Franci Zagoričnik Dve pesmi QUAM PULCHRA ES beseda besed kakor jih je zapisal neznani pisar kajti še se ukvarjajo z leti preštevajo letnice zemlje in utripe sveta ob rojstvu galaksij in ob umiranjih se odevajo v skrb in zvedavo strmijo k niču k nebu m hudiču kamor so na poti in kamor odtekajo možje in žene že nemožje in nežene in druga bitja vržena v prav takšen čas ni izbira njih samih m druge izbire ni m biti po lastni volji kajti pristajanje je pokorščina zakonom veljavnim v vsem svetu in niču 273 Dve pesmi je vdanost in soglasje je napor in bor j en je za to veljavo vera in tveganje upanje in žrtev ljubezen in smrt vedno znova porajajoče se razsežnosti vedno znova ugašajo takšno sevanje je čas je in ga ni ni in je spet čas in nečas beseda in nebeseda utelešanje duha časa to je zapisal neznani pisar govoril je sebi zvoki padajo vase valovi se zgrinjajo v glasilkah molči ali kaj zase čas v njegovih pljučih je gnil gobe v njegovem vrtu strupene kako si lepa prijateljica moja glej lepa si kakor je moja želja moja žeja je po tvoji podobi tvoja brazda po mojem plugu svet svet kličem svet vabim ga k tej zamisli naj pristopi naj ostrmi takšna predstava hoče biti tako odprta in zaprta z vsem kar ji ugaja tako se izpolnjuje možnost bivanja takšen je svet njeno telo če je njen duh njena misel potem se naselim v njeno telo tako mi govori in govori ljubezen moja ljubezen vsi ki me imajo radi bi me radi popravljali in to najbolj prav oni kakšen pa je svet sramovati se najvišjega ne ga okusiti da ne bi terjali vsakdanji kruh najvišjega svet svet kličem svet izzivam ga do roba padca vabim v svojo materijo naj se mi da in oplodi v to brezno sili ni drugega vzpona gore težijo navzdol nebo teži navzdol izbire ni k vsemu sili trenutek časa ljubezen moja ljubezen ljudje mi razbijajo čelo mlatijo me po možganih dokler ne odneham svet dokler ne končam svet IN KADAR HOČEM ovalni kamen z jasnim čelom VZLETETI razbiti kamen z razbitim časom izbrušeni kamen s sinjim opoldnem kamen s telesom in dušo takšen je pogled nazaj da vali sizif skalo z gore v dolino to kar največ vemo o njem ne o posledici ali vzroku 274 275 Dve pesmi vsakič ko je privali na dno se skala odvali nazaj na vrh v svojo prvotno lego poduk je razviden takšen je pogled nazaj v nasprotno smer kaže pogled naprej in to sta le dva pola časa žarišče časa je brezčasno je točka ta pa nima razsežnosti tako je nečas vsebovan v slehernem času kakor je nič vsebovan v slehernem prostoru pogosto oblači razvidne reči se kaže v spodbudnih znamenjih ta čas je skrbno zmeden potek stvari to je o sedanjosti zato smo tu da bi raznesli dvom ker svet ne stoji na zamišljenih tleh ker ni zamisli o tem ker ni ničesar oprijemljivega nobene sprejemljive ideje razen priklenjenosti na papir avtor strmi v belo puščavo povsod je enako vredno enako nevredno puščati in vsajati sledi ker so znaki znamenja misli ne ona sama ki spet je in je ni svojo sled požene ali ne kaj ali nič požene iz sledi in to so potem besede kaj ali nič pritekajo pritekajo iz skopega upanja po travi po odžejanju stavki vode Franci Zagoričnik stavki jutranjega ponedeljka na meji mrzlih letnih časov brezvezni stavki brezveznih naklepov brezciljna stavka besed kaj ali nič iskanja cilja ker je sleherni hip vse tu več ali manj samo vse svet in nič več nič kot svet eno je neogibno in drugo le domneva niti terjatev niti pretirana želja samo naj se izkaže ta nitiglad ta nitižeja dnevi prepuščeni sebi v nepisanem redu v nespremenljivi vrstitvi od jutra do jutra od noči do noči sama naj se izbljuje prenasičenost skladja bele puščave nimam kaj jaz nimam kaj iz njenih tal nabrekajo rime poganjajo prividi dojke podojijo rimsko cesto kar si izmisliš ker misel je prav takšna kar iztisneš iz nje to je potem kar je zgodi se tvoja volja tudi ne klečiš pred sabo ampak ukazuješ duhu stroja 276