tako misleč, stopi v kraljevski dvorec pred kralja, svo¬
jega očeta. Oče ga vpraša: „Kakšen dar si mi prinesel ti,
35 sin moj dragi?" Plaho odgovori ta: „Oče moj, iskal sem na
dolgo in široko darila, ki bi bilo vredno vaše ljubezni do
mene. Ali zaman, na vsem svetu nisem našel takega darila.
Prinesel sem vam torej svoje srce, ki vas iskreno ljubi. Vze¬
mite ga s tako ljubeznijo, s kakoršno vas ljubim jaz, ter iz-
40 ročite kraljestvo enemu mojih bratov, meni pa dovolite samo
to, da vam strežem z otročjo ljubeznijo do tistega trenutka,
ko vas pokliče ljubi Bog k sebi."

Ko kralj zasliši te besede, objame, veselja jokajoč, naj¬
mlajšega sina in mu reče: „Ne tako, sin moj dragi ! Nihče
45 drug kakor ti bodi vladar mojemu kraljestvu; zakaj razen
božje milosti je tvoja sinovska ljubezen najdražji dar meni,
tvojemu staremu očetu. In ker vidim, da imaš tako gorečo
ljubezen do mene, sem overjen, da jo boš imel tudi do svojih
bratov in podložnikov. Tebi izročim kraljestvo."

Nar. — 1'. Gros.

110. Deček in metulj

1- „Moj bodeš, moj, prelepi

1' v. A z. * +1 I ^

Metulj frčeči ti!

2. „Ne !“ tiho odgovarja
metulj in vstane v zrak,

In svojega se lova
že lovec veseli.

„ne dam se ti ujeti,
zapirati ne v mrak."

131

3. Ter kvišku do vršičev

drevesnih sfrfoli,
a deček si otira
solzice iz očij.

4. „0,j, beži, ti presrečni,

po bliskovo frčiš
in z dihom mladoletnim
med cvetjičem živiš.

5. Za tabo .jaz bi hitel,

a nimam jih perut;
oh, ni mi ga veselja —
usoda mi je trud.“

6. „„Kaj nisem morda mučil

se tudi jaz zaprt,
ko nisem izleteti

še mogel v pisan vrt?

7. Ne veš li, da napiral

črvič se je hudo,
ko bilo se mu v ječo
zapresti se tesno?

8. Prebival je v temnici

pokojen dan na dan,
nikoli se uporen

usodi stavil v bran.

9. Saj znal je vrlo dobro,

da mu napoči zor
In da krilat razdere
si temni svoj zapor ;

10. Da pomlad mu trosila

do cveta bode cvet,
da svoboda ga čaka,
vesoljni čaka svet.

11. In ouj, tako se tudi

še tebi dogodi,
če bodeš verno služil
dolžnostim svojih dnij.

12. Človeka v učenosti

krilata čaka moč,
z njo bodeš osvečaval
nevednosti si noč.

13. Potem na vek svoboden
mi bodeš, dragi moj;
svoboda biva v znanstvu
in v njej ves svet je tvo.j.““

Lujiza Pesjakova.

111. Kako je znal soditi Rudolf
Habsburški.

Kralj Rudolf Habsburški je zbral v Norimbergu kneze
in poklical pred se vse dne, ki so imeli kako pravdo, da bi
jim sodil.

Med drugimi je stopil pred kralja imovit trgovec in se
pritožil, da je dal v usnjati torbici spraviti gostilničarju dve 5
sto kron denarja. Ali ko je hotel novce nazaj, je tajil krčmar,
da bi bil kdaj dobil kake novce od svojega gosta. Prič ni bilo
nobenih, a vendar je znal trgovec navesti takih znamenj, da
Rudolf ni dvomil o resnici njegove pritožbe. Krčmar je bil
imovit, vse ga je spoštovalo, težko bi mu bilo dokazati krivdo. 10

Ko tožnik odide, pridejo poslanci norimberški pozdravljat
kralja. Med njimi je bil tudi obtoženi gostilničar.

9 *

132

Rudolf se začne prijazno pogovarjati s poslanci in reče
črez nekaj časa krčmarju: „Lep klobuk imate; dajte mi ga,
15 svojega vam dam zanj.“

Krčmarju je bilo to po volji in menjala sta klobuka.
Ker pa je bilo med tem prišlo obilo druge gospode, poprosi
Rudolf poslance, naj nekoliko počakajo, gre iz dvorane in reče
nekemu meščanu: „Pojdite k ženi krčmarjevi; pokažite ji
20  klobuk njenega moža v dokaz in ji recite v imenu moževem,
naj takoj semkaj pošlje usnjato torbico, tako in tako z de¬
narjem v njej !“

Meščan odide, pokaže ženi možev klobuk in ji izporoči
zapoved kraljevo. Žena mu verjame in izroči torbico.

25 Ko je imel Rudolf torbico v rokah, pošlje hitro po trgovca,
naj pride tožit krčmarju v zobe. Poslance pa odpravi in reče
gostilničarju, naj počaka.

Kmalu pride trgovec in toži krčmarja, da mu noče vrniti
hranjenih novcev. Ali ta taji in se roti, da mu tožnik ni dal
30 shraniti ničesar. Med tem ko se pričkata trgovec in gostilničar,
pa vrže Rudolf torbico na mizo. Krčmar ostrmi, sapo mu
zapre slaba vest in kmalu izpove svojo krivdo.

Trgovec je dobil svoj denar, a krčmar je moral plačati
globo. Fr. Hubad.

112. Jutrno solnce

1. Jutranje solnce sije
z zarjo ogrnjeno,
rumeno, zlato solnce,
oj kako je lepo!

3. Veselo gre na delo
poštena vsaka stvar,
nam vtrinja v hladni rosi
se svetli božji žar.

3. Pozdravljeno nam bodi
v lepoti jutrni,
le sveti in ogrevaj,
oživljaj vse stvari !

4. Bog, ki je tebe vstvaril,
preljubo solnčece,
za toliko dobroto
vse hvale vreden je.

5. Oj sijaj, sijaj, solnce,
pomnoži zemlji rast;
ogrevaj naše srce

za večjo božjo čast!

A. Slomšek.

133

113. Bodimo usmiljeni in odkritosrčni!

Ko sta naš božji zveličar in sveti Peter potovala po svetu,
sta prišla do nekega sela. Kreneta v gostilno ter prosita pre¬
nočišča. Neusmiljena gospodinja pa jima reče: „Pri nas že ne
moreta ostati; v tej sobi bomo imeli veselico, a po drugod
imamo polne shrambe različnega blaga. Popotni ljudje pa
imajo tudi dostikrat smolaste roke in le prerado se jih kaj
prime.“ To izgovorivši, jima pokaže na bližnjem gričku ubožno
kočo. rekoč: „Tja gori pojdita; pri dni hiši prenočujejo radi
prosjake.“

Zveličar in sv. Peter se obrneta in gresta naravnost proti
ubožni koči. Ko prideta tja, poprosita stana, katerega jima
usmiljeni ljudje takoj dadd. Siromašni kočarji pa bi tudi radi
postregli popotnikoma ter začnd zbirati drobiž po hramih, da
bi poslali po merico dobrega vina v poprej omenjeno gostilno.
Ali zveličar jim reče: Čemu bi pošiljali v krčmo po vina, ko
ga imate sami doma?“ Ubožni gospodar gre v klet in glej,
v kleti so polni sodi najboljšega vina, a na policah je vse
polno suhega mesa in drugih stvarij za prigrizek, v kašči in
skrinjah pa je polno žita in drugega blaga. Skratka, pravi
blagoslov božji se je razlil nad ubožno hišo, kjer je bila po¬
prej le revščina in beda.

Ošabni gospodinji pa je še tisti večer zbolel mož in vsa
živina je poginila tisto noč. Vino iz polnih sodov je izteklo
do zadnje kapljice po kleti. Takd kaznuje pravični Bog čestokrat
skopuhe in neusmiljene ljudi že na tem svetu. —

Pri ubožni hiši pa je ostal še dalje blagoslov božji. V
sadovnjaku je bilo vse polno lepo rdečih in dišečih jabolk.
Zaželel si jih je bližnji grajščak. Da bi ustregli njegovi želji,
mu jih pošljejo poln košek. Ali deček, ki je nesel jabolka
v grajščino, je bil hudoben. Srečal je na poti dva popotna
moža, ki sta ga vprašala: „Deček, kaj neseš v košku?
„Nič,“ odgovori deček, smeje se, popotnikoma in gre dalje
svojim pdtem. Ko pride v grajščino, vidi, da je res prinesel
prazen košek. Grajščak se razsrdi nad njim in ga kaznuje,
ker si je mislil, da se hoče deček šaliti z njim. Ves osra¬
močen se vrne domov. }

Drugič pošljejo stariši drugega dečka z jabolki v graj¬
ščino. Ta je bil prijazen in odkritosrčen. Tudi ta sreča na

5

10

15

20

25

30

35

134

poti dva popotnika, ki ga takisto vprašata kakor prejšnjega.
40 Deček jima pokaže jabolka, rekoč: „Vidita, prijatelja, lepa
dišeča jabolka imamo pri nas. Vzemita si jih nekoliko ! Nesem
jih našemu dobremu gospodu grajščaku.“ Popotnika ga za¬
hvalita za ponudbo in mu obljubita blagoslov božji. Deček
pride vesel v grajščino ter odda grajščaku poln košek lepo
45 dišečih jabolk. Grajščaku se deček dopade in ta ga vzame za
svojega, ker niso imeli lastnih otrok pri grajščini. Ko pa se
je grajščak postaral, je izročil posinovljenemu dečku grajščino,
zemljišče in vse drugo blago, kar ga je imel. Tako deli Bog
usmiljenim in odkritosrčnim ljudem svoj blagoslov.

Nar. — G. Križnik.

114. Pastir.

Tak’ je bila stara mati,
ni imela žive duše
razen sinčeka edinca.

Ta je pasel kravo dimko
5 po gozdeh in občnih pašah,
zraven bral je suho šibje
ter na prodaj nosil v mesto.

In kar za suhljad je skupil,
dal za kruh je vse denarje,

10 da živil je s tem zaslužkom
sebe in pa staro mater.

Dogodi se, da je nesel,
ko navadno, šibje v mesto,
ga prodal in kruha kupil
15 in domov ga starki nesel.

Pa prišel je do pastircev,
ki so tolkli mlado ščene.

V srce se mu pes zasmili,
gre k pastirjem, pa jim reče:

•20 „Cujte, ne morite psička,
psička rajši meni dajte!“

Tako mu reko pastirci:

„Koliko pa daš za njega ?“

On jim reče: „Kaj čem dati?

25 Saj nič nimam ko ta kruhek. “
„Daj nam kruh,“ reko, „za kužka!"
Kup je gotov, da jim hlebček,
oni pa mu dajo psička.

Vzame ga in nese s sabo;

in ko k domu pride, vpraša 30
po navadi stara mati:

„Ali si prinesel kruha?"

„Nisem, ali psa sem kupil,
moral zanj sem ves kruh dati."
Posvari ga stara mati: 35

„Tega nama je še treba!

Jedva midva jest’ imava,
s čim še bova psa redila?"

„No, bo že kak," sinček reče;

„pa le pojdem brat suhljadi 40

in ponesem jo na prodaj,
spet dobil bom zanjo kruha,
spet imeli bomo jesti
vi in jaz in tudi psiček."

In nabral je spet šibovja, 45

nesel v mesto ga na prodaj,
za denarje kruha kupil,
materi domov ga nesel.

Ali spet se mu nameri,

da jo pride do pastircev, 50

ki so tolkli malo mačko.

Tudi mucek se mu smili,
gre k pastirjem ter jim reče:
„Cujte, ne morite muce,
muco rajši meni dajte!" 55

„Koliko pa daš za muco?"

„Ta le kruhek, če bo dosti."

„Naj pa bo," reko pastirci

135

In za kruh mu dajo mačka.

60 In ko k domu pride, vpraša
po navadi stara mati:

„Ali si prodal šibovje?

In si kaj prinesel kruha?"
„Nisem; kupil sem to muco,
65 moral zanjo kruh sem dati.“
Posvari ga stara mati:

„Tega spet je hilo treba!
Jedva midva jest’ imava,
s čim še bova to živila?"

70 „Bo že Bog dal,“ sinček reče;
„pa le pojdem v les po drva
in ponesem jih na prodaj,
pak imeli bomo jesti
vi in jaz in pes in mucek."

75 Pa je le nabral suhljadi,
nesel v mesto jo na prodaj,
za denarje kruha kupil,
materi domov ga nesel.

Ali spet se mu nameri,

80 da jo pride do pastircev,
ki so tolkli malo kačo.

Tudi kača se mu smili,
gre k pastirjem in jim pravi:
„Ne morite reve kače,

85 revo rajši meni dajte!"

In pastirci mu rečejo:

„Koliko pa daš za kačo?"

On odgovori pastirjem:

„Kaj vam morem zanjo dati,

90 i kaj neki? Saj nič nimam."
Al’ odgovore pastirji:

„Mi zastonj nič ne dajemo;
al’ ne veš, da so Zastonja
Bog ve kdaj že pokopali ?

95 Daj nam tisti hlebec kruha,
potlej ti pa damo kačo."

Da jim kruh, a kačo vzame,
pa jo nese proti domu.

Al’ ogovori ga kača
100 in mu reče po človeško:

„Ljubi dečec, Bog ti plati,
da si rešil me pogube
in otel pastirjem hudim.

Kar te prosim, še mi stori:

105 k materi me moji nesi,

v našo hišo, v skalni dular!

Moja mati bo vesela
in te dobro nadarila,
da si ljubo hčer ji rešil.

Ponujala ti srebra bo, 110

ponujala ti bo zlata,

al’ ne jemlji nič od tega,

ne od srebra, ne od zlata,

prosi le za tisti prstan,

ki leži tam na zapečku. 115

Prstan ta je čuden prstan:

S členom obenj boš potrkal,
pa ti pride to minuto
dvanajst junošev pokornih
vprašat, kaj boš zapovedal. 120

In ta hipec, prej ko veja
k veji vdari, za gotovo
spolni se povelje vsako."

In na dom on kačo nese
k materi v čerovni dular: 125

„Tu sem vam prinesel hčerko;
kupil sem jo od pastirjev,
ki so jo pobiti hteli.

Ona pa me je prosila,
da na dom bi k vam jo nesel." 130
In vesela kačja mati
reče: „Bog ti stokrat vrni,
s čim te pač bi nadarila?"

Pa srebra, zlata mu kaže

kupe kakor kope mrve: 135

„Tu si vzemi, kar si hočeš,

al’ pa drugega kaj reci,

kar ti všeč je v naši hiši,

vse bom dala, kar izvoliš."

Ali on srebra ne voli, 140

tudi si ne voli zlata,

sem in tja po hiši hodi

in z očmi stvari prebira,

pa poprosi jo za prstan,

ki ga spazi na zapečku: 145

„Ta-le prstan bi si volil."

Mati kača odgovarja:

„Kaj boš to malenkost volil ?

Voli rajši srebra, zlata!"

Al’ on noče, pa le noče 150

ino reče: „Mati kača,

Ako čete, prstan dajte,

136

ako ne, pa kakor čete.“

Kaj si hoče mati kača?

155 „Kar sem rekla, to sem rekla,
mož-beseda, na ga prstan!“

„ Bog vam plati, mati kača!"
Deček reče in odteče.

Ino kadar pride k domu,

160 vpraša brž ga stara mati:

„Kje si hodil tako dolgo?

Jaz sem že neznano lačna.

Ali si prinesel kruha ?“

„Nisem vam prinesel kruha,

165 ali nekaj, kar je bolje.“

Vzame prstan, obenj trkne,
in ko trkne, precej pride
dvanajst junošev pokornih:
„Vaša gnada, kaj bi rada?"

170 „Jesti, piti vsake vrste,
kakor mi jedo gospoda,
župniki in pa grajščaki
na največji letni praznik."

Kar je rekel, preč je bilo,

175 jesti, piti več ko dosti.

In gostili so se skupaj
mati, on in pes in maček,
kakor žive dni nikoli.

Zdaj ni pasel nič več dimke,
180 več ni hodil zdaj po šibje,
več ni nosil drv na prodaj,
saj mu več ni bilo treba,
saj imel je vsega dosti.

Al’ to dosti, ta obilnost
185 vsakoršne vzbudi mu misli.

On domisli se nečesa,
česar mislil prej ni nikdar.

Vidi lepo cesarično,
pa se precej mu omili
190 in k cesarju pošlje mater,
al ;  bi dal mu hčerko v zakon.
Svetli cesar odgovarja:

„Pojdite vi, mati, k sinu,
pa mu poročite to-le :

195 Tako pravi svetli cesar :

Če mi skrčiš to lesovje,
ki sprostira se pred nami,
da se preobrne v polje,

ki rodilo bo pšenico,

da bo zrela jutri zjutraj, 200

in iz nje kolače vmesiš,

da jih jedel bom za zajtrk,

pa ti hčerko dam za ženo.

Če pa tega ne napraviš,

dal te bom ob glavo djati 205

za predrznost, da si upal

dvigniti po koncu glavo

in vzbuditi tako misel,

črv, ki viješ se po prahu."

Stara mati k domu pride 210
in pove odgovor sinu.

Sin pa reče : „ Ljub a mati,
ne jokajte, vse bo dobro."

Pa potrka na svoj prstan.

Ko bi mignil, predenj stopi 215

dvanajst junošev pokornih :

„Vaša gnada, kaj bi rada?"

„Skrčite mi to lesovje,

ki ga vidite pred nami,

pa ga prebrnite v polje; 220

tam kali naj koj pšenica

in zori do jutri zjutraj !“

Drugo jutro vstane cesar,
vidi, da so gozdi polje,
ki ziblja se od pšenice 225

ko na jezercu valovje,
in na pragu starka čaka
že s pečenimi kolači.

Ali cesar noče dati
le še hčerke v zakon sinu ‘230
ino pošlje mater k njemu :

„Pojdite le, mati, k sinu,
pa mu naročite to-le:

Tako pravi svetli cesar:

Če razmečeš mi do jutri 235

te bregove, ki jih vidiš,

da postanejo gorice,

kjer rodi naj precej trta

in zori do jutri grozdje,

da bom pil iz njega vino, 240

rad ti dal bom hčer za ženo.

Al’ če tega ne napraviš,
krokarjem te za kosilo

137

na viselnice obesim
245 za predrzne tvoje misli.“

Stara mati k domu pride,
Solze toči, milo joka
in pove odgovor sinu.

Sin pa reče : ,,Ljuba mati,

250 ne jokajte, vse bo dobro.“

Pa potrka na svoj prstan,
Junošem veli poslušnim,
naj razmečejo bregove,
Spremene jih v vinske gore,
255 zasadijo vinsko trto,
ki rodi prežlahtno vince.

Drugo jutro vstane cesar,
pregleduje te gorice
in okuša sladko grozdje
260 in še slajši mošt iz grozdja,
ki prinesla ga je starka
in z njim čakala na pragu.

Ali cesar noče dati
le še hčerke sinu v zakon,

265 ampak pošlje mater k njemu:
„Pojdite le, mati, k sinu
ter mu poročite td-le:

Tako pravi svetli cesar:

Ce napraviš na tej planji,

270 ki jo vidimo pred sabo,

tak grad, kakor jaz ga imam,
in krog grada lepe vrte,
nasajene z žlahtnim drevjem,
nekaj v cvetu, nekaj v sadu,
275 in po drevju lepe ptice,
ki pojo najslajše pesmi,
in pa pot odtod do grada,
vse do jutri, predno vstanem,
rad bom dal ti hčer za ženo.
280 Al’ če tega ne napraviš,

glej, kak dolgo še boš živel!“

Stara mati k domu pride,
solze toči, milo joka
in pove mu vse natanko,

285 kar je rekel svetli cesar.

On pa reče: „Ljuba mati,
ne jokajte, vse bo dobro.“

Gre in trkne na svoj prstan.
Kakor trkne, precej pride
dvanajst junošev postrežnih, 290

Pa mu zvršijo povelje,
da, ko vstane zjutraj cesar,
vidi lepši grad od svoj’ga
in krog grada lepe vrte
in na vrtih lepo drevje, 295

nekaj v cvetu, nekaj v sadu,
in po drevju lepe ptice,
ki so pele miloglasno,
in od svoj’ga grada stezo,
vso potlakano s cekini, 300

in kraj steze živo mejo,
nasajeno z grmjem zlatim.

Pa veleva, naj priprave
se omišljajo za svate.

Tisti čas pa se pripelje 305

v gostje sam zamorski cesar
in na čast mu gostarije
dan za dnem so se vrstile.

Med tem pa zamorski cesar

polakomni se za prstan 310

zavolj dobrih mu lastnostij,

ki jih spaziti je vedel

modra glava, ki so bile

samemu cesarju skrite,

ker ni zet, kaj Ima, nikdar 315

živi duši nič povedal.

Pa mu nekak’ prstan zmakne
in potrka s prstom obenj.

Pridejo postrežni sluge :

„Vaša gnada, kaj bi rada?“ 320
„Da prenesete prek morja
cesarično, grad in mene.“

Kakor reče, tak se steče.

Precej bil je grad prek morja
ino z njim zamorski cesar 325

in s cesarjem cesarična.

Cesar jezen zove zeta
in veleva mu, da precej
mu postavi grad na mesto
in nazaj pripelje hčerko. 330

Revež išče, ali najti
prstana mu ni mogoče.

138

Kako djal bo grad na mesto !
Kako vrnil hčer cesarju!

335 Jezni cesar de ga v ječo.

Temna ječa je brez luči,
božje solnce v njo ne zajde,
noč in dan sta tam enaka.
Milo vzdiše, ali vzdiše
340 le zidovom trdosrčnim,

stenam gluhim, nedoglasnim.
Živa duša ga ne sliši,
živi duši se ne smili;
smili se le psu in mačku,

345 al’ ne vesta, kje ga najti.
Iščeta ga vse po mestu,
dokler pes ga ne izvoha.

Ali kak bo v ječo priti?

Ječa nima vrat, ne oken.

350 Maček spleza gor na streho
in iztika po razpokah,
pa se splazi h gospodarju,
ki je ravno jedel kruhek,
vsahel kruhek, trdo skorjo.

355 Milo mu zamavče maček.
„Reva mo,ja,“ reče mačku,
„kak bom dal še tebi kruha,
ker ga imam sam le malo,
kar ukral zamorski cesar,

360 tat tatinski, mi je prstan
in odnesel vse črez morje.

Ah, ko mogel ti bi, mucek,
mi nazaj dobiti prstan,
vse bi zopet dobro bilo.“

365 Maček sliši te besede,
zmota se nazaj na streho
in ko pride na tla srečno,
psu, kar zvedel je, naznani.
Pa se dvigneta na tuje
370 ino prideta do morja.

Tukaj sta si premišljala,
kako bi črez morje prišla,
kar na suho riba pljusne,
ker se je preveč pognala
375 za mušico nad vodico.

Hitro maček k njej poskoči,
pa ji hoče vrat zaviti,
ker je lačen bil od hoje.

Ali psu se riba smili,
pa poprosi zanjo mačka,
naj nikar je ne zadavi,
in nazaj jo v vodo dene,
da vesela splava v morje.

Spet začneta premišljati,
kako bi prek morja prišla,
in domislita si dobro.

Maček sede psu na hrbet
in tak’ plavata črez morje
do cesarjevega grada.

Pes ostane zunaj hiše,
maček pa se splazi v hišo,
mili se okrog kraljične,
da ga ona rada sprejme;
mili se okrog cesarja,
da ga tudi on rad sprejme,
pa se skrije v sobo spalno.

In ko sen cesarja zmaga,
splazi tiho se do njega,
pa mu prstan s prsta zmakne
tako rahlo, da ne čuti, 400

ino smuk! skoz okno plane.

In poišče psa pod zidom
in gresta naravnost k morju.

Zdaj pes pravi: „Veš kaj, mucek?

Daj ti meni v gobec prstan, 405
jaz sem vajen nošnje v gobcu,
da ne pade tebi v vodo,
ker ti nisi nošnje vajen.“

Ali maček noče dati,
iznebiti se te slave,
da je on pridobil prstan.

Ino sede psu na hrbet
in tak’ plavata črez morje.

Al’ ni prstan mehka miška,
zmuzne mačku se iz gobca,
pade mu v globoko morje.

In dokler na suhem nista,
razodeti si ne upa
maček psu nesreče take,
ker hi precej bil ga zgrabil.

Al’ ko prideta na suho,
ko pove mu vso nesrečo,
ko začne pes jezen biti
in zobe kazati mačku:
glej, priplava riba h kraju,

380

385

390

395

410

415

420

425

139

ki je padla prej na suho
in sta djala spet jo v morje,
da poginila ni v pesku.

Ona je požrla prstan,

430 pa ga zdaj na prod izriga
in pomiri psa in mačka.

Zdaj pa pes pobere prstan
in ponaša ga do ječe.

Al’ pri ječi da ga mačku,

435 da ga brž jetniku nese.

Maček spleza brž na streho,
zmuza s prstanom se v ječo.
Cvenk ! zacvenkne ga pred njega.
On vesel poboža mačka
440 in pogladi ga po dlaki;
maček pa zobloči hrbet
in repič zavije kvišku,
ker mu je to dobro delo.

Brž na prstan s členom trkne,
445 ino to minuto pride

dvanajst junošev pokornih:
„Vaša gnada, kaj bi rada?“
„Zame in za mačka jesti
in za psa, ki zdolaj čaka,

in da bom takoj odzidan, 450

pa da moj se grad postavi
precej na poprejšnje mesto
ino z gradom cesarična
ino z njo zamorski cesar. “

Kar je rekel, koj je bilo. 455
Precej bil je sam odzidan,
precej stal je grad na mestu
ino v gradu cesarična
ino z njo zamorski cesar.

Pak on lepo v grad pristopa. 460
Cesarična, ko ga vidi,
gre vesela precej k njemu,
vije se mu okrog vrata
in objemata se srčno.

A zamorskega cesarja 465

da napičiti na raženj
in ga vreči v sredo morja
ribam na povoljno gostje.

In napravili so svate,

da ni bilo nikdar takih; 470

pa so jedli ino pili,

da je bilo vsem zadosti.

Po narodni. — M. Valjavec.

115. Ne povej vsega, kar veš.

Govoriti je v mnogih slučajih lažje nego molčati. A kdor
si želi mnogo jeze in sovraštva prihraniti, mora vselej tako
pazno govoriti, kakor bi delal najtežavnejše račune. Manj ko
je besed, manj bo povoda k prepiru. Koliko prepira, žalosti in
sovraštva je že nastalo zaradi kakih nepremišljeno izgovorjenih 5
besed! Navadite se torej imeti svoj jezik za zobmi ter govoriti
samo tedaj, kadar vas kdo vpraša, ali če vam je treba v kaki
važni stvari povedati svoje mnenje. Kdor mnogo govori in
vse pove, kar ve, prazno slamo mlati. Ljudje takega človeka
kmalu spoznajo, koliko velja, ter dobro vedo, da ima prazno 10
glavo. Star pregovor pravi: „Prazen sod ima velik glas.“ V
molčanju je večkrat modrost skrita; marsikdo je bil moder
pri ljudeh, dokler ni — zinil. Govoriti je srebro, molčati
pa zlato. A. Žagar.

140

116. Uganka.

Tovarišev dvajset prišlo je v deželo;
vsak drugo obličje imel je in celo,
bil sleherni je omikan in čeden,
a govoriti ni znal nobeden.

5 Le eden kaj malega zinil je včasi,
a bili so trdi, hripavi glasi.

Da bi jih ljudje po svetu umeli.
tolmačev so pet pri sebi imeli.

Prvi zija, ko govori,

10 Drugi kakor otrok kriči,
tretji cvili kakor prašiček,
večkrat četrtega sliši voliček,
peti kakor sova tuli;
po vsem svetu so zasluli.

15 Čast in pohvalo doboš,

če mi uganeš imena teh mož.

Stritar.

117. Voda.

Brez vode bi bila naša zemlja žalostna pustinja, v kateri
ne bi rastla nobena rastlina, pa tudi ljudje in živali ne bi mogli
živeti. In ker je voda tako potrebna, jo je ljubi Bog ustvaril
v veliki množini. V potokih in rekah se pretaka v neizmerno
5 morje ; v podobi sopare- se vzdiga v zrak, v podobi rose kropi
rastline in večkrat se kot dež razlije po suhi zemlji, da jo
okrepi k novemu življenju. Voda se nabira v gorah ter dela
studence, ki se zbirajo v potoke, potoki pa se zbirajo v reke
in veletoke, ki se potem večinoma izlivajo v morje ali vsaj
10  v kako morju podobno jezero. Kakor kri po človeškem telesu,
tako se pretaka voda po vsej zemlji in morje bi lahko ime¬
novali studenec vseh studencev, veliko vodno shrambo, t. j.
shrambo potokov, rek in veletokov.

Malo ne tri četrtine površja naše zemlje pokriva morje,
15 in veletoki, jezera in močvirja se nahajajo po vseh delih sveta,
bodisi že v večjem ali manjšem številu. In ta dobrodejni dar
božji, po katerem koprne ljudje in živali, nam ne dohaja kakor
zrak, ki ga sopemo vase, dasi nam je čista, hladna voda tako
potrebna kakor zrak. Ljudje si morajo vodo napeljevati v
20  vodnjake, ako hočejo, da jim ne poide dobra pijača, ki je

141

za človeško zdravje mnogo boljša negoli vino, pivo in druge
take stvari. Živali si morajo vode večkrat poiskati v kaki
daljavi z velikim trudom, ako hočejo, da ne poginejo žeje;
zato pa je dal Bog pticam peroti, a drugim živalim, ki hodijo
po suhi zemlji, močne noge, da si poiščejo vsega, česar jim 25
je potreba v življenje.

Vse drugače je to pri rastlinah, ki ne morejo z mesta,
da bi si poiskale vode; čakati morajo, dokler jim ne pride
sama v obliki dežja. In rastlinam je voda še potrebnejša kakor
živalim. Živali dobivajo že v hrani nekoliko soka, ki jim ugaša 30
žejo, kakor na pr. ptice ujede v svežem mesu in v krvi ugrab¬
ljenih živalij ; goveda in druga domača živina v sočnatih rast¬
linah, ki so jim v živež ali krmo. Rastlinam pa voda ni samo
dodatek k živežu, temveč voda jim je poglavitni del živeža,
ker brez vode bi ne mogle rasti. Zato pa je ljubi Bog na- 35
pravil tako, da rastline dobivajo potrebne vode ne samo po
koreninah iz mokrotne zemlje, temveč tudi po listju iz zraka.
Kjerkoli vidite lepe zelene gozde in bujno zeleno travo, ondi
je izvestno mnogo studencev in potokov, ondi tudi po večkrat
dežuje. I()

Rastline, ki si svojega živeža ne morejo poiskati ter ga
dobivajo le po koreninah iz zemlje, nam pričajo, kako modro
je ljubi Bog ustvaril ves svet in kako po očetovsko skrbi za
vse svoje stvari. I. Tomšič.

118. Ptica.

1. Oj deček hudobni,
zakaj me loviš

3. Na prostem mi perje

lepo je svetlo

ter v kletko me tesno
zapreti želiš?

in petje mileje

ko v kletki bi b’lo.

2. Če perje in petje

4. Tud’ ti si na prostem
najrajši vesel,
zaprt bi pa v ječi
gotovo ne pel.

ti moje je všeč,

na prostem me pusti,

ne lovi me več!

5. Če sebi le dobro

in srečo želiš,

glej tudi, da drugim
nič zla ne storiš.

P. Gros.

142

119. Cerkniško jezero.

Pol ure od Cerknice, majhnega trga na Notranjskem,
leži proti vzhodu sloveče Cerkniško jezero, kateremu ga ni
enakega na svetu. To jezero je zaradi svoje izpreminjave tako
znamenito, da ga malo ne vsak pride pogledat, kdorkoli po-
5  tuje po lepi kranjski deželi. Na istem kraju, kjer stoji voda
in plavajo čolni z ribiči, reže črez nekaj časa že kmetič z
oralom brazde, kosec kosi travo in ženjice žanjejo zrelo žito;
in vse to se vrši tekom enega leta. Jezero je poltretjo uro
dolgo in poldrugo uro široko. Od vseh stranij ga obdajajo
10  velikanske skale, kakor bi ga hotele prikrivati svetu ter pot
do njega zadelati radovednim ljudem. Z brega se vidijo strme
pečine ali skale v vodi. Nahajajo se tu skrivne podzemeljske
votline, po katerih navadno voda priteka in zopet odteka.
Kadar nastane čas, da začne voda odtekati, se sliši iz teh
15  votlin temno bobnenje, podobno daljnemu gromu. Ko se njene
skrivne moči odvežejo, začne voda zopet pritekati od vseh
krajev; neizrečeno veliko je pridere iz podzemeljskih votlin
v kakih 48 urah. Kadar te ure preteke, neha na enkrat voda
pritekati.

20 Voda odteka po 18 večjih ali manjših razpoklinah, ki se
nahajajo na dnu jezera. V te razpokline zbobni voda z velikim
šumom po skrivnih votlinah in jezero postane zopet suho.
Po letu in po zimi je jezero suho, spomladi in jeseni se pa
napolni z vodo, da ga je lepo gledati.

25  Kadar voda odteče, je ves veliki prostor podoben veli¬
kemu ribnjaku, v katerem je vse polno ljudij, ki se bavijo z
lovom rib in drugih povodnih živalij. Ko se je dno v jezeru
osušilo, začne takoj rasti trava in zelenjad. Tam, kjer smo
še pred malo dnevi videli ljudi se voziti v čolnih, se pašo
30  zdaj že krave in teleta. Jedva se je zemlja nekoliko osušila,
že vsa zeleni, kakor bi hotela s tem prositi kmeta, naj jo
reši izpod vode, kar mu bo povrnila z dobrim plačilom. Drugi
prostori se pri red e za njive; tedaj vidiš po njih tudi vole, ki
polagoma vlečejo oralo ondod, koder so še pred dvema me-
35  secema poganjali ribiči svoje čolniče. Na izorane njive na¬
vadno sejejo proso ali ječmen, ki hitro raste in večkrat tudi
prav dobro obrodi. Daši to kmeta zelo veseli, vendar mu je¬
zero nareja tudi dosti strahu in skrbi; zakaj večkrat se pri-

143

godi, predno je žito dozorelo, da nastane voda in vse poplavi,
tako da nima kmetič kaj žeti, in vse njegovo upanje na bo- 40
gati pridelek je splavalo po — vodi. Radarje pa žito dozorelo,
ga žanjejo noč in dan, da se odtegne vodi in spravi še o
pravem času domov.

Prvi veter, ki potegne potem črez strnišče, prinese tudi
burjo ; nebo se zatemni z gostimi oblaki, sliši se votlo grmenje 45
in vidijo se bliski. Vodeni potoki derd s hribov, kažejo se
dolge ognjevite proge, ki prečudno razsvetljujejo črne oblake,
a vse to je ena najlepših prirodnih prikaznij. Voda, ki je bila
izginila v zemljo, bobni zopet iz vseh votlin in napolnjuje
jezero, ki se kaže iz začetka jako nemirno ; a kmalu se poleže, 50
kadar je polno in burja poneha. Prve, ki se zopet vračajo,
so povodne ptice, ki so baje čule bobnenje voda, ter si iščejo
svojih starih bivališč, iz katerih so bile žalostno pregnane.

V neki bitki je opominjal francoski vojvoda Cherin svoje
vojake k srčnosti in pogumu. Bilo jim je iti prek velikega,
zelo močvirnega barja. „Lahko je govoriti, ako se sedi na
konju,“ zagodrnja truden vojak. Vojvoda ga čuje, stopi nemo
raz konja in mu poda vajeti, rekoč: „Tii imaš, .jahaj, da vidimo, 5
kdo ima boljše!“ Vojak je moral slušati. Ali jedva zasede
konja, že prižvižga sovražna krogla in smrtno zadene jezdeca,
da se zvrne na tla. „Zdaj vidite, tovariši, k ako se sedi na
konju,“ reče vojvoda svojim vojakom ter hladnokrvno zopet
zasede konja. „Vrtec.~  10

Božič

120. Hladnokrvnost.

121. Lesena riba

1. Tam, kjer valovje rensko
med gorami šumi,
da Švici, zemlji prosti,
do dna srca doni,

3. V tej hišici leseni

stanuje siromak;

otroke, njega, ženo

hranjeva ribji vlak.

2. Tam hišica je stala,
oj hišica ’z lesa,

4. V tej hišici leseni
ni srebra, ni zlata,

pokrita z revnim bičjem,
na breg postavljena.

pa biva v njej družina
pobožnega srca.

144

5. Odhajalo že solnce

za strme je gore,
oblaki črnosivi
nad hišico vise.

6. In pogubljive strele

v oblakih švigajo,
v brloge izpod neba
zveri se vmikajo.

7. Za mizo svojo ribič

z družinico sedi;
od zunaj dež uliva,
on v hiši kruh deli.

8. Ta čas nekdo na vrata

trdo potrka kar,
od mize naglo vstane,

odpirat gre ribar.

n

9. Črez prag duhovnik stopi

in v roki križ drži,
pa brada se mu bela
ko čisti sneg blešči.

10. „Oj hvaljen bodi Jezus!“
popotni mož je djal.

„Na večne čase, amen!“
Ribar odgovor dal.

11- „Preljubi moji, prosim,
naj tu se posušim;
pri vas do zore bele

pod streho naj zaspim.“

12. Pošteni ribič pravi:

„Castiti moj gospod,
nocoj hudo je vreme
zadelo vašo pot.

13. Postreči vam ne morem;

pa kolikor imam,
to vam z roko veselo,
z veselo dušo dam.

15. Že vstaja zora zlata

in sije nad goro,
popotni mož pa jemlje
od rib’čevih slovo.

16. In gospodar še spremi

do ceste ga vesel ;
tam sede trudni starec,
ker hod ga je prevzel.

17. Rezilo v roke prime,

odreže palico,
iz palice pa dolbe
leseno ribico.

18. Nad ribo čudno moli,

nareja sveti križ,
potem veli ribarju :

„Glej, da je ne zgubiš!

19. Privezana ti v mrežo

bo srečo klicala,
veliko rib in ribic
iz reke dvigala.

20. Al’ kadar več ne bo je,

tud’ več lovi ne bo ;
vsa tvoja sreča pojde,
ves blagoslov za njo.“

21. In ribič je hvaležen

leseno ribo vzel;
domov se je povrnil,
za vado jo pripel.

22. Nalovil z njo je blaga,

nalovil dobrih dnij ;
ko tolstemu županu
obraz mu zablešči.

23. Že nekaj let ni rezal

več kruha črnega;
naložil v svoje hrame
srebra je in zlata.

14. Vlomite kruha z mize, 24. Sosedje so poznali

ak’ vam je z nami všeč; ribarja nekedaj;

potem se z nami grejte, al’ s čim si je pomogel,

na gorko pojte leč!“- s čim obogatel zdaj?

25. Skrivaj za njim so vedno

obračali oči;
pa kaj se jim pokaže?
Da mnogo rib lovi.

26. Natočijo mu vinca,

srce se mu odpre;
za ribico leseno
povedal jim je vse.

27. Sosedje preveseli

hite od njega preč;
al’ drugi dan že v mreži
ni bilo ribe več.

28. Zastonj je solze točil,

zastonj se je kesal;
z družino je ubožen
v prezgodnjo jamo pal.

.1 Uroši. Vilhar.

122. Sekire in drevje.

Peljali so svoje dni iz neke kovačnice poln voz sekir
skoz dobravo na semenj. Solnce je sijalo in drvnice, lepo na-
brušene, so se toliko lesketale od solnca, da je bilo drevje
strah tega smrtnega orožja. „Kdo nas bo rešil ? Te sekire
nas bodo vse posekale,“ je dejalo drevje in milo vzdihovalo, 5
majaje se po vetru. Nat«) se star hrast oglasi in pravi: „Ne
bojte se; dokler nobeno nas tem sekiram ne da toporišča,
dotlej nam ne morejo škodovati, naj si bodo še tako nabrušene."

Sovražnik nam ne more škodovati, naj si bo še tako
mogočen, ako mu sami ne damo priložnosti. a.  Slomšek.  io

123. Pravljica o rojenicah.

Imela je mati sina. Po noči, ko je bilo dete rojeno, je slišala
babica zunaj pod oknom pogovor treh belih žen, kaj bo dete.
Ena je rekla: „Mašnik bo,“ druga: „Ubil ga bo sovražnik v
vojski," tretja pa je rekla najglasneje: „Ubila ga bo strela,
ko dopolni osemnajsto leto.“ 5

Ko so prinesli dete od svetega krsta, so bili pri botrinji
vsi veseli; samo babica, sicer silno zgovorna, je bila proti
navadi otožna; govorila je le, kar je morala. „Kaj vam je,
Maruša,“ vpraša oče babico, „da se držite tako žalostno?" —
„E, kaj ne bi bila žalostna," odgovori natihoma, da ni slišala io
mati; „dete, katero so danes krstili, bo ubila strela, ko dopolni
osemnajsto leto. Tako sem slišala nocojšnjo noč se pogovarjati
rojenice pod oknom."

Vsi so ostrmeli ob tej novici in se žalostno razšli. Oče
je kmalu potem hudo zbolel. Ko čuti, da mu gre bolezen na 15
Čitanka I.

10

146

smrt, razodene svoji ženi, kar mu je povedala babica pri bo-
trinji. Umrl je in žena si je to dobro vtisnila v glavo. Lepo
je redila in učila edino dete, ki je rastlo, da so bili vsi veseli.

Rajni oče je zapustil vdovi veliko premoženje. Ko je
20 imel sin sedemnajst let ter postal brhek mladenič, je dala
mati velik hram zidati. Globoko in globoko so kopali delavci
v zemljo, in ko so položili temelj, so začeli zidati obok nad
obokom, tako da so naredili devet obokov.

Ko je videl sin tako silno zidovje, vpraša mater: „Čeinu
25 zidate tako trden in globok hram?" Mati se ne more pre¬
magati in s težkim srcem pove sinu, da zida to njemu. Sin
je bil pobožen. Delal in pomagal je svoji materi, kolikor je
mogel, pa tudi molil je rad. Ne daleč od hiše je dala mati
postaviti znamenje v spomin svojemu rajnemu možu. K temu
BO znamenju je hodil sin vsak večer molit za svojega očeta in
svojo ljubo mater.

Čim bolj se je bližal osemnajstemu letu svoje starosti,
tem bolj se je žalostila njegova mati. Izpolniti je imel osem¬
najsto leto. Zidarji so dovršili hram z deveterimi oboki. Rekla
35 je tedaj mati sinu: „Preljubi sin, težko, silno težko me stane,
zapreti te živega v ječo; saj si mi moje vse. Pa kar so pro-
rokovale rojenice, se bo zdaj zgodilo, ko dopolniš osemnajsto
leto. Pojdiva še k znamenju se Bogu priporočat, potem pa
greš v hram, kjer sem ti pripravila vsega, česar ti bo treba.“
40 „Le pojdiva, mati, k znamenju molit, pa reči vam moram,
preživo vero imam v Boga, kakor da bi mogel misliti, da mu
morem uiti. Le pojdiva, silno soparno je, in — izidi se božja
volja!“

Gresta k znamenju, mati s težkim, sin pa z mirnim in
45 veselim srcem in z živo vero v Boga. Ne molita še dolgo,
kar potemne črni oblaki obnebje, hud vihar pribuči, zabliska
se in v tem hipu tudi zagrmi, da se zmaje zemlja in — oj
čudo, v hram z deveterimi oboki je treščilo in ga razdejalo
da ga ni bilo drugega kakor sip in razvaline.

50 „0 mati, božja mogočnost je neizmerna," reče sin materi,

„v mojo smrt bi mi bili zidali hram ; strela ga je raznesla.
Bodi Bogu čast in hvala, njegova dela so velika!"

Tako sta hvalila modrega stvarnika in še mnogo let srečno
živela v pobožnosti in živi veri v Boga. Nar. — Fr. Malavašič.

147

124. Črviček.

Nikar črvičku delat’ zla,
ker Bog ga tudi rad ima.
Čeravno v prahu zvija se,
življenje vendar ljubo je
5 črvičku tud’ ubogemu,
nič žalega ne stori mu!
Glej, solnce gorko od neba
obseva tudi črviča

in božje gleda nanj oko,
kakor na tebe, prav tako. 10
Obleko, hrano dobri Bog
deli iz svojih milih rok
črvičku, majhni stvarici,
ki tud’ po svoje ga časti.
Zatorej mučiti nikar 15

črvička, ki je božja stvar!

_ I. Tomšič.

125. Jablana.

Ni ga na sadnem vrtu drevesa, ki bi se bilo človeku bolj
prikupilo kakor jablana. Posebno spomladi, ko se je osula s
krasnim cvetjem, in jeseni, ko se ji veje šibe od preobilnega
sadja, ne moreš mimo nje, da ne bi obstal in je občudoval.

Po naših vrtih je kraljica, katere slava sega daleč prek de- 5
želnih mej. Zato se ustavimo tudi mi v njeni dobrodejni senci
in si jo oglejmo od nog do glave!

V zemlji ima jablana močne korenine, ki navadno ne se¬
gajo globoko. Na njih stoji lepo zaokroženo, kakih 12 metrov
visoko, vejnato deblo z luskasto, raskavo skorjo. Veje so raz- 10
tresene, gredo rade od debla in delajo drevo košato. Starejše
in debelejše so podobne deblu, mlajše so gladke, rjavkaste in
z belkastimi pičicami posute, najmlajše pa zelnate in z vol¬
nastim puhom zaodete. Lesnika je polna ostrih trnov, po-
žlahtnjeno drevo je brez njih. Listi stojijo premenjema po 15
mladikah ; recljati so, jajčasti ali jajčasto-podolgasti, nekoliko
priostreni, napiljeni in goli, ali pa na spodnji strani s puhom
prevlečeni. Z listi se prikažejo lepi, veliki cveti v kobulastem
razcvetju. Vsi so pravilni in popolni; njihova čašica je v spod¬
njem delu jajčasta, v zgornjem pa razdeljena na pet priostrenih 20
rogljev. Kjer mejita omenjena čašna dela, je pritrjenih pet
narobe-jajčastih, kratko žebičastih, oglobljenih, znotraj belih,
zunaj pa rožno-rdeče nadahnjenih venčevih lističev, ki pozneje
odpadejo. Ravno ondi, toda nekoliko navznotraj so nameščeni
mnogobrojni (navadno 20), večjidel neenaki prašniki, ki drže 25
svoje prašnice navzven. Sredi cveta, v čašici skrita, tiči plod-
nica, iznad katere moli pet vratov, ki so v spodnji polovici
združeni v stebriček in dlakavi, na koncu pa razširjeni v

10 *

148

poševno brazdo. Plod, jabolko, je sicer pri raznih vrstah različen,
30 vedno pa lepo zaokrožen ter spredaj in spodaj nekoliko vdrt.
Spredaj vidiš posušene časne roglje (muho) in dostikrat tudi
prašnike, kar jasno izpričuje, da je to poseben plod, ki nastane
iz plodnice v zvezi s čašico. Pečkišče je trdno, žilavo in pre¬
grajeno na pet predelčkov, ki imajo po dve narobe-jajčasti,
35 nekoliko stisnjeni, rjavi semeni (pečki).

Jablana cvete velikega travna in otovre vidimo mnogo
različnih žuželk, glasno brenčečih, nabirati medu in cvetnega
prahu. Toda ti pritlikavci izvršujejo nevede še neko drugo-
posebno imenitno delo, ki bi ga človek nikdar ne vzmogel,
40 Raznašajo namreč cvetni prah iz cveta v cvet in omogočijo
na ta način oprašenje, vsled katerega se jame razvijati iz
plodnice sad. Pri nekaterih jabolčnih vrstah pa pade iz prašnic
cvetni prah tudi neposredno na brazdo, kar je tem lažje, ker
so cveti ponajveč postavljeni v stran.

45 Domovina jablane nam ni znana. Po naših gozdih rastejo
sicer raznovrstne lesnike z drobnim, kislim in neužitnim sadom,
a to niso divje, temveč podivjane jablane. Jablana ljubi mehko
podnebje, ki nagiblje bolj na hladno kakor na toplo stran.
Ako ji je podnebje protivno, nima sad onega okusa, kakoršnega
50 smo vajeni od njega. Ker gojimo jablano že dolgo, dolgo časa,
je nastalo ogromno število raznih vrst, katerim ugajajo tudi
različni kraji. Iz semena nam zrasti) divjaki, ki jih moramo
požlahtniti, ako hočemo dobrega sadu. V prejšnjih časih so
presajali in požlahtnjevali gozdne divjake ; zato je pa po starih
35 sadovnjakih malo lepih debel. Dandanašnji si vzgajamo div¬
jakov na posebni gredi iz semena in jih cepimo potem na razne
načine. Z umnim ravnanjem se pomnožuje v sadu sladkor,
razne kisline in neraztopne snovi pa se zmanjšujejo. Jabolka
moraš previdno in o pravem času potrgati, in sicer o suhem
<>0 vremenu, dokler sije solnce. Poletne vrste obiraj, kadar začno
padati posamezni plodovi z drevesa, jesenske v drugi polovici
meseca kimavca, zimske pa, ko je odpadlo listje.

Jablana ima veliko neprijateljev, ki se žele okoristiti s
človekovim trudom. Ta ji prigriznje in gloda korenine, drugi
55 vrta po deblu in vejah, tretji po cvetu in sadu, še drugi pa
klestijo in ščipljejo po cvetju, listju in mladikah. Tem se pri¬
družujejo še zajedavke iz rastlinstva, ki tudi hočejo imeti
svoj delež. Drevo se ne more braniti, ampak hira in hira,

149

ako mu nisi prišel o pravem času na pomoč. Vreme in zemlja
povzročujeta razne bolezni, katerim se včasi tudi izkušeni 70
sadjar ne more ustavljati.

Vrednost jabolk za hrano je precej neznatna, zakaj „sad
je les, če ni kruha vmes“. Vendar nam je znano, da je ja¬
bolko najzdravejši sad, ki pomaga želodcu prebavljati; zato
ga uživamo navadno kot krepilo. Da se pripravljati na raz- 75
novrstne načine in zaleže mnogo v gospodarstvu; ceio v
zdravilstvu ga rabijo. Nezrelo sadje je škodljivo, pa tudi
celo zrelo ti more nahuditi, ako nisi izrezal vsega, kar je
gnilo, črvivo ali plesnivo. Že nos ti ovaja in jezik ti pravi,
da se tu razseda in pretvarja inače okusno meso v škodljivo 80
tvarino, kjer gomazi mičkenih bitij, ki so tudi tvojemu telesu
nevarna. _ M. Cilenšek.

126. Prevarljivo jabolko.

Svetega Mihela bil je dan,
ko s seboj je oče vzel
Janezka bil na domači vrt,
kjer bi kazal mu dreves in trt,
5 ki jih je sadil še mlad
in doživel zdaj njih sad.
Sinek umni pa vesel
skače zdaj na to, zdaj ono stran
in pobira sadje zrelo,

10 ki ležalo je po tleh.

Sladek se mu dela smeh,
ker na drevju je viselo
zraven ga še vse polno.

Kar zagleda jabolko lepo,

15 da, najlepše to je bilo,
pisano rumeno in rudeče,
kar nabral jih je v torilo.
„To očetu nesem,“ pošepeče.
In k očetu priskaklja,

20 govoreč mu ga poda:

„Oče ljubi, tu imate
jabolko najlepše; glejte,
boljšega pač ne poznate,
le pokusite in jejte!“

25 Oče vzemši ga prekolje,
pogled studen se odkrije :
znotraj vse je gnilo že.

„Oče, oj to ni najbolje,

to še jesti se ne sme,

naj nevredno le segnije!“ 30

z glavo sin majaje de.

Oče pa mu resen pravi:
„Janezek, to jabolko pogledi,
nauk lep ti v njem tiči,
pametuj ga svoje dni: 35

Kot je gnilo to po sredi,
d asi zunaj je vabljivo,
človek, glej, hinavski je enak,
zunaj dober ves je in krotak,
govoreč na dušo živo ; 40

ali v srcu je drugačen,
zavidljiv, sebičen, spačen,
dobremu človeku studen,
naj bo še tako priljuden.

Varuj se mi tak postati, 45
studnejšega nima svet;
nikdar ondi se ne brati,
kjer hinavcev najdeš sled.
Kakor si, tako se kaži
in nikoli se ne laži!“ 50

Janezek zapomni si vodilo,
ki ga daje jabolko mu gnilo
svetega Mihela dne;
vtisne si globoko ga v srce.

Fr. Cimperman.

150

127. Jurij Japelj kot mladinoljub.

Slavni pisatelj slovenski, Jurij Japelj,  se je porodil
dne 11 . malega travna leta 1744 . v Kamniku. Po dovršenih
srednjih šolah je stopil v bogoslovje in postal duhovnik.
Dvanajst let je služil za kaplana v Trstu. Potem ga je po-
5 klical ljubljanski knezoškof Žiga Herberstein za svojega taj¬
nika v Ljubljano. Leta 1787 . je bil imenovan za župnika na
Ježici za Savo, kjer je bila ravno tedaj župnija na novo
ustanovljena.

Ta njegova nova služba ni bila nikakor prijetna in lahka,
10 zakaj moral je v vsem orati ledino. Prišedši v to vas, ni
našel niti lastne župnijske hiše. Moral je dalje časa stanovati
v preprosti kmetski hišici. Vztrajnemu možu pa navzlic to¬
likim zaprekam ni upadlo srce; bil je tu bolj zadovoljen,
kakor poprej v škofovi palači. Največje njegovo veselje je
15 bilo, občevati s preprostim ljudstvom, ga učiti in osrečevati;
a vse to mu je bilo ravno na tem mestu mogoče. Neumorno
delaven na slovstvenem polju, je spisal na Ježici poleg pre¬
stave sv. pisma mnogo drugih knjig, ki so jako dobro došle
Slovencem.

20  Neutruden za srečo in blaginjo svojih ovčic, je napravil
v svojem stanovanju učilnico, kjer je brez vsake nagrade
prostovoljno poučeval otroke. Sčasoma se mu je delo neko¬
liko olajšalo. Sezidal je tik cerkve sv. Kancijana župnijsko
hišo, ki je bila hkratu tudi učilnica. Poleg nje je napravil
25 lep sadovnjak, kamor je zasadil vsakovrstnega sadnega drevja.
S tem je dal vaščanom vzgled, kako se z majhnim trudom
in majhnimi stroški lahko doseže veliko dobrega.

Neizmerno ljubezen je imel Japelj do mladine. Omenilo
se je že, da je začel takoj po svojem dohodu prostovoljno
30 poučevati vaške otroke. Vabil jih je k sebi in prosil stariše,
naj jim ne branijo hoditi v učilnico. Kako bi mogel kdo lepše
posnemati božjega sina, kličočega: „Pustite otročiče k meni!“
Samo ob sebi se umeje, da so otroci ljubili svojega učitelja
kakor lastnega očeta.

35 V učilnici je učil otroke najprej čitati na knjigo. A to
ni bilo pred sto leti tako lahko kakor dandanes. Tedaj še
niso imeli Slovenci niti pravega abecednika, niti računice.
Kako težavno je bilo torej začetno učenje ne samo učencem,

151

temveč tudi učitelju! Po mnogem naporu je privadil otroke
na posamične črke in potlej je čital z njimi na razne knjige. 40
Da je bil pri takem trudapolnem učenju sploh kak napredek
mogoč, to je znal doseči le plemeniti Japelj. A njegovi učenci
tudi niso bili tako nemarni, da bi jih ne bilo možno kaj
naučiti. Daši so bili še v zorni mladosti ter niso mogli raz¬
umeti, kako koristno je, če zna človek citati in pisati, vendar 45
niso obnemogli v učenju, marveč so se pridno učili samo
zaradi tega, ker jim je to priporočal njihov ljubljeni učitelj.

Ko so že znali čitati, so se začeli učiti pisati in računati.

Spomladi in po letu se je preselila Japljeva učilnica na
prosto. Otroci z učiteljem so ostavili sobo in se šli izprehajat 50
na pisane travnike in v zelene gozde; med potem so se učili.
Gospod župnik je popraševal zdaj tega, zdaj onega, kako se
imenuje to ali ono drevo, kako se zapiše ta ali ona črka, itd.
Otroci so mu veselo odgovarjali in sem ter tja začrtali kako
črko v prah. 55

Tudi v računanju so se učili tako. Zlasti pa je gospod
župnik učil učence in učenke, izprehajajoč se po polju, krščan¬
skega nauka. Sedli so pod košato drevo, župnik nekoliko više,
otroci pa k njegovim nogam. Ko je izprašal vse po vrsti,
jim je povedal kqko povest, ali pa dal temu ali onemu kako 60
knjigo, rekoč, naj čita glasno iz nje.

Ako se je pripetilo, da niso stariši pustili tega ali onega
zavoljo domačih opravil v učilnico, so šli učenci in učenke z
gospodom župnikom na dotični dom ; in če so našli otroka
pri delu, takoj so pristopili in mu pomagali, da je bilo delo 65
poprej izvršeno, ter so ga potlej vzeli s seboj. Japelj sam je
stal poleg njih in jih zabavljal z mičnimi pripovedkami. Večkrat
se je tudi sam poprijel dela in delal z učenci vred. Prav po-
gostoma je peljal otroke na kako kamenito njivo in jim ukazal
pobirati kamenje. Mladim delavcem je bilo to igrača; takoj 70
so se razkropili po ravnini in nosili kamenje na kup, da je
bila njiva kmalu očiščena.

Bolj odrastle dečke je poučeval Japelj tudi v sadjarstvu,
kmetijstvu, gospodarstvu in sploh v vsem, kar je treba ve¬
deti dobremu kmetu; zakaj on ni bil samo učen in pobožen 75
duhovnik, vešč jezikoslovec in izvrsten pisatelj, nego tudi
dober in previden gospodar, ki je znal svoje mnogovrstne
znanosti uporabljati ne samo sebi, marveč tudi drugim v

korist. Kaj pomagata učenost in znanost, ako ji ima kak človek
80  sam, a njegov bližnjik nima od tega nobene koristi? Tako
znanje ni pravo. Samo ona učenost je prava, katera ne osre¬
čuje posamičnega človeka, marveč mnogo ljudij.

Človeški duh ne sme biti vedno napet in delaven, zlasti
v mladosti ne, ker oslabi. Zmernost mora biti povsod. To je
85 vedel tudi Jurij Japelj. Zato je vselej po učenju dovolil otrokom
razne igre, katerih se je udeleževal tudi sam. Navadni prostor
za igre so imeli ob Savi blizu sedanjega mostu pri Črnučah.
Tu je bil nekoliko vzvišen, z drevjem zasajen kraj, kjer so
navadno počivali.

90 Kakor je ljubil Jurij Japelj mladino, tako je gorel tudi
za srečo svojih vaščanov. Ubožne je podpiral, žalostne tolažil,
nesrečne osrečeval; sploh je izvrševal krščanska dela usmi¬
ljenja v polni meri. ,, Vrteči

128. Zastavica.

Med zemljo in nebom
se dete kojim,
od hriba do hriba
veselo frlim.

Oblake in megle 5

priganjam na ples,
pometam in pišem
brez metel, peres.

Mirosl. Vilhar.

129. Zavednost duha.

Ko je kralj Friderik Veliki ogledoval po pridobljeni zmagi
vrste svojih vojakov, ki so čakali daljnjih povelj, je stopil
neki vojak iz vrste ter se približal kralju, rekoč: „Veličanstvo,
dovolite mi eno besedo!“ To rekši, pomoli kralju prošnjo za
5 službo častnika. Kralj ga pogleda in šaljiv, kakor je bil, reče:
„Dobro, eno besedo že dovolim, če pa bodeta dve, te ukažem
ustreliti." Trenutek samo si pomišlja vojak, potem se ojunači
in pravi: „Podpišite!“ Iznenaden nad tem, se obrne kralj h
generalom, rekoč: „Ta si bo znal pomagati tudi v trenutku
10 največje nevarnosti," ter usliši prošnjo vojaku. ..Vrtec."

153

130. Kmet in sinovi.

Oče je videl med svojimi sinovi velik prepir; zastonj jih
je opominjal k miru in ljubezni. Nekaj drugega si tedaj iz¬
misli ; sesti jim reče in ukaže prinesti veliko šib. Vse šibe
zveže v butaro ter jim jih daje zaporedoma, naj jih vsakateri
izkusi prelomiti. Ali vsak se je zastonj upiral, nobenemu jih 5
ni bilo moči prelomiti. Zdaj oče butaro razveže in jim reče
jih posamez lomiti, in ko bi trenil, so bile vse zlomljene.
Nato jim pravi oče: „Glejte, ljubi sinovi, to sem vam dal
v vzgled; dokler boste v ljubezni združeni med seboj, ne
bodo vaši sovražniki nič opravili nad vami; ako boste pa 10
v razprtiji, gotovo vam povem, zaporedoma vas bodo po¬
končali."

Edinost slabim stvarem veliko moč da, razprtija pa mo¬
gočne v nič pripravi. Fr. Metdlco.

131. Domače in druge živali v pregovoru.

Brzemu konju ni treba ostroge. — Darovanemu konju
ne glej na zobe ! — Kdor konja lovi, mu mrve moli. — Konja
ne hvali radi dlake, ampak radi brzote! Pijančev konj
dobro za krčmo ve. Žejen konj motne vode ne gleda.

Vol je vol, če mu tudi roge odbiješ. — Bodljivi kravi Bog ne 5
da rogov. — Če krava veliko veka, ima malo mleka. — Kdor
bo kravo vračal, ta bo oves plačal. — Ako koza laže, rog ne
laže. Bog že ve, kateri kozi rog odbije. — Ena garjeva
ovca vso čredo oskruni. — Lažje je varovati ovce kakor
novce. — Kdor se meša med otrobe, ga svinje snedd. Osel 10
je vodo nosil, pa je žeje poginil. Varuj se tistih maček, ki
spredaj ližejo, vzadi pa praskajo. — Ako levja koža ni dovolj,
še lisičje poišči! Ne prodajaj kože, dokler medved v hrlogu
tiči. — Polž roge pokaže, kadar ga nihče ne vidi. Radi
ene same muhe si ne veže pajek mreže. — Sitna muha nikoli 15
dolgo ne živi. — Sršeni, ose in čebele bodo vedno prepir imele.

154

1. Pomlad potrka,
ha.jd’ na noge,
nam bo ogrela
moško srce.

Plug izpod strehe,
brano na dan,
jarme na vole,
kdor ni zaspan!

132. Orač.

2. Zemlja se taja,
svet’ Valentin
vabi na delo,
dela sem sin.
Zjutraj naprežem,
plug svoj držim,
v desno in levo
brazde drobim.

3. Žito posejem
tukaj in tam,
marno povlečem,
potlej pa dam’.
Sprežem voliče,
s plugom pa v kraj,
jesen klicala
bo ga nazaj.

Mirosl. Vilhar.

133. Zrno.

Vsako zrno, bodisi še tako majhno, je pravo čudo božje
modrosti in mogočnosti. Belo moknato jedrce obdaja trda lu-
ščina, da ga varuje mraza. Pa to še ni dosti; modri stvarnik
je oblekel jedro še v drugo, bolj voljno in tanko lupino, da
5 ga ne tišči trda luščina. Glejte, tako zavija skrbna mati
milo dete v tanke plenice, da ga obvaruje mraza in drugih
nezgod. Pa žalibog, nahaja se dosti starišev na svetu, ki
ne skrbe tako za svoje otroke, kakor dobri stvarnik za
drobno zrno.

10 Tudi sredina našega zrna je prečudna; mala pičica je
notri, ki se imenuje srce. To srce pa je kal prihodnje rast-
like, začetek ponižne bilke ali mogočnega hrasta. Moknato
jedro je torej le obleka kali ali klice; služi ji pa kakor ma¬
terino mleko v živež, dokler ne more uživati bolj čvrste
15 hrane. Ko pa spomladi solnčni žarki ogrejejo zemljo, oživi
dobro okovarjena klica in se napne, lupina poči in kal pro-
dere luščino.

Moč slabotne kali je prečudno velika; deni osemdeset
kilogramov teže na grah, klica se bo ganila in prodrla, če si
20  ga bil prej malo namočil. Odkod ta silna moč? Kako more
biti klica, ki jo lahko razdere dete, tako jaka? Bistroumni
umetnik in mogočni vladar, ali moreš ti narediti kaj takega?

./. Jtilec.

155

134. Cesar Jožef II. pri plugu.

Cesar Jožef II. je bil velik prijatelj preprostemu ljudstvu,
posebno pa kmetskemu. Za njegovega vladanja je bil kmetski
stan podložen grajščakom, ki so večkrat prav neusmiljeno
ravnali z ubogim kmetom. Cesar Jožef II. je začel odpravljati
to služnost in dal postave, po katerih je mogel kmet po- 5
stati svoboden na svojem zemljišču. Ko je gospoda trdila,
da je zemlja, katero obdeluje kmet, njih svojina, je rekel
plemeniti cesar: „Rad bi znal, kaj je bilo prej, ali kmet

ali grajščak."

Bilo je dne 19. velikega srpana leta 1769., da se je cesar 10
Jožef II. na svojem potovanju po Moravskem peljal v kočiji
skoz občino Slavikovec. Na njivi ob veliki cesti ugleda kmeta,
ki je oral s svojimi konjiči. Cesar ukaže kočijo ustaviti, stopi
h kmetu ter ga prosi, da bi smel potegniti brazdo. Kmet
debelo pogleda neznanega mu gospoda, a vendar dovoli v 15
njegovo prošnjo. Cesar prime za ročici ter gre za plugom.
Kmetič, videč, da gospod ni vajen tega dela, reče, smeje se:
„Kakor vidim, ste vi sicer zelo imeniten gospod, a orati
vendarle ne znate.“

„1 kaj pak da ne zna,“ se oglasi nekdo iz cesarjevega 20
spremstva, „zakaj znano je, da cesar ne orje, ker to ni nje¬
govo vsakdanje opravilo." Ko je kmetič to slišal, se je zelo
ustrašil, ker je spoznal, da je cesar sam vodil oralo po nje¬
govi njivi.

Odsibdob nihče ni več rabil omenjenega pluga. Hranili 25
so ga kakor kako svetinjo najprej v hiši dotičnega kmeta,
pozneje pa so ga prenesli v mesto Brno na Moravskem.

I. Tomšič.

135. Pluga.

1. Pred hišo ležal
je plug pri plugi ;
rujav je prvi,
svetal je drugi.

2. Kako da rja
obeh ni snela?

Branila menda
so pridna dela.

Mi) osi. Vilhar

156

136. Popotnika in lipa.

Trudna popotnika ob poldanski vročini jedva zevata, kar
zagledata zraven ceste lipo, katera dela s svojimi košatimi
vejami daleč okoli sebe senco po trati, in gresta v njeno
senco na travo počivat. Zdaj se pogovarjata, na lipo se ozreta
5 in pravita: „Lepo je res to drevo; ali vendar je škoda zemlje,
ki je toliko obsega, ker ljudem nobenega užitka ne daje.“ —
„0 nehvaležna človeka," reče lipa, „pač nista vredna, da ži¬
vita. Ravno zdaj uživata mojo dobroto, pa mi še zemlje ne
privoščita, na kateri stojim, in mi še očitata, kar mi ni
io danega."

Marsikdo graja in opravlja svojega dobrotnika, ker meni,
da mu je izkazal premalo dobrot. Fr. Metelko.

137. Mavrica.

Biserna lestva se vzpenja v oblak,
spušča se onkraj na zemeljski tlak,
mavrica pisana, božji prestol.

Angelji hodijo gor in pa dol,

5 zlate kropilnice v rokah drže,
zemljo prežejno hlade in poje.

Gori na stolu pa večni sedi,
kapljici vsaki on srečo deli:
pade na polje — rodi zelenjad,

10 kane na drevje — obilen da sad,
kaplja na njivi — da žito zlato,
kaplja na trti pa — vince sladko.

Sreča se spušča na sleherno stvar,
kadar zaliva nebeški vrtnar.

S. Gregorčič.

138. Spužva ali morska goba.

Mnogo stvarij je, katerih gotovo vsak dan potrebujemo,
a vendar ne vemo, odkod nam prihajajo, in večkrat še celo
tega ne, kaj so. Taka stvar je tudi spužva ali morska goba,
katero izvestno vsak izmed vas dobro pozna; zakaj z njo
5 brišete na šolski deski, kar ste zapisali.

157  —

Spužva se napije hitro in postane težja, kadar jo na¬
močimo v vodo; ako jo stisnemo, izpusti vodo. Sestavljena
je namreč iz mnogo tankih, pregibnih cevk, katere se takoj
napolnijo z vodo. Ker so pa te cevke zel6 mehke in pregibne,
izteče voda iz njih, ako spužvo le nekoliko stisneš. 10

Dolgo so prirodopisci ugibali, ali je spužva rastlina ali
žival; naposled so prišli do tega, da je žival, katero štejejo
v najnižjo vrsto živalstva. Sestavljena je iz samih majhnih
sluzavih morskih živalic. Po spužvi se neprenehoma pretaka
voda; skoz male luknjice namreč vteka voda in z njo hrana. 15
skoz večje luknje pa zopet odteka. Ta vodni tok delajo in
ravnajo posebne migetalke, to so jako majhne, neprestano se
gibajoče dlačice v živalci. Te morske živalce vise ob skalah,
globoko pod vodo; naberb se v večjih in manjših, največ
okroglih gručah in z velikim trudom jih vlačijo iz morske ^0
globine in prodajajo. Največ se jih nahaja na takih krajih,
ki so bolj mirni, kjer nimajo morski toki velike sile in kamor
ne bijo močni valovi. V ladjah se odpravijo nabiralci na morje
in izkušeno, bistro oko takoj zapazi skoz vodo, kje jih je
mnogo. Na vrveh, na katerih je težek kamen privezan, se 25
spuste v globino morja; tu ločijo z nožem spužve od pečine,
ali jih pa od daleč trgajo z železnimi ostmi. Večje gobe se
le težko ločijo od skal in pečin; zatorej morajo večkrat po
trije ali štirje nabiralci po eno samo lepo spužvo skočiti v
morje, ali pa eden po večkrat zaporedoma. 30

Sveža spužva še ni za rabo. Treba jo je poprej izprati
z gorko vodo, da se očisti od mulja. Tako pripravljena spužva
se prodaja v prodajalnicah. Predno jo rabimo, se mora zopet
čisto izprati, ker je še med posameznimi cevkami ostalo peska
in druge drobljadi. 35

Spužve, ki se prodajajo v našem cesarstvu, žive v Sred¬
njem in Rdečem morju, prirastle na skalnato morsko dno.
Mnogo se jih nahaja tudi ob našem primorju, namreč na
vzhodni obali istrskega polotoka. Tu jih trgajo ribiči, izpirajo,
suše in potem prodajajo. Trgovske ladje jih vsako leto pri- 40
peljejo neizmerno množino v tržaško luko, odkoder se raz¬
pošiljajo z drugim blagom vred na vse strani našega cesarstva.

I. Tomšič.

158

139. Očetova roka.

1. Da zvezde na nebu igrajo
in luna se milo smeji,

po stropu nebeškem migljajo,
očetova roka stori.

2. Da orel v nebesa gor šine,
ogledati solnce želi

in zopet spusti se v nižine,
očetova roka stori.

3. Na vejah se ptičji rod ziblje,
da tol’ko lepo žvrgoli,

da v prahu črviček se giblje,
očetova roka stori.

4. Da dežek nam zemljo namaka
in tratico spet omladi,

da jagnje po pašniku skaka,
očetova roka stori.

5. Če sever sovražni pripiha,
da drevo zelenje 'zgubi,
in rožici glavo zaviha,
očetova roka stori.

6. Če strašno grmi in se bliska,
da zemlja pod nebom drhti,
če toča po polju peliska,
očetova roka stori.

7. Če jokam in solze prelivam
in če se mi hudo godi,

pa tud’ če dobrote uživam,
očetova roka stori.

8. O človek, očeta se drži,
prelepo za te on skrbi ;
nja roke nikdar ne zavrzi,
ker modro vse ona stori.

V. Orožen.

140. Prevzetnost se sama kaznuje.

Bil je gospodar, ki je imel jako prevzetnega in izbirčnega
hlapca. Nobena jed mu ni bila po volji. Zlasti boba ni mogel
videti. Kadarkoli je prišla skleda z bobom na mizo, je vselej
obrnil žlico in rekel: „Ako se bob prime žlice, ga bom jedel,
5 ako ne, ga ne bom.“

Minilo je nekaj let. Hlapec ni več služil; imel je svojo
kmetijo, a ni bas dobro gospodaril. Tudi je bil premalo varčen
in zato si ni ničesar prihranil v boljših letih. Slabe letine pri¬
dejo ter ga tako pritisnejo, da je bil primoran iti k svojemu
10  nekdanjemu gospodarju prosit boba. Ta mu reče, naj gre z
njim v žitnico. Ondi vzame velnico, jo obrne in pravi: „Ako
se bob prime velnice, ti ga dam, ako ne, ti ga ne dam.“

Hlapec se spomni svoje nekdanje prevzetnosti ter prosi
gospodarja odpuščenja. A on, ki je bil mož dobrega srca, od-
15 pusti hlapcu, mu nasuje boba in reče: „Pomni, da kaznuje
Bog vsako prevzetnost o svojem času.“

Nar. — Fr. Praprotnik.

159

141. Vesela žetev.

1. O ti vesele žetve čas,
radosten te pozdravljam jaz,
saj po pomladi si zeleni
pogrnil s klasjem polje meni.

2. Vrtite, žnjiee, se urno,

če prav vam čelo je potno;

bogate snope zrnovite

mi v stoge, skednje naložite!

3. Mlatičev živi pika, pok
rad sliši starec in otrok.

Ko žitnice napolnim, zima
naj, kadar hoče, le prikima.

4. V resnici žetev čas si zlat,
ko trud donaša tolik sad;
srce naj moje se raduje,

saj zdaj plačilni dan praznuje
Fr. Krek.

142. Izpremembe na zemlji.

Kakor se je preobrazil človek, tako se je tudi zemlja
tekom dolgih stoletij mnogo izpremenila in prenaredila, da je
obraz sedanjega sveta brez dvombe le malo podoben obrazu,
ki ga je kazala zemlja v začetku svojega obstanka. Izpremenile
in prestvarile so jo nekoliko prirodne moči, nekoliko pa ljudje 5
sami. Najbolj so jo predrugačile velike povodnji in potresi,
mnogo pa tudi ognjeniške moči.

Hude povodnji izpodkopavajo najtrdnejša poslopja, od¬
našajo hiše in pokončavajo polja in gozde. Kjer je bila nekdaj
rodovitna planjava, tam je zdaj jezero ali močvirje; naj- to
koristnejše rastline so zamrle, drevja in grmovja ni več in
najpotrebnejše živali so poginile.

Prestrašne so moči zemeljskih potresov. Ne razdend ti
samo posameznih poslopij, ampak dostikrat pogreznejo po
cele vasi in mesta na različnih krajih zemlje, da ni sledu več 15
o njih. Kjer so bili poprej hribi in velikanske gore, nahajamo
po potresu prostrane doline. Mogočne reko izginejo popolnoma,
ali pa si narede drugo pot, jezera se posuše in druga se pri¬
kažejo ; nezdrava močvirja so najti ondi, kjer je bila poprej
rodovitna zemlja. Ognjenik zasuje vso okolico z nerodovitnim 20
peskom ali pepelom, z žveplom ali smolo; on razdene vse
prirodne lepotine in vse umotvore človeškega duha; daleč
na okoli se izpremeni zemlja v nerodovitno dolgočasno puščavo.

Tako se je nabrala voda ondi, kjer je bilo nekdaj rodo¬
vitno polje, in iz vode se je prikazala suha zemlja. Otoki so 2 .j
se pogreznili, drugje so se prikazali novi iz vode. Hribi stoje

160

zdaj tam, kjer so bile prej planjave, in doline se razprostirajo
po krajih, kjer so bile prej visoke gore. Marsikje je morje
ali kaka reka pretrgala suho zemljo in kraji, poprej naseljeni,
30 so zdaj vsi zapuščeni. Z zemljo se je izpremenilo tudi pod¬
nebje ; prikazale so se vse drugačne živali, kakor so živele
prej po onih krajih.

Zeld je pa tudi človek s svojimi rokami izpremenil zemlji
obraz. Pridni in delavni ljudje so najstrašnejše divjote in
35 pustinje preobrazili v prijetne krajine. Znižali so hribe, naredili
ravne ceste, omejili struge mogočnim rekam ali jim odkazali
drugo pot, izruvali cele gozde, posušili široka močvirja in jih
izpremenili v rodovitno zemljo. Kjer so prej moča in nezdravi
sopari odganjali človeka, tja ga je vabil po tej izpremenitvi
40 čist in zdrav zrak.

Puščave so se oživile, divje zveri so se pogubile; na¬
mesto njih so nastopile druge koristne živali; osat in divje
grmovje so izpodrinila sadna drevesa in druge koristne rastline;
celo gole skale je pokrila neutrudna roka človeška z rodo-
45 vitno zemljo in na njih so zrastla sadna drevesa, vinska trta
in za življenje potrebna zelišča. Delavnost človeška veliko
premore.

Kjer pa so stanovali leni in zdivjani ljudje, tam so raz¬
padli človeški umotvori in tudi zemlja se je predrugačila.
50 Zarastli so se gozdi in polja, reke so prestopile svoje meje
in pustile močvirja in mlake za seboj. Zrak je postal vlažen,
zdravju škodljiv, prebivalcev je bilo čim dalje manj in cele
vasi in mesta so razpadla. Tako so postali kraji, kjer so bila
nekdaj bogata mesta, prebivališča divjih zverij in dežele, ka-
55 terim so se sosednja ljudstva čudila zavoljo velike rodovit¬
nosti, neprijazne puščobe. Fr. Mam.

143. Veseli pastir.

1. Zakrivljeno palico v roki, 2. Saj tukaj na solnčni višavi
za trakom pa šopek cvetlic, le sam sem, le sam gospodar,
ko kralj po planini visoki živejem po pameti zdravi,

pohajam za tropom ovčic. za muhe mi ljudske ni mar.

161

3. Nikomur tu nisem na poti,

na poti ni meni nikdo;
kdo čisto veselje mi moti,
kdo moti življenje mirno?

4. Nikdar ne zmrači se mi čelo,

nikdar ne stemne se oči,
in pojem in likam veselo,
da z gore v goro se glasi.

5. Naj drugi okoli po sveti

si iščejo slave, blaga,
jaz hočem na gori živeti,
tu sreča, tu mir je doma.

6. Za čredico krotko popeval

bom pesmice svoje sladke,
dolincem glasno razodeval,
kar polni mi srečno srce.

7. Ne, palice svoje ovčarske
za žezlo kraljevo ne dam
in rajši ko krone cesarske
cvetlice na glavi imam.

S. Gregorčič.

144. Človeško truplo.

Udje človeškega trupla se naveličajo služiti želodcu in
se mu upro. „Zakaj bi mi težko delali,“ pravijo, „in njemu
pripravljali, on pa sladko užival brez dela!“ Noge niso hotele
več nositi, roke ne delati, zobje ne žvečiti; tudi nos ni hotel
vohati. „Saj smo vsi enaki, vsi hočemo uživati, vsi enako ve- 5
selo živeti."

Prvi dan so bili vsi udje veseli in dobre volje. Drugi
dan že začno slabeti, tretji dan omagovati, četrti dan pa so
bili že tako slabi, da jim je bilo umreti. Vse truplo je osla¬
belo, oči so upadle, noge so omahovale, roke so se tresle, 10
jezik se ni mogel več gibati v ustih.

Zdaj se oglasi glava: „Dragi bratje in sestre! Sedaj vi¬
dite, kam ste prišli. Želodcu niste hoteli služiti, sedaj vam pa
tudi on ne more pomagati." — „Res je to," pravijo udje,
„prav ima želodec, da nas priganja na delo, ker nas z vsem 15
oskrbuje, česar nam je potreba za življenje." In noge so zopet
nosile, roke zopet delale, zobje zopet žvečili: vsi udje so z
veseljem služili želodcu, od katerega jim dohaja moč in življenje.

A. Janežič.

145. Sraka in mlade.

1. Sraka mlade je svarila:
„Preveč blizu hiš greste,
vas bo nagla smrt pobila,
niste dovolj pametne.
Čitanka I.

2. Kadar človek se pripogne
ali sega dol na tla,
vsaka naj se hitro ogne,
on pobira kamena."

11

3. „Če je taka,“ reko mlade,
„kaj pa bo začeti nam,
ak’ se človek tih prikrade,
nese kamen za hrbtam?"

4. Starka pravi: „To je zmota,
vse po svet’ narobe gre;
doživela kaj sem s’rota?
Jajce več ko puta ve.“

T'. Vodnik.

V

146. Cesar Jožef II. in kmetica iz Sumave.

Ko je enkrat rajnki cesar Jožef II. potoval po Sumavi
na bavarski meji, je prišel tudi do vasi Lužnice in stopil na¬
ravnost v prvo kmetsko stanovanje. Kmetica je ravno sedela
pri peči in vsajala kruh. Ko ga zagleda, ga ima po njegovi
5 potniški obleki za potnika in mu reče: „Ravno prav ste mi
prišli; nimam nobenega človeka doma; idite, idite in mi po¬
dajajte te hlebe, saj nič ne zamudite. Potem vam prinesem
skledico mleka in kos kruha.“ Cesar si ne da dvakrat reči;
loti se hitro dela in podaja hlebe kmetici. Ko je bila kmetica
10  vsadila, je vstala ter prinesla cesarju mleka in kruha, zraven
pa še pristavila, da bi dala lepšega, ko bi ga imela.

„Ali povejte mi, mati,“ povzame cesar, kos kruha odlo-
mivši, „zakaj pa imate ta božji dar tako črn; ali se vam tako
huda godi ?“

15 „Oj, huda, huda, gospod. Kar le ima človek, vse mu požre
gosposka; ona poje belo moko, nam pa ostaja črna; ona po¬
sname smetano, mi pa moramo biti s samim mlekom zado-
voljni.“

„Jaz bi se pa pri cesarju pritožil, da vas gospodje tako
20  dero in objedajo ; on bi gotovo ne pripustil, da bi se vam de¬
lala krivica."

„Cesarju ? Bog pomagaj, že vidim, da nič ne veste, kako
se na svetu godi. Cesar sam nam največ pobere. Vsak trenutek
se spraska ali stepe s kom zastran stvarij, ki niso vredne
25 črnega za nohtom, in mi mu moramo dajati svoje može in
sinove, da jih pobijajo ; moramo dajati peneze in ga tako živiti
v potu svojega obraza. 0 da bi le mogla priti do njega, vse
bi mu povedala, kar mu gre; saj slišim, da rad posluša tudi
bornega kmeta."

30 „No, mati, vedite, jaz sam sem cesar Jožef," reče ljudo-
mili vladar prijazno in razkopča svojo vrhnjo suknjo. Ko kme¬
tica zagleda svetle zvezde na njegovih prsih, pade vsa pre-

163

strašena pred njega na kolena ter ga prosi odpuščenja. Ali
cesar jo vzdigne, ji veli sesti k sebi in zaukaže, naj mn pove
in razodene vse težave in bridkosti kmetskega stanu.

Ko je potem odhajal, je še bogato obdaril kmetico, ki
mu je povedala marsikatero gorko; košček črnega kruha pa
je vzel s seboj in za trdno sklenil, da noče mirovati, dokler
ne izboljša revnega stanu svojim podložnikom. .. Norice, u

147. Znamenja dežja.

1. Gospod in sveti Peter sta
na pot o hudi suši šla,
sijalo solnce zlo je vroče,
ker dolgo ni bilo že moče.

2. Močno pripeka solnčni žar,
da kar sopiha živa stvar,
ljudem pot s čela s curkom teče
in vse se od sparine peče.

3. Prileten mož ju sreča zdaj.
„Li vroče, oče, vam je kaj?“
mu Peter de, a starček pravi:
„0 vroče, vroče!“ ter pristavi:

4. „Zares vročina huda je,

pa menim, kmalu dež pojde,
ker davi zgodaj videl lesti
sem polža črnega na cesti.“

5. Gospod pa mu nato veli :
„Mož, vaša vera prava ni;
ni polža Bog proroka storil,
dežju ne ho zapor otvoril.“

6. Naprej gresta in drugi dan
jo kreneta na drugo stran ;
sijalo solnce je pekoče,

bilo je grozno, grozno vroče.

7. Pa v govorici tej in tej
koračita počas’ naprej,

kar jima mož, grede po poti,
prileten, star že pride proti.

8. Ga vpraša sveti Peter zdaj:
„Li vroče, oče, vam je kaj?“
„Seveda,“ starček urno pravi
in te besede še pristavi:

9. „Zares vročina huda je,
pa menim, kmalu dež pojde;
pod streho mojo se viseča
zaprla neža je bodeča."

10. Gospod pa mu odgovori:
„Mož, vaša vera prava ni,
nebo zavoljo tega dalo

ne hode vam dežja še kmalo.“

11. Naprej gresta in drugi dan
popotvata na drugo stran;
pekoče soince je sijalo,
ker dolgo časa ni dežValo.

12. In v govorici tej in tej
koračita počas’ naprej,

kar jima mož, grede po poti,
prileten, star že pride proti.

13. Ga vpraša sveti Peter zdaj:
„A1’ vroče, oče, vam je kaj?“
„Seveda,“ starček urno pravi
in te besede še pristavi:

14. „Zares vročina huda je,

pa menim, da že dež pojde;
že v kadi zjutraj je brbljalo,
ko prvo solnce je pris’jah>.“

11 *

3B

164 ,

15. Gospod pa mu odgovori:
„Mož, vaša vera prava ni,
nebo zavoljo tega dalo

ne bode vam dežja še k malo.

16. Naprej gresta in drugi dan
popotvata na drugo stran;
pekoče solnce je sijalo,
ker dolgo časa ni dežValo.

17. Pa v govorici tej in tej
počas’ koračita naprej,

kar jima mož, grede po poti,
prileten, star že pride proti.

18. Ga vpraša sveti Peter zdaj:
„A1’ vroče, oče, vam je kaj ?“

,,Seveda,“ starček urno pravi
in te besede še pristavi:

19. „Zares vročina huda je,
po polju vene skoro vse,

pa saj nam Bog pomaga v sili,
dež kmalu dal nam bode mili.“

20. Gospod pa mu odgovori :
„Mož, pravo vero 'mate vi,
še danes dež na polje pride,
ki v tej okolici se snide.“

21. Naprej gresta na drugo pot,
zgodi se, kar je djal Gospod;
megla nebo in solnce skrije,
’z oblakov kmalu dež se vlije.

22. Učiš se človek iz tega,
da ver’vati gre le v Boga

in da verjeti v prazne vraže
nam poti prave pač ne kaže.

M. Valjavec.

148. Mravlja.

i.

Pomladansko solnce pripeka in pregreva mravljišče na
kraju smrekovega gozda, s katerega je sneg večjidel že zbežal
pred solnčnimi žarki; in vendar je mravljišče še mrtvo, kakor
bi bila kuga pomorila njegove prebivalce. Niti ene mravlje ni
5 videti, vse še spe v gorkem stanu, kjer se skrčene tišče druga
druge. Kakor silna vojska kralja Matjaža v votlem hribu, tako
čakajo tudi one povelja od zgoraj.

Pa solnce pripeka bolj in bolj in en zaspanec se pre¬
budi. Vzdigne glavo iz črne trume in pogleduje z zaspanim
10  očesom okrog sebe — vse še spi. Ali se je zmotil? Ali še ni
čas, se vzdigniti z ležišča? Pa saj vendar čuti, kako puhti
gorkota od zgoraj. Stegne torej nožiče, pomane si oči, in še
napol zaspan, se napravi iti gledat, ali je že čas, zapustiti
gorko postelj, v kateri je tičal štiri mesece. Gre po veliki
15 cesti, pa ne more dalje; trdne pregraje, katere je pomagal
sam jeseni napravljati, mu jezijo zdaj pot. Nekaj časa hodi
okoli male trdnjave in išče kake špranje, da bi se splazil skoz
njo, pa ni je dobiti. Jezen zgrabi bruno in si je prizadeva

165

izdreti, vleče in vleče, pa nič ne opravi; popade drugo, tretje,
pa vse njegovo prizadevanje je zastonj. Vse je umno in trdno
sezidano.

Nevoljen gre tedaj nazaj in zgrabi s čeljustmi prvega
zaspaneta, na katerega po sreči naleti, za vrat in ga strese.
Zaspanec se prebudi in gleda debelo, kakor bi hotel reči: „Da
bi te! Kaj mi hočeš?“

Ta ga pa začne s tipalnicami tipati in božati in zaspane
je predramljen in ve v trenutku, kaj mu je početi. Oba gresta
drugih budit. Kmalu jih je deset na nogah in vsi gredo nad
pregraje, katere se ne morejo več ustavljati združeni moči
desetih korenjakov. Pridejo ven, solnce jih iz konca blešči,
pa se ga kmalu privadijo, in želodec, ki je črez in črez pre-
prežen z debelimi pajčevinami, se oglaša tudi močno. Da bi
ga utolažile, poiščejo kake sladkarije in zraven se veselja po¬
stavljajo na glavo, se cukajo in uganjajo druge burke. Potem
gredo domov in tu je kmalu vse na nogah; kakor hudournik
vrb ven pri vseh vratih in na mravljišču se vse giblje in
mrgoli, kakor voda, ki vre in kipi v kotlu.

Ko so se vsi prepričali, da se je pomlad že vrnila, in
ko so se popolnoma ogreli na solncu, gre jih nekoliko na dno
stanišča. Tu leži v dobro zavarovanem kraju kupček drobnih
belih zrnec, drobnejših od prosa. To so jajčeca, katera so
izlegle babice preteklo jesen. Matere so kmalu pomrle, delavci
so pa spravili jajčeca na varen kraj in zdaj o gorkem vre¬
menu hite z njimi na mravljišče, da jih gorko solnce ogreje
in obudi k življenju.

Po letu nahajamo v vsakem mravljišču po troje živalic.
Prve so moške mravlje, ki se le po perotuicah ločijo od na¬
vadnih mravelj; potem najdemo babice, ki so večje kakor
moški in tudi krilate; zadnjič so navadne mravlje, ki nikoli
nimajo perotnic. Teh je največ in te tudi navadno le mravlje
imenujemo; zakaj moški in babice sploh ne hodijo iz mrav¬
ljišča, ampak so le doma in navadne mravlje jim strežejo,
donašajo jed, zidajo tudi pohištva itd., skratka, one skrbe za
vso naselbino. To so delavci, ki nimajo nobenega spola.

Navadno meseca velikega srpana zlete moški in babice
iz mravljišča in se dvignejo v zrak, kjer se sem ter tja

20

25

30

35

40

45

50

55

166

švigaje ženijo. Ko so nekoliko časa, veselja pijani, letali okoli,
popadajo na tla. Moški, ki niso zdaj za nobeno rabo, kmalu
pogineje, babic pa že čakajo delavci; brž ko katero zagledajo,
M) jo zgrabijo, ji polomijo perotnice in jo tirajo slovesno v stan.
Nekateri delavci ostanejo za stražo vedno pri babicah, jih pridno
pitajo in jim strežejo na vso moč, zakaj one so zdaj upanje
vse naselbine, brez njih bi rod pomrl.

Ko začnd babice leči jajčeca, so že delavci pripravljeni,
65 ki nosijo jajčeca v nalašč za to odmenjen kraj in jih lepo
uredijo. Babica potem tudi kmalu umrje, le malokatera dočaka
zime ali celo pomladi.

Spomladi je prva skrb delavcev, nositi jajčeca na solnce;
če je solnce prevroče, hite z njimi v mravljišče v prvo nad-
/0 stropje, potem v drugo itd.; proti večeru pa, ko že medli
solnce, jih nosijo zopet kvišku, in nazadnje, ko se je solnce
že skrilo, jih nesejo v dno na odmenjeno mesto, zapahnejo
vse duri, postavijo k vsakim vratom stražo in trudna družina
gre k pokoju.

75 Noč je minila, zlato solnce je že izšlo. Tudi v mravljišču
se je jelo gibati, straža odpahne duri in pokuka ven, pa gosta
megla pokriva zemljo, vreme je neprijazno in kmalu začne
deževati. Straža zapahne zopet duri, zadela vse špranje in gre
v stan. S tipalnicami ošvrka vsakega, kogar sreča; ta se precej
80  obrne in oba gresta naznanjat vremena. Tipalnice švigajo od
kraja do kraja in kmalu ve vsa družina, da dežuje in da bo
treba ostati doma.

Pa pridna mravlja nikoli rok križem ne drži. Čeravno
dež ovira zunanja dela, vendar je treba doma to ali drugo
85 reč popraviti. Tu se je podrl steber, ki je doslej podpiral
strop, treba ga je na novo postaviti; pot, ki pelje do malih
vrat v drugem nadstropju, ta se je tu in tam zasula po zimi,
treba bi jo bilo otrebiti; in v gornjem nadstropju bi bilo tudi še
druge nove poprave potreba. Vse to mora biti še ta dan storjeno,
(to Pridno se lotijo dela, postopača ni videti med njimi; v
tem kotu koplje eden s čeljustmi in rahlja zemljo, drugi jo
odnaša, tam postavlja zopet tretji trden zid in včasi pride
tudi polir pogledat, kako gre delo od rok. Če kaj ni dosti
trdno, morajo stavbo podreti in jo znova začeti.

167

Pa po trdem delu je tudi dobro počivati, to vsak dobro
ve in nihče ne bo mravlji zameril, če si malo oddahne od
dela in svojemu želodcu privošči kaj boljšega.

Vsako mravljišče ima nekaj tujih majhnih živalic v svojem
stanu. Imenujemo jih zeliščne uši, ker so res podobne ušem,
in vsakdo jih je že videl laziti po bezgu ali po kaki vrbi.
Tem živalcam so mravlje posebno dobre ; nosijo jih na solnce,
negujejo jih in jim strežejo, kakor le morejo ; tudi hrane jim
donašajo in rajši same stradajo, da le njih živinica ne trpi
gladu. Te uši so res domača živina vsega mravljišča, od ka¬
tere dobivajo sladek  užitek. Te živalce imajo namreč na
hrbtu dvoje cevi in v teh se nabira neka sladčica, po kateri
mravlje posebno hrepene. Ko pride mravlja do uši, se ji
začne prilizovati, jo boža in gladi s tipalnicami toliko časa,
da izpusti uš po vsaki cevi kapljico one sladčice, katero
mravlja željno posrka. Tako gre mravlja od uši do uši, da
ima dosti. Uši so pa tudi rade pri mravljah, saj se jim nič
hudega ne zgodi; mravlje lepo zanje skrbe, kakor kmet za
svojo molzno živino, in res, kar je kmetu krava ali ovca, to
so mravlji te uši.

Topli pomladanski dnevi, ki se zdaj vrste, so vzbudili
življenje v jajčecih, ki so doslej ležala pri miru na mestu, na
katero so jih spravili delavci. Začno se gibati in iz vsakega
jajčeca zleze črvič ali gosenica. Pridnim in skrbnim mravljam
daje to posebno veliko opraviti, ker se je družina hudo po¬
množila, in novorojenci imajo vedno lačne trebuhe in le gle¬
dajo, kje bo kaj ugrizniti. Ker si sami še ne morejo poiskati
potrebnega vsakdanjega kruhka, jim ga pridno donašajo mravlje
od jutra do hladnega večera. Doma je vedno sto in sto ust
odprtih, ki željno pričakujejo svojih strežnic. Mravlja pri¬
nese hrano v čeljustih in črvič odpre usta na široko in zija,
kakor lačni srakoper v gnezdu. Mravlja ga pita po malem s
prinesenim jedilom, katero bliskoma izgine po požrešnem
žrelu. Ko bi trpelo to dolgo, bi moralo vseh mravelj biti
konec. To je še njih sreča, da trpi to pitanje le nekoliko dnij;
zakaj potem se leni trebušniki zapredejo v tanko kožico in
iz gosenic postanejo bube, kakor se zapredejo svilodi v
kokone.

95

100

105

110

115

120

125

130

168

Te bube imenujejo ljudje navadno mravljinja jajca in jih
nabirajo za ptiče, katerim posebno tekne ta hrana. Bube se
135  morajo pa poprej zadušiti v sopara, sicer bi nabiralcu črez
nekoliko dnij upihale kašo.

Mravljam je kaj zelo povšeči, da so ti požeruhi upokojeni,
ker se morejo zdaj oddahniti in tudi bolj zase poskrbeti; po¬
sebno pogostoma hodijo zdaj k ušem v vas, vse je zopet veselo
140 in zadovoljno.

Pa to prijetno življenje trpi le nekoliko dnij, ker potem
se začno bube zopet premikati in iz tanke kožice prikobacajo
mlade mravlje. Torej se zdaj mravlje drže zopet bolj doma
in pazijo na bube. Ko mislijo, daje prišel čas, pretrgajo lahno
145  s čeljustmi tanko kožico na onem koncu, kjer ima mlada
mravlja glavo. S pomočjo strežnic se izmotajo mlade mravlje
iz tesnih stanic, pa so še slabe in neokretne. Po vsem životu
se jih drži ozka srajčica iz tanke bele mrenice in starejše
mravlje jim slačijo to srajčico počasi in skrbno, da bi ne ranile
150  mehkih udov. Ko so te zadnje vezi odpravljene, jim dado
precej kaj dobrega jesti, in potem ko so se okrepčale, jih vo¬
dijo po mravljišču in jim razkazujejo vse kote in pota, ker
zdaj bodo morale same zase in tudi za druge skrbeti, iz jajčec
namreč so se izvalile razen navadnih mravelj tudi moške
155  mravlje in babice, katere nikoli ne gredo iz mravljišča, torej
jim morajo delavci donašati potrebnega jedila. Novinci so
kmalu spoznali svoje dolžnosti in se privadili službe in vsa
družina živi veselo in srečno.

II.

Ali komu se vedno smehlja sreča? Velikokrat pride ne-
160  sreča, ko se je ni nadejal nobeden. Neko jutro, ko so mravlje
jedva vstale in so še napol zaspane lazile po mravljišču, pri¬
lomasti ena, ki je zgodaj vstala in že bila na ogledih, na
mravljišče; veselje se ji bere na obrazu, hitro ošvrka nekoliko
sester in kmalu je vse na nogah. Več kakor tretjina družine
165  se urno odpravi proti kolovozu, ki pelja skoz gozdič. Mravlja,
ki je prinesla prijetno novico, jim kaže pot. Zdaj pridejo na
pot in hitro obsujejo poljsko miš, ki je ležala mrtva sredi
pota. To je bil obed, kakoršnega še ni bilo, kar so slekle belo
srajčico.

169

Ali kjer je sreča, tam je tudi nesreča. Nesreča je prišla 170
za mravlje zdaj v podobi kolesa na samotežnem vozičku, ki
ga je, s plevelom naloženega, peljal star mož pred seboj. Levo
kolo gre ravno črez miš, in kjer je bilo pred trenutkom še
vse živo, tam je zdaj ostudno mrtvišče. Skoro vse mravlje je
potrlo kolo, katero je nemila usoda pripeljala ravno zdaj mimo. 17.'>
Le malo jih je odneslo pete in te beže zdaj od nesrečnega
kraja; v sredi peljejo tudi kakega ranjenca, katerega je kolo
po sreči zgrabilo le za kako bedro in mu vsaj še glavo
pustilo celo.

To je bila velika izguba za našo družino. Kdo bo zdaj 180
stregel babicam in redil moške, ker je premajhna peščica
srečnih, ki so splošni uimi ušle, da bi mogla vsa dela oprav¬
ljati ! Del in opravil je na kupe, delavcev pa malo.

Preplašene pribeže na vso sapo ostale domov in naznanijo
sestram strašno prigodbo. Velika žalost obide družice; pobi- 185
tega srca obžalujejo svoje sestrice, katere jim je tako zgodaj
vzela nemila usoda. Pa mravlja tudi v žalosti ne izgubi po¬
guma in si ve iz vsake stiske pomagati.

Ko drugo jutro zarja prepne nebo, so že naše mravlje vse
na nogah; nekaj posebnega snujejo danes, ker tekajo tako l«>
nemirno sem ter tja in se pogostoma ližejo s tipalnicami.
Ena, ki je tudi nekoliko večja mimo drugih, ima posebno ve¬
liko opraviti; vedno šviga od mravlje do mravlje in jih pre¬
gleduje kakor poveljnik svoje vojake, predno jih pelje v ogenj.

Zdaj se vzdigne črna truma, straže odprd vrata na široko I9f>
in kakor hudournik se usuje četa po mravljišču. Le malo, kar
jih je pri babicah za postrežbo in pri vratih za stražo neob-
hodno potrebno, jih je ostalo doma, druge so se vse vzdignile.
Zunaj zleze ona velika mravlja na neko bilko in od ondod
pregleda še enkrat svojo vojno, a potem jo pelje navzdol v 200
gozdič.

V tem gozdiču, ne daleč od našega mravljišča, je sta¬
novala druga manjša družina mravelj, ki so se od naših črnih
ločile le po barvi; bile so namreč rjave. Mirno je živel rod
za rodom že mnoga leta; bile so ravno tako pridne in de- 20 f>
lavne kakor črne; takisto so skrbele za svoje potomstvo-
Ker so se pa naselile v bolj senčnem kraju gozda pod košato
jelko, jih je solnce manj obsevalo kakor druge; torej so se

njih mladiči izlegli tudi navadno nekaj dnij pozneje kakor
210  pri naših črnih mravljah.

Solnce je že poprej visoko stalo in pregrevalo tudi skrito
mravljišče. Skrbno nosijo rjave mravlje svoje bube iz dna
proti vrhu in se že naprej vesele časa, kadar se izleže mla¬
dina. Ali kdo ve, kaj pride jutri ?

215 Črne mravlje, ki so šle hitro zjutraj od doma, so prišle
zdaj blizu omenjenega mravljišča. Nekatere gredo bliže in
bliže, pridejo na mravljišče, ogledajo vse in potem se vrnejo
hitro k svoji vojni. Precej n ali') se zakadi vsa vojna na mrav¬
ljišče, obležejo vsa vrata, pokoljejo vratarje in planejo z zdru-
220  ženo močjo v stan. Rjave mravlje se precej ne zavedo in ne
razumejo, kaj to pomeni; osuple gledajo, kaj se godi z njimi.
Roparji pa, ker tako smemo črne mravlje imenovati, udarijo
na bube, vsak zgrabi eno in pobegne z njo. Ko domače mravlje
vidijo, kaj se godi, da jim hočejo roparji vzeti njih mladino,
225 se vržejo srdito na sovražnika, ali ne morejo se ustavljati
sili. Med tem ko se rujejo z enimi, so že drugi odnesli bube.

Črni roparji hite s svojim plenom domov, kjer jih že
željno pričakujejo tovariši. Ko pridejo premagalci, jih obsujejo
straže in doma ostali delavci, vzamejo jim bube in jih spra-
230 vij o v varen kraj. Kakor da bi bila to domača zalega, jo ne¬
gujejo črne mravlje, in ko začno drugi dan lesti iz bub, jim
pomagajo tudi belo srajčico sleči ravno tako, kakor bi bile njih
rodu. Rjave mravlje dobijo precej jesti in se kmalu sprijaznijo
s črnimi. Reve ne vedo, da so sužnje. Roparjem v čast pa
235 moramo reči, da usmiljeno ravnajo s svojimi sužnji in ši pri¬
zadevajo njih usodo kolikor moči zlajšati. Delati morajo kakor
druge, pa tudi pri jedi niso ločene; le ko gredo ven kako
delo opravljat, gre ena črnih kot birič z njimi, in če se obo¬
tavljajo, jih priganja k delu, česar pa večjidel ni treba.

240 Dan preide za dnevom, sužnji so zadovoljni, ker ne po¬
znajo boljšega prostega življenja, in pridno opravljajo dela
svoji gospodi.

Neki dan prinese črna mravlja novico, da pojema rejen
hrošč v gozdu, ne daleč od hiše. Pod vodstvom treh črnih
245 biričev se odpravi oddelek rjavih mravelj, da mastnega hrošča
pritira v hišo. Ko pridejo do plena, se prestrašijo biriči, ker
je krdelo rjavih mravelj obleglo hrošča. Hitro se mislijo
umakniti, pa je že prepozno; že so jih obsule rjave mravlje

171

in strastno objemajo svoje rejence, ki so jim bili vzeti, predno
so zagledali luč belega dneva. Sužnji tudi kmalu spoznajo 250
svoje rojake in združeni se vržejo zdaj na črne trinoge; eden
jim jedva uide, ostala dva pa raztrgajo na drobne kosce, zakaj
tudi mirna mravlja divja, kadar brani svoj rod divjih napadov.

V stanišču rjavih mravelj je vse dobre volje. Naglo na¬

pravijo veliko gostovanje, pri mastnih hroščevih kračah obha- 255
jajo rešitev svojih ljubih iz sužnosti. Veselje se vidi na vsakem
obrazu, zdaj jim ničesar ne manjka, le spomin na nesrečne
sestrice, ki še stokajo pod tujim jarmom, jim teži srce in greni
sleherni grižljaj. Enoglasno sklenejo drugi dan rešiti še druge
sužnje, naj velja, kar hoče. 2 f>o

Pri črnih mravljah je pa vse drugače. Neka pobitost in
žalost se je polastila vseh; na sužnje še bolj pazijo in jih ne
puste iz mravljišča. Med seboj se vedno posvetujejo, kaj bi
bilo početi.

To je gotovo, da zdaj ne moreta več oba roda sosedno 2*>5
skupaj živeti, preveč sta se že spoznala; drug je drugemu na
poti, sovraštva in bojev bi ne bilo nikoli konec. Drugi dan bo
razsodil, kateri rod obvelja.

V obeh taboriščih se pripravljajo na boj. Črnci so tirali
svoje rjave sužnje v najgloblji stan in postavili straže, da 270
jim nihče ne uide. Potem se vzdignejo vsi delavci; vse. kar

se le more gibati, gre v vojsko, strašljivca ni med njimi.

Na majhni trati v gozdu se srečata krdeli. Kakor bi
trenil, se zakadita drugo proti drugemu in boj se prične.
Navadno se jih sprime več od obeh strank; grizejo in koljejo 275
se nekoliko časa, in ko se n alb razmota klopčič, jih leži od
obeh strank nekoliko mrtvih na tleh. Tudi po dve mravlji se
sprijemata in izkušata, katera bo zmagala. S čeljustmi izkuša
vsaka svojega sovražnika raniti, in ko mu je vsekala rano,
izpusti vanjo kapljico neke skeleče kisline, ki umori ranje- 280
nega sovražnika. Ta strup si napravlja mravlja v posebni
žlezi, imenujemo ga mravsko kislino. Ko je zmagala enega
sovražnika, se vrže na drugega in tako gre naprej toliko časa,
da je ali sama zmagana, ali pa da je sovražnik popolnoma
uničen. 285

172

Čeravno je že sama ranjena, vendar ne odjenja, dokler
je moč popolnoma ne zapusti, in še potem, ko leži predrtih
prsij na tleh in se že več gibati ne more, zgrabi sovražnika,
katerega more doseči; celo ko je že mrtva, se ne odpro če-
290  ljusti, katere je v smrtni borbi zasadila v sovražnika. V
svoji gorečnosti napade celo kakega prijatelja, pa kmalu spozna
svojo zmoto, ga poboža s tipalnicami, kakor bi ga hotela
prositi odpuščenja, in potem se toliko bolj srdito vrže na
svoje sovražnike.

295  Tako so se borile naše mravlje: kolikor bojevalcev, to¬
liko junakov. Bojišče se je kadilo od strupene kisline. Tu
neseta dva vojaka ranjenega tovariša v varen kraj, da si od¬
počije; tam hite drugi še neutrujeni na bojišče: nov boj, nova
junaštva, pa zmaga se še ni nagnila na nobeno stran, ako-
300  ravno je bojišče že pokrito padlih junakov. Le majhna tropa
se še bori, pa utrujena po dolgem boju omaguje, kar privrši
iz zatišja četa čvrstih, izpočitih rjavih vojakov, in zopet se
vname „strašen boj, ne boj, mesarsko klanje“.

Kar jih je bilo črnega rodu, vsi so padli pod čeljustmi
305  neusmiljenih zmagalcev. Ves junaški rod je poginil, boreč
se za svoje domovje.

Ošabni in veselja pijani zmagalci dero zdaj na dom
zmaganih sovražnikov, kjer so bili še zaprti rjavi sužnji.
Kakor bi trenil, leže črne straže na tleh; oproščeni sužnji se
310  zedinijo s svojim oprostiteljem, razderd poslopje in potem se
vrnejo v prosti dom.

Večerna zarja rumeni gozdna drevesa in obseva razvaline
mravljišča, v katerem je prebival hrabri rod v sreči in blago¬
stanju. Pa kdo se bliža mravljišču ? Črna mravlja, s krvavimi
315  ranami pokrita, se plazi po strtih nogah do razdejanega
doma. Rjavi razuzdani sovražniki so jo izgrešili, in akoravno
že napol mrtva, vendar se še plazi do kraja, kjer je gospo¬
doval njen rod. Zadnja svojega rodu premišlja pretekle čase
in solza se ji utrne in moči domača tla, katera so ji oskru-
320  nili tujci. Fr. Erjavec.

173

149. Čebelar.

1. Čebelice, rojite,
iz ula izletite!

Po pisani livadi

se ziblje dih pomladi;
razpnite perutnice,
preljube sirotice!

2. Skopneli so snegovi,
potihnili vetrovi,

že rožice cvetijo
in kronice dišijo ;
čebelice, rojite,
na pašo izletite!

3. Po nebu solnce plava,
vesela je narava,
metulj po polju leta
od cveta pa do cveta;
čebelice, rojite,

na cvetje poletite!

4. Le pojdite po polji
po cvetlicah okoli,
medu mi naberite,
na dom ga nanosite,
da boste svoje cele
za zimo preskrbele.

5. Naložite nožiče
za božične potice,
si napolnjujte stene
za svečnike cerkvene;
čebelice, rojite,
iz ulja izletite!

Fr. Cegnar.

150. O smrti Ivana Stojkoviča.

Ivan Stojkovič, dalmatinskega pomorščaka sin, seje vozil
od prve mladosti po morju z Nenadom Stojkovičem, svojim
očetom, ki je bil najboljši pomorščak dalmatinske dežele. Pa
tudi sin Ivan se ni nikogar ustrašil, dasi je bil zdaj še le v
trinajstem letu, a proti svoji dobi že velik in krepek, vljuden, 5
vesel in hraber. Ljubili so ga vsi, kolikor jih je bilo na ladji.
Med potniki te ladje se je nahajal tudi neki trgovec, bogat
Francoz, kateremu je bila nedavno umrla žena v Novem Or-
leanu ; vračal se je zdaj v svojo staro domovino, da bi sorod¬
nikom izročil dete, ki mu je ostalo od pokojne žene. To je to
bila deklica kakih petih let, bistra in živa, in videlo se je o
prvem pogledu, da teče francoska kri po njenih žilah. Neko
jutro se ukrade dete na tihem svoji pestunji, priteče na krov
in hoče poiskati Nenada Stojkoviča, s katerim se je rado
igralo. Ker ga deklica ne najde ondukaj, stopi z otročjo pre- 15
drznostjo ladji na rob, kjer se ji zavrti v glavi, in pade
v morje. Pestunja je otroka naglo pogrešila in pritekla na krov,

174

ko je devče baš padalo v morje. Ker je jela ženska strahu
vpiti in klicati na pomoč, priteče Nenad Stojkovič, plane v
20  morje, ujame otroka z levico, a z desnico zaplava nazaj k
ladji, na kateri je stalo polno ljudij, ki so jedva pričakovali
čvrstega plavača. Med gledalci je bil tudi Francoz, preplašeni
oče te deklice, katera se je zdaj trdno oklepala Nenada Stoj¬
koviča, ki je plaval, kolikor je najhitreje mogel.

25 A ko je bil že jako blizu ladje, je zavpil z mogočnim gla¬
som, da so zatrepetali vsi gledalci. Iz početka ni nihče uganil,
zakaj vpije, a skoro so zapazili, kam pogleduje Stojkovič, in
videli so grozno ribo, morskega volka, brzo plavajočega za
Nenadom; le še nekaj hipov in dohiti ga. Vse je na ladji
30 začelo tekati sem ter tja in kričati, da bi se morska zver
ustrašila; tudi streljali so s puškami in topiči. A bilo je zaman.
Zver je plavala svojim potem, le toliko, da ni zgrabila Ne¬
nada Stojkoviča. Zdaj prihiti Ivan dragemu roditelju na po¬
moč. Z dolgim nožem, meču podobnim, ki ga je našel v po-
35 veljnikovi sobici, skoči na krov in plane v morje in se začne
boriti z grozno zverjo, kateri mahoma zapreči pot. V tem so
vrgli Nenadu s krova vrv, katero so mu pa dvakrat odnesli
valovi, p red n o so ga potegnili ljudje na krov. A mladi Stoj¬
kovič Ivan se je med tem bojeval, da je redko videti tak boj.
40 Ribi je že iz mnogih ran tekla kri, a vendar še ni hotela ope¬
šati. Ivanu je naposled jelo nedostajati moči in segel je po
vrv, ki je visela s krova, da bi se dvignil kvišku in otel. A
v tem trenutku se zver, vsa krvava, ljuto zažene, da ji ne
uide plen, skoči po koncu, zagrabi Ivana Stojkoviča po sredi
45 telesa, ga potegne v morje in požre pred očmi vseh strmečih
gledalcev, ki bi mu bili radi priskočili na pomoč, samo da
so mogli.

Nenad je bil oteto deklico tedaj že oddal njenemu očetu
v naročaj, ko je zaslišal strašno vpitje in razumel, kaj se godi
50 doli v morskih valovih. Otrpnil je ter stal kakor mrtev in
potem se onesveščen zgrudil na tla. Jedva so ga oživili. Skoro
potem je vprašal: „Kje je Ivan?“ A zdelo se je, kakor bi se
vendar zopet spomnil vsega, kajti začel je žalovati in jokati,
da ga je bilo milo slišati. Francoski trgovec je vedno stal
55 poleg njega, in kadar se je Nenad malo utešil, mu je začel
govoriti o plačilu, ker mu je ljubo dete rešil iz morja. A Dal¬
matinec ga je pogledal od strani ter vzdihnil: „Hvala vam

lepa, gospod moj blagi, o plačilu mi ne govorite! Rad sem,
da je vaš otrok otet, a Ivan, veselje moje na zemlji, ta je
izgubljen za vselej. Nikoli ga ne bom zopet videl in zategadelj 60
mi ni nič do vsega blaga, kolikor ga ima zemlja.“ Med tem
je bila strašna riba trikrat oplavala trgovsko ladjo, kakor bi
se rogala človeški nemoči, in nato je odšla v debelo morje.

„ Vrtec .-

151. Mornarska.

1. Ladija meni domovje,
polje neskončno morje,
klasi rumeni valovje,
kadar ga žarki zlate.

2. Ladijo veter poriva,
Mokri odpira se tir,
jasno nebo se odkriva,
Lucij neštetih izvir.

3. Mnoga mi znana dežela
zemlje široke okrog,
znana na nebu krdela,
ves neizkončni obok.

4. Boj silovito mi geslo,
sredi nemirnih vetrov
roka obrača mi veslo,
gledam grob temnih valov.

5. Ladija hipoma plava,
vstaja — odhaja vihar,
čvrsta je moja postava,
zdrav in vesel je mornar.

A. Umek.

152. Komu je pel?

Nekega dne sta se dva Turka izprehajala po polju in,
sedla naposled vsa trudna pod visoko drevo, kar začne ptiček
ugledavši ju, peti na vejici. Pri tej priči zavpije eden izmed
počivajočih potnikov ter reče: „Glej, to je meni pel!“
„Nikoli tebi,“ ga zavrne tovariš. Iz tega nastane med njima 5
tako hud prepir, da se oba napotita k sodniku in mu povesta
svojo pravdo. Stopivši v sodišče, jame prvi izmed njiju go¬
voriti, rekoč: „Kadij, razsodi, da je meni  pel,“ ter mu hkratu
stisne dvajset pijastrov skrivaj v roko. da si ga nakloni. Nato
se približa drugi ter reče kadiju: „Gospod, prosim vas, da bi lo
bil meni  pel,“ in mu skrivaj pritakne štirideset pijastrov.
Oba odideta v velikem nepokoju, kako se izteče njiju pravda.
Sodnik, videč, da sta odšla, pomigne biriču in ga pošlje za
njima, da ju pokliče nazaj. Sluga stori to ter ju privede nazaj

176

15 pred kadija. „Razloži mi pričino vajinega prepira," reče sodnik
prvemu. On mu odgovori, rekoč: „Gospod, hodila sva skupaj ;
ptiček na vejici pa je, ugledavši naju, začel peti in sedaj ne
veva, komu od naju je pel.“ To izgovorivši, se prikloni spo¬
dobno. Kadij vzdigne glavo in izreče s trdnim glasom te
20 besede: „Moža, ptiček ni nobenemu od vaju pel, ampak
meni.“ To sodbo izrekši, odpravi tožnika ter vtakne svojih
šestdeset pijastrov mirno v žep. ,, Novice .“

153. Divja rožica.

Na snežni gori pisana
se roža žlahtna svetila.
Vrtnar mlad prišel na goro,
je rožo videl, djal tako :

5 „0,j rožica, lepo cveteš,
pa komu tu dopasti češ?
Sem fantje ne zahajajo,
dekleta tod ne šetajo.
Otrebil bodem te snega,

10 izkopal iz sneženih tla,

na grajski vrt te bom vsadil,
zalival pridno, ti gnojil;
tam se gospoda zbirajo,
na te naj se ozirajo!"

Izkoplje rožo vrtnar mlad, 15

s seboj ponese jo na grad,
na gredo črno jo vsadi,
zaliva pridno, ji gnoji;
pa solnce žarko prisveti
in gorska rožica — zveni. 20

S. Jenleo.

154. Kaj je bolje? v pregovoru.

Bolja pamet nego žamet. — Bolja prva zamera od druge,
t— Bolja bobova slama nego prazne jasli. Bolji črn kos
kruha negoli prazna torba Bolji danes kos nego jutri gos.

Bolje dati volno nego živo ovco. — Bolji dober beg od boja
5 slabega. — Bolji dober glas ko srebrn pas. — Bolje drži ga,
ko lovi ga. — Bolje prihranjeno jajce ko sneden vol. — Bolje
je biti pobožen, pa ubožen, kakor hudoben, pa premožen. —
Bolje je lačen biti, kakor raztrgan hoditi. — Bolje je lačnemu
zaspati, kakor dolžnemu ostati. — Bolje poštenje nego sra-
10 motno življenje. — Bolji tanek mir kakor tolst prepir. —
Bolji je vinar pravičen kakor zlat krivičen. — Bolje pošteno
umreti nego sramotno živeti. — Bolja je žlica soka v miru
kakor polna miza jedij v prepiru. — Bolja je kratka sprava
kakor dolga pravda. — Bolje je s pametnim jokati, kakor z
15 bedakom peti. __

155. Na goro.

1. Na goro, na goro,

na strme vrhe,
tja kliče in miče
in vabi srce.

2. Na gori cvetlice

naj zal j še cvetb
in ptice preljube
najslajše pojo.

3. Nad mano na gori

je svobodni dom,
iskal ga in našel
bliz’ neba le bom.

4. Na gori pod mano

oblaki vise,
nad mano višave
bleščijo vedre.

5. Na svobodni gori

ni zemskih nadlog;
nad mano, pod mano,
krog mene je Bog.

6. Tedaj le na goro,

na strme vrhe,
tja kliče in miče
in vabi srce.

Mirosl. Vilhar.

156. Prerodba rastlin.

Vsaka rastlina je navezana na gotov kraj in gotovo
vreme, t. j. zemlja, na kateri raste ta ali ona rastlina, mora
imeti gotove lastnosti, in vremenstvo onega kraja, kjer se
je rastlini razvijati, ne sme prestopiti gotove meje toplote in
mraza. Dokler se to dvoje ne zmenja, dotlej se tudi rastlina 5
ne izpremeni. Če pa preneseš rastlino iz plitve zemlje v de¬
belo, iz gorkega kraja v mrzlejši, iz suhe zemlje v vlažno,
se izpremeni tudi njena notranja sestava in vnanja podoba;
toda ne pri vseh enako, ampak pri raznih različno. Pri neka¬
terih se kažejo izpremembe zlasti na koreninah, pri drugih lo
na steblu in listju, pri tretjih pa je zopet cvet in sad najbolj
občutljiv.

Izpremembe, ki se gode na rastlinah, so kaj čudovite,
še bolj pa važne, zato ker so človeku tako koristne. Tako
na pr. so podzemeljska jabolka divjega koruna, kakoršen raste 15
po gorkih krajih v Ameriki, drobna in neokusna, da jih je
prav težko jesti; a pri nas v Evropi se glede na obliko, ve¬
likost, barvo, okusnost nahajajo v tisočerih plemenih in so v
premnogih krajih poleg kruha najvažnejši živež človeški. Repa,
poprej samo okrogla ali obla, je jela od začetka sedanjega 20
stoletja postajati bolj dolgljata. Tudi barva se izpreminja mno¬
govrstno; iz bele in rumene je prešla tudi v višnjevo in rdečo
(pesa). Poprej kvečjemu četrt kilograma težka, se nahaja zdaj
neredkoma taka, da tehta po več kilogramov.

Čitanka I. 1 2

25 Stebla in debla sobolj stanovitna; vendar nahajamo tudi
pri teh izpremembe zelo zanimive in važne. Vsak človek ve
na primer, da se drevo, ki raste navadno le po gorah, hitreje
razvija, če ga presadiš v nižavo, in da postane njegov les mečji;
in ako prestaviš grm iz doline na goro, ti raste ondi še bolj
30 počasi, daje pa zato trši in bolj trpežen les.

Posebno izpremenljivo je listje. Zadosti je, če pogledamo
ria naše navadno zelje. Kdo bi ga spoznal v divjem stanu?
Tam ob morskih bregovih je steblo tanko in leseno, in modro-
rjavo perje je redko, kratko in ozko. In zdaj poglejte na naše
35 zelnike! Kako debelo in mesnato je steblo, kako široko in
bujno je perje, kako gosto in kako hitro se razvija, da dela
drugo drugemu napoto in se tako združi v velike debele
glave, na katere kmet pogleduje z veseljem!

Najbolj očitna pa je čudovita prerodba rastlin na cvetju.
40 Vse te cvetlice, ki po vrtih s tako raznovrstnimi in krasnimi
bojami razveseljujejo naše oči, vse so se že nekolikokrat pre¬
rodile. Naša navadna vrtnica, ki tako ošabno povzdiguje šop
lepo rdečih in pisanih peresec, nima v divjem stanu tega
krasa, kakor je vsakemu znano. Na vsakem vrtu najdemo več
45 po cvetju zelo različnih plemen iste rastline; posebno navadne
in mnogovrstne so izpremembe boj. Dado se nekoliko pri¬
merjati izpreminjanju barve na ptičjem perju in na dlaki naših
domačih živalij. Te prikazni še sicer niso dosti pojasnjene,
vendar se dado postaviti nekatera gotova pravila, po katerih
50 se izpreminja boja. Opazovalo se je na pr., da se višnjeva
barva lahko izpremeni v belo in rdečo, ne pa v živo rumeno,
in ta zopet lahko preide v belo, nikdar pa v višnjevo.

Enako čudne, kakor važne za človeka so izpremembe
semena in sadu. Kje najdeš prvotno zrno, ki bi bilo enako
55 naši pšenici, in kateri divji sad je enak našemu, okusnemu
jabolku? Semena naših žit so v divjem stanu tanka in drobna;
le marljivo obdelovanje jih je izpremenilo v večja, težja, bolj
jeklena in močnata, tako da so najvažnejši živež človeški.
Drobna, okrogla in kakor vrisk kisla lesnika, ki raste po le¬
no dinah, je mati vseh, po barvi, velikosti in okusu tako različnih,
neštevilnih jabolčnih plemen. Koliko različnih trtnih plemen
se goji po naših vinogradih, ki izhajajo vsa iz divje trte s
tako kislim grozdjem, da ga še lisica ne okusi! Z razumno
gojitvijo izpreminjamo ne le velikost, barvo in vnanjo podobo

179

sploh, večkrat izpremenimo tudi grenke, kisle in škodljive 65
sadeže v dobre, koristne in okusne. Tako skrbi dobrotljivi
stvarnik po različnih potih za blaginjo človeško. Fr. Mam.

157. Oj

1. Oj planine, oj planine,
rožnate planine ve,

kras slovenske domovine,
in pa sinje ve gore,
ki ste žive skalovite
straže našega sveta,
o pozdravljene bodite!
kličem tožnega srca.

2. Kolikrat se v meni glasi
radostno na vas spomin,
pred menoj vrste se časi,
ki sem vžil jih vrli planin,
ko presrečen na višavah,
srčnega veselja vnet,

po ravninah in nižavah
pisani sem gledal svet.

planine!

3. Vsako jutro zlato zoro
sem pozdravljal prevesel
in črez dan v zeleno goro
glasno žvižgal, glasno pel;
mislil sem, da rože krasne
meni se razcvetajo

in da ptiči pesmi glasne
meni le prepevajo.

4. Toda moral zapustiti
tebe sem, planinski raj,
in med druge ljudi iti
po poklicu v drugi kraj.
Res, povsod se da živeti,
kdor poguma kaj ima,
pa samo v domači sveti
zemlji sreča je doma.

5. Torej moje srčne želje
ve zelene ste gore,
kjer otročje kdaj veselje
vživalo mi je srce.

Na višinah domovine,
kjer živi ves moj spomin,
oj planine, oj planine,
srečen bil bi gorski sin!

Fr. Levec.

158. Narodne pripovedke o kralju
Matjažu.

i.

V narodnih pripovedkah živi kralj Matjaž še dandanes.
Otroci govore, kadar se igrajo :

„Križ kraž,
kralj Matjaž,

daj mi groš, 5

bom si kupil nož,
luknjo vrtal — poč!“

12 *

180

Preprosto ljudstvo misli, da kralj Matjaž spi v neki gori,
ki je najvišja na zemlji, a njen vrh je počen. V votlini leži
10 vsa vojska Matjaževa in spi. Iz votline pelje pot, ki je zava¬
rovan z durmi. Nihče ne more iz votline, a noter gre lahko
vsak, kdor najde duri.

Sredi vojakov stoji miza iz slonove kosti. Za mizo sedi
kralj Matjaž in spi. Njegove brke so že zrastle skoz mizo in
15  se ovijajo okoli miznih nog. Kadar bodo ovite vse štiri noge,
se prebudi kralj Matjaž. Poslal bo na svet svoje poslance,
palčke ali kraljičke. Kadar se poslanci vrnejo, začne buditi
svoje vojake, in kadar bo vsa vojska na nogah, pride na
svetlo ono leto, v katerem bo velika noč na dan sv. Jurija.
20 Tedaj se bo začela strahovita vojska. Kralj Matjaž bo izgubil
vse vojake, samo sedem mu jih bo ostalo. Teh sedem bo gnal
pod lipo, kjer bodo odpočili ter z njimi premagali ves svet.

Živela je mati, ki je imela enoletnega otroka. Bila je
siromašna in ljudje so jo zaničevali. Zatorej se napoti in gre
25  z otrokom po svetu. Hodila je že dva dni okoli, a nikjer ni
dobila prenočišča. Zdajci pride v velik gozd. Zašla je ter ni
mogla najti pravega pota. Tavajoč po gozdu, najde več miz,
obloženih z najdražjimi jedmi.

Mati sede z otrokom za mizo in oba se najesta do si-
30  tega. Potem se začne otrok igrati z igračami, ki so ležale po
tleh. Radovedna je bila žena, kaj pomenijo mize; gledajsem,
gleda tja, a povsod vidi pripravljene mize. Naprej idoč, pride
do visoke gore. Tu zagleda železna vrata, ki so peljala v goro.
Vojak je stal pri njih na straži.

35 Žena prosi vojaka, naj bi ji odprl. Vojak odpre in žena
stopi v goro. A glej, zdajci zaloputnejo vrata tako trdo za
njo, da se strese zemlja. Žena ide dalje. Na desni in levi ob
potu so ležali vojaki in spali. Eden izmed njih se vzbudi in
pelje ženo do mramornate mize. Za mizo je sedel kralj Matjaž.
40  Njegove brke so bile zrastle tolike, da so bile tri mizne noge z
njimi popolnoma ovite, a četrta je bila tudi že nekoliko obrastla.

Matjaž se prebudi, vzdigne glavo in vpraša ženo, kdo
zapoveduje zdaj na svetu. Žena mu pove ime tedanjega vla¬
darja, a Matjaž povesi glavo ter zopet zaspi.

181

Žena se je vrnila po istem potu, po katerem je prišla, 45
ter je pripovedovala ljudem, kaj je videla in slišala,

lil.

Nar. +— M. Heric.

Bil je kralj Matjaž dober kralj. Dal je same zlate kovati.
Drugega denarja niso poznali. Zat6 so bili takrat v resnici
zlati časi. Pod košatimi lipami so se naši očaki vsak dan ve¬
selili in v svetle kozarce natakali rujno vince. Bil je kralj 50
Matjaž slovenski kralj, naše gore list. Zbralo si ga je ljudstvo
na celovškem polju in v starem Krnu je imel svoj prestol.
Noč in dan so bila odprta grajska vrata, vsak siromak si je
lahko izprosil milosti in pravice. Ker je pa kralj Matjaž bil
zelo imovit kralj, so mu bili drugi kralji zavidni, in številen, 55
kakor gosenice na repišču, je prišel enkrat iz onega kraja,
kjer zahaja solnce, sovražnik na Matjaža in pokončal v krvavem
boju njegovo vojsko do sto zvestih junakov. Vendar kralj ni
bil ubit, ker je bil pravičen. Ko ga je na begu sovražnik že
mislil zajeti, se je odprla skala v Pečicah (na Koroškem), 60
do katerih je bil pobegnil, in ga skrila pred bridkim mečem
sovražnikovim. Ondi počiva zdaj s svojimi junaki, in kadar
mu brada zraste devetkrat okoli mize, ga bo dala gora nazaj,
da bo srečno vladal rod slovenski.

Izvoljenim se večkrat posreči, da pridejo do njega. Bil 65
je pri Pečicah kovač, Ko je nekoč iskal po gori glogovega
ročnika za kladivo, je našel duplo, skoz katero je prišel v
hipu v prečuden svet. Videl je kralja Matjaža pri okrogli ka-
meniti mizi sedeti in dremati, a njegovi junaki so ležali po-
dolgoma po tleh. Na mizi je bila debela mošnja samih zlatov. 70
Kovač jo je vzel in bil odslej bogat mož.

Nar. — I). Trstenjak.

159. Moj dom.

1. V dolin’ci prijetni je ljubi moj dom,
nikoli od njega podal se ne bom;
pod lipo domačo najrajši sedim,

v domačem veselju dovoljno živim.

2. Le  išči si sreče, prijatelj, drugje!

Al’ misliš dobiti na tujem je kde?
Veliko mars’kteri je hodil po svet’,
nazadnje prot’ domu obrnil se spet.

182

3. Glej, rož’ce domače najlepše cveto
in ptički domači najslajše pojo;
prijafli domači so mifga srca,
ljubezen, zvestoba sta pač le doma.

4. Doma preživeti si dneve želim,
umreti se tudi doma ne bojim;

v domači gomili se spava sladko,
mi bratci, sestrice rahljajo zemljo.

Andr. Praprotnik.

160. Gostoljubnost pri Slovanih.

Običaji starih Slovanov so morali biti po vsem lepi, ker
se skoro vsi stari pisatelji pohvalno izražajo o njih. Posebno
se hvali staroslovanska gostoljubnost, ki se je še do današ¬
njega dne ohranila pri nekaterih slovanskih narodih. Vsak
5 tujec je bil z veseljem sprejet pod streho naših starih pra¬
dedov, ki so mu postregli z najboljšimi jedmi, ki so jih imeli
pri hiši. Odtod prihaja, da Slovenci še dandanes spoštujemo
tujega človeka ter mu postrežemo, kolikor moremo in znamo.

Gost, to je najljubša oseba pri Slovanih. Kadarkoli se
10 kdo oglasi na pragu preproste hiše slovanskega kmeta, nazi-
vajoč ime božje, ali pa hvaleč ime Jezusovo, takoj postane lahko
gost one hiše, ako mu je ljubo in drago. Če je tudi gost na
brzem potu, ga pridržita gospodar in gospodinja na vsak način
nekoliko časa pri sebi v hiši, da si malo odpočije, založi kosec
15 kruha in izpije kupico runa. In če je živina z njim, voli ali
konji, mu nahranijo tudi živino in jo napoje. Ako je gostu
treba prenočišča, takoj poskrbe, da se izpočije on in njegova
živina. Gospodar se sprijazni z njim in najprej vprašata drug
drugega po zdravju. Ako je gost še neznan, pripoveduje svo-
•20 jemu gostoljubnemu domačinu, kdo in kaj je, kam in kod po¬
tuje, in kmalu sta si največja prijatelja. Naši ljudje se sploh
drže one lepe narodne prislovice, ki pravi: Zidaj si hišo v
vsaki vasi,  t. j. gledaj, da si pridobiš dobrega prijatelja ali
znanca v vsakem kraju, kamorkoli te utegne kdaj zanesti pot,
25 in našel boš v vsaki nezgodi pomoč in zavetišče pod streho
dobrega znanca in zvestega prijatelja. Gospodinja streže gostu
z jedjo in pijačo in vsi v hiši so mu postrežni in prijazni; a
gost navadno obdari otroke z drobnimi novci ali s sadjem.

183

Slovanski narod ima gostoljubnost za veliko krepost in
še celo za neko posebno zaslugo pri Bogu. Ako kdo potnika
ali gosta odbije od svoje hiše, tedaj pravijo, da v taki hiši
kmalu ne bo več ognja na ognjišču.

V vsaki boljši hiši je za gosta vedno pripravljeno suho
meso, slanina, mast, pšenična moka, sir, maslo itd., a za živino
seno in oves. Naši seljani pravijo: Za gosta se ne zna, kdaj
in odkod pride, a kadar pride, ne zagori nam lice pred njim
od sramote, nego postrezimo mu z jedjo in pijačo, kakor in
kolikor moremo in znamo.

Večkrat se dogodi, da zakolje gospodar, kadar mu pride
ljub gost v hišo, po kako živinče: kozo, jagnje, purana ali
kapuna; a gospodinja vzame takoj pšenične moke, masla in
.jajec ter speče potico, hlebec belega kruha, ali pa kolač; gost
je Slovanom jako imenitna in važna oseba. Slaba in siromašna
dna hiša, v katero po vse leto noben gost ne pride; taka
hiša nima nobenega spoštovanja med sosedi in Seljaki.

I. Tomšič.

161. Kosec.

1. Sklepal, nabrusil sem te, o kosa,
zvoni zeleni travi k pogrebu,
dokler se bliska biserna rosa,
dokler ne peče solnce na nebu.

2. Zrela za košnjo, zrela si, trava,
kaj bi se bala kose jeklene?

Kar je rodila mati narava,

v krilo globoko smrt ji zaklene.

3. Taka postava na svetu je dana,
taka usoda njega oklepa :
seme zabranja časova brana,
časova roka zrnje otepa.

4. Žena mogočna dirja po svetu,
nizko, visoko s koso podira,
maha po pleši, maha po cvetu,
večnosti, grobu vrata odpira.

30

35

40

45

184

5. V grobu telo razdeva trohnoba,

v večnost neskončno duša se dviga;
novo življenje klije iz groba,
novo življenje večnost užiga.

6. Sklepal, nabrusil sem te, o kosa,
zvoni k pogrebu travi zeleni!

Ko bo oblila mrzla me rosa,
tedaj zvonila boš tudi meni.

Fr. Cegnar.

162. Kako je spravil zajec lisico na led.

Bil je lep jesenski dan. Žito je bilo obrodilo, sadje do¬
zorelo, vse se je veselilo dobrote božje. Živali so skakale in
tekale sem ter tja po polju. Uživale so svoj zlati čas. Zajec
je strigel z ušesi v zelniku, lisica je hodila potuhnjeno po
5 turščici, vse je šlo za svojim živežem. Zdajci zapazi lisica
deklico, ki je nesla v jerbasu grozdja in kruha delavcem na
polje za predpoldanko. Hitro se sprijatelji z zajcem ter mu
takb-le izpregovori prav tiho : „Dragi zajec, veš li, kaj bova sto¬
rila, da dobiva kruha in grozdja? Videla sem deklico, ki je
10 nesla poln jerbas kruha in grozdja, in vse to lahko midva
dobiva, če me le slušaš in storiš, kar ti porečem. Veš kaj?
Teci tu okoli deklici v prestale, in približavši se ji, se naredi
kruljavega! Počasi hodi, dokler ne odloži jerbasa in ne poleti
za teboj. Jaz pa pojdem in vzamem jerbas ; potlej si razdeliva,
15 kar je notri."

Zajec je slušal lisico ter je storil vse natanko, kar mu
je rekla zvita teta. Deklica zapazi kruljavega zajca, položi
jerbas na tla in hajdi za zajcem. Toda zastonj. Kadar sta bila
že blizu, jo potegne zajec, kar so ga nesle pete. Med tem pa
20  je vzela lisica jerbas in z njim pobrisala na dogovorjeni kraj.
Ko pride zajec tja, kjer sta rekla, da bodeta delila, je devala
lisica iz jerbasa jedi, kruh in grozdje. Pa lisica je zvita buča.
Rekala je, devajoč iz jerbasa grozdje: „To je zame, to za mo¬
jega očeta, ta grozd je za mojo mater, ta za teto, ta pa za
25 strica, in ti, dragi zajec, imaš tukaj — prazni jerbas." Nato
se razstaneta, lisica vesela in smeje se, zajec pa žalosten in
jezen. „Le počakaj, prideva še vkup," zamrmra v brke zajec.
In tako je tudi bilo.

Za lepo jesenjo je prišla huda, huda zima. Snega je
padlo veliko in bil je mraz, da je vse škripalo in drevje po- 30
kalo. Živad je trpela hud glad, ker ni bilo zelja in pa kurje
pečenke kakor po letu. In kaj se pripeti? Srečata.se po dolgem
času naša znanca, zajec in lisica. Zajec je bil dobro rejen,
debel, da se je kar zibal in svetil, lisica pa mršava, suha in
lačna. Lisica se začudi in hitro vpraša zajca, od česa je tako 35
debel v tako hudi zimi. „Kako ne bi bil debel,“ odgovori zajec,
„ker imam vsak dan mastno pečenko. Vsak dan grem na ribe.
Tam-le je ribnik; ribiči delajo na ledu luknje, da love ribe.
Jaz čakam in gledam iz grma. Kadar odidejo ribiči domov,
smuknem tja, vtaknem repec v luknjo in takoj se nanj obesi 40
rib, da jih težko izvlečem. O, ko bi jaz imel takšno omelo
kakor ti, tedaj še le bi ribe lovil!"

N ato poprosi lisica zajca, naj ji pokaže tisti ribnik. Zajec
ji rad ustreže. Povede jo k ribniku na led in ji pokaže vse,
kar je bilo treba. Lisica ga sluša. Sede na luknjo in vtakne 45
v vodo svoj rep. Nato čaka in čaka; zajec pa na bregu z
z ušesi striže in gleda, da ne bi kdo prišel. Toda lisice se
noče prijeti nobena riba. Mrzlo pa je bilo, da je vse zmrzovalo.
Zajec tolaži lisico, da bo že, češ, ribe še niso navajene nje¬
nega rjavega velikega repa. Po tej tolažbi odide po svojih 50
potih. Črez nekaj ur pride zopet k ribniku, a lisica je še
vedno sedela in čakala. Saj pa tudi ni mogla nikamor, zakaj
rep ji je bil zamrznil v ledu, da se ni mogla ganiti. Tedaj pa
ji je govoril zajec, kakor ona jeseni njemu: „To je zame, to
za mojega očeta, to za mojo mater, to pa za mojo teto." Ko 55
to izreče, pridejo ribiči. Zajec jo pobriše, lisico pa pobijejo s
krepelji. _ Nar. — S. Lekše.

163. Kmetsko znamenje.

1. Leži, leži ravno polje, 3. Napisati je vanje dal

po ravnem polju cesta gre od stropa vse do samih tal,

ter s ceste vidi se okrog na desno plat, na levo plat,

snežnik in brdo, gozd in log. podobe znotraj, zunaj vrat.

2 .  A kaj stoji tam slavnega 4. Ko strop še ni bil dobro suh,

pri cesti polja ravnega? prišel je gori sveti Duh;

Tam kmet je zložil kamenje, golobček bel, z nebes leteč,
sezidal belo znamenje. v noge rudeč je, v kljun rudeč.

186

5. Na srednjem zidu sveti Vid, 9. Na levo sveti Boštijan,

ne more lepše delan bit’, brezbožnikom je v roke dan,

k molitvi roke v sklep drži, privezan k deblu, ostreljen,
pod kotlom plamen hud gori. puščic krvavih nasajen.

6. A sveti Peter više tam 10. Pod njim je sveti Valentin

nebeške ključe kaže nam; ter bratec njega, Peregrin;

do njega sveti Nikolaj, ljudem dobrote nosita,

otročjih jabolk raznošaj. živini zdravja prosita.

7. Na desno ima sveti Rok 11. O človek, vzdigni zdaj oko!

prepasan plašč, klobuk širok; Nad vrati zunaj — kdo je to ?
na stegnu v ranah prst drži, Gorečo streho pri nogah

pesek mu hlebček v dar moli. gasi s keblico sam v rokah.

8. V gorenjskih škornjih Izidor 12. A vzadi polno je dušic

kleči, zamaknjen v rajski dvor; v plamenu, mokrih od solzic,
dva angeljca orjeta zanj, ječe premilo noč in dan :

ozirata se lepo nanj. „Priteci v pomoč, o kristjan! 14

13. Vse to nam priča, govori,
da dom človeški tukaj ni;
človeški dom je sveti raj,
ki Bog vsem skupaj nam ga daj!

Fr. Levstik.

164. Človek.

Po svojem telesu je človek podoben živalim; v kaki po¬
sebnosti pa prekose človeka cel6 nekatere živali. Tako na
primer so mnoge živali večje in močnejše od človeka, nekatere
bistreje vidijo, nekatere tanje slišijo, a nekatere zopet bolje
5 vohajo. Tudi učakajo neke živali večjo starost kakor človek.

Ali vendar ima človek nekaj, kar ga visoko povzdiguje
nad vse živali ter ga posaja na prvo mesto med vsemi stvarmi,
karkoli jih je ustvarila vsemogočna roka božja. To nekaj je
njegoya neumrljiva duša in njene prečudne zmožnosti. Edini
10 človek more misliti, on edini si more zidati zlate gradove v
oblake in si v mislih snovati nov svet okoli sebe. Le edini
človek se zaveda samega sebe in more premišljati o sebi in
o svetu. Samo človek more biti pobožen, ker edini on spo¬
znava svojega stvarnika.

15 In če tudi ne gledamo na človekovo dušo, že zunanja
podoba ga loči od živali. Človekovo telo že samo oznanja,
da stanuje v njem duh božji. Daši tudi je človekovo telo iz

187

prsti, vendar ga zemlja ne vleče toliko k sebi, kolikor
druge živali, ki hodijo po vseh štirih s pripognjeno glavo in
srepo gledajo v zemljo. Človek hodi samo po dveh nogah in 20
vendar je njegov hod lahek in varen. Na njem je vse v pravi
meri, nič ni preveliko, nič premajhno, ali krona vsemu telesu
je glava. Človek edini nosi glavo po koncu in gleda proti
nebu z lepim, jasnim obrazom.

Izpod las se sveti široko, čisto čelo, kakoršnega ne na- 25
hajamo pri nobeni živali. Lepo rezan nos stoji sam zase, ker
se ni zrastel z zgornjo ustnico kakor pri živalskem gobcu.
Usta zapirata rdeči mehki ustnici, ki se odpirata na prijazen
posmeh ali na razumno govorico. V ustih stoji zob pri zobu,
noben kračji, noben daljši. Lice pa pokriva mehka čutljiva 30
koža, ki pri nas niti ni rdeča, niti bela, ali vendar včasi zardi
kakor kri, včasi pobledi kakor zid. Nobeni živali se ne more
na licu tako dobro videti žalost in veselje, up in strah, bla¬
gost in osornost, zdravje in bolezen; skratka, vsaka čut, vsaka
strast, ki nam polje v srcu, v duši, vsaka se nam razodeva 35
tudi na licu.

Pa kaj bi bilo lice brez očesa! Iz očij govori duša. Ta
govorica se ne da pripovedati s pustimi besedami, tudi se ne
da napisati s slabim peresom, človek jo mora videti. Kdo bi
znal opisati milino materinega očesa, ko se ozira na svoje 40
ljubljeno dete? Kak razloček med njenim pogledom in med
pogledom pogumnega možaka, kateremu se je v jezi napelo
oko in uprlo v sovražnika! In če zamiglja solza v očesu, kako
razumljivo nam govori solzno oko! Drugače se sveti solza
bridke žalosti, drugače solza srčne radosti. To so skrivnosti 45
človečje duše. Tega nima nobena žival.

Ali kakor je oko lep in neprecenljiv dar božji, vendar
še ni največji. Še je nekaj, ki še bolj povzdiguje človeka. To
je jezik, to je govor. Brez govora bi bil človek le napol človek
in v nekaterem oziru na slabšem od živali. V tem je naša 50
največja prednost, da si moremo, drug drugemu razodevati
svoje misli, svoje izkušnje, da moremo to vse obdržati v spo¬
minu in da se o priložnosti ravnamo po tem. Drug se uči
od drugega. Kar se je eden naučil, ali kar je izkusil, to pove
drugim in ti to ved6 in znajo, kakor bi bili to vse izkusili 55
sami. In zato je človek bolj premeten od lisice, hitrejši od
konja in močnejši od slona.

188

Res je, da imajo tudi živali med seboj neke glasove, s
katerimi se vabijo in kličejo, ali pa svare pred nevarnostjo;
60 toda ti glasovi se ne morejo primerjati človeški govorici.
Sam človek zna govoriti, ker more samo on misliti. In kako
moč ima ta govorica ne samo nad živalmi, temveč tudi nad
nami! Kake čute budi v nas blebetanje nedolžnega deteta,
kako nas pretresa gromovita beseda navdušenega govornika
65 in kako nam sega v dušo ono tiho šepetanje, ko se razgo-
varja duša z dušo! Pod dihom rahle besede se taja led okoli
srca, zapah odleti za zapahom in v blaženem pogovoru se
odpro srcu tajna vrata, da mu vidiš do dna. O, beseda je
neznana moč, katere ne bo človek nikdar izmodroval.

70 Človek je slika in prilika božja. Fr. Erjavec.

165. Cesarska pesem.

1. Bog ohrani, Bog obvari
nam cesarja, Avstrijo,
modro da nam gospodari
s svete vere pomočjo!
Branimo mu krono dedno
zoper vse sovražnike:

S habsburškim bo tronom vedno
Sreča trdna Avstrije.

3. Meč vojščaka naj varuje,
kar si pridnost zadobi, ,
bistri duh pak premaguje
z umetnijo, znanostmi!
Slava naj deželi klije,

blagor bod’ pri nas doma
Vsa, kar solnce je obsije,
cveti mirna Avstrija!

2. Za dolžnost in za pravico 4. Trdno dajmo se skleniti:
vsak pošteno, zvesto stoj ; sloga pravo moč rodi;
če bo treba, pa desnico vse lahko nam bo storiti,

s srčnim upom dvigni v boj! ako združimo moči.

Naša vojska iz viharja Brate vodi vez edina

prišla še brez slave ni: nas do cilja enega:

Vse za dom in za cesarja, Živi cesar, domovina,

za cesarja blago, kri! večna bode Avstrija!

5. In s cesarjem zaročnica,
ene misli in krvi,
vlada milo cesarica,

polna dušne žlahtnosti.

Kar se mere v srečo šteti,
večni Bog naj podeli
Franc’ Jožefu, Lizabeti,
celi hiši habsburški!

,. Norice- 1855*)

*) Prvotno besedilo cesarske pesmi je zložil avstrijski pesnik Lovrenc
Haschka.  sedanje pa Janez Gabrij el Seidl.  Uglasbil jo je JosipHaydn.

Kazalo

Stran

1. Modrost. A. Slomšek. 3

2. Salomonova sestra. I. Skuhala.  3

3. Naočnike kupuje, da hi znal citati. Po Vuku Vrčeviču. 4

4. Bog je moj ščit. Jak. Gomilšak. 5

5. Dragotin in njegov oče. Andr. Likar. 5

(i. Siromak. J.  Stritar. 7

7. Materino srce. D. Trstenjak. 7

8. Srčni deček. Pr. Levstik. 7

9. Sin in mati. A. Zupančič. 8

10. Živi, svetli cesar naš! Andr. Praprotnik.10

11. Mladostna leta cesarja Franca Jožefa I. Pr. Hubad.10

12. Jesen. J. Stritar.10

13. Mož-beseda velja. I. Skuhala.16

14. Na moje rojake. V. Vodnik.18

15. Materina beseda. A. Slomšek.18

16. Odlikovanje. S. Gregorčič. 19

17. Ranjeni vojak in njegova oporoka. Lj. Tomšič.20

18. Najlepši nasmehljaj. V. Mandelc.23

19. Jež in lisica. A. Slomšek ..24

20. Lisica. Pr. Erjavec.24

21. Lisica in kozel. P. Gros.30

22. Lisica in petelin. Narodna. — Jan. Barle.30

23. Nespametna sramežljivost. I. Navratil ..31

24. Ljubezen do domovine.  B. Potočnik.33

25. Draga kamena. Jan. Cigler.33

26. Brodnik.  A. Aškerc.34

27. Pridnost in lenoba v pregovoru.34

28. Lastovki v slovo. V. Orožen .35

29. Lev in opica. A. Slomšek.35

30. Lev in zajec.  J. Stritar.36

31. O mraku.  A. Funtek.36

32. Prijatelji življenja. S. Šubic.37

33. Pregnani kralj.  A. Puntek.38

34. Kovač skopuh. Nar. — Fr. Levstik.38

35. Sreče dom.  J. Virk. 39

36. Sv. Miklavž.  J. Stritar . . .   40

37. Potovanje na mesec in solnce. R. Čuček.41

38. Solnce  vse  ve. A. Umek.  46

Stran

39. Volk. Fr. Erjavec . . ..46

40. Kobila in volk.  J. Stritar.50

41. Volk in lisica. Fr. Erjavec . . ..51

42. Srnica.  Fr. Levstik.53

43. Kako je Libercun drvaril. Češka nar. — Fr. Levstik.53

44. Lipa.  Mirosl. Vilhar ..54

45. Pes, volk in lisica v pregovoru.55

46. Zima.  J. Stritar. 55

47. Cesar Rudolf in berač ..  55

48. Zlate resnice.  A. Pin.56

49. Strah v gradu. Ognjesl. Dolinar. 57

50. Božje okč.  L. Jeran.59

51. Lakomni zajec.  L. Pintar.  59

52. Svetloba. M. Vrtovec .59

53. Kam in kje?  M. Valjavec .. . 60

54. Kitica pripovedek iz življenja cesarja Jožefa II. Iz „Novic“ ... 61

55. Božični večer.  A. Funtek.. . . '.62

56. Kolednica.  Fr. Cegnar.62

57. Mladi Vukasovič. K. Robida.62

58. Pot do kruha.  R. Ledinski... . 63

59. Opeharjeni kmet. Iz „Vrtca“.64

60. Uganka  (Nedelja). J. Stritar.64

61. Pameten svet. I. Steklasa..65

62. Pametnice.  A. Pin.66

63. Rudolf Habsburški in pekarica. 1. Tomšič.66

64. Noč in dan.  Fr. Cimperman.67

65. črevljar in plemenitaš. I. Steklasa.  68

66. Vesela prihodnj ost.  Hr. Perne.69

67. Janko Bože in njegova Pika. J. Stritar.69

68. Kmet.  Mirosl. Vilhar.86

69. Tri sestre.  Lujiza Pesjakova .86

70. Kakor pravo, tako zdravo. Srbska narodna. — L. Svetec.87

71. Sava.  J. Bilec.88

72. Delitev. Nar. — Jak. Volčič.89

73. Uganka  (Podoba). J. Stritar.89

74. Zveličar in plevice. Nar. — Fr. Krušič.: 89

75. Tri kaplje Jezusove.  Nar. — M. Valjavec.90

76. Cesar Jožef II. in uradnik njegov. I. Tomšič.90

77. Najhujše v človeškem življenju.91

78. Post ilj on ska.  J. Parapat.  92

79. Ruski car Aleksander v Ljubljani. A. Zupančič.92

80. Laž v pregovoru.  94

81. Peklenščak in mlinar.  Nar. — A. Hribar.95

82. O zdravem zraku. M. Vrtovec.  96

83. Kak6 je v Korotanu.  Fr. Levstik.96

84. Knjige naši najzvestejši prijatelji. I. Tomšič.97

85. Zaklad.  S. Jenko.97

Stran

86. Osem dobrih svetov. A. Slomšek.. 98

87. Luna.  A. Slomšek.99

88. Solnce in zemlja kot izvora toplote. H. Schreiner.99

89. Limbarska gora.  Nar. — P. Hicinger.104

90. Severni jelen ali sedlon. Iz ,,Besednika".105

91. Uganka  (Štirje letni časi). Iz „Vrtca“ ..108

92. Popotnika in medved. Fr. Metelko.108

93. Medved. Fr. Erjavec.109

94. Oba junaka.  J. Stritar . ..115

95. Vinar opisuje svoje življenje. H. Podkrajšek.115

96. Pomlad.  J. Stritar.117

97. Pesmi sladki glas. A. Slomšek . ..118

98. Majnikova pesem.  Fr. Cimperman.118

99. Konj. V. Janežič. 119

100. V gozdu.  J. Leban.122

101. Peter Klepec. Narodna iz „Novio“ ..122

102. Ob gozdnem križu.  A. Funtek.124

103. Rupnikov hrast. M. Cilenšek.124

104. Odvažnost ruskega kmeta. I. Steklasa.125

105. Mlaj.  Fr. Krek.126

106. Sreča in Nesreča. Ruska narodna iz „Vrtca“.126

107. Oslova senca. Fr. Metelko.  128

108. Tožeča ptica.  Fr. Cimperman.129

109. Kralj in njegovi trije sinovi. Nar. — P. Gros.129

110. Deček in metulj.  Lujiza Pesjakova.130

111. Kako je znal soditi Rudolf Habsburški. Fr. Hubad.131

112. Ju trn o solnce.  A. Slomšek.132

113. Bodimo usmiljeni in odkritosrčni! Nar. — G. Križnik.133

114. Pastir.  Po nar. M-Valjavec.134

115. Ne povej vsega, kar veš. A. Žagar.139

116. Uganka  (So- in samoglasniki). J. Stritar.  140

117. Voda. I. Tomšič.140

118. Ptica.  P. Gros. 141

119. Cerkniško jezero. J. Božič.142

120. Hladnokrvnost. Iz „Vrtca“.143

121. Lesena riba.  Mirosl. Vilhar.143

122. Sekire in drevje. A. Slomšek.145

123. Pravljica o rojenicah. Nar. — Fr. Malavašič.145

124. Črviček.  I. Tomšič.147

125. Jablana. M. Cilenšek.147

126. Prevarljivo jabolko.  Fr. Cimperman.  149

127. Jurij Japelj kot mladinoljub. Iz „Vrtca“.  150

128. Zastavica  (Veter). Mirosl. Vilhar . .   152

129. Zavednost duha. Iz ,,Vrtca" ..152

130. Kmet in sinovi. Fr. Metelko.153

131. Domače in druge živali v pregovoru.153

132. Orač.  Mirosl. Vilhar.154

Stran

133. Zrno. J. Bilec.154

134. Cesar Jožef II. pri pluga. I. Tomšič.155

135. Pluga.  Mirosl. Vilhar ..155

136. Popotnika in lipa. Fr. Metelko.156

137. Mavrica.  S. Gregorčič.156

138. Spužva. ali morska goba. I. Tomšič.  156

139. Očetova roka.  V. Orožen.158

140. Prevzetnost se sama kaznuje. Nar. — Fr. Praprotnik.158

141. Vesela žetev.  Fr. Krek. 159

142. Izpremembe na zemlji. Fr. Marn.159

143. Veseli pastir.  S. Gregorčič.  160

144. človeško truplo. A. Janežič.   161

145. Sraka in mlade.  V. Vodnik.161

146. Cesar Jožef II. in kmetica iz Šumave. Iz „Novic“.162

147. Znamenja dežja.  M. Valjavec.163

148. Mravlja. Fr. Erjavec.164

149. čebelar.  Fr. Cegnar.173

150. 0 smrti Ivana Stojkoviča. Iz ,,Vrtca t:  ..173

151. Mornarska.  A. Umek.175

152. Komu je pel ? Iz „Novic“ ..175

153. Divja rožica.  S. Jenko.176

154. Kaj je bolje? v pregovoru.176

155. Na goro.  Mirosl. Vilhar.177

156. Prerodba rastlin. Fr. Marn.177

157. Oj planine!  Fr. Levec ..179

158. Narodne pripovedke o kralju Matjažu. Zapis. M. Heric in D. Trstenjak 179

159. Moj dom.  Andr. Praprotnik.181

160. Gostoljubnost pri Slovanih. I. Tomšič ..182

161. Kosec.  Fr. Cegnar.183

162. Kako je spravil zajec lisico na led. Nar. — S. Lekše.184

163. Kmetsko znamenje.  Fr. Levstik.185

164. človek. Fr. Erjavec. 186

165. Cesarska pesem.  „Novice“ 1855.188


UNIUERZITETNR KNJIŽNICR MARIBOR

209GB/1.1904