682
Pesmi
Marko Elsner Grošelj
Vsako noč se v meni razpredaš in me polniš v globino. Medim se na tvojih bokih, nezavedno izginjam med tvojiimi poljubi,
ljubezen moja.
Stegujem roke k tvojemu visokemu čelu, da se dotaknem večne skrivnosti, ki pred menoj stojiš in me orješ.
V  dlan ti polagam najhitrejšega žrebca, divjega, pod slapovi tvojih las vznemirjenega.
V neki topli noči, ob tvojem lepem telesu, trepetam v vonju, ki iz najine postelje veje, me vabi, me greje, me draži v žilah in pesmi.
Pred tvoje noge, ki rastejo kot svilena pot
čez gladke kamne časa, polagam svojo misel neba,
svojo strast bogov, strah in tesnobo, pradavno.
Imenujem te NAIADA.
683
Pesmi
PESEM     Vsi zaprejo oči pred nebom, tisti — nikdar poklicani
in tisti nikdar poslani, pozabljeni.
Nehotna opazovalka si,
žena tisočerih ljubezni.
V sobi luč gori, ven čez plot sveti,
žarko sveti. S tvojega telesa
se na steni senca zgane. In upanje.
Sanjam ... čez rob okna mi roka visi.
Veter pa po polju polega, obraze beli.
Na postelji ležim
razklan v svetlobi. Sanjam . . .
Strah se izliva v reko,
s cvetjem iz tvojih rok nabranih.
Vedno se vračam po isti ulici, goloroki, položeni v zvezdnato dlan. Ne preširoki, ne preozki, prazni in tihi. Večerni. Kot ulica sem.
Vrata se odpirajo pred dnevom.
okna tudi. Vedno bolj izginjam med plašči, v razpotegnjenem dnevu med dežniki bežeč iz hladnih hodnikov.
Tujih sob.
Kot ulica sem. Utrujena in temna.
ULICE IN ROŽE
II
Marko Elsner Grošelj
V kamenje ostrim nebo in tvoje rojstvo z Juga, dotikam se tvoje vlažnosti, po tebi iščem svoj pravi izraz, v izviru tebe, v izviru mene, v izviru najinih sinov in hčera.
... kot polnočni sprehajalec sem: na večer pridem, v jutru odidem. Nem in tuj.
Ti, pol vrtnic, pol jagod, ki jih trgam v strmi jasnini dneva pod tvojimi nogami. Nagnem se. Poljubim te bosonogo, spečo.
In med prsti se izgubi rdeči vonjavi veter smrti.
JUTRO    Moje telo nesejo nad vodnjak umirat lažno,
v sadovnjak drevesa obirat, Z njimi gre vonj in oblika pokrajin vseh mojih mladosti.
Hitijo čez zarobje gmajn,
mimo razigranih plešočih otrok Tja.
Tam se reka konča in luč ugasne, tam trave poležejo in zaspijo z otroki v naročju.
Tam splavaš na gladino moje dlani in me odeneš v jutro.
Odhajam z njimi, sam. Pribit na okvire vrat kričim nošeno pesem spotikajoče
Sveče zaplapolajo pred tvojimi nogami, venci padejo na moj obraz, nekje daleč žene zapojejo.
In ti splavaš na gladino moje dlani in me odeneš v jutro.
ČRNOLASA GOSPA
884
685
Pesmi
DNEVI SO TU    Narisal sem te .. . na košček papirja. IN SLIKAR     Narisal sem te zleknjeno čez travnik.
Od strani segajo sence s travami
po tvojih polnih prsih. Zamišljeno gledaš tja
pod zvonik in greš svojo pot, daleč ljudem.
Do peskokopa mehka pot leži. A potem?
Sedem dni je do ljubezni,
sedem noči pahnjene straže z vrhov.
Tihota in naglas. Od tam. Sem in tja, sem in tja . . .
Odkar pod okruški večera
(sem in tja, sem dn tja ...) Sama, med dehtečimi boki
minevaš ljubezen, se daiješ nežnostim,
sem s teboj, s teboj ležim.
Slika Je in Prevara.
(UTRINEK)    V krošnjo sd položila svoje telo
in pesem rojstva. Spredaj zakrita okna, zadaj zasanjano polje in preteča strast in daljava. V meni tvoj zabrisani obraz.
Tisti dan je vršalo.
Ugovarjale so besede
in pesem se je spustila k tlom.
ZGODBA    Ustavila se je pred mrtvo stražo in pobrala izgubljeno zgodbo.
Bila je moja. Pripeta na kostanjevo seme. Ob potemnelih poteh in rekah
686                                                                              Marko Elsner Grošelj
v vetru noseč moje ime,
usločena ob molk
zleknjena v tišino ptic
letečih skoz poželenje:
med prst,
v globoko njivo,
v bolečino —
v slutnji daleč pred nama.