LOVEC GLASILO SLOV. LOVSKEGA IN SLOV. RIBARSKEGA DRUŠTVA V LJUBLJANI LETNIK XIII UREDIL ING. ANTON ŠIVIC 1926 NATISNILA JUGOSLOVANSKA TISKARNA V LJUBLJANI KAZALO E. B.: Brak jazbečar . . Fr. Bračun: Za zajci .... Jaroslav Čejka: Zatiranje volkov na posestvu Snežniške graščine v zimi 1925/26 Ing. dr. Viktor A. 1 e 1 o č n i k Nekoliko lovske balistike . . 233, 273, 301, 337, Novo in staro o jerebu . . . 247, VI. Kapus: Januar (pesem) . Februar (pesem) Marec (pesem) . . Lovska odškodnina Jesenski dnevi . . Kvatrna nedelja (pesem) KI.: 1. LOV. A. Članki. Lenart Z. - Podjelovčan . . 39 Spomini na »Kaliče«........ Dr. Janko Ponebšek: 74, 107 'Kako in kaj bomo obročali . . 379 280 1 55 81 212 323 394 244 321 Poročilo o tekmi brakov in brakov- jazbečarjev .................. 'Janko Ravnik: Strelstvo in temeljna podlaga strelske umetnosti . .... 116, Fr. R o j i n a : Brglez kot vremenski pogodnik Za kunarje....................... Fr. S t a r o v a š k i : Toppi ......................347, ' I n g. A n t o n Š i v i c : Polh....................65, 101, Naselbina kozorogov v Karavankah Nekaj prispevkov h gospodarskemu pomenu lova................... 136 140 369 388 129 169 239 Letošnja vzrejna tekma ptičarjev . 146 Lov na Dolenjskem v starih časih Ing. Vojko Koprivnik in sedaj 269, 316 Lov na lisice . 176 M. Š.: 205 Propast beljskih lovišč . . . 253 Čas lovopusta za divje koze . . L j. L.: Za pravljičnim srnjakom . . . 201 Kako učinkujejo cyaninove kapsule 7 Vilko Turk: 48 Letošnji sejem za kožuhovino 79 Uspehi IV. tekmovalnega streljanja S. L. D 277 I n g. F e r d o Lupša: O krokodilih . 20u P. G. V i š n j a n : Naš domači muc 5, 45 A. M a z 1 u : Kljunač 70 L Z.: Latinščina med lovci in turisti . . 51 Petelin 97 P. Z.: L M e d v o š k i : Stari lovski običaji . 33 Lanska jesenska vzrejna tekma psov ptičarjev 2 B. Iz lovskega nahrbtnika. Abnormalna letošnja zima . . 24 Dar deželnemu muzeju 93 Ahačič Matevž t . . . 335 Darovi za tiskovni sklad .... 93 Albinistična lastovica . . . 361 Divja mačka 164 Cerknica 196, 400 Divja mačka — redka prikazen na- Članarina za L 1927. . . . . 404 ših krajev 92 Črnkasta lisica, velika redkost 92 Divji merjasec 226 Dolenja Lendava.................... Dovoljenje za uvoz lovskih pušk in municije........................ »Erhardt Štabi«.................... Fantič ujel divjega petelina . . . J. M. pl. Gorup . ................. Gozdni čuk......................... Ing. liainrihar Janko f............ Das Haselhuhn. Valentinitsch . . . Imenik članov S. L. D.............. Instinkt ali dresura............... Instinkt ali pamet?................ Iz prirode......................... Izreden doživljaj v prirodi . . . Izredni obči zbor S. L. D.......... Jazbečar - brak.................... Jelenje rukanje v Snežniških gozdih v letu 1925................... Kačar živ ujet..................... Kača v lastovičjem gnezdu . . . Kako se v Italiji uničujejo prepelice in druge selivke................ Kako učinkujejo cyaninove kapsule Kamena sol...................196, Prof. Kišpatič Dragutin............ Dr. Mišo Kišpatič t................ Klub ljubiteljev brakov............ Klub ljubiteljev ptičarjev . .126, Koliko časa prej sluti divjačina iz- premembo vremena?............... Kozorogi........................... Kvatrna nedelja.................... K zaščiti srnjadi ................. Lenček Niko t...................... Letošnje tekmovalno streljanje . . Lisjak namesto jazbeca............. VI. Ljubljanski vzorčni mednarodni velesejem....................... Lovački glasnik.................... Lovačko-ribarski vjesnik .... »Lovec« — glasilo S. L. D. . . . Lovska tatvina .............. Lovska zadruga .... 21, 28, 164, 196, 224, 265, Lovske karte za 1. 1927. . ... Lovski dom......................... Lovski ples v Ljubljani............ Lovski in ribiški zakon v Prekmurju Lovski ples v Šmarju pri Jelšah . Lovski zakupniki morajo biti orga- nizovani v S. L. D.............. Malenkosti ........................ Mladi zajci........................ Nagrade za ubite volkove 28, 93, 164, 335, 365, Nagrade za zatiranje vran . . . »Naši psi«...................196, Navodilo za sušenje divjih kož . . Nekaj o domačih mačkah .... Nepojasnjena zajčja smrt .... Neprostovoljna kopel............... Obči zbor Jugosl. kinološkega sav. Obči- zbor Kluba ljubiteljev ptičarjev ... .............. Obči zbor mariborske glavne podružnice (zapisnik)................158 Obči zbor podružnice S. L. D. v Murski Soboti......................90 Obči zbor podružnice S. L. D. v Ptuju..............................260 Obči zbor podružnice S. L. D. za Gorenjjsko.........................88 Obči zbor S. L. D. (zapisnik) ... 121 Odborove seje gorenjske podruž- Odborove seje mariborske glavne podružnice.......................160 Odborove seje podružnice S. L. D. v Murski Soboti .... 90, 360 Odborove seje S. L. D. . 61, 155, 157, 190, 194, 223, 290 Odbor za pokončevanje volkov 364 O naših izrazih......................27 O novem načrtu zakona o posesti in nošenju orožja.................62 Oprezen zajec.......................362 Ornitološki observatorij v Ljubljani ............................294 Osvežitev lovišč z živo divjačino . 398 Osvoboditev takse S. L. D. . . . 399 Pegami.......................62, 128 Petelini v Karavankah...............226 Planinski plezalec...............294 Poppel Ludovik f....................291 Popravki................ 64, 128, 196 Posavski lovac . 365 Pravila S. L. D.....................196 Predrzna zvitorepka.................361 Prekmurje............................91 Priroda.............................366 Prva sljuka.........................400 Prvi golob .........................164 Prvi gorenjski lovski ples .... 88 Ptičje življenje v Št. Lovrencu na Dolenjskem ......................229 Razstava akad. slikarja J. M. Gorupa .............................225 l?edek slučaj . . 361 Redka lisica......................335 Redka ptica.......................361 Rječnik hrv.-srpskog govora lo- vačkog...........................336 Sejem za divje kože .... 19, 404 Selitev ptic v 1. 1926............. 364 Smotra psov........................62 Smrtna kosa........................60 Spominska knjiga J. Š. 11. . . 265, 365 Središnja uprava saveza lov. udru-ženja kraljevine S. H. S. . . 261 Srnjad in divje koze................226 S Sorškega polja ...................292 Strelska tekma glavne podružnice S. L. D. v Mariboru..............359 Šoja krivokljunka....................25 Šoja z deformiranim kljunom . . 230 Sumerski list.......................128 Tajniško poročilo na občem zboru Slov. lovskega društva .... 124 291 266 363 26 398 91 223 401 64 293 363 163 264 261 291 22 363 362 227 162 410 61 409 88 127 91 265 401 20 164 196 25 128 366 365 404 224 403 399 403 403 365 89 339 228 128 403 28 295 402 293 25 195 . 88 128 Tečaj za gozdne Čuvaje .... 23! Tekmovalno streljanje v Zagrebu . 402 Tepina l.ovro t.................... 19 Tudi stanovanjsko vprašanje ... 27 Ujet srnjak........................362 Urbanc Franc t..................... 19 Uspešen lov na divje svinje ... 92 V lovopustu........................ 19 Volčja nadloga v okolici Novega kota.............................26 Volka je uplenil....................93 Vsem zakupnikom lovišč .... 22 Zajčji ples........................263 Za »nedolžnost« kanje .... 363 Zanimiv doživljaj.....................265 Zaplemba divjačine.....................21 Zastrupljevanje vran..................163 Zatiranje vran........................293 Zavarovanje lovcev.....................62 Za Zeleni križ .... 62, 196, 336 Znižana članarina S. L. D. ... 62 Znižane vožnje po železnici za člane S. L. D............. 290, 335 Zvišane nagrade za pokončevanje volkov..............................21 Z zimskih pohodov.....................161 II. U1BARSTVO. A. Članki. Dr. Avgust Munda: Ribarski okraji in njih pritoki 12, 56 Strokovno mnenje Okrajnega ri-barskega odbora v Ljubljani o najmanjši meri za sulca ... 17 Samosvoji ribarski okraji ... 82 Lov z umetno muho 151, 186, 219, 256 Uprava naših postrvjih potokov 286, 330 Ameriške vade za lov roparic . 395 VI. Kapus: Kdaj prijemajo sulci?..........354 Sulec (pesem)..................397 B. Iz ribarske mreže. Ali je raca škodljiva ribam . . . 166 Biološka stacija na Blatnem jezeru 296 Bogat lov somov v Dalmaciji . . 31 Činklja ..............................408 Črnooka; kako jo lovimo? . . . 297 Dopisi za Savez ribarskih društev . 406 Dril plavača..........................407 Dvoje rib, ujetih na en trnek . . . 299 Gojenje rib — članek iz Novic . . 297 Hidroelektrična centrala pri Krškem 266 Hrana ozimic.........................296 Hrošč kot vada........................166 Jegulje v Donavi.....................408 Kako dolgo živi jegulja na suhem . 407 Kako izračunamo težo ščuke? . . 298 Koliko rib použije Zagreb .... 367 Kratke metavnice.....................367 Linj — letargično spanje poleti . . 409 Lipani v Savi in Ljubljanici . . . 268 Losos, težak 34 kg...................267 Lov rib velikanov....................408 Lov s plovko..........................298 Metavnice. Nova iznajdba . 296 Mladi sulčki..........................30 Najmanjša riba........................296 Najstarejše ribe......................32 Nova knjiga ribarske stroke . . . 267 Nova knjižica ribarske stroke . . 367 Nov aparat za prevažanje živih rib 166 Novi madžarski ribarski zakon . . 197 Novo vališče Zagrebškega ribar- skega društva......................406 Obči zbor Slov. ribarskega društva v Ljubljani......................95 Občutljivost iker.....................297 Odborove seje Slov. ribar. društva ................... 96, 197, 295 Odbor Slov. rib. društva v Ljubljani 96 Oddaja postrvjega zaroda v 2e- limljem...........................267 Omotica .............................197 Popravek.............................367 Posledice lanske poplave .... 31 Postrvji zarod.......................267 Postrv, težka 9 kg...................197 Povodenj od 27. do 29. septembra 366 Povodenj 1. 1926. in ribarstvo . . . 406 Poziv zakupnikom iri lastnikom lovišč .....................■ 29 Pozor športni ribiči ...... 366 Prepoved uvoza in trgovanja z omotico............................29 Produkcija krapov v Italiji .... 409 Profesor Ivan Franke.................266 Prostovoljni prispevek za ribarske knjižice...........................29 Računski zaključek Okr. ribarskega odbora v Ljubljani za leto 1925. 30 Računski zaključek Slov. ribarskega društva v Ljubljani................30 Regulacija Gradaščice, Glinščice in Malega grabna in ribarstvo . . 29 Rekordi pri metanju vade na daljavo 298 Revirna taksa........................295 Ribarska šola v Jugoslaviji .... 30 Ribarske knjižice za leto 1926. . . 29 Ribarstvo v proračunu 1926/27 . . 267 Ribarstvo v Švici.................' 407 Ribe, ki smrde po blatu — kako jih napravimo užitne..................409 Ribe po 1 Din za kilogram ... 30 Ribja favna Jugoslavije..............165 Ribja steza na Medvoškem jezu . 165 Ribje bogastvo Bodenskega jezera 408 31 297 31 407 407 29(> 29« 367 296 32 267 29, 32 406 296 405 406 300 200 198 199 367 IV. MALI OGLASI. Mali oglasi . .32, 64. 96. 128. 168, 200, 231, 232, 268, 300, 336, 367, 368, 409, 410 V. SLIKE, L Pogačnik: Jerebice v snegu 1 ). M. Gorup: Kozorogi . 171, 173, 175 Šoja krivokljunka 25, 231 |. M. Gorup: Srnjad . . 201 J. M. Gorup: Stari lovski običaj j. M. Gorup: Vejica na sledi ob- 33 Lisice Dr. V. Jeločnik, slike, tičoče se ba- 233 streljene divjadi 38 listike 236, 237 Braki jazbečarji, štiri fotografije Rih. Koller: Medvedi 269 40, 41, 42, 43 Brak-jazbečar, fotografija 292 ]. M. Gorup: Polh 65 J. M. Gorup: Jazbec . . 301 Melanističen, navaden in albinisti- 1. M. Gorup: Gamsi . . 337 čen polh 67 ]. M. Gorup: Kuna zlatica 369 Petelin, fotografija .... Poškodba smrekovega debelca po 97 Ameriške ribje vade . . 396 polhih 102 Vinjete 12, 19, 29, Albin Čebular: Polh .... 129 36, 55, 59, 69, 73, Polšje pasti 130, 131 78, 80, 81, 87, 120, Valvasor: Hudič polhe pase . 133 145, 185, 205, 218, 252, Ribiški vozli 155, 222 255, 285, 289, 320, 329, Kozorogi, fotografija . . . 169 334, 346, 378, 385, 388, 394 Ribolov na Jadranu................... Ribolov v obmejnih vodah . . Salmona ... ........... Selitev lososa...................... Slov. ribarsko društvo v Ljubljani v letu 1925........................ Stari krapi.......................... Sulčja drest v letu 1926............ Sulčja lov v seziji 1925/26 . . . Sulčki v Zelimljem .... 31, Šarenke. Nov transport iz Amerike Sarenke v vališču v Želimljcm Ščuka, težka 14 kg . . . Ščuka, težka 18 kg . . . Športski ribar.............. Tatvina sulcev in hotelirji . Teža ščuk .................. Trnki z ušesci.............. Tržne cene rib v Ljubljani . Tržne cene rib v Zagrebu . III. Razglas Direkcije drž. železnic o dražbi lastnega lova . . . 231, Razglas sreskega poglavarja v Kočevju o dražbi občinskega lova občine Lužarje..................... Razglas sreskega poglavarja v Krškem o dražbi nekaterih občinskih lovišč.......................... Razglas sreskega poglavarjfj v Litiji o dražbi nekaterih ribolovnih okrožij ........................... Razglas sreskega poglavarja v Ma- 166 Umiranje rib m ureditev vprašanja 405 odtokov tvornic in podjetij . . . 407 Umiranje ščuk..................... 298 Vališče v Bohinjski Bistrici . . Velika jezerka..................... 93 Velika jezerka, ujeta na umetno 298 muho............................ 267 Velik krap ......................... 267 Veliki lososi .... ... 267 Velik som........................... 299 Vlaganje rakov v Šleziji. . . . . 267 Vodomci — škodljivci ribjega za- 298 roda............................ 299 Zarod sulčkov..................... 166 Zastrupljevanje rib.......... 267, 31 Zgodovina trnka...................... 408 Z raco ujel soma.................. 408 Zveza ribarskih društev........... 30 Zveza športnih ribarskih organizacij 30 Želva v Krki............... 296, 367, RAZGLASI. riboru, levi breg, o dražbi občin. 268 lova obč. Brengova.............. Razglas sreskega poglavarja v Novem mestu o dražbi nekaterih 199 občinskih lovišč................. Razglas velikega župana ljubljanske oblasti o dražbi lovišč, za- 167 kupni dobi in roku za dražbe . Razglas velikega župana ljubljanske oblasti o pokončevanju miši 299 z zastrupljenim žitom .... Sejem za kožuhovino v Ljubljani . Januar. Utihnili so v gozdu braki, več ne odmeva lovski rog; sneg debel že gore pokriva, pod snegom spava polje, log. Počiva lovec v gorki izbi — spomini se mu probude: čez gaje, čez poljane širne njegove misli pobite. In slik nebroj mu lepih vstaja, kot v sanjah vse pred njim živi, prijateljev se spomni dragih in na divjad — ki glad trpi. Tovarišev se tudi spomni, ki več med nami ne žive, so med letom se ločili, v loviščih večnih že love. Divjadi bo ponesel krmo, da laže zimo pretrpi, a pravim lovcem v novem letu — pa mnogo lepih dni želil vi. Kapus. 5*-' '■-7" . : r; . ■ > - . " ' ' . ■ i itris a« ... I /bq ; :• ■ .n . c.-. ' '. a ' ■ - ‘ 1 , > . ■ ' ■ ' i : .. . ....'s " ■ .. ?: .: >■' ■■ . .. . \. ‘ ■ ' Po dovršeni smoiri se je ves sprevod usmeril proti Dunajski cesti in proti Ježici, na levi strani Vodovodne ceste pa se je začela razvijati tekma in porazvrstila se je korona, ki jo je vodil g. Pavel Stele. Dolgo časa je nizka, gosta megla ovirala, da psi niso mogli priti tako hitro na svoj račun kot bi bilo želeti. Po že zgoraj navedenih izžrebanih številkah je prišel pri tekmi prvi na vrsto resavec »A 1 i«, ki je s svojim bolj topim nosom dosti hitro iskal in tudi stavljeno mu nalogo kmalu rešil. Njegov brat »R i s« se je z večjo vnemo podal na delo, temperamentno )e izvajal zahtevane točke, zaostajal pa je v nekaterih posameznih delih, tako da je jasnost ocene nekoliko zadrževal. »5 o v« je spočetka, ko je nastopil, kazal več temperamenta kot ga je pokazal kesneje; v resnici je pes po naravi boljši kakor mu je določila usoda brezdelja in udobnosti. »S e n t a«, ljubka, majhna psičica, je imela tokrat z nosom precejšnjo smolo, dasi jo je lastnik sam vodil z izredno nežno fineso. Mogoče je krivo to, da v terenu, kjer je zadnje čase lovila, ni jerebic, ker na spomladanski mladinski tekmi jih je imela prav hitro v nosu, sedaj pa je izgledalo, da je čisto pozabila na nje; sicer pa je ostale točke izvršila po večini z neprisiljeno eleganco. »R o 1 f« je kljub svoji stalni bolezenski mizeriji imel vendar tudi še nekal sreče. Zdi se, da mu je boginja Diana precej naklonjena v izpolnitvi naloge Končno pridemo pa k zastavonoši. »T i č e k« vzbuja na vsej črti nado, da bo vreden potomec svojega prednika »Risa« po vsi njegovi plemenitosti takrat, ko se popolnoma osamosvoji. Tekma je poiekla po začrtanem programu, vmes je biio kosilo in kratek odmor pri »Ruskem carju« na Ježici, na kar se je nadaljevala v črnuškem lovišču. Vodja tekme je bil g. Anton Schuster, sodniki pa; vlad. svetnik H. Erhardt, F. Justin, dr. Ivan Lovrenčič in Fr. Urbanc; kot ponovni pripravnik P. Zmitek in kot veterinarski izvedenec L. Tepina. Poslovilni večer se je vršil po tekmi v posebni sobi restavracije »Ljubljanski dvor«. Tam se je razglasil izid tekme. Razdelile so se nagrade po sledečem redu: 1. denarna klubova nagrada vsled prenizko doseženih točk ni prišla v poštev, bile pa so prisojene lastnikom psov: H. a denarna nagrada 100 Din lastniku »Tička« G. Šetina-Križaj; II. b denarna nagrada 100 Din lastniku »Risa« Iv. Lapajne - Ožbolt; II. c denarna nagrada 100 Din lastniku in vodniku »Senie« dr. St. Erhartiču; dalje III. a denarna nagrada 50 Din lastniku psa »Ali«, P. Stele - Ožbolt; III. b denarna nagrada 50 Din lastniku psa »Doy«, Premru - Ožbolt in III. c denarna nagrada 50 Din ing. Weinbergerju. Poleg teh denarnih nagrad je razdelil klub med zgoraj omenjene lastnike psov tudi še dodatna darila v obliki lovsko-upo-rabnih potrebščin. 100 Din je dobil dalje nadlovec Ožboll za najboljšega resavca in 100 Din koi dober voditelj; rač. svetnik E. Križaj 100 Din za psa »Tička« z najboljšim nosom. Vladni svetnik H. Erhardi je prinesel s seboj tri kolajne, od katerih je podarilo dve Društvo za vzrejo psov = O. H. Z. V., eno pa »Jagdhundklub Wien«. Iz čistega srebra, jubilejnega spomina in krasno izdelana je bila kolajna, prisojena-dr. St. Erhariiču kot najboljšemu vodniku; drugo je dobil za dobro vodstvo I. Ožbolt; tretja pa je bila v isto svrho prisojena ing. Weinbergerju. Po končanem obredu se je razvil prosti zabavni del. Klub je dolžan iskreno zahvalo vsem, ki so k prireditvi prispevali dejansko, gmotno ali moralno ter prosi, da mu ostanejo še nadalje naklonjeni. P. G. Višnjan: Naš domači muc. Majhna, pohlevna, napol lesena bajtica sameva tik ob gozdu Vsa njena vnanjost priča o skromnosti njenih stanovalcev: siromašne so razmere, v katerih živijo. Zima je. Vse poka od mraza in ostra burja brije preko poledenelih snežnih zametov okoli bajte. Majhna, vsa zasopla in pomrzla okna jedva pripuščajo dnevni svetlobi dostop v zadehlo hištrno, katero napolnjuje slab zrak. Soparica vežnega ognjišča, pomešana z dimom in parom iz kotla, v katerem vro smunke in kavre, se vali kar na debelo po vseh prostorih te domačije. Ohlajena se pretvarja v vlago na okajenem nizkem tramovju lesenega stropa. V kotu, za večinoma odprtimi vrati, vrh ogromne, preproste krušne peči, ki je vedno zakurjena in topla — se valja številna deca v umazanih capah. Na obojestranskih zapečkih dremljeta stara dva, a na klopi, ki obdaja peč, lupi in reže gospodar leskove vitrnike in vrbove beke, s katerimi si bo spletal potrebne koše in oprtnike. Nebroj zamazanih, režečih ali zakrpanih čevljev leži v slikovitem neredu pod klopjo. Na ražnjih, visečih pod stropom nad pečjo, visi in se pari slabo oprano, še mokro perilo. Domača perjad brska po ilovnatem ješterniku hištrne. V vogalu ob peči stoji ogromna, dvospalna postelja, pregrajena z raztrgano rdečo prešivko. Pod to posteljo spi, v kolobarju zvit, domači pes, čudnega pokolenja. Nad javorjevo veliko mizo, okoli katere se vrsti razen preproste klopi, par vegastih ■ ■ ’ ■ . ■ ■ . . : ' • ■ . ■ . Zavele so podnevi ioplejše sapice. Raz sirehe zdrkne zadnji poledeneli sneg. Na bližnjih močvirnih Ravnikih je izpodjedla studenčnica visoke plasli snega, a ponoči zopel vse pomrzne in ledena skorja še pregrinja debeli sneg. Brezskrbno se seta naš muc po tem ledenem parketu. Niti malo mu ne drsi, ostri kremplji so mu basni tudi v tej dobi. Na prekopninah se zbirajo razna gladna živa bitja. Suhe, ognite, rjavkaste biljke trav in razno že brsteče drugo zelišče nudi lačnim želodčkom preskromno hrano. Želodčki so krilatcem res skoraj že osušeni v drobnih telescih in tudi dolgouhi, brzoskoki zajec se kaj rad oglaša na teh prekopninah v dolgi, ostri zimski noči. Glad je najhujše zlo. Nedolžni naš muc kaj pridno opreza ob takih mestih. Na vse načine se trudi in poskuša zadostiti naravnemu svojemu nagonu, res se mu posreči namen semintja pri vrnivših se, utrujenih ptičih selivcih, posebno pri škorcih. Le pri doraslem urnem zajcu nima uspeha, vsa zvitost mu ne pomaga do plena. Dobro pa se zaveda, da pride tudi za zajčke doba, ko se bo bogato še ž njimi mastil. Doba stradanja mine. Sneg skopni in vse stvarstvo prehaja v pomlajevanje in razmnoževanje. Kaj vztrajne, posebne vrste glasbenik postane naš muc; vse noči lazi naokoli, se dere in pre-upije in se bori s sobrati. Ljubezen in narava učinkujeta v njem silno razborito ... A ni jih toliko teh nežnih družic, da bi se jih navžil popolno... Ko tava ponoči, ves razvnet še od naravnih nagonov okoli, začuje gori iz temine smrekovega gozda vabljiv odjek. Urno jo briše za zvokom črez drn in strn. Najde si družico med samotnimi skalami temnega gozda. Nič ga ne ovira mnogo večja in divja zunanjost njena — res — hudo trpi pod šapo tako okrutne, navidezno se braneče, velike te nove družice. A končno mu je sreča vendar popolna, in niti tekmeca nima v tej samoti. Ona se kaj hitro oddalji in zgubi med skalami, zakonske zvestobe ne pozna ta žival. Res skrbno mora skrivati še svoje otroke pred krvoločnim lastnim očetom mamica muca .. . Daši mu grozi v gozdih velika nevarnost — lisica namreč je velika prijateljica belega mačjega mesa — ostane vendar v šumi in pridno stiče za gnezdi raznih ptičev. Lisice se lahko ubrani s pobegom na drevo. A ravno to svojstvo, da spleza muc na visoka drevesa, je vzrok, da je mnogo hujši uničevalec gnezd in tičjega rodu, kot je lisica. Naš muc z lahkoto ugrabi vse, bodisi na zemlji, pod zemljo ah nad zemljo. Na srečo mu narava ni dala boljšega nosu; dasi sliši in vidi posebno ponoči izborno, mu vonj ni tako razvit, kot pri lisici. Na svoj zimski dom popolno pozabi. Po goščavah se potepa, nobeno gnezdo ni več varno pred njim in če nanese prilika, loti se tudi divjega zajca. S Res je, vztrajno, uprav neverjetno dolgo in zamaknjeno preži pred mišjo luknjo, nestrpno pričakujoč izhoda miši, in šop — že mu cvili miška v ostrih krempljih. A ne da bi jo urno umoril, kaj še, mrcvari jo, kot pozimi jerebico; podaljšani smrtni boj žrtve mu je v posebno naslado, dokler ga z ugrizom v vrat ne konča... Par dni pred bližajočo se neugodno izpremembo vremena, postaja potepenec kaj nemiren in pobriše jo slednjič vendar proti domu. Dež in moča mu ne prijata, bral sem pred nekaj leti nasvet, da naj se mladim mačkam uhlji postrižejo, kar baje povzroči, da se ne potepajo po prosti naravi, ko jim rosa in mokrota prihajata v ušesa. Če je res, ne vem, videl sem pač mačko brez repa, a brez uhljev še ne... Sicer so tudi samice mnogo bolj pridomne in manj škodljive lovu. Doma jo seveda radostno sprejmejo. Prvi, ki jo opazi že kriči drugim: »Lajdra se je vrnila, dež bo.« Ta naziv sem slišal sam iz ust preprostih ljudi, dasi na Gorenjskem take potepence nazivljajo kot pogošarje ali gošavarje. Tako mi poroča tovariš Dolfe iz Kamne gorice. Dokler je slabo vreme, ostane mačka pod streho, a ko se zopet zjasni, izgine. Nobeno prepeličje ali jerebičje gnezdo ni varno pred njo in naj tudi valeča mamica sprhne srečno še iznad gnezda: ves zarod ali zalega je neizprosno uničena od nje. Kako dela z divjimi zajčki, opišem z naslednjo resnično dogodbieo. Vi h grička nad Goričani, nasproti bele vasi Police tik iriangu-lačnega kamna, tedaj na najvišji razvidni točki, sem ležal v predvojni dobi lepega poletnega popoldne. Dobil sem ravno isti dan novo kupljeni lovski daljnogled in preizkušal sem ga, motreč z njim vso daljno in bližnjo okolico. Divil sem se pogledu na daljne že brezsnežne planine, potem na Krim, na bližnjo Šmarno goro, ki je bila kakor izrezana pred menoj, bližnja okolica mi radi prevelike povečave ni ugajala. V drugostranski rebri, v razdalji približno dveh kilometrov, ob robu travnikov in grmovja, v katero pelje skromna stezica, opazim temnosivkasto mačko, ki se kaj previdno in počasi plazi naprej. Sledi tudi z nosom ob stezi, a pri tem poslu vsakokrat postoji. Kot kača se vije dalje, znak, da ima svoj poseben namen. Dolgo se plazi naprej. Roke, držeče daljnogled, se mi začno tresti in tudi v očeh začutim neko neprijetno migljonje, kot posledico bolestne utrujenosti očesnih mišic. V smeri malega deteljišča se plazi muc in se v njem izgubi. Le nemir in pripogibanje zelenih bilk mi izdaja smer mucove poti. bliža se šopu zelenja, ki je izrazito bolj bohotno vzraslo. Gotovo je ondi bil svoj čas kupec gnoja, kar povzroča sedaj bujnejšo porast rastlinstva. Majanje bilk poneha; zbal sem se, da sem zgrešil muca, a vendar buljim z daljnogledom na točko, kjer sem ■ . ■ . v ,f! .:v ' ’ ■ ■ .co : v ' ' . j: ~ :■ o ; ::-v . ' : . . - - . ■ - • ■ ' ......... : ; ; .. »s š'. ' di i i v:.'- Dr. Avgusi Munda: Ribarski okraji in njih pritoki. Po § 9. kranjskega ribarskega zakona z dne 18. avgusta 1888, dež. zak. št. 16 iz leta 1890.* mora politično pokrajinsko oblasivo razdeliti vse tekoče vode, vštevši mrtvice v revirje ali ribarske okraje. Izjemo tvorijo le one vode, ki ne pridejo po svoji trajni kakovosti za nobeno panogo ribarstva v poštev; to pa velja za take (brezpomembne) vode le dotlej, dokler traja ta kakovost (nesposobnost za revir). Po § 10. cit. zak. ne sme vlada brez pristanka posestnikov dodeljevati revirjem: 1. trajnih ribarskih naprav (ribje jezove, ribje ograje), ki so že obstojale na podstavi posebne pravice, v času, ko je ribarski zakon dobil veljavo; 2. vodnih parcel, ki jih je ribarski upravičenec prepustil poklicnim ribičem za dobo življenja po § 6. rib. zakona. Ta paragraf (10) je smatrati kot prehodno določilo zakona, ki danes ne pride več v poštev; radi popolnosti pa sem ga moral omeniti, ker hočem v naslednjem razpravljati o tem, katere stranske vode in pritoki spadajo k ribarskemu okraju. Izjeme § 10. so tudi praktično brez pomena, ker trajnih naprav za ribjo lov na podlagi posebne pra- * Kjerkoli je v tem članku govor o ribarskem zakonu, je mišljen vedno le kranjski ribarski zakon. vice (§ 10., iočka 1.) na ozemlju bivše Kranjske sploh ni; pač pa so bile lake naprave v navadi v drugih deželah osobiio za lov lososov in v Furlaniji za lov ogorjev. Na podstavi § 9. kranjskega ribarskega zakona je izdala bivša deželna vlada za Kranjsko v letu 1894. in 1895. v zmislu § 12. naredbe deželnega predsednika za Kranjsko z dne 9. junija 1890, dež. zak. št. 18, za posamezna porečja razglase, s katerimi so se ustvarili ribarski okraji ali revirji na ozemlju bivše Kranjske. S temi razglasi je vlada razdelila vse vodovje bivše Kranjske v 140 ribarskih okrajev. Vsak okraj (revir) je dobil zaporedno številko in ime po kakem kraju, ki leži približno sredi revirja, n. pr. okraj Tacen št. 19 ali okraj Kranj št. 12. Razen tega se je z razglasom določilo, ali je okraj samosvoj (§ 11.) ali zakupen (§ 14.), katere vode spadajo k revirju in katere so njihove meje. Vode vsakega okraja se ločijo v glavno in v stranske proge ter v pritoke. Glavna proga je jedro revirja, stranske vode in pritoki so pritikline glavne vode. Razglasi o ustanovitvi ribarskih okrajev naštevajo izčrpno vse stranske vode in pritoke na obeh bregovih glavne vode ter označujejo, katere vode je smatrati kot »brezpomembne« za ribarstvo v zmislu § 9., odstavka 3. rib. zakona. S to slednjo določbo razglasov se hočem natančneje baviti, ker se mi zdi v vsakem pogledu zgrešena. Kakor sem posnel iz ribarskega katastra, ki je seznam vseh ribarskih okrajev, je voda, ki so za ribarstvo baje »brezpomembne«, vpisanih zelo malo. V naslednjem jih hočem navesti imenoma z označbo okraja, kamor spadajo: 1. belica (okraj Kranjska gora št. 2). 2. Dobrčnik (okraj Jesenice št. 4). 3. Kropa (okraj Stare Fužine — Srednja vas št. 8). 4. Zgoša (okraj Radovljica št. 9). 5. Škedoren od jezu nad izlivom, Mošenik in Peščenik (okraj Kokra št. 13). 6. Mlinščica med zgornjim in spodnjim Pavšlarjevim mlinom in poiočič v Smledniku od najspodnjega slapa navzgor (okraj Smlednik št. 15). 7. Reka od Janezovega mlina navzdol (okraj Cerklje št. 21). 8. Bernik od mlina v Vavpoiah navzgor (okraj Zalog, Kaplja vas št. 22). 9. Dolski potok, ki izvira pri Rudniku in se steka skozi Radomlje, Turnišče in Dob v Račo (okraj Dob št. 28 c). 10. Studenčina pri Žmucu (okraj Ponova vas št. 92). ■ ’ ■ ' jemu zarodu in mladicam varno zaveije, vsem ribam pa zatočišče ob hudi vodi in povodnji. Vse ie mirne in tekoče stranske vode se menjavajo osobiio pri večjih rekah skoro ob vsaki povodnji; radi tega jih ni mogoče v katastru izčrpno naštevati; prideliii jih pa moramo brezpogojno k revirju, h kateremu spadajo po svoji prirodni legi. Isio velja tudi za večje stranske dotoke ali pritoke, v kolikor sami ne tvorijo posebnega revirja. Prihajam k drugi panogi ribarstva, h gojenju rib. Omenil sem že gori, da so vse stranske mirne vode važne za razplojevanje rib, ker jim nudijo drstišča, zarodu pa zavetje. Isto velja za številne manjše potočke, siudenčine in jarke, ki se vijejo po travnikih in se nato po kratkem toku izlivajo v revir. Vsi ti potočki, najsi bodo še tako neznatni, so pomembni za revir; v njih išče zavetja ribji zarod, čim se izleže iz iker. In najsi bodo take stu-denčine dolge le nekaj metrov in široke dobro ped, za ribarstvo so važne, ker nudijo zaveije ribjemu zarodu v najnežnejši mladosti. Taki jarki in studenčine so prirodni odgojni jarki za ribji zarod. V te jarke ne morejo uhajati večje ribe; ribji zarod je v njih popolnoma zaščiten in ne prete mu nevarnosti, katerim je izpostavljen v glavni vodi. V teh jarkih preživlja riba svojo mladost in se vrne zopet v glavno vodo, čim se je nekoliko okrepila. Brez teh jarkov si naravnega razplojevanja rib niti misliti ne moremo; oni nadomeščajo umetne naprave v vališčih in ribogojnih zavodih. Ako bi ie jarke in studenčine, ki se zde lajiku na prvi pogled brezpomembni, odvzeli revirjem, bi vzeli ribam takorekoč glavni pogoj življenja in obstanka. Siudenčine, jarki in potočki, ki teko v revir, so važni tudi za umetno gojenje rib. Kdor vlaga v svoj revir ribji zarod ali mladice, jih ne sme vlagati v glavno strugo, ker bi jih tamkaj odnesla voda. Stranske studenčine so često edini prostor, kamor moremo z uspehom vlagati ribji zarod; to velja osobiio za reke s sirmim obrežjem. Brez teh stranskih jarkov si pravilnega vlaganja ribjega zaroda niti misliti ne moremo. Zaradi tega je tudi iz tega vidika potrebno, da se priključijo k revirju vsi stranski jarki, potočki in studenčine. (Konec bo sledil.) Dr. M.: Strokovno mnenje Okrajnega rib. odbora v Ljubljani o najmanjši meri za sulca. (Oddano na poziv Velikega župana v Mariboru.) Sulec (salmo hucho L.) živi le v Donavi in nekaterih njenih pritokih, sicer pa v nobeni drugi vodi na svetu. Že to je vzrok, da je treba sulca kot prirodni zaklad ščititi bolj kakor vsako drugo ribo. Stanje sulcev od leta do leta gineva. Vzroki so: regulacije rek, strupeni odtoki tvornic, množitev prebivalstva in s tem združeno zanimanje za športno ribolov itd. Uravnave rek jemljejo sulcem zaklonišča in drstišča in ni bogvekako pretirana trditev, da bi sulca več ne bilo, ako ga ne bi umetno gojili. In baš zaradi tega so začeli ribarski interesenti iskati načine, kako bi se ohranila in rešila ta riba gotove propasti. Prvo sredstvo je umetno gojenje, drugo varstvo rib po športnikih (omejitev lovi) in varstvo po oblastvenih predpisih. Izjaviti se je bilo le o slednjem. Splošno načelo racionelne ribje lovi je, da lovimo ribo šele, čim je postala plodna, čim se je vsaj enkrat v življenju izdrstila in množila. Salmonidi prično postati plodni običajno v četrtem letu, sulec pa doseže popolno stopnjo plodnosti v petem ali šestem letu svoje starosti. Takrat tehta, ako je normalno raščen, običajno 3 kg in meri 70 cm. Poudarjam, da velja to le za sulce, ki žive v vodi, kjer je dosti množinskih rib. V vodi, kjer ni mno-žinskih (belih) rib, degenerira sulec. Zato je opažati v takih vodah (osobito postrvjih), kamor se često zateka sulec, da se prično drstiti sulci pod gorenjo mero in težo; to pa je izjema. Vsa strokovna literatura stoji na stališču, da doseže sulec plodnost šele z gori omenjeno mero in težo. Eden prvih ihtioloških strokovnjakov, univerzitetni profesor dr. Hampel izrečno trdi, da postane sulec ploden, ko doseže težo 3 kg (glej Handbuch der modernen Fischereibetriebslehre, Doljan - lidmpel, ''Vien 1921, stran 8; glej tudi dr. Heinlz: Der Angelsport im Siisswasser, Miin-chen 1920, stran 269). Dr. Heintz sicer pravi, da postane sulec ploden, ko doseže težo 4 do 5 funtov in povprečno dolžino 60 cm. Tu je pa treba poudariti, da se dr. Heintz moti, ker to razmerje med težo in mero ni pravilno. Dolžina 60 cm (dr. Heintz pravi J^Kihližna«) ne ustreza teži 4 do 5 funtov (3 kg); tej teži 70 em. Dr. Heintz očividno ni vodil statistike o meri in ieži sulcev; zaradi lega je pomola razumljiva. Edina slalislična knjiga o rasli sulcev »Ueber das Wachsium des Huchens« Dr. Hampel (Inlernalionale Revue Liber Hvdrobiologie und Hvdro-graphie 1910, zvezek III, slran 137) pravi, da so sulci plodni za dresi, ko lehlajo 3 do 5 kg. Ta Irdilev je znanslveno ulemeljena, i ne pa Irdilev dr. Heintza. Dr. Heimpel je v svoji knjigi priobčil obširne tabele, iz kalerih je posneli, da meri sulec 3 kg 72 cm in da znaša njegova starost 5 let. Slarosl je določil z natančnim mikroskopičnim preiskovanjem luskin in okostja. Po lej knjigi je torej dokazano, da je dr. Heinlzova Irdilev, v kolikor pravi, da uslreza teži 4 do 5 funtov približna mera 60 cm, pomotna. Pripomnim še, da letita sulec z mero 60 cm jedva 1-80 do 1-90 kg. Tak sulec golovo še ni ploden, saj ni niti 4 leta star. Sulce s lo mero lovili bi značilo uničevali sulčji zarod. To, kar smo gori navedli, je vsa strokovna lileralura o rasli sulcev. Teorija se torej slrinja s lem, da poslane sulec ploden s težo 3 kg in dolžino 70 cm. Tudi praksa se s teorijo slrinja. Na drsliščih se pojavljajo le sulci, ki presegajo lo ležo in taki sulci izvršujejo dresi. Pripominjamo pa, da prihajajo na drslišča izjemoma ludi sulci, ki lehlajo komaj 2 kg. Lajiki so mnenja, da se tudi laki sulci drsle, kar pa ni res. Taki sulci prihajajo na drslišča iz drugih vzrokov, bodisi da spremljajo večje sulce, bodisi da hočejo zavžili iz-drščene ikre. To je najbrž edini vzrok, da se pojavljajo ludi manjši sulci na drsliščih. Omenil sem že prej, da degenerirajo sulci v vodah, kjer nimajo dovolj hrane. V lakih vodah ostanejo pritlikavci in se drsle pod gorenjo mero in ležo, lo vetja osobilo za poslrvje poloke. V lem slučaju daje odpomoč določba člena 3, odslavek 1, naredbe št. 259. Ur. lista 1922, ki omogočuje pod golovimi pogoji lov sulcev izpod mere, da se zaščitijo druge plemenite ribe, kakor postrvi in lipani. Iz navedenega lorej sledi, da je Ireba sulca ščitili vsaj do takrat, ko postane ploden, lo je, dokler ne doseže teže 3 kg in mere 70 cm. To je minimum! Ako pa hočemo sulca izdatno ščiliti, je Ireba ili še preko te mere in določili mero 4 kg ali 75 cm. To mero so določili sporlni klubi in zakupniki sulčjih revirjev v ljubljanski okolici. Uspehi lega ščitenja so postali že vidni in se. je sulčji zarod baš zaradi tega v Savi in Ljubljanici znatno pomnožil. IS Iz lovskega nahrbtnika. t G. Lovro Tepina. Viši živino-zdravnik, ravnatelj podkovske šole, podpredsednik Jugoslov. kinološkega sa-veza, urednik strokovnega kinološkega glasila »Športni pes« itd. je nenadoma preminul dne 18. decembra 1925 ob pol 12. uri. Rajnki je bil izredno idealen delavec na polju živinoreje, psoslovja in kulturnega udejstvovanja. Težko prizadeti obitelji kakor tudi vsem prizadetim krogom naše najgloblje sožalje. Težka izguba. Dne 29. nov. 1925 je zadela rodbino veletrgovca Franca Urbanca v Ljubljani težka nesreča. V Milanu je nenadoma vsled otrpnjenja srca preminul edini sin Franc Ferdinand, star šele 21 let. Po dovršenih študijah ljubljanske viš. realke, enoletnega tečaja tekstilne šole v Brnu in akademije za nacionalno ekonomijo v Kblnu se je pred tedni podal v Italijo, da v veleindusirijskih obratih spopolni svoje teoretične študije tudi praktično, preden vstopi kot delujoča sila v veleobrat svoje domače tvrdke. Ni mu bilo usojeno, udejstvovati se v življenju; smrt mu je prestrigla nit življenja. Bil je ljubitelj narave ter športa, posebno pa je posvečal svojo pozornost lovstvu in psoslovju. Daši še mlad, je na tem polju že pokazal marsikak lep uspeh. V trajnem spominu nam ostaneš, dragi Franjo. Roditeljem in Tvojim sorodnikom pa bodi izraženo najgloblje sožalje. — Prof. P. Žmitek, bivši učitelj-razredmk in sodrug v lovstvu in psoslovju. Poročilo o lovskem plesu v Kranju, ki je bil 5. januarja t. 1., sledi v prihodnji številki. O poteku občega zbora S. L. D., ki se je vršit dne 6. januarja t. 1., bo »Lovec« poročal v prihodnji številki. Sejem za divje kože. Opozarjamo na članke v lanskem letniku »Lovca«, v katerih je nadrobno opisana nameravana preureditev dosedanjega trgovanja z divjimi kožami. Oddelek »Divja koža« pri Ljubljanskem velesejmu m »Lovska zadruga« sta lovske zakupnike s posebnim pismom posebej povabila, da sodelujejo pri izvedbi nameravane akcije. V lovopustu so: Jeleni (samci), jelenčki in košutice, gamsi (samci in koze), srnjad (srnjak in srne). Od 16. januarja tudi zajci, od 1. februarja košute. — Od divje perutnine so v lovopustu fa- zani, gozdni in beli jerebi in jerebice, koiorne, poljske jerebice. § 2. zakona z dne 28. februarja 1922, Ur. list ši. 378/115, veljaven za območje vse Slovenije, se glasi: »Ob prepovedanem lovskem času se prepoveduje streljanje, pokončevanje ali lovljenje divjih živali, navedenih v § 1. Prav tako je prepovedano po preteku 14 dni, ko je nastopil prepovedani lovski čas, in še dalje, dokler traja, to divjad v celih kosih, razdejano ali pripravljeno kjersibodi prodajati ali ponujati v nakup.« § 3. cit zakona pravi: »Izjeme § 2. prvega odstavka more dovoljevati okr. polit, oblastvo le v teh primerih: a) ako je dokazano, da je divjačina, ubita v zakonitem času ali da je uvožena iz inozemstva; b) ako okrajno polit, oblastvo zaradi zaščite kmetijskih ali gozdarskih koristi odredi v prepovedanem času streljanje take divjačine, ki se je prekomerno razpasla. V obeh primerih mora prodajalec divjačine varnostnim organom na zahtevo pokazati pismeno dovoljenje okr. polit, obla st va. Konzerve v dozah so od tega izvzete.« § 5. cit. zak. dalje pravi: »Na streljanje v zagrajenih lovskih gojiščih (t. j. oborah) se ta zakon ne nanaša; vendar se mora prodajalec divjačine izkazati z dovolilom, predpisanim v § 3.« § 6. govori o kazenskem postopku, in sicer: »Prestopke tega zakona kaznujejo okr. pol. oblastva z denarno kaznijo od 5 do 250 Din, ki se sme, če se je prestopek ponovil, ali če je ž njim nastala občutna oškodba na stanju živali, zvišati do 500 Din. Ob neizterljivosti se izpre-meni denarna kazen v zapor 24 ur za vsakih 5 Din.« § 8. določa, da ostanejo ostali zakoniti predpisi, veljavni v posameznih delih Slovenije do nadaljnjega ukrepa v veljavi. (N. pr. predpisi glede hladilnic in drugo). K zaščiti srnjadi. V Primorsko-kra-jiški oblasti je lov na srne po vseh lo- viščih za dve leti obustavljen. Povodom te zabrane je uprava dr. K. Gvczvjeve graščine javila na pristojno mesto, da se srne, ki so očuvane, postrelijo, ko prestopijo obmejna lovišča, ležeča na teritoriju ljubljanske oblasti, seveda le ob času, ko po zakonu ni lovopusta na to divjad. Ker nimamo zakonitih sredstev, da bi se mogla tudi pri nas izdati splošna prepoved lova na srne, in je lovski upravičenec, ki plačuje razmeroma visoke zakupnine za lov, odgovoren za škodo, povzročeno po srnjadi v poljskih in gozdnih kulturah, je mogoča uspešna zaščita srnjadi samo tam, kjer se lovski upravičenci - mejaši (posestniki samo-lastnih lovišč in zakupniki občinskih ali zakupnih lovišč) medsebojno prostovoljno pogodijo, da ne bodo streljali srnjadi. Poznavalcem razmer je znano, da bi bilo tudi pri nas dobro, da bi se odstre! srnjadi vsaj nekoliko omejil, ker je prav mnogo lovišč, v katerih se je število srnjadi v vojni in povojni dobi močno skrčilo. Največ srnjadi pade na brakadah. Praksa kože, da se pri takih lovih postreli tudi mnogo srnjačkov in srnic, kljub temu, da po zakonu ni dovoljeno streljati nanje. Vzroki, da pade mnogo mladičev, so deloma nepazljivost strelcev, ki ne gledajo na to, jeli žival mlada ali odrasla, deloma pa tudi brezbrižnost lovskih nadzorovalnih organov, ki takih prestopkov ne naznanijo. Da se očuva po zakonu zaščiteni mladi naraščaj srnjadi, je g. veliki župan ljubljanske oblasti po zaslišanju S. L. D. izdal lansko leto podrejenim oblastvom okrožnico, s katero opozarja, da se imajo v prihodnje navedeni prestopki lovskih predpisov točno zasledovati in strogo kaznovati. Ako se bo strogo pazilo na lovske predpise, ne bodo ostali neobstreljevani samo mladiči, temveč bo ostala tudi marsikatera starejša srna pri življenju in bi se v splošnem odstre! srnjadi nekoliko zmanjšal. Odrejeno je nadalje tudi, da se strogo pazi na to, da se srnjački in srnice ne bodo prodajali ali ponujali v nakup ne v celih kosih ne razdejani. Javnim nadzorovalnim in tržnim organom je naročeno, da se more za nedoraslo srnjad smatrati vsako srno, ki v času od 15. okt. do 30. decembra izstrebljena ne tehta preko 12 kg. Zaplemba divjačine, glede katere obstoja upravičen sum, da prihaja iz rok lovskih tatov. Da se prepreči prodaja divjačine, ki izvira iz neupravičenega ali tatinskega lova, se vsled posredovanja S. L. D. po nalogu mestnega magistrata ljubljanskega puščajo preko trošarinske črte v mesto samo one pošiljke divjačine, ki so krite s potrdili pristojnega županstva, da izvira divjačina iz upravičenega lova. Pošiljke, ki niso krite s takimi potrdili, se zaple-njajo, proti krivcem pa se uvaja kazensko postopanje. Zvišane nagrade za pokončevanje volkov. Od 1. januarja t. 1. so nagrade zvišane in se plačuje za volkuljo 500 Din, volka 400 Din, mladiča iz legla 150 Din, ne oziraje se na okolnost, ali je bil volk ubit na zalazu ali gonji, ujet v past ali drugače. Drugi dosedanji pogoji ostanejo v veljavi. (Glej razglas v Uradnem listu št. 216/10 iz leta 1922. in št. 393/116 iz leta 1925. — in »Lovec« 1. 1922., str. 62.) Lovska zadruga. Na redni seji načelstva so se dne 4. decembra 1925 obravnavale sledeče važne stvari: Nabavo žive divjačine iz Češkoslovaške republike. Predsednika načelstva ing. Fr. Tavčarja se ponovno pooblasti, da posreduje pri tukajšnjem češkoslovaškem konzulatu, ki naj vpliva na svoio vlado, da se taka dobava divjačine za osvežitev krvi v naših loviščih tudi udejstvi. Sklene se, naročiti od tam zaenkrat 50 parov živih poljskih jerebic m 40 kosov plemenskih zajcev. Da bi se gojenje in krmljenje divjačine čimbolj povzdignilo, posebno glede fazanov in poljskih jerebic, se sklene, nagraditi skrbne in marljive poklicne lovce, ki se izkažejo z uspehi. V ta namen se določi vsota v znesku 700 Din, in sicer naj bi se razdelila tako, da odpade na I. nagrado 300 Din, na ostali dve pa po 200 Din. Izrazi se želja, da bi to posnemalo tudi Slovensko lovsko društvo ali druge sorodne korporaciie. Mreže, s katerimi naj bi se lovilo živo divjačino, se sklene čimprej naročiti, za to se poveri tajnika načelstva, da do 9. dec. 1925 zbere in pripravi material, bodisi v literaturi, načrtih in cenikih. Pri šesti točki dnevnega reda se je sprožilo vprašanje, kam spravljati ujeto živo divjačino, posebno fazane in jerebice? Na predlog Iv. Zupana naj bi se v ta namen skušalo dobiti katero praznih barak za epidemične bolezni, ki naj bi jo odstopila v ta namen mestna občina. Predlagatelja se pooblasti, da si barake ogleda na licu mesta in naj tozadevno posreduje. Če bi se taka baraka dobila, bi bilo treba v njej kritje napraviti malo od tal iz smrekovih vej. Zastran naročenih 20 družin, t. j. 100 fazanov pri upravi graščine G. Pon-graza, se pooblasti Ivana Zupana, da končno uredi zadevo osebno, ko se bo mudil vsled nekaterih opravil v tamoš-njih krajih; vsekakor pa se ga naprosi, da mu i vnaprej piše glede pripoznanja naših točasnih pogojev, posebno kar se tiče stanja valute. Odklonitev Lovske zadruge kot so-zakupnika v lovišču občine Krčevina pri Ptuju se ponovno vzame v pretres. Posredovanje v tej zadevi se poveri tudi Iv. Zupanu. V zadrugo se sprejmeta dva nova člana in sicer: kr. notar Niko Lenček v Škofji Loki in »Savezno Lovačko Udru-ženje u Dubrovniku«. Iv. Zupan poroča o uspehu dogovorov z ravnateljem Ljubljanskega velesejma M. Dularjem, ki so glede kožnega sejma dovedli do uspešnih zaključkov. Tozadevni članki so bili objavljeni v tukajšnjih dnevnikih in v »Lovcu« (glej str. 552 lanskega letnika), podrobnosti pa se bodo še določile in objavile. Iv. Zupan prosi, naj bi ga načelstvo zadruge pooblastilo glede podpisa skupno z ravnateljem Ljubljanskega velesejma g. M. Dularjem v svrho odprtega računa do zneska 1 milijona dinarjev pri Kmetski posojilnici v Ljubljani. Ker glasom zadružnih pravil načelstvo ne more v taki izmeri dati pooblastila, se sklene čjmprej sklicati skupno sejo nadzorstva in načelstva. Glede donašanja divjačine na trg se sklene naprositi Slov. lovsko društvo, da nemudoma vioži pri mestni občini prošnjo, da naroči mitniškim paznikom, da strogo pazijo na to, kdo prinaša divjačino, posebno zajce, v mesto. V slučaju, da bi se kdo ne mogel izkazati s potrdilom od občine, v kateri je divjačino dobil, se mu jo kraikomalo odvzame, proda na dražbi, denar zapleni, njega pa primerno kaznuje. Da se to čimprej uresniči, prevzame posredovanje pri S. L. D. M. Hafner. Mestna klavnica ljubljanska napravlja obsežno hladilnico in k temu spadajoče naprave. Sproži se vprašanje, da naj bi Lovska zadruga pravočasno poskrbela za to, da si zasigura primeren prostor, kamor bi se spravljalo mrtvo divjačino za nadaljnje razpečavanje. Sklene se vposlati na gerentski sosvet ljubljanske mestne občine prošnjo, da uvažuje željo Lovske zadruge. Vsem zakupnikom lovišč. Večina naših lovišč si še ni opomogla od vojne, ki je bila tudi za lovstvo katastrofalna. In če pregledamo dobo šestih povojnih let, pridemo do prepričanja da splošnega zboljšanja v doglednem času še nimamo pričakovati, če ne posežemo vsi pravi lovci v tok razmer z energično voljo in s požrtvovalnostjo in vzdržnostjo pravih lovcev. Samopomoč mora postati tudi naše geslo. S. L. D. je že takrat, ko je dalo iniciativo za ustanovitev Lovske zadruge in začrtavato smer te zadruge, izrazilo željo, da naj Lovska zadruga vzame v svoj program nakup žive divjačine, da na ta način poživi naša lovišča in osveži kri naše divjačine. Podčrtalo je S. L. D. svoje stališče s tem, da je nakazalo Lovski zadrugi znaten prispevek v označene svrhe. Z odkritim zadovoljstvom naznanjamo vsem lovcem, ki so dobre volje, da nas je Lovska zadruga obvestila, da ima za prihodnjo pomlad zasigurano večje število žive divjačine, predvsem jerebic, fazanov in zajcev. Se bolj razveseljiva je okolnost, da se je že prijavilo večje število odjemalcev te žive divjačine. Pričakujemo, da vstopijo v krog naročnikov vsi zakupniki poljskih lovišč. Glede zajcev pripomnimo, da so Lovski zadrugi zasigurani zajci iz čeških ravnin, ki se izborno prilagode našim kulturnim razmeram in so v primeri z našimi nižinskimi zajci pravi orjaki. Da pa požrtvovalnost zakupnikov lovišč, ki si bodo nabavili živo divjačino, ne bo brez uspeha, je najmanj, kar mora zahtevati S. L. D. od vseh zakupnikov lovišč, posebno od vseh zakupnikov nižinskih lovišč: 1. Da fazanov L 1926. nihče ne strelja, v sledečih letih pa le peteline; 2. da v gorenjskih nižinskih loviščih, ki so skoraj prazna, 1. 1926. nihče ne strelja jerebic; 3. da se v vseh nižinskih loviščih v letu 1926. omeji odstrel zajcev na polovico letošnjega odstrela. To je najmanj, kar more S. L. D. zahtevati od vsakega zakupnika lovišč in to pod sankcijo izgube kvalifikacije za pravičnega lovca in pod sankcijo izgube kvalifikacije za zakup lovišč. Izjeme ad L, 2. in 3. sme dovoliti le odbor Slov. lovskega društva. Želeti bi bilo nadalje, da se L 1926. srne ne streljajo, srnjaki pa le na za-lazu in na klic. Če hočemo dvigniti lovstvo Slovenije se moramo v lovskih zadevah brezpogojno podvreči navodilom odbora Slov. lovskega društva in smatrati izpolnjevanje teh navodil za častno lovsko zadevo. M. H., po naročilu odbora S. L. D. Jelenje rukanje v Snežniških gozdih v letu 1925. Starejšim poklicnim lovcem je znano, da srno v starih časih imeli v Sloveniji precej močno jfelenjad, ki je pa zaradi neracionalnega lova izginila. Hud udarec je veledivjadi zadalo leto 1848. Se v letu 1850. je ustrelil grof I.ichtenberg v Snežniku iz grajskega okna abnormalno močnega šestnajsterca in isto leto šumski nadupravitelj Brun-ner močnega šestnajsterca na Medvedjem travniku. Kapitalno rogovje je obešeno, kakor še mnogo drugih lovskih trofej, v Snežniškem gradu v spomin. Sele v novejših časih se je pričelo slovensko lovstvo zopet zanimati za jelenjad, zlasti graščaki. Okrog 1. 1900 je podaril vojvoda Henrik iz Schwerin-Mecklenburga svojemu prijatelju knezu Hermanu Schdnburg - Waldenburgu v Snežniku nekaj komadov jelenjadi, katero je dal ta izpustiti v zagrajeni obori blizu Leskove doline. Tukaj se je gojila jelenjad do leta 1907., nato je bila izpuščena na prosto, Izpočetka so mislili, da jelenjad vsled slabih klimatičnih Razmer ne bo vzdržala, pa se je navzlic temu tako pomnožila, da se je mogel že okrog 1. 1910. pričeti odstrel jelenov v času rukanja. Rukajoče jelene lovi sam gospodar lova, pogosto pa povabi tudi goste. Pri rukanju se obstreljujejo samo močni ijeleni, dočim ostanejo vsi, od deseterca navzdol, kot naraščaj; tudi je gospodar lova tako obziren, da ne ustreli vseh močnih jelenov, ako se mu zdi potrebno, pustiti tega ali onega jelena radi plemenitve, ali ako nima dosti močno razvitega rogovja in kaže, da ga čez leto dni izboljša. Istih pravil se drže vsi ostali povabljenci, tako da pridejo sploh šele kapitalni dvanajsterci pri odstrelu v poštev. Zato ni nikaka redkost da tehta tak jelen — iztrebljen — 180 kg in še več. Rukanje jelenov v letu 1925. je na Posestvu Snežniške graščine poteklo sledeče: Vreme je spočetka kazalo, da bo lepo in hladno. Prvi jelen se je oglasil dne 16. septembra zvečer pri Lovrenčkovih lazih, potem pa po vrsti ostali po vsem lovskem revirju, tako da je bilo veselje, ponoči v gozdu prisluškovati. Ni pa dolgo trajalo in vreme se je izpremenilo. Prišel je zahoden gorak veter z dežjem. Jeleni so se glasili leno in samo ponoči. Šele 21. septembra, po dežju, so se tu in tam pričeli oglašati jeleni podnevi, ampak neredno vsled previsoke zračne temperature in stalnega vznemirjenja od polharjev in voznikov lesa. Lahko rečem, da tako nerednega rukanja jelenov že dolgo ne pomnim, tudi ne take smole, kakršno smo imeli pri zalezovanju jelenov. Ni tako lahka stvar, pri nas rukajočega jelena zalesti in še posebno težavno je bilo letos vsled stalnega zahodnega vetra, ki je po vseh dolinah in robeh kar na vse strani pometal, tako da sploh ni bilo mogoče zalezovati za vetrom. Vsled tega je bil končni rezultat jako klavern. Leta 1924. so bili ustreljeni štirje jeleni, leta 1925. sem računal na najmanj toliko, toda izjalovilo se mi je — in gospodom lovcem še bolj. Dva jelena sta bila zgrešena; tudi srnjak in divja mačka; en jelen je bil lahko obslreljen in cela množina jelenov — mislim pet ali šest — jih je v zadnjem trenutku pred strelom odskočila, seveda sami kapitalni jeleni. Torej na svidenje v letošnjem letu! — Rukanje je ponehalo 4. oktobra. Splošno so se oglašali jeleni, in sicer po 1 jelen, v sledečih okrajih: Požar— Otrobovci—Kališka rebar, Skalnica — Volčji hrib. Debeli kamen — Korita — Hrvatov hrib, Lovrenčkovi lazi, Skrivni vrhi, Pirča jama — Grajševka — Srednji vrh, Jazben hrib—Cinkovec, Gabrov vrh —Leskovi vrhi. Skrajni vrh (Gočov laz), Pod Skrajnim vrhom (pri Vrtci). V celem 10 jelenov. Razen tega so se oglašali mnogi slabši jeleni (Beihirsche), kateri se sploh pri rukanju ne jemljo v poštev. Na graščinskem posestvu onkraj naše drž. meje (Italija) so bili 3 jeleni zgrešeni, enega 14-erca in enega 12-erca je ustrelil vojvoda Adolf iz Schvverin-Meklenburga, enega 12-erca je pa ustrelil princ Urh Schbnburg--Waldenburg, brat gospodarja lova. Rukajočih jelenov onkraj naše drž. rnejc je bilo 40. Vsem gospodom lovcem, koji imajo priliko udeležili se lova na močno vele-divjad, priporočam risanko močnejšega kalibra s plaščem, in sicer ne pod 8-2 mm. Vsem onim, ki pa imajo Mann-licher - Schbnauerco, svetujem, naj si dajo nasireliti puško z 2-45 gr brez-dimnega smodnika M-92 in kroglo 10-3 gr težko, bodisi z delnim niklastim plaščem s 6 mm svinčeno glavico ali še bolje z 10-3 gr težko kroglo s celim plaščem, spredaj zvotleno (Expansiv). V trgovinah z orožjem prihaja večinoma naprodaj patrona Manmlicher-Schonauer 6-7 mm, nabasana z 2-32 gr brezdimnega smodnika M-92 in kroglo 8-9 gr težko. Taka patrona izvaja približno samo 189 meierkiiogr. žive sile, dočim pa nabasana z 2-45 gr brezdim. smodnika in s kroglo 10-3 gr težko izvaja 266 meterkilogr., in to je ono, kar se na močno veledivjad rabi. Po mojem mnenju bi si moral vsak lovec, ki lovi veledivjad z Mannlicher-Schonauerco, dati jo nastreliti s takimi patronami, in to še poudarjam, samo z expansivnimi kroglami, ker močan jelen ali košuta ni srnjak in tudi ne gams ter robi precej močnejši strel. Končno še nekaj o daljnogledih na puški. Daljnogled pri puški je jako lepa in piaktična stvar, toda samo pod pogojem, da je puška natančno z daljnogledom nastreljena in montaža trpežna. Ako tega pri puški z daljnogledom ni, pa najsi je puška kakršnegakoli kalibra in sistema, doživi lovec lahko presenečenja. Po mojem mnenju je puška z daljnogledom pripravna za visoke planine, kjer ni mogoče hitro divjad zalesti z enega roba na drugega, ali pa za obširne ravnine brez grmovja. Glavno vrednost pa pripisujem puški z daljnogledom ne za to, da se ž .njo more, če je dobro nastreljena, streljati na kilo- metre daleč, ampak da se ž njo more zanesljivo zadeti tja, kamor se hoče, in to še precej dolgo v večernem ali jutranjem mraku. Za to je. puška z daljnogledom priporočljiva posebno lovcem, ki radi hodijo na zased in še bolj za visoke sedeže. Nič manj svetujem vsakemu, kdor ima puško z daljnogledom, da naj se privadi tudi hitro na navadni vizir pomeriti. Kaj mi pomaga daljnogled, če pridem slučajno z močnim jelenom na kakšnih 40—50 korakov naglo čez rob skupaj, kar se pri nas v dolinastem in zaraščenem terenu pogostoma zgodi. Tu ni časa za gledanje skozi daljnogled in za to je treba tudi vežbanja v streljanju na navadni vizir pod daljnogledom. Vsem puškarjem pa, ki montirajo daljnoglede na puški, bi želel, da bi bili tudi lovci, doživeli bi po svoji umetnosti — dobro in — slabo. Lovski blagor. 1. Č. Abnormalna letošnja zima je prizadejala že dosedaj divjačini težke izgube. Koncem novembra in začetkom decembra je zapadlo v višjih legah Julijskih Alp mnogo snega. Nato je pritisnil izvenreden mraz, ki je trajal do sredi decembra, ko je nenadoma nastopilo gorko vreme z dežjem. Sneg se je začel topiti, v strmih legah pa so začeii grmeti plazovi, snežni in talni. Veliko divjih koz je našlo ob tej priliki žalosten konec. Težko je preceniti njih število, vsekakor pa mora biti precejšnje. V Planici sem naštel kakih 10 večjih plazov, in v enem samem razmeroma majhnem, ki je pridrvel izpod Strugove špice, se je našlo 16 divjih koz. Zračni pritisk je vrgel v globočino cel trop, ki se je v usodnem trenutku stiskal v ruševju nad preko 100 m visoko skalo. Ogromen plaz je pridrvel izpod Ponče in v dolini daleč pokril mlado smrekovo setojino z mestoma mnogo metrov visoko nakopičenimi snežnimi množinami. Koliko divjih koz leži tam pod snegom, se bo moglo ugotoviti šele spomladi, ko bo skopnel sneg. Še večja nevarnost pa nastane, če pade na zmrzli sneg mnogi, svežega. I. K. Šoja krivokljunka. Predlansko jesen je padla v lovišču Orehova vas pri Mariboru šoja, ki ima spačen kljun. Dal sem jo nagačiti in prof. Cotič je bil tako ljubezniv, da je po nagačeni posnel pričujočo sliko. — Gačilec Zavvcskv v Mariboru jo je označil kot samca, carrulus glandaxius. — Šoja ima spodnjo čeljust tako zelo zavito na levo in podvihano pod gornjo čeljust, da znaša s šestilom merjena razdalja med konicama obeh čeljusti 2-5 cm. Gornja čeljust je skoraj popolnoma ravna in meri od kljunovega kota do konice 3-3 cm, dočim ima spodnja čeljust na vnanji, t. j. desni strani 3-5 cm in na notranji levi strani zgolj 2-5 cm. Bistvo spačenosti je torej v zakrivljeni in podvihani spodnji čeljusti. — Da bi bil vzrok te spačenosti kaka poškodba, za to ni najti nikakega znaka, bržčas je torej prirojena. Dr. M. Č. Lisjak namesto jazbeca. Kakor pred dvema letoma, tako se je tudi lani dogodilo Mostarjevemu ateju, ko je šel ob luninem svitu 1. oktobra 1. 1. čakat jazbeca, ki mu je pustošil v koruzi. Ni bilo treba dolgo čakati, ko začne lomastiti po turščici in prihajati vedno bliže. Ko opazi žival, pomeri in zadene. Toda ko pobere, vidi, da ima kot predlansko leto, opraviti, namesto z jazbecem, z lisjakom, ki pa ga istotako zadovoljno dvigne in nese domov. Že med potjo se mu je zdramil ter parkrat hlastnil proti nogi, tako da ga je kar namlatil s puško, kar ni priporočljivo. Piišedši domov, in misleč, da je potuhnjenec že mrtev, ga položi v veži na tla, da odloži svoje stvari in ga na to odere. V trenutku pa plane lisjak pokonci in hoče pobegniti. Začela se je pravcati gonja, vse, mlado in staro, pomaga in odskakuje okrog lisjaka, ki srdito seka z zobmi okrog sebe; vendar pa se jim je nazadnje posrečilo ugonobiti ga ter visi sedaj že prav čeden njegov kožuh v šupi poleg poletnega, ki je prinesel svoj grešni meh pied cev prijatelju, ko je čakal na srnjaka. P. 2. Nepojasnjena zajčja smrt. Dne 5. novembra 1925 me je povabil lovski znanec, zakupnik prijetnega lovišča v ljubljanski okolici, na kljunače. Mnenja sva bila oba, da je par jasnih noči mogoče vendar le privabilo dolgokljune v ljubljanske gaje, katere jesenski gostje vsaj za par dni kaj radi posečajo. Iskala sva in šele po dolgem iskanju sva enega prepodila in še ta se je spretno izogibal strelu. Ponovno ga nisva mogla dvigniti. Na potu proti gričevju, kamor sva šla k večernemu poletu, skoči iz meje zajec. Streli so počili; pri enem se je zajec malo okrenil ali bil je že precej daleč in drobno zrnje mu najbrž ni prebilo kože, katero je že krila dolga gosta zimska dlaka. Zajec jo je mahal proti čredi' krav, ki sta jo pasla dva mlajša pastirja. Ko prideva k pastirjem in jih vprašava o streljanem zajcu, sta nama jela pripovedovati, da omenjenega zajca nista videla, pač pa da leži drugi mrtev zajec sredi sosednje senožeti. Eden izmed pastirjev ga je nama pokazal. Sredi senožeti leži mrtev zajec na nekoliko poteptani zemlji; nekaj volne je raztresene. Oči so čiste in gotovo še ni dolgo mrtev. Na levi strani na oprsju je precejšnja odprtina; polomljena so rebra, tako da bi lahko porinil skozi prst. Rana ni krvava, nego precej močno zamazana z blatom. Na vsem zajcu ni najti drugih poškodb; izgleda, kakor bi nekaj padlo z neba na zajca. Lovo-zakupnik je odnesel zajca domov in ga razkožil; pravi! mi je kasneje, da ni bilo nič sumljivega na zajcu, izven že omenjene poškodbe. ]az sem bil mnenja, da je morda podlasica umorila zajca, ali moj spremljevalec trdi, da se nič ne pozna, zaradi česar bi mogel pritrditi mojemu mnenju; tudi kri je bila še v zajcu. Ne morem si misliti, kaj bi bilo zajca ugonobilo. Na poletu ni bilo kljunačev, izgleda, da so se kljunači, ki jih po gozdovih izven ljubljanske okolice ni manjkalo, umaknili mestnim okoliškim lovcem zaradi tega, ker je ravno v najboljših dneh selitve ležala ljubljanska okolica v gosti megli dočim je bilo drugod čisto in jasno in prav prijetna temperatura. V. K. Fantič ujel divjega petelina. Sin lovca Avsenika iz Most se uči v vasi Breg pod Žirovnico čevljarstva. Za spremembo in temeljitejše znanje svojega rokodelstva pa je mojster poslal mladega Janeza dne 16. nov. 1925 v bre-oove za Savo kopat štorove, ki spadajo k čevljarstvu v toliko, da grejejo peč. Dan je bil meglen in ker ni bilo razgleda, je Janez pridno kopal in klal što-rovje tako da je bila ura že dve čez poldne. Mahoma pa završi nad Janezovo glavo, zaplahuta po meglenem zraku in s silnim truščem pada strašna, črna ptica naravnost pred osuplega čevljarčka. Zamajal se je svet od groze in piša in Janez je čutil, da je šla smrt skozi kosti. Strah ga je tako zlasal, kot ga mati nikdar ne zna. Ali po rojstvu ima lovsko kri in ko je izpod trepalnic pogledal na ta strah, je spoznal, da ni vrag, nego divji petelin, ki pa ni nič manj osuplo zrl svojega soseda. Med tem je pa že v Janezovo srce šel pogum in kakor lierkules na mističnega merjasca z Erimandske gore, tako je čevljarček planil na petelina. In petelin je zbežal. Ker pa je bil še brljav od presenečenja, se je zaletel v grm črnega trnja, kjer je v bodicah in vejah trenotek obtičal. Tedaj ga je preganjalec že za-čopaiil za rep, kakor se mlademu junaku spodobi, s tako silo, da je razen treh peres ostal cel rep v roki. Najbrže je petelin sprevidel, da je oropan svoje lepote in ponosa in se je brez nadaljnjih pogajanj vdal, ne da bi se bil branil s svojim, vsega spoštovanja vrednim kljunom. Janez ga je torej premagal in drvel z njim bolj po zraku, kot po tleh, do mojstra. Tam ga je vtaknil v trden zaboj, naložil na voziček in hajdi v Moste do očeta. Od sreče, ponosa in razburjenja je kar trepetal in prosil mater, da bi se razgovarjala samo od petelina, dokler se oče ne vrne. Medtem je šla novica po vasi kakor ogenj in vse je drvelo gledat petelina, kot bi bil sam kraljevi lev v kletki. In fantič je sanjal o velikanski nagradi, ki ga čaka za junaštvo, od strani lovonajemnika. Tedaj pa je prišel tuš v obliki očeta, ki se je vrnil in odredil, da mora petelina izpustiti — brez nagrade. S stoično mirnostjo je petelin prenašal ujetništvo, ali ko mu je do smrti žalosten Janez odprl vrata ječe, je zmagonosno zaprhutal v črne gozde bližnjega Stola. Kako da se je petelin tje zaletel ni hotel povedati. Najbrže ga je bilo sram, da se je v megli zmotil ali pa je bil preganjan od kake velike ujede. Zameriti mu pa ni, kakor tudi ne Janezu, ker sta bila oba mlada in je petelin preživljal svojo prvo jesen. Lovec pa je v toliko pogrešil, da ni pritrdil petelinu obročka v spomin. Ali v splošnem razburjenju je tudi to opravičljivo. M. Š. Voičja nadloga v okolici Novega kota. Tudi lansko jesen so nas volkovi posečali, skoraj bi trdil, da bolj pogo-stoma kakor druga leta. Redoma se je slišalo, da je volk vzel danes tu, jutri tam ovco, jančka, kozo ali kozliča. Mislim da ne pretiravam, ako trdim, da je teh krvoločnežev največ v kočevskem okraju. — V mojem okolišu se pojavljajo vedno; največ pa spomladi in na jesen, ko zalezujejo ovčje črede, ki se pasejo v obližju vasi Novi kot. Da je volk odnesel ovco ali jančka iz črede, ki se je pasla na »gmajni«, to ni nič novega. Da pa volk pride dan na dan v vas po svoj plen, je pa bolj zanimivo. In jeseni se je to večkrat pripetilo. Iz nastopnih zabeležb je razvidno, da je volk prišel v vas, kjer je vzel drobnico izpred hiše, samo v mesecu oktobru šestkrat, vsele' z uspehom: Dne 5. oktobra 1925 je volk pri Korošcu odnesel veliko ovco; dne 6. oktobra je volk pri Korošcu odnesel ovco; dne 16. oktobra je volk pri »Kajži« odnesel kozliča; dne 20. oktobra je volk pri »Luku« odnesel ovco; dne 25. oktobra je volk pri 2ervampu ugrabil ovco, a so mu jo oteli; isti dan se je ponovno vrnil, toda brez uspeha. Zanimivo je, da je ta ovca skotila po tem jančka, katerega je volk odnesel ravno čez teden dni izpod kozolca. Dne 27. oktobra 1925 je volk pri Peterku odnesel ovco. Tudi v novembru nas je redno posečal, vse do časa, ko je zapadel sneg. S snegom so končali volčji pohodi: ovce se niso več pasle. Tembolj pa je obrnil sedaj pozornost divjačini, kolikor je je še ostalo. Toda te je le malo ali pa nič; kolikor je niso volkovi, so jo uničili lovski tatovi, katerih je v našem obližju neverjetno mnogo, posebno naši sosedje so na glasu, da posečajo celo po 6—8 ur oddaljena lovišča. Pa tudi naši lovski zakupniki se bore malo brigajo za divjačino. O kaki gojitvi sploh ni govora. Samo mesarili bi, streljali na vsako daljavo, srnjaka ravno tako s šibrami, kakor brejo srno ali pa zajklo ob kresu. Pred par dnevi je eden izmed zakupnikov nastavil past zajcu, ki se je tudi ujel, a sv po dolgih mukah in z razmesarjeno nogo vseeno še rešil. Drugi dan je šel naš »lovec« na lice mesta, videl past zaprto in okrvavljeno. Malo je po-šaril po grmovju, ko je naenkrat skočil iz njega zajec, seveda z razbito nogo. Ta »dični lovec« je šel domov po puško m — hajdi za zajcem! Petkrat ga je streljal, tudi na sto korakov in po petem strelu je »srečni lovec« srečno dvignil svoj plen. Dokler imamo takih »lovcev«, vemo, koliko je ura bila ... Dobro bi bilo, da bi oblast včasih malo bolj gledala, komu da lov, oziroma lovsko karto. Kotar. O naših izrazih. Če primerjamo lovsko izraževanje pred leti in pa sedaj, z veseljem ugotovimo, da smo precej napredovali jn da smo našli že nekaj prav lepih pristnih domačih izrazov. Nekaj smo jih nabrali med narodom, nekaj je sestavljenih, nekateri pa so vzeti iz drugih slovanskih jezikov. Toda mnogo nam še manjka in potrebno je, da se vsakdo potrudi in nabira. Pa tudi v medsebojnih lovskih pogovorih se malo potrudimo in ogibajmo se tujih besed. Ni še dolgo, ko sem zasledil med našimi gorenjskimi lovci dva lepa izraza, in sicer imenujejo brusnice, katero ime mi ne ugaja prav posebno, »mo-čence«, skalnim jerebom pa pravijo v okolici Kranjske gore »kamence«. Ka-menca, ta pristni domači izraz, pa je sličen bosanskemu. Bosanec imenuje isto ptico »kamenico«. Upam, da to besedo uvedemo v naše lovsko izrazoslovje in da se v kratkem še kdo oglasi v našem lovskem glasilu s kakimi lepimi izrazi. In še nekaj bi bilo, kar precej neprijetno zveni v lovskih pogovorih, kar se mi zdi potrebno pri tej priliki omeniti, in to so tiste nesrečne besede »pobijanje«, »ubijanje«, »klanje« itd. Običajno med lovci je, da vpraša lovec lovca, nič hudega meneč: »Koliko pa ste ubili?« Takih izrazov se ogibajmo, kajti to moti čustvovanje, ki naj ga ima lovec napram divjadi. Kot zadnje pa se mi zdi potrebno omeniti, in to se tiče posebno dopisnikov našega lista, da naj se drže tudi naravoslovnih pravilnosti in izraževanja, da se ne bo ponovno dogajalo, da bomo prištevali ali imenovali navadnega skobca »sokoličem«, kar ne pomeni nič drugega kakor malega sokola. VI. K. Tudi stanovanjsko vprašanje. Dva slučaja pojasnjujeta, da si upa dehorka izbrati za svoje leglo včasih prav smelo stanovanje zase in mladiče, ki tvorijo pogosto mučno nadlego za lastnike perutnine. Pretečeno poletje se je nastanila družina dehorjev tik ob skladišču Dolenjskega kolodvora pri drvarnici, in je pustošila med perutnino, da si lastniki iste dolgo niso bili na jasnem, odkod izvira to tolovajstvo. Nazadnje se jim je posrečilo izslediti jih in so ugonobili starko in osem mladičev. Brat iz Laškega mi poroča, da so začele na nepojasnen način izginjati kure, posebno piščanci, ter da niso vedeli, kje iskati uzmoviča. Posrečilo pa se je, da so jih izsledili. Prav pod kurnikom so se ugnezdili ter brezskrbno gospodarili. Ko si je pripravil puško in zadostno število nabojev, se je začel boj na življenje in smrt; treba je bilo deloma premakniti kurnik, pet mladičev s starko je ostalo v ognju, edini mladič, ki je odnesel svoje šape, je od lakote poginil v kradi drv, kamor se je bil zaril. Čudno je, da niti v enem teh slučajev ni bilo zraven starca dehorja. P. Ž. Lovska zadruga je kupila v svrho osvežitve krvi, kakor tudi da se izginola divjačina zopet zaplodi: 100 fazank, 25 fazanov ter večje število zajcev in jerebic. Ta divjačina se bo razdelila med naročnike koncem februarja ali pa začetkom marca t. L, kakor bodo vremenske prilike dopuščale. Cena je sledeča: družina fazanov, t. j. 4 fazanke in 1 fazan 1500 Din, par jerebic 150 Din, en zajec 200 Din oddajno postaja. Ako se pomisli, da je v inozemstvu cena živi divjačini mnogo višja, je s to preskrbo doseglo L. Z. že lep uspeh. Divjačina še ni vsa razprodana. Interesenti, posebno zakupniki lovišč, nekdaj bogatih na fazanih in jerebicah, se poživljajo, da naroče vsaj za vsako lovišče po eno družino. Na po 1. februarju dospela naročila se ne bode moglo ozirati. Naročila sprejema Lovska zadruga v roke tajnika prof. P. Žmitka. Tajnik Nagrado 575 Din je prejel za dne 13. decembra 1925 v lovišču Preserje ustreljenega volka g. Karel Lichtenberg. Enaka nagrada je priznana Ivanu All-maverju, lovcu Snežniške graščine za volka, ki ga je ustrelil dne 13. dec. 1925. Nagrade za zatiranje vran s fosforjevo pasto v zimski dobi 1924/25 so prejeli: Zelenko Martin, lovec graščine Dornava 200 Din; Horvat Srečko, lov. čuvaj v Središču 200 Din; Malasek Fr., strok, učitelj na Grmu 100 Din; Belovski Klement, Zapuže (Mirna) 100 Din; Re-povš Peter, lovec graščine Slatina 10G Din; uslužbenci županstva v Šmartnem pri Litiji 100 Din; Končina Mih., Gorenja vas 100 Din. Nagrade so se izplačale iz sredstev, dovoljenih od oddelka za kmetijstvo bivše pokr. vlade. — Zahvala za uspešno zatiranje vran se je izrekla: Zakupniku občinskega lovišča Gruševa, Lovskemu klubu »Zlatorog« v Zagorju in Josipu Strzelbi, graščina Grbinič pri Litiji. Akcija za zatiranje vran, opisana v »Lovcu«, str. 43 letnika 1924, se tudi v tekoči zimi nadaljuje in podpira, v kolikor so še sredstva na razpolago. Ing. A. S. »Lovec« bo obsegal letos mesečno po 32 strani, ne vštevši inserafe. Stenski koledar za leto 1926. je priložila januarski številki »Lovca« Jugoslovanska tiskarna Iz ribarske mreže. Poziv zakupnikom in lastnikom ribarskih lovišč. Odbor Slovenskego ribarskega društva v Ljubljani prosi vse zakupnike in lastnike ribolovov, naj daio v letu 1926. ribolovne licence le onim, ki se izkažejo z legitimacijo Slovenskega ribarskega društva, da so člani društva. Kdor hoče loviti ribe, od tega se sme zahtevati, da je vsaj član ribarskega društva. Ribarske knjižice za leto 1926. Da se preprečijo morebitne zlorabe in oa se olajša posel paznikom in nadzorovalnim organom, bodo v letu 1926. ribarske knjižice opremljene na vnanji strani z letnico »1926« todtisek štampiljke). Na to opozarjamo ribiške čuvaje in druge javne nadzorovalne organe. Prostovoljni prispevek za ribarske knjižice. Ker je vlada zvišala takso za ribarsko knjižico na sto dinarjev, odbor Slovenskega ribarskega društva v Ljubljani to leto ne bo pobiral tako zvanega »prostovoljnega prispevka« za ribarske knjižice. Prepoved uvoza in trgovanja z omotico. Med ribjimi tatovi in nepoštenimi ribiči je razširjen lov z omotico. Za omamljenje rib rabijo običajno omoto, jedro indijske rastline Menis-permum cocculus L., ki se dobiva v drogerijah in lekarnah pod imenom Coc-culi indici. Švicarsko ribarsko društvo se je obrnilo na svojo vlado, da naj prepove uvoz in prodajo tega strupa. Lov z omotico ni škodljiv le za ribe, nego tudi za ljudi, ki jedo z omotico zastrupljene ribe. Potrebno bi bilo, da izda tudi naša vlada tozadevno naredbo. Dr. M. Regulacija Gradaščice, Glinšice in Malega grabna in ribarstvo. Veliki župan ljubljanske oblasti je izdal z odlokom z dne 16. sept. 1925, št. ti 477, Glavnemu odboru za obdelovanje barja vodopravno dovoljenje za uravnavo Gradaščice, Glinšice in Malega grabna. V interesu ribarstva so izdane sledeče odredbe: Na jezu pri Kozarjah je napraviti ribjo stezo za prehod rib v Gradaščico nad jezom; ribja steza mora biti tako situirana, da bo onemogočala neopravičenim ribjo lov. Z regulacijo Gradaščice bo nastala za ribarstvo v Ljubljanici povsem nova situacija. Notorično je, da se nahajajo distišča rib Ljubljanice v potokih nad mestom in da se tam drste vse vrste rib iz Ljubljanice, med temi tudi veliki sulci, lipani itd. Ta drstišča so največje važnosti, ker so za ribe v Ljubljanici do Vrhnike edina drstišča, pri čemer so pa ona v Mali Ljubljanici še vedno ogrožena po onečiščenju vrhniških industrijskih podjetij. V Veliki Ljubljanici sploh ni drstišč, istotako ne v Ljubiji. Mali Graben je velike važnosti za ribji zarod, ker se v njem jako ugodno menjavajo plitvine in tolmuni; ti pa bodo z uravnavo zmanjšani, če ne popolnoma izbrisani. Voda Malega grabna, kakršna bo po regulaciji, ne bo ugodna ne za zarod ne za dresi, dočim je nad sedanjim jezom struga Gradaščice jako ugodno oblikovana za drest vseh navedenih rib. Pripomnili je treba, da prihajajo ribe že po naravnem nagonu ob drsiiivi iz velikih voda v manjše dotoke. V strugi Gradaščice nad jezom je mnogo drstišč Ta drstišča bodo povsem odrezana z novim projektiranim jezom Gradaščice; zaradi tega je potrebno, da se pri jezu napravi ribja steza v Gornjo Gradaščico nad jezom. Zastopniki Glavnega odbora za osuševanje barja so zahtevali, da naj prispevajo ribarski upravičenci delež k stroškom za ribjo stezo. To zahtevo je vlada odklonila po § 50. ribarskega zakona, ker se nova naprava izvršuje samo v interesu regulacije in ker bo eventualno zboljšanje ribjega prehoda čez jez le ekvivalent za poslabšanje razmer za ribarstvo v vodah pod jezom. Dalje je veliki župan odredil, da se mora na projektovanih pragovih v Glinščici omogočiii ribam prehod preko pragov z betonskimi vložki odnosno z majhnimi ribjimi stezami. Predpis tetv prehodov se opira na dejstvo, da bo Glinščica zaradi zatvore pri Vojnoviču predvsem bivališče majhnih rib ter bi trpele velike ribe v Ljubljanici na prehrani, ako se onemogoči majhnim ribam prehajanje preko pragov. Računski zaključek Slovenskega ribarskega društva v Ljubljani za leto 1925. — Dohodki; Prebitek za 1. 1925. 2547-58 Din, članarina 5700 Din, podpore 4658-31 Din, zneski, namenjeni Okrajnemu ribarskemu odboru v Ljubljani 619-51 Din, obresti 73-25 Din, drugi dohodki 5 Din, skupaj 13.603-65 Din. — Izdatki: Naročnina za »Lovca« 5651 Din, prispevki za tisk »Lovca«, klišeji, honorarji, risbe 4338-25 Din, pisarniške potrebščine, tiskovine, poštne in čekovne pristojbine 541-38 Din, zneski, vrnjeni Okrajnemu ribarskemu odboru v Ljubljani 619-51 Din, skupaj 11.150-14 Din. — Prebitek L 1925. znaša torej 2453-51 dinarjev. Računski zaključek Okrajnega ribarskega odbora v Ljubljani za leto 1925. - Dohodki: Prebitek iz L 1925. 2248-85 Din, ribarske knjižice 15.063 Din, kolki in znamke 356-10 Din, prostovoljni prispevki 4297;25 Din, okrajne pristojbine 3177-16 Din, zneski, vrnjeni od Slov. rib. društva v Ljubljani 520 Din, realizacija fonda za izdajanje strokovnih knjig 3505 Din, obresti 36-05 Din, podpora 1658-31 Din, zarod Cpostrvice 1542-50 Din, sulčki 860 Din), globe 122 Din, skupaj 33.386-22 Din. — Izdatki: Plače in nagrade 6690 Din; pisarniške potrebščine, kolki, znamke 2019-51 Din; časopisi, knjige, slike 6995-50 Din, potnine 1639-15 Din, vrnjeni zneski 771-50 Din, podpora Slov. rib. društvu 4658-31 Din, zopetna naložitev fonda za izdajanje strokovnih knjig 3505 Din, prispevek v ta fond 4000 Din, vališče 1413-57 Din, sulčje ikre 500 Din, ribarske knjižice (tisk) 880 Din; skupaj 33.072-54 Din. - Prebitek leta 1925. znaša torej 313-68 Din. Ribarska šola v Jugoslaviji. V ministrstvu za kmetijstvo in vode razpravljajo o vprašanju ustanovitve šole za naše ribiče v Primorju. Šola se otvori najbrže že prihodnjo spomlad. Tržne cene rib v Ljubljani. Koncem leta 1925. so se gibale tržne cene rib v Ljubljani sledeče: krapi 26—32-50, linji in ščuke 25—30, postrvi 55—60 (varstvena doba konča 16. okt.), kleni 13-50—15, mrene 17-50—20, podusti (pečenke) 8—12-50 Din za kilogram. Tržne cene rib v Zagrebu. Belice 8—10 Din, čep 20—25, sulec 40—50, kečiga 40—50, karaš 15—20, krap živ 30, mrtev 25 — 30, menek 25—30, mrena 15, linj 20, estriž 15—20, pečenka 15—20, smuč 40, som celi 40, sekani 40, somič 10—15, ščuka 20—25 Din. Morske ribe: lokarda 35, sardele 12, tunina 36—40, jegulja 36, kamenica 40, osliči 50 Din za kilogram. Ribe — po en dinar za kilogram. Decembra 1925 je bila ribja lov v Dalmaciji tako obilna, da so nalovili toliko sardel, kakor že več let ne. Mraz )o prignal ribe v manjše zalive. V Splitu so prodajali ribe po en dinar za kilogram. Mladi sulčki. Dne 26. oktobra 1925 sem vlagal nekaj sulčkov, dolgih 8 do- 10 cm, v Soro pri Medvodah. Spuščal sem jih 5 do 10 na mirno meslo za nekim štorom; kar opazim, da se sulčki zaganjajo za ribjim zarodom belic. Spustil sem na isto mesto že nekaj sulčkov; jedva so dospeli v vodo, so že planili posamezni izmed njih na svoje žrtve. Na tem prostoru je kar mrgolelo zaroda belih rib. Tudi paznik Pavel Groznik, ki je vlagal sulčke v izlivni progi Malošce, mi je poročal, do so majhni sulčki takoj planili na zarod drugih rib, čim so ga zagledali. Dr. M. Sulčki v Želimtjem. Junija 1925 je prejelo Slovensko ribarsko društvo v Ljubljani od Celjskega ribarskega društva 6000 komadov sulčjih iker. Ikre smo valili v vališču v Želimljem. Zarod iz teh iker, približno 5000 komadov, smo vložili v želimeljski ribnik in ga krmili s košarčki. Uspeh gojenja v ribniku ie povoljen. Dne 26. oktobra 1925 je bilo v ribniku 860 mladic v dolžini od 8 do 10 cm. Sulčki so bili lepo rejeni. Po navadi ostane v ribnikih od zaroda le 10%, v tem primeru pa jih ie ostalo 17-%; to je vsekakor zelo ugodno. Sulčke smo vložili v Ljubljanico tik Ljubljane, v Fužinah in nad Vevčami, v Soro pri Goričanah in v Malošco. Dr. M. Vališče v Bohinjski Bistrici. Povodenj je jeseni 1925 zopet poškodovala jez odnosno odtok, ki dovaja vališču vodo. Upamo, da bo nedostatek v kratkem odpravljen, tako da bo mogoče še to zimo zalagati vališče z ikrami. _ Tatvina sulcev in ljubljanski hotelirji. Vkljub temu, da so sulčje vode v zadnjih letih dobro zastražene še vedno vrše ribji tatovi svoj posel, če že ne Podnevu pa ponoči. Ta posel se gotovo ne bi obnesel, ako ne bi mogli sulcev razpečati. Najboljšo priliko razpečavanja jim nudijo ljubljanski gostilničarji in hotelirji, ki kupujejo ukradene ribe, ne da bi se prepričali, ali ima prodajalec pravico ribolova. Opozorili smo ljubljanske hotelirje že večkrat, naj nikar ne kupujejo rib od ljudi, ki se ne izkažejo z ribarsko knil- žico; v bodoče jih bomo naznanili sodišču zaradi deležnosti tatvine. Posledice lanske poplave se še vedno poznajo. V revirju Tacen št. 19 (Sava od Medvod do Černuč) ni skoraj nič lipanov; tudi sulci se še niso naselili. Uspeh lanskega in letošnjega vlaganja se pa bo poznal šele v več letih. Isiotako je zarod lipanov v Ljubljanici od Ljubljane navzdol takorekoč uničen. V Fužinah, kjer je pred leti mrgolelo lipanov, se vidi tu in tam le še posamezen lipan, isto velja za Vevče in za vso izlivno progo Ljubljanice. Seveda je trpela tudi Sora od Škofje Loke navzdol. Dr. M. Sulca, težkega 21-5 kg je ujel oktobra 1925 g. Maček, gostilničar v Ljubljani, v Ljubljanici na barju v tako zva-nem Dinverju. Za to ribo so ribiči že dolgo vedeli, marsikdo jo je že imel na trnku, pa se je vedno iztrgala. Srečni ribič je sulca približno 20 minut vodik po vodi, preden je riba omagala in se dala spraviti na suho. Dosedaj poznajo ribiči Ljubljanice samo še enega sulca, ki je tega po teži prekosil; tehtal je četrt kilograma več in je bil tudi ujet v Ljubljanici. Bogat lov tunov v Dalmaciji. Meseca oktobra 1925 so ujeli ribiči blizu Omiša v Dalmaciji 17 tunov nenavadne velikosti. Posamezni komadi so tehtali nad 100 kg. Najlepši eksemplar so ribiči poklonili prirodoslov. muzeju v Splitu. (Po »Jutru« št. 242/1925.) Umiranje rib in ureditev vprašanja odtokov tvornic in podjetij. »Allg. Forst- und Jagdzeitung« prinaša sledeče; Kar ni prošlo zimo uničila rib suša ter regulacija rek in potokov, jih uničujejo sedaj strupeni odtoki iz številnih kemičnih tvornic, usnjarn, železarn itd. Množeča se industrija povzroča, da pojema naravno ribje bogastvo voda. Vzrok temu je brezdvomno odvajanje industrijskih odtokov v javne reke in potoke, s čimer se vode naravnost zastrupljajo. V tem pogledu so se zgodili že veliki pogreški in se še dogajajo. Pristojne oblasti posvečajo temu vprašanju premalo pozornosii. Cesto niti ne predpišejo podjetjem čistilnih naprav. In če- jim že naložite to obvezo, se nihče ne briga pozneje za to, da-li funkcionirajo te naprave. Stvar občin bi bila, zavzeti se, da se odpravijo ti nedostaiki. Saj ni ureditev vprašanja odtokov samo v interesu ribar-stva, marveč tudi v interesu prehrane, pred vsem pa v interesu ljudskega zdravja. Tako dunajski člankar. Tudi pri nas postaja to vprašanje pereče. Omenjam samo onesnaženje Save po Trboveljski premogokopni družbi in preteče onesnaženje Ljubljanice po zbiralnih kanalih ljubljanske občine. Dr. I. M. Vodomci — škodljivci ribjega zaroda. Okrajni ribarski odbor v Ljubljani ima pri vališču v Želimljem majhen postrvji ribnik (mladičnjak) za postrvji zarod. Letos smo imeli v ribniku sulčke, ki so prav dobro uspevali; do jeseni jih je ostalo v ribniku mnogo več kakor lansko leto. Vzrok je očividno ta, ker vodomci niso mogli napraviti toliko škode Oskrbnica vališča je ujela nič manj kakor 14 vodomcev na past, ki jo je pritrdila pri odtoku ribnika. Dr. M. Na sfarejše ribe. V Oslu so našli odtiske prastarih rib. Ribe nimajo niti čeljusti niti zob. Ob straneh života štrle osti, na glavi ob straneh po eno oko, tretje pa na čelu. (Deutsches Tischerei-blatt št. 36.1 Zgodovina trnka. Amerikan. ekspedicija v Mezopotamiji je našla na razvalinah mesta K i š a prastaro trnkarsko orodje. S trnki so torej lovili že pred 3000 leti. MALI OGLASI. »Lovec«, letnik 1925. za ceno 50 Din, letnik 1924. nevezanega za 30 Din, vezanega za 50 Din, ima v zalogi S. L. D. Nemški kratkodlakarji iz Champion Hexe Gealov in zmagovalec Max v. der Maxenburg se oddajo proti prejšnjemu naročilu, ko bodo stari 6 tednov, po 800 Din. Hanna Schvvarz, Ljutomer. Sekcija za brake-jazbečarje kluba ljubiteljev brakov v Ljubljani bo oddala od spomladanskih legel nekatere mladiče brake-jazbečarje. Dopisi na delegata Ernesta Berneticha, Zagreb, Bo-škovičeva ulica 40. Vsem p. n. lovcem - odjemalcem izdaten Hubertov blagoslov z mnogimi zelenimi vejicami, in p. n. ribičem obilen Petrov blagor s polnimi mrežami želi za leto 1926. s priporočilom F. K. Kaiser, puškar, Ljubljana. Lovec išče službe. Star 23 let, samski, vešč slovenskega, srbskohrvatskega, nekoliko tudi nemškega jezika. Izvež-ban v lovski stroki. Naslov v uredništvu »Lovca«. Mannlicher-Schbnauer 9 mm, dobro ohranjen, z daljnogledom ali brez tega, kupim. Ponudbe z navedbo cene na naslov: R. Jeglič, Kranj. Pasti za divjačino, najboljše šle-zijske znamke, različnih velikosti, tinkturo brez duha za mazanje pasti, verige ler vso lovsko opremo, Vam nudi najugodneje puškar F. K. KAISER, Ljubljana. Po končanem lovu naj se pusti orožje skrbno pregledati in očistiti ter spraviti v red, s čimer si gg. lovci prihranijo mnogo sitnosti in škode. Vestno in z majhnimi stroški Vam točno pregleda in spravi v red puške in drugo gornja tvrdka. Za bodočo sezijo pušk-risanic je sedaj najlepši čas za montiranje daljnogledov na puške, tako da ima lovec ob pričetku lova puško pripravljeno in natančno pristreljeno. Montiranje daljnogledov strokovnjaško, pri-streljanje točno, cena močno znižana. -Vsled nizke cene in izborne kakovosti se »M a s t r a n« olje za čevlje samo priporoča. Obutev postane mehka in nepremočljiva. - Za sulčji lov zaloga prvovrstnih vrvic, angleških trojčkov, sukalcev, sistemov, blestilcev ter cele ribiške opreme. ). Medveški: Stari lovski običaji. Lovstvo je prastaro, staro kakor človeški rod. Od početka je bil lov človeku neobhodno potreben, kajti pračlovek si je moral sam vloviii divjad za prehrano. Kesneje si je udomačil nekaj živali in je živel od njih; nudile so mu mleko, užival je meso njihovih mladičev in končno je užil njih same in uporabljal kože in kosti. V tej dobi se je lovstvo tudi znatno preokrenilo in postalo povsem nekaj drugega, kakor je bilo dotlej. Lovstvo ni bilo več samo gospodarskega pomena, postajalo je razvedrilo in zabava in ravno v lovstvu so se pojavljali kakor tudi utrjevali junaki in značaji. Ker so se udeleževali lova, posebno v starejših dobah, in sicer pri vseh narodih telesno in duševno jačji ljudje, zato so ti postavili tudi viteške obrede, ki pa smo jih mlajši skoraj pozabili pri današnjem modernem lovu, ki ga ni primerjati več s težavami in napori lovljenja naših pradedov. Naša dolžnost je torej, da ono malo, kar je ostalo, spoštujemo in skušamo lovstvo in z lovstvom zvezane lepe obrede obdržati in lovstvu dati po možnosti tisti sijaj in tisto plemenitost, katero so mu dali naši vredni pradedje. Tako imamo poleg lovskih izrekov in posebno izbranih lovskih izrazov navade in obrede in pa le pravemu lovcu razumljive čare in tajnosti. Kako lepi so obredi za pravega lovca, zvezani s podarjanjem visokega odlikovanja, priprosle, odlomljene igličaste, izjemoma iudi lisinaie vejice! Osvežimo si te krasne obrede in njihov pomen. Pravi lovec bo vedno znal ceniti obrede in običaje pri izročitvi tega lovskega odlikovanja, ki ni dragocena zlata kolajna ali z dragulji posejan križ, nego, kakor že omenjeno, priprosta, odlomljena vejica igličastega, izjemoma listnatega drevesa. Vejica je priprosta, naravna, — kakor naj bi bilo življenje pravega lovca, — ali vendar divno izdelana od največje umetnice matere narave, polna prirodne lepote. Vezana je na važne dogodke, posuta je z dragulji za pravega lovca, z najdražjimi, večkrat iudi iužnimi spomini. Vejica naj bo po možnosti zelena, le v izjemnih slučajih, ako ni zelenja, jo lahko nadomešča vejica jesenske barve ali zimska osušena, listnata. Ima različne pomene in se jo različno uporablja. Vejica za klobukom, vejica na plenu ali položena na zemlji. Navadno nosimo za klobukom m a j h n o odlomljeno jelovo križavo vejico; ako ni te, jo nadomesti smrekova, borova, vejica ruševja, macesnova in ako ni tudi teh, potem šele sežemo po lisinaii. Kadar je lovec ustrelil gamsa, svizca ali ruševca, nosi za klobukom vejico ruševja, ako te ni, pa macesnovo, brinjevo ali pa poganjek sleča (prodovca). Vejica za klobukom je okrasek, včasi stanovski znak, večkrat opomin veselih, včasi pa lužnih dogodkov. Pri sestankih, lovskih slavnostih in na praznik lovskega patrona sv. Huberta, si vtaknejo lovci vejico za klobuk na levi strani zadaj. Ob takih prilikah nas vejica spominja, da smo lovci pravi sinovi večno lepe narave. Kadar se preseli član lovske družbe v večna lovišča, je lepa stara navada, da vsi lovski tovariši snamejo s klobuka vejico in jo vržejo v zevajoči grob, kot zadnji pozdrav umrlemu. Kakor že uvodoma omenjeno, je lovsivo v mnogih slučajih borba. Ne morda toliko z divjadjo samo, nego več z naravnimi silami in zato je veljala vejica včasi kot znak dobojevane borbe. Danes pa nas več ali manj spominja na lovski užitek in naziv-Ijemo jo »vejico plena«; nosimo jo na desni strani klobuka. Vejica plena je odlikovanje za pravilno, po vseh obstoječih predpisih ulovljeno divjačino visokega lova, kakor: jelena, kozoroga, damjeka, gamsa, srnjaka, merjasca, svizca, divjega petelina, ruševca, gozdnega jereba. Za usireljeno roparico se n e vtakne vejice in naj si bo tudi najjačji medved, volk ali ris. Vejico plena sme nositi lovec kot odlikovanje na klobuku samo tisti dan, ko je divjad ustrelil. Imeti za klobukom tako vejico več dni, ni lovski pravično. Za islo vrsto divjadi, če je ustrelil ludi več komadov, nosi lovec samo eno vejico; za vsako drugo vrsto pa velja druga vejica. Vejica plena se pritisne na smrtno rano divjadi, da lahno okrvavi. Ako je lovec sam, kakor pri zalazu ali klicu in je ustrelil divjad, za katero ima pravico do vejice, si jo sam odlomi in prilrdi na klobuk. V spremstvu drugega lovca je dolžnost slednjega, da mu pokloni vejico. Če pa se nahaja ob strani srečnega lovca dama, in ni spremljevalca, naj si odlomi odlikovanec sam vejico, jo izroči okrvavljeno spremljevalki, katera jo dene srečnemu lovcu za klobuk. Odlikovančeva dolžnost je, da podan spremljevalki, ki mu je okrasila klobuk, drugo vejico kot zahvalo. Pri skupnih lovih in pogonih pa so zopet drugi običaji. Če je lovski gost pri pogonu ustrelil divjad, za katero ima pravico na odlikovanje, si ne sme sam dati vejice za klobuk, preden ni končan lov. Izjema je seveda, ako je poklonil med pogonom prireditelj lova vejico upravičenemu nosilcu. V takih slučajih jo sme odlikovanec nositi že med lovom. Ker lov, odnosno pogon navadno ne konča že tedaj, ko je posameznik divjad ustrelil, zato barvanje vejice navadno izostane. Za odlikovanje upravičeni lastnik lova si vejico odlomi sam, ali pa mu jo podari voditelj lova. Kot posebno odlikovanje je smatrati, ako lovski gospodar izroči svojo priborjeno vejico drugemu lovcu, ki je ludi ustrelil divjad, vsled katere ima pravico nositi vejico. Nedostojno je, da si lovski gost ali poklicni lovec sam odlomi in vtakne za klobuk vejico, posebno še med pogonom. Prili na lov s prej dobljeno vejico ni lovski pravično. V slučaju, ako je prireditelj lova ustrelil pri prejšnjem lovu izvenredno lep komad, obdrži vejico za klobukom med vsemi pogoni. V takih izjemnih slučajih si v znak posebnega veselja in zadovoljstva pritrdijo vsi udeleženci lova vejico in jo obdrže do konca lova, odnosno io puste na klobuku ves dan. Izročitev vejice se izvrši pri zalazu po spremljevalcu, pri pogonih po gospodarju samem ali pa po voditelju lova s primerno resnobo in spoštovanjem. Poklonitelj pokloni odlikovancu vejico z besedami: »Lovski blagor« (»Lovski z d a r«L Odlikovanec se zahvali s priprostim »Hval a« 1 Tudi mali nagovori poklonitelja so umesini; pač po slučaju ali posebni zaslugi odlikovanca. Vejico za odlikovanje ni izbirati; odlomiti je prvo odgovarjajočo in jo izročiti srečnemu lovcu. Vejico je položiti na klobuk ali na veliki lovski nož (jatagan). Položiti vejico na običajni lovski nož, kakor tudi izročitev jz roke v roko, ni pravilno in lovski pravično. Poklonjene lovske trofeje, rogovje, roglje, gamsovo dlako za šop itd. smeš odvzeti, odnosno sprejeti šele tedaj, ko si prejel vejico. Pravi lovec ni sovražnik divjadi, marveč je njen gojitelj in si vzame od nje le to, kar ne škoduje, njenemu rodu. Zato je lepa stara navada, pri kateri se izkaže divjadi zadnja čast, in sicer s tem, da se položi nanjo zelena vejica. Ustreljeno parkljasto divjad, pripadajočo visokemu lovu, položimo z desno stranjo na zemljo, nanjo pa, in sicer na lopatico, zeleno vejico, tako da je obrnjeno steblo vejice proti glavi divjadi. To je »vejica divjadi«, ki ostane na plenu tudi med »o g 1 e d o m«. Vsakemu takemu komadu pritiče tud i »Zadnji grižljaj«. Lovec, ki je ustrelil divjad, kateri gre »vejica plena«, naj ne pozabi, podariti ji tudi »zadnji grižljaj«. Kakor hitro si divjad priredil in preden jo odneseš sam ali kak pomagač, je tvoja dolžnost, da ji deneš v gobček zeleno vejico, ki olepša plen. Pa tudi divjim petelinom, ruševcem in gozdnim jerebom zatikamo v kljun zelene vejice. Poleg omenjenih čuvstvenih običajev uporabljamo vejico večkrat tudi praktično. Seveda je tudi ta poraba vezana na lepe običaje in predpise, ki naj bi bili za vse prave lovce enaki. V vsakem slučaju, ko je bila usireljena kakršnakoli divjad, ako so ila okrvavljena, razkopana, če leži na ieh dlaka ali kar si bodi, je dolžnost pravega lovca, označiti, da si je plen pravilno, poštenim potom priboril in ga tudi pobral, in da tako odstrani sumnjo, da je divjad postala plen divjih lovcev, roparic ali pa, da je mogoče obstreljena pobegnila in s tem prepreči nepotrebno zasledovanje in iskanje po drugih lovcih. Za tako označenje porabljamo dve vejici, ako mogoče zeleni, kateri križem položimo na mesto, kjer se nahajajo omenjeni sledovi. Lovec, ki strelja na divjad, si mora dobro zapomniti mesto, odkoder je streljal in isto tudi označiti z vejico. Ako ni divjad na strelu obležala, je lovčeva dolžnost, da označi mesto, kjer se je nahajala divjad v trenutku strela. Tako mesto označimo z zeleno vejico, in sicer porabljamo v prevladujočem listnatem gozdu po možnosti i g 1 i č a s t e vejice, v igličasiem pa, če je mogoče, listnate, in sicer zaradi tega, ker je take lažje opaziti. Vejice polagamo tako. da je gornja stran na zemlji, steblo pa obrnjeno tako, da kaže v smer, katero je ubrala obstreljena divjad po strelu. Pa tudi za lastno orientacijo v gozdu polaga lovec veje in vejice. V neznanih loviščih ali v delu lovišča, katerega redko posečamo, si z vejicami zaznamujemo pota k stečinam, prelazom, k duplom ali lisičinam, gnezdom roparic itd. Polagamo jih vedno tako, da je gornja stran na zemlji in stebelce leži v smeri, obrnjeno proti važnemu kraju. V mnogih slučajih pa taka znamenja pomagajo drugemu lovcu, da lahko najde prijatelja. Ako se je v gozdu kaj posebnega dogodilo in sploh, kadar je namen lovca opozoriti druge lovce, da je na gotovi točki zbirališče, položi na vidnem mestu, kjer ve, da je bodo pasirali drugi lovci, »čakalni znak«. Lovec odlomi ali odreže dve večji veji in ju položi sredi poti ali na križišču istotako z gornjo stranjo na zemljo, tako da se navpično stikata z odlomljenimi konci. Drugi lovec, ki pride mimo in je ta znak opazil, je dolžan, da na tem mestu čaka, dokler se ne vrne polagatelj znaka. Lovec, ki je tak znak položil, je dolžan po svojem poklicu in spoštovanju do sodrugov, da se po možnosti hitro vrne in nato odstrani čakalni znak. Zloraba čakalnih znakov in vsaka nekorektnost pa bi bila nezaslišen prestopek v lovskem poklicu in veliko onečaščenje stanu. In koncem konca pridemo še enkrai do vejice, ki jo odlomimo po narekovanju naših noiranjih, plemenihh človeških nagibov. Vejice spominov padlim ali na lovu, bodisi vsled iežkega poklica ali na kakršnikoli drugi način ponesrečenim sodrugom. Ob poti sloji križ, podoba, kamenito ali zidano znamenje, kar nas spominja, da se je na tem mestu poslovil za večno od matere narave lovec, da je tukaj nastopil romanje v večna lovišča. Vsak pravi lovec se bo na tem mestu zamislil, odlomil vejico, ta rajnkemu nekdaj tako dragi spomin, in jo položil kot pozdrav na kraj nesreče ali pa na samevajoči križ. Pozorne lovske oči, navajene iskati divjadi in čitati razne sledi, bodo redko prezrle položene znake. Potreba je, da jih lovec zna tolmačiti in uporabljati. Le pri enakomerni porabi je mogoča splošna korist. Kar se tiče čuv-stvovanja, izraženega z znakom zelene vejice, pa mislim, da ne bo nobenih pomislekov, da bi jih ne porabljali, kakor so jih porabljali naši predniki. Običaji v zvezi z vejico so prastari in so v rabi pri različnih narodih. Kakor je mednarodno jelovo in smrekovo drevo, kakor je mednaroden lov, tako naj bo tudi opisani običaj. Vejica na /ledi ob/lreljene divjadi. E. B.: Brak-jazbečar. Premalo se v naših strokovnih glasilih govori o psu, ki bi moral biti zvest spremljevalec lovca. — llvažujejo edino le še ptičarja, ki je pri poljskem lovu neobhodno potreben. Tupatam omenijo braka, ali o dresuri še govora ni, ker se uporabi samo naravni nagon psa, ki glasno lovi. Kje pa beremo kaj o porabnem psu, ki naj sledi gorskemu in revirnemu lovcu pri vsakem koraku? Malokje. Vzrok temu je, da takih psov v naših gorskih loviščih in pa v dolenjski gozdnati pokrajini večinoma sploh ni. Samo v redkih slučajih najdemo posamezne »krvoslednike - barvarje«, ki pa našim svrham komaj odgovarjajo, ker imamo v neograjenih loviščih le malo jelenjadi. Zakaj pa ne bi tudi lovci v gorskih in gozdnih revirjih imeli, enako poljskim lovcem, uporabnega psa? Kako nam naj ta služi in kateri pes ima v to svrho najboljše lastnosti, to so vprašanja, katerih se hočem dotakniti. Prvega vprašanja, zakaj ne bi tudi gorski lovec imel uporabnega psa, mi ni treba dolgovezno razmotrivati, potreba se mora enostavno potrditi. Druga vprašanja moram že natančneje obdelati. Kaj je pravzaprav naloga uporabnega psa v hribih in v gozdu? Odgovorim: 1. Izdelati mora vsako krvno sled divje koze in sme in nam mora dati popolno zagotovilo, da je divjačina, na katero smo streljali in ki ni ostala na mestu, zdrava šla naprej, in se nam ni treba bati, da bi po mukepolnem hiranju bedno poginila. Zal se tej okolnosti pripisuje premalo pozornosti in marsikatera divjačina, o kateri mislimo, da ni zadeta, je ranjena in bi se lahko našla, ako bi imeli za to sposobnega psa. Streljanje s kroglo sicer takoj pokaže, ali je žival zadeta ali ne (o strelu s šibrami na parkljasto divjačino ne govorim, ker ni lovski in je samo pri pogonu na srne dopusten), vendar se pripeti dovolj slučajev, v katerih mislimo, da je divjačina zgrešena in šla zdrava dalje, a je morala vendarle propasti. 2. Zahtevamo od psa, da nam glasno goni zajca, katerega smo navajeni loviti po obronkih naših gorskih lovišč. Istočasno pa tudi hočemo, da gonja ne traja predolgo in da se ne razprostre na oddaljene dele lovišča, da se isto premočno ne vznemirja. Rešujoč tretje vprašanje, mislim, da smem trditi, da gori navedenim zahtevam popolnoma odgovarja brak-jazbečar. To je pravi uporabni pes za gorskega lovca, kaieri mu bo s svojo inieligenco in podedovanimi lastnostmi v največje veselje in ki zahteva od svojega gospodarja malenkostne izdatke. — Navzlic nizkim nogam napreduje dobro tudi v najtežjem lovišču, a s svojim počasnim lovom tem sigurneje priganja divjačino lovcu na strel. Opisana pasma je pes starega plemena (in ne kakor mnogi mislijo produkt križanja braka z jazbečaijem, čeprav se jo je — vendar s slabim uspehom — križalo z barvarjem in jazbečarjem). Navzlic skromni zunanjosti doseže ta pasma najboljše uspehe. Samo po sebi je umevno, da pridem do tem boljših uspehov, čim bolje jo vodim. Pressau-Schligen von Kalkofen (psarna Pernerhof). K. Z. P. 578. Brak - jazbečar služi v Krušni Gori in v Alpah že več kot 25 let za splošno porabo gorskemu lovcu. Združuje rano zrelost z visoko nadarjenostjo, razumom, pogumom in živahnostjo; utrjen je proti vsakemu vremenu, gre v vodo, aportira majhno divjačino, oblaja ali nakaže mrtvo divjačino, leze v brloge, davi lisice, poraben je za lov na vidro, lovi od zajca pa do divje svinje vsako divjačino z glasnim grlom kakor brak, dela prvorazredno kakor barvar tudi po hladnem sledu, nauči se naskakovati divjega petelina in najti ga, če je obstreljen, poraben je za izganjanje divjačine iz nasadov, ne da bi pri tem trpela njegova sposobnost za krvavi sled, skratka: je najboljši pomagač in tovariš lovca in gojitelja v gorskem revirju, kateremu mora biti stalen spremljevalec. » Kdor razume vodiii piičarja, jazbečarja hiiro in lahko vpelje. Čim boljše in raznoličnejše je lovišče z divjačino zaplodeno ter čim resneje in mirneje se z njim postopa, tem laže je vpeljavanje. Tudi pes mora divjačino videti in spoznati ter se bo tem prej naučil pravilnega obnašanja, čim večkrat se mu da priložnost za to. — 2e pri negovanju, pozimi pri polaganju želez, mora mlad pes biti navzoč. Ljubezen in potrpežljivost, pri tem pa skrajna doslednost, je glavna zahteva pri poslopanju z. mladim psom, potem vam stori vse to, kar se more po pameti od njega zahtevati. — Stoja in grmarjenje pa mu je tuje in ni njegova naloga. Enako, kakor se pes druge čisie pasme v slabi roki pokvari, se v takem slučaju tudi iz jazbečarja-braka ne more nič napra- Senta — Wiesenau. K. Z. R. 140/a. viti. — V dobri roki pa nadomesti barvarja in jazbečarja popolnoma ter je najboljši brak. Jasno je, da se pri držanju majhnega jazbečarja - braka prihrani mnogo živeža, katerega bi se pri večjem broju specialnih psov mnogo več potrošilo. — Sedaj, ko posamezna lovišča postajajo vedno manjša, bi na daleč loveči pes napravil mnogo škode, ker bi prekoračil mejo lastnega lova. Pri jazbečarju-braku pa se tega ni bati, ker lovi polagoma in ni ubegljiv ter se pri tem divjačina počasneje umika in laže pride na strel. Mnogo je gorskih lovcev, kateri trdijo, da psi na visokih nogah v snegu lažje napredujejo in da tudi za zasledovanje za-streljene divjačine manjši pes ni prikladen. Temu nasproti trdim jaz, da tako dolgo kakor to snežne prilike dovoljujejo, in je sploh še lovsko s psi loviti, brak - jazbečar prav tako lahko v snegu napreduje kakor lisica, dostikrat še lažje kot visokonogi braki, kateri se vsled večje težine bolj udirajo kakor jazbečar - brak. Pri tem se ga ne sme zamenjati z mnogo manjšim jazbečarjem. Klub »Dachsbracke« je kot plemenski znak za jazbečarja - braka določil višino od 36 do 42 cm in ta popolnoma zadostuje za vse gorske kraje. — Ta je skoraj enako visok z barvarskim gorskim krvoslednikom in če je pes le dobrega stasa in nima krivih, nerodnih nog, gotovo ne odpove. — Kar se zasledovanja obstreljene divjačine tiče, se v praksi, posebno pri strelih v noge, pripetijo slučaji, v katerih bi se z visokim krvoslednikom prišlo Brandl (psarna Hrastnik; g. ing. Braver). K. Z. R. 181/a. poprej do uspeha, vendar pa se s takšnimi izjemami ne sme računati. V splošnem divjačina rajši obstoji pred manjšim psom, zasledovanje po ohlajanju je mnogo lažje in hitreje ter se je pri tem gonje preko meje manj bati. Smatram za vzgojno napako, ako se braku-jazbečarju pripusti uživanje droba, kakor to dopuščajo nekateri lovci. — Ostrina in lovska strast, ki se hoče s tem doseči, so tej pasmi prirojene lastnosti, katerih ni treba še podžigati. — Z uživanjem droba se pes samo priuči trganju divjačine. Ali naj brak - jazbečar divjačino zgrabi in podere? Za razliko od dela barvarja se zahteva od braka-jazbečarja, da umori obstreljeno srnjad. Mnogokrat sem opazil, da s tem prihrani mnogo časa in truda pri iskanju. — Imeli smo že slučaje, da so nekateri psi, izpuščeni na krvavi sledi, tudi košuie in teleta z uspehom podrli. Važno je priučiti psa na pravilen napad, kar pri braku-jazbečarju z majhno vajo ni težko doseči. Takšne pse smo potem tudi naučili najti zastreljenega petelina in ga umoriti ter aportirati, tako da pri tem ni bil poškodovan. Dresura v sobi je podobna oni fermača. Orebenica je dobro pomožno sredstvo ali ne sredstvo za kaznovanje. Če se je od psa kaj zahtevalo, kar je razumel, a ni razpoložen napraviti, naj se postopa enakomerno, resno, brez sile, ter dosledno brez popuščanja. Važna je tudi velika potrpežljivost brez hudih kazni. Voditelj naj svojega psa sam krmi, ne sme trpeti igranja z otroci ali sploh s tujimi ljudmi ter mora strogo paziti na to, da se pes Skala (psama Lom; gg. Gassner in Berneiich). K. Z. R. 417/a. ne potepa. Pri tem naj se pes čim več giblje na prostem, najbolje po dokončanih vsakdanjih vajah. 2e v starosti 5 do 6 mesecev je psa jemati s seboj na jermenu, da se priuči vodljivosti. Pri krmljenju se nudi priložnost, da se ga nauči na: »Daj glas«, »Čuvaj« in »Primi«. Čim pes zapopade, kar se od njega zahteva, bo storil vse radovoljno, da na ta način pride čimprej do hrane. Pozneje se isto zahteva od njega na dolgem jermenu. Če je potrebno, bo lahek pritisk na grebenico pripomogel. Po vsakem izvršenem povelju je dobro Psa pohvaliti ter poplačati. »Sedi, lezi, čuvaj, daj glas, primi!« se vežba dnevno en do dvakrat po četrt ure, poleg tega pa je pridejati tudi predvaje za čakanje na določenem mestu na povelje: »Mesto«. Pozneje se ga vežba enako kot ptičarja: »Primi« na ia način, da se mu proži nagačanega piiča ali veverico, ka-iero mora na povelje »Pusti« zopet izpustiti. Porabljati je vedno enaka povelja z enakim naglasom. Nikoli se ne sme vežbati tako, da to smatra žival že spočetka kot nekaj neudobnega. Kar se je pes naučil na jermenu, mora potem izvršiti na prostem in brez jermena. Ako pa pes ne uboga, se ga zopet priveže itd. Na ta način se živali vcepi najbolje razumevanje pokorščine na besedo, migljaj ali žvižg. Vpričo divjačine je dresura na migljaj ali tanki žvižg posebne važnosti. Z dresuro se mora priti tako daleč, da se psa nauči na: »Lezi« že s samim naslonom puške. Po 7. ali 8. mesecu se ga mora vzeti s seboj v lovišče in ga privaditi pogleda na divjačino, pri tem pa paziti, da se mimo drži svojega gospodarja (ob nogi), motreč divjačino najprej na dolgi vrvi, potem pa tudi prosto. Nauči se pri tem nakazovanja sledu, ne da bi silil po istem naprej. Za pokazanje sledu se ga pohvali. Kadar je torej mlad pes postal že stalen spremljevalec svojega voditelja v revirju, naučil se čakanja na določenem mestu, radovoljnega aporiiranja jereba ali veverice, zasledovanja svežega zajčjega sledu v snegu na dolgi vrvi, privadil se biti spuščen, videl lisico v železju in jo oblajal, šele tedaj naj se ga poskusi spustiti na prosti lov za zajcem, in sicer na ta način, da se ga dovede na sled in potem animira z »Išči« za zasledovanje. S prirojenim razumevanjem za la lov bo takoj zapopadel svojo nalogo ter z glasnim grlom potekel naprej. Če pride zajec pri tem na strel, tem bolje. Dostikrat se pripeti, da mlad pes sled izgubi, tedaj se mora na križišču tako dolgo čakati, da se pes vrne. Potem se nemudoma, v kolikor je to mogoče, pelje psa na jermenu po sledu in izdela tako vse ovinke ter se ga pusti vnovič loviti. Nikoli ne sme pes svoje prve brakade vršiti v družbi drugih psov ali pa prisostvovati gonji, dokler ni popolnoma siguren. Nauči se pri tem prelahko dajati glas, ne da bi imel divjačino pred seboj in to tem lažje, čim strastnejši je. Lov v družbi dobrega, starejšega psa je te tedaj priporočljiv, ako zajca tiho goni; pri tem je stari pes najzanesljivejši učitelj mladega. Vaje na dolgi vrvi je dobro nadaljevati. Držati krvavo sled se pes nauči pri zajčevi vlečki. Bolje pa je delati na krvavem sledu parkljaste divjačine, ako je za to priložnost. Znani so slučaji, ko so 8 do 10 mesecev stari braki - jazbečarji pri prvem poskusu občudovanja vredno zasledovali krvavi sled na jermenu. Tudi k zasledovanju divjega petelina naj se psa vzame s seboj. Nauči se naskakovati ter zasledovati petelina zastreljenega, polomljenih kril, katerega zgrabi za vrat in ga zaduši. P. G. Višnjan: Naš domači muc. (Nadaljevanje in konec.) Značilen je naslednji dogodek. Pred leti sem lovil v družbi zanesljivega braka nad Drmožnikom, lepo obraščenim jarkom, kjer so se rade držale srne in lisice, zajci pa ne. Daleč nad menoj, v lujem lovišču začne Žui ljulo goniti. A glas mu ni podoben lajanju. Mislil sem, da je morda iztaknil ježa in da ga jezno valja dalje in dalje. Žvižgam mu, toda ne pomaga nič; čakam in čakam na mejni poti. Da bi ga priklical k sebi, ustrelim. A pes se ne zmeni in goni tako čudno dalje. Glas se še celo oddaljuje od mene v neljubo smer, odkoder sem bil sam ravno prišel. Ne preostaja mi drugo, kakor da grem za glasom, pa četudi pridem v tuje lovišče. Izpraznim si puško in urno stopim za psom. Blizu vasice Pristave šele spoznam po glasu, da je pes obstal na mestu. Ves hripav mu je glas, res mora kaj posebnega imeti; vse te okoliščine so mi nerazumljive. V neprodirni goščavi je pes. Z velikim naporom se prerinem skozi proti njemu. Blizu sva si že, a pes je kakor obseden. Naenkrat začujem čudno lomastenje in mrmranje v njegovi bližini. Rad priznam: meni je postalo res prav toplo pod telovnikom... Urno sem porinil najjačje naboje zopet v puško in zelo previdno sem se približeval besnečemu psu. In kaj je bilo? — Lovec tujega lovišča je oral blizu doma. Začul je i on psa, I njemu je postalo obnašanje zanesljivega, znanega mu psa zagonetno. Stopi golorok domov v Zavriače po puško in gre — kakor jaz — dobre pol ure hoda, za pasjim glasom. Na istem mestu sva se oba prerivala, vsak od druge smeri po zaraščini, a on sam je seveda godrnjal. Tudi on je bil enake misli, kakor jaz, da ima pes nekaj posebnega in smeje sva se na srečo pravočasno spoznala, da nisva »medveda«, ampak oba pošteno krščena Petra. Prav z naslado sem počil z drevesa veliko sivobelo mačko. Kako jo je pes tako daleč tiral, mi je ostala zagonetka, a menim, da se je mačka z drevesa na drevo po vejevju umikala, le v presledkih morda tudi po tleh. Dva- ali trikrat je pokril novinček tisto leto, ob sklepu lovov, pomrzlo zemljo. Vračajoč se iz oddaljenih delov lovišča proti domu, sem naletel vsakokrat pod in nad lepo novo občinsko cesto mačkine sledove. Držali so sledovi od majhne bajte in k njej pod cesto in ob robu gozda. To bajto sem v uvodu opisal. Sled je vodil na močvirne prekopne in nazaj. Očividno je muc iaval fodi ponoči. Pazno sem sledil lem sledovom, kar zazrem sled mačkinega skoka ob gabrinju in par peresc ugrabljene njegove žrive. Po njih spoznam, da je bil jereb v mačkinih krempljih. Nosila je la plen proii domu. Naiančno je bil v novinčku odtis perutnice, ki se je vlekla po njem in tudi par peresc je še odletelo od uboge žrtve. Na cesti sami je bilo deloma že kopno, deloma vse pomandrano od potnikov. Nisem se mogel prepričati, kam je muc zanesel svoj plen. Pozneje med letom sem oprezal večkrat v tem okolišu, iščoč zaman s flobertovko osumljenca. Prav zgodaj je bilo, še v polmraku, ko grem ob robu gozda in njiv, misleč vedno le na lansko škodljivko. Pes išče pridno v brinju nad menoj, a moj pogled je le bolj osredotočen na njive in močvirne senožeti. Požeta je majhna njivica, oddaljena dobrih 100 korakov pod menoj in zazdi se mi, da se ob njenem zgornjem robu nekaj premika. Se li še zajček pase? Možno je. Pokličem psa, na kar se na moj žvižg dvigne zagonetna žival in se postavi visoko-siasno, da vidi preko porasle okolice name, zajčjebarvni muc. Glej, glej — si mislim, pa me le poglej, prav vesel sem te i jaz. Prestopim se — psa ni k meni — a muc jo urno ubere, a ne proti vasici, ampak v — gozd. Ob gozdu še enkrat postoji, že mi je puška pri licu — a predaleč je — čemu naj se muči obstreljeni, saj ni kriv sam, ako mu je narava vcepila lovski nagon in še enkrat z besedo pozovem psa. Pokažem mu sled. Daleč gon v gozdu zalaja pod orjaškim cerom, s katerega sklatim velikega starega muca. Več dopadajenja sem imel nad tem strelom, kot pri najlepši lisici. — Stari grešnik je bil sojen. Splošno znano je sovraštvo med lisico in mačko. V dokaz navedem sledečo zgodbo. Namenil sem se, da pogledam za srnjakom koncem meseca julija. Jedva je odbilo v stolpu drugo uro po polnoči in je polne lune svit obseval naravo, ko sem šel po beli državni cesti proii Stehanu. Sveti, iajinstveni večer je vladal naokoli. Kolikor možno tiho sem tudi sam stopal ob poraščenem robu ceste. Kako nebeške so lovcu, ki ljubi prirodo, te rane jutranje urice, in kako z naslado uživa prebujenje vsega življenja iz nočnega spanja! Ko je še vse v poltemini, prede vrh smreke dolgočasni ponočni vran ali kravoses svoj enolični in dolgotrajajoči trrr... Čudna je pesem tega ptiča, kojega glasu, stavim, 90% naših lovcev ne pozna. Prva se oglaša za njim drobna taščica, a za njo kaj hitro razni drozgi in petja in rajanja potem ni konca ne kraja. Kako vztrajno jo navijajo še črni murni in kobilice v travi. Pridem malo nad Alezkovo hišico, danes ni več kamna od nje; pred leti je pogorela in njeno kamenje so slrli za posipanje cesle — ko zaslišim glas mačke na gozdnem kolovozu, ki pripelje iznad predora in Ženskega dola na ceslo. Silno se zadere, puha in iz vseh glasovnih modulacij urno spoznam, da je v škripcih. Bolesino se hipno zadere in vse je zopel liho... Siopim na rob lik državne cesle, da bi lako dobil razvid tja doli, a ne posreči se mi namen. Svil lune je preslab, da bi kaj razločil na poraščenem in v senci ležečem bregu. Ko prisluškujem, začujem po Irdi stezici brze korake živali, ki leče po njej proti dolini. Natančno se razločuje jačji udar prednjih nog na stezi, dokaz, da nekaj težkega odnaša v gobcu. V bližini so številne lisičine. Prav v to smer se odstranjuje nevidna mi žival. Ko se zopet vse umiri, grem po svojem namenu dalje. Moj lovski pohod je bil neuspešen, kar se plena liče: srnjaka ni bilo, a divno lep je bil v uživanju vse božanstvene prirode.. . In to mi je glavno! Vračam se po isti cesti. Ko pridem na mesto, kjer se je v nočni tmini izvršila drama, preiščem ves okoliš. Res najdem razdrapano listje kraj poti, in na njej malo mačkine dlake, brez. krvi, dokaz, da je postala neoprezna mačka lahek plen lisice, ki jo je odnesla potem svojim mladim proti Piskovki. Meseca rožnika, ob drsti klinov, sem ribaril ob Višnjici. Prišel sem do Lokarjevega mlina. Hoteč prestopih po skromni brviei nad kolesi potok, da bi ribaril še pod kolesi, opazim ob grapi, ki odvaja preobilno vodovje od kolesnih korit (ta dan je bilo ondi malo vode), domačega muca, ki je čepel na suhi korenini tik plitve vode. Šum vode mu je moj dohod prikril, zato se i sam odmaknem tiho nazaj, da bi opazoval, kaj muc namerava. Po peščenem produ plitvine je plavalo številno klinov, menda so se prav tu drstili, a muc je ob bregu pazil na nje. Nič se ne gane na njegovem telesu, kakor okamenel je. Naenkrat udari bliskovito s prednjo šapo v vodo, vodne kapljice se zaiskrijo v solncu in na travi pri mucu se premetuje ped dolg srebrn klin. Ta plen kaj hitro pograbi z zobmi in zbeži z njim pod bližnji kozolec. Večkrat sem ga pozneje še videl ob vodi in sem mu kaj rad i sam vrgel uplenjene kline: ta muc mi je bil pomočnik pri pokončevanju neljubih klinov. Postrvic na tem mestu vode ni bilo, a od doma in mlina se ni odstranil. Sčasom je postal muc grd, obolel je na garjah, hrbtišče mu je postalo skoraj golo, smilil se mi je in izginil je kmalu za vedno. Poleg lastnih opisanih izkustev naj služijo še navedbe širom Gorenjske znanega, pristnega lovca - nestorja Dolfa Kamno-goriškega. Ta vrlo izkušeni lovec mi piše: Že več kot pred polsioleijem so imeli pri posestniku blizu Prizrenskega gozda mačko, ki je redno donašala divje zajce, bodisi mlade ali stare, tako da so bili domačini mnogokrat preskrbljeni z zajčjo pečenko. Ko je nekoč stari lovski čuvaj Blaže vendarle zasačil mačko v lovišču in jo tudi ustrelil, je bila velika žalost pri posestniku, in stari P... je jadikoval, rekoč: »Rajši bi bil videl, da bi mi bila kobila poginila, kakor da sem to ,dobro' mačko izgubil« ... Blaže je bil lovski čuvaj že pn mojem očetu. Letos (1923) je prinesla pri posestniku K... domača mačka, ko je imela mlade (bilo je v prvi polovici meseca avgusta), v teku 14 dni: 7 napol doraslih gozdnih jerebov; 3 mlade divje zajčke; 2 veverici in 1 polha. Mislim, da je to dovolj dokazov škodljivosti... Posestnik K ... ima svojo bajto ob vznožju Jelovice. — Leta 1924., začetkom meseca septembra, sem bil na lovu proti Bukovlju v Vidovcu; bilo je že proti večeru. Moja brakirka Pika naenkrat zacvili — goni nekaj časa in zalaja na smreko. Moj spremljevalec, mlad lovski čuvaj, mi zakliče: »Mačko ima,« nato strel in velik maček je ležal pogoden pod smreko. Ko si še muca ogledujeva, pograbi zopet Jožek puško in mi zašepeče: »Še ena je.« Tudi to je z lahkoto pogodil, ko je prilezla v bližini omenjene smreke iz goščave na senožet. Ribolovu so mačke posebno nevarne ob potokih, kjer so postrvi, in to za časa drstenja. Postrvi (in sploh ribe) se drste na peščenih plitvinah in v obližju brega. Riba je v drstenju zelo apatična in ne pazi na druge nevarnosti. Maček se priplazi ob bregu, skoči proti plitvini in plen je njegov. Tudi to sem že sam opazoval. Vse navedbe verodostojnega lovca se krijejo tedaj z mojimi. M- Š-: Kako učinkujejo cyaninove kapsule. Dasiravno zastrupljanje roparic z lovskega stališča ni moralno neoporečno, vendar je v mnogih slučajih skrajno sredstvo, da lovec ohrani ravnotežje med živalstvom v svojem lovišču, v katerem so sodobne razmere ustvarile položaj, ki je poguben za koristno divjačino in koje obstoj je treba umetno vzdrževati. Pri tem imajo razni strupi brezdvomno važno vlogo. Med temi stoji na odličnem mestu v zadnjem času tudi cyanin v kapsulah. To so majhne, približno 1 cm3 velike steklene kroglice z. brezbarvno tekočino. Ako se kroglica zdrobi, se razvije iz tekočine takoj plin, ki deluje na pljuča, kaiere mahoma uniči, da se žival pravzaprav irenuino zaduši. Po mojem mnenju pa vpliva cvaninov plin iudi na srce, ki preneha delovaii radi srčne kapi. Če je zrak pomešan s iem sirašnim plinom vsaj z dvema odstotkoma, človek že po nekaj dihih omedli. Prisotnost plina pa je lahko dognati, ker že prav majhne množine diše po grenkih mandeljnih. Ker vpliva tudi potom ran na kri, je treba paziti na to, da ne pride plin v dotiko z rano. Zato je treba previdnosti. Vendar je ravnanje s temi kroglicami neprimerno varnejše kot pa s strvchninom. Če se kroglica ubije, se razvije plin, ki se na zraku, posebno na prostem, v nekaj hipih tako razredči, da ni opasen. Cvaninovo kroglico brez skrbi vzameš v roko in jo potisneš v vado ah kakorkoli in stvar je gotova, brez nevarnosti. Strvchnin pa je treba šele dozirati; prašek, kakršen je po navadi ali v kaki drugi obliki, se mora razdeljevali, nato pa vlagati v kosti, mast ali direktno v vado itd. Tu je nevarnost zastrupljenja povsodi in je treba skrajne in največje opreznosti. Pri cyaninovih kroglicah vse to odpade. Tudi proces zastrupljenja je različen. Strvchnin na primer mora žival prav za prav pogoltniti. Strup mora priti v dotiko vsaj s slino, ali z želodčno tekočino, kjer se mora raztopiti, da deluje na organizem. Treba je izpolniti nešteto pogojev od strani živali, da učinkuje strvchnin povoljno. O tem se je že toliko razpravljajo po vseh lovskih in strokovnih listih, da ni treba stvari ponavljati. Tudi preparati tega strupa so tako različni in proli vlagi tako občutljivi, da se posebno zadnja leta skoro ne dobi tega strupa, ki bi ustrezal zahtevam lovcev. Glavna zahteva strupa je, da žival pade na mestu. To pa je pri strvchninu silno redko in se sliši iz nekaterih knjig kot bajka, da zver jedva zastrupljeno vado pogoltne in je že tudi mrtva. Žival res da skoro brez izjeme pogine, ali čez čas, daleč od kraja v strašnih mukah, ne da bi jo lovec sploh našel, kaj šele da bi se okoristil z njenim kožuhom. Marsikateremu lovcu je strvchnin prinesel toliko razočaranja in neizpolnjenih nad, da je zastrupljevanje z njim opustil. Mnogoteri bo pristavil k temu, da ga je tudi cvanin v kapsulah razočaral. K temu pripominjam, da je tudi mene in spočetka skoraj vsakega. Stvar vendar ni tako enostavna, kakor so navodila, hi jih prilaga Orožnova lekarna v Ptuju vsaki pošiljaivi. Enostavna je šele potem, ko praksa človeka izuči in tedaj bo vsak gotovo zagovarjal ta strup. Pri tem strupu zadostuje, da žival vzame vado v usta in jo toliko stisne, da poči v vadi skrita tanka steklena kroglica in žival je zapisana smrti. Nobena lisica, če je to storila, ne bo šla več kokor deset korakov z mesta. Izjemni slučaji so morda, da napravi par desetin korakov. Lahko pa je lovec prepričan, ako je vada izginila in lisice ni našel v okolišu 50, največ 100 korakov, da lisica sploh ni poginila. Iz prakse vem — kolikor zadnji dve leti uporabljam ia sirup in so lovci pobrali okrog 20 lisic — da ni razen ene, ki se je kotalila po bregu, nobena šla 10 korakov z mesta. To je velikanska prednost, ker ne-le da je mučno iskanje ter več ur trajajoče izsledovanje nepotrebno, nego se strup lahko uporablja tudi v kopnem, ker mi ni treba slediti, kar je nasprotno pri drugih strupih skoraj pogoj za uspeh. Ali kakor se vse to lepo sliši, spočetka pride razočaranje in mnogo jih bo, ki bodo izpodbijali moje navedbe. Po prvih poizkusih, ki jih bo napravil začetnik po navodilih omenjene lekarne, ki prav nič ne pretirava glede uspehov in daje zadostna navodila, bo morda imel nekaj presenetljivih uspehov. To ga po navadi zaziblje v nepazljivost in površnost in uspehi izostanejo, kot bi odrezal. Prvo je, da mora lovec natančno iz opazovanja poznati, kako se žival, ki jo hoče ujeti na strup, obnaša pri jemanju vade, kake navade ima pri načenjanju večjih in manjših kosov in sploh način, kako se okorišča s hrano, ki jo najde. V tem je ključ do uspehov in neuspehov. So malenkosti, katere človek prezre v teoriji in spočetka v praksi, ki se pa, ko jih odkrije, izpremene v bistvo vsega problema. Če na primer denem kapsule v velike kose, jih žival lahko pri trganju zdrobi. Če so pa premajhni, lahko požre cele, kroglice sploh ne zmečka in uspeh izostane. Paziti je tudi na to, da se kroglic ne dene tako v vado ali jih vanjo ovije, da jih ista, če zmrzne, stisne ali zdrobi. Zelo važno je, da vada tako neprodušno ne zapira kroglice, da plin ne bi mogel zadostno hitro izstopiti skozi plast vade v gobec živali. Zato kroglice na primer ne smem zašiti v kos črevesa. Črevo je elastično, da se pod ugrizom vda, a ne strga. Kroglica se sicer pri tem zdrobi, ali koža črevesa in pa šiv, ki ga zalije in zamaši notranja mastna stran črevesa, zadržuje plin kakor v mehu. Razviti plin ne more v zadostni množini takoj in vsled tega tudi ne v zadostni koncentraciji v gobec. Žival začuti ostri omotični duh in vado izbrusi. To gotovo skuša vedno napraviti. Če je pa vada pravilno pripravljena in če plin takoj napolni žrelo, ni rešitve. Lisica rada vado tudi prenese. Zato mora kroglica tako trdno v kosu tičati, da ne izpade. So pa še druge neprilike. Lovec, ki je položil kos s strupom v prosto naravo, težko čaka naslednjih dni, ko bo zagledal plen. Pa glej spaka! Plena ni in tudi ne tistega kočljivega koščeka. Kam je izginil? Ko premaga prvo osuplost ter premotri okolico, posebno če je kaj snega, spozna, da so mu miši odnesle tisti košček kdo ve kam in v kaiero luknjo. Če je pa primrznil, morda so ga oglodale in na tleh leži sama krogliea. Če pa miši ni, pride naša papiga-šoja, ki v svoji zvedavosii preiakne in preobrne vse kotanje v lovišču. — To je torej zopet velika neprilika, ki grem lovcu uspehe. Ako je mnogo snega, se miši dajo ubraniti. Proti ptičem je pa najbolje, da se vada malo zadela, bodisi s snegom, v kopnem pa z listjem, prstjo ali gnojem. To so nekako glavne stvari, na katere mora lovec paziti pri porabi cyaninovih kapsul. Vendar mora pazno premotriti vse lokalne okoliščine in se iz opazovanja vedno učiti. Zanimivo bi bilo čuti nekaj mnenj o tem strupu tudi iz drugih krajev naše zelene domovine. I. Z.: Latinščina med lovci in turisti. Tudi med turisti? Da, tudi. Ni namreč še dolgo tega, ko sem dobil od neke lovske družbe povabilo, naj se udeležim zadnjega jesenskega pogona, četudi nisem lovec, marveč samo kos turista ali planinca. Družba mi je zatrjevala, da že znam toliko planinske latinščine, da ne bo zaostajala za lovsko, naj torej le pridem vsaj na večerjo po končanem lovu. Obljubiti sem moral celo, da prevzamem slavnostni govor, zato pa mi ne bo treba ves ljubi dan letati s puško za zajci in srnjaki, se spotikati ob štorih in udirati po krtinah in mlakah in potem milo gledati za zgrešenimi fazani in ob enem tolažiti obstreljene pse ali gonjače. Po dani obljubi sem hitel v prvo knjigarno v mestu, da si preskrbim kak lovski koledar ali vademecum, da bi se malo orijentiral o lovskih zgodbah, običajih in govorici, pa nisem nič takega našel. Iz te zadrege mi je pomagal prijatelj, ki je že od prvega početka, odkar se sam zaveda, da je zrel za streljanje, član lovskega društva in družb in zvest naročnik »Lovca«. Prinesel mi je prvi letnik »Lovca« (1910) in tam sem prebral lep članek g. R. Murnika »Lovec in lovci« na strani 18. in 31. In tako sem s tujim znanjem oprtan tisti večer lahko govoril o lovu, lovcih in o lovski latinščini. Torej poslušajte! Vsak lovec je kolikor toliko tudi turist, ker se ne omejuje samo na polja in ravnine, marveč zaleze prav rad tudi na pobočja in vrhove gora. Nasprotno pa niso vsi turisti tudi že rojeni lovci. In to je jako dobro urejeno, kajti če bi vsak turist hodil s puško po hribih, bi se pripetilo še več nesreč na ljudeh in živini kakor se jih sicer. Lovec in turist, oba hrepenita priti v prosto naravo, da si tam okrepita telo, razvedrita duha in tako nanovo oživita in postaneta sposobnejša za delo ali službo. Oba iščeta v prirodi novega življenja, pomladitve. In kaj prinašata v zameno in zahvalo materi prirodi? Smrt prinašata oba. Lovci streljajo divjačino včasih kar na debelo, turisti pa trgajo in rujejo planinsko cvetje včasih kar na koše. To je gotovo senčna stran obeh športov v očeh človeka, ki ima sočutje z živo naravo in ki ni toliko sebičen, da mora biti vsa narava njemu uslužna na življenje in smrt. Lovcev je seveda več vrst, tako tudi turistov. Nekateri imajo več ljubezni do žive prirode, drugi manj. Prvim je glavni užitek bivanje v čistem zraku in pozaba vsakdanjih skrbi, drugi so bolj konkretno praktični, ker hočejo vsakikrat tudi kaj prinesti domov. Glede predmetov lova poznamo ribiče, ličarje, polharje, ku-narje, ciparje, Slokarje, jaijčarje, kačarje, Žabarje, petelinarje, prepeličarje, jazbečarje itd. Glede načina lova ločimo puškarje ali patronarje, trnkarje, zanjkarje, skopčarje itd. So pa še drugi lovci, ki love brez. takih pripomočkov, to so srečolovci, koristolovci, babji lovci, muholovci, pikolovci, pustolovci itd. O tem sem že na nekem drugem sestanku obširno govoril in tudi v članku točno opisal. Tudi pri turah in turistih štejemo več vrst. Poleg malih, nedeljskih, gorskih in plezalnih tur poznamo še Nizke in Visoke Ture severno od Mure in še druge ture, ki prav za prav niso ture. Semkaj spadajo razne bolne nature, kreature, sekature, miksture, fakture, poziture, politure, v Primorju sedaj tudi kvesture, prefekture in dobre friture itd. Tudi turistov samih je več vrst. Poleg malih, nedeljskih in veleturistov žive tudi razni futuristi, karikaturisti, konturisti in avanturisti, ki pa spadajo že med lovce in ki bi jih prišteval med pustolovce. Včasih se interesi lovcev in turistov križajo in tako začasno prekinejo hvalevredno harmonijo. Rejen nedeljski turist rine n. pr. skozi goščavo, pa čuje naenkrat za sabo pok in že ga zaskeli po hrbtu ali niže doli par zrnc izstreljenega naboja. V tem slučaju turist ne išče najprijaznejših besed na račun kratkovidnega lovca. Pa tudi ta se navadno postavi v razžaljeno pozo, češ, kaj iščeš tod, ko vendar ves svet ve, da danes lovimo. Nesporazum nastane tudi na ta način, da lovska družba prepove planinsko markacijo v kakem gorskem zakotju, kjer se par srnic in divjih kozic še veseli življenja, češ, da se s takimi znaki preplaši divjačina, da odide v drug revir. Pravi turisti pa imajo tudi svojo trmico in hodijo vseeno po iakih poiih, ki niso zaznamovane. Tako se iudi ta spor lahko molče in sporazumno reši. Ako pri skupnem lovskem pogonu izostane lovski blagor, je gotovo ta okolnost bila kriva, da so lovci prejšnji dan ali pred lovom obšli lovišče in zaznamovali stojišča za lovce. Ta znamenja so zajci, lisice, fazani itd. takoj opazili in se neopaženo umaknili čez označeno mejo v sosedno lovišče. Lovci govore včasi iudi svoj posebni jezik, lovsko latinščino. Tudi planinci so že začeli razvijati svojo latinščino, pa doslej še niso dosegli učiteljev lovcev. Meni so znane tri lovske latinščine. Prva je kolikor toliko čista latinščina, druga je pomešana že z domačo govorico, tretja pa je že čisto ponarodela ter je ohranila samo še ime. Prva vrsta lovske latinščine je internacionalno - znanstvena in nam služi v to svrho, da z latinskimi imeni točno označimo posamezne vrste živali ali rastlin. Znanstveniki rabijo v to svrho navadno dve imeni, včasih tudi tri ali štiri, kakor je to občajno tudi pri ljudeh. V Šegovi vasi (občina Loški potok) je 39 hiš in skoro pri vsaki hiši se pišejo Šega. Če bereš ime Tone Šega, ne veš, kateri ije ta, ker je pri vsaki hiši kak Tone. Označiti moraš bolj točno, n. pr. Francetov’ga Janeza Šimnov Tone (Šega). Tako tudi pri zelo sorodnih živalih in rastlinah. Naš poljski zajec ima lepo ime Lepus timidus, domači kunec--Lepus domesticus, fazan = Phasianus colchicus, divji petelinTetrao urogallus. Pogosto se ime pri tipični vrsti ponovi: Lisica — Vulpes vulpes, jereb = Perdix perdix, mali kraljiček = Regulus regulus regulus, sfržek = Troglodvtes troglodvfes troglodvtes. To je nekako tako, kakor če bi zaklicali kaki ženski: Oj Mica Mica micasta. Nekatere živali imajo lepo doneča pesniška in dostojanstvena imena. Naš čuk v slovenščini nima dobrega slovesa, latinsko pa se zove Athene noctua, in Atena je bila grška boginja znanosti, pri nas pa navaden čuk. Senica ima ime Parus major, torej vojaško saržo. Srakoper se zove Lanius senator, ima torej politično karijero senatorja. Naš ljubi ščinkovec, znanilec prve pomladi, se zove Fringilla coelebs. Beseda coelebs pomeni: fant, samec, neoženjenec. Samci namreč večinoma prezimijo pri nas, samice pa odlete malo proti jugu. V starih časih so baje poznali tudi tiča, ki ni poznal družice, to je bil feniks. Ko se je postaral, se je zaletel v ogenj, je tamkaj zgorel in vzletel potem zopet mlad iž mjega. Njemu torej ni bilo treba skrbeti za zarod, zato pa je ostal edinec. Zdaj ga ni več. Najbrž ga je dal že v starem veku kak sladkosnedi Grk ali Rimljan ujeti, ko je mlad priletel iz ognja, pa si ga je privoščil ocvrtega ali v obari. Druga vrsia lovske latinščine se nahaja v raznih izrekih, ki jih navajajo lovske pratike ali koledarji. Ta lalinščina že ni več tako čista in znanstvena, samo začetek je še latinski, konec pa je že v navadni govorici dotičnega kraja. V lovskih koledarjih so namreč navedeni časi, kedaj se sme ta ali ona divjačina streljati, kedaj lete tiče selivke čez naše kraje, in vmes so na pol latinski reki. Za kljunače ali bekasine pridejo v poštev zlasti pomladne nedelje v postu. Te nedelje imajo imena po začetnih besedah nedeljskih listov ali beril pri sv. maši. Prva je pepelnična in se zove Invocabit; druga je kvaierna: Reminiscere; tretja brez imena: Oculi; četrta sredipostna: Laetare; peta tiha: Judica; šesta cvetna ali oljčna je znana pod imenom Palmarum (namreč domenica palmarum). V slovenski lovski latinščini pa sem našel doslej samo tale rek: Oculi so že prišli. Reklo bi se pa lahko tudi: Laetare so že na pare, Invocabit gremo jih pozdravit, Reminiscere se že glase. Tu ne gre za prevod latinske besede, pač pa za rimo in za streljanje kljunačev. Kadar izvem boljše rime, postrežem lahko z boljšimi. Tretja vrsta lovske latinščine je najbolj znana, pa tudi najbolj razvpita, kadar je pretirana. Tu ni več sledu o latinskem jeziku, nadomešča ga zdrav humor, ki postavlja vsako dejstvo in vsak predmet v tako luč, da človeku prija. Poslušalec sprva osupne, potem pa se nasmehne ali zakrohoče, kakor je pač njegov temperament, da je bila povest le zadosti duhovita ali pa čudovito priprosta. Ta latinščina ni samo pri lovcih doma, pojavlja se pri vseh slojih ob raznih prilikah in v raznih oblikah. Uporablja jo vsak humorist, okoristi se ž njo vsak govornik, zlasti še politični, vsak prodajalec, ko prodaja slabo robo za najboljšo in vsak slikar, ki s prevaro perspektive doseže, da gledalec vidi na sliki predmete, ki jih tam ni. Vsak lovec pripoveduje svoje dogodljaje pač tako, da dobi glavo in rep, če tudi morda repa ni videl in glave ni zadel. Saj tudi nase kuharice toliko časa sučejo in obračajo pečenko, preden jo dajo na mizo, da pride lepša stran na vrh, in če se to prav ne posreči, pa dodajo še pridevke k jedi, da je vse lepo garnirano in da je včasih garnitura vse in vsebina nič. Ta latinščina je torej splošna navada ali razvada človeška. Pogosto se je niti ne zavedamo več, tako je postala vsakdanja. Meseci september—december niso 7—10. mesec, kakor kažejo latinska imena, marveč 9. —12. mesec v letu, ker smo pozabili, da je bil v teku časa začetek leta nazaj pomaknjen. Na veliki teden popoldne se bero posebne molitve, ki se zovejo jutranjice. Cela vrsta primerov bi se dala našteti v tej smeri, vendar bodi jih za tokrat dovolj. Pravi lovec ne bo nikoli pretiraval v lovski latinščini, ne bo nikomur natvezal medveda, če niti merjasca ni srečal, držal se bo v svojem pripovedovanju zlate sredine: obilo smeha, seveda brez greha in nekaj resnice vsaj do polovice. In ti preljubi turist, ki šele ustvarjaš svojo latinščino, glej da ne prekosiš lovcev ali pa samega sebe v laži. 5odi zmeren, da ne bo zamere pri prvih in zadrege pri tebi. To so besede, ki sem jih bil govoril pri tisti večerji, in še več bi bil povedal, pa so hoteli še drugi priti na vrsto. Lovska latinščina je namreč zelo nalezljiva. Februar. Nad poljano luna plava, bleda in debeloglava, sladko se smeji. Na vasici so gostije, vince rujno tam se pije in harmonika brni. Lovec Janez z Mino pleše, tolče in s petami kreše, da se kar kadi. Za vasico na poljani so nocoj še drugi zbrani, v svatovanje so prišli. Dolgorepi kosmatinec žene rjavko v vrtinec, da se sneg praši. Na azurju luna bleda se smeji, ko vse to gleda, in se ž njimi veseli. VI. Kapus. Dr. Avgust Munda: Ribarski okraji in njih pritoki. (Konec.) Iz vsega sestava in namena zakona (§§ 9., 1.5., 16.) sledi, da je imel zakonodajec vodilno misel, ustvariti revirje kot gospodarske celote in jim dodeliti vse stranske vode razen onih, ki so za vsako panogo ribarsiva trajno brezpomembne (§ 9., odst. 3.). Do tega zaključka pridemo, ko čitamo določila zakona o revirjih (§§ 9. do 34.). Zakon opredeljuje pojem ribarskega okraja (revirja) sledeče. »Ribarski okraj obsegaj neprekinjeno vodno progo z morebitnimi mrtvicami ter naj omogoča uspešno gojenje rib, uspevajočih v tej vodi, in naj dopušča pravilno gospodarstvo.« Iz tega besedila ■zakona, ki tolmači pojem revirja, sledi, da spadajo k revirju vsi pritoki in stranske vode od največjih do najmanjših, ker omogo-čujejo baš ti stranski dotoki pravilno gospodarstvo z revirjem. Ribarski okraj je torej skupina voda v prirodnem in gospodarskem oziru. Kar je narava pridelila revirju, tega mu človek ne sme vzeti, ne da bi kršil naravne zakone o gojenju in razplo,evanju rib in ne da bi spravil v nered celoto in enotnost revirje. Zakon zahteva, da gospodari lastnik ali zakupnik vode pravilno in racionelno z revirjem (§ 13., 16.). Fej dolžnosti pa noarski upravičenec ne more ustreči, ako ni revir tako prikrojen, da omogoča racionelno in pravilno gospodarstvo. To možnost mu daje iz gori navedenih razlogov le tak revir, h kateremu spadajo vse siranske vode in vsi priioki pričenši od reke pa do najmanjše siudenčine. Večji pritoki naj se priključijo revirju le tedaj, če nimajo sami pogojev za poseben revir. Na vsak način pa spadajo k revirju izlivne proge pritokov, ki tvorijo sami svoj revir. V izlivnih progah pritokov iščejo ribe iz glavne vode zavetje ob poplavi; ob drsti pa prihajajo v pritoke, da se izdrste. Izlivna proga Kamniške Bistrice n. pr. je kot nalašč ustvarjena za dresi sulcev; v ta del Bistrice prihajajo leto na leto sulci na drest. Tudi mno-žinske ribe, predvsem podusti, prihajajo ob drsti v izlivne proge pritokov; zaradi tega je treba izlivne proge pritokov, ako le-te ne spadajo same k revirju, priključiti glavni progi. To načelo je pri vseh revirjih dosledno izvedeno; vse izlivne proge takih pritokov so prideljene revirju do prve zapreke, ki zaprečava ribam prehod. Na žalost pa ni izvedeno načelo, da spadajo k revirju vsi pritoki; in prav v tem pogledu 'je treba odpomoči. Iz vsega, kar sem navedel, sledi torej, da spada tudi gori navedenih 16 potokov in potočkov, ki jih je vlada označila za »brezpomembne«, k dotičnim revirjem. Razglase o razdelitvi revirjev bi bilo torej treba izpremeniti v toliko, da naj spadajo k vsakemu posameznemu revirju razen izlivnih prog potokov, ki tvorijo sami zase revir, vsi pritoki in studenčine ter vse stranske vode, tekoče in stoječe, bodisi da so z glavno progo v stalni zvezi ali da pridejo z njo v stik ob povodnji. l§ 9., odstavek 1.) Ako izpremeni vlada sestavo revirjev v predlaganem zmislu, bo treba pri vsakem revirju označiti stranske vode in pritoke le splošno, kakor gori navedeno; imenoma bo treba navesti le izlivne proge pritokov, ki tvorijo sami zase revir. Naštevanje pritokov bo popolnoma nepotrebno; sicer pa je tako naštevanje često združeno z nevarnostjo, da se ta ati oni manjši pritok ali studenčina prezre. Predlagana preureditev revirjev se bo dala lahko izvesti. Treba bo izdati nov edikt v zmislu naredbe deželnega predsednika za bivšo Kranjsko z dne 9. junija 1890, dež. zakonika št. 18. Po mojem mnenju bo šla stvar popolnoma gladko. Za gori navedenih 16 pritokov se najbrž ne bo nikdo potegoval, tem manj za one mnogoštevilne studenčine in jarke, za katere se itak nihče ne zanima, ki so pa za ribarsivo dalekosežnega pomena Vsekakor pa je nujno potrebno, da se predlagana preureditev čim prej izvrši. Lastniki in zakupniki revirjev imajo dan na dan neprilike pri upravi revirja, ker si nepoklicani lastijo ribolov v posameznih pritokih, češ, pritok ne spada k revirju, ker ni vpisan v kataster. Po pregledu katastra se v takih primerih navadno dožene, da je potok vpisan v kataster in prideljen revirju. Pa že samo dejstvo, da je nekaj pritokov vpisanih v kataster, drugi (često celo večji!) pa ne, zadostuje, da je nastala glede pripadnosti pritokov pravna nesigurnost, ki postaja večja in večja, čim. bolj se širi zanimanje za ribolov. Tako se je zgodilo, da si je lastila prošlo leto neka občina v ljubljanski okolici ribolov v nekem večjem pritoku in kraikomalo oddala ta potok v zakup; iz katastra pa sledi, da pripada ta potok nekemu revirju kot pritok. V savskih rokavih in mrtvicah, ki se spremene skoraj ob vsaki povodnji, si laste domačini ribolov in love s sačo, šele z obsodbo pri sodišču jim je mogoče dokazati, da nimajo pravice loviti. Lansko leto se je zgodilo, da je izreklo sodišče oprostilno razsodbo, ker ni smatralo dokazanim, kdo ima v dotičnem rokavu ribarsko pravico. Pravna nesigurnost glede stranskih voda revirjev je nastopila torej že tam, kjer ne bi smela biti. Je pa še druga nevarnost, ki preti redu v ribarskih loviščih in ki utegne spraviti v nered vso revirno razdelitev. Po občnem državljanskem zakonu se priposestvujejo pravice v 30 letih. (§ 14/0. d. z.) To določilo velja tudi za ribarske pravice, ker določa § 2. ribarskega zakona, da veljajo glede pridobitve ribarskih pravic splošna določila o pridobivanju zasebnih pravic; v slučaju spora pa odločuje o posesti ali lastnini ribarske pravice redno sodišče nekvarno pravicam upravnih oblastev glede dodelitve ribjih voda. Seveda še ni najveoja nesreča, če bi kdo res priposestvoval ta ali oni stranski potoček, v katerem ni nič drugega kot nebroj ševnic, globočkov, kleničkov in druge šare; politično oblastvo ima namreč pravico, dodeliti dotični potok, ako še ni dodeljen, revirju, h kateremu spada po svoji legi. Če pa je bil potok že v sestavu revirja, bi imelo priposestvovanje kvečjemu pomen pri samosvojem revirju (§ 11.), ki bi s tem izgubil svojstvo samosvojega revirja, ker bi ribarska pravica, ki je bila dotlej enotna, postala deljena. Pri zakupnem revirju (§ 14.) pa bi imelo priposestvovanje pritoka le ta pomen, da bi se morala zakupnina porazdeliti med lastnike po drugem ključu (§ 20.). Vkljub vsemu temu pa bi bilo priposestvovanje bodisi tudi najmanjšega pritoka ubožno izpričevalo za javni red in že iz tega razloga je treba storiti vse, da se take morebitne izpre-membe v posestnem stanju revirjev onemogočijo. Čim bo od- siranjena pravna nesigurnosi, ki je nasiala glede pripadnosti stranskih voda in pritokov, si ne bo nikdo več lastil pravic do kateregakoli dela revirja, ker bo videl pred seboj le organično celoto revirja, ne pa posameznih voda. Pravno nesigurnosi v tem pogledu bo mogoče odstraniti le s tem, da se odredi, da spadajo k revirju vse stranske vode velike in majhne, stoječe in tekoče. In če bo ta razdelitev vsakomur znana, jasna, samo po sebi umevna in ko bo prešla vsakomur takorekoč v meso in kri, tedaj ne bo več sporov o pripadnosti posameznih voda. Iz lovskega nahrbtnika. Smrtna kosa. Dne 12. novembra minulega leta je umrl v Stražišču pri Kranju starosta »Lovskega kluba Stražišče« SOletni g. Emanuel Kovačič. Rajni Ma-mel, kakor smo ga nazivali domačini, je bil možakar mnogih lovskih izkušenj. Bil je živa kronika še izza onih časov, ko so ga vabili na lov najznamenitejši nekdanji lovci iz Kranja: dr. Sterger, Dolenc, Perin, Jugovič, dr. Steinmetz in okrajni glavar Derbič ter Tschinkel, Ze-nari, Galle i. dr. iz Ljubljane. Iz svojih zanimivih lov. doživljajev je vedel pri-povedati brez konca in kraja, nekaj naravnost čudovitih, skoraj bi rekel — neverjetnih. Ali med njegovimi prijatelji ga ni bilo, ki bi se upal preglasno podvomiti o resničnosti njegovih prigodb; potihoma pač, ker je bil že precej naglušen, sicer bi bil takoj ogenj v strehi. Nekega še precej zelenega lovskega začetnika, ki mu je nekoč nekaj ugovarjal, je ne baš prijazno zavrnil: »Se-sec, pa ti kaj povej, če sploh kaj vešl« — Umrli Kovačič je bil velik ljubitelj psov. Svoje dni se je mnogo ukvarjal z dresuro fermačev; včasih jih je imel kar po štiri v šoli. Brez svojega lastnega psa ni bil nikoli, izmed vseh pa je vzljubil nekega braka Stopa zaradi nje- gove zvestobe. Neke temne, deževne noči sta hotela čez železniško progo, kjer se Kovačič spodtakne ter se ob tračnici pobije do nezavesti. Stop je tekel do bližnje čuvajnice ter praskal na vrata in cvilil, da je prišel čuvaj ven. Ker se je temu zdelo obnašanje psa, ki je tekal nekam na progo in nazaj, čudno, je vzel svetiljko ter šel pogledat, kaj vendar ima pes. Prišel je ravno prav, zakaj izza ovinka je prigrmel vlak, pred katerim je v zadnjem trenutku potegnil ubogega Mamelna s proge. Od tedaj sta si bila Stop in njegov gospodar nerazdružljiva prijatelja. Nekoč sem bil povabljen na brakado v Rakitno, zato poprosim Kovačiča, sicer brez vsakega upanja, da ustreže moji prošnji, naj mi posodi svojega Stopa, češ, bodo vsaj še drugje vedeli, kaj je dober pes. Ta pripomba je vplivala nanj tako ugodno, da mi ga je v moje največje začudenje res posodil. »Samo to Ti pa povem, brez psa se mi ne vračaj domov!« — mi zagrozi še pri slovesu na postaji, kamor je spremil bolj Stopa kakor mene. Toda nesreča je hotela, da sem se vrnil res sam s svojim psom, njegov pa se je zatekel Bog vedi kam; izgubil se je lakoj prvi dan, dasi smo lovili iri dni. Kaj vse sem prestal pred bridkimi očitki onih enajst dni, preden se je nekega zgodnjega jutra sam vrnil samo še sama kost in koža, ni da bi pravil, saj je že itak zdavnaj vse odpuščeno. Mož mi je prišel ihte povedat: »Je že doma!« Šla sva na klopco pri čebelnjaku ter ugibala, kod neki je blodil ta ubogi Stopek, in kako je mogel najti tako daleč domov, ko je vendar Ljubljanica vrneš? — Rajni Kovačič naj bo vzor, kako ljubi pravi lovec svojega lovskega tovariša — psa! Omenim naj še, da je »Lovski klub Stražišče« pred tremi leti priredil v telovadnici Sokolskega doma v Stražišču izredno dobro uspelo veselico, katere glavna točka je bila odlikovanje Emanuela Kovačiča s spominsko kolajno, izdelano v puškami v Kranju, in sicer za zasluge, ki si jih je tako obilno pridobil kot vzoren lovec. Njegov spomin naj živi! Fr. Rojina. Prof. Dragutin Kišpatič t je umrl dne 26. decembra 1925 v Osijeku, star šele 43 let. Bil je lastnik in urednik lovskega vestnika »Glas Lovdžije«, ki je pričel izhajati meseca junija 1923 ter načelnik »Saveza udruženja lovdžija« v Osijeku. — Bodi mu ohranjen najlepši spomin! Odlomki iz zapisnika XI. plenarne odborove seje S. L. D. v Ljubljani, ki se je vršila dne 23. decembra 1925 ob 16. uri v restavraciji »Pri Slonu« v Ljubljani. Navzočih je 16 odbornikov. Predsednik g. dr. Lovrenčič otvori sejo, konstatuje sklepčnost ter preide Po kratkem pozdravu navzočim na dnevni red. V toplih besedah se spominja umrlih članov pokojnega Tepine ter Urbanca. V znak sožalja navzoči vstanejo. Nato poroča predsednik, da so se sklepi X. odborove seje izvedli. Odbor odobri zapisnik X. odborove seje brez Pristavka. Blagajnikovo poročilo odpade. Predsednik dr. Lovrenčič poda nato sledeče poročilo: Zagrebački Zbor je naknadno primaknil za kritje izdatkov ob priliki lovske razstave v Zagrebu znesek 783 Din. Ravnateljstvo mestnega dohodarstve-nega urada v Ljubljani je uvedlo natančno kontrolo nad dotokom ustreljene divjačine na ljubljanski trg, da se prepreči prodaja divjačine, ki bi izvirala iz neupravičenega lova. Slovensko lovsko društvo je zaznalo iz dnevnih časopisov, da se namerava predložiti narodni skupščini nov zakon o svobodni nošnji in posesti orožja. S. L. D. se je obrnilo potom brzojavk na merodajne poslance ter na ministrstvo za šume in rudnike s prošnjo za intervencijo, da se ozira pri novem orožnem zakonu na obstoječe lovske razmere in predpise, veljavne v Sloveniji. Za določitev nagrad orožnikom za preganjanje lovskih tatov se naprosijo gg. dr. Modic, Zupan in Jelenc, ki naj na podlagi predlogov, stavljenih po poveljstvu 3 orožn. polka ter v smislu dopisov istega poveljstva določijo, komu in v kaki izmeri naj se razdele nagrade. Odbor sklene, da se odkupijo knjige lovske vsebine, ki so bile ponudene S. L. D. v nakup. Zahvala kluba ljubiteljev športnih psov za podarjeni vezani letnik »Lovca« 1924 se vzame na znanje. Zapisnik II. odborove seje gorenjske podružnice se prečita. Predsednik pozove nato navzoče odbornike, na) se v kar največjem številu udeleže lovskega plesa, ki bo 5. jan. t. L v Kranju, ter naj se prigovarja tudi ostalim članom, da se prireditve udeležijo. Po prečitanem zapisniku zborovanja delegatov v Celju, ki se je vršilo dne 19. decembra 1925, predlaga g. Zupan, naj se ta zapisnik prečita tudi na občem zboru dne 6. januarja 1926 ter naj se izvoli takrat poseben odsek, ki naj prouči sprejete sklepe. Predlog se sprejme soglasno. Na predlog g. Čeča se sklene natisniti članski imenik po stanju dne 31. decembra 1925. Dopis mestnega šolskega sveta, s katerim se dovoljuje poraba kabineta za društveno knjižnico, se vzame v vednost. Sklene se doseči z mestnim šoi. svetom pogodbo za 10 let, nakar se soba opremi. Predsednika dr. Lovrenčiča naproša odbor, naj uredi zadevo pri gerentskem sosvetu. Odbor sklene na predlog g. Zmitka, da se nakloni iz fonda Zelenega križa vdovi Smrekar enkratna podpora v znesku 250 Din. Zapisnikar. Lovski ples v Prekmurju. Podružnica S. L. D. v Murski Soboti je priredila 1. februarja t. I. Prekmurski lovski ples. Poročilo o tej priredbi bo sledilo. O novem načrtu zakona o posesti in nošenju orožja je razpravljalo ). Š. U. v seji svoje glavne uprave dne 18. decembra 1925 v Beogradu. Ker se že v 1. členu tega načrta glasi, da je nabava, posest v hiši in nošenje lovskih pušk i. dr. prosto, je ing. Ceovič poudarjal, da bi se tedaj, ko bi se takšen zakon sprejel, znatno pomnožili kriminalni slučaji, obča in osebna varnost bi bila zelo ogrožena, ravno tako osebje, postavljeno za varstvo poljščine, gozdov in lova pri vršenju svoje službe. Lovstvo, ki se je po prevratu po težkih materialnih žrtvah dvignilo v Vojvodini, Hrvatski, Sloveniji m v Medjimurju skoro na predvojni nivo, bi bilo zopet uničeno. Škodo bi imeli tudi zemljiški posestniki kot člani občin, ki dobivajo dandanes lepe zakupnine na leto. Odpadli bi zaslužki, ki jih prejema lovsko nadzorovalno osebje, delavci v loviščih, gonjači, vozniki itd. Po kratki debati je glavna uprava, uvidevša zle posledice takšnega novega zakona in zastopajoča stališče, da novi dosedanji zakon o posesti in nošenju orožja iz leta 1922. kakor tudi leta 1924. izdani pravilnik za izvrševanje tega zakona popolnoma odgovarjata svrhi, zaključila, da se takoj storijo koraki na merodajnih mestih, da naj se osnutek za nov zakon o posesti in nošenju orožja ne predloži iz gori navedenih razlogov. Ing. A. Š. Smotra psov. Na zadnji redni odbo-rovi seji Kluba ljubiteljev brakov in brakov-jazbečarjev je bilo sklenjeno, da se vršita prihodnji dve smotri psov dne 7. marca v Cerknici in druga dne 21. marca v Ribnici, Dolenjsko, na kar se opozarja že sedaj prizadete interesente in lastnike tovrstnih psov. Pegami so se dne 18. januarja t. L pojavili pri zvonarni na Karlovški cesti št. 1 v Ljubljani. Prišlo jih je kakih 30 komadov. F. Znižana članarina S. L. D. 25 Din na leto velja samo za zaprisežene poklicne lovce in zaprisežene gozdarje-logarje. Do znižane članarine imajo torej pravico le zapriseženi lovski in gozdni čuvaji, od državnih šumarskih uslužbencev pa samo služitelji in zvaničniki. Ker so zn leto 1926. plačali le 25 Din tudi drugi, n. pr. gozdarski, tehnični in gospodarski in drugi uradniki (upravitelji, oskrbniki, revirni gozdarjil, dalje kmetski zakupniki lovišč, opozarjamo prizadete, da velja njih članarina samo za pol leta in jih blagajnik poživlja, da zaostanek 25 Din takoj doplačajo in naj ne čakajo, da se jih posebej terja. Pomislijo naj, da znašajo faktični stroški za letnik »Lovca« preko 60 Din. Za Zeleni križ. Gorenjska podružnica Slov. lov. društva je oddala od skupička Lovskega plesa v Kranju dne 5. januarja t. L 2000.— Din. Povodom sejma za kožuhovino je nabral blagajnik 200 — Din (darovala sta tvrdka Tandler, Zagreb 100,— Din in jos. Fischer, Osijek 100,— Din). — Podpora glasom sklepa odborove seje dne 28. januarja 1926 se je izplačala iz fonda Zelenega križa v znesku 1500,— Din onemoglemu lovcu Blažu Klunu. Zavarovanje lovcev. »Slov. lovsko društvo« v Ljubljani je poverilo jamstveno in nezgodno zavarovanje svojih članov zavarovalnici Rosiji Fonsier-filijalki v Ljubljani. Zavarovanje obsega: al jamstveno zavarovanje: 1. Din 30.000.— za poškodovanje ene osebe; 2. 100.000 Din za poškodovanje več oseb; 3. Din 10.000,— za poškodovanje stvari. b) Nezgodno zavarovanje: 1. Din 25.000,— za slučaj smrti; 2. Din 25.000,— za slučaj trajne invalidnosti. Vsak član plača za obe zavarovanji skupaj Din 90.— letne premije. Zavarovanje velja za dobo petih let. Doslej se je prijavilo za to zavarovanje 153 članov, ki so plačali premije direktno zavarovalnici, ter je to zavarovanje stopilo v veljavo. Slov. lovskemu društvu se je posrečilo doseči članom najugodnejše pogoje. Poleg življenskega in požarnega zavarovanja je najvažnejše in danes najbolj razširjeno jamstveno zavarovanje. Jamstveno zavarovanje ima namen, zavarovanca čuvati pred zahtevki po odškodnini od stroni tretje osebe. N. pr. lovec obstreli po nesreči na lovu svojega tovariša, gonjača, ali kako drugo osebo, ali n. pr. psa. Ker ni z orožjem dovolj previdno ravnal, mora oškodovancu ali poškodovanemu plačati odškodnino. Če je nesrečni strelec zavarovan, prevzame zavarovalnica vse stroške event. pravde proti zavarovancu, ako so pa zahteve poškodovanca upravičene, izplača zavarovalnica zahtevajoči stranki odškodnino v razmerju poškodbe, seveda ne nad zavarovano vsoto. Jamstveno zavarovanje obsega torej vse sodne in izvensodne stroške, ki so Potrebni, da se zavrnejo zahteve poškodovane osebe, kakor tudi stroške obrambe v ev. kazenskem sodnem postopanju. Vzemimo kot primer konkreten slučaj tega zavarovanja: N. N. je šel na lov. Pes je vzdignil zajca, na kate-'cga je N. N. streljal ter ga zgrešil, čaje c je bežal na nasprotno stran lovna, ki je še enkrat ustrelil. Po drugem strelu zasliši glasno klicanje na pomoč. N. N. gre v smeri klica in najde pri neki hišici, ki je stala ca. 80 korakov od mesta, kjer je streljal, krvavo ženo, ki je tožila, da ji je poškodoval oko. N. N. je ženo obvezal, jo dal odpeljati takoj v bolnico, kjer je bilo konstatirano, da je ranjeno levo oko od šibre. Jasno je, da je moral nositi N. N. vse stroške prevoza, zdravnika, bolnice itd. Razen tega je žena, ki ji je opešal vid, zahtevala seveda odškodnino, žandarmerija je pa morala slučaj prijaviti drž. pravdništvu, ki je N. N. kazensko zasledovalo. N. N. je zavarovan kot član Slov. lovskega društva pri zgornji zavarovalnici, je plačal premijo in je seveda ta slučaj takoj prijavil zavarovalnici. Kaj sedaj? V smislu splošnih zavarovalnih pogojev mora zavarovanec o zavarovanju popolnoma molčati ter ne sme nobenemu omeniti, da je zavarovan. Zavarovalnica ukrene takoj vse potrebno v sporazumu z zavarovancem, da se določi odškodnina poškodovani osebi. V slučaju, da ne pride do sporazuma in poškodovana oseba toži, nosi zavarovalnica vse stroške procesa. Zavarovanec mora pri tem postopati po navodilih zavarovalnice. Istotako nosi zavarovalnica stroške ev. kazenskega postopanja proti zavarovanemu. Sporazumno ali po sodišču določeno odškodnino v okviru zavarovane vsote izplača zavarovalnica. Jasno je, da ne plača zavarovalnica nobene odškodnine, ako se dokaže, da je zavarovanec škodo nalašč povzročil. Nezgodno zavarovanje obsega tudi vse nezgode, ki so se pripetile zavarovancu na lovu. Zavarovanje velja za slučaj, da zavarovanca zadene telesna poškodba, ki je dokazano v neposredni in izključni zvezi povzročila njegovo smrt ali njegovo trajno invalidnost. Zavarovanje pa ne velja za nezgode, ki so se pripetile zavarovancu vsled tega, da je delal zoper postavne varnostne predpise oblasti, n. pr. v pretepanju, v pijanosti. Družba ne jamči za nezgodo, ki jo je zavarovanec namenoma ali vsled nemarnosti povzročil. Ako je nastopila smrt vsled nezgode, plača družba polno zavarovano vsoto. Pri invalidnosti se razlikuje: a) popolna invalidnost, katera se odškoduje s popolno za invalidnost zavarovano vsoto; b) delna invalidnost, ki se odškoduje po njeni stopnji z do 60% zavarovane vsote za trajno invalidnost. To so v glavnem smernice za obe zavarovanji. Želeti bi bilo, da se lovci, ki so člani našega društva, pridno poslužujejo tega zavarovanja, ker je to z ozirom na številne nezgode le v njihovo korist. Odbor. V preudarek. Pripetilo se je, da so dopisniki pri opisovanju lovskih ali žigosanju nelovskih dogodkov vpletli nami-gavanja, vsled katerih so se posamezniki čutili neprijetno prizadete. Urednik, ki ne more vselej priti na to, da včasi tičijo za raznimi, mnogokrat šaljivo' prikazanimi poročili epizode, kojih pogrevanje ni zaželjeno, — prosi, da bi se take kočljive stvari izpuščale iz poročil. Popravek. Na strani 7 beri »semo-ohrambi« mesto »samoobrambi« in na strani 8 »voh« mesto »vonj«. Imenik članov S. L. D. se prejeli kot prilogo »Lovca« vsi člani društva in naročniki lista. — Ureditev tega imenika ni bila poverjena uredniku »Lovca«. MALI OGLASI. Cepljene trte, ukoreninjene divjake, ključe Gothe št. 9, Riparia portalis prodaja Franc Zelenko, posestnik in trtnar, Rucmanci, Sv. Tomaž pri Ormožu. Cena po dogovoru. Pismenim vprašanjem je priložiti znamko za odgovor. Puške tovarne Brata Merkel (Gebr. Merkel), Suhi, so prispele ter so na ogled pri puškarju F. K. KAISER — Ljubljana. Puške se odlikujejo po preciznem streljanju in vestni izdelavi, da se upravičeno smatrajo kot prvovrsten izdelek. Vsaka puška ima priloženo uradno tarčo drž. preizkuševališča iz Hallensee-a pri Berlinu. Vabijo se p. n. lovci na ogled, kjer dobe vse ostale informacije. - Tvrdka priporoča svojo zalogo streliva, orožja in potrebščin ter vseh ribiških priprav. - Pasti za divjačino iz Haynau-a. - Izvršuje vsa dela, kakor čiščenje, prenovitev in druga popravila orožja. Priznano najboljše montiranje daljnogledov na puške vseh sistemov. — Postrežba točna, blago prvovrstno, cene nizke. Trije skoraj popolnoma novi Mann-licher - Schonauer-ji naprodaj. Prvi kaliber 8 mm z lepo usnjato torbo brez daljnogleda; drugi kaliber 6.5 mm z daljnogledom; tretji kal. 6.5 mm brez daljnogleda. — Predvojno delo. Strel prvovrsten. Vse po dogovoru in ogledu. Naslov v upravi »Lovca«. Sekcija za brake-jazbečarje kluba ljubiteljev brakov v Ljubljani bo oddala od spomladanskih legel nekatere mladiče brake-jazbečarje. Dopisi na delegata Ernesta Berneficha, Zagreb, Boško-vičeva ulica 40. Kdo mi odstopi proti plačilu odstrel enega divjega petelina? Odgovor na naslov: Bogoslav Dits, činovnik, Zagreb, Mažuraničev trg 19. Lovačko društvo »Prepelica« u Sisku traži za svoje lovište (niški lov) u okolici Siska kraj Zagreba pouzdanog lovopazifelja Slovenca, koji je vješt uzgoju niške divljači, a napose vrlo energičan u proganjanju zvjero-kradica. — Prednost imadu oni, koji se mogu iskazati dobrim svjedodžbama o dosadanjoj lovopaziteljskoj službi. — Ponude sa naznakom plače moli se slati na društvenog tajnika g. Ivu Šupe-rina u Sisku. Velikega jazbeca z odprtim gobcem, tri velike podlasice (1 bela, 2 polbeli), za stenski sobni okras namenjene; malo podlasico brez opreme, v poljubno pritrditev, vse brezhibno nagačeno in ohranjeno, prodam, najrajši skupno, radi pomanjkanja prostora. - P. G. Višnjan, pošta Višnjagora. Pse brake - 'azbečarje, 8 tednov stare od premiranih staršev, in sicer dve psici in enega psa, z rodovnikom, prodam komad po 450,— Din. Fr. Bizjak, gozdar, Loče pri Poljčanah. Ing. Anion Šivic: PolH (Myoxus glis. L.). Polha poznajo meščani večinoma le po imenu in po kožuhovini. Na deželi ga bolje poznajo in ga z uspehom lovijo. Ne bo odveč, ako se s io živalico, ki oživlja naše gozde, podrobneje seznanimo.1 * * * V Po znansiveni opredelbi je polha uvrstili sledeče: 1 V dosedanjih letnikih »Lovca« nimamo opisanega polha, te za naše kreije tipične gozdne živalice. Listal sem po drugih strokovnih listih, a tudi v teh rišem poleg razprav gospoda H. pl. Schollmaver-Lichtenberga, ki jih je bil priobčil pred skoro 30 leti, in gospoda dr. K. Dolenca, ki je 1. 1921. pisal o življenju polharjev, našel izčrpnih črtic o polhu Da zamašim zevajočo vrzel, obrnil sem se bil do nekaterih poznavalcev te živalice, da pribavijo podatke za njen popis. V najizdatnejši obliki se je mojemu povabilu odzval gori imenovani gosp. Schollmaver-Lichtenberg, upokojeni ravnatelj bivšega celokupnega graščinskega veleposestva na Snežniku. Tekom svojega dolgoletnega službovanja v Mašunu sredih Snežniških bukovih in jelovih velegozdov, ki so bili in so še domovina polha, je imel g. ravnatelj obilo prilike, proučevati življenje tega malega gledalca ter mi je svoja takratna izkustva dal drage volje na razpolago ter mi citiral posebno prirodopisce iz naše starejše dobe, ki so bili o polhu takrat kaj napisali. Poleg tega sem pritegnil tudi druge sotrudnike iz gozdarske stroke, da so mi pomagali ugotoviti pojave polha v novejši dobi s posebnim ozirom na njegovo prehranjevanje in škodljivi vpliv v današnjih, posebno pa umetnim Potom (z nasadbami) na kraških tleh vpeljanih in vzgojenih smrekovih gozdih. Red I.: Maimmalia — sesalci; razred VIL: Rodentia — gledalci; rod II.: MYoxidae — polhi; pleme II.: Myoxus — polh; vrsla: Myoxus glis S c h r e b2, slovensko »navadni polh«, srbo-hrvaisko puh obični, francosko loir, angleško dormouse, nemško Bilch, Siebenschlafer, Rellmaus. Ualijanščina za to živalico nima posebnega imena, lemveč jo imenuje enostavno »ratlo« (podgana). Italijani ne marajo polšje pečenke, četudi so čislali njih oredmki Rimljani polha (imenovanega glis) za slaščico. Znanstveni uvrstitvi živali je podlaga zobovje. Zobni znak za polha je 1, 0, 4 1, 0, 4 (v celoti bi se glasil obrazec 4, 0, 2. 0. 4 4, 0, 2, 0, 4 Kakor obrazec- pove, ima polh spredaj v gornji in spodnji čeljusti po dva glodača, med njimi in štirimi kočnjaki pa je vrzel; podočnjakov torej nima. Polha karakterizira posebno oblika njegovih kočnjakov, od katerih stojita dva večja na sredi, manjša spredaj in zadaj. Skle-nina na žvekalni ploskvi je gubasta; štiri gube so zavite in nepretrgane, tri pa so polovične in ležijo zgoraj na vnanji, spodaj na notranji strani. Od kočnjakov v zgornji čeljusti ima prvi 6, drugi in tretji po 7, četrti 8 poprečnih gubic.3 Odrasli polh je dolg kakih 16 cm, z repom vred pa meri kakih 29 cm. Stari, debeli polhi tehtajo do 400 g, povprečno pa ima jesenski polh 200 do 300 g. Mehka, precej gosta dlaka je na gornji strani pepelastosiva, tu in tam svetlejša ali tudi temnejša, črnikastorjavo pobarvana, ob straneh malo svetlejša, na mestih pa, kjer se barva hrbtišča loči od barve spodnjega života, rjavosiva; spodaj in na notranji strani nožič je bela in svetlobliščeča. Nad nosom in ob zgornjih čeljustih med tipalnimi ščetinami je polh sivorjav, spodnji del gobčka, lica in grlo so beli, tipalne ščetine so črne, srednje-velika ušesa zunaj temnosivorjava, proti robu svetlejša. Oči obroblja temnorjav kolobar. Košati, kosmati rep je rjavosiv ter ima spodaj belkasto podaljšano progo. Glede barve je opažati različke.4 Južna in vzhodna Evropa sta prava domovina polhov. Imajo ga v Španiji, Grški in Italiji in sega do južne in srednje Nemčije. 2 Leunis Synopsis der Tierkunde, Hannover, 1883, 1., §§ 138., 140., Myoxus iz grškega iivmž s ali |.ivo=i; = Haselmaus, »glis« latinsko, nemško prvotno Haselmaus ali Siebenschlafer. 3 Leunis in 5rehm: Tierleben, Leipzig 1886, II. Str. 306 i. dr. 4 V ljubljanskem muzeju je več izvodov in bioloških skupin razstavljenih. — Glej članek Albina Seliškarja »Albinizem in melanizem pri živalih«; »Lovec«, letnik 1914. V avstrijskih deželah, v Sloveniji, na Češkem in Bavarskem ga je najti, prav tako na Hrvatskem, Ogrskem in po južni Rusiji. V severni Evropi, v severni Nemčiji, na Angleškem in Danskem ga ni.5 6 7 Notranjska in Dolenjska sta center, kjer je najpogostejši, kar je podrobno opisal že kranjski polihislorik Karl Deschmann v izvestjih Muzejskega društva.0 Kako številno nastopajo pri nas polhi, sklepamo iz uspehov lova marsikakega leta, ko se jih polovi včasi neverjetno število. Svojedobni kranjski dež. gozdni nadzornik Ludvik Dimitz je napisal v svojem katalogu o gozdarski razstavi, ki je bila povodom svetovne razstave na Dunaju leta 1873., da moreta Notranjska in Dolenjska na leto dobaviti 50.000 tablic polšjih kožic; ker gre v tablico po 16 kožic, pomeni ta množina tablic plen 800.000 polhov.1 Dandanes z Notranjske pač ne dobimo več toliko polšjih kožic, ker so mogočne gozde od Trnovskega lesa preko Hrušice, Idrijskega in Cerkniškega Javornika vključno do Snežniškega ozemlja zasedli Italijani, kakor so jim bili priznani po Rapallski pogodbi. Polh prebiva ponajveč v sredogorju, najljubše so mu suhe hrastove in bukove Šume. Po- Melanističen, navaden in albinističen dnevi prebiva skrit v drevesnih po,h‘ duplinah in razpokah v skalovju, včasi po luknjah v zemlji pod drevesnimi koreninami, pa tudi v gnezdih srak in vran; zvečer 5 Brehm. 6 Mitteilungen des Musealvereines, Laibach 1866, str. 218. 7 Katalog der forstlichen Kollektiv - Ausstellung Krains auf der Weli-ausstellung in Wien, Laibach 1873. pride iz skrivališča ter se klati ponoči naokrog, ter si išče hrane, neredko se vrne v svoje skrivališče, da prebavi in se odpočije, nato pa gre zopet na pašo. Proti jutru, izjemoma šele po solnčnem vzhodu, si poišče v spremstvu samice ali kakega druga začasno bivališče, da prespi v njem dan. Na svojih nočnih pohodih je živahen in brzega kretanja. Pleza liki veverica po drevju in skalovju, skače od veje do veje, tudi v večje razdalje. Po zemlji teka v kratkih skokih. Seveda ga opazujemo lahko le tam, kjer ima svoje bivališče, ker se sicer odtegne našemu opazovanju v temni noči. Malo gledalcev je tako požrešnih kakor polh, ki žre, dokler le more. Želod, bukov žir, lešniki so mu glavna hrana; v slast mu gredo tudi orehi, pravi kostanj in sladko, sočno sadje. Živalska hrana pa se zdi, da mu je celo potrebna; preganja, mori in po-užije namreč vsako majhno živalico, ki jo more doseči, pleni gnezda, davi mlade ptiče in nastopa čestokrat tako kakor živali roparice. Vodo pije malokdaj, sploh pa je ne pije, ako so mu na razpolago sočni sadeži. Dokler traja poletje, rogovili v svojem okolišu vsako noč, ako ni vreme preveč neugodno. Na svojih pohodih pogostokrat obstaja ter sede na bedra kakor veverica, s prostimi lakti pa nosi hrano h gobčku. Neprestano je slišati drobljenje in luščenje orehov, ki jih grize, ah padanje luščin od sadežev in semenja, ki jim je izglodal jedro. Proti jeseni zbira zalogo živil, ki jih znaša v svoj brlog. Tačas je polh debel in zalit z mastjo, vendar pa še vedno žre, kolikor le more. Potem si začne pripravljati skrivališče za zimo. V globokih luknjah, razpokah v zemlji, skalovju ali starem zidovju, pa tudi v globokih drevesnih duplinah si napravi gnezda iz nežnega mahu ter se zvije, navadno v družbi z več vrstniki v svitek ter trdno zaspi. Otrpne že mnogo prej, preden pade toplomer do ničle. V mrzlejših, goratih krajih prične spanje morda že septembra, v toplejših nižinah pa šele proti koncu oktobra. Za zimske dobe je otrpnjen, kakor vse živali, ki pozimi spijo. Spada med one, kojih zimsko spanje traja najdlje. Polh se zbudi šele pozno na spomlad, malokdaj pred koncem meseca aprila. Spi torej polnih sedem mesecev, vsled česar ga Nemci nazivajo tudi »Siebenschlafer«. Kmalu potem, ko je oživel, prične parjenje. Samica nosi približno šest tednov in povrže nato na mehkem ležišču v drevesni duplini ali v kakem drugem skrivališču tri do šest golih, slepih mladičev, ki zelo hitro doraščajo. Le malo časa sesajo, nato pa si sami iščejo hrane. Nikdar ne gnezdi polh prosto na drevju kakor n. pr. veverica, temveč ima gnezdo vedno kolikor mogoče skrito. V pokrajinah, kjer je mnogo bukovih gozdov, se polh močno razmnožuje in širi. Ugoden razvoj je močno odvisen od tega, kako obrode gozdni sadeži ali drugo sadje v bližini gozda.8 Ker je razvoj in — ako se smem tako izraziti — uspevanje polha odvisno posebno od dobre letine bukovega semena, torej od žira, po opazovanjih sklepajo, da polh potuje, podobno kakor skandinavski postrušnik (Myodes lemmus Pall.t. V izvestjih Muzejskega društva 1. 1866. piše Deschmann: »Znano je, da se vršijo po kranjskih gozdih večji lovi na polha le ob letih, kadar je žir dobro obrodil. Druga leta je le malo polhov in je lov malouspešen, tako da se pravi polharji niti ne potrudijo, da bi svoje polšje pasti popravili in priredili za lov. bukev pa spada med drevesne vrste, ki poredkem cveto in rode. V legah, ki so za bukovje prikladne, se računa povprečno vsako peto, v neprikladnih pa celo vsako petnajsto leto, da bukev bogato ali popolnoma obrodi. Kadar je veliko žira, nastopi polh nenadoma v velikih množinah. Tedaj je ponoči vse živo po gozdih, ko plezajo mali gledalci od drevesa do drevesa. Kaj je vzrok temu nenadnemu pojavu številnih polhov?« Omenjeni opisovalec našteva nato v navedenih Izvestjih slovenske ljudske pripovedke in vraže o polhu ter zaključuje, da že iz ljudskih pripovesti sledi razlaga o trenutnem pojavljanju polha v velikih množinah, češ, da polh potuje in si išče krajev, kjer je žir obrodil. Ta pojav je dognan pri nekaterih drugih gledalcih, pri postrušniku, poljski miši in krtici. Mnogoletna opazovanja v zadnjih desetletjih XIX. stoletja v obsežnih gozdovih kranjskega Snežnika, tki ga ima sedaj Italija), so dala dovolj prilike, da se dodobra prouči ta živalica in njeno kretanje. Opazovanja potrjujejo, da je bilo domnevanje prej navedenega naravoslovca pravilno. V Snežniških gozdih so se ponovno ugotovile proge (pota), ki se je polh po njih pomikal. s Brehm. (Nadaljevanje bo sledilo.) A. Mazlu: Kljunač. Kdo bi znal povedali, kalen lov nudi največji užilek? Težko bi bilo odgovorili na lo vprašanje. Po ravnem polju ni lepšega kot iskanje jerebic z zveslim fermačem. Že sam pes nudi s svojim bistroumnim delom lovcu dokaj naslade. Kdo ni občudoval lermača pri stoji? Ali ni lo diven pogled? Kaj pa brakada? Lepo število prijaleljev in znancev pride skupaj. Lovski rog se razlega z gore v goro; zvonjenje ubranih bračjih glasov se ti bliža. Rad bi videl lovca, ki mu žila bije ledaj samo 76 krat na minuto. In ko švigne čez ozki kolovoz zvitorepka, da je komaj toliko časa, spoznati jo, in ti vržeš tja strel, za katerega ti v nagrado pusti lisica kožuh! H koncu pa še zadnji pogon, kjer se pokramlja ob dobri kapljici s prijatelji. Kje dobiš več znanja latinščine? Niti v črni šoli ne. Kaj pa lov na petelina? Na ruševca, ko se oglasi s svojim daleč se razlegajočim pihanjem; glasom, ki požene lovcu kri v obraz! Kako elektrizira lovca izstopivši srnjak! A visoko v planine te vabi gams. Kolikokrat se izpostavi lovec smrtni nevarnosti za gamsov šop. Čez peči in čeri pleza, ne da se meni za nevarnost, ki se ji izpostavlja. In oni, ki lazi v najslabšem vremenu s škornji na nogah in stekleničico v žepu za racami! Kolikokrat mora počeniti in — če treba — tudi leči v sneg! Vse zmrzuje, veter piha, ušesa rdijo; ne vidiš drugega kakor vrane, ki preletavajo in žalostno krakajo, iščoč si hrane. Ti pa kljubuješ zimi in vsem nadlogam, saj imaš »korajžo« v žepu in up v srcu! Zadnje dneve avgusta iščeš po miznici piščalke in jih pripravljaš; mogoče si že poleti upihnil kakemu podivjanemu mucu pregrešno dušo. Za kazen si mu vzel prednjo tačico, da si napravil iz nje dobro piščalko, iz katere izvabiš tako mili in vabeči; »ci ciceri ci, ci ci cuuj?« A kljunač? Žal jih pri nas ni toliko, da bi vsi naši lovci poznali vso poezijo tega lova. Naše brate Hrvate pa lahko zavidamo za lov, ki nudi toliko užitka. Oktobra je narava dovršila svojo nalogo, njeno polno pogrnjeno mizo je kmet že pospravil. Le zadnji pridelek, najslajši. se spravlja. Veselo prepevajo irgači po vinogradih. Popoldne je. Že se nagiba solnce zaionu. Zadnje naboje ilačim v pas, ko čujem prijaielja: »Žuri se, čemo zakasnili.« Ko se skobacam iz ilovnale kolibice, me pozdravlja poln »upa zmage«. »Danas ili nikad.« Bilo je jasno in prijeino popoldne. Po kraikem pomenku se odločiva za »šikaro« pred Pjeskom. Ni Ireba poudarjali, da sva se pomenkovala o lem lovu. Čim bolj sva se bližala šikari, loliko bolj molčeča sva poslajala. Beseda se je umaknila premišljevanju, prevzela naju je narava s svojo očarujočo sliko. Ozka dolinica z neznalnim poločkom. Vrbe ob njem, pod njimi poganja jesenski podlesek. S svojim medlim cvetom povzdiguje jesensko sliko. V ozadju nizek gozd; iz njega puhli vlažen vzduh, pomešan z vonjem gob. Ta duh je laslen samo jeseni. Poznajo ga lovci, ki opazujejo naravo in ne gredo v gozd samo zalo, da morijo. Dospel sem do svojega stojišča. Moj prijatelj slopi kakih slo korakov višje. Pred seboj imam nizek gozd mladih lislovcev, ob strani zamočen travnik. Solnce se poslavlja. Zadnje zlalo-rumene žarke pošilja skozi redek gozd na nasprotnem griču. Še enkrat zažari, kakor zažari upanje umirajočemu — in končno izgine. Visoko na nebu pa miglja bleda lučica — večernica, katera polagoma dobiva svojo svetlobo. Oglasi se še kos s svojo večerno molitvijo — trenutna tihota nastane. Mati narava uspava svojo deco. Telo mi je lahko. Duša plava visoko nad vsakdanjostjo, kjer ni sovražnosti, laži in prevare... Iz te omotice me prebudi glasni: »kvar kvar«, za katerim sledi sikajoči: »pssst pssst«. Tri metre nad glavo je letel dolgokljun. A jaz sem se zakasnil. Pa ni časa premišljevati, že je drugi tu. Blisk, tresk, kljunač pade kakor vreča proti tlom, a med grmovjem se zopet dvigne. Tega sem pa prestrašil. Tam pri prijatelju sikne ognjen jezik, sledi mu tresk, ki se čuje daleč okrog. Pa zopet je prišla vrsta name, kakor da vedo, koliko nabojev imam. Sprelet je trajal dobro četrt ure. Streljanja je bilo dovolj. Saj jih je letelo mimo mene gotovo štirideset. Lov na kljunača zahteva dobrega strelca, ker leti nizko in naglo, zlasti če je vreme vetrovno. Ob mirnem vremenu pa pride tudi začetnik na svoj račun, ker leti kljunač višje in počasneje. Začetniku priporočam, da se postavi ob robu gozda, kamor kljunač rad vpade na pašo. Včasi se primeri, da streljaš kljunača na tleh. To pa smatram, da je za starega lovca nelovski. Njegova priljubljena pasišča iztakneš z lahkoto. Ljubi močvirnata tla ali vsaj vlažne pašnike. V njih vidiš luknjice, ki jih dela kljunač s kljunom. Kljunač, hrvaisko šljuka, laiinsko Scolopax rusiicola, je na Hrvatskem precej poznan. Pravijo, da iam rad gnezdi. Pasiir mi je rekel, da je neko leio našel nad petdeset gnezd. Leta 1916. je trajal glavni sprelet v bližini Belovara skoraj dva tedna. Večkrat spodiš kljunača tudi pozno spomladi. Pozimi tudi ni nenavaden. Ravnica, močvirje ob robu šikar, mu dokaj prija. Zato rad ostane čez zimo; hrane mu tam ne manjka. Ko vpade na pašo, teče nekoliko racaje naprej ter obstane in oprezuje nekaj minut. Tedaj opazi vsak migljaj lovca in sliši izborno. Ko se prepriča, da ni v bližini nevarnosti, zabode svoj kljun v mehka tla ter se nekako godrnjaje zavrti okoli luknjice, držeč kljun v njej. S svojimi debelimi, ven stoječimi očmi vidi vso okolico. Kmalu potegne iz zemlje deževnika ali kakega drugega črva. Pozimi pa mu narava ne pogrne tako bogato mize. Tedaj se mora zadovoljiti z raznimi koreninicami močvirnatih rastlin. Življenje kljunača, zlasti mladičev, kljub temu, da se nekateri lovci in ornitologi zelo zanimajo zanj, ni dodobra poznano. Hanzlovskv pravi v »Lovcu« 1. 1923., str. 156, da izleže kljunač 3—5 jajee in vali 20—21 dni. Dobel pa trdi, da izleže 4, redko 3 jajca ter da vali 21 dni. To pa sklepa po tem, ker valijo 21 dni vse ptice iste velikosti. Žal, mi ni uspelo opazovanje, ker mi je opazovano gnezdo uničila lisica. Bila so 4 jajca v njem. Kljunač gnezdi dvakrat v letu. (Dr. Julius Hoffmann: Die »Wald-schnepfe« in Berg: »Zeitschrifi des Allgemeinen Deutschen Jagd-schutzvereines« 1. 1915., str. 193.) Zunanjih vidnih znakov, po katerih bi ločil samca od samice, ni. Niti teža ni merodajna. Mnogo večji užitek nudi lov ob spomladnem1 preletu, ki ga zagovorniki lovskega varstva ne izvršujejo. S polnimi prsi vsrkavaš spomladni zrak. Okolica, probujoča se iz zimskega spanja, dviga čar tega lova. Večernemu preletu je podoben jutranji. Kljunača lovimo tudi z dobrim fermačem, ki ne sme iskati predaleč. Ta lov pa ni za gospode z lepo elegantno športno obleko. Treba je velikega napora in še večje potrpežljivosti. Kajti v grmovje med trnje in take zapreke ne gre vsak lovec. Če imaš malo smole, kakor se radi v takih slučajih izgovarjamo, prideš domov z raztrganimi hlačami, razpraskanimi rokami in praznimi naboji. Včasi je uspešen lov s poganjači. Ob preseki se postavijo lovci, da imajo dovolj razgleda, gonjači pa v ravni črti prodirajo 1 Najnovejši lovski zakon za Saksonsko ne dovoljuje spomladanskega lova na kljunače. proii lovcem. Ko se kljunač dvigne, ga javijo z: »ide« ali »šljuka« iid. Če je vreme ugodno, ii je lega javljanja loliko, da ie ušesa bolijo. Da ga javijo, je pa le prav, ker ga malo čuješ in če boš čakal, da ga prej sam opaziš, boš malo sireljal, zlasli če imaš malo razgleda in nisi hiler s slreljanjem. Pogoni pa naj bodo kolikor mogoče kratki. Vendar je najlepši način lova ob večernem spreletu, ker nudi lovcu toliko poezije, da se ta lov lahko kosa z marsikaterim visokim lovom. Sprelet traja do trdega mraka. Na nebu migljajo milijoni zvezdic. Ti pa se zadovoljen z vsem svetom, s tovarišem ob strani in par kljunači na zanjkah veseliš že vnaprej, da poskusiš jutri svojo srečo drugje. c fr. Bračun: Za zajci. Oj ii zajci! Dvakrai na leio se zanima svet za nje. Na spomlad vzbujajo pozornost lovca in kmeta, ko se gonijo često ob belem dnevu v skupinah okrog ter objedajo zgodno sočivje po zeljnikih in njivah. Do še vse večje veljave pa pridejo na jesen. Takrat se suče malone vsa dnevna govorica krog neznatne divjačine in promet se vrši v znamenju zajčje dobe. Poštni seli raznašajo vabila. Brzojavke švigajo na vse strani. Telefoni brnijo in zvonijo. Uradniški dopusti iz službenih ozirov in brez njih, uradoma in pod roko so na dnevnem redu. Celo gospa Politika, ki vodi drugače prvo besedo po mestnih kavarnah in krčmah ter razburja mnogokrat z dolgim jezikom navzoče, mora za nekaj časa utihniti in se umakniti božanski Diani. Ta pa ima polne roke dela. Pomiriti je treba strankarske spore, pogreti ohlajena prijateljstva, obnoviti stara znanstva in vsaj za kratko dobo zakopati bojno sekiro med političnimi nasprotniki. Česar ne zmoreta ne pesem zaljubljenega trubadurja v nanovo brstečem gozdu, ne skrivnostno početje rdečedlakega srnjaka v vročih pasjih dneh, to doseže na jesen malenkostni dolgoušec: on obvlada za nekaj mesecev družabno življenje. Da, še več! S tačicami poseza tudi globoko v življenje rodbin, zadržuje gospodinje in kuharice v prevažnih razgovorih na pouličnih oglih, povzroča često prepozne obede, rodi solze v lepih očeh, izvablja kletvice brkatim ustnicam, zadržuje moške po gostilnah in kavarnah, ustvarja koprneče neveste in potrte vdove pri živem možu. Pravcato preseljevanje narodov v majhnem obsegu iz mest na deželo moremo opazovati na jesen v kritični zajčji dobi. Po kolodvorih se zbirajo oborožene čete. Avtomobili tulijo in brzijo ter razširjajo smrad po ulicah. Vozila vsake vrste drdrajo in dvigajo megle prahu na cestah. Srebrolasi starčki, krepki možje, golobrada mladina, vsi, ki čutijo v sebi utripati lovsko žilico, so na pohodu proti bojazljivi divjačini. V polni bojni opravi in vzorni slogi se družita buržuj in proletarec, kramljata kaplan in učitelj, govorita umetnik in kritik, se zabavata kmet in davkar ter občujeta visoki državni dostojanstvenik in uradni sluga. Vsi imajo isto željo, vsak je poln krvoločnih načrtov, vsak misli le na umor in poboj. Predpotopne gromovne cevi grozijo poleg najnovejših pušk. Moderne dvo- in irocevke ter repetirke s petelini in brez njih se leskečejo poleg porjavelih, malo zaupanja vzbujajočih samokresnic najrazličnejših premerov. Krog pasov rumenijo, ze- lenijo, rdečijo naboji ali pa se opleia ob boku iorba z lovskimi poirebščinami. Raz pleča visijo lovcem nahrblniki najrazličnejših izdelkov in velikosti. Čistokrvni psi z dolgimi rodovniki spremljajo družbe ter tekmujejo večkrat v objestnostih na lovu s slučajnimi zaplotnimi plodi najrazličnejših pasem, da se zgražajo pričujoči in kolne v divji jezi gospodar. Pikre opazke padajo. Lovski reditelj gubanči čelo. Toda trud in neprilike in tisoč nevšečnosti prenašajo ljudje, ki se drugače izogibajo najmanjše nevolje, z angelsko potrpežljivostjo, da se smejo udeleževati pohodov na neumne uhače. Zajčja manija je bolezen z vročico posebne vrste, ki temni razum in bogati domišljijo. Poznal sem zasebnega uradnika z ženo in kopico nedoletnih otrok, ki je bil že tri četrti leta brez službe. Družina je v razdobju izčrpala prihranke boljših dni in živela že dokaj časa na upanje. Drugače pošteni in zmožni mož se je trudil na vse pretege, da pride pod streho, toda vse se mu je izjalovilo. Lahko si mislimo, da v družini ni vladalo baš rožnato razpoloženje. Nekega jutra pa prihiti mož s pismom v roki k soprogi ter ji kliče ves vzhičen že od daleč: »Živijo Ivanka! Pomisli...« »Mesto si dobil, kaj ne?« ga prekine žena. »Hvala Bogu, da je konec bede in pomanjkanja.« »Tistega sicer ne,« se oglasi odgovor, »toda na lov sem povabljen za jutri. Na zajce gremo, na zajce!« ... Na zajce gremo! Na jugovzhodu se je pobarvalo nebo vijoličastordeče. Od trenutka do trenutka oživljajo barve in se menjavajo. Malo višje na obloku, kjer se je mreža pretrgala in je migljala iz sinjine pol ure prej kopica bledih zvezdic, zažari nebo v žarkem lesku in zavzame podobo ogromne zlate ribe, viseče v motni gmoti. Kmalu nato se dvigne solnčna obla krvavordeče nad obzor, a se skrije v naslednjem hipu za kopreno, ki zakriva v debelih plasteh nebesni svod. Megla odeva ravnino ter brani očesu razgled na bližnje griče. Mesto še spava v polmraku. Medlo brlijo žarnice skozi gosti pajčolan. Tu pa tam motijo koraki po tlaku tišino. Pesek škriplje pod podplati. V bršljanu, ki prepreza dvorec, čivkajo vrabci. Posamezen kos se oglaša z divjega kostanja v drevoredu, neodločno, boječe. Priglušno prihaja na uho pogovor in smeh večje družbe. Drdranje se zasliši od daleč. Kmalu nato priklopočeta vranca in se ustavita pred kavarno, kjer so se zbrali lovci. Gospod Briški skoči z voza ter se opravičuje, rekoč: »Brez zamere, možje Galilejci, da prihajam z lesivenikom. Lovsko vozilo je v popravilu. Nadomestila pa ni bilo dobiti.« »Nič zato,« meni Pobič ter se požene od zadaj na desko, položeno počez prek lestvic. »Bolje se je slabo ^oziti, kot dobro hoditi.« »Res!« se oglasi Šipek ter se odpravlja od spredaj na voz. »Toda Briški drvi s svojimi brzoteki z vetrom za stavo. Ako te izgubimo, Pobič, med potjo, bodo zajci sila slabe volje, ker jih ne bo nikdo zabaval s pozdravnimi streli. Hopla! Tako ne gre.« Šipek je zdrknil z lestvice ter se komaj v zadnjem trenutku ujci za ročico, da ni padel. »Le glej, da ne pustimo tebe kar tukaj,« ga zafrkuje z voza Pobič. »Škoda, preškoda, ako bi ne mogli že danes seznaniti Šmarskih dolgoušcev s tako izvrstnim plesalcem.« Med splošno veselostjo zasede družba brez drugih neprilik prostore. Voz zdrdra mimo ovinka na cesto. Med vožnjo srečajo lovci mrtvaški voz na potu iz mesta. Vsak lovec, tudi izobraženec je poln predsodkov ter več ali manj babjeveren; zato ni čuda, da ustvari ta slučaj na mah neprijetno razpoloženje med družbo. Megla, mrliški voz in mogoče še drugi pripetljaji v zgodnem jutru vzbujajo neugodne slutnje ter razpršijo veselost. Posameznikom moremo čitati z obraza, da bi jo najraje zopet odkurili domov pod varno streho, ko bi se ne bali zasmeha in porogljivih opazk. Tako pa se vdajo v usodo, pripravljeni na vse. Toda nič posebnega se ne zgodi. Le drob in kosti jim pretrese vožnja po slabi cesti, da ise globoko oddahnejo zlasti zadaj sedeči, ko se prikaže izza ovinka enonadstropna hiša, pred katero že čaka tropa domačih lovcev in gonjačev. Močno se nategnejo vajeti. Voz obstane pred hišo. Stari znanci se pozdravljajo in si stiskajo roke. Neznanci se predstavljajo. Mož stopa od gosta do gosta ter ponuja kozarček s slivovko v dobrodošlico. Govorica se razvija. Pogovor se suče večidel le okoli dolgoušcev, ki jim velja obisk. »Čuj, Klineš!« nagovori trebušnik okroglega zardelega obraza soseda. »Si bil v nedeljo v Gretah na dr. l.-jevem lovu? Ne? Nisi nič zamudil. Izbito in izmrcvarjeno je lovišče. Še lansko leto so pobili na glavnem lovu okoli štirideset zajcev. I.etos je bilo na delu štiri in dvajset pušk, pa jih je padlo, piši in reci, devet! Brrr! Niti do strela nisem prišel!« »Da, da, prijatelj! Slabi časi za zajce so letos povsod. Neugodna, gorka zima, mokra spomlad, vlažno poletje in nič boljša jesen so hudo razdesetile zajčje pleme po loviščih. Jobove vesti prihajajo od vseh strani. Tudi danes ni upati običajnega uspeha.« »No, no! Tako hudo pa menda le ne bo,« se vmeša v pogovor gladko obrili gospod, ki kaže v vzravnanem lelesu vojaški poklic. »Še ni dolgo iega, ko sem čital v lisiih poročilo o lovu v Krški ravnini, kjer je padlo v enem dnevu, če se prav spominjam, slo in osemdeset zajcev.« »Ha, ha! Sle tudi vi, g. podpolkovnik, nasedli raci?« Neki šaljivec je »potegnil« urednika s potvorjenim poročilom. To mi je potrdil tudi očividec, ki se je sam udeležil lova. Padlo je le osem in dvajset zajcev, nekaka četrtina tega, kar so pričakovali.« »Bi ne bilo bolje,« se oglasi dolg mož, vitek kakor ruski hrt, »pod takimi pogoji sploh opustiti lov za letos, da se razplod! divjačina? Peščica zajcev, ki se še potika po raznih loviščih, ne mika pravega lovca, bi pa zadostovala za pleme.« »Prav pravite,« meni Klineš. »Ako bi se še osvežil zarod, recimo, z dotokom krvi čeških zajcev, bi mogli upati prihodnje leto na vse lepše uspehe. Pa, kaj hočemo? Ljudje so starokopitni ter ne priznajo razloga, ki bi jih mogel odvrniti od globoko ukoreninjenih navad. Glavni lov mora biti, če odpade tudi vse drugo. Takrat pa moramo povabiti tudi odličnejše vaščane, ki jih zanima divjad, sicer je zamera na vseh oglih in koncih. To pa se maščuje pri odmeri lovske odškodnine, zlasti pa še v slučaju dražbe. Vsaj preočitno ne smemo kazati, da hočemo gojiti divjačino. Naš kmet vobče ni prijazen zajčjemu rodu, je nezaupljiv proti gosposkemu tujcu, je pa v marsičem odvisen od premožnejšega soseda veljaka. Te je treba pridobiti z dobro besedo in prijaznim ravnanjem ter jim predočiti pomen lova za občino. Take vplivne osebe morejo biti lovskemu najemniku v veliko korist.« Medtem so se po znanem pasjem običaju seznanili tudi štirinožci pred hišo. Kratkodlaki Lord se približa na konec še kocasti Živi, ki se malo meni za ostalo tovarišijo krog sebe. Začne jo nadlegovati in vohati od vseh strani. Pri tem cvili in hrka, napleta v krogu okoli nje ter niha venomer s pristriženim repcem. Toda Živa prezira vsiljivega snubca, gubanči sumljivo ustnice ter mu polglasno renče naznanja, da hoče mir. To obnašanje pa spravi le še bolj iz ravnovesja podjetnega Lorda. V razburjenosti se spozabi, privzdigne nepričakovano zadnjo nogo ter poškropi v tankem curku — lovskemu gostu gamaše. »Boš nehal! Ti vražjek nesramni!« se huduje ogorčeno mož ter mu primaže z bičem, ki ga nosi v roki, gorko po plečih, da zatuli neolikanec, stisne okršek med nogi ter se požene v prožnem skoku iz območja nasilnega Živinega gospodarja. »Ha! Ha! Ta vas je pa že na vse zgodaj blagoslovil,« se norčuje prizadetemu gospod Pobič. »Čestitam! To pomeni srečo!« »Kar podstavite mu nogo, gospod Pobič,« ga zavrne osorno prizadeti, »pa boste morda tudi vi deležni blagoslova in sreče. Meni pa, prosim, prizanašajte z neslanimi dovtipi!« ... Medtem se je pojavil na mestu logar Rus, majhen, čokat kmet. Tudi ta prejme kozarček slivovke, nato pa se razvrsti družba v gruče, ki odkorajajo druga za drugo v lovišče. Megla se je dvignila. Nebo se je več ali manj zjasnilo. Lahna, ostra sapica veje po globokem jarku, kamor so zavili lovci s ceste. Navkreber vodi pešpot po klancu, se vije pod vinogradom ter se suče strmo navzgor do vrha, kjer se zopet odpre svet. Raztresene hišice leže tu med sadnim drevjem, obdane z rodovitnim poljem. Višje na pobočju ugleda oko prostrane vinograde z. ličnimi viničarijami, večinoma last premožnejših meščanov. Sleme pa kaže listovce in iglovce, ki dajo sklepati na mešani gozd severnega pobočja. Temu velja predvsem obisk. (Konec bo sledil.) Letošnji sejem za kožuhovino Kakor je napovedoval »Lovec« v zadnjih šievilkah lanskega letnika, se je vršil sejem za kožuhovino v Ljubljani 26. in 27. januarja 1926 v zmislu priredbe, kakor jo je bila zamislila uprava ljubljanskega velesejma, podprta po »Lovski zadrugi«. Sejem je bil obnovitev starih tradicionalnih ljubljanskih sejmov za kožuhovino, ki so se običajno vršili meseca januarja, vselej prvi ponedeljek po sv. Neži. Reči se sme, da je letošnji sejem dobro uspel. Zapečeta organizacija se bo prihodnja leta izpopolnila še bolj do zadnjih detajlov. Skušalo se bo pritegniti na trg vso državo in še ostali Balkan. Letos se je aukcioniralo za 119 prodajalcev. Kupcev je bilo 42. Med kupci so bili naši državljani, dalje inozemci iz Nemčije, Avstrije, Italije in Švice. O sejmu samem priobčujemo podatke velesejmske uprave, ki se glase: Lisice. Blago zelo mešano, večinoma domače, nekaj tudi hrvat-skega, dalmatinskega in bosanskega. Lepih kož je bilo na trgu malo, ker so bile že poprej prodane v detajlu. Cene so se gibale od 215 do 305 Din, odvisno od gorske ali poljske provenience. Srednja cena za la. 254 Din, Ha., to je letna roba, 127 Din in lila. (škart) po 63 Din 50 par. Prodanih 25 partij po povprečno 25 komadov. Po kvaliteti je bilo la. 67%, Ha. 23%, lila. 10%. Kune belice. Trg slabo založen, vendar dobra kvaliteta. Veliko dalmatinskih. Cene so se gibale od 625 do 730 Din. Srednja cena za la. 672 Din. Cene odvisne od provenience, velikosh, časa plena in konzerviranja (sušenja). Po kvaliteti je bilo: la. 84%, Ila. 9%, lila. 7%. Prodanih 6 partij, vsaka povprečno po 25 komadov. Kune zlatice. Malo blaga, vendar dobro. Večina iz Štajerske. Cene od 766 do 910 Din. Srednja cena 864 Din. Kvaliteta la. 83%, Ha. 11%, lila. 6%. Prodanih 6 partij po cirka 25 kosov. Dehorji. Malo blaga, cena 185 Din. Po kvaliteti la. 50%, Ila. 25%, lila. 25%. Jazbeci. Malo blaga. Kvaliteta slaba (povprečno): la. 40%, Ha. 35%, lila. 25%. Cena 61 Din za la. Pclhi. Veliko blaga. Slabo sušeno. Cena povprečno 4 Din. Zajci. Malo blaga. Cena 22 Din za la. Zimskih la. 50%, Ila. 30%, lila. 20%. Srne. Malo blaga. Notirale po 31 Din. Divje koze. Malo blaga. Nolirale po 55 Din. Volkovi. Lepo blago. Notirali od 299 do 315 Din Srednja cena 304 Din. Divje mačke. Srednja kvaliieia in kvanliieta. la. cirka 80%, Ha. cirka 20%. Cena 85 Din. Veverice. Zelo slabo letno blago v splošnem. Cene za la. 41 Din. Domače mačke. Cena 20 Din. Krti. Lepo blago. Cena 3 Din. Domači zajci. Cena 5 Din. Dosežene cene so vsekakor prav lepe in za cirka 40% višje, kakor se dosežejo v detajlni prodaji. Uspeh tega sejma je napotil Upravo velesejma in Lovsko zadrugo, da se priredi prve dneve meseca marca ponovni sejem za kožuhovino, na katerem se bodo prodajale kože vseh vrst divjačine dražbenim potom. Neprodanega blaga je še veliko, katerega naj lastniki nemudoma pošljejo na Upravo velesejma v Ljubljani, oddelek »Divja koža«. Zadnji sejem je prepričal vse, da se samo potom te organizacije dosežejo res prave cene za kožuhovino. Pogoji za udeležbo so isti kot pri prvi prireditvi. Informacije, pismene in ustmene, daje urad Ljubljanskega velesejma. VI. Kapus: Marec. Oj zbogom, jug! in hvala ti, da si čez zimo nas preživel; zapihal zdaj je vetrič drug, ljubezen je v nas oživel. V domovje se povrnemo, kjer kmalu vse ozeleni in trate se pogrnejo z dehtečimi cveticami. Prijatelje pozdravimo, ki polni lepih, zlatih nad že težko pričakujejo, da jim oznanimo pomlad. Oj zbogom, jug! in še enkrat v zahvalo ti zažvrgolimo, in če nas čuval bo gospod, prihodnjo vidimo se zimo. >I.ovec* 1926 Dr. Avgust Munda: Samosvoji ribarski okraji. Kakor znano, so ribje vode v Sloveniji le na ozemlju bivše Kranjske razdeljene v ribarske okraje ali revirje. Ribarski okraji so zakupni ali samosvoji. Le o slednjih hočem govoriti in razmotrivaii vprašanje, ali se je institucija samosvojih revirjev v naši domovini obnesla ali ne. Samosvoj okraj je vodna proga, v kateri obstoja le ena sama ribarska pravica, bodisi da je ta v posesti ene osebe ah nedeljena v posesti več oseb. S temi besedami opredeljuje kranjski ribarski zakon z dne 18. avgusta 1888 dež. zak. št. 16 iz leta 1890. institucijo samosvojega okraja (§ 11.). bistveno za samosvoj okraj je torej dejstvo, da je ribarska pravica v vsej vodi, ki tvori revir, v posesti ene osebe ali nedeljeno v posesti več oseb, kakor n. pr. v posesti občine, vasi, društva, družbe, več dedičev itd. Zakonodajalec ni bil instituciji samosvojih revirjev posebno naklonjen; to sklepamo iz določila, da se samosvoji revirji ne ustanavljajo uradoma nego zgolj na prošnjo ribarskega upravičenca. Ako ribarski upravičenec sam ne zahteva, da se proglasi njegovo lovišče za samosvoj revir, ostane ta vodna proga zakupni okraj (§ 14.), četudi »obstoja v njej le ena sama ribarska pravica« (§ 11.). Seveda mora tudi ribja voda, ki naj postane samosvoj okraj, ustrezati vsem zakonitim zahtevam ribarskega okraja (§ 9., odstavek 2.); obsegati mora z vsemi postranskimi vodami vred neprekinjeno vodno progo, ki omogoča uspešno nego ribovja in racionalno upravo vode. O dolžnosiih posestnika samosvojega okraja določa zakon (§ 13.) sledeče: »Posestnik samosvojega okraja mora, ako upravlja revir v lastni režiji, spoštovati ne le prepovedi ribarskega zakona in ribarskih predpisov, nego mora tudi ustrezati vsem zahtevam pravilnega gospodarstva ter opustiti vsako nedopustno onesnaženje ribje vode. Ako teh dolžnosti ne izpolnjuje, mora politično deželno oblastvo izreči, da je samosvoj okraj izgubil samosvojstvo za določeno dobo, ki pa ne sme presegati dobe 10 let. Ako se odda samosvoj okraj v zakup, veljajo ne glede na to, ali je prešla medtem posest revirja v druge roke, določila prvega odstavka; izven tega se sme samosvoj okraj, — sicer bi se moral izvršiti v prvem odstavku zagroženi ukrep —, oddati v zakup le nerazdeljen v vsej svoji razsežnosti in ne na krajšo dobo, kakor je določena za zakupne okraje in z istimi omejitvami za podzakupe, kakor veljajo za zakupne okraje in ne da bi se smeli ločiti posamezni užitki ribje vode.« Iz tega besedila zakona posnamemo, da mora posestnik samosvojega okraja upravljati svoje lovišče strogo po določilih zakona in ribarskih predpisov, sicer mu mora politično oblastvo (veliki župan) odvzeti revir. To je vsekakor občutno poseganje v pravice ribarskega upravičenca in omejitev svobode razpolaganja z lastno stvarjo. Upoštevati pa je, da so ribe važen del ljudske hrane in da ima javnost interes na tem, da se brezumno ne uničuje blago, ki je namenjeno za obči prid. Dobro upravljane ribje vode privabljajo v deželo športnike in v tem oziru pospešuje ribarstvo tudi tujski promet. Država je torej zainteresovana na tem, da se ribje vode pravilno in racionalno upravljajo. Ne glede na to oškoduje ribarski upravičenec, ki slabo upravlja svoje lovišče, tudi sosedna lovišča, ker se selijo ribe ne le ob drsti, nego tudi sicer po vodi navzgor in navzdol. Zaradi tega sili zakon tudi posestnika samosvojega okraja, da mora pravilno in racionalno upravljati svoje lovišče. Določilo glede onesnaženja vode (§ 13.) je naperjeno osobito proti tvorniškim podjetjem, ki često skušajo dobiti ribje vode v svoje roke, da lahko nemoteno spuščajo vanje strupene odtoke svojih obratov. Posestnik samosvojega okraja sme svojo ribarsko pravico prodati drugemu tako, kakor se oddajajo druge zasebne pravice (§ 2.); prodati pa sme le revir v celoti in si ne sme pridržati ni-kakih pravic do lovišča. Občina ali vas, ki ima samosvoj okraj, ga ne sme prepuščati svobodni ribolovi občanov ali vaščanov, nego ga mora oddati ali v zakup ali ga dati upravljati v smislu določil zakona (§ 13.). Okrajno iakso za samosvoj revir plača vedno njega po-sesinik, iudi če je okraj v zakupu (§ 22.). Za samosvoje okraje znaša la taksa 15% zakupnine, če pa okraj ni v zakupu, pa 15% onega zneska, ki bi se plačal kot morebitna zakupnina, ako bi bil okraj v zakupu. Volilno pravico za volitev Okrajnega ribarskega odbora ima pri samosvojih okrajih le posestnik lovišča, tudi če je lovišče v zakupu {§ 25.). Ako odda posestnik samosvojega okraja svoje lovišče v zakup, ostane kljub temu odgovoren za pravilno upravo okraja t§ 13., odstavek 2.) in prevzame s tem tudi odgovornost za zakupnika. Posestnik lovišča mora torej dobro preudariti, komu da lovišče v zakup, sicer lahko izgubi svoj revir po krivdi zakupnika. Če je oddal svoje lovišče v zakup in je nato prešla ribarska pravica v druge roke, jamči tudi novi posestnik okraja za revir in zakupnika. Zakupnik samosvojega ribarskega okraja torej ne prevzame z zakupom dolžnosti, ki jih nalaga § 13., odstavek 1. posestniku lovišča. Če upravlja zakupnik ribjo vodo proti predpisom § 13., tedaj mora deželno politično oblastvo (veliki župan) odvzeti revirju značaj samosvojstva, kakor da bi bil posestnik sam slabo gospodaril z revirjem. Ta določba je gotovo izredno stroga in bije čutu pravičnosti naravnost v obraz; zakonodajalec je pač hotel naprtiti odgovornost za revir zgolj posestniku. In sedaj nastane vprašanje, kako naj se brani posestnik proti zakupniku, ki izkorišča vodo na protizakonit način. Zakupnika, ki upropašča lovišče, je treba seveda odstraniti. Toda kako? Ali sme posestnik sam odpovedati zakupniku pogodbo, ali mu mora politično oblastvo (sreski poglavar) odvzeti lovišče? Na to vprašanje zakon ne daje izrečnega odgovora. Iz določil § 16., ki govorijo o dolžnostih zakupnika zakupnega okraja, pa sledi, da sme posestnik samosvojega okraja sam odpovedati zakupniku pogodbo, ako le-ta protizakonito gospodari z revirjem. Vzrok za odpoved pogodbe pa mora biti tehten in v zakonu utemeljen (§ 13.), sicer politično oblastvo odpovedi ne sme odobriti. Pogodbo o zakupu samosvojega revirja sme torej odpovedati posestnik le z odobritvijo političnega oblastva (sreskega poglavarja). Razrušitev pogodbe je smatrati za kazen za malomarnega zakupnika; taka odpoved ne krši določila zakona, ki pravi, da ne sme biti zakupna doba krajša od 10 let. Odpoved brez odobritve političnega oblastva je seveda neveljavna; sicer bi lahko posestnik odpovedal pogodbo iz ničevih razlogov, da dobi višjo zakupnino za lovišče. Iz navedenega sledi, da je velika razlika med zakupnikom samosvojega okraja in zakupnikom zakupnega okraja. Zakupnik samosvojega okraja je odgovoren zgolj posestniku lovišča, ne pa zakonu in oblastvom, zakupnik zakupnega okraja pa prevzame napram zakonu in predpisom vso odgovornost za revir. Velika odgovornost, ki jo je zakon naprtil posestnikom samosvojih okrajev, se da dejansko zmanjšati s tem, da se sprejme v pogodbo o zakupu samosvojega okraja določba, po kateri prevzame zakupnik vse dolžnosti, ki jih ima zakupnik zakupnega okraja (§ 16.). Taka pogodba olajša upravo lovišča, ne more pa oproščati posestnika zakonite odgovornosti za upravo revirja (§ 13.). Posestnik samosvojega okraja sme oddati lovišče le nedeljeno v zakup, torej le v vsej svoji razsežnosti z vsemi stranskimi vodami in pritoki (§ 9.). Tudi glede izvrševanja lovi se revir ne sme deliti; posestnik n. pr. ne sme oddati v zakup le ribjo lov in si pridržati lov na rake, ali lov na posamezne vrste rib ali športno lov. Revir je fizično in gospodarsko nerazdružljiva celota, ki se brez oblastvene odredbe ne sme deliti. Zakupna doba tudi za samosvoje okraje ne sme biti krajša kakor 10 let. Ribe rastejo počasi; šele v četrtem letu zrastejo tako velike, da jih je moči loviti in spraviti na trg; športne ribe, kakor sulec, pa rabijo 6 do 7 let, da dosežejo zakonito mero. Zakupniku je torej treba dati priliko, da uživa sadove čuvanja in truda in da se mu povrnejo slroški investicij, ki jih je imel, ko je vlagal ribji zarod. Zakupnik samosvojega okraja sme oddati lovišče v pod-zakup le fizično in gospodarsko nedeljeno in le za vso zakupno dobo ali za ostanek zakupne dobe. Zakup in podzakup je treba naznaniti političnemu oblastvu (sreskemu poglavarju), ki pregleda pogodbo, ali ustreza zakonu. Sreski poglavar odobri pogodbo, ako ustreza zakonu, sicer jo vrne stranki, da jo popravi in spopolni. Odobreno pogodbo pošlje Okrajnemu ribarskemu odboru, da vpiše zakup v ribarski kataster. Kakor sem že gori omenil, daje zakon zakupu prednost pred samosvojstvom. Ako je zakupni okraj ali del zakupnega okraja za časa zakupa dobil pogoje za samosvoj okraj, ostane okraj kljub temu do konca zakupne dobe v zakupu. Sete po preteku zakupne dobe se sme zakupni okraj na prošnjo ribarskega upravičenca izpremeniti v samosvojega (§ 19.). Zakupnik zakupnega okraja uživa torej ribarsko pravico, dokler traja zakup, ne glede na to, ali je n. pr. kdo pokupil vse ribarske pravice zakupnega okraja. Načelo § 1120. o. d. z., da razdre kupna pogodba najem (zakup), lorej ne velja v ribarskem pravu, ker daje zakon zakupu prednost. Tudi prememba v posesti samosvojega okraja ne more razdreti zakupa (§ 13.). S tem sem torej podrobno očrtal stališče, ki ga zavzema zakon napram samosvojim okrajem. Sedaj pa si oglejmo, kako se je samosvojstvo obneslo v praksi. Vseh ribarskih okrajev na sedanjem ozemlju bivše Kranjske je 124, od teh je 80 samosvojih in 44 zakupnih. Od 80 samosvojih okrajev jih je 39 v zakupu, le 41 jih upravlja posestnik v lastni režiji. V lastni režiji se vodijo sledeče vode: Sava Dolinka od izvira do izliva Save Bohinjke (okraji št. 2 do 5), Radovina (okraj št. 6), Sava Bohinjka z Bistrico (okraja št. 7 in 7 a), Tržiška Bistrica (okraja št. 11 a in 11 b), Kokra (okraja št. 13 a in 13 b), Sora od izvira do jezu pri Goričanah (okraji št. 16, 17 a, 17 b, 18 a do c), Pšata od Vaboškega mostu do mostu v vasi Dragomelj (okraj št. 24 a), Rača (okraja št. 28 a in 28 b), Reka pod Motnikom do bivše deželne meje (okraj št. 138), Ljubljanica od Jamnikovega jarka do mostu v Podpeči z Borovniščico (okraja št. 31 a in 31 b), Iška (okraj št. 35), Želimeljščica (okraj št. 36), Medija (okraj št. 54), Mirna (okraj št. 60), Stiski potok (okraj št. 71), Višenski potok (okraj št. 72), Sapota (okraj št. 57), Mirna (okraj št. 64 in 65), Krka od jezu v Dvoru do mlina v Romanji vasi (okraj št. 74), Težka voda (okraj št. 77), Rašica (okraja št. 93 a in 93 b), Tržiščica (okraj št. 94) in nekaj potokov v logaškem okraju (okraji št. 105, 106 b, 112, 113 in 114). Iz teh podatkov posnemamo, da so v rokah posestnikov po pretežni večini le manjši potoki. Posestno stanje samosvojih okrajev se je od leta 1894., ko so se okraji ustanovili, izpremenilo sledeče: V istih rokah je ostalo le 17 okrajev, 12 jih je izpremenilo lastnika enkrat, šest dvakrat, eden celo trikrat; pri ostalih so se izvršile druge izpre-membe (n. pr. izstopil je solastnik). Tekom 30 let je torej ostalo od 41 samosvojih okrajev, ki niso bili v zakupu, le 17 v istih rokah, odnosno v rokah dedičev; lastniki teh 17 okrajev so skoraj izključno graščine in industrijska podjetja. Največ samosvojih okrajev je v rokah graščin, namreč 40; tvorniška podjetja jih imajo 4, cerkve in samostani 8, država 3, občine 2, ostali pa so v rokah posameznikov. Posestne pravice samosvojih lovišč segajo daleč nazaj, najbrž za več stoletij. ★ ★ Iz navedenega vidimo, da je polovica samosvojih okrajev v zakupu, druga polovica pa po večini ni oslala v istih rokah. In baš zaradi tega se institucija samosvojih okrajev ni obnesla. Osnutek edinstvenega ribarskega zakona prinaša smrt samosvojim ribarskim okrajem. Osnutek stoji na stališču, da pripada ribarska pravica v vseh javnih vodah državi (čl. 17). Vse privatne pravice po javnih vodah sme država razlastiti v svojo korist proti primerni odškodnini, ki se bo izplačevala ribarskim upravičencem v letnih obrokih (čl. 20). Vse ribolovne pravice, ki izvirajo iz fevdalnih odnošajev, pa se bodo razlastile brez odškodnine (čl. 16). Zakonski načrt pozna le zakupne ribarske okraje (čl. 28), ki se bodo oddajali najmanj za 10 let po javni ustni ali pismeni dražbi. Iz lovskega nahrbtnika. Obči zbor Podružnice S. L. D. za Gorenjsko se vrši dne 7. marca 1926 ob 15. uri v Lescah v prostorih g. Janka Šumija s sledečim dnevnim redom: 1. Čitanje zapisnika zadnjega občega z.bora. 2. Poročilo načelnika. 3. Poročilo tajnika. 4. Poročilo blagajnika. 5. Poročilo preglednikov. 6. Izprememba pravil. 7. Slučajnosti in predlogi. Če bi ob določeni uri obči zbor ne bil sklepčen, se vrši pol ure pozneje v istih prostorih drugi obči zbor, ki je sklepčen ne glede na število navzočih članov. 1. redni obči zbor Jugoslov. kinološkega saveza. Na podlagi § 14. sa-veznih pravil in sklepa odborove seje z dne 11. februarja t. 1. se bo vršil dne 11. marca t. 1. ob 20. uri 1. redni obči zbor Jugoslov. kinološkega saveza v restavraciji »Ljubljanskega dvora« s sledečim sporedom: 1. Poročilo odbora. 2. Določitev članarine. 3. Volitve. 4. Overovljenje sodnikov, ocenjevalcev, strok, poročevalcev in event. pripravnikov. 5. Poročilo računskih preglednikov. 6. Samostojni predlogi, ki jih je vložiti najkasneje 14 dni pred občim zborom na načelstvo v roke g. dr. M. Pirca, odvetnika v Ljubljani. 7. Slučajnosti. Za načelstvo J. K. S.: dr. Maks Pirc m. p. Klub ljubiteljev brakov priredi v zvezi z ostalimi kinološkimi klubi dne 7. marca t. L v Cerknici na vrtu gostilne »Javornik« smotro vseh vrst psov. Začetek bo ob 10 dopoldne. Nadaljevanje in konec po kosilu. Kdor smatra, da ima psa keterekoli vrste, katerega bi bilo vredno javno pokazati, naj ga pripelje na smotro. Psi, ki se bodo ugodno ocenili, zadobe pravico, da se vpišejo v Jugoslovansko rodovno knjigo psov tiste vrste, v katero spadajo. Smotra bo nadalje 21. marca t. L v Ribnici na Dolenjskem, o katere podrobnostih pa bomo še poročali. P. 2. Prvi gorenjski lovski ples, ki ga je priredila podružnica Slov. lovskega drušiva za Gorenjsko dne 5. januarja v Kranju pod pokroviteljstvom g. velikega župana dr. Vilka Baltiča, je sijajno uspel. Lepo prostori Narodnega doma v Kranju so bili okusno okrašeni z jelovimi venci, smrečjem, tarčami in raznovrstnimi lovskimi trofejami, večinoma gorenjskega porekla. Posebno pozornost so vzbujale jelenovo rogovje, ki ga je dala blagohotno na razpolago uprava veleposestva dr. Karla bar. Borna, in šaljive tarče dr. E. Globočnika. Za povzdigo razpoloženja v lepem številu zbranih lovskih tovarišev so skrbele kar štiri godbe, barski kvartet iz Ljubljane, čitalniški orkester, tambu-raški zbor društva Edinost in znani trio iz Selc. Ni čuda, da so se lovci z navdušenjem posvetili plesu, zlasti ker so se lahko vrteli prav po domače. Nasičenim plesa pa so nudili številni paviljoni okrepčila v izobilju. Požrtvovalnosti dam, ki so oskrbovale te paviljone, je v veliki meri pripisati lepi uspeh. S plesno prireditvijo pa so bile združene pristne lovske zabave, kakor streljanje na dobitke i. dr. Tukaj si je g. Bedenik, ki je odnesel prvo darilo, v prepovedanem lovskem času ustrelil čednega bradača. Prvo damsko darilo, dve lisičji koži, pa je romalo v Ljubljano, priborila si go je gospa Bakar-čičeva. Streljanje je smotreno vodil preizkušeni strelski mojster g. A. Juvančič. Omeniti je še srečolov na številne, deloma prav dragocene dobitke, dalje komične prizore itd. Obisk je bil jako zadovoljiv. Poleg gorenjskih lovcev so prihiteli tovariši z Goriške, Primorske, daljnega Prekmurja (ravnatelj Jelovšek iz Murske Sobote) itd. Prav posebno častno pa je bila zastopana Ljubljana. Med drugimi so počastili našo prireditev veliki župan g. dr. Vilko Baltič s soprogo, polkovnik g. Antonijevič s soprogo, finančni delegat g. dr. K. Savnik, sreski poglavar vladni svetnik g. Žnidarčič s soprogo, gerent ljubljanske občine g. Turk, predsednik našega društva g. dr. Lovrenčič s soprogo, župan mesta Kranja g. Ciril Pirc s soprogo itd. Posebna hvala gre poleg damam tudi vsem onim, ki so z naklonitvijo divjačine in drugih dobitkov pripomogli prireditvi do čednega blagajniškega uspeha. Prireditvenemu odboru, ki se je res potrudil, pa k lepemu moralnemu in gmotnemu uspehu lahko čestitamo. Zelenemu križu se je naklonilo od prebitka 2000 Din. Lovski ples v Šmarju pri Jelšah. Šmarje pri Jelšah ni najzadnji kraj v Galileji! Nepobitno je to dokazal z zadnjo lovsko veselico. Gostoljubna iisoč-opekna streha g. Habjana je radostno zrla ob desetih zvečer na prenapolnjeno dvorano še neobstreljenih lovcev v pestri družbi nebarvanih dam iz skoraj vse Jugoslavije. Okrasi umetnost. Naš domačin dr. Lorger ne potrebuje kot zdravnik reklame, saj mu jo delajo živi in mrtvi, pač pa ga pohvalimo kot slikarja, godbenika in aranžerja, torej za čednosti, ki jih je dosedaj skrival kot kača noge. Gostje, ki so mogli še na uro gledati, so ugotovili, da je trajala veselica še dopoldne drugega dne. Edino glede te časovne točke je prišlo med gosti do nesoglasja. Da se zadeva mirnim potom uravna, so sklenili lovci, da ugotovijo pri sv. Roku, ki je lovcem jako simpatičen, ker ima na cerkveni solnčni uri psa, kako dolgo da krokajo. Nepristranska solnčna ura sv. Roka, ki je še ni pokvaril naš urar, je pokazala, da je še čas iti v klet gospe Aste Tančičeve. Lovci so sledili kazalcu solnčne ure in osrečili gospo Asto z naravnost opojno hvalo njenega vina, njene svinjske gnjati in drugih želodčnih dobrot. Že davno je zlezel kazalec solnčne ure v zid, ko so šele lezli naši lovci proti Šmarju, pri vsaki kapelici in še vmes hvaleči gostoljubnost gospe Aste in Šmarja sploh. Da je imela prireditev materialni uspeh, dokazuje dejstvo, da je Lovsko društvo cirka 1400 Din naklonilo za obleko revne šolske mladine. Veselica je bila ob- iskana kar najbolje, saj jo je obiskal sam veliki (meri 2.03 m) šmarski župan. V. Tančic. II. obči zbor Podružnice S. L. D. v Murski Soboti se je vršil dne 1. febr. i. I. v hotelu Dobrav v Murski Soboti. Prisostvoval mu je kot zastopnik osrednjega društva tajnik Zupan. Obči zbor otvori podnačelnik ob 17. uri, pozdravi navzoče člane, predvsem zastopnika centrale, opraviči odsotnost načelnika ter poda kratko poročilo o dosedanjem delovanju podružnice. Iz sledečega tajnikovega poročila je razvidno celotno delovanje podružnice v preteklem letu. Odbor je imel 10 sej. Število članov je naraslo na 118. Poročilo blagajnika ugotavlja celotno stanje blagajne z 909 Din 20 par, kateri znesek se je po večini zbral pri lovih. Preglednika računov izjavita, da je blagajna v redu, nakar se razrešnica soglasno sprejme. S poimenskimi glasovnicami se izvolita dosedanji načelnik g. Benko in podnačelnik g. Košir za nadaljnja tri leta. V odbor podružnice se izvolijo za eno leto gg.: Turk, Sečko, Gregorc, Dolenc, Vrančič in Krivic ter za pregledovalca računov gg. Vezer in Jelovšek. Zastopnik centrale pojasni nato v daljšem govoru od načelnika omenjena vprašanja, kakor: §§ 25./4 in 30. pravil Slov. lovskega društva, oddajo tarč za malokalibrsko streljanje po 1 Din proti primerni vlogi, delitev S. L. D. v dve sekciji, smoter in delovanje S. L. D„ nakazilo nagrad za posebne zasluge v prid lova r. dr. Podnačelnik se zahvali zastopniku centrale za stvarna in od vseh navzočih z odobravanjem sprejeta pojasnila ter zaključi obči zbor ob 18. uri. I. I. odborova (obenem veselična) seja Podružnice S. L. D. v Murski Soboti se je vršila dne 9. febr. 1926 ob 20. uri v restavraciji Benkota v Murski Soboti. Podnačelnik otvori sejo ob pol 21. uri, se zahvali vsem navzočim za sodelo- vanje, predvsem g. Jelovšku za dekoracijo, ki je prekosila naše pričakovanje. Materialnega uspeha žal ni zaznamovati posebnega, zato naj bo pa mora-lični uspeh v spodbudo in zadoščenje prirediteljev. Enoglasno se sklene, da se Podružnica S. L. D. pismeno zahvali: velikemu županu mariborske oblasti za naklonjenost Podružnici in udeležbo pri veselici, gg. dr. Cifraku, dr. Pinterju, Pošvaju, ing. Kavšku, dr. Bblšu in Škofu za posojilo nagačenih živali k prireditvi. Nato otvori načelnik odborovo sejo, pozdravi nove odbornike gg. Turka, Vrančiča in Gregorca ter preide k volitvam. Za blagajnika in tajnika se izvolita dosedanji blagajnik Dolenc in tajnik Krivic, za gospodarja pa Gregorc. Pri slučajnostih poroča podnačelnik, da sta s tajnikom Krivicem bila 1. febr. t. 1. sprejeta od velikega župana v občinskem uradu, kjer sta mu čestitala k častnemu meščanstvu, ga prosila za naklonjenost prekmurskemu lovstvu ter ga povabila na veselico. G. veliki župan je zastopnika Podružnice S. L. D. prijazno sprejel, se povabilu odzval ter zagotovil društvu razen moralične tudi gmotno podporo. G. Jelovšek poroča, da se v Mačkov-cih ustanavlja lovsko društvo za Zgor Prekmurje. Sklene se pismeno vprašati, kakšno lovsko društvo se osniva in kdo je osnovatelj tega društva. Podnačelnik poroča še: O nagradah, katere namerava vpeljati podružnica za zasledovanje divjih lovcev in o novem lovskem zakonu ter o dosedanjih ovirah proti razmahu organizacije lovcev. Sprejem novih članov se odslej vrši le na odborovih sejah, članarina se sicer sprejema takoj, toda članska izkaznica se ne sme izdati pred odobritvijo novega člana po odboru. Gospodar prevzame nalogo s pomočjo g. Rudolfa in g. Hribarja urediti malokalibrsko strelišče. V nedeljo 21. febr. se snide ob 15. uri odbor pri načelniku, nakar se ogleda razpoložljivi prostor in določi najpripravnejše mesto. Postavi s.e primerna uta, za katero da breze g. Jelovšek, streho in drugo potrebno pa g. Benko, naredi nasip, postavi tarče i. dr. Vsa dela morajo biti čimprej do-gotovljena tako, da se prične redno streljanje že v aprilu. Na centralo se vloži prošnja za odstop potrebnih tarč po 1 Din komad. Ker je bil s tem dnevni red izčrpan, zaključi g. načelnik ob 22. uri odbo-rovo sejo. Prekmurje. V nedeljo 24. jan. zjutraj sem šel ob Kobilskem potoku navzgor proti madžarski meji, da nakrmim glad-ne jerebičke. Imel sem zato v nahrbtniku pripravljeno mešanico prosa in pšenice, katero sem spotoma polagal ob obrežju potoka, na krajih, kjer se nahajajo od vode izjedene vdolbine. Z lopatico sem jih po potrebi še malo povečal, da ostane krma še vedno na suhem, če zapade sneg. Gledal sem tudi na to, da so v bližini krmišč ne-obhodno potrebna grmičevja, v katera se rada zateka po ujedah preganjana divja perutnina. Po nekaterih krajih, kjer so vedno race, sem se izogibal ne-posrednje bližine bregov, pa kakor bi trenil, mi je moja kratkodlaka ptičarka Nelica z visokim nosom in z napol odprtim gobcem jela loviti zrak v smeri proti bregu. Velel sem ji naprej, in čez par korakov se dvigne krasen eksemplar kanje (Buteo buteo L.l in pod njo je ležala še gorka, toda že napol razdejana jerebica. Kako me je osupnilo, ko sem namesto race zagledal kanjo, na katero dosedaj iz znanih vzrokov nisem streljal, si je lahko misliti. Komaj pridem 200 korakov dalje, so me ljudje opozorili, da leži na mostu tudi od kanje oskubljena jerebica, od katere je bila po mimoidočih ljudeh prepodena, pa si je zato takoj izbrala drugo žrtev. Jerebici sta bili debeli vzlic hudi zimi. Kdo bi si mislil od tega počasnega strica, ki sicer visoko v zraku dela brez vidnih zamahov svoje krasne kolobare, da zna tudi pri tleh tako spretno loviti — zdrave jerebice ... Do dobrega sem zdaj spoznal »koristna« dela raznih belunov, kanj in močvirnih sov! Prekmurske miši so lansko leto zato izginile, ker jih je uničila voda in mraz, navedene ujede so samo nekoliko pripomogle k temu, kar se pa zaradi malenkosti sploh ne upošteva. R. K. Koliko časa prej sluti divjačina izpremembo vremena? V »Lovcu« 1924 sem že omenil na str. 39 o jerebu, ki poje v slabem in se ne oglaša v lepem vremenu. Pri zajcu sem tudi opazil nekaj, kar bi lovske tovariše zanimalo. Dne 13. dec. 1925 smo lovili zajce v loviščih g. dr. Šalamuna v ptujski okolici. Vreme je bilo jasno in< mrzlo, le zgodaj zjutraj je ležala megla. Prvi krog smo delati na čistem, zasneženem polju. Kljub solncu je snežena skorja bila še precej trda. Znano je, da v takem vremenu zajec rad skoči. In res so skakali tako, da smo spodili polovico zajcev, preden smo postavili krog. Po odmoru smo ob 13 napravili tretji pogon. A zajcev ni bilo videti, dokler nisi prišel do ležaja. Enega je dregnil gonjač s palico, ker ni hotel ven kljub kričanju. Sam sem z nogo brcal sneg na tri zajce, ker niso razumeli mojega pokašljevanja. Sploh so popoldne držali zajci zelo dobro. Vreme pa se ves čas ni izpre-menilo. To mi je dalo misliti. Uganko pa sem rešil šele drugi dan. Zjutraj nekaj minut pred sedmo uro je začelo snežiti. Iz tega sklepam, da zjutraj še niso slutili o izpremembi vremena, popoldne pa. Torej bi divjačina slutila premembo vremena kvečjemu 17—18 ur vnaprej. A. Mazili. Gozdni čuk (Svrnium aluco L.L Letos poleti ob mraku sem opazoval gozdnega čuka, ko se je zaletaval v že doraščenega poljskega zajca, ki se je pasel na pašniku blizu gozda. Kakor je bilo videti, ni bil čuk kos zajcu, a tudi zajec jo je urnih krač pobrisal v grmovje, kjer se je gotovo čutil varnejšega. Spominjam se pri tej priliki na svojega udomačenega gozdnega čuka, ki se je bil mimogrede navadil na fižol. a še ljubši so mu bili srakoperji, katere je s perjem vred kar cele požiral. R. K. Črnkasta lisica — Canis vulpes — velika redkost. Narava je res pestra in raznotična. Mislilo bi se, da se ista vrsta živali nahaja vedno le v določenem okolišu v isti barvi, kakor jo popisujejo prirodopisci in znanstveniki že leta in leta. Saj smo vsi, ki smo obiskovali šole — osnovne, meščanske in srednje — slišali od predavateljev, da je naša lisica oblečena v rjav z belimi, črnimi in sivimi dlakami pomešan kožuh, le na prsih je bela, po trebuhu pa sivkastobela. Zunanji deli nog so ru-menordeči, notranji belkasti, rep je zgoraj sivkastordeč, spodaj rumen, konec pa navadno bel. Ušesa so zunaj črna, znotraj belkasta. Franc Erjavec samo omenja v svoji knjigi: »Domače in tuje živali v podobah«, da spreminja dlako po letnem času; vedno je taka, da jo je težko ločiti od listja, trave in zemlje. Tudi Diezel ne pove nič v svojem znamenitem delu »Die Niederjagd« o spremembah barv dlake, čeravno bi bralec to pričakoval, ker se namreč pisatelj temeljito bavi z lisico, njenim žiijem in načinom lova. Pač pa piše Brehm v »Thierleben«, da se najdejo lisice s črnim trebuhom in črnim grlom. Imenuje jih »Kohl- oder Brandfiichse«. Pravi tam tudi, da so se že ulovili čisto črni in čisto beli komadi, toda zelo redko. Takšno lisico so ustrelili dne 2. nov. m. 1. v občinskem lovišču Selnica ob Dravi koj v drugem pogonu. Lastnik lovišča je lovska družba iz Ruš. Pogodil je žival veleposestnik in industrijalec Viktor Glaser iz Smolnika. Opis podam tako, kakor mi ga je podal ud te družbe, učitelj Toma Stani, o kožuhu in kakor sem ga posnel sam, ko le ležala žival pred lovci. Glava temnordeča, ušesa črna, na notranji strani rdeče obrobljena, zgornji del vrata črn, del med plečami črn, temeljna dlaka po hrbtu rdeča. Vsaka dlaka v sredi bela, konci pa črni. Ob straneh ista barva, samo nekoliko svetlejša. Podbradek temnosiv, pod grlom, na prsih in po trebuhu črna. Na prednjih nogah spredaj, od zgoraj do krempljev črn trak, rdeče obrobljen, a na zadnjih do polovice bel trak, od sredine naprej pa črn. Rep zelo košat in črn. Žival bo stara dve leti. Seveda bo tudi krzno dražje, kakor ono naše navadne lisice. Anton Godec. Uspešen lov na divje svinje. Ko je lani sneg vnovič zapadel, smo pogledali v Velšpergu, oddaljenem revirju kočevske graščine, ali je tam slediti divje svinje. Na zapadnem pobočju hriba, katerega vrh je kotiran na specialki s koto 819, smo ugotovili sledi močne in treh manjših svinj. Nato srno dne 29. decembra 1. 1. napravili pogon v tem delu revirja. Na razdalji kakih 200 m pod vrhom kote 819 proti koti 742 se je postavilo pet lovcev. Gonjači so pognali od ceste zapadno od omenjenega vrha v smeri proti temu. Ko so bili gonjači napredovali kakih 100 korakov, je dvignila mala jazbečarka logarja Lacknerja svinje iz kotline in jih podila skoraj dve minuti, nakar se je preplašena vrnila, ker so se ji svinje najbrž postavile. Takoj nato je zagrmel prvi strel na stalu viš. vet. svet. Wenzla, ki so mu pritekle tri svinje, od katerih je prvo podrl z dobro namerjenim stre-Icm v lopatico. Tehtala je iztrebljena 40 kg, bila je v drugem letu starosti. Nato je streljal dv. svetnik Kresse na starega merjasca, a ga je zadel prenizko. Ta komad je pritekel pozneje do stala vet. dr. N. Schadingerja, ki ga je dobro pogodil. Na drugega močnega merjasca je streljal ing. Jenčič izprva previsoko, podrl pa ga je z drugim strelom. Merjasca sta imela iztrebljena 75, odnosno 70 kg. Peti strelec ni videl divjačine. Volkov v Velšpergu tokrat ni bilo slediti ali videti. T. Divja mačka — redka prikazen naših krajev. Dne 9. januarja t. 1. je ujel v past Franc Pajtler, posestnik v Sv. Lovrencu na Pohorju, v svojem lovišču lep eksemplar divje mačke — vse- kakor precej redka žival našega zelenega Pohorja. Za tiskovni sklad S. L. D. so darovali na lovu dne 11. jan. 1926: F. Zelenko, Rucmanci, 10 Din, J. Vrbnjak, Borislavci, 10 Din, T. Aleš, Mala Nedelja, 10 Din, J Budja, Moravci, 5 Din, A. Belšak, Moravci, 5 Din, M. Voršič, Moravci, 5 Din, A. Kump, Senčak, 5 Din, F. Horvat, Grabšinci, 4 Din. — Skupaj 54 Din. Deželnemu muzeju je podaril lansko leto bar. dr. Karl Bora jelena-deseterca in košuto iz lovišča pri Sv. Katarini. Jelen je bil zelo shujšan in so ga našli pozimi poginulega. Pod kožo je imel izredno veliko število doraslih ličink govejega obada. Nagrado 375 Din je priznal veliki župan lovskemu čuvaju Francu Blažiču za dne 19. decembra 1925 v Jermendolu pri Babni polici (Stari trg — Snežnik) uplenjenega volka. — Nadalje so bile priznane nagrade: Iv. Allmaverju v Snežniku za dne 12. in 14. januarja 1926 v »Skalnici« oziroma v »Gabrovem vrhu« ustreljeni volkulji, skupaj 1000 Din, in Franu Martinčiču za dne 13. januarja t. 1. na »Lomu« ustreljeno volkuljo v znesku 500 Din. — Nagrado v znesku 400 Din je dalje prejel vrli rev. gozdar Jaroslav Kibic v Snežniku za dne 27. januarja t. 1. v »Volčjem hribu« uplenjenega, 40 kg težkega volka samca. Volka je uplenil Ignac Schaffer, graščinski čuvaj v Golobimjeku. Zasledoval ga je po sledi v snegu skozi pet dni; končno ga je 19. januarja t. 1. izsledil ležečega v bližini srnjaka, ki ga je bil raztrgal. Pogodil ga je s kroglo. Tehtal je 48 kg. Priznana mu je nagrada 400 dinarjev. — Imenovani lovec je na enak način dobil volka pred dvema letoma, v prejšnjih letih pa še več. Lanski, predlanski in posamezni prejšnji letniki »Lovca« se dobijo pri S. L. D. Naročila je nasloviti na društvenega blagajnika Ivana Zupana, ravnatelja mestnega užitn. zakupa v Ljubljani, Gosposvetska cesta 17. Iz ribarske mreže. Slov. ribarsko društvo v Ljubljani v L 1925. Društveno delovanje je bilo v L 1925. približno na isti stopnji kakor prošlo leto. Odbor je prejel in rešil 240 dopisov. Članov je štelo društvo 116. Število članov je nizko. Na ozemlju bivše Kranjske je bilo prijavljenih ribarskemu odboru okoli 600 ribičev, v resnici pa jih je gotovo okoli 1000. Približno isto število ribičev je gotovo tudi na ozemlju bivše Štajerske. Da se v bodoče zviša število članov Slov. ribarskega društva je pozval odbor vse zakupnike in lastnike ribarskih okrajev, naj dado v letu 1926. ribolovno pravico le onim, ki se izkažejo z legitimacijo Slov. ribarskega društva, da so člani društva. Težišče društvenega poslovanje je bilo tudi to leto posvečeno poslom Okrajnega ribarskega odbora. Okrajni ribar-ski odbor se je moral boriti s finančnimi težkočami in je jedva prebil z dohodki. Glavni dohodek Ribarskega odbora so takse za ribarske knjižice. Ribarskih knjižic se je izdalo to leto 566. Do 1. maja . 1925 je znašala taksa za ribarske knjižice še vedno le 12 Din 50 par. Početkom maja je izšla naredba velikega župana v Ljubljani, s katero so se zvišale takse za ribarske knjižice na 15 kratni znesek. Veliki župan je takso za knjižice zvišal na ta način, da je vzel za podlogo predvojno vrednost knjižice. Znesek 100 Din ustreza valutnim razmeram in zadostuje tudi potrebam Ribarskega odbora. Bati se je sicer, da bo število knjižic to leto padlo, vsekakor pa bodo dohodki iz ribarskih knjižic zadostovali, da bo mogel Ribarski odbor to leto zadostiti vsem svojim nalogam, ne da bi se mu bilo treba bati, da bo prišel v finančne zadrege. Odbor je prejel tudi to leto še nekaj tako zvanih prostovoljnih prispevkov za ribarske knjižice in se darovalcem najlepše zahvaljuje. V bodoče teh prispevkov ne bo treba več pobirati, ker se je zvišala taksa. Zvišana taksa to leto še ni zalegla, ker je do-tična naredba stopila v veljavo šele 1. maja, torej ob času, ko so bile ribarske knjižice že skoraj v celoti izdane. Od 1. maja naprej je bilo izdanih le malo knjižic. Veliki župan ljubljanske oblasti je naklonil društvu podporo v znesku 1658 dinarjev 31 par, za kar se odbor naj-iskreneje zahvaljuje. Knjižnica Ribarskega odbora je sedaj popolnoma urejena in se je tudi to leto spopolnila z znanstvenimi ribar-skimi knjigami, v kolikor so dovolile finančne prilike. Sedaj so vezane vse knjige in časopisi ter šteje skoraj 300 knjig oziroma zvezkov. Odbor je naročen tudi na inozemske znanstvene liste ribarske stroke, tako da more dajati oblastvom znanstveno utemeljena strokovna mnenja. Takih mnenj je odbor tudi to leto obilo oddal. Pri oddaji ribolovov se še vedno ne upoštevajo povsod zakoniti predpisi. Oblastva še ne obveščajo odbora red- no o spremembah v upravi voda, tako da odbor ne more v redu voditi ribarskega katastra. Vlada je sicer odredila, da morajo politična oblastva poslati odboru vse dražbene pogoje o zakupih revirjev in vse zakupne pogodbe pred odobritvijo na vpogled, vendar oblastva na žalost ne postopajo vedno in dosledno po tej odredbi. Posledica tega pa je, da ribarski kataster še vedno ne daje verne slike o položaju v ribarskih vodah. Vso pažnjo je posvetil ribarski odbor tudi letos vodnim napravam, osobito podjetjem, ki onečiščajo javne vode z odtoki in preprečujejo z vodnimi zgradbami selitev rib. Odbor se je udeleževal po odposlancu vodopravnih razprav, kadar so bili ogroženi interesi ribarstva. Razširjenje kranjskega ribarskega zakona na ozemlje vse Slovenije še vedno ni izvedeno. Odbor se je trudil tudi to leto, da pride v stvari do cilja. Obrnil se je na merodajne osebe za posredovanje in na oblastva, ki odločujejo v tej stvari. Prejšnje ministrstvo je odredilo, da se sprejme dotični člen v finančni zakon. Medtem pa ni prišlo do rednega proračuna, ker se je gospodarilo vse leto z dvanajstinami. Preden ne stopi v veljavo nov proračun in nov finančni zakon, ni misliti na to, da se izvede razširjenje označenega zakona. Posledice povodnji avgusta 1924 se še vedno poznajo v vodah ljubljanske okolice; zlasti Sava od Medvod navzdol in Ljubljanica od izliva Grada-ščice sta toliko trpeli, da se še do danes nista mogli odpomoči. Zarod lipanov je tako rekoč uničen, zarod sulcev pa zelo zmanjšan. Posledice te katastrofe se bodo izbrisale šele v nekaj letih. Zatiranju ribje tatvine in zatiranju neopravičene ribje lovi je posvečal odbor tudi to leto vso pažnjo. Kjerkoli je zvedel o nepravilnostih v tem pogledu, je napravil ovadbo na pristojno oblastvo. Gostilničarji in hotelirji dado še vedno največ potuhe ribji tatvini; vsa opo- zorila ne zaležejo nič. V bodoče bo odbor naznanil lake slučaje Sodišču zaradi deležnosti tatvine. Odbor je predložil velikemu županu v Ljubljani že lani osnutek naredbe o izenačenju predpisov o lovi s prepovedanim orodjem in o lovi na prepovedani način. Vlada naredbe še vedno ni izdala, dasi se je odbor v tem pogledu že ponovno nanjo obrnil. V vališču v Želimljem smo dobili preteklo leto 20.000 postrvjih in 6000 sulč-jih iker. V Bohinjski Bistrici niso mogli zaradi prenizke vode naloviti dovolj drstnic in so imeli zaradi tega na razpolago le pičlo število postrvjih iker. Ikre smo dobili že navaljene do pike. Oddali smo jih raznim zakupnikom, ki so zanje prosili, in sicer po ceni 1000 komadov po 150 Din. Sulčje mladice smo prodajali komad za 1 Din. Sulčji zarod smo oddali v ribnik in ga gojili do pozne jeseni. V ribniku je ostalo preko 800 mladic, ki so merile povprečno po 10 cm, ko so bile izpuščene v vodo. Vložili smo jih v Ljubljanico pod mestom in v Soro in Savo, ker so te vode po lanski povodnji največ trpele. To leto je voda ponovno poškodovala jez v Bohinjski Bistrici, odkoder je napeljana voda v vališče. Zaradi tega vališče zopet ne bo moglo obratovati. Ako iz Bohinjske Bistrice ne bo mogoče dobiti iker, jih bo treba naročiti iz inozemstva; seveda se bo cena zarodu v tem pogledu primerno zvišala. Izmed drugih važnejših dogodkov, ki se tičejo ribarstva v naši ožji domovini, bi omenil še sledeče: V Sarajevu se je ustanovilo ribarsko društvo za Bosno in Hercegovino, ki je že stopilo tekom tega leta z našim društvom v živahne stike. Priprave za napravo ribje steze pri električni hidrocenlrali na Krškem polju so se nadaljevale tudi preteklo leto. Za vzor si je odbor vzel ribjo stezo na Fali. Da se prepriča, kako ta steza posluje, se je obrnil ribarski odbor na merodajne ribarske faktorje v Mariboru in je dobil od njih glede steze povoljne podatke, ki bodo dobro služili pri napravi ribje steze pri gori omenjeni električni centrali. Vprašanje ribarske razstave preteklo leto ni bilo aktualno, ker to leto tudi ni bilo lovske razstave. V časopisih je bilo čitati, da je sestavilo ministrstvo za poljedelstvo in vode komisijo za sestavo edinstvenega ribarskega zakona. Odbor se je takoj brzojavno obrnil na ministrstvo, da naj pozove v komisijo tudi zastopnika Slovenskega ribarskega društva v Ljubljani, sicer je nevarnost, da se sestavi zakon, ki bi bil v kvar ribarskim razmeram v Sloveniji. V zadnjem času je slišati pritožbe, da si lastijo posamezniki ribjo lov v raznih manjših pritokih in studenčinah, češ, da te vode ne spadajo k revirjem iu da niso vpisane v ribarski kataster. Zaradi tega se je odbor obrnil na vlado s prošnjo, da naj revidira dosedanjo razdelitev revirjev v kolikor se tiče pritokov in da naj izda odločbo, da spadajo k revirjem vsi pritoki in stu-denčine in vse druge postranske vode. Odbor je izdelal obširen elaborat glede vsakega ribarskega okraja in ga predložil vladi. Koncem leta 1925. je poslalo ministrstvo za poljedelstvo in vode Okrajnemu ribarskemu odboru osnutek edinstvenega ribarskega zakona, da se o njem izjavi. Odbor je že oddal pred leti svoje mnenje o zakonu in stavil različne predloge, kako naj se izpremene posamezne določbe zakona, ki bi bile v kvar ribarstvu v Sloveniji. Z zadovoljstvom moramo poudariti, da je ministrstvo skoraj vse naše predloge uva-ževalo. Vsekakor pa je treba na zakonu še marsikaj izpremeniti, da naše ribar-stvo ne bo trpelo škode. Dr. M. Obči zbor Slov. ribarskega društva v Ljubljani z dne 8. januarja t. L Društv. predsednik otvarja obči zbor, pozdravlja navzoče in koštatuje sklepčnost. Slede poročila odbornikov o poslovanju društva in predlog preglednikov,. da se da odboru absolutorij. Poročila odbornikov in predlogi preglednikov se sprejmejo. Pri volitvah so bili izvoljeni: za pred-sednika dr. Ivan Robida, za podpredsednika Anton Mladič; za odbornike dr. Avgust Munda, Vilko Tome, Slavko Plemel), Filip Pristov, Franc Bar in Josip Gbderer; za preglednika dr. Alojzij Praunseis in Rasto Pustoslemšek. Na predlog predsednika se določi članarina za leto 1926. na 50 Din. Odbornik Bar predlaga, da društvo protestira pri komisiji za osuševanje barja glede neprestanega zapiranja in odpiranja zatvornic ob nedeljah, ker onemogoča nizko vodno stanje športno lov. G. Pristov predlaga, naj pozove društvo zakupnike, da oddajo ribolovno licenco le onim, ki so člani društva. G. Jakopič predlaga, naj odbor nabavi za člane društva primeren društveni znak. G. Pustoslemšek omenja, da naj bo znak majhen in okusen. Častni član Franke opozarja na škodljive posledice jezu v Fužinah in poživlja društvo, naj deluje na to, da se ribja steza na tem jezu popravi. G. Pristov prosi pojasnila, iz katerega vzroka je poginilo preteklo leto mnogo ščuk v izlivnih progah Ljubljanice. Odgovarjata mu predsednik in odbornik dr. Munda. G. Jakopič predlaga, da naj odbor vsem, ki vzamejo ribarsko knjižico, pošlje položnice, da pristopijo k ribar-skemu društvu. Odbor Slov. ribarskega društva v Ljubljani se je konstituiral za 1. 1926. sledeče: predsednik: dr. Ivan Robida, docent; podpredsednik: Anton Mladič, višji sodni svetnik; tajnik: dr. Avgust Munda, drž. pravdnik; blagajnik: Vilko Tome, višji revident v pok., vsi v Ljubljani; upravitelj vališča: Josip Gbderer, gozdni upravitelj, Namršelj; odborniki: Slavko Plemelj, tržni nadzornik v Ljubljani, Filip Pristov, črkoslikar v Ljub- ljani, in Franc Bar, trgovec v Ljubljani; preglednika: dr. Alojzij Praunseis, zobozdravnik in Rasto Pustoslemšek, ravnatelj, oba v Ljubljani. Iz odborove seje 12. januarja 1926: Ker je ministrstvo poljoprivrede in voda poslalo odboru v oceno ribarski zakon, ki naj velja za vso državo, se poveri dr. Avgustu Mundi naloga, da zakon prouči in ga prikroji razmeram v Sloveniji. — V zrnislu sklepa občega zbora se sklene nabava društvenih znakov. — Sklenejo se nekatere investicije za vališče v Želimljem. MALI OGLASI. Graščina išče treznega, poklicnega lovskega čuvaja, kateri naj bi bil po možnosti samec ali oženjen brez otrok, ne čez 40 let star in oster proti lovskim tatovom. Ponudbe s kratkim življenjepisom in označbo zahtev naj se pošljejo uredništvu »Lovca«. Veliko uharico želi kupiti dr. Franc Bratanič, Rogatec. Sovo uharico kupim takoj. Ponudbe z navedbo cene na naslov: Jakob Verbič, posestnik in trgovec, Dol. Logatec, Kranjsko. Splošna sodba za puške tovarne Bratje Merkel (Gebriider MerkeU, Suhi, je zelo laskava. Po svoji precizni izdelavi, dobrem materialu in točnem streljanju, se upravičeno stavljajo med prvovrstno orožje. K obisku vljudno vabi puškar F. K. Kaiser, Ljubljana, kjer se o trditvah lahko osebno prepričate. Pri nabavi daljnogleda za puške se blagovolite zaupno obrniti na gornjo tvrdko, ki ima zalogo daljnogledov najboljših znamk. Montiranje na puške, popravila, čiščenja in premontaža daljnogledov najceneje in točno, pristreljenje strokovnjaško. Zaloga vseh lovskih predmetov, municije in ribolovnih potrebščin po naj-nižjih cenah. A. Mazili: Petelin. Vsak pelelinar bi znal kaj posebnega povedali o peielinu. O njem je »Lovec« prinesel že mnogo poročil. Ni čudno, saj so pomladna juira v prebujajoči se naravi lako polna poezije, da pravega lovca, ki pozna in ljubi maler naravo, tako navežejo nase, da komaj čaka pomladi. In vsak tak pomladni izprehod v jutru se ti vtisne v spomin, da ga ne pozabiš nikoli več. Ko sem bil prvič vabljen na petelina, sem si želel, da bi ga ne dobil, da bom še nadalje užival lepote, ki jih nudi lov na petelina. Tako sem bil polagoma vpeljan v to vrsto lova. Da sem kot začetnik bil ves v »ognju«, ko sem ga slišal, ne tajim. Še sedaj mi zapolje kri, da čutim udarce v vratu, ko ga zaslišim. Marsikdo bi tega ne hotel priznati. Jaz pa pravim, da je slab lovec oni, ki nanj ne vpliva petje te kraljeve ptice. Brskajoč po svojem lovskem dnevniku sem našel odstavek o petelinu, ki ga nudim prepisanega v naslednjih vrsticah. Še preden je S. L. D. sklenilo, da se petelina ne strelja pred 15. aprilom, sem bil mnenja, da je treba pri nas počakati z odstrelom, da se ne onemogoči rastitev radi premalega števila petelinov. Kljub temu sem stikal že pred aprilom po gozdu, ker mi pomladni vzduh ni dal spati. S prijateljem ali sam sem hodil po planinah, iskal pelelina, ga poslušal in opazoval. Saj ne gre zalo, da pokolješ vse, kar lahko spraviš na muho. Bilo je zadnjega dne meseca marca zvečer, ko sva šla z Jankom poslušat peteline. Po poldrugourni hoji sva prispela do posestnika, kjer sva prenočila. Crez noč pa je potegnil močan krivec, ki je tako zavijal, da sem čakal, kdaj odnese streho. Zjutraj se zbudim ob pol treh, a nama radi močnega vetra ni bilo mogoče oditi v gozd. Tako sva ostala pri svojem gostitelju do osme ure. Medtem je veter že nekoliko ponehal in midva jo kreneva proti domu. Spotoma se premisliva in jo kreneva nazaj v gozd, kjer bi imel peti petelin. Po kratkem iskanju sva našla drevo, na katerem je moral pred par dnevi nočiti. Vesela jo mahneva črez hrib v dolino. Kar obstane moj tovariš. V tem pa začujem tudi jaz petelina. Sedel je kakih 50 korakov pod nama v zavetju. Pel je dobro, le radi vetra ga nisva prej slišala. Kmalu sva ga zapazila na najspodnejši veji smreke, komaj dva metra od tal. Pod njim pa je sedela kura in ga mimo poslušala. Skoro četrt ure sva ga opazovala. Pa bi bil še pel, če bi ne bil prišel drvar in ga s petjem preplašil. Istega leta ga nisem našel več tam, čeravno sem mu žrtvoval še šest juter. Drugo leto sem šel iskat istega petelina 9. aprila. Našel sem ga na istem drevesu, prišel sem mu prav blizu. Pel je dobro, le tu pa tam je po glavnem udaru prenehal. Bil je torej previden. Bal sem se, da si ga pokvarim, zato sem čakal celo uro, da je odletel! 16. aprila sem peljal prijatelja nadenj. Petelina pa ni bilo. Drugi dan sem šel sam gledat, ker sem se hotel prepričati, kdaj se vrne. Že od daleč sem ga slišal. Komaj sem ga začel naskakovati, je prenehal peti. Zavedal sem se, da me ni ne slišal ne videl. Ker mi je bilo preveč čakanja, sem poskusil s posnemanjem kure, da vsaj vidim, kaj bo. Dvakrat zakokodakam, pa preleti proti meni. Bil je ljubezni željan, a peti ni hotel. Iskal je kuro in slišal sem, da je še trikrat preletel. Po brezuspešnem iskanju je začel peti. Naskakoval sem ga in kmalu sem bil pri njem. V puško vtaknem naboja, pomerim in — petelin odleti. Z druge strani čujem, da nekdo hodi. Bil je lovski čuvaj, ki je šel zasliševat petelina. Kako prisrčno sem mu privoščil dobro jutro, si lahko mislite. Tri dni pozneje sem zopet posetil petelina. Bilo je krasno jutro. Pel je nepretrgoma in že sem bil pri njem. Sedel sem za košato smreko, ki me je dobro krila pred petelinom in čakal, da se zdani. Imam nekaj čuta do glasbe, celo slavne vijo-liniste sem poslušal, ki jih ne maram radi zamere imenovati, ali petelinovo pelje v lepi strelni razdalji in krasnem pomladnem jutru je vse kaj več, kar nima primere. Vdal sem se v fantaziranje in od iega imam le občutek lepote, o katerem ne vem povedali, kaj sem mislil, ne kdaj se je jelo svitati in kdaj se je pomaknil kazalec ure za 35 minut. Predramilo me je mogočno frfofanje. Dvignem puško, v tem pa preleti moj trubadur desno od mene na tla. Kaj se je zgodilo? Na levi poje petelin, ki je ravnokar priletel, na desni me pa gleda on, kateremu sem bil posvetil to jutro. Ko se me nagleda, zakleplje parkral, napravi »kočijo« in že poje in drsa po cvetočem borov-ničevju. Dvignem puško in sprožim. Vse je tiho. Za nekaj sekund zleti petelin na drevo. Ustrelim drugič. Raz drevo pade nekaj na tla. Grem pobirat. Na tleh leži močna veja, z drugega drevesa me pa zvedavo gleda petelin, ki potem preleti v bližino drugega petelina. Hitro premenjam naboje. Petelina me pa zvedavo gledata. Gotovo se jima je zdelo smešno, — a meni čudno. Stal sem z nabito puško, brez kritja pred dvema petelinoma. Streljal bi lahko po obeh. A v meni se je oglasilo nekaj: »Tako se ne strelja divjega petelina«. Puško na ramo, Vv usta cigareto in hajdi v dolino. Petelina pa sem pustil, da sama obračunata med seboj. Še danes mi ni žal, da sem tako ravnal. Saj sta mi dala dovolj užitka in svoj dnevnik sem obogatel za lep in redek doživljaj. Tisto leto sem pustil omenjenega petelina pri miru in 1. 1924. mu ni več nihče kalil ljubezenske sreče. Lansko leto me je prosil brat za petelina. Imel je priti za Veliko noč, ker pozneje ni imel časa. Torej ponedeljek 15. aprila 1. 1925. Škoda, en dan pozneje bi ga bil vodil z. večjim veseljem. Da ne bom delal drugim krivice, sem se odločil za starega znanca. Dve leti sem mu prizanesel, en dan mu že lahko prikrajšam. In končno peljem brata, ki gre prvič nad petelina. Velikonočna nedelja popoldne. Z bratom in Jankom sem stopal po strmi stezi proti sv. Ani. Nahrbtnik poln velikonočnih dobrot zanesem k cerkovniku pri podružnici; naročim mu, naj zakuri in pripravi ležišča, nakar se vrnem k ostalima, da ju popeljem v gred. Da ne bomo vsi trije čakali na enem mestu, sem ju razpostavil po približno 100 korakov narazen. Sam pa sem stopil čisto na vrh. Ni bilo pet minut, kar smo se ločili, ko se vlije ploha in naposled vsuje toča. »No, tudi Perun ti je v službi, pa ti letos ne bo nič pomagalo,« sem si mislil, ko sem se vračal, moker do kože. Kmalu sta prišla še ona dva in brat je zatrjeval, da je vpadel petelin tik pod njim. »Dobro, sedaj pa le pod streho, sicer zmrznem.« Da smo se sušili in krepili z vsemi dobrolami, kar jih je premogel naš nahrbtnik, je umevno. Le vreme je kvarilo dobro razpoloženje. Bil sem kakor na trnju. Vsako uro sem šel gledat v črno noč. Deževalo je do tri četrt na tri. Kavo sem že skuhal, vrgel sem zaspanca, ki sta mi celo noč smrčala, z slame, postregel jima s kavo, vzel bratovo puško na ramo, njemu sem potisnil svojo palico in šli smo v temno jutro. Z dreves je kapalo kaj neprijetno za vrat. Žal mi je bilo, da sem tovariša zbudil, ko ne bo nič. Pustil sem ju zadaj, naj mi počasi sledita, jaz pa grem poslušat. Petelin je pel. V mirni temni noči je že klepal. Med tem se je zjasnilo in prisvetil je mesec. Tovariša ga še nista slišala. Ker smo imeli zložno pot, smo začeli naskakovati; jaz po Petelinjem petju, onadva pa po znaku, ki sem ga jima dajal. Janko ga tudi sliši. Ko ga čuje tudi brat, obstanemo, da ga bolje čuje. Napravil je nanj globok vtis. Janko ostane tu, jaz pa naskakujem z bratom s poti v gozd. Ker sem približno vedel, kje poje, sva naskakovala naravnost v skupino mladih smrek, ki so gosto rastle druga v drugo. Od tam razgledujem, kje sedi. 5il je v smrekah nad nama. Morala sva naskakovati nazaj. Tam ni bilo zaslona. Morala sva leči poleg smreke v borovničevje, ki je bilo k sreči precej visoko. Petelin je pel v vrhu popolnoma zakrit. Le veja, ki se je majala, ga je izdajala. Trikrat je zabrusil in naboji so že bili v puški. (Puško nosim vedno prazno, dokler nisem pri petelinu v strelni razdalji.) Dam jo bratu, ki ga pritegnem pred se, kažoč mu majajočo se vejo. Razumel je, a petelina nisva videla. Čakala sva boljše priložnosti. Mene so že bolele kosti, ko je prenehal peti. Rahlo dregnem brata v znak, da nas šele čaka prava preizkušnja. Majestetično stopi petelin iz srede na konec veje. Opazil naju je, ker nisva bila dovolj krita. Dolgo naju gleda, jaz si nisem upal niti dihati. Zdelo se mi je, da čujem bratov udar žile. Ko se pa končno prepriča, da mu ne preti nevarnost, za-kleplje in se obme proti vzhodu. Preizkušnja je preslana. Na moj mig dvigne brat puško. Rezek pok prereže jutranjo tišino. V istem trenutku stisne petelin peroti in pade mrtev na tla. Stopim k njemu, utrgam vršič, ki ga namočim v petelinovem kljunu v krvi ter ga vtaknem bratu za klobuk. Tri leta sem opazoval tega petelina, končno je padel pred mojimi očmi. Bil je močan starec. Moj brat je bil vesel in s ponosom ga je nosil preko Maribora domov. Sedaj mu diči sobo, spominjajoč ga na lepe lovske urice, ki jih je preživel. Na tablici pa ima napis: »Prvi. 15. IV. 1925. Pušnikov vrh.« Ing. Anion Šivic: Polh. (Nadaljevanje.) Do leia 1898. je bilo malo napisanega o poškodbah gozdov po mYoxidih, osobiio po polhih. Trajna opazovanja in izkušnje pa so dognale, da je škoda, ki jo napravljajo ie živalce v gozdih naših krajev, zelo pogosina in prav občutna, zaio naj sledi nekaj podatkov: Polh se hrani najrajši z bukovim žirom. Preden pa žir dozori, se loteva polh vršičev raznega drevja in jih objeda. Tudi z uničevanjem bukovega žira dela mnogo škode, ker ga gloda na jako zapravljiv način. Odgrizuje namreč posameznim plodovom samo polovico, včasi samo četrtino in jih nato spušča na zemljo. To se godi od dobe, ko prične žir zoreti, pa do jeseni. Poprej pa objeda drevesne vršiče tudi prav močno. Bukev, katera — kakor omenjeno — redkeje dobro obrodi, je občutljiva proti poznemu mrazu (t. j. spomladi), posebno v goratih legah. Ako pozna zmrzal prepreči, da bi bukev obrodila mnogo semenja, to polhi kmalu začutijo in se izselijo iz dotičnega kraja ter podajo na potovanje, ki ima za gozde hude posledice. Kakor postrušnika, prisili tudi polha glad do potovanja. Povod pa je, kakor že omenjeno, pozna zmrzal, ki se pojavlja spomladi ob času, ko drevje brsti. Polhi se selijo in spotoma radi gladu obgrizejo in skoro v podobi kolobarja oglodajo vršičke drevja, da pridejo do kolikor toliko sladkega soka. Na oglodanem drevju se pozna smer, v kateri so potovali. Navadno pas njihovega pohoda ni zelo širok; po opazovanju presega redkokdaj kilometer širine. Po dolžini pa sega njih selilna pot tako daleč, kamor segajo drevesa, ki jim ugajajo. V razsežnih gozdovih so našli tudi po dva do tri take pasove, ki so jih ločili po 5 do 10 kilometrov široki predeli. Včasi so se ti poškodovani pasovi v kaki točki zopet združili. V jelovih gozdih se taki pasovi dobro razločijo, ker se poškodovani vršiči navadno že koncem junija, odnosno julija posušijo in pordečijo. Z malimi izjemami imajo selilni pasovi smer od S. S. V. do J. J. Z. do J. Poškodbe dela polh na javorih, bukvah, smrekah, jelkah in macesnih, kar pa ne izključuje, da objeda polh tudi lubje drugih dreves. Način poškodbe je skoro vedno isti. Javorov (Acer plaianoides L. in Acer pseudoplalanus L.) se loti polh skoro vselej radi sladkega soka, torej tudi tedaj, ako je pričakovati, da žir dobro obrodi in polhu torej ni treba iti potovai. Deblom, ki niso preslara, ogloda lub skoro na vseh mestih od korenin do vršiča; vendar pa so obgrizki bolj mestoma nakopičeni, torej ne v izraziti podobi kroga ali spirale; slednje polh vsled svoje nemirne narave redkeje napravlja. Ako so poškodbe na posameznih drevesih velike in se oglodana mesta stikajo, kar se zgodi, ako mnogo polhov eno in isto drevo napade, se drevo deloma (posamezne veje) ali popolnoma posuši. Žrtev takih močnih poškodb so predvsem lepa, gladka, v strnjenem sklepu vzrastla debelca mlajših vzrasii (drogovja). 5 u k e v (Fagus sylvatica L.) poškoduje polh le tedaj, ako je slaba letina za žir. Poškodbe vsled oglodanja so videti le na vršičih in tudi le mestoma, kakor pri javorih. Pri močnih poškodbah se oglodana mesta stikajo. Poškodbe je težko opaziti, ker glavni vršič zakrivajo stranske veje in ker se pri bukvi vršič ne posuši tako hitro kakor n. pr. pri poškodovanem igličastem drevju. Škoda je v splošnem manjša, ker so obgrizki manj intenzivni, kakor n. pr. pri javorih in jelkah. Smreka (Picea excelsa L.). Polhove poškodbe se tudi na smrekah10 po raznih krajih pojavljajo. Polhi oglodajo gladko skorjo v gornji tretjini mladih smrefc do 20 cm debeline. Na ta način včasi drevesca tako močno poškoduje, da se posušijo. Po- 10 Primerjaj str. 87. knjige: Dr. Richard Hess, der Forstschutz, I. Bd., 1914. Hess trdi, da se polh smreke ne loti, kar pa je zmota, ki jo je posnel po članku H. pl. Schollmayer-Lichtenberga: »Waldbeschadigungen durch Schlafmause (Myoxidae)« Centralblatt fiir das gesamte Forstvvesen, Wien 1889, XXIV, str. 203. Takrat namreč, ko je bil objavljen ta članek, na Notranjskem, osobito v Snežniških gozdih še ni bilo smrekovih nasadov. Smrekovi nasadi datirajo šele izza dobe, ko so na Krasu počeli sekati bukove sestoje na golo. S sajenjem smreke po goljavah so vpeljali na Krasu drevesno vrsto, ki tam poprej ni bila domača in so izkušeni gozdarski strokovnjaki mnenja, da sodijo na Kras le drevesne vrste, ki so bile poprej tam zastopane, predvsem bukev in jelka, ki tvorita na kraških tleh tako zvano trajno vzrast (Dauervvald), ako se jo previdno izkorišča, n. pr. s prebiranjem ali z oplodno sečnjo. Pozneje je tudi pl. Schollmayer-Lichtenberg zasledil polšje poškodbe na smreki. sebno na spomlad, ko prestane zimsko spanje, in v letih, ko se polh pojavi v velikih množinah, je mnogo škode opaziti. V gozdih kočevske graščine je bilo pred nekaj leti več tisoč smrek oglodanih,11 ki so jih morali posekati in stesati iz njih tramiče ali pa jih porabiti za plotove (letve). Škoda pa takrat ni bita občutna zaradi tega, ker so bile oglodane smreke večinoma taki komadi, ki bi jih bilo itak treba pri izredčenju pregostega gozda izsekati in so polhi povzročili le nekako neprostovoljno izredčenje. Tudi v logaškem11 12 okraju je bilo večkrat najti poškodbe na 15- do 30 letnih smrekah, posebno v davčnih občinah Unec, Rakek, 11 Poročilo gozdarskega urada v Kočevju. 12 Okrajni gozdar Gustav Kordon v Logatcu mi je sporočil o polšjih poškodbah na smrekah sledeče: »Ker sam nimam zanesljivih izkušenj, sem šel povpraševat med znane in stare polharje v cerkniški in logaški okolici. Od njih sem izvedel, da obglodajo polhi poleg bukve tudi jelko in smreko. Ker jelka poškodbe lažje prenese, se iste na njej manj opažajo kakor na smreki. Vendar se pri hujših poškodbah, pri katerih seže obglodava okoli debelca in po vrsti na več decimetrov dolžine, tudi pri jelki posušijo vrhovi (1—2 m). Tako drevje gozdni posestniki sproti posekajo ali pa se na njih napravi polagoma nov vrh. Tudi kmetje soglašajo v tem, da obstojajo poškodbe v obče iz posameznih izjedenih plošč do 1 dm2. Vendar se mnogokrat vrstijo te plošče tako na gosto, da nastane iz njih na videz ena sama velika plošča. Od nekega zanesljivega polharja sem zvedel, da je zvečer v mraku sam opazoval polhe, ko so v nasadih smreke objedali. Pri tem se menda polh vedno suče v krogu ter nastanejo na ta način značilne ploščate poškodbe (glej sliko). Ako je debelce tanko, sega plošča tudi okoli debelca in je s tem cirkulacija soka popolnoma prekinjena. Ko je polh dovršil poškodbo na enem mestu — morda vsled tega, ker mu postane krog prevelik — se prestavi višje ali nižje in zopet prične z novo ploščo. Ker segajo na ta način poškodbe druga v drugp, nastanejo različne oblike, med temi včasi tudi Spiralne. Znani mi polhar je na dotična smrekove drevesca prislonil skrinjice in polhi, ki so prestrašeni v prvem hipu planili v vrh, so se že nekaj trenutkov pozneje vjeli v skrinjice. Najbrž imajo izvrstno razvit čut vonja, da takoj zasledijo vado in »Bergamovo olje«, s katerim so skrinjice preparirane. Na bukvah objedajo polhi rajši tanke veje, spravijo pa se tudi na debelejše. Ploščate poškodbe na debeieiših bukovih deblih izgledajo, ko se zarastejo, kakor po raku obolela mesta. Polh se loti pozno v jeseni, ko že zmanjkuje žira in želoda, še svežih hojevih češarkov in jih obje na podoben način kakor veverice. Ljudstvo se manj boji poškodb na jelkah, kakor na smrekah; za poškodbe na bukvah pa se sploh ne zmeni. Da bi poškodbe utegnile biti od miši, ljudje ne verjamejo, ker je miši premalo v gozdih. Izmed miši, ki pridejo tudi visoko na drevesa, pozna ljudstvo dve vrsti, in sicer eno, ki je bolj podobna polhu (podlesek) in drugo, ki je prava miš z bolj golim repom. Te miši ujamejo tu in tam v nastavljene polšje pasti, vendar le bolj redko in v letih, ko je malo polhov. Zanimivo je, da oni Dolenja vas, Oiol< in Babno polje, torej večinoma ob severnem pobočju Javornika ter Snežniškega gorovja. Leta 1911., ko je bilo posebno mnogo polhov, je bilo opaziti prav veliko poškodb zlasti še na bujnoraslih mladih smrekah, dočim so mladi smrekovi sestoji slabejših tal manj trpeli. Vsa ploskev, na kateri je bila tega leta v logaškem okraju močno poškodovana smreka, je obsegala najmanj 20 ha.13 To leto je pokazalo, da polh menda ne potuje vsled prehrane v gotovi smeri, temveč da izbira boljše bonitete, na katerih dela smrekam škodo. To opazovanje se nanaša seveda le na smrekove gozde. Poškodbe so imele večinoma podobo izglodanih ploščic; Spiralnih poškodb takrat ni bilo videti. Poškodbe so se pokazale največ v nasadih manjšega obsega, obdanih s starejšimi sestoji. Poškodovanih je bilo navadno kar zaporedoma kakih 5—15 dreves tako silno, da so se jim vrhovi večinoma posušili. Izglodane ploščice, v obsegu približno V2 dm2, so se vrstile druga nad drugo in poleg druge okrog debla navadno 1V m pod vrhom. Ker so poškodbe segale večinoma približno V2 m v dolžino, je bil tok soka popolnoma ali skoraj popolnoma prekinjen. V zadnjem času se množe prav občutne škode v smrečjih nasadih logaške okolice — posebno v Košovcu, odkoder je vzeto tudi poškodovano debelce, vprizorjeno na sliki (parcela posestnika Urbasa iz Gornjega Logatca). Leta 1925. je bilo objedenih v mašunskem gozdnem revirju pod Snežnikom v 23 letni, 25 ha obsegajoči smrekovi nasadbi 5000 drevesc.14 Opazilo se je, da je ostalo lubje okrog vejnih vretenc ob deblu nepoškodovano. Značilno je, da so bila poškodovana samo leporasla drevesca, v rasti zaostala in podjarmljena drevesca pa ne. Jelki (Abies pectinata L., alba Mili.) prizadeva polh zelo občutno škodo posebno tam, kjer ni smreke. Objeda ji lub ob vrhni partiji stebla. Kakor kaže, polhi ne marajo starejše skorje kakor 12- ali 14 letne in ne mlajše od 5- do dietne, ker je poškodbe na jelkah opaziti le v partiji med navedenimi starostnimi vretenci. V največ slučajih so jelke tako močno poškodovane, da polhar, ki je sam videl polhe pri objedanju smrekic, še nikdar ni ujel kako miš na drevesih, temveč le navadne miši, kadar je nastavljal polšje pasti na zemlji.« 13 Uradno poročilo takratnega logaškega okrajnega gozdnega nadzorništva na bivše deželno gozdno nadzorništvo v Ljubljani. 14 Ugotovitev ing. Frana Dolgana, šumarja v Ilirski Bistrici. se jim vršiči meseca junija ali julija posušijo in posianejo popolnoma rdeči. Odmrli odganjek sega 3—7 cm navzdol, kar se ravna po prirastku. Napadeni so vsi starostni razredi, približno od 25 letnih navzgor do 60- in 70 letnih. Posledica poškodb so sekundarni vršiči v obliki bajoneta, ki jih pa stari posušeni vrh večkrat deformira, ker se ob njem v vetru drgne novi odganjek. Ker je jelka zelo reproduktivna, navadno nima potem samo drugega vršiča, temveč kar po cel šop vrhnih odganjkov, ki jih čestokrat sneg razlomi. Tehnična porabnost po polhih poškodovanih jelk se torej precej zmanjša, posebno pa tedaj, kadar je polh poškodoval mlajša drevesa. Macesen (Larix europaea L, decidua Mili.), poškodujejo polhi ravnotako kakor jelko. Na Notranjskem in Dolenjskem škoda ni obsežna, ker je tod malo macesna. Dalekosežnost poškodb je odvisna od drevesne vrste. Javor raste v gozdu navadno posamič. Pri močnih poškodbah si moremo pomagati na ta način, da javorovo deblo odsekamo ali odžagamo pri tleh, na kar nam znova odžene. To sredstvo je pač skrajno in ni vselej uspešno, tako n. pr. v dobro strnjenih gozdih ni pričakovati novih odganjkov od štora. Pri poškodovanih bukvah se navadno vrhovi ne posušijo. Pa tudi v skrajnem slučaju obdrži bukovo deblo svojo vrednost, dočim je mogoče vrhače podelati v drva za kurivo ali oglje. Predčasno odstranjenje poškodovanih vzrasti iz gozda bi moglo torej kvečjemu neugodno vplivati na obratovalni načrt, ako imamo gozde urejene po kakem gospodarskem načrtu. Na Notranjskem polšjih poškodb na bukovini ni vzeti zelo resno, bolj pa na smrekovini in jelovim. Raz-sežni bukovi gozdi se namreč polagoma izpreminjajo v jelove in smrekove, proces, ki ga posestniki dotičnih gozdov podpirajo, ker je jelov in smrekov les mnogo več vreden, kakor bukov. Poškodbe na bukovini zatorej niso tolikšnega pomena in jih bo vedno manj, čim manj bomo imeli bukovih gozdov. Zato pa raste število poškodovanih smrek in jelk, in sicer ne samo relativno zato, ker se jelka in smreka razširjata, temveč tudi absolutno, ker se izgublja prava domovina polha, ki je bukov gozd. Preden se bo ta živalca privadila izpremenjenim razmeram, odnosno preden se bo izselila, bodo potekla stoletja in se bo morala prehranjevati na jelkah in smrekah, ako bo nedostajalo prvotne hrane. To bo trajalo tako dolgo, dokler bo še kaj bukovih gozdov pri nas, ker bodo od tam prihajali polhi ob selitvi, kadar ne bo drugod žir obrodil. Tudi statistika nam kaže, da se poškodbe na jelovini in smrekovini vedno bolj množijo. Mlade, po polhu močno poškodovane smreke in jelke, nimajo skoraj nobene veljave; pa tudi starejša drevesa je ireba, ako so zelo poškodovana, ravno iako kakor po kakem vetrolomu prizadela ali po žužkih napadena, posekah in spraviti iz gozda. To bi ne bilo še tako zlo, ako bi bila le posamezna debla napadena. Vendar pa napade polh, kadar potuje, več ali manj skoraj deblo za deblom v pasu, v katerem se seli. Včasi je treba v tem širokem pasu dve tretjini dreves posekati. Naj sledi na tem mestu še nekaj konkretnih podatkov glede jelovih gozdov, medtem, ko so bili slučaji poškodovanih smrekovih sestojev že opisani. Leta 1884. in 1885. je polh v gozdih Snežniške graščine uničil na opisani način vršiče čez 400 20- do 40-Ielnim jelkam na ploskvi približno 100 ha. Treba jih je bilo posekati. Vsled ugodne konjunkture za drobnejši stavbeni les takrat ni bilo izdatnejše finan-cielne izgube. Skoraj vzporedno k temu selilnemu pasu je bil 4 do 5 kilometrov bolj proti severu drugi, na katerem je bilo na cirka 180 ha,15 skoraj tristo 40—70-letnih jelk poškodovanih. Tudi tu je bilo treba večino napadenih dreves podreti. Leta 1891. so odmrli vsled polšjih poškodb vrhači skoraj 500 drevesom v 40- do 50-letnem jelovem gozdu na prostoru cirka 42 ha. Gozd je bil last občine Bač. Isto je bilo z jelovim gozdom, iste starosti, last občine Šembije leta 1896., kjer je bilo poškodovanih preko 500 jelk na prostoru 25 ha. V obeh slučajih so morali drevje posekati. Večje poškodbe macesnov so se pojavile leta 1882. v hiittenberškem revirju na Koroškem, kjer so bili poškodovani macesni v ozkem, 3 ure dolgem pasu, tako da so nastali od stranskih vej novi vrhovi.16 T. Wokral17 trdi, da polhi razgrizejo tudi smrekovo brstje ter izsesajo sok in da ostalo nato izbruhajo. Tako delajo tudi z bukovim listjem. Na gabru (Carpinus betulus L.) in jesenu (Fraxinus ex-celsior L.) obgrizejo skorjo, izrastke, nastale na smrekovih vejicah po smrekovi kožni uši (Chermes abietis L.), pa zaužijejo menda popolnoma. tKoniec bo sledi|) 15 Graščina Snežniška, Oskrbništvo Mašun, oddelek 14, 27, 28. 10 Mitteilungen liber Gegenstande der Land-, Forst- und liausvvirtschaft; Organ der Landvvirtschafisgesellschaft fiir Karnten, Jahrgang 42, Nr. 19. 17 Ein Beiirag zur Naturgeschichle des Myoxus glis L. von Ih. Wokfal (Mitieil. des Krain. kiistenl. Forstvereines, III. Heft, 1878, str. 114). Fr. Bračun: Za zajci (Konec.) Na vznožju posioji četa. Lovoreditelj Klineš poda navodila ter pripomni: — Danes streljamo le zajce!« »Zajk ne?« se začudi Benjaminček med strelci, zardi pa do ušes na smeh in ploskanje pričujočih. Ko se umiri družba, nadaljuje Klineš: »Pod kaznijo je prepovedano streljati na srnjad, fazane in jerebice. Ker ni izključeno, da se potika lisica po gozdu, prosim gospoda Lovreca, ki se spozna v kraju, da zavzame stojišče pri Križni bukvi! Tam ostaneš, dokler ne odtrobim! Po pogonu se zberemo na oglu onega vinograda. Dober pogled! — Rus z gonjači in gospodi A. B. C____ obide vznožje, nastavi lovce zadaj in ob strani na primerna stojišča ter počaka na znamenje z rogom. Ostali strelci gredo z menoj. Zasedli bomo kolovoz, ki razpolavlja gozd. Vsakdo ostane do konca na odkazanem mu mestu. Ko pridejo gonjači do strelske vrste, zbere logar svoje ljudi, zasede s strelci strani in ozadje ter goni iznova proti kolovozu od nasprotne strani. Pričetek gonje in konec naznanim z rogom. Tako, gospoda, zdaj pa na delo! Strelci za menoj! Puške nabašemo na stojiščih!« Pol ure pozneje zabrni lovski rog z slemena. Takoj nato se zasliši krik, žvižg in hrkanje gonjačev ter potrkavanje palic po drevju. Tropa šoj odleti s krikom in vikom iz gozda ter opazuje od daleč dogodke krog sebe. Jata vran se suče visoko nad krajem ter kriči nevšečno v svet. Strel pade iz okolice Križne bukve. Od daleč prihaja na uho vrisk in petje pastirčka iz doline. Pek! Pek! Brrr! Fij! »Hej, Janez!« se huduje logar, ki vodi gonjače. »Kam se ti neki mudi tam gori? Počakaj, da zravnaš vrsto! In ti, Jurče! Bi ne pospešil koraka, da ne boš zastajal za drugimi! Za vraga! Kje pa so danes zajci? Brrr!« »Hura!« »Pozor spredaj!« »Pozor!« »Pozor!« Deset, petnajst grl naznanja spredaj stoječim strelcem prihod prvega zajca. Krčevito se oprijemajo roke cevi. Pozorno zro zrkla med drevje pred seboj. Benjamin pa sredi kolovoza nasloni puško k licu ter meri, meri. Bum! Bum! Srečno je padel prvi strel za zajcem, zadnji pa izjemoma pred njim, ko je skočil dolgoušec na kolovoz ter baš počenil za trenutek. Blisk in grom, zlasti pa še pesek in ilovka, ki sta' ga oškropila na strel, vzburijo živce že itak preplašenemu četveronožcu, da se požene v skoku prek pota ter jo udari po sireni naprej proii sosedovemu stojišču. Tedaj poči ireiji strel. Kakor snop se prekopicne žival ter se stresa v zadnjih krčih na mestu. Z občutki občudovanja in zavisti se ozira Benjamin proii spretnemu strelcu, podpolkovniku, ki mu Živa uprav prinaša ubitega dolgoušca. Tedaj pa nahruli mož zbadljivo mladeniča, rekoč: »Slišali ste, da je pod kaznijo prepovedano streljati v smer proti gonjačem. Pustite torej prihodnjega lepo mimo v nasprotni les ter streljajte za njim, seveda, ako bo zajec in ne zajka!« »Da bi te . . .!« zagodrnja posvarjeni neprijazno v golo brado, ko si znova baše puško. »Bog daj, da bi nič več ne prišlo tu mimo, saj si itak ne znam pomagati v gošči. Vsepovsod debla, debla in zopet debla, da ni mogoče dobiti zajca na muho. Tja-Ie za bukev se postavim, pa sploh ne streljam več, ako ne počene skušnjava deset korakov pred me...« Pek! Pek! »Hu-ta-ta!« »Brrr!« »Fij! Fij!« »Boš šel vun — vun!« »Pozor zadaj!« »Pozor!« Bum! Bum! — Bum! Bum! »Drži, Hektor!« »Priden je Hektor, priden! Sedi! Lepo!« — — — Vsak trenutek se menja položaj. Fazanji parček, ki je bežal že dokaj časa po tleh pred gonjači, se dvigne v močnem trušču ter preleti nenapovedan in brez strela lovce na kolovozu. Kos, ki je brskal po jarku v suhem listju ter krikal vznemirjeno, se dvigne ter odfrči z glasnim vriščem daleč vstran, ko se mu nevarno približa vrsta. Nižje doli v muži se dvigne nenadoma sloka ter šviga spretno med vrhi dreves. Glasno jo pozdravljajo gonjači s »iiro-tiro!« Posamezen strel pade spredaj, povelja pa ni slišati nobenega. Veverica jo pobriše v vrh najbolj goste smreke ter se stisne ob vejo, da ji štrlita le uhlja iz lesa. Srnjak pa jo udere v mogočnem skoku nazaj skozi gonjaško vrsto ... Gospod Lovrec je našel bukev s križem, vsekanim v deblo še pred početkom pogona. Zapičil je palico s sedežem v tla, odložil nahrbtnik za deblo ter pripravil puško. Vse je v redu. Celo sapa vleče ugodno iz jarka navzgor. Da bi le vražjega Zlatorogovega piva ne občutil v telesu. Včeraj je trajala seja pri taroku pozno v noč, danes pa šumi po glavi in brboče po drobu kakor v kotlu, kadar zavira voda. Krepek požirek slivovke pomiri buno in razlije dobrodejen čut toplote po životu. Gonja se še ni pričela. Komaj pa se je zglasil lovski rog z slemena, priprhuta okretno med vrhi dreves srednjevelik ptič ter sede na sosedno bukev. Po dolgem repu in rižastem narisu na prsih spozna lovec tatinskega skobca ter ga sklati spretno z drevesa. Toda nesrečno pivo se jame zopet oglašati in razgraja čimdalje bolj burno po drobu. Tudi slivovka ne pomaga več. Zato prisloni mož puško ob deblo ter stopi nekoliko korakov vstran za grm. Tu se skrajša ter izgine ves za goščgvico. Prav tedaj smukne rdeča lisa spodaj po stezi, se skrije skoraj v usehli travi in praproti, se prikaže zopet na svetlo ter se bliža prihuljeno bukvi s križem. Nekoliko korakov od grma se vzpne žival nenadoma kvišku, postavi uhlja pokonci, povohlja navzgor ter upre očesi v grm. V naslednjem hipu pa vrže lisica rep navpično kvišku, se zasuče spretno kakor plesalka na odru ter izgine kakor duh v goščavi. Ne kaže naštevati priimke in pridevnike, s katerimi je lovec po dogodku obkladal sebe, pivo in lisico. Še manj prenaša papir jedrnate kletvice, ki so uhajale takrat izza ograje z zlatom obloženih ust. Razumeli pa bomo tudi, da je zamolčal mož prizorček pri sestanku ob oglu vinograda ter utajil usode polno srečanje s košatorepko. Šele na večer mu je vino razvozljalo jezik v veselo zabavo navzočih ... »Skobec in šest zajcev na celih tri in trideset strelov!« Tako ugotavlja Klineš, ko se je zbrala družba na dogovorjenem mestu. »Nekako trdoživi so bili dolgoušci v gozdu. Upajmo, da bodo v vinogradih bolj dovzetni za šibre ...« V dolgo vrsto se razstavi četa. Med dva in dva strelca pride gonjač. Lovca na krilih korakata po dvajset korakov pred vrsto. Posamezni strelci pa stoje daleč spredaj na primernih mestih, odkoder morejo pregledati čim največ sveta pred seboj in opazovati pogon. »Vidiš ležišče tam-le za onim trsom, Mihec? Vraga! Ta ni daleč!« — »Pozor!« »Pozor!« — Bum! — »Že leži! Živijo!« Mihec skoči iz vrste naprej, da pobere v glavo zadetega dolgoušca, ki odskakuje na mestu visoko v zrak ter škropi okolico z brno in krvjo. Tedaj se požene pred dečkom drug zajec z ležišča,, jo briše sila naglo naprej po vinogradu ter si reši kožušček po jarku prek rebri v onstransko goščo. »Tristo kosmatih! Mihec — tepec!« se huduje Briški. »Kak zlodej te moti, da uhajaš iz vrste in onemogočaš streljanje! Smo te mar za donašanje najeli? Zakaj nam pa bodo Hektor, Diana, Živa in Lord? Glej, da se spraviš nazaj v vrsto, drugače ti navijem uro, da se ti bo še jutri vrtelo po buiici!« V dnu srca užaljen v fantovskem ponosu se vrne Mihec z zajcem v vrzel, godrnjaje polglasno predse, in pogon se nadaljuje. Neverjetno ali vendar resnično. Mestoma vstanejo trije, štirje zajci iz. krajev, ležečih blizu drug drugega; pa pridejo na vrsto zemljišča, kjer ni ne ležišča, ne dlake, aiko bi jo iudi z lučjo iskal, dasi kaže kraj goslo porasila ila, prikladna za skrivališča. Zalo se menja venomer prizorišče. Zdaj poka levo krilo, zdaj se oglasi desno, zdaj padajo slreli v sredini, zdaj spredaj; vmes pa so razširni vinogradi, ki ne zahtevajo niti enega strela. In se ti dvigne mrcina z ležišča šele, ko si ji stopil malodane na rep, ali se ti potuhne morda in ti jo ubriše nazaj po vinogradu, ko je vrsta že prekoračila mesto. Drugi zajci — zlasti stari, prefrigani samci — vstajajo že na neverjetne razdalje, da opaziš le s težavo migetati snežnobeli ozadek po umazanem laporju. Ti jo večinoma unesejo, večkrat brez strela, ker se znajo spretno izogibati spredaj nastavljenim lovcem. Na opazovalca delajo vtis, da ravnajo po načrtu in poznajo nevarna mesta. Na druge pade včasi kopica strelov; na konec pa mora priti še vseeno najpri-ročnejši četveronožec v pomoč, preden si more obesiti gonjač zajca na kol. Istotako različno se obnašajo lovci. Nekateri stopajo mirno v vrsti ter pazijo z vnemo na vse strani, da ne uide zlahka niti miška bistremu očesu. Drugi kramljajo med seboj, delajo dovtipe na račun tovarišev ter se zabavajo s kratkočasnicami in lovsko latinščino, ki vzbuja veselost in smeh pri poslušalcih. Na takih mestih uide največ zajcev nazaj. Podpolkovnik kori in graja gonjače ter deli gostobesedne nasvete sosedom. Benjamin predava celo teorijo strela s šibrami, zgreši pa ob prvi priliki, ki se mu nudi. Marič piha kakor puran v jezi ter preklinja puško, naboje, smodnik in svinec. Klančniku dela zopet četveronožni pomagač preglavico, ki je danes »neobičajno« razdražljiv in »nenavadno« samsvoj. Venomer se opravičuje sosedoma, naj ne zamerita Lordu, da jima je zopet odgnal zajca. Na konec poseže reditelj lova vmes. Samopašni Klapoušec pride na vrvico in v varstvo gonjača, ki hodi na gospodarjevi levici. .. Nekako uro traja medpoldanski odmor ob kapelici vrh griča, odkoder se odpira čaroben razgled na to stran prek vinorodnih goric, tam prek plodonosnega polja; nato se nadaljuje pogon. Za vinogradi pridejo na vrsto gozdi in polja. Diana je tudi tu hudomušna ženska, ki deli temu priznanje in občudovanje, onemu zasmeh in jezo. Marsikako znojno kapljico iztisne še pohod zdaj navzgor, zdaj navzdol iz lovcev in gonjačev, preden se zdaljšajo sence in zakrije mrak jarke. V loku se je približala strelska vrsta vasici. Lovski rog zatrobi otožno v slovo. Lovci se zbirajo ter odhajajo v gručah k hiši lovskega najemnika. Gonjači oddajo plen. Topel prigrizek in par kozarcev vina zaključi lov. Gosti odhajajo. Zopei drdra voz nazaj proii mestu. Mehki nočni vzduh, bleda mesečina in opojni vinski duhovi povzročajo po podnevnem naporu lahko uirujenosi, ki duši družljivost. Enakomerno pekeiata vranca naprej po cesii. Čimdalje bližje prihaja ogromni gorski sklop na zahodu. Še ovinek in ob vznožju zablesii iisoče lučic in se pokaže mesto v senčnih obrisih. Iz vojašnice doni na uho mirozov: »tra ra — tra ra ...« Minilo je! Poročilo o tekmi brakov in brakov-jazbečarjev. Tekma se je vršila dne 15. novembra 1925 v hribu Kamna gorica lovišča občine Grosuplje. Po določenem žrebu je tekmovala kot prva psica »Jasna Podgorska«, resasta istranka, izredno plemenite zunanjosti, bele barve z oranžnimi lisami, poležena dne 20. aprila 1923 od »Riste-Podgorske«, po »Barinu«. Vzreditelj in lastnik psarne »Podgora« g. dr. Ivan Lovrenčič. Imel sem priliko pogosto opazovati vzrejo psarne »Podgora«, toda priznati moram, da je psica »Jasna« nojlepši plod, kar jih je do danes zmogla ta psarna. Zlasti glede resastih istrancev iz srca čestitam g. lastniku k tako krasnemu uspehu. Niti najmanj se ne more oporekati rasti psice, njenemu primernemu oprsiu, hrbtu, križcu, obliki glave, uhljem, stoji, nogam in šapam, držanju repa, dlaki ali barvi dlake. Nad vse značilno pa jo dičijo oranžne lise na inteligentni glavi. Toda ne samo glede telesnih vrlin, marveč tudi glede lovskih sposobnosti se je psica dobro izkazala. Na določen znak se je znašla na sledu zajca, ki so ga prepodili sodniki. Spočetka se je malo oglašala, kmalu pa se je vnesla in je sledila zajcu z lepim žvenkom. Umerjeno je gcunila z nizkim nosom vse dotlej, dokler ni bil zatrobljen znak, da je potekel njej določeni čas; na klic se je takoj približala in se brez sile pustila privezati. Ocena se je glasila odlično in prav dobro. Njen vodnik, Valentin Podstenšek, lovski čuvaj na Vrhniki, je prejel prvo denarno darilo v znesku 100 Din in lep lovski rog. Kot druga je prišla na vrsto »Živa«, kratkodlaka istrahska psica, bele barve z oranžno-rjavimi lisami, poležena dne 12. julija 1924 od »tiitre-Pod-gorske« po »Vitu«. Vzrediteljica psarna »Podgora«, last g. dr. Iv. Lovrenčiča, lastnik g. Leopold Zupančič v Ljubljani. Psica je izredno nežne rasti, šibkih kosti, z malo preveč ravnim nosom in zavihanim gobcem, ki ga razširi samo v afektu in pri iskanju divjačine, tudi ji je spodnja čeljust malo predolga. Po zunanjosti je bila dobro ocenjena. Spuščena je bila ob 10-20 uri, sled je našla ob 10-35 uri, in sicer istega zajca, ki ga je gonila »Jasna«; zgrešila pa ga je ob 10-38 uri, na kar je bila privezana puščena na sled drugega zajca, ki so ga opazili in prepodili sodniki. Nekaj časa je šla po sledu molče in ker tudi potem ni postala glasna, je bila - m odpoklicana in privezana, ko je potekel za njo odmerjenii čas. Glede na to je bila ocenjena zadostno, njenemu vodniku, lovcu Bačniku Janezu iz Udja, pa je bila prisojena denarna nagrada v znesku 50 Din ter priprava za naboje. Kot tretji po žrebu je prišel na vrsto »Žarko-Podgorski«, keltski brak, deloma križan s krvjo istranca, svetlo-pšenične barve, poležen 20. aprila 1921 od »Bistre-Podgorske« po »Jago-tu«. Vzreditelj in lastnik psarna »Podgora« g. dr. Ivan Lovrenčiča. Ima malo prenizko oprsje, rep pa preveč pokonci nosi; sicer dobro zgrajen pes, vendar mu je dlaka malo predolga in premehka, kar se še najbolj opaža na glavi. Po zunanjosti se mu je prisodila dobra ocena. »2arko« je bil spuščen ob 10-58 uri, oglasil pa se je prvič šele ob 11-08 uri. Gonil je 8 minut, nato pa je zopet utihnil, in sicer popolnoma. Iz tega bi se dalo sklepati, da v nosu ni prvovrsten ter še nesiguren v iskanju. Dobil je: zadostno, njegov vodnik, J. Zupančič, lov. čuvaj v Besnici p. Dobr., pa 50 Din in lovski nož. Preden nadaljujem svoje poročilo o lekmujočih šeslih brakih-jazbečarjih, naj omenim vremensko nepriliko, ki je bila kriva, da ti psi niso mogli priti na svoj pravi račun. Ves teden pred tekmo je prav po kranjsko deževalo notri do polpete ure zjutraj na dan tekme same, šele potem je prenehalo, kot so nam zatrjevali Grosupeljčani. V takem vremenu se zajci, ki so šli na pašo v polje in na njive, v gozd prav neradi vračajo, posebno če še zjutraj dežuje ali pa kaplja od drevja. Ako pa se že vmejo v gozd, pa ne gredo globoko v notranjost, temveč ostanejo bolj ob robu gozda. Na vse to pa ta dan ni nihče pomislil, še man) pa na to, da smo takrat imeli opraviti s poljskimi, ne pa z gozdnimi zajci Glavna pogreška je bila, da so psi zašli pregloboko v gozd, zajci pa so se stiskali ob robu. Sled teh malo zajcev, ki so šli bolj globoko v goščave, pa je bila od trajnega kapljanja z drevja in grmovja popolnoma izprana. Za vsakega psa tekmovalca je bilo določeno iskanja in gonje po pol ure. Toda v vsem tem odmerjenem času ni niti en brak-jazbečar spodil niti ene divjačine. Še potem, ko se jim je primaknilo vsakemu še po četrt ure, bi bilo ostalo brez uspeha, da ni bila usoda psici »Walli« in psu »Waldlu« nekoliko milejša. »Walli I.-Pernerhof« jelenjerjava psica, braka jazbečarka z belo liso na prsih, poležena dne 30. julija 1923 od »Walli-Pernerhof« po »Presan-Schergau-Kalkofenu« (vzreditelj psarna »Pernerhof«, lastnik g. Oskar Kosler v Ortneku), je 5 minut potem, ko je bila izpuščena, spodila zajca, ki ga je prav zvočno gonila, dokler ni potekel za njo odmerjeni čas. Tudi pri preizkušnji na roparice se je dobro obnesla, energično je napadla izpuščenega mačka. Psica je lepo zgrajena, dobra tudi v dlaki, le čelni strmec ima preoster, kar napravlja glavo manj plemenito. Telesno oceno smo ji dali dobro, dočim je pri tekmi zaslužila prav dobro oceno; njenemu voditelju A. Škulju so bili prisojeni nagrada 100 Din, lovski stolček in nož. »Waldl« jelenaste barve, kratkodlaki pes brak-jazbečar, poležen v letu 1920. od »Huberte-Bachernvvald« po »Bubi-ju«. Vzreditelj šumska uprava grofa dr. F. Attemsa v Slovenski Bistrici, lastnik Oskar Kosler v Ortneku, napravi v splošnem vtis plemenitega tipa z dobrim močnim ospredjem, le dlako ima malo prekratko in francoska stoja sprednjih nog ga kazi. Ocenjen je bil prav dobro. Izpuščen, dolgo časa ni mogel najti divjačine; šele tik pred potekom zanj odmerjenega časa, je spodil, gonil pa je čez rob hriba v enostransko dolino, odkoder ga ni bilo mogoče več slišati in slediti njegovi gonji. Pri preizkušnji na roparice je mačka samo ustavil, ni se ga pa drugače lotil. Ocenjen je bil dobro, njegov vodnik Anton Škulj pa je prejel denarno nagrado 75 Din, ovratnik za psa s kupijo in vrvico. . One brake-jazbečarje, ki rušo prišli na svoj račun in se jim zato ni mogla prisodili ocena tekme, samo opišemo in podamo o njih le oceno smotre. »Pressan I.-Pernerhof« brak-jazbečar rdeče temno-rjaste barve, resavec, poležen 2. apr. 1924 od »Range-Pernerhof« po »Pressanu-Schergau-Kalkofenu«, vzrejen v psarni »Pernerhof«, lastnik pa mu je zopet g. O. Kosler v Ortneku. Pes je telesno dobro oblikovan, vendar pa je za psa samca prešibkih kosti in ga ni priporočati kot plemenjaka; ocenjen je bil zadostnim. »Skala-Lom« braka-jazbečarka jelenje-rjave barve brez znakov, šibko zgrajena psica, kratke, skoraj prefine dlake, poležena 7. junija 1923 od »Frike-Pernerhof« po »Nimrodu-Theissingu«. Vzreditelj in lastnik psarna »Lom«, last gg. bratov A. L. Gassner in E. Bernetich-Tommasinija v Tržiču na Gorenjskem. Psica sicer ne kaže znatnih hib. Vsled prevladujoče šibkosti je bila ocenjena prav dobro. »Ista-Heimfels«, braka jazbečarka, jelenje-rjave barve z belo liso na prsih, poležena 9. aprila 1924 od »Fannv iz St. Leonhard« po »Lust-Waldgamsu«. Vzreditelj josef Pfeifhofer, Sillian, Tirolska, lastnik psarna »Lom« v Tržiču. Vsled dobre dlake napravi psica v splošnem prav dober vtis, pri natančnejšem opazovanju pa se izkaže, da iina rahle prsi in mehke šape, kazi pa jo tudi desna sprednja noga ter deloma predolg rep. Ocenjena je bila dobro. »Nimrod-Theissing«, brak-jazbečar, jelenje-rjave barve brez posebnih znakov, poležen 3. maja 1921 od »Nelli-Theissing« po »Nimrodu II.-Pernerhof« Vzreditelj psarna Theissing, lastnik psarna »Lom«. Pes je tipičen predstavitelj svoje pasme, z dobrim ospredjem, dasi bi bilo želeti, da bi dlaka bila malo daljša in čelo malo ožje; pod vratom pa se kaže lahka sled podbradka; ocenjen je bil prav dobro. Vodniki zadnjih šlirih navedenih psov so dobili v spodbudo še preostale nagrade in potrebščine za vodnike ter upajmo, da se vidimo zopet prihodnje leto, ko njim poverjenim psom ne bo treba več računati na slepo srečo, temveč da bodo nudili sodnikom priložnost, oceniti jih v vseh onih predmetih, ki jih določajo štaiuti tekem za brake-jazbečarje v vseh onih deželah, v katerih brake jazbečarje že zdavnaj z uspehom uporabljajo pri lovu, posebno v goratih krajih. Na Giosupljem, dne 15. novembra 1925. T. č. vodja tekme: P. Žmitek s. r. *— T. č. sodniki: V. Fiirer s. r , baron H. Lazarini s. r., E. Bernetich s. r. Jaroslav Čejka: Zatiranje volkov na Snežniški graščini v zimi 1925-26. Da so se volkovi po vojnem času zelo razmnožili, je splošno znano. Čudno pa io ni, če pomislimo, da je po vojnem času veliko lovišč prešlo v roke Jakih, ki stremijo samo za Jem, kako hi prišli do kolikor mogoče velikega plena, bodisi iz sebičnosii, bodisi iz razloga, da bi pokrili sedaj drage zakupniške stroške, če jim že ni mogoče priti do dobička. Tako se polagoma, a sigurno uničuje užitna divjačina — narodno premoženje, ker za vzgojo skrbi malokdo, še manj pa za pokončevanje škodljivih in roparskih živali. Posledica je, da se koristna aivjačina povsod krči, škodljiva, posebno pa volkovi, pa se množi tako, da so pri nas volkovi danes živinoreji in tudi ljudem veliko bolj opasni kot prej. Za to je hvalevredno, da je oblastna uprava za Slovenijo z ozirom na volčjo opasnost, premijo za pokončevanje volkov zvišala, še bolj hvalevredno pa bi bilo, če bi se lovske družbe, posebno najemniki manjših obč. lovov te ugodnosti posluževali in združivši se, sistematično — poleti zaradi mladičev, posebno pa pozimi ob snegu volkove izdatneje zasledovali in pokončevali. Na la način bi prišla koristna divjačina do oddiha pred stalnim preganjanjem v snegu, najemniki lova in družbe pa do lepe premije in veljave, vrhu lega pa do kožuhovine, ki je danes velike vrednosti. Dokaz, da ob dobri volji uspehi ne izostanejo, je, da se je letošnjo zimo ena naših sosednjih lovskih družb samo enkrat spravila na volkove in je že enega uplenila. Na graščini Snežniški je bil potek zasledovanja oziroma pokončevanja volkov to zimo sledeči: Dne 26. novembra 1925 je zapadel prvi sneg. Zasledovali smo dnevno po snegu do 10. decembra, torej polnih 14 dni zaporedoma brez vsakega uspeha, tako da bi vsakdo mislil, da volkov ni. Toda motil bi se, ker že 11. decembra je bil močan volk obsleden v oddelku 13 a pri Malenških lazih in tudi ustreljen; tehtal je 35 kg. Od tega časa dalje so prihajali volkovi večkrat čez mejo onkraj Snežnika, toda skoraj vedno ponoči, proti dnevu pa so šli nazaj, tako da je bilo vsled tega nadaljnje zasledovanje nemogoče. — Šele 12. januarja i. 1„ torej potem, ko smo poln mesec vsak dan zasledovali v povprečno 40—50 cm visokem snegu, so bili štirje volkovi v »Skalnici« obsledeni, od kojih je bila usireljena volčiča, 30 kg iežka. Drugi dan, 13. januarja, so bili ostali trije volkovi zopet obsledeni na »šmaratškem lomu« in je bila zopet ustreljena volčiča, težka 25 kg, ena pa obstreljena in drugi dan, 14. januarja, ponovno zasledovana in v »Gabrovem vrhu« ustreljena. Imela je 24 kg; četrti volk pa je ušel. Dne 15. januarja je bil jako močan volk v okolici »Volčjega hriba« zasleden, natančno obsledovanje pa je bilo vsled neprestanega padanja snega onemogočeno. Dne 16. januarja smo našli sled istega močnega volka zopet v okolici »Volčjega hriba«, prešel pa je kmalu čez državno mejo pri »Ušivi bukvi«. Istočasno smo zasledili divjega prasca. Po dolgem zasledovanju je bil na »Požarju« zgrešen. Dne 18. januarja so naši lovci istega merjasca zopet pod »Volčjim hribom« obsledili, ni pa vzdržal, temveč vdrl čez napeto vrv, na kateri smo imeli navezane cunje. Šele v drugem pogonu je obležal; bil je dvoleten merjasec, precej velik, suh pa kot strešna opeka. Tehtal je samo 55 kg. Od 18. januarja dalje se volkovi niso zasledovali. Šele 26. jan. je prišel velik volk zopet na našo stran in je pri »Prusnikovi martri« zadavil srnjaka, na kar si je pri »Pinči jami« poiskal ležišče. Obkrožili smo ga, ker pa je bila s krpicami opremljena vrv prenizko obešena, je skočil čez njo in je neobstreljevan ušel proti »Leskovi dolini« onkraj državne meje. Ponoči 27. januarja je pa prišel zopet nazaj, umoril zopet srno in je legel na »Volčjem hribu«, kjer smo ga obsledili in obkrožili. Navzlic temu, da ni vzdržal do pogona, je padel na strel po ogromnih skokih. Bil je 40 kg težak. Dne 29. januarja je prišlo južno vreme in danes (dne 10. febr.) je popolnoma kopno, tako da volkov ni mogoče več zasledovati. Pripomnim, da je treba za zasledovanje volkov trdne volje, brezpogojne discipline in vztrajnosti vsega lovskega osebja do kraja. Ako tega ni, je ves trud in prizadevanje zaman. Znan mi je slučaj, da so se volkovi obsledili, obkrožili, strelci pa so se nato svojevoljno skrivaj prestavljali v pogonu, tako da so bili končno skoraj vsi v sredi pogona in volkovi so bili tako rekoč prisiljeni, skočiti preko napetih lovskih vrvi iz gonje brez strela, ker nobeden lovcev ni stal na določenem mu mesiu. Umljivo je, da tako vedenje ni lovsko, ampak nelovsko, vrhu tega pa preti takemu klatežu nevarnost, da bo obstreljen ali da sam obstreli tovariša. Treba je torej lepo potrpežljivo vztrajati na določenem mestu, dokler se lovci ne odpokličejo ali se ne odtrobi. Zgodi se dostikrat, posebno če je pogon velik in veter slab, ali če je že bilo streljano, da volkovi začutijo, da so obkoljeni in oprezujejo ter posebno, če je pogon hribast, skalnat in goščav, zavijajo tako, da niti eden ne pride do strela. V tem slučaju je dolžnost gonjačev, da se oglasijo po dokončanem pogonu pri vodji lova, ki na to odredi zopetni pogon, in če strelci stoje vztrajno in mirno, pridejo skoraj vsakokrat do zaželjenega uspeha. Razen navedenih volkov je bil še eden ustreljen onkraj drž. meje na Snežniškem v gozdnem okrožju »Mašunu«. Končno moram pripomniti, da imamo poleg volka še enega opasnega škodljivca divjačine, in to je po mojem prepričanju istranski brak. Tam, kjer je veliko divjačine, ni treba na lovu istranskih brakov, kjer pa je malo divjačine, in to je dandanes skoraj povsod, tam je treba divjačino gojiti in ne do zadnjega diha z visokimi braki preganjati. — Za brakiranje danes popolnoma zadostuje jazbečar ali pa brak-jazbečar, in ga ni terena, v katerem bi se jazbečar ali brak-jazbečar ne dal uporabiti. — Kdor pa lovi z istranskimi braki, ni imel nikdar dobrega lova in ga nikdar ne bo imel. Janko Ravnik, Kranj: Strelstvo in temeljna podlaga strelske umetnosti.* Da stremi sleherni lovec za tem, pridobiti si v streljanju kolikor mogoče veliko sposobnost, je samoobsebi razumljivo. Za strelca, ki je tudi ali celo v prvi vrsti lovec, pa je ta sposobnost neposredna zahteva lovske pravičnosti* 1 in temeljno načelo vsakega pravega lovca; kajti iz teh izvirajo vse resnične in dobre lovske čednosti. Lovska pravičnost zahteva od nas, da ustrelimo vsako divjad sigurno, hitro in kolikor mogoče brez muk za žival. Zato moramo imeti popolno spretnost in usposobljenost v rabi lovskega orožja. Če se da spretnost v lovskem streljanju teoretično priučiti, je drugo vprašanje. Trditev izkušenih strelcev, da je pri strelstvu teorija brez prakse prav malo vredna, je popolnoma pravilna. Nadalje pride v poštev tudi zelo velika razlika med streljanjem na mrtve predmete [slike, tarče itd.) in streljanjem na živo bežečo divjad na lovu. Uverjen sem po lastnih izkušnjah in mi potrjujejo tudi izkušnje drugih strelcev, da velja in bo še nadalje veljalo staro načelo: lovska praksa je naša vrhovna učiteljica. * Brez avtorjevega pristanka ponatis ni dovoljen. 1 Glej razpravo: Comes Huberti; "»Kaj je lovski pravično?« »Lovec« 1925, od meseca marca dalje. : n . Splošno je znan pojav, da so gojili iako kuliurnii: kakor ludi nekulturni narodi vseh časov streljanje s prav posebnim veseljem. Neobičajni uspehi v streljanju — s puščico, lučanjem, samostro (samojstro: stari ljudski izraz za strelno puško) — so zabeleženi v kroniki ter ovekovečeni v povestih in pesmih. Strelec z lokom Odisej, lučavec David, mojster s samostro Viljem Tell, veljajo še danes vsakemu pravemu strelcu kot občudovanja vredni junaki in slavljeni ideali. Vsled tega smelo lahko trdimo, da je veselje do streljanja človeku prirojen naravni nagon, ki se pojavi najbolje, tam, kjer je ostal človeški rod zdrav, močan in naraven. Ako hočemo za ta prastari nagon naravnega veselja za streljanje iskati pojasnila, se moramo v prvi vrsti spomniti na to, da je služilo strelno orožje v prastarih časih deloma za odvrnitev sovražnika (samobrambo) in nevarnih roparskih živali, deloma pa za pridobitev animalske (živalske) hrane. V vseh navedenih slučajih pa je bila uporaba strelnega orožja prava umetnost. Le uspešna uporaba strelnega orožja je mogla nuditi korist in krepiti veselje do streljanja. Veselje nad doseženim uspehom je naravni nagon k streljanju le krepilo in tako dovedlo do strelskega športa. Iz lastne mladosti poznamo vsi listo naravno veselje, ki smo ga imeli že kot otroci nad uspehom. Kakšno veselje n. pr. nad tem, ko se nam je posrečilo s spretnim metom kamna zbiti rdeče jabolko raz drevol Samozavest, da moremo z lastno močjo in spretnostjo kaj doseči, nas navdaja z zadovoljstvom. Posebno veselje, da, celo neki ponos se vzbudi v naših prsih, ako ta uspeh ni bil dosežen neposredno z rokami, temveč posredno na daljšo oddaljenost s predmetom vrženim s pomočjo orodja. Čim večja je razdalja, tem težje je doseči uspeh, zato pa tem večja umetnost in veselje! Stopnjema se vrstijo spretnosti v tem, da postane pri pravem mladeniču iz kamna puščica in lok, prača, tudi pihalna cev, zračna puška, flobert in končno »prava puška«! Spominjam se še prav dobro svojih otroških let, ko sem predelal po večini vse stopnje in kako je naraščalo s pridobitvijo vedno boljšega in sposobnejšega orožja tudi veselje nad naraščajočimi uspehi. Prvi vrabec, — prva šoja, — prvi zajec, —------ prvi srnjak! Večino bralcev bo prešinil občutek, kaj pomenijo te po vrsti navedene besede za mladeniča, ki je ljubitelj orožja in lova! Veselje nad uspehom, nad lastnim plenom in nod tem, da imamo nad naravo neko oblast ali tudi volja moči — to — po mojem mnenju — je iista mogočna sila, ki daje strelski umetnosti še dandanes popolno oblast nad mnoge izmed nas. Prirojena podlaga za strelsko umetnost je zelo različna. Popolnoma sem prepričan, da more postati mojster v strelski umetnosti le tisti, v katerem je lovski nagon tudi dejansko tako močan, da ga stalno spremlja skozi vse njegovo življenje. ]e sicer mogoče, da se »naučim streljati«, mojster v strelski umetnosti pa postanem le tedaj, ako mi je ta dar umetnosti prirojen. Ako velja, da je dar pesništva človeku prirojen, velja to tudi analogno za mojstra v strelski umetnosti. Ni je umetnosti, o kateri bi bilo mogoče podati popolno definicijo, vsaka nam ostane od neke meje dalje neodkrita tajnost. Vsekakor pa lahko opozorimo na najvažnejšo in posebno markantno osebno podlago sleherne, predvsem pa strelske umetnosti. Nikakor ni oportuno, da bi moral biti strelec orjaške postave, pač pa so krepke roke za kroglostrelca ali strelca z risanico potrebne. Vojaško izobraževanje, ki med drugim predpisuje prav lepe proste vaje s puško, ni tako brezmiselno in brezpomembno, kakor si to predstavlja marsikateri vojak - novinec. Mirno ciljanje s puško, predvsem s težko risanico zahteva primerno moč muskulature v rokah. Tudi pri dlje časa trajajočem streljanju, n. pr. na glinaste golobe, strelec lahko omaga, ako je v rokah preslab. A mnogo važnejša kakor moč muskulature je za strelca gibčnost in spretnost, in to velja predvsem le za strelce z zrnjem. Zelo gibčen mora biti strelec v kolku, da more ob različnih primerih naslona smer hitro spremeniti; zelo lahko gibljive morajo biti rame in roke, da omogočijo vse finese naslona. To o vzdržnosti moči v rokah bo vsakemu samoobsebi razumljivo. Še bolj pa, kakor se v splošnem sodi, je važna rama. Rama je tista, ki nam s premikanjem in potiskanjem izboljšuje naslon in ki pospešno sodeluje še celo ob trenutku strela. Še večjo vlogo, kakor jo ima telesna moč ali moč muskulature in spretnost ali gibčnost, pa se pripisuje celokupnemu živčnemu aparatu strelca. Mirni živci niso samo vsakdanjemu človeku potrebni, temveč so prva in najvažnejša potreba tudi za vsakega lovca. Strelec, ki strelja s kroglo, mora imeti, kakor znano, zelo mirno roko, strelec z zrnjem pa potrebuje poleg mirne roke še spretnost in hitrost v telesnem gibanju. Nervozna naglica ima za posledico slepo streljanje v zrak ter nikdar in nikakor ne dovede do uspehov. Gibanje strelca pri streljanju z zrnjem se mora izvršiti največkrat z bliskovito naglico, a pri vsem tem se mora strelec obvladati. S tem pa smo že prestopili meje fizioloških, predvsem pa psiholoških predpogojev za dobro streljanje. Strelec, ki je telesno zdrav in čil in ima duševno harmonično razpoloženje, je obdarjen z najvažnejšo temeljno podlago za dober strel. Vobče je znano, da se strelja dopoldne najbolje, ako je strelec dobro spočit. Strelec lahko sam na sebi opazuje, da izmučenost in potrtost vprav tako slabo upliva na strelni učinek, kakor razburjenost, zlovolja in srd. Že najmanjša odvrnitev od stvari, povzročena naravno ali umetno, pokaže takoj svoj učinek v slabih strelnih rezultatih. Jasno je, da z vajo v praktičnem streljanju dosežeš gotovo večjo spretnost, popraviš to ali ono napako (nervoznost, nestrpnost, nemirnost, prenagljenost itd.). Pravtako je tudi vsakomur jasno, da moraš imeti prirodni dar, ako hočeš obvladati krepko ves svoj fizični in psihični aparat s popolnim uspehom. Kakor je n. pr. velik prirodni nedostatek slab vid, pravtako je velika ovira za idealnega strelca katerakoli napaka v duševnem razpoloženju in obvladovanju. Tudi »rojen« lovec se mora izobraževati in spopolnjevati. Poleg pouka, ki ga nudijo mlademu strelcu priznani mojstri, ima tudi samoizobrazba zelo veliko vlogo. To bodi povedano predvsem strelcem-začetnikom, ki bi že ob prvem začetnem neuspehu najrajši vrgli puško v koruzo. Miren in pameten preudarek ter trdna volja omogoči mlademu strelcu premagati marsikatero oviro in težavo, da si izravna omajano ravnotežje. Nedvomno ima prednost oni strelec, ki hitro pojmuje in se zna hitro odločiti in premišljeni sklep tudi hitro izvesti. Še bolj zavidanja vreden pa je strelec, ki razpolaga z neskaljenim zadovoljstvom in vedno veselim čuvstvom in ki si to svoje dobro razpoloženje tudi ne da kar tako zlahka skaliti. Kot tretji in zelo važen pogoj za dobre strelske uspehe navajam še vero ter popolno zaupanje v svojo lastno sposobnost in znanje. To je tako rekoč najaktualnejše vprašanje, ki je od njega odvisna vsa strelska umetnost. Pri vsem tem pa velja dobro oko kot najvažnejši organ strelca. Tega sem se sicer že dotaknil pri opisu pravilnega merjenja, smatram pa za potrebno, da to s posebnim poudarkom še enkrat omenim. Oko je namreč tisti organ, ki posnema vtise cilja in jih oddaja možganskemu organizmu, oko tudi regulira pri streljanju potrebno gibanje muskulature in s tem uporabo orožja, in končno, po očesu postaja pri streljanju — pospešljivo ali ovirajoče učinkujoč — tudi celoten psihofizičen sestav strelca. Vsakemu lajiku mora biti dobro znano, da spada k zelo potrebnim predpogojem za dobro streljanje poleg »mirne roke« tudi »bistro oko«, pred- \sertt pa pri sireljanju s kroglo tako na bližje,'kakor iudi na oddaljene Cilje. Cilj, ki ga hočem s sirelnim orožjem zadeli, moram brezpogojPo tudi razločno in dobro videti, ravno tako pa tudi vizir in muho. Strelčevo oko mora biti tedaj sposobno, vizir, muho in Cilj na različne razdalje hitro »vloviti« in naravnati. Srečen tisti, ki to izvrši brez tehničnih pripomočkov. Z druge strani pa so tehnični pripomočki strelcu s slabim in pomanjkljivim očesom prava tolažba. Tudi umetno oboroženo oko lahko pripomore do izvrstnih strelnih uspehov, ako so podani ostali potrebni predpogoji. Daljnogled nas more v tem slučaju dobro podpirati. Čeravno je sposobno oko za strelca zelo važno, vendar ne obsega ta očesna sposobnost še vseh pogojev za smotreno streljanje. Oko je le del celokupnega aparata, ki vrši svojo nalogo le v neposredni zvezi s fiziološkimi oziroma psihofizičnimi lastnostmi in sposobnostmi strelca. Odločilne važnosti pri tem pa je točka, katera večini strelcev še ni znana. To je vprašanje bolj ali manj hitrega pojmovanja cilja in refleksivne zmožnosti očesa zvezanega s harmonično delujočim živčnim aparatom. Koliko časa je potrebno očesu in možganom, da cilj pravilno spozna, ugotovi hitrost in event. smer premika ozir. gibanja cilja živali! Nadalje, koliko časa potrebuje strelec, da se na podlagi te ugotovitve odloči in koliko časa zopet, da to odločitev realizira, izvede. To se pravi, koliko časa potrebuje, da sproži orožje na cilj. Iz vsega tega je razvidno, da je ta zelo enostavni postopek merjenja ali ciljanja in streljanja v resnici zelo zamotane narave, in sicer je odločilen ter različen ne samo med strelci, temveč tudi pri posameznem strelcu od dne do dne, v nekaterih okol-nostih od ure do ure, da celo od trenutka do trenutka. Kolikor hitreje dojme strelec cilj in izvrši prenos in refleks očesnega in živčnega aparata, kolikor enakomernejše strelec vse to izvede, toliko ugodnejši in uspešnejši je izid streljanja. (Konec bo sledil.) Iz lovskega nahrbtnika. Zapisnik XV. red. občega zbora S. L. D. v Ljubljani, ki se je vršil 6. januarja 1926 ob pol 10. uri dop. v restavraciji Glavnega kolodvora v Ljubljani s sledečim dnevnim redom: 1. Poročilb o društvenem delovanju. 2. Poročilo računskih preglednikov. 3. Podelitev odrešnice odboru. 4. Volitve predsednika, podpredsednika in odbora. 5. Določitev pristopnine, članarine in ustanovnine. 6. Določitev nagrad tajniku, blagajniku, uredniku in gospodarju. 7. Samostojni predlogi. 8. Interpelacije. 9. Slučajnosti. Navzočih je 74 članov, med njimi zastopniki podružnic: za Gorenjsko, Celje, Ptuj in Mursko Soboto. Glavna podružnica v Mariboru ni poslala zastopnikov. Ker obči zbor pb društvenih pravilih ob pol 10. uri ni bil sklepčen, otvori društveni predsednik g. dr. I. Lovrenčič obči zbor ob 10. uri ter konstatujc sklepčnost, pozdravi navzoče članstvo, zastopnika oddelka za šume in rudnike Pri velikem županu ljublj. oblasti, kakor tudi zastopnike časopisja ter izreče vsem za njihovo podporo in naklonjenost društveno zahvalo. Začetkom svojega govora predlaga, naj obči zbor pošlje brzojavne pozdrave Najvišji lovski rodbini — Nj. Vel, kralju Aleksandru L in Nj. Vel. kraljici Mariji, kar sprejmejo navzoči z glasnim odobravanjem. Nadalje se spominja v letu 1925. umrlih članov in jih našteje imenoma. Dru-štveniki vstanejo v znak sožalja in zakličejo njihovemu spominu trikrat: Slava. V svojem nadaljnjem poročilu omenja društv. predsednik, da je S. L. D. proučilo načrt novega lovskega zakona in načrt novega orožnega zakona, ter je podalo svoje izpreminjevalne predloge. Ves trud, da se doseže obligatorično članstvo, je ostal dosedaj brez uspeha; treba bo novega dela, da se ta želja po organiziranem članstvu izpolni. Sre-dišnja Uprava Lovačkih Udruženja s sedežem v Beogradu kot vrhovna lovska instanca se je ustanovila. Pravila so sprejeta in lovci iz Slovenije .imajo v širšem in ožjem odboru svoje zastopnike. Čas se bliža, ki zahteva, da se S. L. D. reorganizira. Vršili sta se dve konferenci glede decentralizacije društva, prva v Celju, druga v Mariboru, kjer so se sprejeli sklepi glede odnošajev podružnic do centrale. Treba bo izvoliti poseben odbor, ki naj te sklepe prouči, ter naj v ta namen vsaka podružnica imenuje tri zastopnike, centrala pa bo imenovala svoje delegate. K besedi se oglasi tajnik celjske podružnice g. Černe j, ki predlaga, naj podružnični odbori pri svojih sejah dotočijo zastopnike. K temu predlogu doda g. Erhartič dostavek, naj se nameravana konferenca vrši v Celju, ki je nekako krajevno središče med centralo in med podružnicami. Oba predloga se sprejmeta. Po predsednikovem poročilu poroča tajnik o društvenem delovanju in blagajnik o stanju imovine S. L. D. ter o skladu Zelenega križa. Obe poročili, ki sta pridejani zapisniku, sprejme obči zbor brez debate in brez pristavka. V imenu računskih preglednikov izjavi g. Avčin, da so se blagajniške knjige pregledale in so se vpisi primerjali s prilogami, kar je vse v zornem redu. Predlaga odboru odrešnico, društvenemu blagajniku g. Zupanu pa naj izreče obči zbor za njegovo vzorno in požrtvovalno delo posebno zahvalo. Predlog je bil soglasno sprejet. Predsednik prebere nato odborov sklep z dne 23. decembra 1925, da )e treba društvena pravila spremeniti, ter otvori o predmetu debato, v katero posežejo gg. Erhartič iz Celja, ing. Hržič iz Murske Sobote, Kapus in Metlikovič iz Ljubljane ter dr. Šalamun iz Ptuja. Po končani debati se odredi glasovanje o spremembi § 14. društv. pravil, ki naj se odslej glasi: »Društvo vodi odbor, sestoječ iz predsednika, podpredsednika in 24 odbornikov.« — V ostalem ostane § 14. ne-Izpremenjen. § 16. društv. pravil naj se odslej glasi: »Odbor se voli na tri leta. Predsednika in podpredsednika voli obči zbor posamič z nadpolovično večino oddanih glasov. Med kandidatoma, ki sta dobila sicer največ glasov, toda nobeden absolutne večine, se vrši ožja volitev. Pri njej odloča relativna večina, ob enakoglasju pa žreb. To velja tudi za volitev podpredsednika.« Odbornike voli obči zbor v celoti z relativno večino. Vsako leto izstopi iz odbora po vrstnem redu ena tretjina odbornikov in se odbor vsako leto z volitvijo dopolni. Izstopivši odborniki se lahko zopet volijo. Vrstni red določi za prvi dve leti žreb. Žrebanje se vrši pri odborovi seji. Ako se zdi predsedniku potrebno, sme odrediti volitev odbornikov po posameznih interesnih skupinah ali listah. Voliti se mora z glasovnicami, ki imajo društveni pečat ter sta bila oba predloga sprejeta z dvetretjinsko večino. Predlog glede volitve računskih preglednikov predlagatelja g. dr. Šalamuna da predsednik dr. Lovrenčič na razpravo. Ker se debate nihče ne udeleži, pride predlog na glasovanje. Sprejme se soglasno izprememba § 19. društvenih pravil, ki naj se odslej glasi: »Obči zbor voli vsako leto dva rač. preglednika in dva namestnika.« Ostalo besedilo § 19. ostane neizpremenjeno. Ob 11. uri je posetil obči zbor veliki župan za ljublj. oblast g. dr. Daltič, ki ga je predsednik g. dr. Lovrenčič pozdravil v imenu navzočega članstva. V svojem nagovoru prosi društveni predsednik, da blagovoli g. veliki župan sporočiti ministrstvu za šume in rudnike društveno zahvalo za podporo, ki jo je S. L. D. prejelo iz lovskega fonda obeh oblasti, nadalje ga prosi podpore, da se uresniči pereča želja lovcev iz Slovenije po obligaioričnem članstvu, kot je to vpeljano v Srbiji in v Vojvodini s finančnim zakonom iz leta 1922. in 1923. (člen 7.1. Tudi je nujno potrebno, da se naredbe, ki so izšle v interesu lovstva kot panoge narodnega gospodarstva, ki ga država mora ščititi, izvajajo dosledno pri vseh sreskih poglavarsivih enako. Po končanem nagovoru zakličejo navzoči g. velikemu županu trikrat: Živijo. G. veliki župan se zahvali za predsednikov pozdrav in nagovor ter izjavi, da bo upošteval v mejah zakona vse želje in zahteve S. L. D., ter bo skušal doseči njihovo uresničenje. Želi današnjemu občemu zboru najlepših uspehov za lovski napredek ter uresničenje njegovih teženj. Nato predloži društveni blagajnik g. Iv. Zupan proračun, ki je predložen zapisniku, za leto 1926. Iz njega je razvidno, da bo znašal primanjkljaj 113.553 dinarjev. Predsednik otvori k tej točki debato. Z ozirom na dejstvo, da je organiziranih izmed več kot 8000 lovcev v Sloveniji, samo nekaj nad % teh, priporočajo nekateri člani, naj se članarina zviša v toliko, da se spravi proračun v ravnovesje. Ker pa se je bati, da bi pri tej zvišani članarini najbrž izgubilo društvo še nekaj članov, se odloči večina ter sklene, da ostane članarina za 1. 1926. ista, kot je bila v letu 1925. Obči zbor sprejme nato predloženi proračun v vseh točkah brez debate in brez pristavka. V svrho kritja primanjkljaja pa se naprosi odbor, naj se obrne do gg. velikih županov obeh oblasti, da se dovolijo iz lovskih fondov obeh oblasti potrebni zneski kot podpora, kot jo je S. L. D. prejelo pretekla leta. Volitve. Predsednik pozove članstvo, naj predloži morebitna pooblastila za volitev odbora ter opozori pooblaščence, da smejo v smislu § 21., VI. odstavka društvenih pravil zastopati poleg svojega glasu še 5 društvenikov. Gg. Cvenklja, dr. Šalamuna in Zupana naprosi, da Pregledajo in vpišejo pooblastila ter da vrše funkcijo skrutatorjev. Volilo se je po listkih, in sicer je bil izvoljen: predsednikom: g. dr. Ivan Lovrenčič, odvetnik v Ljubljani; podpredsednikom: g. Matej Hafner, kr. notar v Ljubljani. V odbor so bili izvoljeni sledeči gg.: Cimerman Milan, tajnik S. D. S. v Ljublj. teč Drago, ravnatelj Jug. tisk. v Ljublj. Herfort Viktor, dvor. prepar. v Ljubljani. Jelenc Maks, policijski oficijal v Ljubljani. Justin Feliks, kr. viš. geomet. nadz. v Lj. Kremenšek Jos., kr. profesor v Ljubljani. Dr. Fran Lokar, odvet. koncip. v Ljublj. Malenšek Jos., ravnat. »Kmet. pos.« v Lj. Mayer Karel, veleposestnik na Vrhniki. Mladič Ant., kr. viš. sod. svet. v Ljublj. Dr. Iv. Modic, kr. viš. sod. svet. v Ljublj. Dr. Vlad. Ravnihar, odvetnik v Ljubljani. Remic Leopold, urad. IPD v Trbovljah. Repovš Friderik, kr. šol. upravitelj v Lj. Rozman Ivan, kr. gimn. sluga v Ljublj. Rus Iv., les. trgov., Žaga p. Ribnici, Dol. Štepic Peter, veletrgov. z vinom v Ljublj. Jančič Viktor, pivovarn, nadzornik tvrdke »Union« v Ljubljani. Tavčar Fran, inženjer v Ljubljani. Turk Vilko, trgovec v Ljubljani. Verovšek Jurij, veletrgov. z želez, v Lj. Ing. Zmago Ziernfeld, kr. šumarski inšpektor v Ljubljani. Zupan Ivan, ravnatelj mest. doh. urada v Ljubljani. Zmitek Peter, kr. reaični prof. v Ljublj. Za preglednika računov sta izvoljena gg.: Avčin Fran, kr. višji geometer v Ljubljani in Ludovik Avgust, kr. post. načelnik Glav. kolodvora v Ljubljani. Za namestnika preglednikov računov sta izvoljena gg.: Bernik Anion, kr. viš. rač. svet. v Ljublj. Zupančič Leop., gostiln, in pos. v Ljublj. Samostojni predlog: Društveni predsednik g. dr. Lovrenčič prečita samostojni predlog podpredsednika g. Mateja Hafnerja, ki se glasi: Obči zbor skleni: a) da v letu 1926. nihče ne sme streljati fazanov; b) da v letu 1926. nihče ne sme streljati v nižinskih loviščih jerebic; c) da se omeji v letu 1926. odstrel zajcev na polovico odstrela v letu 1925. in čl da se v letu 1926. odstrel srn - samic obustavi. Izjeme sme dovoljevati le odbor S. L. D. Kdor bi se teh sklepov ne držal, bo izgubil kvalifikacijo pravičnega lovca in kvalifikacijo za zakup lovišč — ter naprosi predlagatelja, naj utemeljuje svoj samostojni predlog. G. podpredsednik navaja kot utemeljene razloge sledeče: Večina naših lovišč si še ni opomogla od vojne, ki je bila za; lovstvo katastrofalna. In če pogledamo na preteklo 7 letno dobo po prevratu, pridemo do prepričanja, da splošnega i zboljšanja še nismo dosegli in ga tudi še nimamo pričakovati v doglednem času, če ne: posežemo sami v tok razmer z energično voljo' in s požrtvovalnostjo' ter vzdržnostjo pravih lovcev. Samopomoč mora postati tudi naše geslo, S. L. D. t je že takrat, ko je dalo iniciativo: za ustanovitev Lovske zadruge ter začrtalo smer tej zadrugi, izrazilo željo, naj , Lovska zadruga vzame v svoj program nakup žive divjačine. Podčrtalo pa je S. L. D. svoje stališče s tem, da je nakazalo Lovski zadrugi znaten prispevek v označene svrhe. Z odkritim zadovoljstvom javljam vsem lovcem, ki so dobre volje, dh ima Lovska zadruga zasigurano za tekoče, leto večje število žive divjačine, predvsem jerebic, fazanov in zajcev. Še bolj razvesljiva pa je okolnost, da se je že prijavilo večje število odjemalcev te žive divjačine, Pričakujemo, da bodo stopili v krog naročnikov vsi zakupniki poljskih lovišč. Glede zajcev pripomnim, da so Lovski zadrugi zasigurani zajci iz čeških ravnin, ki se izborno prilagode našim kulturnim razmeram in so v primeri z našimi nižinskimi zajci pravi orjaki. Da pa požrtvovalnost onih zakupnikov lovišč, ki si bodo spomladi nabavili živo divjačino, ne bo brez uspeha, je najmanj, kar more zahtevati S. L. D. od vseh zakupnikov lovišč, posebno od vseh zakupnikov nižinskih lovišč, da omeje odstrel fazanov, jerebic, zajcev in srn v L 1926. v smislu mojega predloga. O predlogu se je vnela živa debata, v katero so posegli gg.: ing. Ltržič, Uršič, Kapus ter Zupan, nakar priporoča društv. predsednik, naj obči zbor sprejme ta predlog, razglasitev in primerna izvršitev tega predloga pa naj se prepusti odboru. Predlog g. Hafnerja z dostavkom g. dr. Lovrenčiča se sprejme. Istočasno pa se naproša odbor, naj pozove zakupnike lovišč, naj se ozirajo tudi na druge: sklepe občih zborov, ki so ise: sprejeli že; na preteklih zborovanjih, ker še namreč dogaja, da zakupniki ne prijavljajo svojih zapriseženih lovcev kot člane S. L. D. ter tudi vabijo v svoja lovišča goste, ki niso člani Slov. lov. društva. Ako bi poziv ne zadoščal, mora odbor S. L. D. poseči po hujši meri in izvajati v takih slučajih konsekvence. Slučajnosti: G. Remic iz Trbovelj predlaga, naj odbor razmišlja, ali bi ne kazalo, za Zagorje-Trbovlje-Hrastnik osnovati novo podružnico, 1 ker prebiva v navedenih krajih krog 180 lovcev. Predsednik g. dr. Lovrenčič pojasni na ta predlog, da se bo o tem izjavil društveni odbor ter bo treba za ustanovitev podružnice sklicati sestanek, kar bo pravočasno sporočil predlagatelju. G. Černe stavi vprašanje, ali se je že določil enotni kroj za vse lovce v Sloveniji, nakar mu predsednik pojasni, da se je o uvedbi lovskega kroja večkrat razpravljalo pri odborovih sejah, vendar je treba še počakati, ker ne gre, da bi bil kroj slovenskega lovca le gola kopija te ali one tuje lovske korporacije. Ker je dnevni red izčrpan, ter se nihče več ne oglasi k besedi, zaključi predsednik g. dr Lovrenčič ob Vt na 14. uro obči zbor z vabilom, naj vsak lovec poprime za delo in spodbuja k delu tudi svoje tovariše, da bo S. L. D. na pri-hodnjem občem zboru lahko pokazalo, kaj zmore volja, sloga in vzajemnost. Zapisnikar. Tajniško poročilo na XV. rednem občem zboru S. L. D. Društveno leto 1925. se je pričelo po XIV. rednem občem zboru, ki se je vrši! dne 2. febr. 1925. Društveni odbor je imel v teh 11 mesecih 12 odborovih sej, kjer so se reševale razne Zadeve. O poteku in o odborovih sklepih je prinesel »Lovec« skoraj v vsaki številki izčrpno poročilo. Z ozirom na delitev dela so poslovale sledeče podružnice: Glavna podružnica v Mariboru, ter podružnice v Celju, Ptuju, Murski Soboti in podružnica za Gorenjsko s sedežem v Kranju. Vsaka ieh podružnic je imela svoj odbor ter je vodila društv. posle v smislu pravil S. L. D. O svojih sklepih^ sejah in prireditvah so podružnice priobčevale poročila v društvenem glasilu. ■ Dne 31. decembra 1925 je imelo S. L. D. 2042 članov. Od teh je bilo 130 usta-novnikov, 1912 rednih članov. Po bivališču je bilo 30 inozemcev, in sicer 5 ustanovnikov in 25 rednih članov. Društveno glasilo »Lovec« je izšlo v 12. številkah na 552 straneh. Vsak zvezek je izšel v 3000 izvodih, ki so jih prejemali člani brezplačno. V zameno se je oddajal »Loveč« v 5 izvodih, 9 izvodov pa se je oddajalo brezplačno, t. j. brez plačane članarine. V času od lanskega do letošnjega občega zbora je neizprosna smrt posegla 18 krat v naše vrste; umrli so: 18. febr. ustanovnik j. Bolaffio; 28. febr. redni član ing. Ferdinand Sturm z Viča; 22. marca redni član ]os. Primc, mesar v Ljubljani; 23. marca ustanovnik Ivan Rakovec, tvorničar v Kranju; 3. aprila redni član Fran Bregant, rač.. svetnik v Ljubljani; isti dan kr. notar Jos. Rohrman iz Kostanjevice; 1. maja ustanovnik Jos. Seidl, posestnik v Sp. šiški, 17. maja redni član Janko Bernik, trgovec v šiški; 21. maja Fran Zajc, gozdar v pok. v Ljubljani; 27. julija Karl Leitgeb, tajnik mestne hranilnice v Črnomlju; 2. avg. redni član Janko Modic, trgovec v Novi vasi; 16. avg. redni član Bernik Janko, vulgo Mamovc pri Sv. Katarini; 14. sept. redni član Kristan Ivan z Javornika; 18. sept. redni član dr. Josip Srnec, odvetnik v Celju; 20. sept. redni član dr. Josip Kolšek, odvetnik v Laškem in dne 18. dec. redni član Lovro Tepina, živino-zdravnik v Ljubljani. Vlog je bilo rešenih po vložnem zapisniku 400. Kar je bilo dopisov, ki jih je bilo treba nujno rešiti in ni bilo mogoče čakati z odgovorom do prihodnje seje, je rešil v to določeni ožji odsek, ki je obstojal poleg predsednika ozir. Podpredsednika tudi iz načelnikov odsekov in dveh odbornikov. Vloge, ki jih je bilo treba pred sejo proučiti, so se odstopile odsekom, ter so njihovi načelniki poročali pri odborovih sejah. Poslovali so sledeči odseki: Pravni, 'fi-nančno-gospodarski, organizačni in redakcijski. Posebni odsek pa je obstojal za zgradbo Lovskega doma. Vsak odsek je imel svojega načelnika, tajnika in po več prisednikov. Po potrebi se je pritegnilo k posvetovanju tudi člane-strokovnjake izven društvenega odbora. S. L. D. ima v Središnji Upravi Lo-vačkih Udruženj 3 zastopnike. Kot član pa je pristopilo S. L. D. Zvezi za tujski promet in pa Društvu za raziskavanje podzemeljskih jam. Glede na delitev Slovenije na dve oblasti se je sklical na dan 18. marca L 1925. izredni obči zbor S. L. D. v Celju, kjer so se sprejele resolucije, ki naj urede razmerje podružnic do centrale. Odbor S. L. D. je sklenil prirediti poučni tečaj za izobrazbo lovskih čuvajev, ki se je imel vršiti meseca marca. Zal pa se ta tečaj ni mogel vršiti, ker so se na večkratni poziv v listih in v »Lovcu« oglasili samo štirje reflektanti. S. L. D. v Ljubljani je v dogovoru z ostalimi lovskimi društvi naše države stavilo ministrstvu za šume in rude iz-preminjevalne predloge k načrtu novega lovskega zakona, ter v zadnjem času tudi k načrtu novega zakona o nošnji in o posesti orožja. Istotako se je odbor potrudil z dopisi in po časopisju doseči pri posameznikih večjo zaščito nekatere vrste divjačine, osobito jerebic, fazanov in srnjadi. Strelska tekma v Ljubljani se je vršila dne 5. julija 1925 na vojaškem strelišču. Poleg običajnega streljanja s kroglo se je letos prvič streljalo na lončene golobe. Tekma je izpadla vsestransko prav povoljno. Da se je mogla prireditev brezhibno izvršiti, gre v prvi vrsti zasluga v ta namen izvoljenemu odseku obstoječemu iz gg. ing. Tavčarja, Jelenca, Kodra, Potokarja in strelskega mojstra g. Juvančiča. Odbor jim je za njihovo požrtvovalnost izrekel v VIL odborovi seji društveno zahvalo. Posebna zahvala se je na isti seji izrekla društvenemu blagajniku, ki je žrivoval na dan strelske tekme ves svoj prosti čas in s tem pripomogel do izkazanega prebitka za društveno blagajno. Tvrdkam, ki so društvu naklonile darila za tekmovalce, se je odbor zahvalil pismeno. Na vabilo Zagrebačkega Zbora in Društva za gajenje lova in ribarstva v Zagrebu se je S. L. D. udeležilo lovske razstave v Zagrebu, ki je bila otvorjena dne 8. septembra 1925. Dne 9. sept. pa se je vršil v Zagrebu lovski kongres; o poteku, ki je za naše društvo povsem časten, je poročal »Lovec«. Odbor S. L. D. društva se je vsestransko potrudil, da bi se našel primeren in za blagajno S. L. D. ne predrag lokal, kjer bi se lahko nastanila društvena knjižnica. Žal, da se odboru ta namera ni posrečila. Pač pa je uvidel mestni magistrat potrebo S. L. D. in je dovolil kot zasilno streho na I. deški osnovni šoli v Ljubljani kabinet, kjer naj se nastani knjižnica. Storjen je prvi začetek za izobrazbo lovskega naraščaja. Upajmo, da bo knjižnica prav v krotkem času začela poslovati. Na nas članih pa je, da po svojih močeh priskočimo društvu na pomoč s tem, da darujemo strokovne lovske knjige, ki nam morda leže zaprašene v knjižničnih omarah, ki bi pa dajale posebno začetnikom dragocene nauke in bi jim napravile razumljiv marsikateri pojav v prirodi, ako bi jih dobili v roke. In s tem končam svoje poročilo. Klub ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani objavlja sledeče; Kinološka zveza, ki ima svoj sedež na Dunaju, je sklenila na svojem letošnjem občem zboru; 1. Klub ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani velja v Jugoslaviji kot edino priznano društvo za ptičarje vseh pasem in za španijele. Posebna društva ali klube za te pasme bo priznavala omenjena zveza le, če jih prej prizna ljubljanski Klub ljubiteljev ptičarjev. 2. Vse prireditve, razstave in tekme ptičarjev in španijelov v Jugoslaviji se priznajo le, če jih priredi ali prizna ljubljanski Klub ljubiteljev ptičarjev. 3. Rodovna knjiga za ptičarje in špa-njele, ki jo vodi ljubljanski Klub ljubiteljev ptičarjev, je edina priznana rodovna knjiga v Jugoslaviji. 4. Kot sodniki in ocenjevalci ptičarjev vseh pasem pri tekmah in na razstavah se imenujejo: Viljem Fiirer v Kočevju, Feliks Justin v Ljubljani, Dragotin Klobučar v Mariboru, Evgen Križaj v Ljubljani, dr. Janko Lokar v Ljubljani, dr. Iv. Lovrenčič v Ljubljani, Franc Urbanc v Ljubljani. Zadnji se prizna tudi za španijele po poprejšnji odobritvi Španijel-skega kluba na Dunaju. 5. Ocene s priznanih prireditev v Jugoslaviji se priznajo tudi v Avstriji. 6. V avstrijski vzrejni knjigi vpisani psi se vpišejo v rodovno knjigo Kluba ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani in obratno psi iz te rodovne knjige v avstrijsko vzrejno knjigo, odnosno v knjigo upo-rabnostnih psov, v kolikor odgovarjajo vpisni pogoji Kluba ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani onim društev avstrijske pso-slovne zveze. 7. Doslej v rodovno knjigo Kluba ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani vpisani psi se vsi vpišejo v avstrijsko vzrejno knjigo za znižano vpisnino 1 šilinga od psa. K temu pripominja ljubljanski Klub ljubiteljev ptičarjev, da je izdal zelo lične rodovnike, ki jih razpošilja na željo za ceno 10 Din klubov blagajnik Feliks Justin, Ljubljana, Rimska cesta 7. Vodstvo jugoslovanskega rodovnika ptičarjev je v rokah posebnega odbora. Noben rodoven list, ki ni podpisan po predsedniku Kluba ljubiteljev ptičarjev in vodji JRP, ni veljaven, pa naj ga izda kdorkoli. Klub je določil na svoji seji dne 5. marca t. 1. posebno komisijo, ki bo pregledala vse dosedanje vpise v JRP in predlagala odboru potrebne poprave. Kdor bi imel kako pritožbo glede vodstva JRP, n. pr. neizvršen vpis itd., jo naj javi naravnost odboru Kluba ljubiteljev ptičarjev ali kakemu odborniku, če mu je to pripravneje. V JRP se morejo vpisati: a) legla (na osnovi prijav legel) od vpisanih ali do vpisa upravičenih rodi- ieljev, ki se pa morajo istočasno za vpis prijaviti; bt posamezni psi, ki so stari vsaj 8 mesecev in izvirajo od vpisanih ali do vpisa upravičenih staršev. Ako so ti psi od legel, ki niso bila za vpis prijavljena, se mora dokazati izvor psa z oplemenitvenim listkom ali po zanesljivih pričah. Pes se vpiše le, ako ne dobi pri ogledu nezadostne ocene. Oceni ga lahko vsak priznani ocenjevalec ali pa se oceni na skupni smotri ob priliki tekem. Kdor ni zadovoljen z oceno po-edinega ocenjevalca, se lahko zoper njo pri odboru pritoži in pripelje psa k skupni smotri. Tu dobljena ocena je dokončna in ni zoper njo pritožbe. Leglo prijavi lahko le vzreditelj pod imenom svoje psarne. Ako si ni tega še zaščitil, si ga mora dati pri klubu zavarovati, sicer se mu lahko prijava legla zavrne. Legla se ne sme prijaviti pred 8. in ne po 12. tednu starosti mladičev. Prijavnina znaša ne glede na število mladičev — več kot 6 se jih naj ne pušča iz vzrejnih ozirov eni psici! — pri članih 10 Din, pri nečlanih 20 Din. Istočasno s prijavo legla se morajo naznaniti novi lastniki in imena mladičev. Ta se nato ne smejo več izpreminjati. Vpis poedinih psov v JRP se izvrši na prošnjo lastnika psa. Vpisnina znaša za člana 5 Din, za nečlana 10 Din. Za člane se ocenijo psi po klubovih ocenjevalcih brezplačno, nečlani morajo plačati za oceno vsakega psa 5 Din. O izvršenem vpisu dobi gospodar psa . pismeno obvestilo. Vsak vpisan pes dobi v rodovniku svojo številko, ki tvori bistven del imena psa. Vsled tega se mora navesti pri vsakem oficijelnem imenovanju psa. Za vzreditelja se smatra: 1. lastnik Psice v času oplemenitve; 2. kdor si Pridobi brejo psico, katere mladiče potem vzredi, vendar mora skupno z lastnikom psice ob času oplemenitve vodji )RP javiti, da je prešla psica v njegovo last; 3. kdor si izposodi od lastnika Psico radi vzreje in pove to vodstvu rodovnika preden se poležejo mladiči. Vsak vzreditelj ima pravico, dati po njem odgojenim psom poseben priimek, katerega si naj pri klubu zavaruje, da ga ne bo nihče drugi uporabljal. Vzreditelj si zasigura lahko samo en priimek, in to za eno ali več pasem. Pri tem mora plačati član 10 Din, nečlan 20 Din. Zavarovana imena priobči klub v »Lovcu«. Ako ne ugovarja proti imenu nikdo v teku 1 meseca, se smatra ime za za-ščičeno, o čemer dobi predlagatelj pismeno potrdilo. Nobeno ime se ne more zaščititi, če si je enakega izbral že prej kak drug vzreditelj. Za zavarovanje imena plača klubov član 10 Din, nečlan 20 Din. V )RP se vpisujejo samo priimki vzreditelja, ne pa lastnika. Psi brez zavarovanih nazivov psarn se vpisujejo samo z imeni. Da se razlikujejo enaka imena, se jim pridajejo številke ali črke. V vseh spornih točkah odločuje klubov odbor. Ta določila veljajo za vse pasme ptičarjev. Za španijele jih priobčimo zaradi pomanjkanja prostora v celoti prihodnjič. Dr. J. L. Klub ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani priredi 11. aprila t. L v lovišču Ježica mladinsko vzrejno tekmo ptičarjev, h kateri se pripuste čistokrvni psi, poleženi po 1. decembru 1924. Prijave je treba poslati klubu obenem z rodovnim listom do 8. aprila 1926. Prijavnina znaša za člane 20 Din, za nečlane 40 Din. Za psa, ki je že vpisan v JRP, ni treba vposlati rodovnega lista, ampak se naznani samo številka, pod katero je vpisan. Preizkušnja se bo izvršila na isti način kot lani (gl. »Lovec« 1925, str. 197 sl.). Predmeti preizkušnje so: kakovost nosa, stoja, natezanje, način, hitrost in vztrajnost iskanja, sekundiranje, poslušnost na klic, žvižg, migljaj, obnašanje po strelu, splošen vtis glede vodljivosti in inteligence. Sodili bodo: grof Wurmbrandi-Stup-pach, Feliks Justin in dr. Janko Lokar; vodja tekme je: Anion Schuster. Udeleženci se zbero na vriu restavracije ljubljanskega glavnega kolodvora ob pol 8 zjutraj dne 11. aprila. Klub pričakuje časten odziv tako od strani tekmecev kot od strani gledalcev. Nagrade v denarju šo tri glavne poleg specijalnih. Razen tega veliko daril v lovskih predmetih. Klub plača poklicnim lovcem, ki pridejo na tekmo z lastnimi psi, potne stroške zanje in za pse. Pred tekmo še bo vršila smotra, na katero se lahko privede tudi ptičarje in španijele, ki ne bodo tekmovali. Letošnji obči zbor Kluba ljubiteljev ptičarjev se bo vršil 10. aprila ob 20. uri z običajnim dnevnim redom v restavraciji Ljubljanskega dvora. Drugi dan, dne 11. aprila, pa se bo nato vršila letošnja spomladanska tekma psov ptičarjev, na kar se opozarja lastnike te vrste psov. Pegami so iz parka ljubljanske zvo-narne odleteli letos že 1. svečana, torej takoj po zadnjem januarskem snegu in mrazu. Bili so tu štirinajst dni. Šiimarski list. Marčeva številka ima sledečo vsebino: Dr. Ugrenovič: Treči šumarski fakultet. — Ing. Anton Šivic: Ali je izenačenje lovskih predpisov potrebno? CS posebnim ozirom na stanje v Sloveniji.) — Ing. 2. Miletič: O kontrolnim metodama uredivanja preborne šume. — Ing. K. Mahr: Sušenje hrastovih šuma. — Dr. HufnagI = prof. Vesselv: Praktično uredivanje šuma. — Rustia: Sedemdesetletnica g. ing. Jos. Lenarčiča. — Ugrenovič: Sušenje hrastovih šuma. — Ignotus: O popularizovanju šumarstva (v Sloveniji). — Društvene stvari. VI. Ljubljanski vzorčni mednarodni velesejem od 26. junija do 5. julija t. L Ministrstvo trgovine in industrije je s svojim rešenjem Pr. Br. 153 od 22. febr. 1926 priznalo, da uživajo predmeti industrijske svojine, razstavljeni na tem velesejmu, pravo prvenstva, prevideno v paragrafih 90., 107. in 113. zakona o industrijski svojini in v paragrafih 95. do 99. naredbe od 17. nov. 1925. Dalje je to ministrstvo priznalo letošnji velesejm- ski prireditvi popolni značaj čiste gospodarske razstave. Mladi zajci. V občinskem lovišču Veliki Gaber na Dolenjskem je našel dne 7. febr. 1926 činovnik dir. drž. žel. g. Nussdorfer Bruno 20 korakov od drž. ceste ceste v brazdi 4 majhne žive, cirka eno ped dolge divje zajčke. Če ne bodo psi privezani, koliko škode bodo napravili na polju in v gozdu. POPRAVEK. Članek »Kljunač«, ki je izšel v marčevi številki, je sestavil g. Mazlii prvotno tako, da je v njem opisal spomladanski prelet. Ker pa bi moralo za prave lovce veljati načelo, da se opusti spomladanski odstrel kljunačev/sem naprosil imenovanega g. sotrudnika, da spis predela; in oriše v njem jesenski lov na kljunače. V predelavi se je žal pozabilo črtati nekatere navedbe, ki ne odgovarjajo, n. pr. oglašanje »kvar« ... in »pssst«, katero se nanaša praviloma na spomladanski prelet. — Ured. MALI OGLASI. Lov na tetrebove. 2ehm zakupiti ili uz odštefu sudelovati u lovu na velike i male tetrebove. Ponude slati uz točan opis lovišta na P. Bekič, Beograd. Ulica kr. Milutina 51/11. Veliko uharico želi kupiti dr. Franc Bratanič, Rogatec. Za lovce in ribiče. Prvovrstni gumijevi škornji, ameriške provenience, visoki do ledij, popolnoma novi, šo naprodaj. - Kje, pove uredništvo »Lovca«, Blehveisova cesta 10. Vzeta mi je bila puška trocevka, brezpetelinka, kal. 16/16 7-2, tvrdke Crobath, Frankfurt a/O. Ima natikalo za daljnogled. Patrone na levi strani slabo ubija. Kdor mi pomore do puške, dobi nagrado. - Vinko jan, Zg. Gorje. Dražba lova. Lovska pravica krajevne občine T i n j e se da potom javne dražbe do 31. maja 1933 v zakup. Dražba se vrši v četrtek dne 6. maja 1926 na uradni dan v Slov. Bistrici ob 12. uri — Sreski poglavar v Mariboru; desni brčg, dne 2. marca 1926. Ing. Anton Šivic: Polh. (Konec.) Polh ima mnogo sovražnikov. Zasledujejo ga kuna zlatica in dehor, divja mačka in podlasica, uharica in druge sove. Četudi se hrabro brani ter besno grize na vse strani ter se za obrambo poslužuje celo šibkih krempljev, postane vendar žrtev napadalcev. Ljudje ga pridno love tam, kjer se pojavlja v večjih množinah deloma zaradi mesa, deloma zaradi kožice, izvabljajo ga v umetno napravljena zimska bivališča, v jamice, ki jih napravijo v gozdu pod grmovjem in skalovjem na suhih, na solncu ležečih prostorih, ki jih posteljejo z mahom in pokrijejo s slamo in suhim listjem ter potresejo z žirom, ali pa mu nastavljajo razne druge pasti. Običajne so pasti, stave in sklopi ah skrinjice, ki jih obešajo ob veje ali pa pred znana jim polšja skrivališča. Kot vado pritrdijo v past kos mastne hruške ali češplje, lesnike, orehovo jedro, košček slanine ali v pravi tropinovec namočeno cunjico. Polhe love tudi v sodčke, napolnjene deloma s sadjem. Te sodčke zagrebejo v zemljo, da je dostop mogoč le od ene strani, in sicer po vdelani cevi, v kateri so pritrjene žice, tako, da more polh zlesti noter, ven pa ne. V te sodčke se ulovi mnogo polhov; marsikateri polhar jih nalovi tekom jeseni dve sto do štiri sto komadov.17 Polšji lov se pri nas na Dolenjskem in Notranjskem vrši že več stoletij, jeseni, od konca septembra do dne Simona in jude (?.8. oktobrat je polh goden in daje dobro pečenko in lep kožušček, zaradi tega ga poklicni polharji love le v lem času. Past, 17 Brehm. (Po zatrdilu okrajnega gozdarja Gustava Kordona v Logatcu, v tem srezu ne love polhov več v sodčke.) ki je v nekaterih krajih na Notranjskem udomačena, kažeta sliki A in B. Sprožilna naprava, kakor jo kaže slika B, se dandanes manj pogosto porablja. Običajnejša je naprava, ki jo kaže slika C, ki se sproži na pritisk polha na vado. Ta je zanesljivejša. Kot spro-žitni klin vdelajo v novejšem času cvek, ki ima kratek stranski odraslek, na katerega je pritrditi vado. Pri taki napravi se past sproži, ako polh pritisne, pa tudi, ako slučajno potegne (n. pr. cunjico). Kadar dežuje, se te skrinjice rade napno in vsled lega nerade sprožijo. Zato dandanes izdelujejo večinoma odprte skrinjice, to je: brez zaporne deščice. V odprtih skrinjicah obstoja past iz močne žičnate vzmeti, ki se sproži, kadar se polh dotakne vade in ga udari ter tišči ob spodnjo steno skrinjice. Učinkovanje teh pasti je od vremena neodvisno. Videti je včasi tudi izdelek, ki združuje po dvoje takih skrinjic v eni stavi. Slika A. Slika B. Podolžni Slika C. Podolžni prerez prerez nastavljene nastavljene skrinjice, ki skrinjice z vado. učinkuje na pritisk. Pasti, stave ali skrinjice, ki jih namažejo z dišavami, n. pr. z Bergamo-oljem, ki privabijo polha, nastavljajo polharji ponoči.1* Druga vrsta pasti je manj enostavna in porabna le tam, kjer je skalovje. Zato pa je porabna mnogo let, vedno učinkujoča ter se nastavi prav lahko ter deluje sama zase. Večkratno kontroliranje, kakršno je potrebno pri skrinjicah, odpade popolnoma. Slika D kaže prerez take pasti, imenovane »tulec«. V rabi so 18 18 Polšji lov in polharje prav zanimivo opisuje dr. Hinko Dolenc v članku: »O gozdu in nekaterih njegovih ljudeh« v »Izbranih spisih«, izišlih v Ljubljani 1921. (Založila Tiskovna zadruga.) seveda razne oblike. Pogoj za porabo iake pasli je, da obstoji kaka votlina, razpoka ali luknja v skalovju ali zemlji, v katero hodijo polhi spat. Pri nas pravijo taki luknji kratkomalo »polšina«. Take, včasi prav globoke polšine v gozdih, rastočih na kredni apnenčevi tvorbi, niso redke; strasten polhar in pazljivo po gozdu pohajajoči človek jih kmalu najde. Ako je razpoka široka čez 40 cm in ako sega ta širina 60 cm globoko (širina se da v tej dimenziji tudi umetno napraviti), lahko past spravimo popolnoma, ali pa vsaj deloma vanjo. Past obstoji iz. 60 do 80 cm dolgega kosa drevesnega debla, jelovega krlja. Navadno porabimo trhel, sredi votel kos, ki ga še zvoilimo v širini 30 cm, kolikor najbolj globoko, ako pa nimamo votlega kosa, razkoljemo cel krij v dve polovici, kojih vsako izdolbemo v podobi nežke. Ako smo porabili trhel, votel kos, ga moramo zgoraj in spodaj zapreti in zabiti z deskami. Gornja deska mora imeti na sredi okroglo odprtino v premeru 12 do 14 cm, spodnja deska pa le tolikšno, da more posamezen polh zlesti skozi njo. Nato porinemo v zgornjo odprtino lijaku podobno lovno pripravo iz lesa a) na sliki D in E, ki jo ljudstvo imenuje »konkin«, v katerem je vdelan »koželj«. »Konkin« je votla lesena zamaha, »koželj« pa so lesene zmeti, ki zabranjujejo polhom povratek iz votline. V spodnjo odprtino pa potisnemo zamašek iz prav trdega lesa, najbolje iz kake vejne grče. Kakor slika D kaže, je spustiti vso pripravo v luknjo, če mogoče do dna, sicer pa vsaj deloma. Vse luknjice okrog nje je treba zatlačiti s kamenčki, tako da polh ne more na prosto drugače, kakor skozi nastavljeno past. Slika D. Slika E' Ta pasi mora biii z odpriima luknjama že dlje časa na mesiu, da se polhi na prehod privadijo; ponoči proii 11. (23) uri pa spravimo lovne naprave v akcijo, kakor opisano. Polhi, ki so podnevi spali v duplini, so na večer zapustili brlog in plezajo po drevju in po vejah. Ko se začne svitali, se povrnejo polhi v polšine, zlezejo v nastavljeni »tulec« in ostanejo v tej pasti, ker ne morejo dalje. Tam mimo ležijo in zaspijo. Ko je popolnoma svetlo, torej pri belem dnevu, pregledamo tulec in lahko brez skrbi sežemo vanj ter jemljemo iz njega polha za polhom. Dokler jih je še nekaj notri, ne grizejo — ali le malokaleri — samo zadnjega je treba previdno prijeti, ker ta ugrizne vselej! Za vsak slučaj zavarujemo roko z mehkim lodnastim klobukom. Pomagamo pa si tudi lahko tako, da vržemo nekaj ubitih polhov nazaj v past, preden potegnemo iz nje zadnjega živega polha. Polhe kakor rečeno, posamič potegnemo iz pasti in jih umorimo s tem, da jih pritisnemo z glavico ob tla; med tem pa tiščimo ob odprtino pasti klobuk ali kako deščico. Ta način lovljenja je zelo uspešen, ker lahko eno samo noč, odnosno jutro nalovimo do 60 polhov. Ujeli pa so na ta način v eni noči tudi do 160 debelih polhov v eno samo past. Zakaj debelih? Baje živijo suhi polhi bolj v drevesnih duplinah, sploh ne pod zemljo. V polšine v zemlji pa hodijo menda bolj debeli, ki se že pripravljajo na zimsko spanje. — Še bolj verjetno pa je, da se v tulec ulovi malo suhih polhov vsled tega, ker nimajo dovolj moči, odnosno laslne teže, da bi koželj razrinili. Tudi prazne petrolejske posode iz kositra (kanglje) se dobro obneso. Te je zagrebsti v tla. Polhi, ki jih vonj petroleja privabi, zlezejo vanje ter ne morejo iz njih več prilezli po gladkih stenah. Polharji soglašajo v tem, da je treba pri lovu na polhe, ki prihajajo ob večernih urah iz polšin, paziti na to, da se ujame prvi polh, ki se prikaže, čimprej v kako nastavljenih pasti. Ako namreč uide nazaj, se menda to in tudi drugo noč ne prikaže iz dotične votline noben polh več. Lov na polhe se vrši tudi podnevi s pomočjo dima. Navadno vzame polhar suho bukovo gobo levent. tudi suho cunjo), jo zažge in spravi v drevesno duplino, v kateri domneva polha. Duplino nato zamaši s travo ali cunjo. Omamljeni polhi padejo na dno dupline, iz katere jih polhar izvleče s kakim kaveljcem. Drug način lova na polhe podnevi je z dolgo, tenko šibo, s katero se podreza v drevesne dupline. Ako doseže šiba polhe, je slišati izprva neko godrnjanje. Ko postane polhom drezanje neznosno, se skušajo rešiti z naglim begom iz luknje, kjer jih urne roke pograbijo. Na južnem Šiajerskem lovijo polhe iudi na način, ki se precej razlikuje od popisanih. Ker so lam manj skaloviia ila, so polšine navadno globoko v zemlji. K njim vodijo enusiavni rovi skozi debelo zemljo. Polhar si poišče že tekom poletja vse polšine gotovega rajona, katerega more obhoditi v eni noči kakih 6 krat. Polšine pusti popolnoma pri miru do jeseni, uravna že poprej zemljo nekoliko okoli rova, tako da je zravnana. i, XXX.I. pogl. — 1689. I. Meseca oktobra, ko so polhi dovolj debeli, zamaši polhar rov ob podrti večerni uri, ko ni več polhov v polšini in nastavi nad rovoni past, ki je podobna podeželskim pastem za podgane. To je približno 40 cm dolga in 25 cm široka na pošev postavljena deščica, ki je obtežena s kamnom. Polh, ki hoče v polšino, začne zamašen rov odkopavati, pri tem pa sproži past, ki ga potlači. Sprožena past zabranjuje drugim polhom povratek v polšino. Ta priprava je zanesljiva, ter lahko polhar nalovi v eni noči precej polhov, ako je uren pri obhodih. Ker nastopi polh včasi v velikih množinah, služi že izza stoletij ljudstvu kot priljubljena hrana, dočim daje njegova mala, mehka kožica čislano, loplo in trpežno kožuhovino. Lov na tega majhnega, brzega gozdnega prebivalca nudi toliko užitka, da vpliva na marsikoga zelo privlačno. Znano je o starih možeh, ki zapusle vse drugo delo, ko pride čas polšjega lova. Jeseni, ko so gozdna drevesa, kakor bukev, hrast, gaber in sadni divjaki polni semenja, se mastijo ti gledalci, da zelo odebelijo. Ob tem času so njih mladiči tudi že popolnoma godni; najboljši čas lova je tu. Listnati gozd kaže jesensko rumeno-rdeče oblačilo, noči so postale hladne. Tedaj se odpravijo navdušeni polharji v gozde, kjer prebijejo noči ob velikem ognju, nastavljajo svoje slave ter se vračajo zjutraj, natovorjeni s plenom domov, navadno precej premraženi. Toda ne samo lovski uspeh je vabljiv, temveč vsa scenerija v bukovem gozdu, pihanje in cviljenje polhov, huhutanje sov in čukov, vznemirjeni glasovi srn in zateglo tuljenje volkov daje lovnim nočem svoj poseben čar. Ljudem, občutljivim in fantastične narave, se zdi, da vidijo in slišijo v temnem gozdu vse mogoče glasove, tako da ni nič čudnega, ako je nastala stara pripovedka o hudiču, ki žene polhe na pašo (na žir). Kronist Valvazor popisuje to zgodbo na dolgo in široko v svojem monumentalnem delu; »Die Ehre des Herzogtums Krain«, »Laybach-Niirnberg 1869«, ter prinaša o tem tudi bakrorez, kojega kaže slika na strani 133. Polha so tudi stari Rimljani dobro poznali, gojili so ga in negovali. V gotovih krajih so ogradili hrastove in bukove gaje z gladkimi zidovi, čez katere polhom ni bilo mogoče splezati. V ograjenih prostorih so napravili umetne dupline za gnezdenje in zimske brloge. Polhe so hranili z želodom in kostanjem ter jih končno še posebej mastili v sodcih ali v lončenih posodah imenovanih »gliraria«. Izkopine zasutega Herkulana so pokazale, da so bile to majhne skodelice v obliki polkrogle. Notranja stran je bila razdeljena v ierase. Skodelice so bile na vrhnji slrani premrežene z ozko mrežo. V le posode so zapirali po več polhov skupaj in jim pokladali hrane več kol polrebno. Po ode-belilvi so prišli pečeni polhi na mize bogatih Rimljanov kol posebna slaščica. Marlial19 omenja polha v pesnitvi s sledečimi besedami: »Tota mihi dormilur hiems el pinguior illo lempore sum, quo me nil, nisi somnus alit.« To je pač najstarejša beletristična svedočba o polhu. V slovenski literaturi je romantično opisal polšji lov Josip Jurčič leta 1864. v Slovenskem Glasniku v spisu: »Jesenska noč med slovenskimi polharji«. Jurčič nam našteva jako zanimive ljudske pripovedke o polhih. ★ Daši napravlja polh v današnjih, posebno v modernejše urejenih gozdih precej škode ter se spravi posebno rad na občutljivo smreko, ki je sicer ni bilo v pra-gozdih Notranjske, ampak so jo tam šele tekom zadnjih 30 let umetno zaplodili, vendar pravi lovec in prijatelj prirode z veseljem opazuje to gozdno živalco in njeno, v jesenskih nočeh posebno živahno kre-tanje. Malemu človeku daje priliko do priljubljenega mu lova, daje mu dobro pečenko in lep zaslužek za skrbno preparirane kožice. Iz kožic se izdeluje za provenienco naših krajev tipično krzno, ki vzbuja povsod mnogo zanimanja. Polha lahko smatramo kot naraven spomenik prirode in za zanimiv pojav naših dolenjskih in notranjskih gozdov. 19 Marcus Valerius Mariialis je bil rojen leta 40. po Kristusu v Hispaniji, živel je v Rimu ter umrl leta 100. po Kristusu v Hispaniji. Janko Ravnik, Kranj: Strelstvo in temeljna podlaga strelske umetnosti. (Konec.] Veliko izpreminjavanje razpoloženja je pri sireljanju zaradi lega posebno neugodno, ker vpliva iudi na uspehe streljanja različno. To je velika »osebna napaka«, ki se je sirelec sam navadno ne zaveda. Sodi, da je kriva puška! Na to napako opozori strelca kvečjemu zgrešeni strel. Ono izpreminjavanje v času odsevnega zgibljaja se maščuje že pri streljanju s kroglo na stoječe, tem bolj pa na bežeče cilje. Po času odsevnega zgibljaja se mora ravnati tudi merjenje pred cilj. To izpreminjavanje se glasom zadevnih obširnih razprav v angleških in nemških strokovnih listih ceni na 1j100 do 6/100 sekunde. Na prvi pogled se vidi, da je ta malenkostni čas v strelski praksi popolnoma brezpomemben, po natančni presoji dejanskega stanja pa spoznamo vprav nasprotno. Evo primera! Ugotovljeno je, da preleti jerebica v eni sekundi približno 12 metrov. V času Vioo sekunde bi moral strelec meriti 12 cm pred cilj, v času 6/ioo sekunde pa 72 cm, a to ne glede na čas, ki ga zahtevajo funkcija celina, eksplozija strela ter čas, ki ga rabi svinčeno zrnje do cilja. K temu je dodati še, da vztraja opaženi cilj na očesni mrežnici pri raznih strelcih zelo različno. Omenjena vztrajnost znaša povprečno 710 do 1I„ sekunde. Tako se zgodi, da strelec cilj še vidi, ko nanj meri in celo ko sproži, v resnici pa je ta cilj med tem izginil s pozorišča na varno. Vse to lahko prav lepo opazuješ n. pr. pri streljanju na hitro leteče tarče upodobljenih živali kakor tudi na lovu samem. Strelčeva trditev, da je bil z muho še na cilju, ali da mu je cilj v trenutku izginil, ko je izprožil puško itd., je v podobnem, prej omenjenem slučaju popolnoma neoporečna. Dasitudi gre pri lem samo za zelo malenkosten presledek časa, moramo vendar priznati, da obstoji tak presledek in da prav zaradi tega malenkostnega časa strel zgreši svoj namen. Ako strelec pozna čas svojega odsevnega zgibljaja iz izkušenj in ve, da je izpreminjavanje le malenkostno, je to za strelca zelo koristno. V slučaju, da zavzame izpreminjavanje velike dimenzije, je to zelo mučno, in sicer dotlej, dokler strelec lega ne spozna. Ko pride strelec do tega spoznanja, potem mu je zelo enostavno razložiti vsak prej »nerazjasnjen« zgrešeni strel. Strelec je sicer mnenja, da je izprožil puško kakor običajno, v resnici j pa je lo popolna prevara in ne odgovarja dejsivu. Dogajajo se taki sirelski neuspehi dalje in da se krivda zvrača na io, češ, »danes je za mene slab dan«, ali »danes imam zelo nemirno roko«, je zelo razveseljiva samozavesi ler je s iem napravljen prvi korak naprej. Kakor hilro spoznaš pravi učinek »osebne napake«, ii je dana možnosi, da jo do golovih meja lahko popraviš, ker le vsled osirega opazovanja svojih lasinosli, več izkušenj in vaj je mogoče izboljšali strelsko sprelnosl. Razburjenost, jeza, ozlovoljnost ali obup vsled prvih nepovoljnih uspehov pa »osebno napako« naravno še povečajo. Za take slučaje, ki jih pod različnimi okoliščinami doživi nedvomno vsak strelec, podajam naslednji praktičen nasvet. Meri in proži pred leteče cilje še za nekaj več naprej kakor običajno! Enako napravi tudi takrat, ako dobiš med streljanjem glavobol, ali postaneš ozlo-voljen ali da nimaš zbranih misli, ali te muči kaka skrb. V takih slučajih pomaga samo trdna volja, zbrati vse svoje moči ter — podaljšano merjenje pred cilj. Če se pa strelcu tudi zdaj ponesreči, je bolje, da za ta dan obesi puško na ramo, zapah cigareto ter jo mahne zmernih korakov domov, z zavestjo, da bo šlo prihodnjič bolje. Iz različne časovne razdalje odsevnega zgibljaja se razjasni znano dejstvo, da pred bežeči cilj ne merijo vsi strelci enako. Ta meri eno ped pred cilj- (vsaj zdi se mu tako) in — zadene, drugi zopet pripoveduje, da meri en meter pred cilj in — tudi zadene! To zveni sicer zelo čudno, je pa popolnoma naravno, ako mislimo na prejšnja izvajanja. Kajti ni samo mera odsevnega zgibljaja vedno odločilne važnosti, odvisno je mnogo tudi od strelne metode, po koji se strelec ravna. Ob enakih okoliščinah in enaki strelni metodi je in ostane io edino pojasnilo. Kakor sem že zgoraj omenil, da je za strelca, ki je imel »slab dan« in ki mu vkljub posebnemu trudu ni bilo mogoče zbrati vseh svojih moči ter doseči zadovoljivih rezultatov, bolje, da se za lo pot streljanju ali lovu odpove, tako moram s posebnim poudarkom dodati še to, da mora strelec svoj »srečen dan« nasprotno kolikor le mogoče dobro izrabiti. Nenavadno velikega pomena pri tekmovalnem streljanju kakor na lovu je nspeh prvih strelov. Ako je začetek uspešen, obide strelca vsled Prvih uspehov v gotovi meri zmagalni občutek, tako, da premaga z lahkoto vse težave in zapreke. Kakor je pri vsakem drugem delu, tako je tudi pri streljanju najsigurnejše in tudi najvažnejše sredstvo za dosego uspehov zaupanje v samega sebe. Samo-°bsebi razumljivo pa je, da mora biti to zaupanje utemeljeno. - 13? Domišljavost strelca le osmeši, tedaj ni umestna in tudi nima prave podlage. Že pri prvi priložnosti se mora pokazati, kako daleč sega strelčevo znanje in koliko je slavospev upravičen. Popolnoma pa je upravičena samozavest strelca, ki v resnici kaj zna in ki se lahko opira na dejansko dosežene uspehe, katerih resničnost tudi drugi lovci ah strelci potrdijo, da ni izrodek bujne »lovske fantazije«. Strelec mora imeti v svoje orožje in strelivo ravno toliko zaupanja kakor v samega sebe. Zaradi tega je izredne važnosti, da se strelec s svojo puško in strelivom zelo pridno vežba, ker mora biti o lastnostih svoje puške in nabojev popolnoma na jasnem. Več kakor je mogoče z dobro puško doseči, naj strelec ne zahteva. Take pretirane zahteve strelca običajno navadijo na to, da oddaja strele na slepo srečo, tedaj na oddajo nelovskih strelov. Posledica temu je, da izgubi strelec, ko oddaja take strele, vsako sigurnost, ker z event. neuspehom že vnaprej računa, t. j. postane do samega sebe nezaupljiv ali pa obdolži krivde neredko »slabo« — puško. Zelo napačno in skoraj smešno je tudi brezmejno pretiravanje o vrlinah puške. Taki in podobni tipi so v lovskih in strelskih družbah zelo dobro znani, ki o vrlinah svojih pušk pripovedujejo ravno take bajne stvari kakor o svojih lovskih doživljajih. Koristijo si s takim »bosim« pripovedovanjem prav gotovo ne. Ob navzočnosti lovca - strokovnjaka postanejo taki »junaki« navadno malobesedni in se bojazljivo izogibajo tudi streljanju, kjer bi bili opazovani. Pripeti pa se tu in tam tudi dobremu in zanesljivemu strelcu, da ima smolo in da mu odpovedo vse moči, da obvlada sebe in puško. Tak dogodek vpliva na strelca trenutno sicer neugodno in deprimirajoče, vendar pa je smatrati tako stanje le kot začasno. Ako je imel strelec smolo le slučajno, mu lahko z resnim prigovarjanjem in event. šaljivim izpodbujanjem zopet dvigneš samozavest, ki mu je morda vsled tega pričela pešati. Od take malodušnosti pa lahko odvrneš marsikaterega strelca že vnaprej s tem, da ga skušaš odvrniti od stvari, ki ga spravljajo v slabo voljo in nerazpoloženje. Takšna vzpodbuda je potrebna in je zaradi tega ne smemo podcenjevati. Izvrši pa naj se na licu mesta, n. pr. neposredno na stojišču pri tekmovalnem streljanju. Anglež n. pr. imenuje svojega dobrega prijatelja, ki ga kot strelca na navedeni način podpira »manager«. Tako razmerje med strelcem in njegovim managerjem predočuje strelski šport z njegove dobre in plemenite strani. m - j Poglejmo pa strelski spori tudi z njegove slabe strani! Žal je najti med strelci ljudi, ki skušajo spraviti sotekmovalce namenoma v neugodno razpoloženje s tem, da jih zavajajo v prekomerno zauživanje opojnih pijač, ponujajo tik pred streljanjem cigarete ali posebno močne cigare, inscenirajo prepir ali v kaki zadevi različno mnenje s kako trditvijo, ki sotekmovalca žali in jezi; pa tudi še druga sredstva so jim dobrodošla, n. pr.: zamenjavajo strelivo (patrone) s stabejšim ali nepravilno napolnjenim ali z namenoma pokvarjenimi puškami itd. V pošteni družbi strelec takim podlostim k sreči ni izpostavljen, vendar pa, se včasi vsilijo tudi v strelski šport elementi, ki privoščijo sebi vse, drugim pa prav nobenega uspeha. Nevoščljivost je pač vedno in povsod spremljevalka slave in uspehov. Marsikateremu bralcu se bodo mogoče zdeli navedeni primeri malo čudni in neverjetni, ali žal, moram poudariti, da so se že in se bodo morda še dogajali. Zato sem jih omenil v svarilo. Popolnoma drugačne narave pa so nedolžne, včasi tudi objestne šale, ki so predvsem pri vadbenem streljanju zelo zabavne. Strelec mora pa znati šalo tudi prav razumeti in dovoliti svojim dobrim prijateljem takšno na videz sicer pikro zafrkacijo in zbadljivko, ki pa ni bila izrečena iz nikakih slabih ali morda zlobnih namenov. Tudi takim šalam se mora lovec privaditi, utrditi, da ga ne spravijo iz ravnotežja. Poseben in psihološko zelo zanimiv ter iz prej omenjenih navedb zelo jasen pojav je tudi ta, da nekateri strelci le tedaj dobro streljajo, kadar so sami ali v družbi samih strelcev, da pa ob navzočnosti številnih gledalcev njih sposobnost takoj odpove. Imamo pa tudi take strelce, ki nikakor ne morejo prenesti tega, oko se nahajajo med gledalci njih ljubljene soproge! Obratno pa je zopet nekaterim strelcem popolnoma vseeno, oli je pri streljanju kaj gledalcev ah ne; so pa tudi taki, katerim je navzočnost radovedne publike naravnost všeč. Imam n. pr. znanca, ki je sicer izboren strelec, ki pa ima le tedaj najboljše uspehe, ako ima prav veliko število gledalcev, občudovalcev in med temi seveda tudi — zavidljivcev! Iz vsega tega je tedaj posneti, da je strelstvo psihološko Precej zanimivih momentov zelo bogato, ki so si sicer dozdevno nasprotni; v resnici pa se njih celotna pojasnitev ujema z dejstvi, da je uspešno streljanje v veliki meri odvisno od psiholoških vpli-v°v ter od strelčevega trenutnega razpoloženja in čuvstvovanja. Fr. Rojina: Brglez kot vremenski pogodnik. Vsi pojte rakom žvižgat, Lažnivi pratikarji. Lažnivi zvezdogledi. Vremena vi preroki! ... Kakšno bo vreme? Prešeren. Na io vprašanje do sedaj ni mogel daii še nikdo zanesljivega odgovora. Res je, meteorološka veda je zelo napredovala, zlasti odkar so radiotelefonično zvezane med seboj ne le vse večje opazovalne postaje vse Evrope, ampak najvažnejše tudi iz drugih delov sveta; vendar o povsem pozitivnih uspehih še ne more biti govora. Razni vremenski preroki imajo češče jako težko stališče. Kaj rado se namreč zgodi, da dežuje, ko so napovedovali lepo vreme, ako pa prerokujejo dež, tedaj se smeje kakor nalašč solnce raz vedro nebo. Izrabljajoč to dejstvo, je zaslovel nekoč predmestni brivec kot jako zanesljiv vremenski pogodnik. Imel je tak naval v svoji delavnici, da je moral razširiti svojo obrt in najeti več pomagačev, da so bili z britvijo in škarjami kos mnogobrojnemu obisku, zakaj gospod šef je ali svaril, da naj v nedeljo nihče ne gre nikamor brez dežnika, ali pa, da lahko brez skrbi napravi vsakdo izlet, ker bo krasno vreme. In glej, pogodil je skoraj redno! Glas o tem čudovitem vedežu je dospel tudi na uho meteorološkega poročevalca največjega dnevnika v dotičnem mestu, neznansko učenega zvezdoslovca, ki pa je imel pri vsej svoji bistroumnosti glede vremenskih prognoz tako dosledno smolo, da so ljudje na njegov rovaš neusmiljeno izbijali razne pikre šale. Četudi težko, se vendar odloči, da gre k brivcu, največ z. namenom, da izvleče iz njega tajnost njegovega vremenskega ključa. Ali dasi so brivci sicer zelo zgovorni in ustrežljivi ljudje, je bil prebrisani mojster, ko je bil prišel učenjak med britjem na dan z barvo, namah do vrha zapet in ni hotel izdati svoje skrivnosti. Šele po dolgem moledovanju se je dal omehčati in proti obljubi radovednega gospoda, da bo molčal, je povedal potihoma: »Veste, to je zelo enostavno. V mestu je neki zelo neumen meteorolog, kateri v časopisju priobčuje svoja vremenska poročila. Ako on pravi, dež bo, pravim jaz, lepo bo, in obratno.« »Ah!« je zastokal na pol obriti gospod in hotel kar tak oditi, tako ga je dimila brivčeva izpoved. Čudom se je čudil brivec, l kako se je možu nenadoma podaljšal obraz, ali ne bi se čudil, da je vedel, koga je bril. In Falbova leorija ter njegovi kritični dnevi? tlumbug! Vsak domači petelin je uganil toliko kot on. Sploh igra petelin kot vremenski prerok veliko vlogo. O njem pravi sloviti Mihel Todl: »Krahi der Hahn auf dem Mist, so andert sich das Welter, oder — es bleibt wie es ist.« Malo besedi, pa toliko resnice! Večna škoda bi bila za one čilalelje »Lovca«, ki ne umejo nemščine, ko bi jim ostala neznana globoka misel tega klasičnega umotvora, zato sem poizkusil podati ga po naše: »Ako petelin na gnoju poje, se vreme spremeni, ali — ostane kakršno je.« Sicer nisem v vsem svojem življenju ustvaril več kot dva stiha, in že me je Pegaz pri tretjem zrital za vedno raz sebe; tudi nisem še nobenega verza poslovenil, vendar si domišljujem, da se mi je gorenja prestava posrečila. Rimi »poje — kakršno je« sta vendar tako polni in blagoglasni, da bi bil celo naš lovski slavček Vladimir Kapus lahko ponosen, ko bi bil njunin oče. Velik je bit tudi Fran Levstik kot vremenski prerok. V svojem »Pogodniku« je nanizal štirideset in devet izrekov, kakor sure v koranu, samih neizpodbitnih resnic. Samo en primer: »Kadar o sveti Lišpeti sneg se iti napravi, najbrže zapade, če se poprej ne ustavi.« — Čudimo se! Med preprostim ljudstvom se najde večkrat kak star možakar, ki z večjim ali manjšim uspehom napoveduje prihodnje vreme. V naši vasi so hodili kmetje ob času košnje povpraševat za vreme mojega soseda, starega Gabra. Ta je imel med oknom obešen suh cvet velike neže, ki se je odpiral ali zapiral, iz česar je sklepal na lepo ali na dež. Nežka mu je pač nadomestovala hvgromeier. Po Gabrovi smrti je prevzel njegov posel zopet moj bližnji sosed, čevljar Ribič, ki se prav dobro razume na Flerschljev vremenski ključ v koledarju družbe sv. Mohorja. V hribih onstran Sv. Jošta je bila stara ženica v tem oziru druga Sibylla. Za časa petelinjega lova, ali kadar me je pripeljala mimo pot na jerebe, sem kaj rad posedat na klopici poleg njene hišice, m ob taki priliki sva dokajkrai pokramljala tudi o raznih znamenjih za lepo ali slabo vreme. Bila je izredno dobra opazovalka vsakovrstenih pojavov v naravi: odkod in kdaj piha, nateguje ali vleče veter; kako se barva nebo na vzhodu tik pred solnčnim vzhodom, če namreč vleče na višnjevo, zelenkasto, rumenkasto, idečkasto ali če se žari; nadalje kako se pase kurja družina, če pred deveto uro poseda po plotovih, če poje petelin ob neobičajnem času, ali kdaj spravlja koklja svoja piščeta podse. Kubu, sova, čuk, divji golob, žolna, stržek, kri, močerad, mušice in komarji, njena nekoliko pohabljena leva roka, ozeblina, kurje oko, megla v dolini, dim v veži, duh gnojišča in sio drugih sivari ji je služilo pri napovedbi iakega ali iakega vremena. Pa me prime nekoč za rokav in me povede na piano, odkoder je bil lep razgled proli Poreznu, iziegne svojo suho roko ter pravi: »Glejte listo grapo doli pod Sv. Gabrijelom! Če se dviga zjutraj od ondot meglica, takrat hudobar kote kuha, in tistega dne je tako gotovo dež, kakor gotovo je tudi tedaj, ko sta jug in burja obenem zunaj.« Kot hribolazec, lovec, ribič, vrtnar in prav posebno še kot čebelar, čigar uspeh je povsem odvisen od vremena, sem se tudi jaz že od nekdaj živo zanimal za vremenske izpremembe. Kolikokrat sem z veliko skrbjo opazoval aneroid, kako je njegov kazalec kolebal zdaj naprej, zdaj nazaj, pa še bolj nazaj; slišal se je že veliki zvon iz Crngroba, in tudi prej omenjeni Gaber je trdil, da bo »nekaj«, vendar se je večkrat kljub vsem bližnjim in daljnjim neugodnim znakom srečno izvilo, da mi ni dež prekrižal te ali one namere, ali pokvaril dobre čebelne berne. Toda kadar se je oglasil brglez s svojo »treko vižo«, tedaj sem izgubil vsako upanje, ker lepo vreme se je gotovo izprevrglo; pa prav gotovo! Po tej pripravi preidem k stvari ter hočem dokazati, da ga ni bolj zanesljivega vremenskega preroka od brgleza. Odveč bi bilo opisovati tega živahnega, spretnega in zelo koristnega ple-zavčka, saj ga itak pozna vsak lovec. Omenim le, da mu pravijo ponekod cot, drugod zopet žokovt, kakor imajo pač tudi marsikatere druge ptice, cvetice itd. svoja posebna lokalna imena. Kot strasten ptičar poznam brgleza že izza otroških let. Imel sem doma na vrtu tako privajenega, da mi je jemal bučne pečke kar iz roke; slišal sem njegovo glasenje v vseh načinih — petje ne morem reči — ali da je ta mah ptiček tako brihten, da ve o prihodnjem vremenu in naznanja to tudi s svojo žvižgo, na to sem bil opozorjen šele, ko sem bil že na prvi svoji službi v Kolovratu. Ne gre za kraj, saj bi lahko stavil, da ne pozna tega skritega kotička 99 odstotkov onih, ki se jim bo zdelo vredno brati io-le črtico o neznatnem brglezu, ki niti ni lovna žival; imenujem ga vendar že zdaj, da se bo vedelo, kje sem doživel nekaj zelo kritičnih slučajev, o katerih nameravam pisati kdaj pozneje. Torej: Nekega zelo vročega julijskega dopoldneva — takrat je trajalo šolsko leto še do konca julija — sem stal med odmorom ob enajstih pred šolo, veseleč se že v naprej, kako bodo popoldne 142 - J po sklepu pouka prijemale posirvi iam doli v Kanderšici in Mediji. Kar jo primaha gor proii šoli župan, sivolas mož sredi sedem-deseiih lei, s slamnikom v roki ler ves s poiom oblil. »Dober dan, Mihčev očal Vroče je, vroče!« — ga pozdravim prvi, kakor se spodobi mladiču napram takemu odličnemu možu, ki nosi že trideset in dve leti župansko časi in breme. Globoko dihajoč se ustavi, izvleče velikansk višnjev robec ter si obriše najprvo obraz in vrat, potem pa se kot medved kosmate »gosli«. »O ja, vroče, to pa to! Zdaj o sv. Mariji Magdaleni mora biti vroče, kdaj pa naj bo?« — odvrne počasi — »samo preden bo ura dve, bo če ne toča, sodra pa gotovo.« Jaz: »Pa menda vendar ne, saj je nebo čisto ko ribje oko, in ni ga videti najmanjšega oblačka.« On: »No, boste že videli! Danes zjutraj je brglez na našem starem orehu v najvišji rogovili ,la treko vižo' pel; ni se ganil in proti nebesu je gledal. Kadar zarano tako počne, je v dvanajstih urah poleti vedno napuh z zrnom, pa tudi pozimi nič dobrega!« »Kakšna pa je ,la treka viža'?« _ ga pobaram. »V hrif,1 v hrif, v hrif! vpije in prav žalostno zateguje.« Poslovivši se, se vrnem zopet v šolo, opoldne grem kosit, ob eni zopet v šolo, a nikjer ni bilo meglice. Poprimem se pouka, ne da bi še kaj mislil na Mihca in njegovega brgleza. Ob pol dveh postane v šolski sobi nenadoma bolj temno. Pogledam skozi okno, pa vidim, da se vale izza cerkvene strehe velike kopice belo obrobljenih temnih oblakov, ki so že zastrli soinee. In res, še preden je bila ura dve, je nastala taka nevihta, kakršne nisem doživel v Kolovratu v vseh štirih letih svojega ondotnega službovanja. Tedanji župnik, Andrej Pogorelec, brez Primere blag mož, ki je prišel v šolo poučevat veronauk v drugi učni uri, me je prosil, naj grem zvonit hudi uri, ker so vsi njegovi ljudje tam pod Strmo njivo pri ajdovi setvi. Izgovarjal sem se, da moje zvonjenje ne bo pomagalo, ker ne znam zvoniti. Pa Pravi: »Vem, da zvonjenje samo na sebi nič ne pomaga, toda ljudstvo zahteva to, in gorje meni, če pobije toča brez zvonjenja. Saj bi šel sam zvonit, ali poglejte me vendar, kakšen sem; komaj sem prilezel do šole, kako neki naj zvonim!« Ubogi dobričina je bil na predzadnji stopnji vodenice, zato se nisem več obotavljal, ampak njemu na ljubo sem šel, oziroma tekel sem zvonit, zakaj razoglav kakor sem bil, sem dobil spoloma že prve ledene lešnike na glavo. * Hrif — hrib. — Opomba pis. Pod zvonikom hitro denem nogo v zanko srednje vrvi, z desnico in levico pa poprimem krajni dve vrvi in začnem migati, kakor sem večkrat videl to delati cerkovnika Jožka. Niso veliki kolovraški zvonovi, vsaj takrat niso bili, in Jožko, star komaj šestnajst let, je zvonil z vsemi tremi s tako lahkoto, kot bi se igral, jaz pa jih z vsem svojim naporom nisem mogel spraviti v tisti ritmični bingale, bongale! Čim bolj sem vlekel z rokama ter pritiskal z nogo, tem bolj zmešano so bunkah zvonovi; največkrat kar vsi trije hkraiu. In zunaj? Kakor sodnji dan! S svojega enonožnega stališča sem videl skozi nasprotno okno na del strehe žagreda. Toča je z groznim hrupom prasketala po lesenih skodlah in v velikih lokih odskakovala. Da more biti v oblakih tako velikanska množina vode, sem se prepričal šele takrat; ni lilo, plahutalo je! Kolikor sem mogel videti skozi malo okno neba, se mi je zdelo, da je vedno odprto. Brez bliska ni bilo dlje časa niti sekunde; umevno, da je tudi neprestano treskalo in bobnelo, kakor bi se svet podiral. Nevihta traja navadno le malo časa, takrat pa ni hotelo biti ne konca ne kraja. Bil sem že do skrajnosti izmučen; pot me je oblival po vsem životu, in roki sta me skeleli od vrvi. Naposled so mi po nekako polurnem nevajenem zvijanju in pre-teganju odpovedale vse moči. Naslonil sem se na zid ter pojemal kot kapelj, če ga vržeš na suho. Tudi že zagnani zvonovi so pojemali, le zdaj pa zdaj je udaril še kak žvenkelj; naposled so tudi ti opešali, kakor jaz, in k sreči tudi — vihra. Tako sem se torej prepričal prvikrat, da brglez glede vremena res nekaj ve, od tedaj nadalje in prav do poslednjega časa pa še neštetokrat, prav za prav vselej, kadar je bil navijal svoj ftj-fij-flj-fij, ali kakor je označil Mihčev oča ta klic onomato-poetično z »v hrif«, oziroma s »ta treko vižo«. Sicer ni vsakokrat pobila toča, tudi ne razsajala tako grozna nevihta, kot na tisti sv. Marije Magdalene dan, toda kritično je bilo vedno. Pripomnim, da je ta brglezov »fij« vedno dolg, tako rekoč navzgor potegnjen, kakršen naglas imenujejo v srbo-hrvaščini značilno uzlazni. Tudi je takrat med posameznimi »fij« za spoznanje več presledka kakor kadar žvižga »fiv-fiv-fiv-fiv«, torej kratko navzdol potegnjeno. Če poslušaš brgleza z uro v roki, trajajo štirje zaporedni »fij« s presledki vred nekako deset sekund, a štirje »fiv« komaj sedem. Ne napravi pa vedno po štiri »fij« ali »fiv«, včasih več, včasih manj, kakor je pač razpoložen. Kdor se bo kdaj na podlagi tega razmotrivanja zanimal za brglezovo oglašanje, se bo prepričal, da »fiv« zdaleka ni fako nevaren, kakor »fij«, zakaj ž njim naznanja brglez navadno le pohleven dež, ki pa ni, da bi moral bili že v dvanajsiih urah. Tudi ni ta varianla tako melanholična, in brglez je takrat živahen ter išče hrane, medtem ko pri prvi mirno ždi in se kolikor mogoče skrit tišči kake debelejše veje, ali gleda iz žlambora proti nebu, morebiti v skrbeh, kaj neki bo. Značilno je nadalje, da brglez, kadar žvižga bodisi »flj«, bodisi »fiv«, ne menjava napeva, temveč goni enega in istega kar po več ur zaporedoma v krajših ali daljših odmorih; čim pogosteje se glasi, tem bližje je izprememba, pred nastopom te pa ulihne mali prerok popolnoma. Kadar se glasi brglez s hitrim fifififififi — sedem ti v poldrugi sekundi — približno v višini dvakrat črtanega a, tedaj se ni bati ničesar. Njegov žokžokžokžok-žokžok še malo ni nevaren, kakor tudi ne pridejo glede vremena v poštev še nekateri drugi glasovi, s katerimi izraža dešček2 svoja ljubezenska čutila. Iz obnašanja, petja in klicev raznih ptic je sklepal človek že od starodavnih časov na prihodnje vreme. Dejstvo je namreč, da vpliva prememba vremena več ali manj na ptice in nekatere druge živali, na senzitivnega človeka in celo na razne rastline. Kako in zakaj se to godi, prirodopisci še niso mogli dognati. Glede ptičev domnevajo, da deluje zračni pritisk na ptičje kosti, ki so votle in brez mozga, prav tako, kakor na brezzračni kovinski bobenček v aneroidu. Pravijo, da se stene kosti kolikor-toliko vdajajo zunanjemu zračnemu tlaku, kar vpliva na živčevje, in to na razpoloženje, ki ga izražajo ptice na tak ali tak način. )e to stara štorija; povedal nam jo je v učiteljišču že rajni, sicer izvrstni profesor Vodeb, in tudi pozneje sem naletel nekje nanjo; ali vendar je mogoče, da se porajajo vremenski občutki kako drugače. Kako ravno, jaz nimam pojma. O tem naj razmišljujejo strokovnjaki; morebiti se vendar posreči komu kdaj razvozljaii fa zagonetni naravni pojav. Iz lastne izkušnje in natančnega opazovanja vem te, in to prav dobro, da je brglez dokajkrat nezmotljivo napovedal bližnjo izpremembo, za katero se aneroid tudi pri stalno visokem stanju niti zmenil ni. Sklepajoč ostajam pri trditvi: Brglez je in ostane vremenski pogodnik — par excellence! 2 Dešček — tukajšnji izraz za samca. — Opomba pis KI.: Letošnja vzrejna tekma ptičarjev. Klub ljubiteljev pličarjev je priredil v lovišču Ježica pri Ljubljani dne 11. aprila za čistokrvne ptičarje, poležene po 1. decembru 1924, vzrejno tekmo, ki je pokazala, koliko vzgojnega dela je opravil pri nas že omenjeni klub. Nič manj kot 20 psov se je priglasilo k tekmi, katero število se vidi redko v iekemskih poročilih sploh. To znači, da se uveljavlja tudi pri nas naziranje, da ni lovec, kdor nima čistokrvnega ptičarja. Tudi občinstva, ki je spremljalo z zanimanjem potek tekme, se je nabralo lepo število. Posebno nas veseli, da je prišlo tudi nekaj lovskih čuvajev, da bi videli na tekmi, kako je treba ravnali s ptičarjem in kaj premore ptičar. Tekma je bila poučna zlasti tudi v tem pogledu, ker so tekmovale pod istimi pogoji štiri pasme , nemški kratkodlakarji (12), nemški dolgodlakarji (1), resavci (3) in pointerji (4). Gledalci so si ustvarili lahko sodbo, katera pasma jim je bolj prikladna za njihovo lovišče glede lovske zasnove in katera jim bolj ugaja po zunanjosti. Na gostilniškem vrlu ljubljanskega glavnega kolodvora se je izvršil ob sedmih zjutraj zdravniški pregled pripeljanih psov, nakar se je izžrebal vrstni red tekmovanja. Tekmovalo se je v dveh skupinah: številke 1 — 10 sta prevzela sodnika TTirer in dr. Lokar, katerima je bil prideljen kot sodniški pripravnik Valentin Lučin, številke 10—20 pa sodnika Erhardi in Justin. Naravnost krasen dan nas je pozdravil na ljubljanskem polju, kamor nas je pripeljal vodja tekme Anton Schuster. Ozračje je bilo čisto kot malokdaj. Kamniške planine in Julijske Alpe so nas pozdravljate v vsej svoji lepoti, katera je očarala posebno one iz naše družbe, ki nimajo prilike gledati gorskih velikanov vsak dan. Proti poldnevu se je sicer stemnila gorenjska stran, pričelo je mrzlo in neprijetno pihati, toda med opoldanskim odmorom se je vreme zboljšalo, tako da se je končala tekma brez ovir že ob petih popoldne. Tekmovali so sledeči psi: 1. Jason, sivorjavo progast nemški dolgodlakar, poležen 30. marca 1. 1925. od Beity Sonderhaus po Walgu Galgenberg-Hildessia. Vzreditelj Schussmann, Felkt na Vestfalskem, lasfnik dr. Ivan Lovrenčič, Ljubljana, vodnik lovec Ivan Ožbolt, Zadobrova pri Ljubljani. Težek pes s težko glavo in ne brezprigovornim zadnjim delom, sicer brez večjih napak. 2, Don Mirski, nemški resavec, siv z rjavimi krpami, poležen 29. maja 1925 od Age Krimske po Kunu II. Novotešinjskem. Vzreditelj losip Kremenšek, lastnik in vodnik Peter Dobrila, Ljubljana. Nežnokosten J pes s slabim hrbiom in s previsoko nastavljenimi ušesi. Oči so svetle, rep predolg, križec slab. Pes stoji francosko. Predvsem mu je treba ozdraviti oči in ga telesno okrepiti. 7). Tref Mirski, brat Dona. Lastnik Anton Schuster, Ljubljana, vodnik lovec Karel Hackl, Ježica. Pes neplemenite, odvratne, preširoke glave, s priostrenim gobcem, svetlih oči, šibkih prsi, vdrtega hrbta in širokoprsten. Spodnja čeljust presega zgornjo, kar bo psa oviralo pri lovskih poslih. 4. Nana, svetlorjava koder-pointerica, poležena 20. aprila 1925 od I.ucce-Dvpe (PP rod. 453) po Wotanu I. Llergershausen (PP rod. 322, Nem. up. rod. knj. 1542). Vzreditelj V. Sevbold, Steinenkirch na Virtem-berškem, lastnik in vodnik dr. Jakob Jan, Krško, še nedorasla psičica, od zadaj sodčkaste stoje, s pregloboko nastavljenim repom in s premalo gosto dlako na telesu, sicer pa brez posebnih napak. 5. Greif čemšeniški, nemški svefloprogast kratkodlakar, poležen 5. aprila 1925 od Vere Čemšeniške CObersee) po Risu (Vero Obersee). Vzreditelj Franc Urbanc, Ljubljana, lastnik in vodnik baron Henrik Lazarini, Smlednik. Mišičast, temperamenten pes brez večjih napak. Kazi ga napihnjen gobec (značilna dediščina Risa) in široka hoja odzadaj. 6. Boj Krški, rjav kratkodlakar z belim znakom na prsih, poležen 24. aprila 1925 od Loti Feilhofen po Risu (Vero Obersee). Vzreditelj dr. Vilko Pfeifer, Maribor, lastnik in vodnik Dragotin Klobučar, Maribor. Sicer lep pes, a ima premočne čobe, nekoliko podvratka in stoji za spoznanje francosko. Glavna napaka mu je težka glava, dediščina Risa. 7. Alf Ortneški, rjav nemški kratkodlakar z belim znakom na prsih, poležen 25. maja 1925 od Rite Esting po Risu. Vzreditelj in lastnik Oskar Kosler, Ortenek, vodnik lovec Karel Hackl, Ježica. Nežno zgrajen pes, ozkoprsen, dolgohrbten, s slabim zadnjim delom. Kot Risov potomec ima napihnjen gobec. Pes kaže, da je bolan. Ocena: dobro. Ker je dobil lovec Hackl psa šele teden pred tekmo in se pes še ni navadil nanj, ga je odtegnil od tekme. 8. Sam, lepo temnorjav nemški kratkodlakar, poležen 20. maja 1. 1925. od Here po Trefu Landshaagu. Vzreditelj Aleksander Lininger, Maribor, lastnik dr. Milko Hrašovec, Celje, vodnik lovec Ivan Ožbolt, Zadobrova pri Ljubljani. Visok pes z lepim hrbtom in dobro sklenjenimi šapami, a v zadnjem delu slab. V zadnjih nogah so mu kosti gorenjega stegna nekoliko upognjene, spodnje kosti so pa ravne. Radi tega je hoja klecajoča. V zadnji desni nogi je trd. Glava priča o pointerski primesi. Gorenji del je širok, gobec prekratek, uhlji zasukani. 9. Friga Prulska, rjava kratkodlakarica, poležena 21. aprila h 1925. od Flore Obersee po Telu Orlovskem. Vzreditelj Davorin Bizjak, hjubljana, lastnik Milan Hribernik, Ljubljana, vodnik lovec Ivan Ožbolt, Zadobrova. Psica ima teme glave preveč nazaj upognjeno, ušesa zasukana, mal podvratek, spredaj izvito laktje (zlasti na desni strani), ■zvito čobo, ki se bo bržkone pokazala tudi pri mladičih. 10. Dijana Krška, rjavoprogasta kratkodlakarica z rjavo glavo, Poležena 24. januarja 1925 od Lote Feilhofen po Risu. Vzreditelj dr. Vilko Pfeifer, Maribor, laslnik dr. Hugon Robič, Maribor, vodnik ravnatelj Prieger, Bistrica pri Rušah. Lepa psica brez bistvenih napak z napihnjenim gobcem in s široko hojo od zadaj. 11. Toska, bela pointerica z rjavimi krpami, poležena 13. decembra 1924 od Aide-Zite Tiefenbach po lesku Framhof. Vzreditelj dr. Konrad Fingerlos, Finec, lastnik in vodnik Adolf Potokar, Ljubljana. Dobra, tipična psica z dobro glavo, a s slabim ospredjem in s svetlim očesom. 12. Ledi, bela pointerica z rjavimi krpami, poležena 26. marca 1. 1925. od Ledi Irmenau po lesku Framhof. Vzreditelj božidar Fiirtauer, Pfarrkirchen, Bad Hall, lastnik in vodnik Adolf Potokar, Ljubljana. Sla-bejša psica s slabim ospredjem, a s temnim očesom. 13. Lota Mitras, rjava kraikodlakarica, poležena 13. junija 1925, od Sente Hiibitz po Risu. Vzrediteljica, lastnica in vodnica Liza Behr-balk, Ptuj. Še nedorasla psica brez posebnih napak. Glava je lepa, vrat suh, oko temno, toda hrbet je predolg, križec strm in ušesa previsoko nastavljena. 14. Fred, bel pointer z rjavimi krpami, poležen 8. junija 1925 od Lidi Irmenau po lesku Framhof. Vzreditelj Franc Schniirl, Lambach, lastnik in vodnik Adolf Potokar, Ljubljana, še nedorasel pes brez posebnih napak. Gornja čeljust mu presega nekoliko spodnjo. 15. Rika Mitras, rjava kratkodlakarica, poležena 13. junija 1925 od Sente Hiibitz po Risu. Vzrediteljica Liza Behrbalk, Ptuj, lastnik in vodnik Friderik Weinberger, Ljubljana. Nedorasla psica z lepimi, glo-kobimi prsi, a se nagiblje h kravji stoji, ima mal podvratek in svetle oči. 16. Lola M i r s k a, siva resavka z rjavimi krpami, poležena 29. maja 1925 od Age Krimske po Kirnu H. Novotešinjskem. Vzreditelj Josip Kremenšek, Ljubljana, lastnik in vodnik Leon Matajec, Stražišče pri Kranju. Dobro zgrajena psica s prav dobrim laktjem, z lepo glavo, dobro odlakanostjo, a s svetlim očesom. 17. Doris Krška, rjavoprogasta kratkodlakarica z rjavo glavo, poležena 24. januarja 1925 od Loti Feilhofen po Risu. Vzreditelj dr. Vilko Pfeifer, Maribor, lastnik in vodnik Valter Scheibel, Breg-Ptuj. V splošnem brez večjih napak. Malo slabo ospredje. Prednja stoja nekoliko preozka. Laktje lepo. 18. Samo Krški, rjav kratkodlakar, brat od Doris. Lastnik in vodnik dr. Avgust Leitgeb, Vrhnika. Močen pes brez večjih napak. Podvratek ga kazi. 19. Lord Krški, rjavoprogast kratkodlakar z rjavo glavo, brat od Sama. Lastnik dr. Ferdinand grof Attems, Slovenska Bistrica, vodnik lovec Miha Korošec, Župeča vas pri Ptuju. Pes nima posebnih napak, a je v slabem telesnem stanju. Ospredje ima prav dobro, toda nagiblje se k podvratku. 20. Lord, bel pointer z rjavimi krpami, poležen 13. decembra 1924 od Aide - Zite Tiefenbach po lesku Framhof. Vzreditelj dr. Konrad Fingerlos, Linec, lastnik in vodnik Adolf Potokar, Ljubljana. Dobro zgrajen pes brez bistvenih napak. Da krivi rep, mu znatno zmanjšuje telesno vrednost. Kako so se izkazali ii psi na tekmi, nam kaže priložena preglednica. Marsikak pes bi bil bolje odrezal, da ga je imel njegov vodnik večkrat na polju ali v boljšem lovišču. Sodilo se je po enakem merilu, kot se sodi v Avstriji in Nemčiji. Uspeh je na vsak način ugoden. Pri najstrožji sodbi bi se ne 148 - M moglo polisniii šesi nosilcev prve ocene niže kot na drugo oceno, kar je za vsako tekmo prav lep uspeh. Pa še nekaj veselega je pokazala ta tekma: kot na prejšnjih se je pokazala ludi na tej nova zvezda v vodstvu psov. Lani nas je presenetil dr. Erhartič, letos pa g. Scheibel, medtem ko je poklicni lovec Miha Korošec tudi letos vodil z mirnostjo, s poznanjem svojega psa in z zaupanjem vanj, kar nam imponira pri tem možu že nekaj let. Štajerski lovci si ne morejo želeti boljšega poklicnega lovca kot je njihov Korošec. Toda nekaj žalostnega moram pribiti na tem mestu: med onimi, ki so držali v ozadju pse, niso postopali ž njimi vsi tako, kot bi moral ljubilelj psov. Lastniki psov naj vedno pazijo, komu jih izroče v varstvo! Razen daril, omenjenih v preglednici, so prejeli še: g. Scheibel zlato svetinjo Kluba ljubiteljev ptičarjev in 100 Din, podarjenih od Jugoslov. psoslovne zveze za najlepšega psa tekme; dr. Attems srebrno svetinjo Kluba ljubiteljev ptičarjev; A. Potokar bronasto svetinjo Kluba ljubiteljev ptičarjev (za Lorda) in svetinjo dunajskega kluba resavcev (za Tosko); dr. Jan svelinjo dunajskega Kluba dolgodlakarjev; dr. tiugon Robič svetinjo dunajskega Kluba resavcev; A. Schuster 100 Din za najboljšega resavca; Miha Korošec 150 Din, Ivan Ožbolt 100 Din, Karel Hackl 100 Din voditeljske nagrade; baron Lazarini usnjat pas za pairone; dr. Ivan Lovrenčič lovski nož; A. Potokar dresurni jermen; Dragotin Klobučar pločevinasto škatlo za jedi; Leon Matajec podložen nahrbtnik; P. Dobrila prevlečeno čutaro; L. Behrbalk ovratnik in zadrge; Prie-ger pasji bič. Večina gospodov je denarna darila poklonila Klubu, za kar jim je dolžan Klub najloplejšo zahvalo. Enako se čuti Klub hvaležnega onim, ki so darovali ali denarna ali predmetna darila. Ti so: tvrdki Krisper in Breznik & Fritsch ter Fran Avčin, Rado Hribar, dr. Janko Lokar, dr. Ivan Lovrenčič, Anton Schuster, Pavel Stele, Franc Urbanc, vsi v Ljubljani. Ti poslednji so darovali vsak po 100 Din. H koncu opozarjam, naj ne pozabijo lastniki psov priglasiti teh za vpis v jugoslovansko rodovno knjigo. Pogoji so objavljeni v aprilovi številki letošnjega Lovca. Listine naj se pošljejo ali odboru Kluba ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani ali pa klubovemu •zvestitelju Antonu Schusterju, trgovcu, Ljubljana, Mestni trg, ki daje tudi sicer vsa pojasnila, n. pr. glede nakupa ali prodaje psov, Slede plemenjakov, mladičev itd. lekmo je zaključil prav prijeten družabni večer v Ljubljanskem dvoru. Sodniki: Viljem Fiirer, dr. janko Lokar, Henrik Erhardt, Feliks Justin. — Sodniški pripravnik: Valentin Luc Številka žreba Jason Don Mirski Tref Mirski Nana Greif Čemšeniški Boj Krški Sam Friga Prulska Dijana Krška Toska Ledi Lota Miiras Fred Rika Miiras . Lola Mirska Doris Krška Samo Krški Lord Krški Lord Ime psa Številke učinitve 0 = nezadostno 1 = zadostno 2 = dobro 3 = prav dobro 4 = izvrstno ✓ S s ✓—'V s ✓ s . ^ X—V ^ ' •• ' ^^' co-ti* co4^totorototoco ^ oj ^ro _to ^ ^ ^ ^•oj^-cncGcocococo^^^oooj — -^4^00 — Ui O Oi O O O -O O O Cf Cn Ot O C CJ1 Ul m o Ul Kakovost nosa (15) Predmeti preizkušnje /- s ✓ S /-~S ^ S N ^^ ^ v V ^^ ^^ -• ^•^CU^OOJtOCOOOOJUJlUtOtO^-^^CU^^O roto — too — — — — — — — — — oto-^uio O O Ul O UlOUlU-UlUlOOO O Ui Stoja (5) y—V ^ V ✓—V X-V ^^ S X V ✓ X ^ s X N /<—S ^ S X—V X N X V X—N X ' X—K — — o — GCGCO — — — — — 4i- — O — 0004^ to O) O to to to to to to O) Natezanje (4) X—v X—N X—-V. X N X X N X . x—^ x—V X—V X—v x—x—v X—v x—v X-~v. x—v X—' ►f^OOOO^CGtOCOtOtO^UJCOtOOOtOOJCO ^tO ^CG — ooooooco — — — oo — cc — — Oder, torooto 05 to to to to to to Način iskanja (4) X V X—S X X X s X s X—s x—V x“v X—v x—v X-v X—V X—- x^"s x—V . X—- x-v X-~V — — — — oocooc — — — — 00 — — — — ceco O) to to 05 to to to o» to to to to to Hitrost (4) x—V X N X—S X~S X~S X S X^~S X—V X~N x~s x"^ X—v X—s x-v X—N X S X—S X—S X—v ^.4^tO>fc*-COtOtOtOC04^4^CO — OJCO^^COOJ^OO — — 05 — CD050505CO)— ^CDOGCDCD^COCTJCD to to to to to Vztrajnost (3) (4)4 (3)3 Sekundiranje (1) X v X—s X—v X—s x N X . X . X N X ^ X—V X—^ x“s X-V x-^- X—s X—s X s x S X s t045*.C04i‘OCOtOtOiiOvIOCOCOOGNW^^*COtOstO tO^CG^OOOtOtOtOtOOOOOOJCO— 4^001010 Poslušnost na klic, žvižg, migljaj (1) X~V X , x—^ X—N X S X . x~s X—N x N X S X S X S X N X—V X S .'“V X S X—V X”V COOJOGJ^tOCOtOOJOJCO^CO.CO^OJ^COtOCC COOJOJ4^tOOJtOCOOOOJ4^COOJ4^CC^OOtOOJ Obnašanje po strelu (I) SSS3SSSSSSSSSSSSS3S O)4^4^004^«t»^4^4^O5a5O5^^^O54^tO4^ Splošen vtis glede vodljivosti in bistrosti (2) CO^OUi-OOC-OOOCDtOtO — *OtDUltO — OlUi tO00OO5^lUiO0C00-^4O»tOC005tO00 — 05*0 Vsota P. pr. P. pr. II b Id P. pr. III b Pr. p. pr. II a If le lila III c Pr. p. pr. III d Pr. p. pr. I a Ilc Ib Ic Ocena dobro zadostno zadostno dobro dobro dobro zadostno dobro dobro dobro dobro dobro dobro dobro dobro dobro dobro dobro dobro Ocena smotre J Preglednica letošnje vzrejne tekme ptičarjev dne 11. aprila 1926. Dr. Avgust Munda: Lov z umetno muho. Neumorna pazljivost, nagle kretnje, spretnost, bistro oko, Potrpežljivost, prisotnost duha in dobro poznanje prirode: to so lastnosti, ki so za perničarja neobhodno potrebne. Popolnoma pravilno je označil sloveč angleški športnik lov z umetno muho za triumf človeške spretnosti nad sirovo silo prirode: trnki nenavadno majhni, žilica tenka kakor las, pernica gibčna kakor šiba — s to pripravo lovimo ribe v povprečni teži od 14 do 1 kg. Ujeti veliko ribo z najfinejšo in najnežnejšo pripravo, to je ideal športnega ribiča in lahko rečemo, da dosežemo ta ideal pri lovi s pernico. Ni elegantnejšega, kratkočasnejšega in mikavnejšega športa kakor lov z umetno muho. Lične mušice iz perja in svile, vrvica iz impregnirane svile, pernica, težka 16 do 20 dkg: vsa ta priprava je nežna, lična in čista, da moreš ž njo loviti v belih rokavicah, ne da bi jih pomazal. Umetna muha je posnetek prlrodne žuželke; vendar je riba ne zagrabi, ako ji vado nespretno ponudimo; le če pade mušica nežno in mirno na vodo kakor naravna žuželka, je prevara popolna: riba se da premotiti in zagrabi. In če je riba muho zagrabila, še ni ujeta. Ako je ribič v istem trenutku ne zapne z naglo kretnjo, je riba, spoznavši Prevaro, muho isto tako naglo spustila, kakor jo je bila prijela. Perničar lovi le v bistrih vodah, največ v gorskih romantičnih Pokrajinah. Kretnje pri lovi so take, da delujejo pljuča in srce enakomerno in krepko. Duh in mišičevje delujeta neprestano, vse naše misli so osredotočene na lov, vse težkoče in skrbi vsak- danjega življenja so pozabljene. Oko sledi pazno plavajoči mušici in čaka z napeiosijo na trenutek, da se dvigne iz valov pestra postrv ali vitki lipan z bliskovito kretnjo po mikavni plen. Perničar bodi dober poznavalec prirode: poznati mora mušice, ki frče v posameznih mesecih nad vodo, njih barvo in velikost. Z uspehom bo lovil, če lovi s pravo muho. Marsikdo se bo spomnil, da je lovil cele ure brez uspeha; lipani pa so neprestano pobirali naravne muhe z vodne gladine. Kaj je bil vzrok neuspehu? Očividno le ta, da je lovil z napačno muho. Cesto padajo na vodno gladino ogromne množine majhnih mušic, tako majhnih, da jih s prostim očesom jedva razločimo; takrat je ves trud najspretnejšega perničarja zaman, ako nima v svoji zalogi umetne mušice, ki sliči po velikosti in barvi onim, za katerimi hlastajo ribe. Znani angleški športnik F. M. Halford je, hodeč za vodo, z mikroskopom preiskava! mušice, ki jih je pobiral raz grmičje ob vodi. Kdor lovi z umetno muho, mora poznati tudi navade rib: kje riba stoji, kdaj najrajši prijema, v katerem dnevnem času in ob Kakem vremenu. Čas neposredno po solnčnem zahodu je za perničarja izredno ugoden; takrat oživi voda, kakor da bi zavrela: mušice poletavajo in padajo v vodo; lipani jih pa s kratkimi sunki pobirajo z vodne gladine; vsi ti sunki se združujejo v tihem večeru v melodičen koncert. Kadar piha sever, leže ribe kakor okamenele na dnu, ne meneč se za nikako hrano. Toplo vlažno vreme pa obeta uspešno lov. Vreme ima na njih živčevje v pobočnici čudovit, dosedaj še nepojasnjen vpliv. Vse to mora perničar vedeti; sicer bi bil ves njegov trud zaman. Kakšna bodi ribnica perničarja. Preden govorim o tehniki lovi z umetno muho, naj kratko omenim, kakšna bodi ribnica perničarjeva. Kakor pri vsakem blagu, tako veljaj tudi glede pernice načelo, da traja dobro blago dlje časa kakor manj vredno in da služi boljše blago bolj svojemu namenu. Z dobro in lepo pripravo imamo tudi več veselja in jo skrbneje čuvamo kakor manj vredno in cenejšo. Če si nabavimo pernico, ne štedimo z denarjem in nikar ne kupujmo manj vrednega blaga. Z dobro pernico iz solidne angleške tvornice lahko lovimo vse življenje, seveda če ž njo pravilno ravnamo. Če se zataknemo s trnkom v travi ali na vejevju, vzemimo vrvico v roko in skušajmo na ta način oprostiti trnek; nikdar ne uporabljajmo pernice, da si rešimo irnek. Če pernico sestavljamo ali razdenemo, prijemajmo ijo na slročnici, sicer se zvije les in se zrahljajo stročnice. Ne smemo pozabiti, da je pernica zložena in zlepljena iz 6 delov, razcepljenega bambusa; ti deli se zrahljajo, ako pri sestavljanju in razdejanju pernice ne postopamo na gori navedeni način. Najmočnejše, najprožnejše in najtrpežnejše pernice so one, ki so sestavljene iz razcepljenega bambusa. Take pernice so izdelovali na Angleškem že pred 100 leti. Glavni pogoj dobre pernice je prožnost. Prožnost mora biti po vsej pernici enakomerno razdeljena; ako zamahnemo s pernico, se mora šibiti po vsej dolžini do ročaja; s tako pernico mečemo brez napora, zanesljivo in na velike daljave. Umetnost in tajnost uravnoteženja pernice poznajo samo angleški fabri-kantje. Stročnice nekoliko ovirajo šibenje pernice; zaradi tega so dvodelne pernice boljše od trodelnih, dasi so manj pripravne za transport. S prešibko pernico ne moremo zapeti rib na večje daljave in jih tudi ne moremo obvladati. Pernica bodi tako jaka, da moremo ribo, če je treba, s silo zaustaviti, če skuša pobegniti pod skalovje, med potopljeno vejevje ali pod druge zapreke. Riba zavije žilico, če zaide med take zapreke, okrog vej ali bilk in nato odtrga trnek. Dolžina pernice ustrezaj vodi, v kateri lovimo. Za naše vode so primerne pernice v dolžini 3 m; tehtajo naj 170 do 250 g. Težje in močnejše pernice niso pripravne za naše vode v Sloveniji. Kolesce, vrvica in trnki morajo biti v harmoničnem razmerju s pernico; pernica, ki ni s kolescem pravilno obtežena, ne meče dobro. Za dobre pernice velja pravilo, da tehtaj kolesce približno toliko kakor pernica. Kolesce imej dobro zavoro; brez zavore si lovi z umetno muho niti misliti ne moremo, ker zapnemo ribo zgolj z odporom zavore, o čemer bom pozneje še govoril. Če mečemo na večje daljave, ojačimo odpor zavore, da ribo laže zapnemo; ako lovimo s fino žilico in zelo majhnimi trnki, zmanjšajmo odpor zavore, da ne odtrgamo žilice in ne zlomimo trnkov. Zavora bodi torej tako prirejena, da se da po potrebi regulirati. Vrvica za lov z umetno muho bodi svilena in impregnirana. Impregnirana vrvica je gladka in teče brez odpora skozi pernične obročke; ima pa tudi primerno težo in se zaradi tega lahko meče ter plava, ker se ne napije vode, na vodni gladini. Za naše vode zadostuje vrvica v dolžini 20 do 30 metrov; od te dolžine pa rabimo običajno jedva eno tretjino. Lažje mečemo. ako se vrvica proii koncu tanjša. Take stanjšane vrvice so precej drage; ako jih skrbno čuvamo, pa moremo ž njimi loviti po več let. Seveda jih moramo po vsaki lovi naviti na leseno vreteno, da se dodobra posuše. Jaz imam svoje vrvice stalno navile na vretenu; na kolesce jih navijem le, če grem lovit. Dobro impregnirane vrvice se dobe le pri angleških tvrdkah; imitacije iz. Nemčije so manjvredne kakovosti. Predvrvnico si lahko zvežemo sami iz posameznih kosov sviloprejkine žilice ali poala; jakost posameznih kosov naj proti trnku polagoma pojema. S tako stanjšano predvrvnico bolje mečemo kakor z ono, ki ima po vsej dolžini enako jakost. Žilica bodi okrogla, gladka, prožna in prozorna. Za lov s potapljajočo se muho {wei flv) uporabljajmo predvrvnico v približni dolžini 2-5 db 3 metrov, za lov s plavajočo muho (dry flv) pa v približni dolžini l1/« do 2 metra. Čim čistejša je voda, tem tanjši bodi poal, da ga riba ne zapazi. Predvrvnica je prožna le, če je namočena; sicer se trga in lomi. Najbolje je, če jo prinesemo že namočeno s seboj na lov; v ta namen jo denemo v okroglo, ploščato škai-Ijico iz aluminija, ki imej dvoje vložkov iz klobučevine; to klobučevino namočimo in položimo med njo predvrvnico. Žilica se kmalu pokvari; zaradi tega jo moramo vsako leto obnoviti. Preležana žilica se lomi in trga. Zato je najbolje, da si predvrvnice ali žilice kupujemo sproti. Pri tej priliki bi svaril pred pretankim poalom. Žilica se na mestu, kjer je privezana na trnek, prav kmalu obrabi; razen tega se drgne tik za trnkom ob zobovje rib. S tem pa je podana nevarnost, da se tak poal, osobito če je tanek, odirga v trenutku, ko ribo zapnemo. Riba, ki uide s trnkom v gobcu, pogine po velikih mukah, ako ni trnek zapičen zgolj na robu čeljusti. In sedaj še nekaj besed o vadi perničarjevi. Njegova vada je umetna mušica. Mušice, ki jih kupujemo navezane na žilico, niso praktične, ker je žilica v nekaj letih preležana in preperela. Ne glede na to pa se žilica na mestu, kjer se drgne ob trnek, kmalu obrabi, pokvari od rje in odtrga. Praktične so le muhe na trnkih z ušesci; take muhe privezujemo sproti na poal in jih lahko rabimo leta in leta. Za začetnika so pripravne mušice na trnkih - dvojčkih; s takimi trnki ujameš ribo z večjo gotovostjo kakor s trnkom-samcem, ker se riba s trnka-dvojčka težko sname. Spreten športnik pa uporablja le trnke-samce. Glede barve in velikosti muh veljaj v splošnem načelo: spomladi bodi barva mušic temnejša in mračna, poleti živa, jeseni pa svetla; spomladi rabi večje muhe, jeseni pa manjše mušice. J ♦ Tipične muhe za pomlad so March Brown, za poleije Augusi Dun, Red Palmer, za jesen Blue Upright. Slika štev. 1. Slika štev. 2. Muhe z ušesci privezujemo na žilico, žilico pa na vrvico na način, kakor ga kaže slika šiev. 1; posamezne žilice predvrvnice zvežemo med seboj na način, kakor je razviden iz slike šiev. 2. Pentlja na sliki šiev. 1 je mišljena na žilici, vozel pa na vrvici. (Nadaljevanje bo sledilo.) Iz lovskega nahrbtnika. Iz zapisnika I. plenarne odborove seje S. L. D. v Ljubljani, ki se je vršila dne 28. januarja 1926 ob 20 v restavra-c‘li »pri Slonu«. Navzočih je 22 odbornikov. Gorenjsko podružnico zastopa njen r|ačelnik g. Leo Matajec. Predsednik g. dr. Lovrenčič konsta-ule sklepčnost in otvori sejo s toplim Pozdravom vsem, posebno pa novo-'zvaljenim odbornikom, pozivajoč jih, "pj se poprimejo društvenega dela z vso 'nemo, da bo koncem leta mogoče od-oru pokazati na občem zboru, za ko-' 0 ie društvo napredovalo. Nato podasta tajnik in blagajnik svoji poročili, ki jih odbor sprejme brez pristavka. Na predlog g. dr. Ravniharja se izvoli z vzklikom: za tajnika Miro Repovš, za blagajnika Ivan Zupan, za gospodarja Ivan Rozman. Imenovani izjavijo, da sprejmejo poverjena jim mesta, nakar se izvrši volitev v odseke. Na predlog g. Zupana se ustanovi strelski odsek, ki naj obstoji iz petih članov. Na razpravo pride sprejemanje novih članov. Odbor sklene: Kdor je bil dru- šiveni član dne 31. decembra 1925, lega se smatra tudi za leto 1926. za člana. Kdor pa se priglasi na novo, naj se od njega sicer sprejme članarina, vendar postane član šele takrat, ko ga odbor v svoji seji sprejme. Kot znak, da je sprejet, se mu pošlje članska izkaznica Dopisi: Dopis velikega župana ljubljanske in mariborske oblasti, s katerim se nakazuje izredna podpora »Lovcu«, se vzame v vednost. Pri tej priliki naprosi g. Zupan društvenega predsednika^ da se napravi prošnja na velikega župana ljubljanske in mariborske oblasti za redno podporo iz lovskega fonda, kakor jo je prejel »Lovec« v preteklih letih. Dopis velikega župana ljubljanske oblasti glede očuvanja srn v občinah, ki meje na Gvzvjevo veleposestvo, se vzame na znanje. Dopis sreskega poglavarja za ljubljansko okolico, s katerim se dovoljuje lovljenje jerebic, da se jih krmi čez zimo, se vzame v vednost s pristavkom, naj se potom »Lovca« obvesti zakupnike lovišč, da je treba v smislu naredbe ministrstva z dne 10. septembra 1849, drž. zak. št. 386, vsak tak slučaj prijaviti pristojnemu sreskemu poglavarju. Odbor pritrdi vlogi, ki jo je radi nujnosti naslovil predsednik na mestni magistrat, naj se razpis o pobiranju pasjega davka izpremeni v toliko, da se bo zahtevala pasja znamka od mladih psov šele tedaj, ko so dosegli starost šestih mesecev. Odbor sklene, da se pošilja kura,toriju študijske knjižnice v Mariboru po en izvod »Lovca« brezplačno. Za prezidavo lokala za društveno knjižnico se je predložil proračun. Naprosi se g. ing. Tavčar, da ta proračun pregleda in stavi ponudniku event. spremembe v izvršitvi in v cenah. Na dopis sreskega poglavarja v Kočevju, naj se glede pogonov na volkove udeleži zastopnik S. L. D. razgovora v Kočevju, se sklene naprositi odbornika g. Rusa, da zastopa S. L. D. Predsednik dr. Lovrenčič poroča o vlogah, ki jih je napravil z ozirom na načrt novega orožnega zakona in prebere brzojavke in vloge, ki jih odbor odobri. Kot delegat centrale na občem zboru v Murski Soboti se določi g. Zupan. Glavna podružnica v Mariboru pa se naprosi, naj odpošlje na ta obči zbor vsaj dva svoja zastopnika. G. dr. Modic predlaga, naj se z ozirom na spremenjena društvena pravila opozori podružnice, da veljajo te izpre-membe pri odborovih volitvah tudi zanje. — Sprejeto. Na dopis ministrstva za šume in rudnike, naj se S. L. D. udeleži razstave v Filadelfiji, se sklene odgovoriti, da se S. L. D. sporazume s Savezom hrv. lo-vačkih udruženja v Zagrebu in da se hoče po teh dogovorih ravnati. Določijo se nagrade orožnikom, ki so se posebno obnesli pri zatiranju lovskih tatvin. Nagrade se pošljejo komandi 8. orožniškega polka v Ljubljani. Izredno se nagradi tudi lovskega čuvaja Antona Škulja iz Ortneka, ki je pomagal orožnikom na pravo sled. Na predlog g. ing. Tavčarja se sklene, da se objavi v »Lovcu« oklic na zakupnike lovišč, naj prispevajo k nagradam za orožnike naravnost S. L. D. ter naj pripišejo željo, kdo naj dobi to nagrado. Nagrade bo potem treba objaviti v »Lovcu«. Poziv vel. župana glede zatiranja vran proti nagradi se objavi v »Lovcu«. Zahvala kluba ljubiteljev brakov za podporo zadnje tekme se vzame no znanje. Onemoglemu lovskemu čuvaju Blažu Klunu iz Zamostca se dovoli iz fonda Zelenega križa enkratna podpora v znesku Din 1500. — . Podružnica za Gorenjsko je izročila po svojem načelniku g. Leo Matajcu del čistega prebitka Lovskega plesa v Kranju S. L. D. Predsednik se zahvali za ta dar in prosi načelnika podružnice, naj to društveno zahvalo sporoči podružničnemu odboru pri prihodnji seji. Ker se nihče več ne javi k besedi, zaključi predsednik g. dr. Lovrenčič sejo ob pol 24. Zapisnikar. Iz zapisnika H. odborove seje S. L. D. v Ljubljani, ki se je vršila dne 25. februarja 1926 ob 20 v restavraciji »Pri Slonu«. Navzočih je 22 odbornikov. Predsednik dr. Lovrenčič pozdravi navzoče, oivori sejo ter preide na dnevni red. Tajnikovo poročilo odpade, blagajnik Pa poroča, da je do danes vplačalo članarino 1264 starih članov, 16 ustanov-nikov in 120 novih. Ker je sporočil urednik »Lovca«, da bi bilo umestno tiskati samo toliko izvodov vsake številke, kolikor je plačane članarine, se sklene, da se bo tiskal »Lovec« v L 1926. v 2500 izvodih. Nato poroča predsednik, kaj je Slov. lovsko društvo ukrenilo proti načrtu novega orožnega zakona ter prebere dopise, ki jih je društvo prejelo v tej zadevi. Načrt novega ribarskega zakona prevzame v proučitev g. Mladič, ki bo ■zdelal izpreminjevalne predloge k temu načrtu. Dopise sreskega poglavarja za ljubljansko okolico vzame odbor v vednost. Na dopis podružnice S. L. D. v Celju, Ki javlja, da se vrši obči zbor 27. febr. b I. ob 16 v hotelu »balkan« v Celju, se sklene, da se udeležijo tega občega zbora 4 zastopniki centrale, občega zbora podružnice za Gorenjsko dne 14. marca t. L pa se udeležita dva odbornika. Na občem zboru Jugoslovanskega kinološkega Saveza, ki se vrši 11. marca „ 1- v Ljubljanskem dvoru, zastopajo • L. D. poleg predsednika še trije člani odbora. Zahvala komande 8. orožniškega pol-'j Za nagrade, ki jih je S. L. D. priso-1 o nekaterim orožnikom za preganjanje °yskih tatov, se vzame v vednost. nienik »Odbora lovskih interesirancev •n občin za pokončavanje volkov v Ko-vju« se vzame v vednost. Pri tej pri- liki omeni predsednik, da je bil na sestanku ozir. posvetovanju glede zatiranja volkov, ki se je vršilo 1. februarja t. L v Kočevju, od navzočih sprejet tudi pravilnik za skupne pogone na zverjad, kot je bil predložen od S. L. D. z malimi izpremembami. Revija »Zdravje« se za L 1926. vzame v zameno z »Lovcem«. Na predlog redakcijskega odseka se sklene kupiti vse izišle letnike lista »Deutsche Jagerzeitung« za knjižnico S. L. D. Dopis ravnateljstva mestnega doho-darstvenega urada glede kontrole uvožene divjačine in zadevni dopis policijskega ravnateljstva v Ljubljani se vzameta v vednost s pripombo, da zadošča kot dokaz neoporečnega izvora uvožene divjačine, če se donašalec izkaže na mitnici z lovsko karto. V imenu organizačnega odseka poroča g. Zupan o občem zboru v Murski Soboti. Imenik članov po stanju 31. decembra L 1925. ima več pogreškov. K temu ne-dostatku pripomni društveni gospodar, da je imenik pregledal po svojem imeniku, ki je podlaga za naslove pri ekspediciji »Lovca«, ter ga je tudi v tem smislu popravil. Če so napake v naslovih, so krivi predvsem člani sami, ker niso poslali nobenega popravka, čeprav so pod naslovi, ki so sedaj natisnjeni v imeniku, prejemali vse leto društveno glasilo. Tajnik pa izjavi, da se je na poziv, ki je izšel dvakrat v »Lovcu«, odzvalo samo 138 članov, ki so prijavili pravilno svoje naslove. Imenik bo treba, v kolikor ne odgovarja, vsekakor popraviti, da bodo člani dobivali list pravilno naslovljen. G. podpredsednik Hafner poroča, da je nastopila vsled dovoljenja paše goveje in druge živine nevarnost, da se zatro zadnji kozorogi v lovišču bar. Friderika Borna pri Sv. Ani na Gorenjskem. Društvo za varstvo prirode je že podalo svojo izjavo v tej zadevi. Sklene se, da se S. L. D. pridruži akciji, ki jo je započelo društvo za varstvo prirode ier bo nastopilo s predlogi, ki naj merijo na to, da se ohrani tako redka divjačina, kot je kozorog. O. Remic pojasnjuje razmere lovske družbe Kum-Trbovlje ter predlaga, naj se za kraje Zagorje—Trbovlje—Hrasinik ustanovi podružnica. Predsednik g. dr. Lovrenčič obljubi, da bo ta predlog S. L. D. upoštevalo, vendar pa naj se razprava preloži na prihodnjo sejo, s čemer se g. Remic zadovolji. Ker se nihče več ne javi k besedi, zaključi predsednik sejo ob 23. Zapisnikar. Zapisnik o četrtem rednem občem zboru mariborske glavne podružnice S, L. D., ki se je vršil 6. februarja t. 1. v restavraciji Pečnik, Rotovški trg, ob 16. Predseduje podnačelnik g. Anton Godec, ker je načelnik primarij dr. Robič radi bolezni odsoten. Ker je obči zbor ob določeni uri vsled prepičle udeležbe članov nesklepčen, ga otvori g. podnačelnik četrt ure kesneje ter naznanja, da je na podlagi § 29. podružničnih pravil sklepčen ne glede na število prisotnih članov. Sledi čitanje zapisnika zadnjega obč. zbora, ki se brez prigovora odobri. G. načelnik pozdravi navzoče članstvo Brez dvoma bi bila udeležba neprimerno večja, da niso na isti dan padle razne druge prireditve, tako n. pr. Triglavanski ples v Celju, kamor je pohitelo mnogo mariborskih lovcev in prireditev v Rušah, ki je odvrnila veliko število lovcev iz Zgornje Dravske doline od poseta občega zbora. Tajnikovo poročilo v izvlečku: Preteklo poslovno leto se je razvijalo v znamenju dela pod mirnim in smotre-nim vodstvom g. primarija dr. Hugona Robiča. Na razmah sta blagodejno vplivali dejstvi: 1. delavnost odbora, 2. naklonjenost oblasti in prijateljev podružnice. Oprav, zapisnik izkazuje 251 številk; rednih sej se je vršilo 14, a razen tega še prav mnogo razgovorov, ki so se tikali podružničnih zadev; odborniki so bili vedno v medsebojnem stiku. Razmeroma mnogoštevilni odborniki so tvorili odseke: strelski, kinološki, žurna-hstični, pravni in propagandni. Posebno prva dva sta delovala z veliko vnemo. Strelski odsek z g. kap. Juvančičem na čelu — žal ga je poklic iztrgal Mariboru — je priredil dvakratno vežbalno streljanje (21. jun. in 19. jul.) in eno strelsko tekmo (9. avg.) z jako lepim uspehom. Obči zbor izreka g. kapetanu zahvalo. Kinološki odsek je priredil pod spretnim in strokovnim vodstvom gg. ravnateljev Klobučarja in Pogačnika 26. in 27. septembra uporabnostno pasjo tekmo za španijele in fermače, ki je izpadla jako povoljno z ozirom na domače pasme. Tudi tema dvema gospodoma se obči zbor zahvaljuje za trud in požrtvovalnost. Naklonjenost gosp. velikega župana in g. oblastnega šumarskega referenta je omogočila razne prireditve v precej velikem stilu in je pripomogla podružnici do precej dragocenega inventarja. Razni prijatelji lovstva so z darili in darovi v denarju podprli podružnične finance. Vsi ti činitelji se naprošajo, da ohranijo svojo naklonjenost tudi za bodoče leto. Precej velik je napredek v organizaciji lovcev v področju glavne podružnice, kontrola nad izvrševanjem lova je precej ostra. Kljub temu se pojavljajo nedostatki, grehi, tudi tam, kjer je oživo-tvorjen sistem zaokroženih lovišč. Članstvo naj brezobzirno javi nedostatke glavni podružnici, ki bo poskrbela, da dobe krivci zasluženo plačilo. Oblast gre podružnici na vsej črti na roko in vidi v njej posvetovalni organ v najrazličnejših lovskih zadevah. Podružnica bo morala skrbeti povsod za točne in zanesljive zaupnike. Tajne lovske družbe — eminentne škodljivke lovstva — bo treba brezobzirno zatreti. V bodočem poslovnem letu se izvrši sistemizacija zaokroženih poljskih lovišč. Podružnica si nabavi, ako bodo sredstva dovoljevala, mrežo za lovljenje žive divjačine in bo tako omogočena izmenjava zajcev, fazanov in jerebic in z izmenjavo tudi obnovitev krvi. Glavna podružnica je dvakrat z uspehom posredovala pri oblastih z ozirom na ukinitev strogega pasjega zapora v mestu, kod katerim so hudo trpeli plemeniti lovski psi. O akciji za pobijanje vran ni možno poročati, ker je ravno v teku. Vrši se približno vsakih 14 dni sobno streljanje, ki ga omogoča velikodušno tvrdka Pošinger, ki je vedno pripravljena z vsemi razpoložljivimi sredstvi podpreti delovanje podružnice. Za postavitev lastnega strelišča se bo poskrbelo. Nepremagljive ovire doslej niso dovoljevale uresničenje tega Projekta in morda se bo treba i v tekočem poslovnem letu posluževati vojaškega strelišča. No tem mestu izreka obči zbor prav toplo zahvalo vojaški oblasti za ponovno izkazano naklonjenost. Gg. tajnik, blagajnik in gospodar uradujejo stalno vsako soboto od 18 do 19 v restavracijskih prostorih g. Pečnika, Rotovški trg 2. Razmerje med centralo in glavno podružnico se ni izpremenilo. Dve oblasti miamo; razdelitev dela med Ljubljano in Mariborom se bo izvršila sama po sebi. Vsled premestitve blagajnika g. Jožeta Skaze v Slov. Gradec je prevzel bla-dajniške posle v mesecu septembru g. Jožef Videmšek. Lokalno časopisje je drage volje prinašalo brezplačno članke, notice in vabila, ki so mu bila do-Doslana od podružničnega odbora. Obči ?-bor mu izreka zahvalo. Tajnikovo poročilo se sprejme in g. Predsednik predlaga, da se tajniku iz-lf-ee zahvala za požrtvovalno delo Predlog je bil sprejet. blagajnikovo poročilo, ki izkazuje da-nes 7148-55 Din, se vzame z zadovoljstvom na znanje in se mu izreče zahvala. harm. mag. g. Ivo Vidmar izjavlja v lrrienu računskih preglednikov, da so Vs* računi v popolnem redu in predlaga blagajnika absolutorij. Sprejeto. Društveni gospodar izjavlja, da je in-|e n tar, obstoječ v glavnem iz različnih ^arc. zabojev, praznih in polnih nabojev redu in varno shranjen, in da presega njegova vrednost 2000 Din. Gospodarju se izreče zahvala. Tajnik prečita besedilo izpremenjenih pravil z ozirom na volitev odbora (§§ 16. in 19.1, kakor tudi pravkar došlo pozdravno brzojavko, ki jo je poslal predsednik S. L. D. v Ljubljani, dr. Lovrenčič. Seja se prekine za 10 minut, nakar se zopet otvori in sledi volitev odbora v smislu §§ 16. in 19. Soglasno se izvoli sledeči odbor: Načelnik primarij dr. Hugon Robič, Maribor, Aškerčeva ulica; podnačelnik učitelj v p. Anton Godec, Limbuš. Odborniki: Josip Videmšek, prokurist tvrdke L Pošinger, Maribor; dr. f ranjo Glančnik, veleposestnik, Rdeči breg; polkovnik Stojadinovič, Maribor, Vojni okrug; polkovnik Budislav Priča, Maribor, Vojni okrug; fotograf Vladimir Vlašič, Maribor; insp. Ante Ružič, Maribor; svetnik ing. Janko Urbas, Ma-libor; posestnik Peter Marin, Vrhov dol pri Limbušu; Hubert Luckmann, uradnik tvrdke Čeligi, Maribor; Klobučar Drago, ravnatelj Ljublj. kreditne banke, podruž. Maribor; Pišek Franjo, ravnatelj Sla-venske banke, Maribor; dr. Černič Mirko, primarij, Maribor, Grajski trg; Pogačnik Bogdan, ravnatelj Hrv. eskompt. banke, Maribor; dr. Lipold Franjo, odvetnik, Maribor; dr. Milan Gorišek, odvetnik, Št. Lenart v Slov. goricah; Lenart Rado, veletrgovec, Maribor; ]e-zovšek Vladimir, notarski koncipijent, Maribor; Schaup Adolf, prof., Maribor. Predstavniki podružnic: Celje: Roblek Franjo, veleposestnik, Žalec; Černej Ludovik, sreski šol. nadzornik, Celje. Ptuj: Dr. Franjo Šalamun, odvetnik; Barle Alojzij, okrajni gozdar. Murska Sobota: Benko Josip, industrijalec. Murska Sobota; Košir Fr., bančni ravnatelj. Murska Sobota. Slučajnosti: Major Puppis stavi predlog, naj se podružnica potrudi, da se odpravi krivica pri plačevanju taks za pse, češ, da ni prav, da plačujejo za lovske pse in pse-čuvaje isto takso kakor za luksuzne. Tajnik poroča, da se je zadeva v zadnji odborovi seji že pretresala in da se bo poskusilo doseči kako olajšavo. — Gosp. Gregorič predlaga, naj se lovopust za zajce skrajša in naj se prično zajci streljati šele s 1. oktobrom. Svetnik Urbas pripominja, da se zakon ne da izpremeniti, da je pa mogoč medsebojen sporazum med zakupniki, a to šele tedaj, kadar se bodo udejstvovala zaokrožena lovišča. Gosp. Gregorič se pritožuje, da so družbe, ki ne upoštevajo lovopusta in mrharijo, ter poroča zadevno o nekem slučaju v svojem lovišču. — Svetnik Urbas priporoča, naj se slični slučaji prijavijo glavni podružnici, ki bo storila potrebne korake. — Ker se nikdo več ne oglasi k besedi, zaključi predsednik obči zbor ob 3A na 19. Iz zapisnika I. seje glavne podružnice S. L. D. v Mariboru dne 11. februarja 1926. Za tajnika se izvoli dosedanji tajnik, prof. A. Schaup, Maribor. Za blagajnika dosedanji blagajnik, prokurist Josip Videmšek, Maribor. Za gospodarja dosedanji gospodar, fotograf Vladimir Vlašič, Maribor. Odseki ostanejo isti kakor v prošlem letu; v strelski odsek se pritegne g. Vladimir Jezovšek, not. kand., in kooptira puškar I. Strnad. Sprejmejo se nekateri novi člani. Določi se, da se vrše redne seje vsak prvi četrtek v mesecu, kakor se je to godilo tudi v prošlem letu. Zapisnik 3. odborove seje, ki se je vršila dne 8. februarja 1926 v Kranju. Navzoči: Matajec, Patik, Cof, ing. Kraut, Mohor, Janc. Načelnik otvori sejo ob 16. uri, pozdravi navzoče, ugotovi sklepčnost in preide na dnevni red. Načelnik poroča o izidu prireditve dne 5. jan. t. 1. »Prvi gorenjski lovski ples«, pri katerem so znašali celokupni dohodki Din 53.487-—, izdatki pa Din 49.751-08. Pri teh je že tudi vštet znesek Din 2000-—, katerega je poklonila podružnica Zelenemu križu v Ljubljani, tako, da je ostalo podružnični blagajni čistega t60 - še Din 3735-92. Sestava obračuna, kakor potrdila o izdatkih in prejemkih se odstopijo društv. pregledovalcem računov in prevzame iste g. Janc iz Radovljice. Poleg denarja v gotovini je ostalo podružnici še nekaj dobitkov od srečelova, ki se nahajajo začasno v varstvu tajnika g. Cofa, ki odda tudi zadevni seznam g. Jancu. Načelnik predlaga, da se izreče g. velikemu županu pismena zahvala za prevzeto pokroviteljstvo kakor tudi za oseb-no udeležbo pri prireditvi — soglasno sprejeto. Istotako predlaga, da se izreče upfaviteljstvu veleposestva bar. dr. K. borna v Tržiču posebna zahvala za posojene mnogoštevilne lovske trofeje. Darovalcem dobitkov, bodisi divjačine, drugih predmetov in denarnih prispevkov, kakor tudi vsem damam, ki so vršile pri prireditvi do konca s požrtvovalnostjo prevzeto delo v paviljonih, potem pri prodaji srečk in cvetic, pa naj se izreče zahvala v časopisih — soglasno sprejeto. Dalje predlaga načelnik z ozirom na primeroma slab odziv gorenjskih lovcev k pristopu v naše društvo in ker je mnogo starih članov, ki se pravočasno ne odzovejo plačilu članarine, da bi se stvar poživela na ta način, da se pošlje po vsej Gorenjski 15 zaupnikom nabiralne pole s potrebnimi navodili. Zlasti naj se skuša pridobiti najemnike in posestnike lovišč, da vpišejo tudi svoje zaprisežene lovce kot člane S. L. D., da bodo prejemali naše glasilo »Lovec«. V tozadevnih navodilih naj se apelira še posebej na najemnike lovišč, da vabijo v prihodnji seziji k skupnim lovom le lovce, ki so člani S. L. D. Kontrola o tem bo lahko izvedljiva, ker dobi že s prihodnjo številko »Lovca« vsak član imenik vseh članov društva. O tem predlogu se razvije živahna debata in se ga sprejme končno v celoti soglasno. Tajniku se naroča, da sestavi primeren dopis na zaupnike in dostavi takoj nabiralne pole, katere se morajo vrniti podružnici najkasneje do konca tega meseca z nabrano članarino, katera se pošlje potem takoj Osrednjemu društvu v Ljubljano. Za nabiranje članarine se določijo sledeči gg.: Kranj: Weinberger; Kokra in Jezersko: Ogris; Tržič: Primožič, ravnat, posestev bar. dr. K. Borna: ing. Sonnbichler; Naklo, Žeje: Primožič; Kropa, Podnart, Kamna gorica: Kokalj; Radovljica: Patik, Janc; Bled: ing. Miklavčič; Bohinjska Bistrica: ing. Rus; Javornik: Golob; Mojstrana, Kranjska gora: Rabič; Begunje: Kralj; Stražišče: Ješe; Smlednik: uprava veleposestva bar. Lazzarinija. Prečita se zapisnik zadnje odborove seje z dne tl. dec. 1925. Po prečitanju istega odgovarja načelnik na razna vprašanja odbornikov, kaj se je v zadevah, o katerih se je sklepalo v prejšnji seji, storilo. Nato se zapisnik odobri. Tajnik prečita došle dopise. Prošnja Antona Brodarja iz Podbrezja za podporo iz fonda Zelenega križa se odstopi ing. Krautu, da izvrši poizvedbe o razmerah prosilca, nakar se bo o tem po-ločalo centralnemu društvu v Ljubljano. Dopis Osrednjega društva od 15. jan. 1926 glede novega imenika članov se Prečita, ravno tako dopis z dne 29. jan. 1926 glede trajajoče dobe odbora in sprejemanja novih članov. Blagajnik poroča, da je blagajniško stanje isto kakor dne 10. dec. 1925. Poudarja pa tudi, da se stopi že končno s Ceniralnim društvom ozir. z blagajnikom v stik zaradi prispevkov, določenih od Osrednjega društva podružnici po § 25. Pravil podružnice za Gorenjsko. Načelnik obljubi, da hoče pri prvi seji centr. odbora zadevo urediti. Sklene se, da se vrši redni letni obči 7-bor podružnice šele dne 14. marca t. L ? ur' v Lescah v restavraciji g. J. ■ umi, to pa zato tako pozno, ker bo sole do tistega časa mogoče ugotoviti očno število članov. Eno uro pred skli-canjem občega zbora se vrši seja sta-‘oga odbora, da se določijo predlogi za obči zbor. Na občem zboru naj se uvi na dnevni red tudi sprememba Podružničnih pravil, zlasti § 1. Tajniku 5e naroča, da obvesti pravočasno potom časopisja sklicanje občega zbora. Isto-tako mora pravočasno obvestiti Osrednje društvo s prošnjo, da pošlje na obči zbor svoje zastopnike. Ker je dnevni red izčrpan, zaključi načelnik sejo ob 17-30. Zapisnikar Cof. Z zimskih pohodov. Koncem leta konča prav za prav lov, toda lovec, ako hoče očuvaii svoje lovišče, mora tudi poleg lova lovišče posečati in pregledati; ugotoviti mora vse, kar se v lovišču nahaja, koliko je koristne divjadi, koliko roparic in po možnosti ugotoviti, kako se divjad počuti. S takimi pohodi pa se tudi izobražuje in izpopolnjuje v lovski vedi in stroki. Koliko se najde zanimivega! Tako me je začetkom februarja moj oče opozoril na dve lisici, ki jih večkrat skupaj sledi, eno izredno veliko in eno manjšo in imata v enem poslopju, toda z različnimi vhodi svoj stan. Bivališča so pod zemljo najbrž ločena, družita pa se pri svojih roparskih pohodih. Združil jih je najbrž spolni čut in pa, ker si druga drugi pomagata pri izvrševanju svojega krvavega posla. Pripovedoval mi je, da je pred lisičino našel nekaj večjih kosti, najbrž ostanke kake ovce ali na gnojišču zakopanega poginulega manjšega teleta. Ker je bil precej ugoden dan, smo lisici hoteli štirje lovci posetiti; sklenili smo, da jima v pozdrav pošljemo brakico »Piko«, ki ima posebno veselje preganjati dolgorepe roparice. Pripomniti moram, da je to popolnoma izoliran skalnat revir, poln jazbin, kjer je le prav redko najti zajca, pač pa se nahajajo redno, vsaj pozimi, v tem revirju lisice. Pika je iskala, a lisic ni bilo zunaj, najbrž sta počivali pod zemljo in se v spominu naslajali na hudobijah, ki sta jih uganjali ponoči. Ogledali smo si stanovanje, toda žal, vhod je tako majhen, da niti brakica ni mogla skozi. Na snegu so se poznali odtiski šap. V spodnjo duplino je vodila večja sled, h gornjemu vhodu, ki je oddaljen od spodnjega le kakih 10 m, pa se je sledila manjša lisica. Pred vhodi, a tudi med skalami, pa je precej velik odpri prostor, ki izgleda kakor kako dvorišče. Tam smo našli precej popolnoma svežih oglodanih in nekaj razgrizenih kosti. Na eni koščici je bila srnina dlaka. Ne morem trditi z gotovostjo, da sta lisici umorili srno, mogoče je, da sta našli kje poginulo, toda naši lovci se niso spomnili, da bi bil kdo v pretekli seziji koko srno obstrelil. Srne so pri nas precej redke in vsak lovec si zapomni skozi vse življenje, kdaj in kako je streljal to, žal, precej redko divjad. Skoraj izključeno je, da bi bil kak ne-poklicanec streljal srne in tako mislim vsaj, da se ne motim, ako trdim, da sta roparici z združenimi močmi uničili eno izmed tistih srn, ki jih huda zima prižene z Jelovice v dolino, iskat krme. Na dvorišču je bilo precej lisičjih odpadkov, pomešanih z zajčjo dlako. Torej tudi dokaz, da znata lisici izborno izvrševati svoj roparski posel. Mojemu očetu, ki je velik zagovornik lisičjega rodu, ni bilo posebno po volji kar smo našli in je vedno trdil, da so našle lisice najbrž mrtvo srno in odtod kosti pred lisičino. Ko smo šli proti domu, je neposredno pred vasjo našel objedeno jabolko in sicer je bilo na do-tičnem mestu vse prehojeno od lisic; torej dokaz, da je jabolko objedla lisica. Vesel ga mi je pokazal in pripomnil, da ima vendar on prav, ko trdi, da lisice niso tako zelo škodljive, da se zadovoljujejo z rastlinsko hrano in si le v skrajnem slučaju privoščijo tudi kakega dolgouhca. Moje mnenje pa je, da je bilo jabolko bolj postranski prigrizek in je bila glavno kosilo le zajčeva in srnina pečenka, a brez. omake in cmokov. Najsi bo že tako ali tako, lisica je divna žival, ki krasi naša lovišča, in lov na lisice je nekaj posebnega. Pač pa moramo gledati, da jih ne pustimo, da se preveč razmnože. VI. K. »Kako učinkujejo cyaninove kapsule?« K članku na str. 48 »Lovca« bi iz lastnih izkušenj in opazovanj pripomnil sledeče: Zastrupljanje s cvan. kapsu- lami je brezdvomno veliko bolj učinkovito in uspešno, kakor s strihninom in tudi veliko manj naporno, ker odpade trudapolno iskanje, kajti lisica obleži na mestu, izjemoma do deset korakov od vade, seveda samo v tem slučaju, če je lisica vado toliko stisnila, da je zdruznila kapsulo in da je strup začel delovati. Zato je pa glavno pri polaganju kapsul, da za vabo vzamemo predmet, kateri omogoča, da se kapsulo že pri majhnem pritisku z zobmi zdruzne in da se strup neovirano razlije po gobcu. Po mojem prepričanju je v ta namen najbolj priporočljiv slanik, ki ga razpolovimo na dva dela, tako da napravimo iz enega slanika dve vabi; več ni priporočljivo, ker v nasprotnem slučaju lisica požre cele kose in tako izostane učinek. V tako polovico slanika prav lahko potisnemo cy-aninovo kapsulo ter se ni treba bati, da bi izpadla. Poleg zgoraj opisanih ugodnosti ima pa lisica slanik tudi izredno rada. Pripetilo se mi je, da je šla tik mimo nastavljenih raznih vab, ne da bi jih pobrala, ko pa je prišla do slanika, ga je pogoltnila. Jemati za vabo ptiča (vrabca ali strnada) se mi ne zdi priporočljivo. Ako se ga pa že uporabi, se mu mora odstraniti glavo, kajti kakor znano, lisica kaj rada najprej odgrizne glavo, tako da stopi z nogo na ptiča, pri tem pa se kapsula, ki se jo mora dati zaradi precejšnje velikosti v trebušno votlino, razdere (razdrobi) in vsled ostrega duha, ki nastane, lisica vabo pusti. Glavni pogoj za uspeh je, da točno poznamo lisičje stečine. Na tako stečino nastavimo kapsulo v slaniku brez vsake druge vabe. Ne smemo cele okolice potrositi z raznimi mesnimi ostanki kot vabami, ker bi lisica postala nezaupljiva in zelo nerada pobrala. Drugače je, če imamo lisico že od prej navajeno, da pobira nastavljene ostanke. Letošnji rezultat zastrupljanja s cvan. kapsulami v tukajšnjih dveh loviščih je 17 lisic in 1 jazbec. Zastrupljalo se je po zgoraj opisanem načinu. A. K. 162 - Zastrupljevanje vran. Zadnja leta se je upeljalo v raznih naših krajih pozimi zastrupljevanje vran. Tudi v okolici mojega bivališča so se nametale v snegu zastrupljene snovi. In res: skoraj prav vse sive vrane so pozimi kar izginile. Le tu in tam sem opazil katero v zasneženi prirodi. Komaj pa so zavele toplejše sapice, da je sneg skopnel, so se zopet pojavile v stari množini v obližnjih njim samim predobro znanih gnezdiščih. Vrh smrek se dere in kraka na vse pretege zaljubljeni samec, samica Pa pridno nanaša ali popravlja svoje gnezdo. Kaj nas uči ta istina? Pozimi navihanke kaj hitro spoznajo nevarnosti kraja, par jih pač res pogine Po zaužiti strupeni vadi — črne vrane, zimske priseljenke, ki so mnogo bolj zaupne — prav vse; sive naše domačinke vendar hitro zapuste opasne kraje in se preselijo v varnejša prezimovališča. Ob bližajoči se pomladi — letos že sredi meseca februarja — se zopet povrnejo v skoraj nezmanjšanem številu, sparjene namreč, v stare kraje, k starim svojim gnezdiščem. Zastrupljevanje pozimi bo le tedaj morebiti res učinkovito, nko se bo izpeljalo sistematično, prav Povsod, a ne samo sporadično v posa-meznih okoliših. Ali se samo varam? Kako je drugod? Potujoč, sem iz žel. voza videl v posameznih krajih pozimi kar cele jate vran — ondi se prav gotovo ni za-sbupljevalo, dočim jih je pri nas pre-snnetljivo malo bilo. Za pasioniranega '°vca, prav posebno pa še za naš lovski naraščaj, se nudi vse lepša, lovcem Pnmernejša prilika pokončevanja vran v s Pomladni dobi — seveda le na deželi. '>0 raznih večjih gnezdih sploh se ozi-!Qi že v jesenski in zimski dobi na svo-kh lovskih pohodih. Zapomni ali bolje, dopiši si taka najdena mesta. Vrane Gnezdijo najrajši na iglastih drevesih — smrekah. Spomladi opazuj, kom letajo Posamezne vrane, ondi poišči zavzeto 'mezdo, a poglej i ostala pozimi zabe-tZena gnezda. Marsikje boš imel pre- senetljivo lep uspeh. Ni težko dognati, ali je gnezdo zapuščeno ali popravljeno, zavzeto, z daljnogledom to sigurno do-ženeš. Ne streljaj na slepo, kar v vsako gnezdo, to povzroči le izselitev in preselitev. Ako je gnezdo zavzeto in samica že vali, ali ako že pitata oba stara zarod, takrat šele naj puška govori: najprvo obema starima in sklepno še vsemu zarodu, zadnjo besedo. Tako se lovski pravično pokonča vse, a ne puščaj gladu umreti nedolžni zarod v gnezdih, ako si pokončal le starše. P. G. Višnjan. Iz prirode. O božiču sem iskal in kopal ob gozdnih robovih šipke, katere rabim za podlage žlahtnim vrtnicam na vrtu. Vrtnarstvo mi je najljubša zabava. Malo nad menoj se oglasi vrana. Njeno krakanje izdaja vsem krilatcem kragulja, ki ta glas kaj dobro razumejo. Še domača perutnina kaj urno beži v kako okrilje, ko začuje ta značilen vranin glas. Mimo in slikovito priplava preko mene kragulj — astur palumbarius — a za njim se podi kričeča vrana. Njeni glasovi ne privabijo nobene tovarišice na pomoč, redke so pri nas vrane postale pozimi, ker jih zastrupljajo. Z zanimanjem gledam za njima. Vrana je vedno nad kraguljem, poganja se z viška nanj, ki se z lahkoto ogiba njenim napadom. Nekako pol kilometra daleč gre ta pot. Malo pred hišo krene kragulj proti tlom. Mislil sem, da si bo zdaj ugrabil plen pri hiši. A ne pride do tal. V slikovito drzni vijugi se kaj urno popne navzgor. Vrana je pri tem manevru utihnila; okrene se v stran in v blazni hitrici se skuša oddaljiti od kragulja, ki je naenkrat bit nad njo v zraku. Položaj se hipno preokrene. Vrana vidno uporablja vse svoje moči v pobežnem poletu — kaj vitka, tiha je postala — a kragulj le parkrat zagiblje s perotmi in komaj šest metrov sta si še narazen, ko mi oba zagrne parobek gozda. Rrezdvomno je postala vrana plen kragulja in njegova trda, suha piča. V sili žre vrag muhe. Ob tem prizoru sem se domislil podobnega. Pred dobrimi štiridesetimi leti sem kaj rad posedal na klopici, v senci španskega bezga, na koncu vrta domačije moje izvoljenke. Kramljata sva z ženico kot je običajno »v letih nerodnih«. — Nad nama so se spreletavale postovke, iščoče hrane za številno svojo mladino na podstrešjih cerkve, stolpa in bližnje hiše. Bilo je v lepem majniku. Nekako dober streljaj nad seboj v zraku začujeva čvrst dvojni udarec. Donel je slično krepkemu ploskanju orokavičenih moških rok. Ozrem se in zagledam velikega kragulja — gotovo je samica —, ki v krempljih odnaša postovko, kateri so krila visela že ohlapno navzdol. Bila je v zraku hipoma umorjena in predrta od ostrih krempljev kragulja. Pri gozdu se je spustil z žrtvijo na malem goloseku k tlom, a jaz sem urno stekel po puško v hišo. Previdno sem ga hotel zalesti, na žalost pa sem našel na štoru le malo trebušnih peresc žrtve, ki jo je kragulj že srečno odnesel na gnezdo svojih mladic v Košco, kjer sem ga par dni potem, z zarodom vred, pri gnezdu uplenil. Zaostali roditelj postovk je pač sam moral krmiti mlade. P. G. Višnjan. Prvega goloba sem videl 5. februarja; 28. februarja pa — skoraj neverjetno — lastavico! Dr. Premrov, Litija. Divjo mačko je ustrelil letos po novem letu Franc Kužnik, lovec g. Franca Omahna, posestnika iz Korenike, h. št. 7 pri Št. Lovrencu na Dol. Ustrelil jo je v hosti Bezgovici. Še pred vojno pa je ustrelil g. Omahen divjega mačka v Lipovcu pri Mali vasi blizu Dobrniča. Pred kakimi 4—5 leti pa je ustrelil divjega mačka tudi g. A. Saje, posestnik iz Žabjeka, v hosti proti Čatežu. V naših prav obsežnih hostah okoli Št. Lovrenca proti Primskovemu, Čatežu, Dobrniču, Selom itd. se nahaja gotovo še več divjih mačk, ker imajo tu veliko prilik za lov. I. Š. Za letošnje tekmovalno streljanje so priprave v polnem teku. Vršilo se bo po istih pravilih, kakor doslej. Pravila so bila objavljena v lanskem letniku »Lovca« na strani 253 in sled. Dan te prireditve, ki bo v Ljubljani na vojaškem strelišču, še ni določen. Natančnejše objave bodo v junijevi številki »Lovca«, po potrebi tudi v dnevnikih. II. redni obči zbor »Lovske zadruge« se vrši dne 17. maja ob 20. uri v restavraciji »Pri Slonu« s sledečim dnevnim redom: 1. Poročilo načelstva (predsednika, tajnika in blagajnika). 2. Poročilo nadzorstva (§ 31. z. p., točka 4., 11. in 12.). 3. Sprememba pravil. 4. Volitev načelstva (§ 14. z. p.). 5. Slučajnosti. p £ Nagrada. Jaroslavu Kibicu, revirn. gozdarju snežniške graščine, je bila priznana za dne 24. marca t. L pod Gabrovim vrhom ubito volkuljo, težko 26 kg, nagrada 500 Din. »Lovec« — letnik 1925, 1924 in nekaj prejšnjih letnikov — je na razpolago. Odaja se vezan ali nevezan. Naročila je poslati blagajniku S. L. D., g. Ivanu Zupanu, Gosposvetska 17, Ljubljana. ★ Notar Niko Lenček je umrl v Škofji Loki dne 17. aprila t. L Notar Lenček je bil priznan lovski strokovnjak in gojitelj divjačine ter ljubitelj narave. Slovensko lovsko društvo ga je štelo med svoje najboljše in zveste člane od prvega svojega postanka. — Lovci ohranimo umrlemu nestorju najlepši spomin! Pogreba rajnika se je poleg mnogo-brojnega občinstva udeležilo več korporacij, med katerimi je bilo tudi Slov. lovsko društvo v častnem številu zastopano. Iz ribarske mreže. Ribja sleza na »Medvoškem jezu«. V decembrski številki 1925 omenja g. dr. M., da bi bilo umestno, ako bi v Savi nad jezom pri Medvodah umetno zasejali bele ribe, ki naj bi bile hrana sulcem. Gotovo ima dr. M. prav, ali dokaj bolj važno bi bilo, da bi ribarsko društvo, ki je zagovornik slovenskega nbarstva, na merodajnem mestu izposlovalo, da se čim prej obnovi na ome-njenem jezu ribja steza, ki bi omogočala prehod ne le belim ribam, ki so sulčja hrana, nego tudi sulcem samim. Sulci, ko malo dorastejo, se kaj radi Pomaknejo v spodnje dele preko Medveškega jezu, na kar so za vedno odrezani od gornjih delov Save, kjer so Prav za prav doma. Medveški jez je kakor vreča za spodnje ribolove, vreča, v katero ribe same poskačejo in ne morejo več iz nje. Ribja steza je v pogodbi podjetnika, je gradil jez, in skrajni čas je, da se napravi, in sicer tako, da bodo mogle ribe preko, in da bo tudi obstala, kar gotovo ne bo tako težko doseči. Čudno le, da tudi oblasti do sedaj niso še ničesar ukrenile. Kako se zanemarjajo gornji deli Save 'e Pa tudi iz sledečega razvidno: Vsi sulčki, ki so bili vzgojeni v vališčih v Pretečenem letu, so bili spuščeni v spod-njih delih pod neprehodnim jezom, kjer uh imajo, kakor ribiči pripovedujejo, itak ' izobilju, lastnik revirja nad in pod Medveškim jezom pa je isti. "ibja favna Jugoslavije. O tej temi ,e Predaval novembra 1925 na ljubljan- skem vseučilišču vseučiliščni profesor gospod dr. Jovo Hadži. Jugoslavija ima mnogo ribjih vrst, šteje jih približno 100; Rumunska le 74, Madžarska 60, Francoska 59 in Nemčija 77. Nemčija jih ima primeroma mnogo, ker žive v nemških jezerih razne vrste ozimic (koregonov), ki jih pri nas (izvzemši Koroško) ni. Ribja favna Jugoslavije se deli v tri področja: 1. v podonavsko področje (80% vseh vrst rib); 2. vardarski basen (10%) in 3. v primorsko področje (10%). Podonavskemu področju pripada največje število ribjih vrst; med temi je 17 obče evropske, 14 srednje- ali severo-evropske in 20 iztočnoevropske vrste. Od iztočnoevropskih ali črnomorskih oblik pride v poštev črnomorska skum-rija in 7 vrst jeseter (acipenser). Karakteristične za donavsko področje so ribe, ki jih ni v drugih porečjih. To so: čep (aspro zingel L.), upiravec (aspro streber Sreb.l, smrkež (acerina schraet-ser L.), črnovka (abramis sapa Pall.), platnica (leuciscus virgo Heck.), sulec (salmo hucho L.) in jelševka (telesies agassizii Val.), pohra (barbus petenyi Heck.) in neke vrste kapče (cottus poe-cilopus Heck.). Dvoje oblik podonavskega porečja je lokaliziranih na Hrvatsko; to sta paraphoxinus croaticus in telestes polyIepis, ki sta prešli najbrž podzemeljskim potom iz jadranskega porečja. Slednjič je omeniti še glavaiico (trutta genivittata Heck.), ki jo je zaplodil profesor Franke iz Soče v Ljubljanico. Po- donavskemu porečju manjkajo koregoni (ozimice) in zlatovščica (salmo salve-linus L.). Manjkajo nam tudi ribe, ki žive ob ustju Donave. Vardarsko področje ni tako bogato, kar se tiče števila ribjih vrst — kakor podonavsko porečje. V Vardarskem področju žive ribe, ki pripadajo podonavski favni. Izjemo dela le leucos ma-cedonicus (bela riba, podobna črnovki), ki ga ni najti nikjer drugod. V področju Vardarja manjkajo sledeče podonavske ribe: bolen (aspius), sabljarka (pelecus), belica (leucaspius), jez (idus), večina abramidov, klenič (sgualius leuciscus), činklja (cobitis fossilis), lipan, sulec, smuč, okun, smrkež (acerina), čep, upi-ravec (aspro), menek, ščuka in rapa (umbra). Primorsko (zapadnobalkansko ali ju-goslovensko) področje sestavljajo tri favne: 1. Prespansko jezero, 2. Drinsko področje (Ohridsko jezero, Drim, Ska-dersko jezero) in 3. dalmatinske vode. Karakteristično za primorsko področje je sledeče: V tem področju manjka še več podonavskih rib kakor v področju Vardarja; razen gori imenovanih rib manjkajo še karaš, plošič, pezdirk, linj, som in ostriž. Nasproti temu pa je ostalo v tem področju nekaj reliktnih vrst: to so vrste pachvchilon (podobna mreni), aulopvge (na pol mrena, na pot ševnica) in paraphoxinus (vrsta ševnice). Oblike rib so v tem področju mnogoštevilne; v vsakem porečju pa živi le ena oblika rib. — Prespansko jezero tvori v ihiiološkem pogledu edinico zase. Ker je jezero že dolgo izolirano, so se v njem razvile posebne varietete rib, tako n. pr. mrena, klen, jelševka in podust. Favne Prespanskega jezera. Ohridskega jezera in Dalmacije so svojčas pripadale isti favni. Dr. M. Ribolov na Jadranu. Početkom tega leta so se končala pogajanja jugo-slovansko-italijanske komisije za ureditev ribolova na Jadranu. Izdelal se je pravilnik za permanentno arbitražno sodišče o ribiških sporih in pravilnik za vršitev kontrole ribištva v vodah Kvar-nera, v Zadrskem zalivu in okoli Korčule. Hrošč kot vada. Deutsches Fischerei-blatt št. 25 priporoča za lov s hroščem sledečo pripravo: bambusovo ribnico, zelo tanko svileno vrvico, 1 m dolgo predvrvnico iz tanke žilice in trnek št. 4 do 6. Ker je hrošč precej težek, ga lahko mečemo; natakniti ga moramo pa tako na trnek, da sfrči, ko ga mečemo ribi. Flrošč je dobra vada, za klena, ki se da s to vado zelo lahko premotiti. Ko prime klen vado, nagnimo konico ribnice in čakamo približno 5 sekund, nakar zapnemo ribo s krepkim zamahom. Nov aparat za prevažanje živih rib. Ko so leta 1903. delali prve poskuse s hidrobijem, so slavili v ribiških krogih to velepomembno iznajdbo. Danes pa je hidrobij že zastarel. Za prevažanje rib rabijo sedaj visoke posode z majhnim premerom; posode se proti vrhu zožujejo. V to posodo se spušča kisik; ker je posoda visoka, ima kisik več prilike, da se razdeli po vsej vodi; pritisk vode istotako ugodno vpliva, da se kisik sorazmerno porazdeli in da prehitro ne izhaja iz vode. (Po »Neues Korrespondenzblati fiir Teichwirtschaft« št. 3.) Dr. M. »Športski ribar«. Tako se imenuje glasilo Ribarskega društva za Bosno in Hercegovino; prva številka tega lista je izšla meseca februarja. Lisf bo izhajal najmanj šestkrat na leto; tiskan je na finem papirju in zelo lepo opremljen, tako da je po obliki in vsebini prvi jugoslovanski športni ribarski list. Izmed člankov je osobito zanimiv spis o gla-vatici (Trutta genivilfafa n. Prosp.). Označba »Salmo« genivittatus ni pravilna, ker spada ta postrv v vrsto (ge-nus) trutta, ki ima na ralniku zobe na držaju in na plošči, »salmo« pa ima zobovje le na plošči ralnika. Ta vrsta postrvi zraste v Neretvi do 40 kg težka; na trnku se ljuto brani, veliko bolj kakor sulec. Želeti bi bilo, da začne Ri-barsko društvo za Bosno in Hercegovino to ribo gojiti v vališču; s tem bi bilo omogočeno, nasaditi jo tudi v vodah podonavskega porečja. Glavalice, ki jih je prinesel profesor Franke v letih 18S>/ do 1898 iz Soče v Ljubljanico, so se prav dobro prilagodile razmeram v naših vodah. Novemu listu želimo najboljšega uspeha. Dr. M. Ali je raca škodljiva ribam? »Oster-reichische Fischereizeitung« št. 21 poroča obširno o zvedeniškem mnenju, ki ga je oddal profesor dr. A. Steinmann o vprašanju, ali so race ribarstvu škodljive. Povpraševal je prebivalstvo ob vodi, kmete in gojitelje rib, a je dobil odgovore, ki si drug drugemu nasprotujejo. Nekateri so trdili, da raca ne more ujeti niti najmanjše ribe, drugi so zatrjevali, da so često opazovali, kako so race ujele in zaužile tudi večje ribe, neki gojitelj rib pa je trdil, da je našel v želodcu rac ostanke zaužitih ribic. Zopet drugi so trdili, da zaužije raca le onemogle ribice. Tudi znanstvena literatura si ni edina glede škodljivosti rac. Naumann »Natur-geschichte der Vogel« pravi, da jedo race v sili tudi ribji zarod in ikre. Istega mnenja so Brehm-Smolian »Merkbuch der Binnenfischerei« in liaempel »fiand-buch der modernen Fischereibetriebs-lehre«. Smolian pravi, da so race ribam tudi v drugem oziru škodljive. Razne ribam škodljive zajedavke žive v črevesih rac in pridejo z blatom v vode, kjer napadejo ribe. Da pride stvari do dna, je profesor dr. Steinmann sam napravil več poskusov, da ugotovi, v kakem obsegu je raca ribarstvu škodljiva. Aprila 1925 je spustil 5 rac v majhen larek, kamor je poprej vložil večje šte-vilo majhnih ribic (zarod ciprinidov, kakor klene, kleniče, Sevnice, pisance kd.l; v jarek je spustil tudi nekaj sto komadov postrvjega zaroda. Po eni uri so race polovili in zaklali. V treh želod-c*h so našli ostanke postrvjega zaroda, v enem 4 postrvje mladice. Večjih rib igori označene ciprinide) race torej niso Požirale. Novembra je dr. Steinmann ponovil svoj poskus. V nekem potoku je dal napraviti drstno jamo in jo pokril z postrvjimi ikrami (1200 komadov). Razen tega je vložil v potok 100 komadov majhnih ribic-krapovcev. Ikre in ribice je namestil v odseku potoka v dolžini 8 m; ta odsek je dal seveda zagraditi tako, da niti ribice niti race niso mogle uhajati. V ta prostor je spustil zopet 4 race, ki jih je že več dni poprej na ta prostor navadil. Race so takoj popadle ikre in se izkazale zelo požrešne. Po preteku četrt ure so race zapustile potok. Polovili so jih in zaklali. V želodcu ene race so našli eno postrvjo ikro, v želodcu druge race 124 iker, v želodcu tretje 4 ikre, v želodcu četrte pa 325 iker. Mnogo iker v želodcu pa je bilo že tako zdrobljenih, da jih ni bilo moči več šteti. Race so torej v 15 minutah použile dobro polovico vseh iker, izmed ribic pa niso pojedle nobene. Iz navedenega torej sledi, da so race zelo nevarne ikram; za čas dresti jih je treba na vsak način odstraniti z ribjih voda. Pozimi so race v postrvjih potokih tudi radi tega nevarne, ker ima potok pozimi manj hrane in preti ikram radi tega s strani rac tem večja nevarnost. Poleti pa so race nevarne ribjemu zarodu; posredno pa škodujejo ribam, ker prenašajo parazite. V ribarski zakon ali v izvršilne predpise je torej treba na vsak način sprejeti določbo, da ni dovoljeno spuščati rac v postrvje potoke. Dr. M. * 1 RAZGLAS. Št. 3293. — Na podlagi § 15. zakona z dne 18. avgusta 1888, dež. zak. št. 16 ex 1890, se bodo oddajali v zakup na javni dražbi za dobo 10 let, t. j. za čas od 1. julija 1926 do 30. junija 1936, sledeči ribolovni zakupni okraji: 1. Št. 79 a — Čadrež. - 2. Št. 79 b — Kostanjevica. - 3. Št. 87 — Cerklje. - 4. Št. 62 — Mokronog. - 5. Št. 63 — Bistrica pri Št. Rupertu. - 6. Št. 80 — Siatenberg. - 7. Št. 81 — Radulja. -8. Št. 82 — Škocijan. Imena stranskih voda gori navedenih zakupnih okrajev so razvidna in na vpogled v ribolovnem katastru. Dražba se bo vršila za okraje pod 1 do 3 pri sreskem poglavarju v Krškem v četrtek 27. maja 1926 ob 9. uri dop., za okraje 4 do 8 pa na uradni dan v Mokronogu v četrtek dne 20. maja 1926 ob 9. uri dopoldne v občinski pisarni v Mokronogu. Dražbeni pogoji se lahko vpogledajo do dražbenega dne med uradnimi urami pri sreskem poglavarju v Krškem ter pri vseh občinskih uradih. Izklicna cena bo dosedanja zakupnina. V slučaju pomanjkanja takih ponudnikov se bo oddalo ribolove tudi pod izklicno ceno. Sreski poglavar v Krškem, dne 30. marca 1926. MALI OGLASI. Lepa zbirka rogovja jelenov in srnjakov ter nagačeni divji petelini in drugi ptiči ugodno naprodaj. Istotam se proda belg. browning, krasno izdelan. -Interesenti dobe pojasnila iz prijaznosti pri tvrdki O. Fritsch, Ljubljana, Stritarjeva ulica 7. Izboren lovski pes - prepeličar, kratkodlak, 214 leti star, z rodovnikom in popolno dresuro, je ugodno naprodaj. - Ponudbe sprejema: K. Maki, lovec, Tomačevo. Lovska pravica krajevne občine Sv. Martin na Pohorju, se daje na javni dražbi do 31. maja 1928 v zakup. Dražba se vrši v četrtek dne 6. maja t. I. na uradni dan v Slov. Bistrici ob 12. uri. Lovska pravica krajevne občine Na Ranci se odda do 31. maja 1932 v zakup. Dražba se vrši v sredo dne 5. maja ob 9. uri pri sreskem poglavarju v Mariboru, levi breg, v sobi št. 1, priti. Najboljše lovske puške slovite tvrdke P. Wemig v Borovljah, različne vrste in cene, ima v zalogi Slovenska tvornica orožja v Radovljici. Ta tvrdka polaga največjo paznost na preciznost in do- broto cevi. Puške te znamke so zelo priljubljene ter se lovci Jugoslavije zelo pohvalno izražajo o njih. Izkušen dreser sprejme nekaj psov v dresuro. - Vprašanja na K. liackl, lovca v Tomačevem, p. Moste. Istrski braki. Oddajo se mladiči resastih istrskih brakov po 200 Din komad. Stari šo 6 tednov, z rodovnikom. Člani »kluba ljubiteljev brakov« jih dobe brezplačno. Tudi nekaj odraslih psov je na razpolago. - Psarna »Podgora«, pošta Vrhnika. Psica, rjavkastotigrasta, stara 10 tednov, je naprodaj za 800 Din. Starši so najboljšega pokolenja: pes Ger.-Schdn-tal, zmagovalec na razstavi, psica Senta Hiibitz z II. oceno pri tekmi. - Psarna »Mitras«, L. Behrbalk, Ptuj. Mlade žive vidre kupim in plačam za vsak komad 2000 Din (dva tisoč dinarjev). Lovci, zanimajte se za dober zaslužek! - Anton Borovnik, Zagreb, Ju-rišičeva ulica 9. Iščem službo logarja ali gozdnega čuvaja; izučen sem v nizkem in visokem lovu, 24 let star, oženjen, brez otrok, vešč vseh gozdnih manipulacij, oster na lovske tatove in roparske živali. Imam 6 letno gozdno in lovsko prakso z dobrim spričevalom. Izvršil sem 5 razr. ljudsko šolo in 4 mešč., odslužil kader-ski rok, zmožen slov., srbohrv. in nemščine. Želim službo takoj ali pozneje. -Naslov v uredništvu »Lovcu«. Ribiške palice v različnih izdelavah in vse ribarske priprave, angleško in monakovsko blago po znatno nižjih cenah vedno v zalogi pri puškarju F. K. KAISER, Ljubljana. Velika izbira vseh lovskih potrebščin, municije in orožja. Lovske puške vseh sistemov: dvocevke, trocevke, Bock, s petelini in brez teh. Mannlicher - Schdnauer vseh kalibrov Zaloga daljnogledov in montiranje na puške po najboljšem načinu. Pristre-Ijanje in popravila vestno in ceno. Glavno zastopstvo tovarne najpreciznejših pušk Gebriider Merkel [Brata Merke!), Suhi. A Ing. Anton Šivic: Naselbina kozorogov v Karavankah (v okolici Ljubelja). V Evropi živi troje vrst kozorogov. V Grajskih Alpah se nahaja alpski kozorog (Capra lbex L.), v visokogorju španskega Polotoka zopet druga vrsta kozorogov, tretja vrsta pa na zahodnem delu kavkaškega pogorja. Poleg teh razlikujemo aziatske in afriške kozoroge. Te vrste se razcepljajo dalje v posamezne podvrste ali razhčke.1 Nas najbolj zanima alpski kozorog, ki se je ohranil v svoji prvotni obliki v Evropi samo še v težko dostopnih Grajskih Alpah fdelu Zapadnih Alp). V teh, z ledeniki in prepadnimi pečinami razoranih gorah je kozorog preostal kljub temu, da se ima boriti s pogubonosnimi snežnimi in skalnimi plazovi ter vremenskimi neprilikami. Svojedobno je bil tudi močno ogrožen po divjih lovcih. Ko pa so v drugi polovici preteklega stoletja prešla Prizadeta lovišča v posest italijanskega kralja Viktorja Emanuela, se |je z njegovo vplivno zaščito ta redka žival mogla tam raz-Ploditi in ohraniti do današnjega dne. 1 Da spis ni postal preobširen, sem opustil naštevanje obstoječih vrst, podvrst itd. Predmetni detajlirani podatki so v 5. predelani izdaji knjige: »Die hohe Jagd«, ki je izšla leta 1922. v založbi tvrdke Paul Parev, Berlin. — Op. pis. Kozorog je bil sicer v Alpah pred XV. sioleijem zelo razširjena žival, a je bil pozneje močno izirebljen, iako da je v Evropi — izvzemši kraje, kjer je v posebni zaščiti — skoro izumrl. Večkrat in po raznih planinskih krajih so poizkušali naseliti kozoroge, tako koncem XVII. stoletja v salcburških Alpah, v Tirolah in pozneje tudi drugod. Vsi ti poizkusi pa so se večinoma izjalovili, ker ni bilo na razpolago večjega števila čistokrvnih živali. Dokazano je namreč, da se kozorog in domača koza parita; njih mešani potomci so sposobni za nadaljnji zarod, ki pa ni več isti in iako divji, kakor pravi kozorog. Ker je doba nosečnosti pri domači kozi krajša, kakor pri kozoroški, povrže polutanka mladiče rano pred nastopom pomladi, kar ima za njih obstanek in vzrejo v mrzlem visokogorju neugodne posledice. Za zverinjake in v svrho aklimaiizačnih poizkusov so svojčas v Italiji nalašč vzgajali polutane, odkoder so jih oddajali v razne kraje v Švici in Avstriji ter Ogrski. Pri nas je kozoroge naselil Julij bar. Born na svojem veleposestvu v Karavankah nad Tržičem v letih 1890. do 1896. Kupil jih je bil od neke tvrdke v Lausanni in sicer polagoma do 20 komadov. Dotična tvrdka jih je menda pridobila od divjih lovcev, ki so jih bili polovili v reservatnih lovskih revirjih v Grajskih Alpah. Za kozorožčeke in kozice je plačal po 1200 do 1500 švicarskih frankov, za odrasle komade pa po 4000 do 6000 švicarskih frankov. Prvotno je te kozoroge vzrejal in negoval v posebni obori na svojem posestvu pri sv. Katarini pod Košuto. Od novega zaroda se mu je prvotno posrečilo vzgojiti letno le po enega od štirih mladičev, ostali so mu poginili. Mladiče je vzrejal s pomočjo savojardskih domačih koza, ki si jih je bil preskrbel obenem s kozorogi. Ko so po smrti bivšega nadvojvode Leopolda opustili 1.1898. zverinjak, ki ga je bil vzdrževal na Nižjem Avstrijskem v gorovju, je kupil bar. Born 5 koz-polutank, ter jih izpustil med druge. Te koze so bile potomke komadov, ki jih je dalo križanje med pristnimi alpskimi kozorogi in bastardi v živalskem parku, ki ga je vzdrževal italijanski kralj Viktor Emanuel. Import teh nečistokrvnih komadov je bil najbrž na kvar poznejšemu zarodu kozorogov v Karavankah. Kozle, ki so jih bile pozneje povrgle te polutanke, je sicer bar. Born vselej z odstreljevanjem odstranil ter vzdrževal svojo naselbino samo s preostalimi kozami. Ker so kozle-bastarde odstreljevali, so upali, da bodo sčasoma vzredili pasmo, ki se bo zopet čimbolj približala pristnemu alpskemu kozorogu. Leia 1902., ko je bilo po smrii bar. julija poseslvo razdeljeno med njegova dva sinova, je sin Friderik, ki je prevzel zapadni del posestva, namreč onega pri sv. Ani nad Tržičem, prevzel tudi kozoroge in jih izpustil v prosto naravo v samolastnem lovišču, obsegajočem 1355 ha, kjer so se v skalnatem pogorju na zapadnem pobočju Košute, na Babi (Korošicil in na vzhodnem ter severnem pobočju Begunjščice prav dobro počutili. Pozimi so bili običajno na južnih, poleti pa po senčnatih delih omenjenih gora. V dobi od teta 1897. do 1912. se je z importiranjem novih komadov dovajalo vedno sveže krvi. Do sredi leta 1918. je naraslo število naselbine na 50 do 60 komadov. Pozimi so kozoroge krmili z ovsem, koruzo in senom. Na krmišče so prihajali samo ponoči. Kozorog je jako pazljiva žival. Posebno oster mu je vid in voh. Lovca občuti pri najmanjši sapi mnogo poprej nego gams, zapiha nekoliko glasneje kakor ta, ter odbeži takoj, ne tako kakor gams, ki običajno nekoliko trenutkov postoji na mestu. Beži hitreje in ne dela takih presledkov kakor gams. Kozli so plašneji kakor koze, kar pa sicer ni povsod in vselej opazovati. Prsk kozorogov v lovišču pri sv. Ani je bil navadno meseca novembra, istočasno kakor gamsov. Koze imajo po enega, tudi b° dva, izjemoma celo po tri mladiče. V opisanem lovišču je tudi mnogo gamsov in srnjadi. Kozorogi se gamsov ne ogibljejo, pač pa se gamsi kozo-r°gom približajo običajno le do 50 korakov. Kadar so bili kozo-r°9i ob krmišču, ni prišel gams zraven; šele ko so se kozorogi oddaljili, so pristopili gamsi. Orli doslej kozorogom niso napravili nobene škode in jih je lam sploh le redko videti. ★ Po prevratu je naselbina kozorogov vsled vojnih operacij z obmejno Koroško v zimi 1918/19 zelo trpela in je bila decimirana do preostalih 6 do 8 komadov, ki so se preplašeni zaskočili v nedostopne čeri na Begunjščici in niso prišli niti pozimi več na krmišče. Med njimi je prav dober kozel. Po lastnikovem mnenju bo moral preostali trop kozorogov polagoma propasti zaradi krvnega sorodstva. Pripravljen bi bil, dovesti sveže krvi z importom novih komadov iz Švice, kjer so mu bili na ponudbo. Ker pa je posestvo pod sekvesirom, mu ne kaže iz lastnih sredstev investirati denar v omenjene svrhe. Storil bi to le s podporo, ki bi mu omogočila zaenkrat nakupiti enega kozla. Za to podporo je bil leta 1923. zaprosil in sicer za 1000 švicarskih frankov, ki jih je zahtevala komisija kozoroškega parka v St. Gallenu v Švici. Ker v takratnih razmerah podpore ni bilo mogoče izposlovati, se do danes glede dotoka sveže krvi v naselbino kozorogov v Karavankah ni ničesar storilo. * Na zimo 1. 1925./26. so imeli v lovišču pri Sv. Ani pod Ljubeljem naštetih 17 kozorogov. Naselbina si je torej po zanjo usodni zimi 1918/19 zopet nekoliko opomogla. V tropu je že omenjeni močan kozel,2 ki se posebno po svoji temni barvi odlikuje od drugih, dalje slabejši kozel; videti je še dva mlajša kozla, drugo pa so koze in mladiči. Trop kozorogov se drži stalno na vzhodnih skaloviiih obronkih Begunjščice, pozimi na prisojni strani, poleti pa gre na senčno, severno stran. Kadar sneg visoko zapade, pridejo nekateri kozorogi celo doli do državne ceste, čim pa nastane ugodnejše vreme, se pomaknejo više v goro. 2 Tega kozla je videti naslikanega na strani 171. Ima močno razvito rogovje pristnega alpskega kozoroga. Na drugih slikah (razen čelne) sta mlajši kozel in koza. Vse, razen čelne slike, je izdelal g. Josip pl. Gorup - Slavinjski, ki se je na pisčevo posredovanje podal v lovišče pri Sv. Ani, kjer je od 27. do 30. januarja 1926 opazoval in skiciral to redko žival. Ker je bilo dotične dni malo snega po planinah, kozorogi niso prišli s pečin v nižje kraje in se jim je mogel g. Gorup na zalazu približati le na 200 korakov ter se je posluževal pri skiciranju daljnogleda. Čelna slika je posneta po fotografiji iz vzrejališča »Peter - Paul« v St. Gallenu v Švici. j Trije komadi so se vedno pasli ob koroški meji na Babi, ki jih pa že dolgo ni več videli. Najbrž so padli pred dvema leioma v roke divjim lovcem na koroški strani. Kakor že omenjeno, imajo kozorogi v tem lovišču prsk meseca novembra, mladiči pa pridejo na svet že koncem aprila, včasi celo že počeikom aprila. Ker pade v Karavankah tekom aprila in maja včasi mnogo snega, so mladiči v nevarnosti, da poginejo. Vendar v poslednjih treh letih ni poginil noben mladič. Leto 1923. je dalo 3 mladiče, leto 1924. dva, leto 1925. pa štiri. Februarja meseca 1925 je poginil kozlič iz prejšnjega leta iz neznanih vzrokov. Lovci so našli samo nekaj kosti in dlake. Ker je sedaj v tropu en sam močan kozel poleg enega srednjega, domnevajo lovci pri Sv. Ani, da ostane marsikatera koza neoplojena. Kozli pri prsku tudi niso posebno živahni. Kozoroška se veliko manj briga za mladiče kakor gamsova koza. Kozorogi se pasejo navsezgodaj in pa zvečer; podnevi ležijo ali prestopajo v kakem skalnatem robu. V hudih strminah se gibljejo bolj premišljeno in sigurno kakor gamsi. Take stene, ki jih preteče gams navadno v daljših skokih, preleze kozorog mirno kakor muha. -¥■ Naselbina kozorogov pri sv. Ani v Karavankah, ki je pri nas že aklimatizovana ter vpeljana izza leta 1890., je edina v naši kraljevini. Izguba teh kozorogov bi bila izguba za vso državo, dokler bi jih ne vpeljali kje drugod. Ko se je v Ljubljani koncem leta 1919. ustanovil v področju Muzejskega društva poseben odsek za varstvo prirode in pri- rodnih spomenikov, se je isii poleg drugih redkosli naše favne in flore zanimal iudi za ohranitev kozoroga, o čemer nam priča Spomenica,3 ki jo je bil ia odsek predložil dne 20. januarja 1. 1920. takraini deželni vladi za Slovenijo v Ljubljani. Uspeh fe spomenice in nadaljnjih iniervencij je bila Nared b a4 deželne vlade za Slovenijo o varstvu redkih ali za Slovenijo tipičnih in za znanstvo pomembnih živali in rastlin in o varstvu špilj — z dne 19. februarja 1921, Urad. lista št. 64/25. Leta 1922. je bita ta naredba uzakonjena v neizpremenjeni obliki ter razglašena v Urad. listu pokrajinske uprave, št. 377/115. 3 Uvodne besede »Spomenice« so bile sledeče: »Skoraj vse kulturne države so uvidele potrebo ohranitve prirodnih spomenikov in so v ta namen ustanovile same ali pomagale ustanoviti z večjimi denarnimi prispevki ali z odstopom zemljiških kompleksov prirodovarstvene parke (reservaie), kjer uživa vse živalstvo in rastlinstvo popolno varstvo, dalje ustvarile zakone za absolutno varstvo gotovih živali in rastlin, tipičnih za dotične pokrajine ali izpostavljenih uničenju ter končno neposredno ali posredno po društvih za varstvo prirode poučevalo ljudstvo, da se omeji zatiranje tudi onih živali in rastlin, ki jih zakon imenoma ne ščiti. Da je tudi v naši državi, ki prednjači ostalim evropskim državam tako v florističnem kakor v favnističnem in geološkem oziru, nujna potreba v enakem smislu započeti resno delo, oteti znanstvenemu raziskovanju, kar se še oteti da, je jasno, ako se hočemo obraniti sicer upravičenemu očitku nekulturnosti in nepojmovanja važnosti prirodnega varstva. Z namenom, koristiti znanstvu in obenem dvigniti ugled naše države, se je v področju Muzejskega društva za Slovenijo osnoval poseben odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov v Jugoslaviji, obstoječ iz naslednjih znanstvenikov in strokovnjakov: gimn. ravnatelj dr. Stanislav B e u k, sodni nadsvetnik Anton B u 1 o v e c, profesor Ivan franke, tehnik Josip vitez Gorup, nadgeometer Alfons pl. Gspan, notar Mate Hafner, odvetnik dr. Ivan Lovrenčič, muzejski ravnatelj prof. dr. Jos. M a n t u a n i, profesor Alfons Paulin, viš. šol. nadzornik dr. Leopold Poljanec, fin. nadsvetnik dr. Janko Ponebšek, profesor dr. Gvidon Sajovic in prof. Ferdinand Seidl. Ta odsek je v svojih sejah svojemu delu zarisal točen načrt, katerega glavni deli so ti-le: L Ustanovijo naj se alpski, sredogorski (gozdni) in barski varstveni parki po zgledu enakih parkov v drugih državah. II. Z zakonom naj se prepove pokončavanje redkih ali za naše kraje tipičnih ter znanstveno znamenitih živali in rastlin. Strogo naj se pazi, da se izvršujejo določila lovskega in ribarskega zakona ter zakona z dne 20. julija 1910, dež. zak. št. 27 o varstvu ptic. III. Podzemeljske jame z interesantno jamsko favno in floro naj se postavijo pod nadzorstvo; vstop vanje naj se dovoli samo v znanstvene svrhe. IV. Zainteresirati je najširšo javnost za varstvo prirode sploh.« 4 Ta naredba določa v § 1. sledeče: Ne smejo se loviti, pokončavati, prodajati, ponujati v nakup in izvažati te-le živali: Kozorog je torej popolnoma zaščiten in ga pri nas niti lastnik, ki ga je naselil in zaplodil z žrtvami in s trudom, ne sme streljati, razen tedaj, ako mu izjemoma dovoli posamezne komade pristojna oblast po priporočilu Muzejskega društva. Lansko leto se je lastnik zanimal in je zaprosil, da bi smel en komad odstrelili. Pristojno oblasivo (sreski poglavar v Kranju) mu je po zaslišanju Muzejskega društva to dovolilo, ako odda uplenjeni komad v ljubljanski muzej, ki nima nobenega kozoroga. To dovoljenje se pa vendar ni izrabilo. Mnenje pisca teh vrstic je, da bi bilo potrebno določiti natančno, kaieri komad se sme odstreliti. Pri tem pridejo v prvi vrsti v poštev morebilni polutani. Čistokrvnim kozlom, ki jih je za pleme itak skoro premalo, pa naj bi se še prizaneslo, dokler se z importom kakega novega kozla ne osveži kri novemu zarodu. Za import, za kojega je laslnik lovišča morda še pripravljen s pomočjo kake Podpore, pa naj bi se ~ ako naj se ohrani naselbina kozorogov v Karavankah — zanimala S. L. D. in Muzejsko društvo ter skušala zagotoviti moralno in materialno podporo. 1. Sesalci: kozorogi obeh vrst (Capra cretensis* in Capra Ibex L.). 2. Ptiči: (slede imenal... § 5. se glasi: »V znanstvene svrhe sme okrajno politično oblasivo po zaslišanju Muzejskega društva za Slovenijo dovoliti izjeme od prepovedi §§ 1. in 3.« § 7. poverja župane, orožnike in vse javne nadzorstvene organe (gozdno, lovsko in poljsko varstv. osebje, tržno policijo! z nadzorom o izvrševanju na-redbenih predpisov. § 8. obsega določila o kazenskem postopanju, kaznovanju, zaplembi živali, Saezd, jajc, rastlin, ki so se zoper prepoved dobile v posest ali ponujale v nakup, 'talje zaplembi orodja, pasti itd. * Capra cretensis — se pri nas najbrž več ne nahaja. Leta 1899. !e Pridobila kočevska graščina 13 komadov te živali iz parka Mr. Whileheada !z Reke. Izpustili so jih v strme čeri nad Čabranko in Kulpo v občini Osilnica ■n sicer 4 kozle in 9 koza, ki so bili tedaj zelo krotki. Nekaj komadov so jih videli zadnjikrat leta 1904. Izvedelo se je, da je močnega kozla ustrelil neki 'ovec iz Gabra. Sedaj ni o tej divjačini nobenega sledu Ing. Vojko Koprivnik: Lov na lisice. Slika iz okupirane Šumadije. Bilo je v januarju 1917. lela. Neke sobole zvečer. Poirkalo je na vraiih okrož. šumske uprave v Smederevski Palanki, in vstopil je visok kmet, v opankah in narodni obleki Šumadije. Lice mu je bilo resno in ostrih potez; izpod krznene kape, šubare, so gledali beli lasje. Bil je župan, predsednik občine Baničinske. »Dober večer, gospod,« me pozdravi preprosto. »Vsa vas me prosi, da kaj ukrenemo. Pri belem dnevu prihajajo lisice v vas in odnašajo kokoši.« Pogledam skozi okno. Vidim, da je zapadlo nekaj svežega snega popoldne. Župan dostavi: »Resnično vam povem, gospod, težko je narodu. Kar ne rekvirira žandar, odnese lisica.« »Pa mogli bi,« mu odvrnem, »kje se sestanemo?« »Jutri, rano, ob petih pridem po vas. S čezo.« To je narodni voz Šumadije, na dve kolesi in za enega konja, nalik našim garam. Za blato tamošnjih cest tako pripraven kakor opanke. »Vse drugo prepustite meni.« »Pa dobro!« Seževa si v roke. Ali še eno prošnjo ima naš župan. Nekako čudno me gledajo njegove oči. »Gospod, ali bo tudi za mene katera?« »Katji želiš?« »Katera puška, mislim.« »No, predsedniče, našla se bo!« Nasmejem se mu in roki sva si še enkrat stisnila. Vse orožje namreč je bilo tedaj odvzeto in preki sod je pretil s smrtno kaznijo vsakemu domačinu, pri katerem bi se našlo. — Župan je odšel. Vedno sem ga bil vesel, kadarkoli sem ga videl, tega sivolasega, ponosnega kmeta, iz srca Šumadije. Bil je izmed tistih preprostih, samozavestnih in viteških postav iz naroda, ki objas-njujejo vso junaško zgodovino te s toliko krvi napojene zemlje. * * * Pri večerji, v oficirski menaži, sem pozval druge, da se udeleže jutrišnjega lova. Nikdo se ni odzval. »Tebe bomo tudi enkrat mrtvega prinesli iz kake šume,« mi reče neki poročnik iz omizja. 176 - A Zares, ni bilo baš varno za uniformo v gozdih Šumadije v iisfih časih. * * * Zarana me je prebudil vojak. Pri sveči sem se oblačil. Župan, mož beseda, je že čakal pod oknom. Eno dvocevko čez ramo, drugo v roki, nahrbtnik pred noge, pa sva zasedla čezo. Kmetu je zasijalo oko, ko je zagledal drugo puško. 5ila je še bleda, meglena zimska noč, ko sva s predsednikom drdrala po zmrznjenem blalu v Baničinsko hribovje. Začelo se je danili, ko sva v dolini kraj občinskega gozda zaustavila voz. Čata, občinski pisar, nas pozdravi. Držal je tri brakirce na vrvi. Za njim je stalo kakih petnajst do dvajset fantov gonjačev. Malo ozebli od čakanja, vendar vsi veseli v mladostnem razpoloženju. Šale, smeh, zbadanja, šum govorice. — Čata jih je oslro posvaril. Stopivši s čeze, visok in resen, se obrne sivolasi župan h gonjačem ler jim obrazloži načrt prvih pogonov. Od baničinske občinske šume se bo gonilo v hribe vasi Radovanjske. Pozivlje jih na red in tišino, češ, lisica ni kakor zajec. Skrajno občutljiva je in plaha. Za njo ni treba »ni buke ni vike«, sicer pobegne v jazbino. »Pazite, da se ne trudimo zastonj!« Nato jim je zamahnil v znak, da krenejo z mesta. »Daj Bože, da jih polovimo, pa da vam ne bodo povečerjale vseh kokoši, namesto vas!« V glasnem smehu so se spustili gonjači s svojim voditeljem, občinskim pisarjem, v dolino. Kraj gozda se je vila dolga, črna vrsta, dokler ni izginila onstran potoka v goščo... »E, gospodine, nas dvoje pa — tja gori!« se župan prijateljsko obrne k meni. »Evo ti!« mu vročim dvocevko, da pojde kot lovec in kot drug z menoj. Ponosen je bil na to moje zaupanje. Vedel sem, da sem ga s tem pridobil. Krvni sovražniki sovražniku so ti kmečki gospodarji Šumadije najiskrenejši in najvdanejši prijatelji pravemu prijatelju ... Skoraj solze so mu stopile v oči, staremu, strasinemu lovcu, ko je po dolgih letih okupacije zopet mogel zagrabiti za hladno puškino železo. »Gospodine, 10 let mi je bilo, ko mi je moj pokojni oče prvič vročil kremenjačo, puško na kamen. Tedaj so se po teh brdih Povsod še zelenile prašume, goste, hrastove. Vso svojo mladost sem potratil po njih. Lovil sem, iskal gnezda, kopal jazbine, postavljal sem pasti in zanke... in opazoval vse to življenje po leh prostranih' dobravah... Moja puška, dolga, z bisernino v ročaju, mi je zvesio služila do vojne, do okupacije... In nosila je! — Ni zajec, ni lisica, ni jazbec, ni vidra niso ulekli izpred nje... Veruj mi, gospod, da mi ni bilo lako iežko, ko mi je edini sin odšel v vojsko in rov, kakor iedaj, ko sem žandarju izročal svojo puško ...« In bela glava se mu je nagnila nad mojo puško. Poskušal je vešče petelina, pogledal skozi cevi, prislonil in nišanil. »E, danes imate pač druge mašine.« »No, tudi ž njimi se more lovili,« se mu nasmejem. »Hajdi, zdaj!« In odkorakala sva v brdo. Sprva strmo navkreber, ali kmalu zložno po grebenu. Hodila sva precej časa, vendar ne naporno. Naenkrat se ustavi moj drug, pokaže s prstom, in mi tiho zašepeče: »Tu se morava spustiti malo niz klanec. Po tej zarezi rada pride.« »Ti, gospodine, sedi tja za grm na robu gozda. Jaz ostanem streljaj za teboj. Ako bi morebiti... saj veš, gospod,« se je obzirno pošalil, »za vsak slučaj.« Oba sva zasedla svoja mesta. Jutro je bilo še megleno, v mlečnem sijaju, kakor so često zimska jutra v teh južnih hribovitih krajih. Solnce je bilo bledo, zastrto. V dolino se ni dalo videti. Psov v prvih pogonih niso izpustili. Včasih se je kateri od njih oglasil doli v jarku. Ali daleč. Na brdu je vladala popolna tišina. Ako je veter potegnil čez hrib, se je zaslišal tupatam rahel šum iz doline — od gonjačev globoko v megli. Mislil sem, da bova še dolgo čakala na lov. Ali čuj! — Naenkrat... Cap, cap, cap — je bila že tu. Tekla je polagoma po odpadlem listju, jedva pokritim s tanko plastjo snega. Napeto sem gledal v šumo rjavega hrastovega grmovja, ki mu listje še ni bilo odpadlo. Težko je zapaziti rjavo lisičje krzno v njem. Slišal sem lisico, ali še je nisem mogel videti... V tem trenutku izskoči, vsa rumena, na belo leho pod menoj. Z napetimi ušesi, obrnjena v dolino, je stala na izbočenem rebru ... Dvignem puško. Rahlo, nečujno... Strel... In ogromen lisjak, v glavo zadet, je obležal na mestu, brez kretnje. Iz doline so hipno zalajali psi. A moj prijatelj v opankah je okretno pohitel doli do lisice, ki je s košatim stegnjenim repom ležala na snegu, kakor da je položena na beli oder. Pobere lisjaka, dvigne ga za zadnji nogi, pogleda in oceni: »Baš je lep!« A In zaziblje z glavo, kakor je io v navadi pri kmeiih Šumadije. Nato urno pristopi k meni, me potegne za roko ter reče polglasno: »Gospodine, nimava časa. Gonjači gredo. Morava presedlati takoj v drugo zasedo.« Tiho in s pospešenim korakom sva se popela na greben in po vrhu premestila v drugi jarek. Ta je bil zgoraj širok in je imel dve zarezi, ki jih je treba zasesti. Ne moreš vedeti, po kateri bo udarila lisica preko brda. Moj spremljevalec mi ponudi prvo zasedo, ali meni je druga bolje ugajala. Tako ostane on v prvi, a jaz v dolgih skokih premerim njivo, da pridem na drugo stran. Še nisem prispel, že je bila lisica izskočila, kot blisk, iz grmovja v jarku baš proti meni. Ali — opazila me je. V ostrem kotu, s silno hitrostjo krene na desno. Z repom udari nekoliko brzih kolobarjev, da se dobro usmeri v drugo stran. »Pazi« — zakličem drugu v zasedi. Lisica pa, vnovič raz-plašena, s tako brzino šine preko grebena, da je ni bilo videti bolje kot — rumeno puščico v strelu preko grebena. Kakor črta. Moj drug je vstal, ali lisica je bila že bogvedi kje, »Nisem ni dvignil puško, kaj šele sprožil,« mi zakliče. V tem pa mi zamahne z roko, s prstom kažoč doli proti gozdu. Urno se okrenem in skrijem za grm. — Srce mi je tolklo burno... In res že vidim nekaj rumenega zdolaj v jarku. Še v megli... Bliža se... Ali izgleda mi nekako prevelika žival za lisico... Da ni volk, pomislim za hip ... Prihaja v ostri smeri na mene ... Prislonim puško. Tedaj razločim dobro dve lisici... Druga za drugo ... Pomerim ... Pok. Pok ... dva strela ... Ne vidim ničesar... Preko brda nisol V tem vidim, kako se je moj drug spustil v oster tek preko Polja, pošev proti dolnji moji zarezi. Vstanem tudi jaz. Pohitim v smer svojih strelov, da vidim. Zares, ena lisica je ležala mrtva y jarku. Izpod nje pa se valja in premetava druga, ranjena, ali se živa. S silnim naporom se vije, da doseže zopet šumo. Moj drug teče na vso moč. »Ustreli!« mu zakličem glasno. Ali on je menda štedil mu-ničijo ter se ni zmenil za moj klic. Tedaj preskoči poslednje brazde in dospe v jarek ter lisici preseče pot. Ona poskuša, da se okrene spet nazaj vkreber, ali ne more več. Zastane. In reži... Moj drug se ji približava oprezno s puško. Vidim, da jo hoče udariti z ročajem po glavi. Ali lisica — v naporu poslednjih si! ~ Se zakadi vanj tako besno, da sem mislil, da ga bo ugriznila. K sreči pa je moj drug ročaj puške tako ugodno molel pred njo, da je z vso močjo zasadila svoje ostre zobe v orehov les. V tem ji je stari lovec pa tudi že krepko stopil z opanko na vrat.. Bila je mrtva, ko sem dospel do mesta. Vrgel sem še svojo lisico kraij nje. Moj drug pa odvrne mirno, ko dvigne svojo opanko z lisice: »Vidiš, že se gonijo.« »Dobro, brate. Ali tebe bi bila mogla ta žival opasno vsekati v nogo.« Moj drug pogleda na razgrizen ročaj puške ter se nasmeje: »Premda so lasje beli, noge so še gibke!« — Medtem se je bil zjasnil dan. Solnce je toplo zasijalo preko gorovja in na južnih pobočjih je sneg brzo kopnel. Čistine so takoj živo zazelenele v solncu. Vesela svojega plena sva se s spremljevalcem zopet popela gori na greben. »Kam sedaj?« vprašam. »Gonjači že vedo. Še ena zaseda pred kosilom. Zdaj pridejo velike, goste dobrave. Spustih bodo pse.« »A, nas dvoje?« »Imava časa. Oni zdolaj imajo dolgo pot naokoli. Midva pa samo čez hrbet.« Tako sva se napotila dobre, vedre volje po grebenu, skozi solnčni zimski dan. Megla se je bila popolnoma razpršila, da sva imela krasen razgled... Sama sva bila, vsak z nabasano puško v roki, nikjer žive duše blizu ... Vendar me v teh krajih Šumadije nikoli ni bilo strah, dasi mi je nekolikokrat zažvižgala ostra krogla mimo ušes, iz tajne zasede. V razgovoru z narodom, v društvu Seljaka sem prehodil to pokrajino, kakor da mi je bila davno znana, od mladih nog, kakor moja domača. Bregovi, doline in logi, svetli potoki v ravninah, z grebenov pogled na valovje goric. Tu, tam kako selo z belimi hišicami na pobočju,, kakor da je kdo vsul pest belih kock v zelenje. Samo cerkvic ni po vrhovih. Vse so poskrite globoko v doline, in v šumo dreves. Še iz turških časov... Tam v daljavi, izza hriba, opaziš svit Donave, ali Morave. Z druge strani pa temna pogorja Kosmaja in Rudnika... Tam pred Rudnikom, daleč v predpoldanskem solncu se beli cerkvica na Oplencu. Kraljeva grobnica Kara-džordževih.. . * * * Eno lisico sem nosil v nahrbtniku jaz, drugi dve pa moj drug, zadnji nogi povezani, preko rame, da so žolto bingljale pri hoji krog temne njegove postave. Snel je svojo šubaro astrahanskega krzna ter si otrl zno) raz čelo. Svileno so se mu zasvetili beli lasje v solncu. Okrenil se je za trenutek: »Vidiš, gospod, tja moramo.« In pokazal mi je konec dolge zareze tam v klancu, ki se je razlegala skoraj do grebena. Pod njo je bila nizka hrastova gošča, še v suhem listju. Značilen lisičji prelaz. Malo oznojena od hoje v solncu, sva se oddahnila na vrhu. Odložila sva plen ter se nato polagoma namestila v novi zasedi. Tokrat sva čakala dolgo. Z doline ni bilo ničesar slišati. Možda so nam gonjači opešali. Poldne je bilo blizu. Prižgala sva oba cigareto... Tedaj sva začula psa. Še iz velike daljine. Zdolaj iz gostih dobrav. Moj drug je takoj cigareto spustil iz ust in jo pogazil z opanko. Tudi meni je zamahnil z roko. V dolini, sem ter tja po goščah, sva čula znova lajanje vseh treh brakircev. Začetkoma še iz daljave, jedva slišno in redko. Ali polagoma vedno češče, vedno glasneje, vedno bliže ... Naenkrat zajavka eden izmed psov ostro, na vse grlo ... To je bil svež sled... In na mah je započelo hrupno lajanje iz doline, razločno v smeri proti najinemu klancu. Oba z županom sva sedela z napetima puškama in čakala in uživala. Vsa tiha pokrajina je oživela v zvoku gonečih psov. Križema iz vseh šum in vseh pobočij je odmevalo zvonko lajanje, vsakemu lovcu omiljeno zvonjenje glasnih pogonov ... Ali lisice ni bilo. Že sva mislila, da je ne bo. Bržčas je udarila na drugo stran. Ali pa je ena tistih izkušenih, starih, ki pretkano vara in slepari naše siromake brakirce v krogu po prostranih goščavah. V tem sva tudi začula klice gonjačev. V široki falangi so se pomikali, udarjajoč ob stebla, v smeri proti najini zasedi. Psi pred njimi... Nada se nama je povrnila. »Nazaj ne bo več mogla,« sem pomislil in nestrpno pričakoval trenutka — ko šine iz gozda. Psi so že blizu... Brez dvoma je ena tistih navihanih, ki vsa sigurna v svojo nadmoč pohiti in se obrne, sede, podvije rep ter zvito počaka, dokler ne zagleda nog gonjačev ali psov. Nato ostro v stran, ali v drugo smer, in ponovno čakanje .. . Psi so krenili vkreber. V tem hipu pokne puška tam kraj mene. Še enkrat. Vstanem in pogledam ... in že so popadli psi valjajočo se lisico. Moj drug je naglo pohitel in mrtvo žival iztrgal razdraženim Psom. »Česiiiam, brate!« — zakličem svojemu spremljevalcu, ki veselo razpoložen dvigne lisico visoko v zrak, da je rep zamahnil. Lice je zasijalo od radosti visokemu Seljaku, lovcu stare korenine. * * * »E, zdaj pa na kosilo!« mi zakliče. »Zaslužili smo!« Že so prihajali od vseh strani gonjači, vriskajoči, smejoči se, polni radovednosti, da bi videli plen predpoldanskega lova. Čata se skloni in pocuka vsako od štirih uplenjenih lisic ter se okrene k županu z važnim strokovnim izrazom: »Dobre so. Ne misijo se še.« Ko smo se bili vsi zbrali in ko so pse vse povezali, je kmet župan štirim zanesljivim gonjačem poveril po eno lisico ter dal znamenje za odhod. V veselem društvu smo krenili na livado, ne daleč na zložnem pobočju, na odmor. Prisojna, bila je vsa že ozelenela in topla od solnca ter toliko suha, da smo mogli posesti po njej. Kraj nje, zdolaj v zarezi, je bil studenec sveže vode. Gonjačem sem dal iz nahrbtnika, v roke gospoda pisarja, kilogram slanine in tri hlebe kruha; medtem pa je župan razgrnil svojo bundo, svoj kožuh, za nas dvoje. Na njem sva s prijateljem kleče odmotala svoje prigrizke. In župan mi ponudi čutaro stare slivovice: »Evo, ti, gospodine! — Ah ne tako, kakor Vujiča Karadžordžu!« Napravim požirek, pa ga vprašam, kaj pomeni to o »Vujiči«? Župan v šubari odpira lesen lonec, v katerem je nosil domačega sira, čebule in česna. Vrže pokrov na bundo in dvigne glavo: »E, gospodine, to ti ni znano. Seveda. — Tu smo na mestu, ki se dobro pomni v naši prošlosti!« Pogledam ga radovedno, ko sem precej lačen zagrizel v obložen kruh s slanino. V tem se obrne sivolasi Šumadinec in izproži svojo roko. Rokav bele srajce je zasijal v solncu. Pokazal je onstran studenca na gozd. »Tam, gospod, je stala koliba, v kateri so ubili našega vojvodo, Črnega Jurija.« »Kje?« se dvignem presenečen z bunde. Grižljaj mi je zastal v grlu. »Evo. tam! Vidiš onile stari brest v šumi. Pa ob njem!« Danes tam ni drugega nego hrastov log. Nobene bajte ni. Samo na robu še stoji stari brest. — Spustil sem se spet na krzno. »Ali veš, predsedniče, kako je vse to bilo tedaj?« J »Kako ne bi vedel! To mi je moj ded pripovedoval siokrat, ki je bil vse lo doživel. Znano pa je nam vsem tu v Šumadiji. »No, pa mi povej, kako je bilo! Želel bi te poslušati.« Župan se obrne, ukaže, da se lisice oderejo, vešče in pazljivo, da se krzno ne pokvari. Pa se okrene zopet k meni: »Znaš, gospodine, bilo je, ko je Karadžordže došel iz Rusije. V zemlji je vladal knez Miloš Obrenovič, ki so ga Turki priznali velikim knezom Srbije. Turki v beograjski trdnjavi, a Miloš v svojem dvorcu v Topčideru. Tako so vladali... Karadžordže tedaj neke noči prebrodi Moravo in se prijavi knezu Vujiči, Vujiči Vukčeviču, knezu nabije Smederevske.« »Kaj je to nabija?« »E, to ti je to, kar je današnje okrožje. In tedanji knez je bil od prilike to, kar je današnji okrožni načelnik. Eto ti!« In župan nadaljuje: »No, Vujiča se je dobro prestrašil, ko zagleda črne brke Karadžordževe. Vsi so se ga ustrašili, smelega ustaše, Črnega Jurija! — Takoj ga odvede in skrije iz Orašja v te hribe, v preprosto bajto. — Tam je stala pri tistem brestu. Tu je stanoval nekaj tednov. Ž njim je bil samo Naum, njegov sluga in pisar. Knez Vujiča pa odpravi takoj sela z novico v Topčider k Milošu, s prošnjo za nadaljnje naredbe. Dolgo ni bilo odgovora. In knez Vujiča je češče obiskal Karadžordža tu v kolibi, ki je pričakoval sestanek z Milošem, da se sporazume in dogovori za načrt novega ustanka. Zakaj Srbiji ni prijalo plačevanje zlatega davka. — Ali knez Miloš in paša Marašalija, vezir beograjski, oba sta brzo presodila situacijo. Vsi srbski knezi bodo sigurno takoj pristopili h Karadžordžu, čim izvejo, da je v Srbiji. Turška oblast in položaj Milošev sta bila v nevarnosti. Zato njih sklep: Džordže se mora odstraniti. Vsled tega je Vujiča kmalu prejel tajni ukaz, da se Karadžordže usmrti. Vujiča, sicer iznenaden, vendar kot poslušen knez takoj pozove svojega slugo Nikolo in mu z naredbo izroči puško. ,Nemoj puško!1 odvrne sluga, ,nema krogle, ki bi ranila vojvodo. — Razumem, kaj hočeš. Ali prepusti to meni/ Še istega dne se odpravi Vujiča s slugo in v spremstvu nekaterih svojih zanesljivih v hribe Radovanjske. Pred večerom je dospel. Odšel je v Karadžordževo kolibo. Pozdravili so se in razgovarjali kakor večkrat. Sedli so k večerji in tedaj je Vujiča ponudil Karadžordžu shvovice iz čutare.« - m »A, predsednice, na io si ii malo prej pomislil, kaj ne?« »Da, gospodine,« se nasmehne sivolasi župan. »Torej ne tako, kakor takrat, gospodine!« In nadaljuje: »Vujiča mu je ponudil in češče ponujal žganja z namenom, da ga opijani. Ali Karadžordžu se nekako ni pilo kakor sicer na ia večer. ,Ne morem/ je odvrnil, ,nekaj mi stoji evo tu — v grlu/ in pokazal si je s prstom na vrat. — Vstal je in vznemirjen stopil pred vrata na prag. Okrene se k Vujiči, vrne se, in zopet sede k večerji — pa mu reče: ,Ti, oni tvoj hlapec me je nekako grdo pogledal. Reci mu, da naj se odstrani/ Tačas je hlapec Nikola odšel za kolibo, in rahlo in neopaženo izvlekel dve, tri tesane planke, ki so tvorile steno kolibe, ravno za ležiščem Karadžordževim. Pa jih je nalahno zopet prislonil. — Bila je topla in jasna poletna noč... Po večerji sta knez in vojvoda sedela pred kolibo in še dosti časa ostala v razgovoru. Knez Vujiča je bil truden od hoje ter je prvi odšel v bajto, legel in zaspal. Tudi Karadžordže je legel, ali ni se mu dalo zaspati. Prečul je skoraj vso noč bede, dolgo čez polnoč. Šele pred zoro se mu začne dremati. In zaspi... Njegov sluga Naum se je bil že zarana prebudil in je odšel k studencu, da se umije in da pripravi svojemu gospodarju skledo vode za umivanje. Tedaj se je z druge strani knezov sluga Nikola priplazil za kolibo. Oprezno je odstranil prislonjene planke. Sekira je bila pripravljena. Hlapec zamahne in vojvodova glava se v krvi zvali na ležišče. Nikola se urno odstrani, pohiti po puško, da pokonča tudi slugo ubitega vojvode.« »Tam,« in pokazal je župan na temno stezo skozi sneg na nasprotnem klancu, »baš tam se je vračal sluga Naum z vodo od studenca, ko ga je zadela krogla, da se je zgrudil, z obrazom na skledo. Puškin pok je prebudil kneza Vujico v bajti in ostale njegove ljudi, ki so spali na razprostrti slami pod milim nebom za bajto. Ukaz je bil izvršen... To se je zgodilo 13. julija 1817. leta. — Knez Miloš je v Topčideru zbiral krdelo turških vojakov, ker je sumil, da Vujiča ne bo ubogal, in da ne bo izvršil danega mu povelja. Pa je sklenil sam udariti z orožjem na Karadžordža. Ali še istega dne je poslal poslušni knez svojega hlapca Nikolo v Beograd. Ta je zasedel konja, vrgel Karadžordževo glavo v torbo za sedlom, za oves pripravljeno, ter odjezdil naravnost čez hrib in dol v Topčider. Prispevši pred Velikega kneza, še na konju izvleče krvavo glavo, jo dvigne visoko in zavpije: .Gospodam, bojazni ni treba več!‘ Čim je za vse to izvedel beograjski vezir, odredi, da se sname koža z lobanje, potrosi s soljo, in napolni z volno. Tatarski sel jo je v brzem diru prenesel v Stambul sultanu.« — Sivolasi moj drug je utihnil. Čez nekaj časa je še dodal: »Truplo našega vojvode so zakopali poleg onega bresta. Lobanja je ostala v Beogradu, a koža z njegovimi znanimi črnimi lasmi in brki — v Carigradu ...« Zopet molk. »Se spominjaš, gospod, tiste bele cerkve, danes zjutraj, tam daleč pod planino? — Kar so našli od vojvode, so tam položili v belo mramorno grobnico. Ali to je bilo mnogo, mnogo let Pozneje ...« * * * Lisicam so bili odrli kože. Gonjači so se bili že deloma ^zšli. Iz dolgega časa se dolgo razgovarjava z županom na razgrnjeni bundi. Solnce je še vedno jasno in toplo sijalo -na našo livado. Stari Šumadinec si je vil cigareto in me pogledal: »Hočemo dalje?« »Danes? Dosti je bilo.« — To je bilo v hribih Radovanjskih lužne zasedene Šumadije, Pri studencu in logu, sto let po smrti Črnega Jurija. »Lovec* 1926 — 18r> Dr. Avgust Munda: Lov z umetno muho. (Nadaljevanje.) Kako lovimo s pernico? Tehnika lovi z umetno muho ima za seboj svojo zgodovino. Starejša metoda metanja, ki je v navadi še pri Nemcih [zastopnik te metode je dr. Heintz), je sledeča: Pernico držimo v desnici tik nad kolescem na način, kakoi držimo peresnik (torej z iztegnjenim kazalcem!, ostali štirje prsti pa se oprijemljejo prav rahlo ročaja. Ko pričnemo metati, je pernica nagnjena 45 0 proti vodni gladini. Nadlaket visi pri tem nepremično navzdol in je narahlo pritisnjen na život. Vsi zamahi se vrše zgolj s členkom roke in le deloma s podlaktom te komolca). Vse delo torej izvrši slično kakor pri sabljanju mišičevje podlakta. Čim je levica izpustila mušico, zamahnemo z desnico za 900 nazaj, tako da je pernica sedaj nagnjena 450 nazaj proti zemlji. To je prvi tempo. Na »dve« čakamo, da se vrvica vodoravno zravna nazaj. Na »tri« zamahnemo s pernico zopet za 900 naprej, tako da pride na isto mesto, kjer je bila pred počeikom prvega zamaha. Po tretjem tempu je torej pernica zopet nagnjena 45° proti vodni gladini. Nova metoda metanja, ki jo učita slovita angleška športnika I. I. Hardv in R. D. Hughes, pa je sledeča: Pernico držimo skoro vodoravno proti vodi, palec (ne kazalec) leži na ročaju pernice. Ko smo z levico izpustili muho, zamahnemo z desnico pernico za 90° nazaj, tako da stoji pernica sedaj navpično. To je prvi tempo. Na drugi tempo počakamo, da se vrvica vodoravno zravna nazaj. Na Ireiji tempo zamahnemo za 45 0 naprej in ko se vrvica nad vodo zravna, nagnemo pernico za nadaljnjih 45 °, tako da pride v vodoravno lego (čeirti tempo). Tempo 3 in 4 se vršita brez večjega presledka; tempo 4 je le nadaljevanje tempa 3. Pri tej metodi se vrše vsi zamahljaji iz ramnega sklepa, ne pa iz komolca ali iz členka roke; komolec držimo nalahno upognjen, roka se giblje v členku naravno in neprisiljeno; vse delo je enakomerno razdeljeno na vse mišičevje desnice. Znameniii angleški perničar Aflalo celo uči, da členka roke pri metanju sploh ne smemo upogibati. Iz teh podatkov že posnamemo, da je druga (novejša) metoda metanja manj naporna od prve. Prva metoda je prisiljena, druga naravna; učinek metanja po drugi metodi pa je dokaj večji kakor Pri prvi. Po predpisih prve metode sploh ni moči metati na večje daljave; na večje daljave je mogoče metati le, ako se vrše zamahi iz ramnega sklepa. Že dr. Heinlz priporoča, da dvignimo desnico, ako mečemo na daljavo; s tem sam priznava, da zadostuje starejša metoda metanja le za krajše metljaje. Z drugo (novejšo) metodo povsem izkoriščamo gibčnost in Prožnost pernice. S tem, da dvignemo pernico do navpične lege, Potegnemo vrvico lepše iz vode in jo pripravimo za nov metljai; s tem, da nagnemo pernico do vodoravne lege, pa dosežemo, da se vrvica nad vodo popolnoma zravna in da pade mušica rahlo Pa vodno gladino. Glavno delo pri tej metodi izvrši gibčnost Pernice, ne pa mišičevje. Členek roke naj se sploh ne giblje, ali Pa zelo malo in neprisiljeno. Delo, ki ga izvrši po prvi metodi sklep roke, prepuščamo po drugi metodi prožnosti pernice. Seseda stori to delo le prvovrstna pernica; dobra in draga pernica 'Orej ni luksus, temveč živa potreba. . P° teh leoretičnih izvajanjih hočem opisati meitjaj, kako ga lzvršimo po načelih nove metode: Roka drži ročaj pernice prav nežno (ne morda s sklenjeno Pastjo) tik nad kolescem; palec leži zravnan na ročaju, kolesce )a obrnjeno navzdol, pernica v vodoravni legi. Pernico dvignimo ^ naglim enakomernim potegljajem (ne s sunkom) do navpične e9e in čakajmo, da se vrvica popolnoma in vodoravno nazaj Zravna. če ne napravimo tega presledka in zamahnemo takoj nprej, nastane pok kakor z bičem in muhe odfrče v zraku. Brez e Pavze tudi ne moremo spravili muh pravilno na vodo; vrvica, 1 ni bila nazaj zravnana, se tudi ne more zravnati proti vodi, ko nmahnemo naprej. Paziti pa je treba, da ne pade vrvica med Vzo pod vodoravno lego, sicer je več ne spraviš na vodo! Čim je iorej vrvica na opisani način zravnana, zamahni s pernico (s potegljajem, ne s sunkom) v isti navpični ploskvi naprej, v kateri si zamahnil nazaj. Glavno, kar si zapomni, pa je to: Meči tako, da se razdeli vse delo enakomerno na vso desnico. Metljaj naj se poraja v rami, ne pa v komolcu, še manj pa v členku roke. Perničar mora s pernico znati ravnati kakor vojak s puško; tehnika lovi mu mora preiti v meso in kri, vse kretnje morajo postati zgolj mehanične; to pa dosežeš le z vajo in dolgoletno prakso. Do popolnosti pa se povzpne perničar — tako pravi Hardv — takrat, ko tvorijo oči, mišičevje, pernica, vrvica in mušica nerazdružljivo celoto, tako rekoč en stroj, ki deluje popolnoma mehanično; tedaj »čuti roka mušico na koncu predvrvnice«. To »čutenje muhe« je več ali manj duševna stran perničarja, dočim je metljaj nekaj mehaničnega. Začetnik naj meče le s kratko vrvico. V praksi veljaj načelo, da ne mečimo dalje kakor je neobhodno potrebno. Meiljaji na večje daljave imajo pomen za ribarsko tekmo, ne pa za praktično lov. Napačno je loviti na take daljave, kjer ribič muhe več ne vidi in radi tega ribe tudi ne more zapeti. Mušici moramo stalno slediti z očesom, sicer ne vidimo, kdaj jo riba zagrabi. Cesto prijemajo ribe tako mirno, da ne zapazimo na vodni gladini nikakih znakov, da je riba prijela. Zanašati se moramo torej v tem primeru zgolj na oko. V neki športni knjigi sem čiial trditev, da nam ni treba mušice stalno opazovati, nego da zadostuje, da vemo vsaj približno, kje plava. To gotovo ni pravilno. Če ribe mirno prijemajo, ribič ne bo zapazil prijema in ne bo ujel niti ene ribe. Perničar mora torej vaditi in bistriti oko in ne sme izgubiti muhe niti za trenutek iz vida. Na potegljaj na vrvici se ne sme zanašati; ko začuti ta potegljaj, je riba vado že izpustila. Ko mečemo, ne merimo naravnost na točko, kamor naj mušica pade, nego približno en meter nad dotično točko. Na ta način se vrvica nad vodno gladino zravna, mušica pa pade na vodo lahko kakor snežinka. Da pade mušica čim rahleje na vodo, upognemo, ko se vrvica zravna, roko v členku nekoliko nazaj; muha se za hip zaustavi v zraku in pade le po lastni teži (ne pa po metljaju) na vodo. Ako pa mečemo mušico naravnost na vodno gladino, tedaj pade s silo na vodo, kakor da bi zamahnili z bičem. S takim metanjem preženemo ribe. Če zagledamo ribo, ki hlasta po mušicah, ali če vidimo na vodni gladini obročke, kjer hlasta riba po mušicah, tedaj ne mečimo muhe naravnost na to točko, nego približno pol metra pred točko in prepustimo mušico curku, da jo prinese ribi. Čim A čisiejša je voda, iem bliže ji moramo mušico prezeniirali, da jo presenetimo in ji ne damo prilike, da si jo natančneje ogleda in spozna prevaro. Muho vodimo tako po vodi, da posnemamo plavanje prirodne žuželke. Prirodna žuželka, ki sede na vodo ali ki pade v vodo, plava po vodi s hilrostjo curka. Tudi umetna muha ne sme plavati hitreje, še manj pa jo smemo vleči čez ali proti vodi; sicer postane riba nezaupljiva in muhe gotovo ne bo zgrabila. Meči tako, da padejo na vodo zgolj muhe in čim manj žilice; na vsak način pa skušaj preprečiti, da pade tudi vrvica na vodo. Pri krajših metljajih se temu z lahkoto ognemo. Pri daljših meiljajih seveda tegd ne moremo preprečiti. V tekoči vodi nam dela vrvica precej preglavice: vrvica je težka in povzroča v vodi več odpora kakor mušica. V curku zaostaja muha za vrvico, vrvica se zboči v loku po vodi navzdol in vleče muho nenaravno za seboj. Zbo-čenju vrvice se ognemo s tem, da napravimo s pernico, preden padejo muhe na vodo, kratek sunek proti curku: vrvica se zboči proti vodi, pade v loku na vodo in muhe plavajo pred njo, dokler jih ne dohiti. Ako riba muhe ni prijela, ne potegnimo vrvice takoj iz vode, ker bi s tem vznemirili ribo, nego počakajmo toliko časa, da odnese curek muho preko ribe. Cesto se riba okrene za muho in jo zgrabi šele, ko jo je odplavila voda preko nje. Če hočemo napraviti nov metljaj, dvignimo pernico polagoma kvišku, tako da potegnemo vso vrvico iz vode in da ostane v vodi le predvrvnica; nato šele zamahnimo z enakomernim poteg-Ijajem nazaj. Cesto stoji riba na takem prostoru, da je z metanjem ne moremo doseči. V tem primeru pojdimo približno 10 metrov ali več ob vodi navzgor, mečimo s primernega mesta (n. pr. z mostu) muho po vodi navzdol in jo prepustimo curku, da jo priplavi približno IV2 m pred ribo; pernico držimo ves ta čas kvišku. Nato dvignimo pernico polagoma do navpične lege in jo takoj nato nagnimo toliko, da priplava mušica tik pred ribo. Z dvigom in nagnjenjem pernice dosežemo, da odnese curek mušico mirno in naravno k ribi. Ako pa spustimo muho neposredno k ribi, s tem da odvijemo vrvico raz kolesce, dela mušica na vodni gladini valčke ter vznemirja ribo ali jo prežene. Ta način lovi je na prvi Pogled nešporten, temu pa ni tako. Vsakdo se lahko sam prepriča, da na ta način, osobito na večje daljave, ni lahko ujeti ribe. Podrobno je opisal ta način lovi pred nekaj leti eden prvih ameriških Perničarjev v listu Forest and Stream. (Nadaljevanje bo sledilo.) Iz lovskega nahrbtnika. Iz zapisnika III. odborove seje Slov. lovskega društva v Ljubljani, ki se je vršila dne 30. marca 1926 ob 20 v restavraciji pri Slonu. Navzočih je 20 odbornikov. Predsednik otvori sejo, konstatuje sklepčnost ter preide na dnevni red. Zapisnik H. odborove seje ter blagajniško poročilo se odobrita. Ker še večje število članov ni poravnalo članarine za leto 1925. in ker niso zalegli vsi dosedanji pozivi za plačilo, se sklene, da se v smislu društvenih pravil zaostanki sodno izterjajo. Predsednik g. dr. Lovrenčič poroča o poteku občih zborov v Celju in podružnice za Gorenjsko. Predsednik prebere nato dopis, ki ga je prejelo društvo od g. vel. župana glede dražb in lovske zakupne dobe za občinska lovišča. Dopis velikega župana ljubljanske oblasti glede natančnejših navodil pri polaganju s strihninom zastrupljenega žita za pokončavanje poljskih miši se vzame v vednost s pristavkom, naj se prepis tega dopisa pošlje podružnici za Gorenjsko v svrho poznejšega poročila, kako se je stvar iz lovskega stališča obnesla, ter naj se pošlje v svrho objave drugi prepis uredništvu »Lovca«. G. podpredsedniku pa izreče društveni predsednik zahvalo za trud, ki ga je imel pri posvetovanju zastopnikov raznih korporacij glede na uničevanje poljskih miši, da se je vsaj to, kar smo dosegli, moglo doseči. Na razpravo pride prošnja Kluba ljubiteljev ptičarjev za podporo pri pomladanski tekmi. Na predlog g. Rozmana se sklene nakloniti podporo v istem znesku, kot v letu 1925. Društvu Jugoslovan, eksportnih akademikov na Dunaju ter Cetinjskemu lo-vačkemu udruženju se dovolita brezplačno izvoda »Lovca«. Kot zastopnik S. L. D. v Kinološkem savezu se določi društveni podpredsednik g. Hafner, kot njegov namestnik pa društveni tajnik. Iz fonda Zelenega križa se dovoli na predlog g. Mladiča onemoglemu lovskemu čuvaju L Učakarju iz Hrastnika enkratna podpora. Sklene se, da priredi S. L. D. tudi letos strelsko tekmo v istem obsegu, kakor v letu 1925. Ker se nihče več ne javi k besedi, zaključi predsednik dr. Iv. Lovrenčič ob pol 23. uri sejo. Zapisnikar. Zapisnik, sestavljen pri VI. rednem občem zboru podružnice S. L. D. za Gorenjsko, ki se je vršil dne 14. marca 1926 ob 15. uri v Lescah v prostorih restavracije g. Šumija. Dnevni red: 1. Čitanje zapisnika zadnjega občega zbora. 2. Poročilo načelnika. 3. Poročilo tajnika. 4. Poročilo blagajnika. 5. Poročilo preglednikov. 6. Volitve. 7. Sprememba pravil. 8. Slučajnosti in predlogi. Navzočih je poleg zastopnikov osrednjega društva gg. predsednika dr. Lovrenčiča, blagajnika Zupana, gospodarja Rozmana in odbornika Štepica 36 članov s petimi pooblastili. Ker ob napovedani uri obči zbor ni bil sklepčen, otvori načelnik pol ure pozneje v smislu § 16. društv. pravil obči zbor, pozdravi zastopnike osrednjega društva in člane ter imenuje zapisnikarjem ing. Krauta, overovateljem Pa dr. Dobravca in dr. Janca in sporoči, da je odbornik C. Mohor svojo odsotnost opravičil. Ad 1. Tajnik Cof prečita zapisnik zadnjega občega zbora, ki se brez debate odobri. Ad 2. Načelnik poroča o delovanju Podružnice v preteklem letu. Iz njegovega poročila sledi, da je bilo zani-nranje za delovanje podružnice živahnejše in da se je odbor potrudil podružnico dvigniti iz njene prejšnje pasivnosti. Po zaslugi ing. Krauta ima Podružnica kataster vseh v podružnično območje spadajočih občinskih in samo-lasfnih lovišč z vsemi potrebnimi podatki. Meje vsakega posameznega lovišča pa so razvidne iz specialne karte, ki služi kot priloga katastru. Uredil se je imenik podružničnega članstva. Odbor je s posebnimi dopisi Pozval vse nekdanje člane S. L. D., vse zakupnike in posestnike lovišč, ki niso še oziroma več člani društva, da pristopijo k društvu; priporočal je nakup žive divjačine potom lovske zadruge, kakor tudi prodajo kožuhovine s posredovanjem te zadruge. Za leto 1926. se ie pobirala članarina po zaupnikih v posameznih okrajih. Podružnica se je udeležila po zastopnikih tekmovalnega streljanja v Ljubljani in kot darilo izročila 1 flobert-puško, katero ji je bila naklonila Puškama v Kranju. V svrho podkrepitve svoje blagajne je priredila podružnica v januarju t. 1. v Kranju »Prvi gorenjski lovski ples«, o katerem je prineslo naše glasilo »Lovec« obširno poročilo. Podružnični odbor je bil v stalnem stiku z odborom osrednjega društva. Plenarnih sej zadnjega se je redno udeleževal po en zastopnik Inačelnikl podružničnega odbora. V nadaljnjem poročilu izvaja načelnik, da je vsaka akcija podružnice zelo otežkočena, ker ni zadostne solidarnosti med lovci in konstatira, da za mnoge lovce ne obstoja ne osrednje društvo S. L. D. in ne njegova podružnica. Ta brezbrižnost mu je dala tudi povod, da je pričel razmišljati, če bi le ne kazalo, da se podružnica razpusti. Prišel pa je do prepričanja, da mora podružnica obstojati še naprej za one lovce, ki so v njej včlanjeni in se resno zanimajo zanjo. Prepričan je, da se bo ugled podružnice dvignil, če. bo odbor zadosti agilen in ga bo članstvo primerno podpiralo. Predlaga, da se določi za vsak okraj po en zaupnik, ki bo redno posečal odbo-rove seje. Le na ta način bi se mogli ojačiti medsebojni stiki in bi se mogle obravnavati važne zadeve, ki se tičejo vseh lovišč, n. pr. zaščita srn itd., in pa nakupa žive divjačine. Najemniki lovišč so izpustili med Ljubljano in Kranjem 14 družin fazanov. Naloga podružnice bi bila tudi, da vpliva na zakupnike in lastnike lovišč, naj nastavljajo kot zaprisežene lovce ljudi, ki se bodo zavedali svojih dolžnosti in katere bo za to sposobne spoznal šumski referent pri sreskem poglavarju po najstrožjem izpitu. Poklicni lovec naj se posveti samo varstvu lovišča in naj bo seveda tudi tako plačan, da mu bo mogoče izvrševati svoje dolžnosti. Končno omeni še načelnik, da posvečajo naši lovci premalo pažnje na res dobre lovske pse in opozarja vse lovce na razne lovske klube, ki so si nadeli nalogo, preskrbeti naše lovce s čistokrvnimi lovskimi psi. Za svoja izvajanja je žel načelnik vsestransko odobravanje. Po poročilu načelnika se je oglasil k besedi g. predsednik dr. Lovrenčič. Izvajal je, da vlada v centrali veliko zanimanje za podružnico, ki je pokazala v preteklem letu s svojo agilnostjo, da je. življenja zmožna in potrebna. Vprašanje njenega razpusta je za centralo stavljeno z dnevnega reda. Podružnica je v pravem tiru in naj se le še nadalje ohrani na tej višini. Priznava zasluge načelnika, ki je v prvi vrsti poživel delovanje podružnice. Omenja novi orožni zakon, ki je precej ostrejši, kakor smo bili poprej vajeni. Imeti mora vsakdo dovoljenje tudi za posest orožja. Vsako dovoljenje o nošnji kakor posesti izdaja veliki župan. Ta ostrost je utemeljena z željo, zatreti vsako pobuno, posebno v južnih krajih. Nikakor ne more odobravati predloga o svobodi orožja, da bi smel vsakdo lovsko orožje posedovati, nositi pa proti prijavi. To bi bilo za nas enako prostemu lovu. Osrednje društvo je bilo odločno zoper ta predlog, ki je šel zopet vsaj začasno, če ne za vedno med spise. Centrala mora strogo gledati na to, da obvaruje današnje posestno stanje in čakati ugodne prilike, da se predloži novi zakon pred parlament. — Opozarja med drugim lovce, da sami na podlagi izdanega članskega imenika kontrolirajo, kdo je član in kdo ne. Kdor nosi društveni znak, mora biti član društva, pa tudi vsakdo, kdor hoče loviti. Vsak član naj skuša pridobiti nove člane. Glede raznih klubov, ki skrbe za povzdigo gojitve čistokrvnih psov, vabi člane, da pristopajo tudi k tem klubom in podpirajo započeto akcijo. Pove, da se je ustanovil Kinološki savez. S česiilko gorenjskim lovcem na pridobljeni mladostni sili, ki se v podružnici pojavlja, je končal predsednik svoje krasno zasnovano poročilo. Med navdušenim odobravanjem se je zahvalil načelnik g. predsedniku za njegovo izčrpno in zanimivo poročilo, ter podal nato besedo tajniku, ki je takole poročal: Ad 3. Odbor se je sestal v preteklem poslovnem letu k dvem sejam, pri katerih je reševal sklepe prejšnjega občega zbora in obravnaval tekoče zadeve podružnice. Ugotovil je, da zadnji izredni obči zbor ni bil upravičen določati o premestitvi sedeža podružnice v Kranj, ker ni bila ta točka na dnevnem redu. Zato se stavi danes na dnevni red sprememba pravil. Za obnovo članarine oziroma pristop k društvu je razposlala podružnica 134 dopisov. Odziv na te dopise je bil malenkosten. Ob priliki tekmovalnega streljanja v Ljubljani dne 5. junija 1925 je darovalo 6 članov 260 Din kot prispevek k podružničnemu darilu. Posebnim dopisom glede nakupa žive divjačine sta se odzvala dva člana. Izpustila sta v svojih loviščih skupno 4 družine fazanov. Podružnica je imela v letu 1925. 8 ustanovnih članov in 228 rednih članov. Letošnja prireditev »Prvi gorenjski lovski ples« se je izborno obnesla, tako v materialnem kakor v moralnem oziru. Od srečelova ima še nekaj ne-izžrebanih dobitkov shranjenih. Za leto 1926. smo pobirali članarino na predlog načelnika Maiajca po zaupnikih. Do sedaj smo pridobili na ta način 36 novih članov. Končno opozarja še vse člane na ugodnost, da morejo oni, ki težko naenkrat plačajo 50 Din članarine, plačati tudi pol- in četrtletno in vabi tudi on vse ik sodelovanju pri pridobivanju članov in povzdigi lovstva v naši lepi Gorenjski. Ad 4. Blagajnik poroča: Saldo v blagajni 31. decembra 1924 658 Din 33 par; naloženo v hranilnici v Radovljici 1000 Din; obresti do 31. dec. 1925 161 Din 59 par; skupaj 1819 Din 92 par. Skupni izdatki 195 Din 65 par. Imovina 1624 Din 27 par. Čisti dobiček prireditve »Prvi gorenjski lovski ples« je znašal 5433 Din 42 par, od katerih smo izročili Zelenemu križu 2000 Din, ostanek 3433 Din 42 par pa se stavi med dohodke za tekoče leto 1926. Ostalo je tudi nekaj dobitkov, o katerih se vodi seznam. Ad 5. G. Florjan Janc poroča v imenu obeh preglednikov, da sta pregledala vse račune, ki so bili popolnoma v redu, in predlaga absolutorij blagajniku in vsemu odboru, ki se soglasno potrdi. Ad 6. Načelnik opozori člane na spremembo v načinu volitev, ki se bo natančneje utemeljevala kot točka 7. dnevnega reda in prekine zborovanje za 10 minut. Po zopetni otvoritvi zborovanja imenuje načelnik skrutinatorjem gg. Vikt Omerzo in Vencelja Hlebce, ki razdelita listke. Pri volitvi načelnika je bilo oddanih 41 glasov, od teh 40 za Matajca Leona in 1 prazen listek. Matajc volitev sprejme in se zahvali za izkazano zaupanje. Pred volitvijo podnačelnika izjavi dosedanji podnačelnik Ivan Rabič, da ponovne izvolitve podnačelnikom ne bo sprejel, ker mu slabe železniške zveze ne dovoljujejo, da bi se mogel udeleževati odborovih sej. Pri volitvi je bilo oddanih 41 glasov, na teh 26 za dr. Igo Janca, 13 za Iv. Rabiča, po 1 9las za Fr. Rojino in ing. Igo Krauta. Izvoljen je dr. Janc, ki izvolitev sprejme, se zahvali za zaupanje in obljubi, da bo po- svoji moči sodeloval pri podružničnih poslih. Pri volitvi odbornikov, ki se je imela vršiti po listah, je bila predlagana le fna lista po ing. Al. Rusu, in sicer: Ivan Cof, dr. ]van Dobravec, Florijan Janc, mg. Igo Kraut, Ciril Mohor in Leon Pa-bk. Ta lista je bila brez ugovora spre-ieta; izvoljeni izvolitev sprejmejo. Na predlog ing. Krauta sta bila nato Pregledovalcem računov soglasno iz-voljena Franc Ditrich in Pavel Šmid. Po izvršenih volitvah poroča načelnik Matajc, da bo pri prvi odborovi; seji predlagal, naj se imenuje v § 21. podružničnih pravil predvidenih 5 zaupnikov, tako da bo po en zaupnik za tržiški, blejski, jeseniški, bohinjski n zgornji savski okraj. Z ozirom na to poročilo nasvetuje obči zbor sledeče zaupnike: Primožiča Miho iz Križ za tržiški, dr. J. de Glerija za blejski, ing. Mirka Šušteršiča za jeseniški, ing. AL Rusa za bohinjski in Ivana Rabiča za gornji savski okraj. Načelnik obljubi, da bo odbor želja občega zbora upošteval. Predsednik dr. Lovrenčič pri tem še pojasni, da ima odbor pravico v slučaju potrebe imenovati tudi več kot 5 zaupnikov, vendar pa nimajo ti, razen petih, glasovalne, ampak samo posvetovalno pravico. Ad 7. Pri spremembi pravil predlaga načelnik, da se spremeni § 1. tako, da se črtata zadnji dve besedi: v Radovljici in namesto njih zapiše: Sedež se ravna po bivališču načelnika. Spremeni se tudi § 20 glede volitve odbora tako, da bo v skladu s pravili osrednjega odbora. Dotični odstavek naj se glasi: Odbor se voli za tri leta. Vsako leto izstopita dva odbornika, ki se prvo in drugo leto določita po odborovi seji z žrebanjem, tretje leto pa izstopita ostala dva, načelnik in podnačelnik. Dr. Lovrenčič pojasni, da se izsto-pivši člani po občem zboru lahko zopet volijo v odbor. Žrebati se mora le prvo in drugo leto, potem pa izstopata vedno ona dva odbornika, ki sta bila že tri. leta v odboru. Ad 8. Omersa opozarja na težave in stroške, s katerimi je sedaj zvezano vsako dovoljenje za nošenje orožja. V interesb predmetne industrije kakor tudi. lovcev predlaga, da naj skuša osrednje društvo pridobiti za svoje člane kolikor mogoče olajšav. Zadostovala naj bi članska izkaznica za dobavo lov. pušk. Predsednik dr. Lovrenčič odgovarja, da je osrednje društvo stavilo na merodajnih mestih že več tozadevnih pred- logov. Priporoča se, da se predlog v podkrepitev zapečete akcije po osrednjem društvu sprejme in osrednjemu društvu sporoči. Ing. Kraut predlaga, da naj se odboru dovoli izdati 2000 Din na podporah za izboljšanje stanja lovišč. Ta predlog podpira tudi Patik. Florijan Janc predlaga, naj daje podružnica nagrade za ujete divje lovce. K temu predlogu izjavlja ing. Rus, da je tudi on za ta predlog, vendar pa naj se v to svrho ne uporabljajo redni dohodki podružnice, ampak poseben fond, ki bi se zbral na ta način, da bi vsak zakupnik ali posestnik lovišča plačal za vsak ha zemljišča primeren znesek kot nekak davek v te svrhe. Dr. Lovrenčič odgovarja, da je ideja jako dobra, vendar pa neizvedljiva, ker manjka podružnici kakor centrali vsaka eksekutiva. K predlogu Janca pa opozarja, da pač podružnica ne bo mogla z majhno vsoto, s katero razpolaga, deliti primernih nagrad. Zato predlaga tudi on, da se predlog Kraui-Patik sprejme. O predlogu ing. Rusa pa se bo obravnavalo še pri osrednjem društvu. — Predlog Kraut-Patik se je sprejel in odbor pooblastil, da potrebno ukrene. Glede dobitkov, ki so preostali pri zadnji prireditvi, predlaga Cof, da se ohranijo do prihodnje prireditve. Odobreno. Blagajnik osrednjega društva g. Zupan predlaga, da naj podružnica ukrene, kar le more v svrho prepotrebne zaščite srn. Zakupniki naj se zavežejo, da najmanj tri leta ne bodo streljali srnjakov. Dr. Lovrenčič pojasnjuje, da je že osrednje društvo zadevo ponovno pre-motrival. Vendar pa je v stvari nemogoče kaj doseči, ker ni nobene zakonske podlage za ostrejši nastop. Mnenja je, da se mora v prid srnjadi doseči nekaj pozitivnega le na ta način, da se strogo kaznuje oni, ki bi streljal srno mladico. Če bo lovec vedel, da bo kaznovan z občutno globo, če bo ustreli! srno mladico, si bo pač žival, na katero ima priliko streljati, poprej dobro ogledal, preden, bo skrivil prsi. Pri tem pa bo že marsikaka srna starka že predaleč za strel, ki bi sicer gotovo padla. Priporoča, da podružnica povabi vse zakupnike in lastnike lovišč k sebi in se ž njimi pogaja, da iz lastnega nagiba nekaj let ne streljajo srnjadi. Kot kraj takih dogovorov priporoča sresko poglavarstvo — šum-ski referat, da bi zadeva imela bolj uraden značaj. Le če se interesenti pogodbeno zavežejo, da plačajo visoko odškodnino za vsak slučaj kršenja pogodbe, potem se more nastopiti tudi sodna pot. Ing. Rus je mnenja, da bi bilo z ozirom na obstoječo degeneracijo pri srnah bolje, če bi se streljali kozliči, kakor pa srne. Sploh pa priporoča le odstrel rogate divjačine. Omersa prosi podružnico, da bi omogočila lovcem, ki nimajo lovišč, primeren odstrel. Golob pa opozarja na težko stališče, ki ga imajo lovski čuvaji napram svojim gospodarjem v slučajih, da se v kakem oziru pregreše zoper lovski zakon. Vsaki ovadbi bo sledil odpust iz službe. Ker se ni po kratkem odgovoru na prednje po predsedniku dr. Lovrenčiču nihče več javil k besedi, je zaključil načelnik uspeli obči zbor z obljubo, da bo novoizvoljeni odbor skušal, kar največ storiti v prid podružnice, upoštevaje vse želje, ki so se izrekle na občem zboru. Iz zapisnika IV. odborove seje S. L. D. v Ljubljani, ki se je vršila dne 29. aprila 1926 ob 20 v restavraciji »pri Slonu«. Navzočih je 22 odbornikov. Predsednik dr. Lovrenčič otvori sejo, konstatuje sklepčnost ter preide na dnevni red. Tajnik prebere zapisnik 111. odborove seje, ki ga sprejme odbor brez pristavka. Blagajnik poroča, da se je na novo priglasilo 140 članov. Na razpravo pridejo do~ piši: Zahvala Kluba psov ptičarjev za denarno podporo k pomladanski tekmi se vzame v vednost. Opomin tvrdki E. Vajda za izplačilo dolžne provizije od prodane mrtve divjačine se odobri. Prošnja za denarno podporo Klubu ljubiteljev psov jamarjev na velika župana obeh oblasti se priporoči v ugodno rešitev. Prošnja za denarno podporo iz sredstev S. L. D. se na predlog g. Zupana odkaže finančnemu odseku, in naj se sklepa o rešitvi te prošnje pri prihodnji seji. Istočasno se sprejme sklep, naj se vse take in enake prošnje naslovijo ne na odbor S. L. D., temveč na finančni odsek, ki naj nato stavi primerne predloge pri odborovi seji. O sklepu Jugoslovanskega kinološkega saveza, naj se »Lovcu« doda priloga z naslovom »Naši psi«, se razvije daljša debata, v katero posežejo gg. Zupan, Mladič, Čeč, Zmitek, Justin in Hafner. Na predlog g. Zupana se sklene, naj se rešitev tega vprašanja prepusti redakcijskemu odseku, ki naj se izjavi do 10. maja t. L, kako in pod kakšnimi pogoji naj se izdaja ta priloga »Lovcu«. Na razpravo pride strelska tekma. Na predlog g. Malenška se združita strelski in finančni odsek. Sprejme se tudi predlog, naj se vrši letošnja strelska tekma samo en dan, in sicer dne 27. junija i. L Strelski in finančni odsek naj zasigurata za ta dan vojaško strelišče za tekmo in iudi za nekaj dni poprej za poskusno streljanje. Na dopis urednika »Lovca«, ki predlaga, naj se napravi nova naslovna slika za »Lovec«, se sklene, da ostane Za leto 1926. naslovna slika neizpreme-niena, za prihodnje leto pa se bo skle-balo pozneje. Sprejme se besedilo terjatve za zaostanke članarine iz preteklih let, ter se boveri tisk za te terjatve Jugoslovanski liskami. £a opremo knjižnice S. L. D. se dovoli kredit 9000 Din. Slučajnosti: Na prošnjo ponesrečenega lovskega čuvaja Antona Brodarja iz Dolenje vasi št. 27 pri Podbrezju na Gorenjskem se sklene, izplačati prosilcu enkratno podporo 250 Din. G. Verovšek prosi, naj se doseže potom odborovega sklepa zaščita jerebic varstvenih in tem sosednih loviščih. G. Hafner prebere pismo člana Slov. lovskega društva, v katerem se pritožuje, da dobivajo od neke trgovine z municijo in orožjem lovski tatovi smodnik. Odbor naroči tajniku, naj to stvar pri omenjeni trgovini preišče in naj o izidu pri prihodnji seji poroča, nakar bo odbor napravil potrebne korake. Predsednik g. dr. Lovrenčič se v toplih besedah spominja umrlega lovca, gojitelja divjačine in člana S. L. D. g. Nikola Lenčka, ter naroči tajniku, naj v imenu S. L. D. izrazi še posebej rodbini sožalje. Ker se nihče več ne oglasi k besedi, se seja zaključi ob 23. Zapisnikar. Neprostovoljna kopel. Mrzla je bila nedelja 24. januarja t. L, 15 stopinj mraza je bilo, a vendar sva se s prijateljem L. kopala v ledenomrzli vodi na Ljubljanskem barju. Stvar je bila sledeča: Lazila sva za racami, pri katerih pa baš nisva imela uspeha. Ko prideva do Iške Loke, naju tamošnji lovski čuvaj opozori na divjo gos, ki se je sprehajala po močvirju. Zagledava jo na kakih 250 korakov in začneva jo zalezovati. Ker nisva imela nobenega kritja, je stvar šla bolj težko. Vendar sva se ji približala na kakih 130 korakov, toda gos se je začela sumljivo vesti in pripravljati, da odleti, tako da ni bilo nobenega upanja, da se ji približava toliko, da bi mogel s šibrami zadeti. Ker sem imel trocevko s seboj, sem na predlog tovariša upalil s kroglo po njej in pogodil prav imenitno. Ko greva na nastrel in se tovariš, hoteč gos pobrati, pripogne, se udere pod njim in bil je namah nad polovico v vodi. Jaz, hiteč na pomoč, mu podam roko, a ko se me oprime, se zgodi isto tudi meni in bila sva oba v močvirju Iz tega neprijetnega položaja se baš nisva prav lahko rešila. Da pa je bila stvar tudi precej opasna, sva se zavedala šele potem, ko so nama kmetje povedali, da je tam več metrov globoka voda. Ta je vsled hudega mraza zamrznila; na ledeno skorjo pa je zapadel sneg in je bil videti samo neznaten grabenček. Po ustreljeno gos sem šel potem od nasprotne strani, kjer se mi je zdelo bolj varno, a da sem prej znal o globočini vode, bi jo bil prav gotovo raje pustil lačnim vranam. K sreči sva bila blizu hiš, da sva se šla k tamošnjemu lovcu sušit, vendar pa ne kar naravnost, zakaj prej sva obredla še nekatera mesta, kjer sva se nadejala rac, toda ni bilo nič. Pri lovskem čuvaju sva se za silo posušila, kajti gredoč proti domu nama je obleka, kjer se ne oprijemlje dobro telesa, zamrznila in postala trda kakor pločevina. Hvala Bogu in sv. Hubertu, hujših posledic pa ni bilo. L. Z. Cerknica. Lovski klub v Cerknici je spustil letos spomladi v svoje lovišče 7 parov poljskih jerebic, med temi 2 para iz Češkoslovaške, ki jih je dobil od Lovske zadruge. Poljske jerebice v tem lovišču so bile po prevratu popolnoma izumrle, dasiravno jih je bilo prejšnja leta polno. Vzrok temu so bili najbrž zankarji, kragulji, katerih je tu mnogo in pa brezbrižnost lovcev v zimah med vojno, kar jih je bilo doma. Klub je sklenil, da poljskih jerebic ne bo streljal, dokler se zopet ne razmnože. Z odstrelom zajcev bo začel tekoče leto šele s 1. oktobrom, ter je tudi odstrel istih med člani kluba omejil na gotovo število. Bra-kade na srne pa je posameznim članom kluba sploh zabranil. Na ta način upa klub, da bo lovišče spravil na predvojno stanje. Želeti bi bilo, da bi tudi lastniki sosednih lovišč temu primerno upoštevali sklepe Cerkniškega kluba in če že drugega ne, zabranili vsaj odstrel poljskih jerebic, ako bi se pojavile v njihovih loviščih. O. T. Letošnje tekmovalno streljanje bo v Ljubljani na vojaškem strelišču dne 27. junija 1926. Začetek »Vojaškega streljanja« je ob 7 zjutraj. Slavnostna otvoritev se izvrši ob 9 dopoldne ob navzočnosti zastopnikov vojske, civilnih oblastev in drugih korporacij. Istočasno se razdele darila najboljšim strelcem vojske. Tekmovanje se bo vršilo po istih pravilih, kakor doslej. Pravila so bila objavljena v lanskem letniku »Lovca« na strani 253. in sled. S. L. D. bo dalo program in pravila, ki se letos v »Lovcu« ne objavijo, p o s e -b e j natisniti. Reflektanti jih dobijo po 5 Din izvod pri gospodarju Iv. Rozmanu, Ljubljana, Strossmaverjeva ulica štev. 1, na dan streljanja pa na strelišču. Lovce in prijatelje streljanja vljudno vabimo k mnogobrojni udeležbi Lovska zadruga razpošilja fazanja jajca kos po 25 Din do 15. junija t. L Naročilu je priložiti polovico kupne vsote. Pravila S. L. D. ima v zalogi gospodar S. L. D., Strossmaverjeva ul. 1, komad po 4 Din. Za Zeleni križ je daroval g. Božo Popovac, restavrater, »Ljubljanski Dvor«, 100 Din namesto venca ob smrti člana H. Štancerja. V isti namen je darovala udova po H. Štancerju 1000 Din. Popravek. Na strani 134 majeve številke »Lovca« je v predzadnjem odsta\-ku navedena letnica 1869, ki je nepravilna. Pravilno je 1689, tako kakor )e natisnjena ta letnica na strani 133. »Naši psi« je naslov prilogi, ki bo' kot mesečno izvestje Kinološke zveze v Ljubljani odslej priložena »Lovcu«. Kameno sol ima S. L. D. na razpolago po 4 Din 50 p za kg, franko Ljubljana. Naročila in denar prejema društveni blagajnik (Ljubljana, Gosposvetska c. 17) V gačenje sprejema ptice in četve-ronožce, kakor tudi montiranje rogov itd. Lojze Skrem, preparator, Ljubljana, Breg št. 20/111. Cene solidne, delo strokovnjaško. Iz ribarske mreže. Odborove seje Slov. ribarskega društva v Ljubljani. Pri odborovi seii dne 1. marca 1926 se je sklenilo nabaviti 31 klišejev sladkovodnih rib pri tvrdki Werner in Winter v Franfurtu. Ti klišeji se bodo uporabili za knjigo, ki jo je spisal g. dr. Munda o ribah v slovenskih vodah. Pri seji dne 12. aprila se je določila cena postrvjemu zarodu; cena za 1000 komadov znaša 150 Din loco Želimlje. Odobre se po referatu g. šum. upravitelja Goedererja računi za adaptacije vališča v Zelimljem v znesku 8000 Din. Radi pomanjkanja denarnih sredstev se vališče med vojno in po vojni ni moglo popraviti. Sedaj pa je postala potreba poprave nujna, ker so vsa lesena korita že počela razpadati. Tla v vališču so se cementirala, korita na novo napravila, dotočna cev v vališču podaljšala, tako da bo kapaciteta vališča za polovico večja, kakor je bila do sedaj. Poprave in adaptacije vališča so vzorne, za kar gre zasluga neumornemu uprav, vališča, 8- Josipu Goedererju. Dr. M. Omotica, jedro indijske rastline, Me-nispermum Cocculus L., ki se dobiva pod imenom Cocculi Indici L., je nevarno omotično sredstvo, ki ga rabijo nepoklicani ribiči, da zastrupljajo ribe. S tem sredstvom se riba omoti, da pleše po vodi in da se da lahko uloviti. Ribarsko društvo se je obrnilo do vlade, da prepove uvoz in trgovanje s tem strupom. Velika župana sta opozorila Podrejena politična oblastva, da je prodaja tega strupa itak prepovedana (§§ 361. in 364. kazenskega zekona) in da se mora v smislu točke 7. § 1. ministrske naredbe z dne 21. aprila 1876, drž. zak. št. 60, smatrati kot strup, katerega prodaja je omejena in podvržena posebnim predpisom. Razen tega je pa uvoz omenjene droge v smislu čl. 4. pravil o posesti in prodajanju strupov in strupenih stvari po trgovcih sploh za-branjen (Uradni list št. 7 iz leta 1926.1. Postrv, težka 9 kg. Pretekli mesec je ujel ribič 1. Zoran, posestnika sin iz Dvora v Krki blizu Dvora nad Dularjevim mlinom na tako zvani Farovški loki izredno veliko postrv. Tehtala je 9 kg, merila 1 m 2 cm. Na hrbtu je bila posejana s črnimi pikami, na bokih pa je imela manj vidne rdeče pike; bila je lorej potočna postrv. Ali je križanka, se ne more dognati, ker bi se v ta namen moral preiskati ralnik. Prosimo, da se nam v bodoče pošljejo fotografski posnetki takih rib; stroške za fotografijo rade volje povrnemo. Tudi se nam naj pošlje ralnik, to je kost na nebu, ki je pri različnih vrstah saimo-nidov različna; po tej kosti se da tudi dognati, ali je riba križanka. Novi madžarski ribarski zakon. Z zakonskim členom XVIII. z dne 29. dec. 1925, se je stari madžarski zakon (zak. člen XIX. iz leta 1883.1 izpremenil v več točkah. Novela določa, da se razteza lastninska pravica do zaprtih voda tud' na ribe, živeče v teh vodah, dalje je samo ribarski upravičenec upravičen, v javnih vodah gojiti, loviti in si prisvajati ribe ter nabirati ikre Katere živali je smatrati za koristne vodne živali, določa poljedelski minister naredbenim potem (to določilo je vsekakor zgrešeno, ker smatra moderno ri-barstvo vse vodne živali kot važne za ribarstvo in je treba raztegniti ribarsko pravico' na vse vodno življenje). Vodne pravice za izkoriščanje ribar-stva z ribniki so ustanovljene na Madžarskem z zakon, členom XXIII. iz 1. 1885. Po noveli imajo ribarske družbe pravico, da prirejajo v inundacijskem ozemlju javnih voda, ležečih v njihovem okolišu, gojitvene (volilne) ribnike proti odškodnini, ki jo morajo plačati zemljiškemu lastniku. Novela ureja dalje izdajo ribarskih kart, prepoveduje gotove načine lovi in pooblašča poljedelskega ministra, da določa varstvene dobe, ki pa ne smejo biti daljše od 60 dni (tudi po-grešeno) in da lahko prepove lov ponoči. Na novo je prepovedano jemali iz javnih voda ribji zarod. Prodaja rib ob varstvenem času je dovoljena le s potrdilom županstva, da so bile ribe ulovljene že pred pričetkom varstvene dobe. Končno ureja novi zakon tudi delovanje ribarskih družb in zadrug ter nadzor nad njimi. Tako Madžari. Pri nas pa še vedno leži izdelan osnutek novega modernega ribarskega zakona v ministrski miznici! Dr. F. S. M. RAZGLASA. Veliki župan ljubljanske oblasti. — G. br. 391. — Ljubljana, dne 12. marca 1926. — Predmet: Dražba lovišč; zakupna doba in rok za dražbe. Vsem sreskim poglavarjem ljubljanske oblasti! Ponovno opazujem, da sreski poglavarji, posebno na bivšem Kranjskem glede dražbe lovov, glede določitve zakupne dobe, dražbenega roka ne postopajo enotno in smotreno. To mi daje povod za nastopna navodila, ki se jih je točno držati: Razen na ozemlju bivše Koroške, kjer veljajo predpisi zakona z dne 4. avg. 1902, dež. zak. št. 15 ex 1903, razpiše in vodi dražbo občinskih lovov sreski poglavar. Dražba naj se izvrši praviloma na sedežu sreskega poglavarja. Ako se izvrši o priliki rednega uradnega dneva na sedežu le-tega, in sicer brez stroškov za občino, in če občina s tem soglaša ter je vrhu tega pričakovati ugodnejšega uspeha dražbe, ni zoper to nobenega zadržka. Nikakor pa ni utemeljeno, da se dražba odredi na sedežu občine, ki je manj pristopen nego sedež sreskega poglavarja ter je tedaj skoraj z gotovostjo pričakovati, da bo uspeh dražbe neugodnejši, nego bi bil, da se je dražba izvršila na sedežu sreskega poglavarja. Namen dražbe je, da se doseže čim ugodnejši uspeh za občino, da se torej privabi k dražbi čim več pravih in resnih sportnikov-reflektantov. Tega uspeha pa ni pričakovati, ako se dražba vrši na sedežu od železnice morda zelo oddaljene občine ter se dražbe ne morejo udeležiti širši interesenti - lovci in ljubitelji lova. Poleg trajne škode pa se občinam naprtijo s takim postopanjem tudi nepotrebni in v zakonu neutemeljeni stroški. To nepravilno in me-smotreno postopanje je opustiti. Le tedaj, ako bi občina sama prosila za to, da se izvrši dražba na njenem sedežu in na njene stroške, bi se mogla napraviti izjema, seveda le, ako je upravičeno pričakovati boljšega uspeha, vendar pa je sreski poglavar dolžan še pred razpisom dražbe staviti mi tozadeven utemeljen predlog, da ga eventualno odobrim. Brez moje predhodne odobritve se dražba ne sme razpisati zunaj sedeža sreskega poglavarja, odnosno rednega uradnega dneva. Razpis dražbe naj se razglasi tri mesece pred potekom poprejšnjega zakupa ter naj se skrbi za kolikor mogoče najširšo publiciteto tudi na ta način, da se naprosi dnevno časopisje za brezplačno notico. Dražba pa se naj ne izvrši morda že več mesecev, temveč le kake 3 do 4 tedne pred potekom poprejšnjega za- kupa, kolikor je pač treba časa, da se do početka novega zakupa izvrže poizvedbe o zakupniku ter instančnim potom razsodi o odobritvi zakupa. Umestno nadalje ni, da ponekod v enem in istem srezu potekajo lovski zakupi ne samo v različnih letih, temveč tudi v različnih mesecih in celo nekateri začetkom meseca, drugi tekom meseca, zopet drugi koncem meseca. Tu je treba napraviti red, in sicer tako, da zakupi poteko vsi s koncem enega in istega meseca, in sicer iz lovskega stališča najprimerneje s koncem marca. Iz lovsko-gospodarskega stališča namreč ni ugodno, da zakup poteče v dobi ali z dobo, v kateri je dopusten odstrel najbolj dragocene divjačine. Sčasoma bi bilo urediti lovske zakupe tako, da bodo potekli vsi v enem in istem letu in z istim terminom. Vse to naj se uredi seveda po zaslišanju prizadetih občin, o priliki vnovičnih vzakupdaj, odnosno podaljšanja obstoječih zakupov, in sicer na enostaven način, tako da se lov na dražbi odda v okviru obstoječih predpisov za predpisano in od občine predlagano vrsto let in toliko mesecev. Lovski zakupnik, ki bi vzel lov v zakup, n. pr. za 6 let in 7 mesecev, bi plačal šestkrat letno zakupnino in končno še 7/12 letne zakupnine. ve]j| S Tulec i > ca Vrsta in oblika. «0 s" poleta v mm na Orožje, plašč izstrelka II m II in pripomba 15 -Q "O cS « 1 .5 0 >N (D ^ H 100I200 tn > metrov l. 6-5 7)55 6’5, S&S, 58V2 1 70 8-35 Jeklenoplaščni, št. 8, srednji 658 184 28 162 Bock, 6'5/20, Neuber. 2. 6'5 670 6-5/65, Velo 2-10 8-35 Jeklenoplaščni, št. 8, srednji 730 234 21 140 Enocevna risan. Kalezky, Wien. 3. 6-5 675 6 5 — M 93, rumunski 2-35 10-25 Jeklenoplaščni, ekspanziv. 658 222 21 133 Dvoc.risanica S. Diisel, Borovlje. 4. 6-5 570 Mannl.-Schon-auer, M 1903 2-40 10-2 Jeklenoplaščni, ogivalni 705 259 18 100 Original-Sfeyer. 5. 72 635 7 mm, M 93, Mauser 2-60 U‘75 Jeklenoplaščni, ogivalni 700 285 18 98 Original-Mauser, meksikanski. 6. 8-0 068 360-8—57 1-90 13-0 Jeklenoplaščni, 520 158 40 225 topi, 3/8 Trocevke 7. 8-0 668 360-8—57 '•50 10-2 Jeklenoplaščni, topi, 2/a 650 237 28 165 Neuber, veljajo ludi za 8. SO 668 360—8—57 2-20 11-2 Bakrenoplašč., ogivalni, Collath 625 222 24 185 360—8—58‘/2. 9. 845 672 8-15/72, Brennecke 2-50 10-0 Bakrenoplašč., topi, Collath 662 220 25 175 Trocev. Neuber, Wr.-Neustadf. 10. 8-2 429 8 mm, M 93, Maunlicher 2-80 15-8 Jeklenoplaščni, s polnim plašč. 625 308 20 150 Original-Steyer M 95 — Stutzen. 11. 82 500 Mannl.-Schon-auer, M 1908 2-80 13-0 Jeklenoplaščni, ogivalni, 3/s 655 285 24- 2 119 Original-Steyer. 12. 9-3 665 360—9-3/72 N 2-60 13-6 Bakrenoplašč., ogivalni, Collath 620 265 38 225 Risana enocevka j.Springer,Wien. 13. 9-3 710 9’3/82, Nimrod .1-50 12-2 Bakrenoplašč., topi, Collath 660 266 — — Aparat za merjenje pritiska plina. 14. 9 570 Mannl.-Schon-auer, M 1905 3-15 16-0 Jeklenoplaščni, ogivalni, 3/8 640 337 25 128 Original-Steyer. 15. 9-3 636 Mauser 88, 9-3/60 3-85 16-5 Jeklenoplaščni, ogivalni, 3/8 685 390 24 133 Original-Mauser. 16. 93 655 9-3/74 (474 A) 3-50 18-5 Jeklenoplaščni, topi, 10/l2 690 440 18 i05 Risana dvocevka J. Kalezky, Wien. 17. 9-5 600 Mannl.-Schon-auer, 9"5 mm 3-40 17-6 Jeklenoplaščni, ogivalni, 3/g 650 381 27 150 Original-Sleyer. 18. 11-2 600 Mannl.-Schon-auer, 11‘2 m/n 1-55 226 Bakrenoplašč., ekspanziv. 660 500 — — Orig.-Slejir, poizkusni model, ki ni prišel t promet. 19. 6-5 570 Mannl.-Schon-auer, M 1903 2-50 8-0 S-izstrelek, jeklenoplaščni 815 270 13 80 OriginaI-Steyer, poizkusna 20. 8 500 Mannl.-Schon-auer, M 1908 3-10 11-0 S-izstrelek, jeklenoplaščni 740 307 20 95 modela iz Neu-mannsvvalde. 21. 8 580 Mauser, M 98, 8 mm 3-25 10-0 S-izstrelek, jeklenoplaščni 865 380 12 74 Original-Mauser. 22. 8‘2 694 Maunlicher, 4-20 io-o S-izstrelek, 998 498 9 55 Poizk. avtomat. 8 mm, Nr. XX.11 Nr. XXII 8 mm. Mod. XXII. 23. 8 — 8/74, Rapid — Jeklenoplaščni, ekspanziv. 800 389 - 80 Peterlongo- Rapid, 24. 9 — 9/71, Rapid — — Jeklenoplaščni, ekspanziv. 789 429 - 85 risani dvocevki., - - 34(3 tisku plinov — kar je zlasli za lahke Irocevke važno in neprecenljivo — začetno hitrost V,5 = 650 m/sec in živo silo 237 mkg z znatno razantnejšo potjo izstrelka, kar je zlasti pri zalazu na srnjaka zelo prijetno. Naj si potrpežljivi bralec izračuna daljino, na katero sme nastreliti puško za ta ali oni naboj, in takoj bo videl že v tem veliko razliko v korist večjemu naboju smodnika in lažjemu izstrelku. Vprav to strelivo, ki ga streljam že več kot 10 let iz lahke trocevke (Neuber 20 X 20 — 8 mm), sem tako temeljito v praksi preizkusil v bogatih loviščih N. Avstrije, Madžarske in tudi pri nas, da ne razumem, iz kakšnega vzroka se mučijo lovci m puškarji še z omenjeno staro kombinacijo 11-9 : 13). Pač iz vzroka — ker iz lagodnosti in starokopitnosti ni nikomur prišlo na um, da bi se okoristil z napredkom. Mimogrede naj omenim le, da sem s tem strelivom (2-50 g m. srn. št. 3 in izstrelkom z jeklenim plaščem 10-2 g) iz omenjene trocevke ustrelil okoli 180 komadov srnjadi, 4 gamse, 3 jelene in 7 košut, in razen enega srnjaka, ki je dobil strel skoz požiralnik, in ki ga zaradi silnega dežja tudi s psom nisem mogel dobiti, in ene košute, z odstreljeno sprednjo nogo — ki so jo pa dobili v sosednem lovišču — nisem izgubil niti enega kosa, dasi niso bili vsi streli geometrično pogodeni v najboljše mesto! Strelivo št. 9 in 12 zasluži, da si ga ogledamo malo bliže, ker smo rekli o njem, da s črnim smodnikom (in svinčenimi izstrelki) ni kaj prida. Če (je puška količkaj dobro delana, jo lahko preuredimo za malodimni smodnik št. 3 in bakrenoplaščni izstrelek — Collath, bunk, Thieme & Schlegelmilch — v popolnoma moderno orožje. Seveda je potrebno pri tem posvetovati se z razumnim puškarjem, ki ne bo takoj vzel najmočnejši naboj, temveč bo počel na primer pri naboju 8-1/72 z 2-20 g smodnika št. 3, pri 97/72 prilično z 2-30 g istega, ki ne dajo večjega pritiska smodnikovih plinov, kakor navadno polnjenje s črnim smodnikom in svinčenim izstrelkom. Polagoma bo povišal (od 01 do 0-1 g) naboj z istim izstrelkom, dokler ga znani znaki — zlasti vzbočenje kapice pri izstreljenem tulcu — ne opozore, da je dosegel dopustno mejo, ali pa iz podobe razsipanja strelov v tarči vidi, da nadaljnje stopnjevanje in povišanje naboja nima koristi, ker vrtež ni več v skladu s povečano hitrostjo in manjka potrebna rotacija izstrelka. Vse strelivo, ki je označeno v našem pregledu v pripombi z »Original«, je za lovske puške, ki ]ih dobivamo izgotovljene skoraj izključno iz ivornice, in pri katerih puškar nima drugega dela, kakor da na isto montira daljnogled. V »Lovcu« 1910 sem izrečno za »Mannlicher - Schonauer« različnih kalibrov prerokoval preobrat, ki ga bo izvršil malo-dimni smodnik št. 3 v primeri s tedaj še običajnim št. 5. Če pogledamo tedanje balistične lastnosti (»Lovec« 1910, stran 240) Schonauerja in podatke današnjega pregleda pod številkami 4, 11, 9 in 17, vidimo velikansko razliko, ki je ustvarjena z novim smodnikom pod istimi pogoji, to je z istimi izstrelki. Kako daleč se pa lahko pride z modernimi, ostnatimi izstrelki (S = izstrelek), sem le zaradi primera označil pod št. 19—22, ne da bi to, še premalo lovsko preizkušeno strelivo priporočal za naše razmere. Mnenja glede tega so še preveč si nasprotujoča in za naše skromne razmere dosti dobro izhajamo z modernimi, dovoljno preizkušenimi strelivi; balistično preizkuševalnico za novotarije, ki sezajo že v skrajnost, n. pr. strelivo št. 22, s skoraj 1000 m/sec začetne hitrosti, naj pa napravijo iz svojih lovišč oni, ki imajo več divjačine v njih, in manj srca za njo. Posebno močno strelivo št. 14, 15, 16, 17, 23 in 24 bo seveda porabljal le tisti, ki ima priliko loviti cesto na najtežjo zverjad: težke jelene, prašiče, medvede itd., ker mora za to strelivo biti tudi orožje primeroma težko izdelano tako glede na točnost strela, kakor tudi na občutnost sunka pri takih nabojih! Omenjam še, da je v rabi za velike kalibre (10-75, 11'2 in 12/6) risanic s kovinskoplaščnim izstrelkom specialni m a lori i m n i lovski smodnik š L 6, ki se razlikuje od prejšnjega samo po malo manjši debelini lističev (ploščic), to pa zato, da se v razmeroma velikem prostoru velekalibrskih tulcev in cevi redovno vžiga in izgoreva. Balistične lastnosti so v ostalem iste kakor pri malodimnem smodniku št. 3. Ker za naše razmere to najmočnejše strelivo za največje kalibre ne pride v poštev, mislim, da nimamo potrebe, da bi ta ali njemu podobni smodnik uvažali, še manj pa, da bi ga sami izdelavah. Če bi ga kak lovec na najtežjo divjačino, ki sem jo zgoraj omenil, potreboval, si bo lahko omislil tistih nekaj nabojev že polnjenih. Za naše skromne razmere in redko priliko odstrela močnejše divjačine nam omenjeni kalibri od 6'5—8 mm in tozadevni smodniki popolnoma zadostujejo, na vsak način pa tudi za izjemne slučaje jaka skeliva 93 do 9-5 mm, ki sem jih omenil v pregledu. Suum cuigue! Izbire imamo dovolj, če pogledamo samo pregled v razpredelnici, ki bi ga pa lahko še desetkrat pomnožili. Vendar je treba izbirati premišljeno in pameino in mislili vselej na glavno potrebo. Za lovišče, kjer je najležja divjačino srnjak, ni treba nositi leta in leta s seboj irocevke s strelivom št. 16 iz vzroka, da bi se mogel ali utegnil pojaviti tam kak vandrovski jelen, ker bi ta trocevka, solidno izdelana, tehtala najmanj 3-5—3 8 kg! Mislim, da sem v glavnem priobčil in omenil vse, kar se tiče naših, sedanjih potreb glede smodnika in streliva, in v kratko ponavljam še enkrat naše upravičene zahteve, ki se glase: 1. Potrebni so nam dosedanji črni smodniki. 2. Potreben nam je m a 1 o d i m n i smodnik za gladke cevi, ki bodi vsaj iste kakovosti kot je dosedanji (prej avstrijski) malodimni št. 1. 3. Za municijo z bakrenim in jeklenim plaščem naj se ustvari malodimni smodnik, ki ima balistična svojstva malodimnega smodnika št. 3, oziroma smodnika T r o i s d o r f š t. 39 ali R o 11 w e i 1 5 (1550). 4. Uvoz lovskega streliva za repeiirke Mauser, Mannlicher in Mannlicher-Schonauer, polnjenega z malodimnim smodnikom št. 3 (ali ekvivalentnim), naj bo dovoljen. Tudi naj se ne zabranjuje edino lovsko prava poraba risane cevi na divjačino, ki pripada visokemu lovu, sledstveno pa tudi ne izdelovanje r i -s a n i h cevi. 5. Zapriseženim lovskim čuvajem in lovcem naj se dovoli službena poraba modernih (za lov predelanih ali originalnih) brzometnih pušk in karabink, ker so v proiivnem slučaju izdani na milost in nemilost lovskim razbojnikom in lovskotaiinskim tolpam, ki imajo brezpravno prisvojeno si vojaško orožje in strelivo. 6. Za specialne svrhe — strelivo najmanjšega kalibra (Kal. 22) — naj se dovoli puškarjem in tvornicam za lovsko strelivo uvoz specialnih smodnikov. Ne zahtevamo mnogo, toda do tega imamo pravico! kar zahtevamo, (Sledil bo konec) A Fr. Starovaški: Toppi. (Črtice iz življenja lovskega psa.l Prvi nastop. Nisem ga bil posebno vesel, ko mi ga je naš slari zvesii Pep’č pripeljal s kolodvora: plašen, nezaupljiv, sesiradan, umazan je čepel v preozki leseni klelki, tulil in drl se je, ko da mu deremo kožo. Ko je hlapec izpregel kobilo, smo odprli zaboj s psom. Na moje prijazno klicanje se ni oziral, le še bolj se je stiskal v kot svoje ječe. Pep’č ga potegne na beli dan in ga priveže ob vrtno ograjo, jaz pa mu prinesem mlačnega mleka z nadrobljenim belim kruhom. Toppi je dolgo vohal in vohal, preden se je lotil južine. Jed mu je šla v slast in pes se je pomiril. Nato ga je hlapec potrosil s caherlinom in ga dobro okrtačil po vsem životu. Po tem važnem opravilu smo mu v hlevu pod jaslimi po-sllali s svežo slamo in Toppi je po dolgi vožnji in drugih ne-prilikah trdno zaspal. V začetku se mi ni zdel lep — in nisem hotel verjeti, da je čiste pasme, kot mi je zatrjeval moj ljubi prijatelj in navdušen lovec, sosed Jože Koritnik, ki mi ga je bil poslal iz Stare vasi. Pisal mi je, da ga je dobil iz Krškega od dr. Janka H., ki je naročil njegove starše iz neke ugledne nemške psarne. Imel je lepo glavo z dolgimi uhlji, bil je močnih prs z belo liso, a konec života se mi je zdel malo upognjen in šibakj, nad stopali je imel bele obročke, naravnost pačil pa ga je njegov dolgi, suhi rep. Ko se je ukrotil, je kazal dobre, pametne, rjave oči. Kmalu sva se sprijateljila. Kupil sem mu lep ovratnik in že drugi dan sem ga vodil na usnjati vrvici na sprehod. Mojim porednim dijakom menda tudi ni dopadel, ker sem že po tem prvem sprehodu našel v 6. razredu gimnazije karikaturo Toppijevo, kjer je bil naslikan z debelo glavo, na dolgih nogah, s skrivljenim hrbtom ko hrt in z grdim, dolgim, tankim in čopastim repom. »Le čakajte, vi huncveti malopridni,« sem dejal smeje. »Ako sem vas naučil grščine, ki ste zanikarni lenuhi, naučim še svojega novega psa lovskih umetnosti! Bomo že videli, kdo bo bolj napredoval v svojem predmetu.« Sliko pa sem konfisciral za svojo bogato zbirko karikatur. Ko se je Toppi mato udomačil in popravil, sem poklical živinozdravnika, naj mu odseka predolgi rep. To pa sem ukrenil ne le zaradi zunanjosti Toppijeve, temveč tudi iz zdravstvenih ozirov: kadar išče pes po koruznem polju in po grmovju, in otepa z repom, si ga rani, zaredi se mu mrčes, pa je vedno križ ž njim. Živinozdravniku sem pokazal, koliko repa sme od ■ sekali — pa sem šel iz hiše, ker se mi je smilila uboga žival. Pri operaciji je bil navzoč naš dobri Pep’č. Zdravnik je rano zašil, namazal in obvezal, ali naš Toppi, ki je imel iakrai šest mesecev, je trpel hude bolečine. Ko sem se vrnil, je revež jokal, ko da mi hoče položili svoje gorje, pa je sedel na odsekani rep, kar mu je obnovilo bolečine. Zaprli smo ga zopel v hlev in lam je legel. Drugi dan je že imel mrzlico in ni maral jesli, shujšal je, dobil suh nos — in bal sem se, da mi skoro pogine. Za par dni mu je živinozdravnik premenil obvezo in ugotovil, da se rana pravilno celi. Tudi mrzlica ga je minila, začel je zopel jesti in je kmalu okreval. Smešno ga je bilo gledali, s kakšno previdnostjo je sedal, ko že ni nosil več obveze; na zdravnika pa je še celo leto lajal in renčal, ako smo ga klicali k naši živini. Toppi v »šoli«. Toppi je bil moj Ireiji lovski pes, s katerim sem začel domačo dresuro. S prejšnjima dvema sem začel, ko sla imela po šest lednov, pa sem se bal, da bo 'toppi spričo svojega pol lela nekam slar in neubogljiv »dijak«. Kmalu je poznal moj glas in žvižg, ludi krelnje »doli« se je kmalu privadil in vsakokrat globoko polisnil lepo glavo med prednji nogi; ravno tako je rad ubogal na klic »sedi« itd. Ko je to vse dobro razumel, sva začela z aportiranjem. Nagalil sem zajčji meh s slamo, mu odprl gobec in mu potisnil »zajca« vanj, ki ga je moral nekaj časa nositi. Pazil sem na to, da meha ni preveč stiskal in da ga je pravilno nosil. Zatem sem zaklical »sedi« in mu vzel meh iz gobca. Tudi to je šlo gladko in hitro in za par dni mi je prinesel »aport« iz daljave 8—10 in več korakov in pridno je iskal, ako sem mu ga skril. Kar navdušen je bil pn tem delu in bi znosil vse z dvorišča pred mojo sobo: polena, metle, košare in drugo ropotijo. Ali ko sem mu zaklical »pfuj« in ga malo krenil, je takoj razumel, da prinašanje takih predmetov ne spada v njegov delokrog. Zlahka sem ga naučil, da ni vzel niti najboljšega prigrizka iz moje leve roke, ker da je »od Žida«, navadil se je visoko skakati, plesati« na zadnjih nogah, pri čemer sem krožil z desnico, v kateri sem mu kazal košček mesa, znal je odpirati vrata, z zapiranjem je šlo že bolj težko. Vobče se je nam vsem priljubil, zredil se je, dobil je svellorjavo dlako in je postal tak, da so celo moji dijaki opustili vsak poskus smešili ga. Pri dresuri sem nosil sicer bič, a psa le nisem tepel, ker v resnici ni bilo potrebno. Prijazna beseda, rezek žvižg, A božanje po glavi in majhen prigrizek so bila vsa moja od-gojevalna sredstva. Toppi in piščanci. Na mojo jezo so redili na dvorišču nekoliko kokoši, ki so mi za tistih par jajec in par gnezd piščancev greble po cvetličnjaku za hišo. »Le čakajte«, sem grozil ženskam v hiši, »ko Toppi dovrši svojo šolo, ga že naučim, da bo podil to nesnago iz vrta!« Lepa grahasta kokoš je bila srečno izvalila. Ko so bili piščanci menda 10—14 dni stari, jih je stara pripeljala po šesterih stopnicah na verando pred hišo, kjer se je solnčil Toppi, stegnjen na mehki preprogi. Mladi petelinčki so spričo velike živali dvignili glavice, zakrilili s perutničkami, kjer je na koncih že bodlo par pisanih peresc, koklja jih posvari s »krrr« — a Toppi se ne zmeni za novo družbo. V skledici je bilo nekaj ostankov njegovega zajtrka — rumene polente s svežim mlekom — in pogumni petelinčki so poskakali na rob posode, celo na njeno dno so se upali in pred budnim očesom grahaste koklje se je začela vesela gostija. Ena teh ljubih živalic zapazi na Toppijevem trebuhu debelo bolho. Ta divjačina je mlademu junaku očividno šla v slast, ker je ulovil še drugo. Temu se pridružijo še veseli bratci-žoltokljuni in pričel se je pogon na črno divjačino... Črnoglavi petelinček je korajžno prikobacal na Toppijev hrbet in začel po gosti dlaki po vseh pravilih — brskati in grebsti. Drugi pa so se prepričali, da se leži tam mehko in prijetno, še bolj kot pod materinimi perotmi. Z velikim zanimanjem sem gledal ta prizor skozi okno svoje sobe in še danes mi je žal, da nimam slike te lepe idile. Da vidim konec tega početja, zažvižgam nalahko ... Pes vzdigne glavo, nategne ušesa in začne počasi vstajati. Ginljivo je bilo gledati, kako previdno je stopil na prednji nogi, da ne pohodi katerega teh svojih novih prijateljev. Tako jih je lepo brez vsake nezgode osul s svojega hrbta. »Priden, Toppi, priden kužek!« ga pohvalim in pobožam po lepi glavi. Ta prizor se je več časa malodane vsak dan ponavljal. Z isto potrpežljivostjo je prenašal brskanje po hrbtu, z isto nežno pazljivostjo je vstajal, da ne bi pohodil srčkanih živalic. Tudi skrbna koklja se je bila sprijaznila s psom, a baš ona je s svojim močnim kljunom skalila prijateljstvo. Nekega dne je ležal pes s trebuhom obrnjen proti piščetom in koklja uzre — bradavice pod trebuhom, in čof! ga potegne za eno, da pozoblje okusen zalogaj mesa. Pes se ustraši, koklja pa še bolj, ker je Toppi pokazal svoje bele derače in ostre sekače, grdo zarenčal in brez dosedanje pazljivosti osul s hrbta svoje mile goste... Kokoš jo je z glasnim kričanjem odkurila na dvorišče, za njo pa še prestrašena mladina in konec je bilo prijateljstvu... Toppi pieganja dolgčas. Koklja se je odsihmal držala pokriiega gnojišča in smetišča, kjer je bilo še vedno kaj odpadkov ali vsaj — muh. Mali petelinčki so tam moško grebli in se ponašali s svojimi pestrimi grebenčki. Toppi je hotel vzpostaviti nekdanje prijateljstvo, pa je včasih legel na pokrov, da jih privabi na hrbet, a piščanci so mislili: »Rajši ena debela muha kot pa deset bolh v takem strahu!« Tako je mladega in igračastega psa mučil in tri dolgčas. Kadar sem bil doma in sem utegnil, sem že skrbel za pouk in zabavo ter ponavljal ž njim obdelano snov. A to je že vse znal, do prvih jerebic je bilo pa še šest tednov! Naša muca je bila izpeljala nekod iz podstrešja svojo godno mladino: štirje mladiči so bili, še nekam plašni, a ker so se prepričali, da se jim ni bati, so prišli kar na verando, kjer je njihova mati tolikokrat iz Toppijeve skledice polizala ostanke zajtrka, čemur se pes ni protivil, ako je bil — sit. Stara je opuščala mladiče, ker se je zopet možila, mucki pa so se kar na svojo roko zabavali in igrali. Ko so se že upali pred kuhinjo, so bili tam po večkrat na dan stalni gostje. Ako se jih ni usmilila kuharica, so pa z višjim dovoljenjem Toppijevim lizali po skledi in visoko dvigali repe kot da bi hoteli vsemu svetu povedati: »Kaj nam pa morejo?« ... Največji izmed njih se je odlikoval s posebno lepim kožuščkom in z drugimi mačjimi vrlinami. Ves je bil podoben svojemu divjemu stricu, ki še živi ponekod v Trnovskem gozdu. Dobro je plezal, ako je zaslišal vrabca na drevesu, za muhami je skakal, tudi črnega ščurka se je korajžno lotil. Toppi je občudoval to novo tovarišijo in z velikim zanimanjem gledal početje in igranje srčkanih živalic. Ker pa so se ga ogibale, je nekega dne nežno prijel največjega in ga nosil po dvorišču... Mucek je kričal in otepal, a Toppi ga le ni izpustil in veselo nosil svoj »aport«. Naposled se je muc privadil temu nenavadnemu »pestovanju« in se je rad dal prijeti in nositi, kar je bilo prav smešno gledati, zlasti radi tega, ker je visel v gobcu ko da nima kosti. Ako smo sedeli na vrtu in sem zaklical: »Toppi, kje je mucek?« — je skočil na junaške noge in ga prinesel kot pozneje zajce in jerebice. Radoveden je bil kot otroci, vse ga je zanimalo, česar še ni videl in poznal. Posebno rad je gledal skozi okno. Ako je bil v obednici, se je stegnil, se naslonil s prednjimi nogami na okvir in gledal za vozovi, dokler se niso skrili za oglom. Včasih sem mu pristavil stol, da je mogel sede pasti svojo radovednost. Na trgu pred hišo so se dečki vadili v kolesarjenju. Eden je vozil v vedno ožjih krogih in Toppi je radovedno obračal glavo za njim, zdaj na levo, pa zopet na desno, kakor je pač deček vozil. V teh svojih vratolomnih vajah prikolesari deček blizu hiše in se zavali v cestni prah. Pri tem malo nevarnem padcu je deček napravil tako nerodno kretnjo, da sem se glasno nasmejal. Pes me pogleda, skremži gornjo ustnico, skoči na pod, kihne, oči se mu čudno blestijo: prepričan sem bil, da se je Toppi smejal, in danes verujem dr. Wallersteinu, Darwinu, Egmontu de Boncourtu in dr., ki trdijo, da se tudi živali smejejo. (Glej zanimiv članek o tem v »Novicah« št. 29 z dne 16. julija 1. L, str. 4.) Toppi ima slabo vesi. Moj Toppi ni smel na ulico, ako ga nisem jaz vzel s seboj, ker sem vedel iz izkušenj s prejšnjimi psi, da postanejo »raztreseni« in manj ubogljivi, ako se klatijo. Podjetna radovednost ga je vendarle včasi izvabila z dvorišča. Ko ga nekoč dobim na ulici, mu krepko zažvižgam. Kar streslo ga je, ko me je zaslišal. Primem ga za ovratnik in vlečem domu. Cvilil in jokal je, sklonil glavo k tlom in čakal kazni. Na vrtu pred hišo sem ga parkrat z roko udaril po debelem mesu in ga kregal: »Potepuh grdi, huncvet nemarni! Capin? Tak si?! Potepat se hodiš?! Le čakaj, potep neubogljivi! Lezi!« Pa sem mu dal še eno. Ves skrušen je ležal, tresel se je in gledal na mojo desnico v strahu, da bo še kaj padlo po zaprašenem kožuhu... Nato mu velim »sedi!«, za nekaj časa ga pobožam po glavi in ukažem »hop! kako pleše kužek?« S tem sem ga pomiril in bila sva zopet prijatelja. Ker ni bilo hlapca doma, sem šel po krtačo in sem psa očistil cestnega prahu. Potem je dobil vode in je pokorno legel na mehko preprogo pred vrati moje sobe. Nekoliko dni potem ga je zopet premagala izkušnjava, pa se je šel potepat. Imel sem druge misli v glavi in še opazil nisem, da psa ni doma. Sedem k pisalni mizi, pa zagledam Toppija, kako se s povešeno glavo, s stisnjenim repkom in »slabo vestjo« prihuljeno bliža domačemu ognjišču. Skočim mu naproti in začnem kot oni dan: »Potepuh, huncvet!« — »Zdaj bo pa zopet huda!« si misli Toppi v zavesti pregrešnega dejanja. — »Toppi, sem pridi! Lezi!« — Pes je začel jokati, a je le prišel, legel je tudi — ali na hrbet, kot da je modroval: »Po glavi me gospodar še ni nikoli, po nogah tudi ne, hrbet in debelo meso pa skrijem pred njegovo roko!« — Ukažem mu »sedi!« in ga udarim parkrat, a pes je le silil s hrbtom na tla. Zopet ga okrtačim in se sprijaznim ž njim. Odslej pa sem mu že pred odhodom žugal s kaznijo, ako bi se »huncvet« šel potepat. Kadar je imel »čisto vest«, mi je veselo priskakal nasproti in z visokimi skoki in glasnim lajanjem povedal, »da je bil priden«. — Na počitnicah. Lord in Lorica. Sredi julija smo šli v naš ljubi čepovan na počitnice. Ze nad Puštalami, v prijazni dolini vzhodno med Trnovskim gozdom in med hribi pod Banjšicami in Lokovcem na zapadu je zavel čisti gorski zrak. Toppi je dvigal lepo glavo kot da čuti še on lepoto zelenega gozda, pisanih travnikov in zoranih njiv in se ni mogel nagledati. Voz s perilom in obleko, z živili, z velikim kurnikom živadi ih z obligatnim sodčkom vina je bil odšel že rano v jutro, tako da smo prišli, ko je bila hiša že pospravljena in miza pogrnjena. Bilo je pač pred vojsko! Zivad se je že pasla po širokem dvorišču in vrtu in Toppi me je začudeno pogledal kot da bi hotel reči: »Gospodar, to je naša živad! Kako in kdaj je prišla ta golazen v Čepovan?!« Šel sem v mlin po koruze in takoj je bila živad okoli mene. Mojo posebno naklonjenost sta uživala Lord, krasen, mlad grahast petelin na visokih nogah, in Lorica, lepa, bela purica. Ta dva in Toppi so bili vedno okoli mene. Okoli dveh po kosilu je prikrevsal stan Drobant z enovprežnim poštnim vozičkom in jaz sem na klopici v hladnem vrtu za hišo čital časopise. Lord je skočil na mojo desno stran, na levo Lorica, na mehki travi pred menoj pa je ležal Toppi. A ta idila ni potekala povsem mirno in tiho: Če je zapel Lord, sicer še nekam krehavo in me opozoril, da je tu, je pa Lorica sekundirala »kou, kou, kou«. Ko ju za nekaj časa odpravim s prgiščem zrnja in ju pogladim, nasloni ljubosumni Toppi glavo na moje koleno kot da bi mi očital: »A mene ne vidiš? Ali sta gizdavi petelinček in debela purica kaj več pri hiši kot jaz, ki se ne potepam več in sem Ti vedno za nogami?!« Seve, da sem moral še njemu privoščiti prijazno besedo in ga pobožati. Po južini sem hodil z družino na izprehod in Toppi je skakal kot otrok po travnikih, valil se, objestno grizel travo in uganjal še druge norije. Prva jerebica. Prepelic ni bilo tisto let v Čepovanu, pač pa so jerebice in kotorne dobro prezimile, da sem z veseljem poslušal njih glasno ščebetanje in klicanje ter se veselil 16. avgusta, ko bo Toppi mogel pokazati, ali zna kaj. Takoj za vasjo sem slišal jerebice, ki so se v krompirjevi njivi veselo klicale. Pes pride na sled, išče pravilno, postoji, pogleda na mene, gre zopet dalje in frrr! zleti kita 11 jerebic, da se je pes kar ustrašil. Pomerim in odstrelim starega samca. Padel je v visoko deteljo in jaz velim psu »apori!« Pes se zaleii, hitro najde jereba, a se ne zmeni za moje klicanje. Bal sem se že, da začne Toppi trgati jerebico, česar se ne bi izlepa odvadil. Pohitim tja in tu se mi nudi zanimiv prizor: Toppi leži pred jerebom, ga rahlo tišči z nogo, mu liže prestreljeno perut in me gleda kot da bi hotel reči: »Gospodar, kakšna božja živalica je to? Povsem je podobna tisti Tvoji golazni na dvorišču, tako glavico ima, oči tudi, a ne more naprej, ker krvavi... Morda ozdravi, ako ji izližem rano?« ... Vzamem mu jereba, mu prebodem tilnik z močno iglo, živalica se strese in oči se ji skalijo. Taki prizori so mi zlasti pri kljunačih, poljskih in skalnih jerebicah vedno mučni, ah lovec jih mora premagati Mrtvo jerebico vržem daleč v deteljo in ukažem »aport!« in pes jo nežno zagrabi in prinese. Ker sem videl, kje je vpadla ostala kita, grem s psom tja in sklatim še eno, ki je padla mrtva, pa mi jo pes brez obotavljanja prinese. Dosti je bilo za ta dan in nisem hotel več loviti, da se pes preveč ne utrudi. — Do konca počitnic sem imel dosti zabave z jerebicami in zlasti s Toppijem, ki je znal tako lepo in vztrajno iskati. Tudi obstreljene jerebice je vsakokrat pobral in prinesel. Tisto leto sem mogel pobiti še več jerebic, pa nisem tega storil, ker sem v Čepovanu lovil in lovim še danes kot gost in je to obširno lovišče menda že sto !let stalno v zakupu stare ugledne družine Kofolove. Pokojni župan Anton Kofol mi je dovolil, da smem loviti po volji, pa mu zato nisem delal zgage, ko je potekla osemletna zakupna pogodba. To dovoljenje uživam še danes, ko gospodari na velikem očetovem posestvu njegov starejši sin Polde, ki pa hodi le še na srnjaka; zato pa je Ciril, brat njegov, navdušen lovec in ž njim lazim še danes po onih prijaznih hribih. — Dne 16. septembra istega leta sem šel s Toppijem v Črniče v svoje lovišče, ki sem ' ga imel mnogo let v zakupu. Tudi pri zajcih se je Toppi obnesel. Smola je hotela, da sem prvega zgrešil in pes jo ubere za njim. Žvižgam, kličem »nazaj« in »pfuj, Toppi!« — a zaman. Šele za dobrih pet minut pride ves upehan in jih dobi par po rjavi koži. Ko je pretrpel lahko kazen, me je gledal, kot da ni zakrivil ničesar in kot da je hotel povedati, da je bila dolgouha žival baš taka kakor ona, ki jo je spomladi tolikokrat nosi! po dvorišču. Kmalu se je odvadil dirjanja za neobstreljenim zajcem, ako sem mu zaklical »pfuj, Toppi!«. — Raztresen, ljubosumen in nevoščljiv pa je bil, ako sem kdaj povabil koga na lov in je gost imel svojega psa s seboj; takrat sem imel križ ž njim, pa odsihdob nisem vabil nikogar na lov, ako je hotel priti s psom. (Konec bo sledil.) VI. Kapus: Kdaj prijemajo sulci? Nobena panoga ribarslva in lova ni iako odvisna od vremena, in sicer od najmanjše človeku neopazljive spremembe, kakor lov na sulce in lov na gozdne jerebe. Sulčar in jerebar naj sia še iako prakiična in izurjena v svojih sporiih, nič ne opravita in se prazna vrneta, ako jima ni naklonjeno nebo in gospodar vremena, sveti Peter. Pri izvajanju drugih ribarskih in lovskosportnih panog se da z naporom vsaj tu pa tam nekaj doseči, pri sulcih in jerebih pa je vse »bob ob steno«. Pa tudi določiti se da, vsaj nekoliko naprej, kakšen bo uspeh pri vidnih in močno občutljivih znakih. Če močno dežuje, ne bomo šli na lov, ako je huda suša, braki nimajo sledi itd. Pri sulcih in jerebih je to drugače. Pogledaš skozi okno, stopiš pred hišo in si mnenja, da bo dobro. Vse potrebno je pripravljeno že od prejšnjega dne in hajdi k vodi. Že naprej se veseliš, kako se boš zabaval. Od daleč zagledaš vodo. Tako te povleče k sebi, da podvojiš brzino korakov in komaj čakaš, kdaj da bo zabrčalo kolo, vada pa sfrčala kakor izstreljena puščica preko deročih valov in čmoknila kraj silnega vrtinca, pod katerim ima kak prileten, dobro rejeni gospod svoj stan. Spremljevalec opazi na tvojem licu znatno spremembo, vidi, kako ti žare oči pri divnem pogledu. Ako ni še izkušen, ti bo stavil prav čudno, naivno vprašanje: »Danes jih pa bova,« ali celo, »koliko jih bo in kakšnih?« Ako si previden in izkušen, se boš posmejal in odgovoril: »Bomo videli,« ali pa, »mogoče,« in še to dvomljivo poudaril. Prideš k vodi in prvi irenuiek kar misliš, da ga že vidiš ležati kraj vrtinca na belem pesku. Nervozno sestavljaš palico, prijatelj ti pomaga povleči skozi krožke vrvico in ko je vse gotovo, si zamahnil najprej nekoliko bolj previdno, da vidiš, ako je vse v redu. Drugi lučaj je izvršen mojstrsko in vada plava kakor živa riba. Vse lepo, vse v redu, toda sulca ni, ne odzove se, čeprav si zadnjikrat, ko si lovil, videl dva v tolmunu. Ker ga ni v globini, ga pričakuješ na koncu tolmuna, kjer se voda izliva po lepem pesku, kjer posebno rad leži in preži na plen. Toda tudi tukaj ga ni. Greš k drugemu, k tretjemu tolmunu in ker tukaj nič ni, ti pa bi rad svojemu znancu pokazal divno sulčjo borbo, pohitiš mimo drugih tolmunov na neko mesto, kjer si ujel že nešteto, navadno ne posebno velikih sulcev. Včasih se ti posreči, da ti po dolgem večurnem metanju končno le nekaj pograbi. Takoj po precej močnem potegljaju postane prvica lahka in na prod privlečeš komaj kilogram težkega sulčka. Tvoj nevešči spremljevalec se bo veselil in morda celo vzkliknil: »Sedaj bo pa šlo!« Toda varal se je; ne tukaj, ne tam, nobeden več ne prime. Drugič boš lovil in opazil več sulcev, ki bodo sicer plavali za vado, pa ne bodo prijeli, kvečjemu igrali se bodo. Tak dan se ti dogodi, da ujameš včasi še kakega prav težkega, ki se bo izredno branil k obrežju. Ko ga izvlečeš, boš videl, da nima trneka zapetega v ustih, nego da je zapet od zunaj, morda celo v bližini repa. Mnogo tako zapetih sulcev se izpuli, in sicer zaradi tega, ker je ribja koža, posebno pri večjih ribah, precej trda in se irneki težko vanjo zasade, in pa zaradi tega, ker se sulec zapet od zunaj dosti bolje brani kakor oni, pri katerem tiči trnek v ustih. Ako je trnek v ustih, posebno v jeziku ali v škrgah, ribo to boli in tudi dihati ne more, in zaradi tega kmalu omaga, dočim od zunaj zapeta riba najbrž malo čuti in tudi poljubno diha. Zanimivo pa je to, da se ti kakšen dan zataknejo skoraj vsi sulci le od zunaj. In ne samo tebi, isti dan tudi drugim sulčarjem, ki so lovili v drugih oddaljenih revirjih. Tak zanimiv dan smo imeli lani v prvih januarskih dneh. Kakor po navadi že, deloma iz radovednosti, deloma iz. želje, da se izpopolnimo v divnem športu sulčarjenja, smo drug drugega povpraševali po uspehih in zanimivih doživljajih preteklega dne. In čuda, trije smo bili, ki smo ujeli vsak po par sulcev, ki so bili po večini zapeti od zunaj. Enemu naših znanih spretnih sulčarjev pa se je izpulil tisti dan v Ljubljanici sulec velikan, na trneku so ostale luskine, ki so pričale, da je bil sulec izredno velik in gotovo od zunaj zapet. To ni lovska ali ribiška latinščina in gotovo iudi ne samo slučaj in bo vsak količkaj izkušen sulčar lo poirdil. Sulci se sučejo krog vade, dokler se ne oplazijo ob ostre konice irneka, ki se jim po močnem ribičevem poiegljaju zataknejo v kožo in meso. Ako so trneki kožo prodrli in je protikljukica ali trnekov jeziček prišel kod kožo, potem bo sulec postal plen previdnega ribiča, ako pa je trnek prijel od strani in obtičal samo v koži, se bo sulec po kratki borbi izpulil. V zadnji sulčarski seziji pa sem imel še druga zanimiva opazovanja, ki so deloma potrdila razno, o čemer nisem bil poprej popolnoma na jasnem in to tudi največ glede sulčjega razpoloženja pri raznih vremenskih pojavih. Bil sem prej v dvomih, ako nimajo morda oni sulčarji prav, ki trdijo: »da vreme že nekoliko vpiiva na sulca, da prime, v glavnem pa je odvisno to od gladu.« O tem sem se prepričal, da ni tako in da je vremenski pojav glavni faktor, in v drugi vrsti šele potreba hrane in da najbrž sulec pri vremenu, ko ni razpoložen, tudi teka nima in bogzna, kje in v kokih skritih kotih tiči, ne meneč se za druge ribe in hrano. Nasprotno pa pri gotovem vremenskem pojavu lovi, ropa in žre, dokler le še kaj more spraviti vase in se vsled svoje takratne požrešnosti včasih celo zadavi na prevelikem plenu. Sulci so kakor kvarfalni vinski bratci, ki so skozi tedne in tedne solidni, ko pa pričnejo pokušati kapljico, bi v njej najrajši utonili. Taki dnevi so bili v pretečeni seziji nekega dne sredi decembra; vsak sulec, mimo katerega je le vada plavala, je prijel, in vsak tako, da je obvisel na trnku. Sulci so bili po večini polni. Dobre 3 kg težak sulec je imel v sebi kar dva precejšnja lipana in je še pograbil za vado. Posebno ugodni dnevi pa so bili koncem januarja in prve dni februarja. Ko se je po precej dolgo držečem trdem januarskem mrazu vreme spremenilo in se pojavila močna odjuga, takrat so sulčarji že prvi dan, ko so opazili spremembo, hiteli sulčarit. Čudili so se, da sulci niso prijemali; tako se je godilo dva dni, in sicer v četrtek in petek. Navadno ribe odjugo občutijo v vodi dokaj prej kakor mi. Dogodi se, da je mraz, da kar poka in razen športnika ne upa nikdo iz hiše, a v vodi je že vse živo. Vidijo se že manjše ribice, sulci pa love, da je veselje. Toda včasi, ali le prav redko, pa je nasprotno, in sicer, da mi prej občutimo odjugo. In tako je bilo baš letos koncem januarja. Šele tretji dan, in sicer v soboto, so priplavali sulci iz svojih skrivališč na pojedino. Prijemali so kakor besni in skušali drug drugemu izpred nosa odnesti plen. Da niso prejšnji dan ničesar uživali, je bilo razvidno tudi iz lega, ker so bili prazni. Zadnji dan januarja, v nedeljo je precej deževalo, poleg tega ie * bila predpustna nedelja, in je marsikak sulčar zaradi prekrokane sobotne noči doma ostal. Toda kdor je omenjeni dan ribaril, ne bo tega dne pozabil. Sulci, in sicer največji, so po izpovedi zanesljivih ribičev plavali na površju in si iskali hrane. Kako je bilo v ponedeljek, ne vem, pač pa so mi pravili ribiški pazniki, da so v torek, na svečnico, videli mnogo velikih sulcev, in sicer v krajih, kjer so prej mislili, da jih sploh ni. Tudi to je gotovo jasen dokaz, da na sulčje želodce zelo vpliva vreme. Prej niso uživali par dni ničesar, potem pa se niso nasitili kar tri do štiri dni. Po svečnici pa je jela naraščati voda vsled dežja in tajajočega se snega. Tudi to objavljam po izpovedi več ribičev, ki so isto opazili kakor jaz. Navedeni pojav pa se da tudi naravno tolmačiti. Odjuga je predhodnica deževja, vsled katerega narastejo vode. V visoki narastli kalni vodi ribe dobe hrano dokaj težje kakor v nizki čisti vodi. Nadalje obstoja pri naraščajoči vodi nevarnost, da ob obrežju hrano iskajoče ribe zaidejo v zatonke, iz katerih po upadli vodi več ven ne morejo in le redko uidejo smrti. Za vse skrbeča velika, vsemogočna stvarnica, mati narava, je tudi v tem slučaju pokazala svojo skrb za bitja, ki jih ie rodila. Dala je ribam instinktivni občutek, da se pravočasno preskrbe s hrano. Ker nimajo skladišč in zalog, zato se prej najedo, da lahko dlje časa vzdrže in so site gotovo močnejše in bolj odporne proti valovom kakor pa, kadar so gladne. Neštetokrat pa se dogodi, da sulci ves dan ne prijemajo in pričnejo šele proti večeru, včasi seveda tudi kako drugo uro. Včasi traja to prav dolgo, včasi pa komaj eno uro in že je konec ribičeve zabave. Najbolj zanimiv dan v ribarsivu je bil zame pred dvema letoma. Prišel sem ribarit zjutraj krog 8. ure. Do opoldneva se mi je pokazal samo en sulec, ki pa ni prijel. Opoldne je prijel prvi, takoj drugi in tretji in do 4 popoldne, ko se je jelo mračiti, sem ujel nič manj kakor 14 sulcev; seveda jih je bilo večina pod predpisano mero. Podobne slučaje so mi pravili tudi drugi sulčarji. Enkrat sem pričel loviti krog 9 dopoldne, v petih, šestih lučajih sem potegnil tri dosti čedne sulce, na to sem lovil še ves dan in niti videl nisem nobenega več. V splošnem pa sem imel najlepše uspehe zjutraj, poleti pred solnčnim vzhodom, pozimi pa takoj po solnčnem vzhodu. Težke sulce sem ujel v opoldanskih urah ali pa prav kasno zvečer, v mraku. Še nekaj naj omenim, kar je tudi večina sulčarjev gotovo opazovala, pa morda ni smartala kot merodajno, in sicer, da nekatere dni prijemajo po večini manjši sulci, dočim se veliki ne pokažejo, pač pa nasprotno kakšen drug dan ujameš same velike sulce in se majhni ne pokažejo. Največkrat bo sulčarju povedal barometer, kdaj naj gre lovit. Ako pri precej visoko stoječem živem srebru prične deževati, navadno deževje ne bo dolgo trajalo in tudi ribe ne bodo prijemale povoljno. Kadar pa ribe, posebno sulci, dlje časa, skozi ves dan ali celo več dni dobro prijemajo, sledi navadno — skoraj redno — dolgotrajno deževje, katerega posledica je, da vode narastejo. Sulčar upaj na uspeh, kadar barometer pada, jerebar, kadar se živo srebro dviga. Pri tej priliki naj omenim še tretjega zanesljivega vremenskega preroka, to je mali petelin, ruševec. Ako ruševec pozimi gruli, gotovo kmalu zapade sneg, in sicer v znatni množini; tudi to :je dober znak za sulčarja. Najslabše vreme za sulčarenje je, kadar je v višinah jasno, v nižavi pa megla. Ako se nočeš jeziti, pojdi takrat, če že hočeš iti k vodi, s popotno palico. Kdor hoče izvajati divni šport sulčarenja, in sicer uspešno, ta mora žrtvovati svoj prosti čas sulčarenju, ne glede na vreme in vremenske neprilike. Večkrat bo prišel s praznim nahrbtnikom in praznim želodcem, kar je pa končno tudi nekaj vredno. Kadar bo pa v želodcu glad, v nahrbtniku pa velik sulec, takrat bo trud stotero poplačan, in sicer s spominom na lepi trenutek, ko je velikan pograbil, in na borbo, preden ga je ribič spravil na varno, na prod. Iz lovskega nahrbtnika. Lovski zakupniki morajo biti organizirani v Slovenskem lovskem društvu. Ministrstvo za šume in rudnike je z rešenjem z dne 29. septembra 1926., br. 27.994 odredilo, da se ima vposta-viti — po možnosti sporazumno z občino — med dražbene pogoje za zakup občinskih lovišč sledeči pogoj: »Kot zakupniki, sozakupniki in pod-zakupniki občinskih lovišč se pripustijo samo osebe, ki se izkažejo, da so organizovane v Slovenskem lovskem društvu.« Na ta pogoj, ki je utemeljen v območju bivše Kranjske s § 3 ministr. naredbe z dne 15. decembra 1852., drž. zak. št. 257, v območju bivše Štajerske pa s § 16 štajerskega lovskega zakona z dne 21. septembra 1906., dež. zak. št. 5 iz leta 1907., je opozoriti povodom razglasov o razpisanih dražbah, odnosno, kadar kdo prosi za podaljšanje zakupne dobe. Ako bi se kdo protivil, ga ni pripustiti k dražbi, odnosno mu ni podaljšati zakupa. V območju bivše Koroške, koder se vrši dražbanje pri občinskih županstvih, je delovati z vsemi dopustnimi sredstvi na to, da občina sama zahteva v dražbenem razpisu pogoj, da so zakup- niki (sozakupniki, podzakupniki) vezani na organizacijo v Slovenskem lovskem društvu. Isto velja pri podaljšanju zakupne dobe. Koroški deželni zakon z dne 4. avgusta 1902., dež. zak. št. 15 iz leta 1903. v § 24, ki odgovarja sicer v drugih ozirih § 16 štajerskega lovskega zakona, namreč nima izrazite določbe o kvalifikaciji zakupnikov. Odslej bo torej voditelj dražbe obenem, ko zahteva vadij, zahteval od dražiteljev občinskih lovišč pred začetkom dražbe, da se izkažejo z izkaznico SLD in dokažejo, da so plačali članarino za dotično koledarsko leto. Dosedanji, v društvu še ne organizo-vani zakupniki, sozakupniki in podzakupniki, ki jih predpisi obvezne organizacije ne vežejo, se bodo povabili, da se prostovoljno podvržejo temu pogoju. Strelska tekma glavne podružnice S. L. D. v Mariboru se je vršila 22. avgusta t. 1. na vojaškem strelišču v Radvanju ob najlepšem vremenu in obili udeležbi. Prisostvovali so prireditvi med drugimi zastopnik velikega župana, komandant mesta, načelnik ptujske podružnice S. L. D., višje častništvo tuk. garnizije, veliko število tukajšnjih strel-cev-lovcev, kakor tudi športnikov; pred- sednik S. L. D. dr. Iv. Lovrenčič je poslal pozdravno brzojavko. Streljalo se je nepretrgoma od 8. do 12. ure in od 14. do 19. ure na leteče golobe, srnjaka in 20 krožno tarčo. Borba za prvenstvo je bila srdita, uspehi obilno nadpovprečni. Prireditev je smatrati za uspelo v vsakem oziru; nerazumljivo pičlo zanimanje precejšnjega števila članov, ki edini letošnji prireditvi niso nudili potrebne pomoči, je odtehtala v polni meri vzorna požrtvovalnost nekaterni-kov, ki so zastavili vse svoje sile v prid slovesu in procvitu glavne podružnice. Skupno najvišje število točk pri vseh treh panogah so dosegli: dr. Hugon Robič 186 točk, major Sparowiiz 184 točk, notarski kandidat Jezovšek 140 točk. Pri streljanju na leteče golobe (serija 50 golobovi: major Sparowiiz 49 golobov, pl. Rossmanith ml. 45 golobov, (serija 10 golobov) ravnatelj Klobučar 10 golobov. Pri borbi na srnjaka so se izkazali: dr. ti. Robič z 56 točkami, major Spa-rovvitz s 54 točkami, notarski kandidat Jezovšek s 53 točkami, inž. Derganc s 52 točkami in Leon Godec z 51 točkami. Pri streljanju na 20 krožno tarčo so dosegli: dr. H. Robič 90 točk, major Krpan £3 točk, majpr Sparovvitz 81 točk in inž. Derganc 76 točk. Med vojaškim moštvom sta se odlikovala redova Šečir in Posovič (76 oziroma 64 točk), narednik Bogdanovič 54 točk in redov Mokasovič 37 točk. Pripomniti je treba, da je zahteval strelski red pri vseh panogah streljanje iz proste stoje brez vsakega naslona. Ker je strelski odsek odločil, da si pridobe časlni naslov mojstrskega strelca oni gospodje, ki si pribore pri vseh treh panogah skupno 115 točk (za one, ki so se udeležili serije na 50 golobov) oziroma 88 točk (za one, ki so streljali na golobe v serijah po 10 golobov) se je prisodil omenjeni častni naslov sledečim gospodom: Dr. Robič 186 točk, major Sparowitz 184 točk in pl. Rossmanith 142 točk. (Ti tekmovalci so streljali na serijo 50 golobov.) Nadalje so deležni istega častnega naslova gg.: notarski kandidat Jezovšek 140 točk, ravn. Klobučar 110 točk, H. Luckmann 101 točko in Tscheligi ml. 99 točk. (Ti slednji gospodje so tekmovali v serijah po 10 golobov.) Tekmo je vodil s priznano veščino ravnatelj Klobučar. V. odborova seja Podružnice S. L. D. v Murski Soboti se je vršila dne 11. septembra 1926 v gostilni g. Turka v Murski Soboti. Podnačelnik otvori sejo ob pol 21 1 razpravo o dosedanjih važnejših sklepih Podružnice: sprememba pravil S. L. D., obvezno članstvo, delitev društva po oblastih, strelske tekme glavne podružnice S. L. D. v Mariboru, podpora iz pokrajinskega zaklada, ustanovitev strelskih družin, 5% prispevek centrale od članarine udov Podružnice v M. Soboti i. dr. Nato preide k 1. točki dnevnega reda: Kazni za prestopke lovske discipline. Vsi odborniki so za čim točnejšo izvedbo in priporočajo vsem članom zakupnikom, da običajne kazni ob letošnjih lovih pridno zbirajo v korist podružnični blagajni, vzgoji pravih discipliniranih lovcev, napredku lovišč in brezhibnemu lovu. 2. točka,: Škoda povzročena loviščem po avtomobilih. Sklene se pozvati lastnike taksnih avtomobilov, naj pazijo pri nočnih vožnjah na zajce, ki radi skačejo v bleščečo luč avtomobila in vsako po nesreči povoženo žival oddajo zakupniku lovišča. Ako ne, se bodo zasledovali dotični prestopki kot lovske tatvine. 3. točka: Pozove naj se lastnike lovišč, da pravočasno iztrebijo revirujoče pse in mačke. 4. točka. Na Goriškem so letos gnezdile divje kokoši, zakupniki lova naj Čuvajo to žlahtno perutnino, katere odstrel je strogo prepovedan. 5. točka. Srne naj uživajo v tekočem letu popolno zaščito in odstrel fazanov naj se omeji. 6. ločka. Vlogo glede likvidacije Prekmurskega lovskega društva je urgirati pri sreskem poglavarju. 7. točka. Znižanje najemnine lovišč naj izposluje Podružnica svojim članom za revirje, poškodovane po poplavah. 8. točka. Streljanje vojaštva podnevi in ponoči po loviščih. Sklene se predložiti komandi mesta tozadevno vlogo. 9. točka. Uredništvo »Lovca« opozarjamo na pogreške v št. sept. »Lovca« na strani 291, ker v Dol. Lendavi ne obstoja lovsko »društvo« temveč lovska »družba«. 10. točka. G. Krivic se naproša, da, sestavi lovski kataster za Podružnico S. L. D. 11. točka. Polovična vožnja za člane S. L. D. po železnicah. Tozadevni članek naj se objavi v »Morski Krajini«. Zaključek seje ob 22. uri. Predrzna zvitorepka. Lepega junijskega popoldneva sem odšel na za-laz. Solnce je stalo že nad zapadnimi gorami, ko sem sedel za grm in del puško čez kolena, mirno čakajoč srnjaka. Pazno sem motril bližnjo in daljno okolico, lepo travno jaso in pa divje kipeče čeri. Solnce se je bližalo zatonu in zlatilo okolico z zadnjimi žarki. Vrh smreke je žvižgal kos. V daljavi je počil strel. Skušal sem misliti na kaj drugega, pa vedno so se pletle moje misli okoli starega strica, ki ga ni hotelo biti na izpregled. Solnce je zatonilo, mrak se je neslišno vtihotapljal v hladne doline, za njim pa je plula s temnimi krili majka noč —. Na nebu je zamigljalo milijone zvezd. Na vzhodu je pokukal izza gora bledi mesec in oblil naravo z mehko lučjo. Na gori je zatrepetal iz lin zvonov glas in se nežno razlil po dobravah. V gozdu se je prebudila sova — kraljica noči in zaukala v gluho noč. Omamljen od vseh teh doživljajev sem se podal spat na sladkodišeče seno. Noč je bila viharno in skozi line skednja sem gledal bliske, ki so se kresali v oblakih, in poslušal grom in odmeve. Proti jutru sem zaspal. Rana zora me je prebudila in odšel sem po raztrgani grapi, po kateri je šumel od nočnega deževja narasli potok. Po nebu so se še vlačili oblaki, vendar je že od časa do časa posijalo solnce izza njih. Sedel sem med velike preperele skale, bila je to prava trdnjava za lisice, in čakal. Naenkrat zagledam med grmi pod seboj lisičjo glavico. Puško vržem k licu, lisica se požene čez potok, a že je jek-nil strel in padlo je kraj potoka. Bila je mladica. Privezal sem si jo na nahrbtnik in šel dalje. Nebo je bilo jasno, le veter je še otresal mokro drevje. Stopal sem dalje in čakal na več krajih srnjaka, toda zaman! Prišel sem na poseko, porastlo z robidovjem. Blizu tam je žuborel čist studenec. Na nizek krivenčast hrast obesim nahrbtnik, lisico pa položim na tla in jo zakrijem s travo radi muh. Lisici je že celo pot kapljala iz smrčka kri. Sam sem šel par sto korakov dalje in čakal srnjaka. Čakal sem ga že približno tričetrt ure, kar začujem grčanju podoben glas, ker sem pa mislil, da je to glas vetra, nisem nanj obračal pozornosti. Ko sem se pa vrnil k studencu ni bilo lisice nikjer. Nisem si mogel predstavljati, na kakšen način mi je lisica izginila. Toda kmalu mi je bilo vse jasno! Pri studencu sem zapazil poleg svoje stopinje svežo sled stare lisice, ki je peljala k hrastu in nazaj. Stara lisica je sledila mojim stopinjam in šla za krvavim sledom. Gotovo je odnesla mrtvo lisico v svoj brlog. Kjer jo je vlekla po travi, sem sled razločeval, a v gozdu je nisem mogel razločiti. Pač redek slučaj! — V. H. jun. Albinistična lastovica. Dne 20. avgusta 1925 sem opazoval nad Ljubljanico v šentpeterskem predmestju med drugimi tudi belo lastovico. ). H. Redka ptica. Dne 25. aprila 1926 je ustrelil g. Franjo Vaš v Zgornji Ponikvi pri Žalcu plevico, ki je za naše kraje zelo redka. J. H. Redek slučaj. Dne 8. maja 1926 sem na izprehodu na Fužinah zapazil polno lastovic (H. rustica), ki so sedele na — jablani. Pač redek slučaj, kajti baš nad drevesom so bile razpete telegrafske žice. j. H. Oprezen zajec. Poleti, ko sem se vračal z brezuspešnega srnjakovega lova, sem streljal na njivah vrhu Smolnika dva grivarja, prvega na tleh in mu je odpadlo precej perja, drugega v zraku. Nedaleč od kraja, kjer je ležalo odstreljeno golobovo perje, je bila njiva detelje, ki je bila precej pojedena. Radoveden, kaj hodi sem na pašo, sedem za bližnji grm in čakam. Prišel je mrak, zvonovi so odpeli Ave, le ptice so še pele dnevu za slovo. Tedaj je prišel iz gozda na pašo zajec. Priskakljal je do perja, toda: Stoj! — brž je odskočil, počasi se zopet približal in vohal skrbno, nezaupno vsekrižem okoli perja, toda ni se mu zdelo vse v redu, rajši je pustil pašo in se vrnil v gozd. V. tierfort sen. Ujet srnjak. Dne 10. septembra sem z lovcem stikal za jerebi in zašel v višino 1400 m zapadno Medjega dola v Karavankah. Tik ob stezi v redkem bukovem grmu je zabrenčalo nebroj muh, ko sem stopil mimo. Ozrem se tja in zapazim v grmu mrtvega srnjaka, ki je ležal med vejami. Poznalo se je, da nekako teden dni leži tam. Z lovcem sva pazljivo preiskala mrtvo žival in ugotovila, da je šesterak z močnim rogovjem postal žrtev bukove veje. Zadnja leva noga je bila ujeta v vejo. Veja, odnosno kake 5 cm debelo bukovo deblo, ki je rastlo med drugimi na zgornji strani grma, je bilo od tal do višine kake % metra špiralasto zavito. Kakor je situacija kazala, je moral priti srnjak od gornje strani in je hotel najbrž v diru skozi grm ali preko njega. Čuden slučaj pa je moral nanesti, da je z levo zadnjo nogo stopil v to Spiralo. Gornji del veje je bil namreč kljukasto upognjen od snega v vodoravno lego, tako da je srnjak gotovo hotel preskočiti te veje. Ker pa je noga obtičala za vejo, se je srnjak zvrnil med veje in si pri tem zlomil kost v stegnu. Dvigniti se ni mogel, ker so bile nad njim precej močne veje grma, ki so tudi od snega bile potlačene v vodoravno lego. Tako je star skušen srnjak v naravni pasti, viseč z glavo navzdol, moral poginiti v nepopisnih mukah. To je strašna ironija usodel Toliko let kljubuje prevejanec vsem lovskim ukanam in naenkrat ga zagrabi bedasta bukova veja in mu odtrga nit življenja. Moje mnenje je, da se v višjih legah v krivenčastem bukovju in ruševju ponesreči več živali kot si mislimo. Posebno je to lahko pri nervozni srnjadi, ki v slučaju presenečenja v blaznem strahu zdivja čez drn in strn. Kraljeva ali šepasta srnjad ni vedno vsled strela. So lovišča, kjer se ne lovi s psi in ši-brami na srnjad, in vendar se vidi neredko srnjad s pohabljeno nogo, posebno se to sledi v snegu. Vsekakor je smrt v zaviti veji za starega srnjaka silno žalostna in gotovo prav tako redek pojav. M. Š. Kača v lastavičjem gnezdu. Tale napis in slučaj se bo zdel marsikomu neverjeten, in vendar je resničen. Moj brat, ki je bil več let župnik v Šmarju pri Kopru, mi je povedal tole: Pod ka-pcm na župnišču je imela lastavica več let gnezdo in mlade. Nekega dne pa zaslišim in vidim, kako sta stara nenavadno cvrčala in obletavala gnezdo, v katerem so bili mladiči. Ko pogledam gnezdo malo bolj natanko, opazim v njem kačo, ki je imela mlado lastavico v gobcu, da jo pogoltne. Da rešim mladiče, prislonim hitro lestvico k steni župnišča, vzamem železne grablje in pritisnem ž njimi kačo, da je padla na tla z mladičem v gobcu. Na tleh sem jo potem ubil. Bila je domača ali hišna kača, kakršne se nahajajo včasih po hišah ali poslopjih. Toda kako je prišla do gnezda? Pod streho nad lastovičjim gnezdom je odpadlo nekoliko ometa, bodisi da je odletel sam od sebe, ali pa ga je kača na kak način odstranila, in skozi to odprtino je zlezla kača do gnezda in mladičev. Uganka mi je pa še dandanes, kako je prišla kača na župnišče pod streho. I š. Kačar živ ujet. Dne 23. novembra leta 1924. je ujel mlinar v Št. Lovrencu J. Goreč živega kačarja, kateremu pravijo tu pivlek. Ta je bil namreč napadel vrano. Ker se je pa vrana branila in zasadila svoje kremplje v kačarja, sta padla oba na tla na travnik poleg mlina. To je zapazil mlinar in skočil za kačar-jem in je prijel oba na tleh. Vendar sta držala tudi potem še svoje kremplje zasajene drug v drugega, celo potem še, ko je prinesel mlinar oba v hišo. Tu je potem raztrgal kačar vrano in jo pojedel. Mlinar je potem prodal kačarja svojemu prijatelju, ki ga je poslal v Ljubljano v nagačenje. L Š. Instinkt ali pamet? Povodom lova na jerebice me je spremljal tudi moj pet mesecev stari, jako razviti nemški kratkodlaki ptičar »Lord«. Iz koruze nam je zletela jata jerebic, od katere sem eno odstrelil, ki je padla v loku, približno 30 korakov daleč od mene, v njivo, gosto zaraščeno z raznim plevelom. Zapomnil sem si bil kraj, kamor je bila padla, a je vzlic iskanju nisem mogel najti. Nato sem še psa spodbujal, da jo je iskal in slednjič našel v zaraščenem jarku. Po kretnjah psa sodeč, je morala jerebica bežati pred psom, ki jo je dohitel in tako močno udaril s taco, da je živalca zajevkala. Legel je bil nato pred jerebico in jo ves čas tiščal s taco k tlom, dokler mu je nisem vzel, ne da bi se je bil dotaknil z gobcem. Pes namreč zaradi mladosti ne zna še aportirati dlakastih in pernatih živali. Koller. Za »nedolžnost« kanje in proti nji je izteklo že mnogo črnila in zato ga potočim še jaz par kapljic, in sicer proti. Narava je dala živalim ostre zobe, močan kljun in velike kremplje za napad in obrambo. In kanje imajo to orožje v obilni meri. Da ne love samo miši, slepičev in kobilic, je znano iz neštetih doživljajev in bi bilo žalostno, da bi si tako oborožena žival, kakor je kanja ne privoščila kaj boljšega. Res je, da je precej okorna pri navadnem letu. Kdor pa jo je opazoval, kadar se spušča kot kamen iz sinjih višav, kako bliskovito plane zviška na plen, bo uvidel, da ta dolgočasni in zaspani ptič, ki jeseni poseda po drevesih in kozolcih, zna več, kot šteti do pet. Lovcem bo gotovo znano, da pride na jerebji klic, na ve-kanje zajca itd. Najboljši dokaz, ki govori proti nebogljenosti kanje pa se mi zdi, da se jo zelo lahko zvabi na živo vado, ki jo, če je primerna, brzo opazi in plane v silnem zaletu nanjo. Treba je to poskusiti n. pr. z domačim zajcem (kuncem). Kdor se hoče znebiti odvišnih kanj, mu je treba samo privezati na travnik, nad katerim rade plavajo kanje, kunca in se dobro skriti. Kmalu ga bodo napadle in lovec ima priliko, da se vadi v hitrem strelu. V nekaterih krajih so se kanje precej razmnožile. Naj vsakdo poskusi kamjino nedolžnost s kuncem in bo spoznal, da zakon, ki jo ščiti pred odstrelom, ni pravičen napram ostali divjačini. Nisem zato, da se jo iztrebi, ker je to lep okras v zraku. Ali nekaj bi bilo dobro ukreniti, da se tudi zakonitim potom s puško malo korigira njena nedolžnost, koder se je preveč razmnožila. M. Š. »Ehrhardt Stahl«. V »Lovcu« 1925 navaja Comes Huberti med drugimi tudi »Ehrhardt Kapfenberg« jeklo. Moja solidno izdelana petelinka ima cevi iz »Ehrhardt« jekla. — G. kapetan Zvonko se naproša, da pojasni, kaj je »Ehrhardt Stahl«. - S. »Ehrhardt Stahl« se ne izdeluje v Kapfenbergu, temveč od Rheinische Me-tallvvaren- u. Maschinenfabrik v Diissel-dorfu. Cevi, izdelane v tej tvornici, imajo sledečo značko: kvadrat v krogu, okoli kroga je napisano Ehrhardt, potem zvezdica, Lauf, zopet zvezdica. Jeklo se imenuje po ustanovitelju tvornice Ehrhardtu. Od vsakega jekla, ki se ga uporablja za puškine cevi, se mora zahtevati veliko jakost (Festigkeii), veliko elasticiteto, žilavost, enakomernost v sestavu, kemično stalnost in zelo visoko tališče (Hohen Schmelzpunkt). Vse te lastnosti ima »Ehrhardt« jeklo. Najbolj znana nemška jekla so sledeča: Baildon, Bdhler, Ehrhnrdi, Krupp, Poldi in Witie-ner, ki se vsa uporabljajo za cevi lovskih pušk. Kakor vidimo, uvrščajo Nemci Ehrhardt jeklo med jeklo Bdhler in Krupp. — Poskuse, ki smo jih napravili v puškami s lem jeklom, so nas popolnoma zadovoljili v vseh ozirih. Jeklo ima še io prednost, da prav nerado rjavi in da se da prav dobro čistiti. — Kapetan Zvonko, ravnatelj puškarne v Kranju. Odbor za pokončevanje volkov in roparic v Kočevju je v letošnjem letu priredil več pogonov na volkove, ki so se pojavili v precejšnjem številu v gozdovih ter delajo veliko škodo divjačini, osobito srnjadi, trgajo pa tudi ovce in koze ter so pritožbe na dnevnem redu. Prejšnji pogoni, ki jih je odredilo sresko poglavarstvo v Kočevju niso imeli za-željenega uspeha. Le v enem pogonu pri »Welšbergu« se je nahajalo krdelo volkov. Bili so stari in mladi, — a prišel je samo en mladič na strel, ki je ranjen odnesel pete. Drugi so ušli nazaj, ker je bila veriga gonjačev premala. Imeli smo tedaj samo 10 gonjačev. V zadnjem času je odredil po iniciativi odbora gospod sreski poglavar v Kočevju ponovne pogone na volkove, ki so stalno tulili v okraju Novi lazi—Kočevska Reka. Prvi pogon je bil dne 2. septembra 1926. Udeležilo se ga je lepo število lovcev iz Kočevja in okolice, občine pa so dostavile precejšnje število gonjačev, tako da je bilo računati na uspeh. V pogonu se je nahajalo krdelo volkov — družina — volkulja, volk in dva mladiča. Volkuljo je ubil gozdar Lesjak. Volk (stari) je ušel z zdravo kožo, dočim mladiči niso prišli iz pogona ali pa so udrli kje iz istega. Ker so volkovi v isti okolici stalno tulili, odredil se je zopetni pogon, ki se je vršil dne 19. septembra 1926. Tudi to pot se je zbralo lepo število lovcev, ponajveč iz sosednjih vasi, občine pa so dostavile primerno število gonjačev. Na strel sto prišla oba mlada, volk in volkulja, dočim je stari volk zopet odnesel pete. Strelca sta bila Rihard I.oser in gozdar Karla Auersperga iz Raven. Vodstvo lova je imel šumarski svetnik ing. Jenčič, kateremu gre v prvi vrsti zahvala, da se je začelo sedaj tako intenzivno uničevati to zalego. Ni lahko voditi tako velikega aparata in pri tem imeti zaželjen uspeh. Odbor plačuje vozove in gonjače isto-tako nagradi pri pogonih. Sredstva mu manjkajo. Denar, ki je bil nabran ozir. ki ga je prinesla dobro uspela zabava »Lovski ples v Kočevju«, bo kmalu porabljen. Drugih sredstev odbor nima. Ako ne bo denarja za uničevanje roparic, tudi uspeha ne bo. D. B., Kočevje. Selitev ptic v letu 1926. Kakor vsako leto, tako sem tudi letos opazoval in si zabeleževal prihod ptic selilk, v kolikor sem mogel dognati to sam ali pa po gospodih lovcih. Opazovali so jih po nastopnem redu: Grivar 7. II. 1926 na Golovcu. Istega dne in istoiam priba. Siva čaplja 19. 111. Št. Jernej, Dol. Bela in rumena pastiri-čica 19. III. Fužine (sigurno je prišla že prej). Južna postovka 20. III. Lj. polje. Bobnarica 20. III. Postojna. Pepelasti splinec 20. III. Lj. polje. Sloka 22. III. Lj. polje. Sokol selec 22. III. Zagorje. Zeleni martinec 20. III. Zagorje. Kmetska lastovica 23. IH. Fužine. Kovaček 23. III. Fužine. Črnoglavka 23. III. Fužine. Mu-har 28. III. Golovec. Vrtna penica 28. III Golovec. Pogorelček 29. III. Kodeljevo (Lj ). Smrdokavra 31. III. Tribuče (Dol ). Trstni drozeg 8. IV. Rakovnik (Lj.). Be-lovratni prusnik 11. IV. Višnja gora. Nočna čaplja 11. IV. Laško pri Celju. Kukavica 14. IV. Golovec. Divja grlica 18. IV. Lj. polje. Rjava čaplja 20. IV. Višnja gora. Rjavi srakoper 25. IV. Go-lovec-Rakovnik-Fužine-Kočevje. Rde-čenoga postovka 25. IV. Sorško polje. Zelena vrana 25. IV. Lj. polje. Kosec 26. IV. Mestni log (Lj.). Kobilar 28. IV. Mestni log (Lj.). Pisana penica 28. IV-Mestni log (Lj.). Slavec 10. IV. Mestni log (Lj ). Buntek 28. IV. Laško pri Celju. Škrjančar 25. IV. Golovec. Prepelica 8. V. Mestni log. Hudournik 8. V. Fužine. X. V. Nagrade za ubite volkove so prejeli: Rihard Loser v Kočevju za dne 19. septembra 1926 ubito volkuljo 500 Din, Maks Lederer v Ravnah za dne 19. septembra 1926 ubitega volka 400 Din, in Alojzij Kdsel v Bregu za dne 23. septembra 1926 ubito volkuljo 500 Din. — Imenovane roparice so bile ubite na pogonu v kraju »Schachen« pri Kočevju. — Okr. gozdarju Dragotinu Lesjaku v Kočevju je bila priznana nagrada 500 dinarjev za volkuljo ubito na pogonu pri Novih lazih dne 2. sept. t. L Spominska knjiga Jugoslov. šu-marskega udruženja. V spomin svojega 50 letnega jubileja, ki se je proslavil v dneh 10. do 12. oktobra t. L v Zagrebu, je izdalo )ŠU po univ. prof. dr. Aleksandru Ugrenoviču redigirano, lepo opremljeno knjigo, ki obsega 700 strani velikega formata. V njej je opisan historijat gozdarskih društev in njih delovanja, poleg tega vsebuje knjiga veliko strokovnih člankov, ki razpravljajo razna vprašanja gozdarstva, tako histerijo, pravo in administracijo, gozdno politiko, agrarno politiko, zakonodajo, pospeševanje gozdarstva, pogozdovanje krasa, goličav in živega peska, popis gozdnih nasadov z eksotami, čuvanje gozdov, entomologijo, zagradbe hudournikov, izkoriščanje gozdov, lesno trgovino in industrijo, gradnjo prometnih sredstev, tarifno politiko, urejevanje gozdnega gospodarstva, merjenje lesa, gozdno botaniko, kemijo in geologijo, gozdarsko šolstvo in terminologijo. Tudi lov in ribarstvo sta, četudi v skromnejšem obsegu, zastopana. Knjiga, pri kateri je sodelovalo 49 sotrudnikov, je okrašena z uspelimi in poučnimi slikami. Obširno delo bo radi vsestransko obdelane tvarine zanimalo ne le zastopnike gozdarstva, temveč tudi širšo javnost. Lovski in ribiški zakon (zak. člen XX. 1883 in XIX. 1888, veljaven v Prekmurju). Priredil G. Lipovšek, sreski poglavar. Tiskarna Panonija v Gornji Radgoni je izdala in založila to knjigo, ki je za naše pravnike, za prekmurske lovce pa še posebej pomembna. V Prekmurju veljajo še danes skoraj vsi upravni zakoni bivše ogrske države. Slovenskih izdaj teh zakonov ni. Tudi lovskega zakona v slovenski izdaji ni bilo. Vsled tega je vladala v vseh pravniških in lovskih krogih v Prekmurju velika nejasnost glede veljavnih zakonitih predpisov. Temu nedostatku je odpo-mogel g. G. Lipovšek, sreski poglavar v Murski Soboti, ki je preskrbel točen slovenski prevod ogrskega lovskega in ribiškega zakona ter tema zakonoma dodal nekatera važnejša dotočila glede sedaj veljavnih določil o nošnji in posesti orožja, glede lovskih kart itd. Dode-jani so tudi razni uzorci, zlasti lovske in zakupne pogodbe. Cena knjigi po pošti je 22 Din, v knjigarnah 20 Din. Posavski lovac, broj 9 (Nova Gradiška) prinaša sledeče: Promjene u lovstvu od njegovog početka do danas i njegov razvoj kao etičko-gospodarstve-nog faktora sadašnjosti (A. Leitner) Moj prvi divojarac (ing. A. Malbohan). Pračovjek kao ribar (H. šiška). Veliki tetrijeb (prevod). Lov grabežljivaca po-moču krpača (). Šugh). Da-li su veverice ljubitelji pečuraka (prevod). Prepelice (prevod). Na rikanju (Jornboš). Doživljaji jedne lovačke prišipetlje (F. Kral). Broj 10: Tko je ispravan lovac (). Šugh). Moj prvi divojarac (nastavak) (ing. A. Malbohan). Jelen tovljenac (J. Šugh). Vabilom na srnjake (J. B.) Lov šarana udicom (Al. Lung). Pogibeljan neprijatelj niške divljači (Fr. H.) Iz lo-vačkih krugova. Dva uspješna lova na grabežljivce i. dr. Vidra (prestava). Lovačko-ribarski vjesnik, broj 5 i 6 (Zagreb), ima sledečo vsebino: O lovo-staji i dobi lova naše divljači (F. Denz). O uzgoju mladih fazana (Zoričič). Dre-siranje spaniela u Engleskoj (D. T. Nikolajevič). Da li su trčka i fazan štetni poljoprivredi? (J. Plaučič). O lovačkoj municiji (Zoričič). Kratak izvod iz teorije o gadjanju (D. T. Nikolajevič). Najnoviji podaci za trocijevku (ing. Z. Turkalj). Kako sam umalo postao toreador (Dr. D Angjelinovič). Istraživanje koristi i štete ptica (L Ožegovič). Broj 7 i 8: Rijelka irofeja (I. AHing^r). Kaiasirofa lova na državnem dobru Belje (Zoričič). Lov i zdravijo (Dr. Š.) Pod Grintavcem (Dr. Š.). Ishrana lovač-kih pasa (D. T. Nikolajevič). O ervima kod pasa (Š.) Kako se moniira rogovlje (P. Allinger). Tehnički deo puške i mu~ nicije (D. T. Nikolajevič). Iz Saveza lovačkih drušiava za Hrvatsku i Slavonija. Drušivene vijesti. Rezno. Broj 9 i 10: Trčka i španski pas (Dr. T. Nikolajevič). Nezgode u lovu i prva pomoč (Dr. Š.). Septembarske uspome-ne (Zoričič). Dva lova na pastrve (Gr-loci). Razno. Savezne vijesii. Vijesfi Hrv. društva za gojenje lova i ribarstva. Pravila Saveza lovačkih drušiava za Hrvatsku i Slavonijo. Lovački glasnik, broj 7 i 8 (Novi Sad): Katastrofa kraljevog lovišta (Mr J. Divild). Vesti iz Savezne uprave. Ispi-tivanje lovačke puške (K. Zarvbin). Izbor čaurica, zapušača i punjenje meikova (ing. M. čošič). O uzrocima zastoja i teškoča za reševanje lovačkih problema (M. Guturov). U koliko su škanac i astreb štetni lovu (j. Plančič). Hutovo blato (J. D.). Iz lovačke torbe. Broj 9. Vesti iz savezne uprave. Još nešto o ptičarima (Dr. S. E.) Zapisnik IV. glav. skupštine Saveza lov. drušiava za Vojvodinu. Pogreške pri upotrebi krupne i sitne sačme (M. Tutorov). Iz-veštaj urednika Lovačkog glasnika na IV. glav. skupštini S. L. D. za Vojvodinu. Društvene vesti. Uspehi četriog nagrad-nog gadanja Slov. lovskega društva (V. Turk) (posneto po »Lovcu«), Lov na orlove. Iz lovačke torbe. Priroda, broj 5 i 6 (Zagreb), vsebuje: O gajenju tkiva (dr. B. Zarnik). Prenj-planina u Hercegovini (Dr. R. Simonovič). Kokain i koka (dr. A. Vrgoč). Ventilator na vijak (dr. L. Car). Proricanje potresa (dr. L. Škreb). O jednoj kozmo-loškoj ideji R. Boškoviča (dr. Goldberg). Pabirci. Vijesti. Razgovori. Broj 7: f Prof. dr. M. Kišpaiič (H). Kemijski sastav zemlje (dr. St S. Miho-lič). Štetno djelovanje ulja na život u vodi (dr. V. Mršič). Sisifov kamen (dr. M. Šenoa). Čaplje bjelice. Pabirci. Vijesti. Razgovori. Iz ribarske mreže. Povodenj od 27. do 29. septembra je napravila, kakor nam poročajo, ribarstvu v prizadetih vodah ogromno škodo. Zarod plemenitih rib je zopet uničen. Posledice povodnji se bodo dale pregledati šele tedaj, ko bodo vode zopet dobile normalno obliko. Pozor športni ribiči. Dne 3. novembra pride na ponovno dražbo ribarski revir štev. 70. potok Višnjica, pod Viš- njogoro s pritoki. Dolžina tega revirja je približno pet kilometrov; njegovih pritokov Kosca in Trstenišca skupno okoli štiri kilometre. Vodovje je bilo do vojne dobe zelo bogato na potočnih postrveh. Dosedanji najemnik je imel ta revir dvajset let v najemu. Uložil je pred desetletji dvakrat po par tisoč postrvic. Takrat doma nismo še imeli ribogojne postaje, a zarod je dobil iz Andrica Pr' Gradcu. Kdor je pred vojno iu ribaril, se je pohvalno izražal o iem revirju. Med vojno je vojaštvo seveda skoro iztrebilo vodovje, a počasi se ribovje zopet ojačuje. Krasna lega, neutrudljivo lovljenje priporoča vsem športnim ribičem, da se živo zanimajo za ta revir, da pride zopet v prave športne roke; dosedanji najemnik radi starosti ne draži več. Ugodna zveza iz Ljubljane in nazaj priporoča izletnikom posebno še misel na izdražbanje, ki bo na uradnem dnevu ob 10. uri v Višnjigori. Pojasnila da radevolje dosedanji najemnik i pismeno. P. G. Višnjan. Tudi želva v Krki. Ko sem leta 1923. bival v mesecu juliju za nekaj dni na posestvu »Graben« pri Novem mestu, prinesli so mi dne 24. julija dopoldne kaznjenci, zaposleni pri tamošnjem poljskem delu, srednjeveliko želvo [Emys orbicularis); našli so jo v malem potoku, ki se tik pod posestvom izliva v Krko [kakih 200 metrov nad izlivom). Ko sem si želvo natačno ogledal, sem jo spustil nazaj v omenjeni potoček. Ad. Kappus. Kratke meiavnice. Amerikanci uporabljajo v zadnjem času kratke metav-nice, dolge od 1 do metra; so iz enega samega dela, ki se pritrdi na ročaj. S temi metavnicami se more metati na velike daljave; uporabljati jih moremo pa le za lov s čolna; iz obrežja s z njimi ne more loviti, ker so prekratke. Velik som. Trnkarji so avgusta t. 1. ujeli v Bednji soma, dolgega 2 metra m težkega 82 kg. Izredna redkost! »Ribarski Vjesnik.« Nova knjižica ribarske strokeT V založbi tvrdke »Riba« v Ljubljani je izšla knjižica »Ribe, navodilo za okusno pripravo rib in zbirka receptov«. Knjižica vsebuje 158 kuhinjskih receptov in je edina kuharska knjiga za pripravo rib v Jugoslaviji. Za lajika zelo poučen je odstavek, ki govori o tem, kako je ravnati z mrtvimi ribami, da se ne pokvarijo. Ta odstavek naj bi si skrbno prečrtala vsaka kuharica in gospodinja. Koliko rib poje Zagreb? Po podatkih zagrebškega tržnega nadzorni-štva je bilo junija 1926 na zagrebškem ribjem trgu prodanih 48.109 kg sladkovodnih in 6800 kg morskih rib, julija pa 22.870 kg sladkovodnih in 2060 kg morskih rib. »Ribarski Vjesnik.« Popravek. V notico o biološki sta-ciji na Blatnem jezeru (Lovec, stran 296) se je vrinila pomota. Drugi stavek naj se pravilno glasi: Blatno jezero je ... največje plitvo jezero Evrope ... Sejem za kožuhovino v Ljubljani. Koncem meseca januarja 1927 priredi Lovska zadruga v zvezi z Ljubljanskim velesejmom na velesejmskem prostoru običajni vsakoletni sejem za kože divjih živali. — Opozarjamo vse lovce, da najbolje prodajo divje kože na teh sejmih in naj jih ne oddajajo poprej raznim prekupčevalcem. Lovska zadruga ima direktne zveze z inozemskimi odjemalci, ki plačujejo svetovne cene. Vsa jrrire-ditev je zasnovana širokopotezno in se bo izvršila v velikem stilu. — Seveda pa mora biti zbranega precej materiala, ker samo tako je mogoče povabiti na nakup inozemce. Za par sto lisic ne privabimo nikogar v Ljubljano. Zato je dolžnost vsakogar, da pošlje vse kože na naslov: »Divja koža — velesejem«, ker samo v složnosti in medsebojni podpori je moč in lastni dobiček. Pri tej j>riliki opozarjamo vse lovce, da dobro in pravilno posuše kože. Ne sušite jih na peči, amjDak na zraku. Kožo je treba dobro napeti in očistiti. Dobro posušena koža je vredna še enkrat toliko kakor slabo posušena iste kvalitete. Omenjamo še, da dajemo na kože takoj pri prevzemu predujem tudi do 60% vrednosti, kar bo prišlo prav zlasti poklicnim lovcem, ki se bore z materialnimi težkočami. Vse detajlne informacije daje urad velesejma. MALI OGLASI. Mali oglasi, ki se tičejo psov, naj se blagovolijo pošiljati na urednika priloge »Naši psi«. Na prodaj je več dekorativnega in tudi porabnega orožja. Pojasnila daje Ivan Erhartič, odvetnik v Celju. V gačenje sprejema plice in štirinožce, montira pa tudi rogovje itd. F. Skrem ml., preparator, Ljubljana, Breg št. 20-111. — Cene solidne, delo strokovnjaško. Tražim puškara prvoklasnog rade-nika Cmajstora), koji je usavršen u svim puškarskim poslovima. - Ponudbe sa naznakom dosadašnjeg uposlenja i pla-čevnim zahtevima na Boško D i m i t ri-j e v i č , specijalna trgovina lovačkog oružja, Senta (Bačka). Prave sulske puške Sauer & sin, belgijske F. N. in Bavard, dvocevke, risanice, Bock in trocevke, s petelini ali brez njih, vedno v zalogi pri puškarju F. K. KAISERJU, Ljubljana, kakor tudi najboljši izdelki tvrdke Brata Merkel, Suhi. Natančna preizkušnja vsake puške. Na puške za kroglo se strokovnjaško montirajo daljnogledi vseh sistemov in povečav. Zaloga vseh lov. priprav, »U« patron, pasje opreme, klicev za divjačino, nahrbtnikov ter čistilnega orodja in mazila. Ribičem je že poznana izbira ribiških priprav, angleško in monakov-sko blago. Za sedanjo sulčjo sezijo priporoča palice, vrvice, kolesa, žice, svince za obteženje, blestilce orig. dr. Heintzove in vse druge potrebščine. Mladenič 24 let, vojaščine prost, zmožen slovenskega, srbohrvatskega in nemškega jezika v govoru in pisavi, vešč knjigovodstva, korespondence, strojepisja, v splošnem vseh pisarniških poslov, izvežban praktično in teoretično v nizkem in visokem lovu — želi primernega mesta na veleposestvu ali graščini. Cenj. ponudbe na upravništvo »Lovca«, Strossmaverjeva ulica št. 1, pod značko: »Visoki lov«. Prodam za zmerno ceno: Trocevko liammerles, 16, 16X9-3X72 mm, fabrikat L P. Sauer in sin. Suhi, le parkrat rabljeno, torej novo; strelja izborno; — dalje Mannlicher-Schdnauerjevo repetirko kal. 9-5 mm, malo rabljeno, z usnjeno torbo. Vprašanja na naslov: Hugo G. Jager, Vršac, Banat. Prodajo se knjige; Neudammer Fbr-sterlesebuch, izdaja 1921, Bilz, Haus-schatz der Bildung und des Wissens, 5 zvezkov, in Kosmann, Mann und Weib, 2 zvezka. Vse knjige bogato in tudi barvno ilustrirane ter elegantno vezane. Večina knjig obsega do 1000 strani. Vse skupaj 800 Din. — Jos. Zdovc, Loče pri Poljčanah. Žepni samokres, dobro ohranjen, prodam ali zamenjam za daljnogled. — Ogleda se od 12—X>2 Gosposka ulica 9/L L Gamberger. Puškama F. K. KAISER — Ljubljana, Šelenburgova ul. 6, priporoča v ugoden nakup rabljene, dobro ohranjene lovske puške, katere ima v komisijski prodaji: Samica (Stutz) za kroglo, kal. 6-5, Din 450,— Dvocevka za šibre, ključ spodaj, kaliber 16................Din 600,— Dvocevka za šibre, »Toplever« (»Pieper«), kal. 16 . . . Din 900,— Dvocevka za šibre, »Toplever«, kaliber 16................Din 800.— Dvocevka za šibre, ključ spodaj, kaliber 16................Din 400.— Dvocevka za šibre, »Grener«, Sauer & Sohn, kal. 12 . Din 900.— Dvocevka za šibre, »Grener«, kaliber 16................Din 700.— Samica risanica za kroglo, kal. 11 mm.....................Din 500.— Dvocevka-risanica za kroglo in šibre, kal. 16 X 11 mm . . Din 500.— Samica za šibre, kal. 16 . . Din 300,— Trocevka s petelini, kaliber 16X16X11 mm . . . Din 1500.— Dvocevka brezpetelinka »Ham-merles«, kal. 16 . . . . Din 1200,— Samica za kroglo, kal. 8 mm Din 1000.— Dvocevka risanica za kroglo in šibre, kal. 28 X 5-5 . . . Din 1000,— Trocevka petelinka, kaliber 12X12X8 mm................Din 1750,- Repetirka M.-Schoenauer z daljnogledom, kal. 6-5 mm . . Din 2000.— Dvocevka - risanica za šibre in kroglo, kal. 16 X 8 mm . Din 1250.— NAZNANILO. Cenj. g. lovcem naznanjam, da sem preselil svoj preparatorski laboratorij na Kodeljevo. (Tramvajsko postajališče Vojaška bolnica.) Priporočam se nadalje za izvrševanje vseh vrst preparatov, katere bom čim finejše izgotovil, ker si laboratorij modernejše opremim. Predmete za prepariranje prevzemata zame tudi tvrdki F. Kaiser, puškar, in F. Bizjak, krznar v Šelenburgovi ul. 6. V. HERFORT, kr. dvorni preparator Narodn. muzeja, Ljubljana-Kodeljevo. Fr. Rojina: Za kunarje. Pred Iremi leli so bile kune najdražje, a prav iisio zimo sem imel na lovu nanje tako smolo, da je še sedaj ne morem pozabiti in je tudi nikoli ne bom. Eno mladico sem pač dobil, a še tisto — komaj. Po vrsti. Prvega snega je padlo do pod kolena, in sicer južnega, ki je pa takoj v prihodnji noči tako zmrznil, da je srenj deloma držal. Po nekaterih dneh je vrglo nanj za malo ped pršca, kakršnega si kunarji le želeti morejo. Neslo ga je zdaj po burji, zdaj po severu, da je bilo celo pod najgoslejšimi smrekami vse zameteno. Okoli poldneva se je vihra polegla, in tudi snežiti je jenjalo. Popoldne sem gazil na vrtu po celem snegu za poskušnjo, kako se bo hodilo prihodnji dan. Prepričal sem se, da brez krpljev ne bo šlo, ker stari sneg ni dobro nesel — rahli pršec itak ni prišel v poštev —, če se pa pri visokem snegu vsak drugi, tretji korak vdre, tedaj ne boš prišel daleč. Prihodnje julro jo mahnem z dnevom vred najprvo za Šmar-jetno goro, potem pod Sv. Jošt, čez Volbenk v Hladnike in na 5abji boj, pa — nič in nič! Sledil sem pač enega dehorja, par Jisic in tudi srne so se premaknile, le kunjega sledu nisem našel >Lovec« 1926 - 369 nobenega. Kuna namreč ne gre rada, kakor zajec ne, iakoj prvo noč v rahel sneg, menda zalo ne, ker se ji pri skokih preveč kadi v oči. Upanje mi je padlo že skoraj na ničlo, zakaj če je tv našlelih, kuni (najbolj priljubljenih loviščih nisem usledil, je drugje najbrž tudi ne bom. Pa kakor listi Ribničan, ki je šel iskat konja, kjer je vedel, da ga ni, sem se spuslil tudi jaz v dolino, češ, do Kranjčiža še grem, potem pa čez Hudičje in Čepulje na Javornik, kjer bom v gostilni pri Končeveu prenočil, drugo jutro pa šel zopet na lov. Tik pod Kranjčižem zagledam že od daleč neko sled, katere pa nisem razločil, dokler nisem prišel bliže. »Aha, ta pa ta! To so skoki! In kakšne lačke ima!« — premolrujem najdeno kunjo sled, ki je držala od Hudičja. V četrt ure sem bil že pri smreki, na katero je držala sled, pod smreko pa sem našel med dvema koreninama kunjino »vizitko«. Najprvo sem šel nekoliko nazaj izpod smreke, da sem jo laglje ogledal, če ni morebiti gori kakega gnezda. Res, bilo )e; sicer nič kaj skrito, a prav veliko in lepo oblikovano veveričje gnezdo, v kakršno zlatica najrajši hodi spat. Prijemala se me je že nekoliko lovska mrzlica, in ko sem se bil še prepričal, da ni skočila na nobeno sosedno smreko, ker ni bilo na čislo belih tleh nikakega suhega igličevja, nobenega drobirja, ne sledu otresenega snega, tedaj sem z gotovostjo sklepal, da je kuna že moja. Ko sem iskal prostora, odkoder bi najlaglje streljal v gnezdo, zagledam med prav majhnimi smrečicami najmanj poltretji meter od smreke skok v sneg in odtod dalje kunino sled. Ker je bila smreka z gnezdom najkrajna v večjem šopu mešanega lesa, in se nisem nadejal, da bi odskočila kuna na piano, sem prav lahko zgrešil odskok, zlasti ker se je bila zakadila tako izredno daleč in še v goščavo. Prijel sem se zopet sledi, in potem je šlo dalje ob vznožju Kranjčiža do neke precej široke preseke na izhodni strani, kjer se je obrnila sled navkreber. Križ božji, kakšna slrmina! In vendar sem se je moral loliti, zakaj lahko je krenila kuna bodisi na desno, bodisi na levo, ker je bil na obeh straneh preseke zaraščen gozd. Odpnem si torej krplje, jih navežem na nahrbtnik ter se pokrepčam z nekoliko požirki vročega čaja iz termovke. — Bog daj dobro iznajditelju le imenitne priprave na tem, in če je že rajni, na onem svetu! Za prilično sto metrov višine, kjer sem prikobacal na neki kolovoz, sem rabil obilne pol ure, kajli slopnje sem si moral sproti izbrcavali v spodnji zmrzli sneg, in bi brez močne gorske- 370 - A palice, ki v iakem slučaju prav dobro služi, sploh ne mogel pri-lesii iod gori. Kljub ostremu mrazu se je vse kadilo iz mene. zalo sem nekoliko duškal, a samo loliko časa, da sem pokadil eno cigareto; to je bil ves moj počitek tistega dne. Zdaj sem jo ubral za sledjo, ki je preprečkala severno pobočje hriba, potem se zavila čez poležek med Kranjčižem in Hudičjem na škofjeloško stran prav tja pod hiše na Planici, odtod na vrh tiudičja in sedaj naravnost na dnu Pekla, najgršega dela vsega Hudičja, ki pošteno zasluži svoje ime. Ne bom je pozabil svoj živi dan te poti! No, sem si mislil, kuna ima res svojo posebno pamet; je šla pač iskat počitka doli v zatišje, kamor ne more noben veter. Kaj še! Vrag jo je nesel iz Pekla gori na Šenek, kjer je prerano umrli moj dobri prijatelj Ivan Rakovec najrajši počival, kadar je hodil na petelinji lov, in kjer je zdaj njegovemu spominu postavljeno lično znamenje. Čas je že prehajal, čez pol ure bo tema; v tem času torej bo, kar bo. O, bilo je, ali žalibog razočaranje, kakršnega ne želim nobenemu kunarju. S Seneka je šlo namreč v neko grapo, iz katere sem se z veliko težavo in naporom dokopal do doline, po kateri sem prispel že v trdem mraku, ko sem komaj še razločeval kunje stopinjice, na isto mesto, kjer sem dopoldne našel sled in pričel z zasledovanjem. »Uh sakrment!« — ne sakrament, prosim, — sem nehote zaječal ter se z obema rokama prijel za glavo ... Kaj sem torej zagrešil? To, da nisem streljal takoj v prvo in edino gnezdo; edino zato, ker na vsej poti ni šla kuna na nobeno drevo. Potemtakem sem bil zdaj lahko prepričan, da je mogla biti le tam notri in nikjer drugje, čeravno je držala sled na smreko in tudi proč od nje. Sicer sem imel do dotične smreke, kakor sem že prej omenil, le četrt ure, toda kaj, ko je bilo pa že tako temno, da sem komaj videl pripeti si zopet krplje, kameli streljati. Na poti proti domu, ki se mi je zdela vsled silne utrujenosti in izčrpanosti baš brezkončna, sem imel dovolj časa, razvozljati to zagonetko, ki pa prav za prav ni bila nikaka zagonetka. Kuna je šla namreč ponoči na lov, v tem slučaju sicer neuspešen, kajti našel nisem nobenih znakov kake pojedine, zjutraj pa se je vrnila zopet v isto gnezdo. Izključena je vsaka zmota! Sledil sem prenatančno, da bi mi mogla kuna na kakršenkoli drug način zmesti štreno. Zatorej dober svet: Kadar greš za kunami, takrat ne štedi z naboji, temveč streljaj v vsako gnezdo, ki količkaj slutiš, da je lahko kaj v njem, ker kuna gre rada po večkrat v eno in isto ležišče spat, akoravno si je poišče navadno tam, kjer jo prehiti jutro; to posebno ob času plemenitve, ko se oddalji tudi po več ur hoda od svojega stalnega rajona. Prerevidiraj skrbno in natančno tudi vsak žlambor ali melino, kljub temu, če drži sled notri ali ven, zakaj lahko je mogoče, da je šla kuna n a j p r v o ven, a potem šele notri. Vidiš, dragi kunar, da sem ti mogel dati zgornji nasvet, me je stalo štirinajst ur skrajno naporne hoje, zato te prosim, ne omalovažuj ga! Pregotovo je sicer, da se ti ne bo iz vsakega gnezda, ki boš vanje streljal, izvalila zlatica, ali katera se bo pa le, ki bi šel sicer gladko mimo nje, napačno sklepajoč: gori je šla, doli tudi, ergo naprej! * * * Velikanska klobasa, ki sem jo zašpilil pod Kranjčižem, mi je tako teknila, da mi prihodnji dan ni šlo do druge, ampak sem gledal v gorki sobi skozi okno, kako se je veter poigraval z redkimi majhnimi snežinkami. Premraz je bilo za sneženje, vendar se je nasmetilo čez dan za dobra dva prsta. Zvečer sem šel na Gaštej, kjer se po navadi shaja stražiški lovski klub, da poročam o svojem neuspehu prejšnjega dne. Z gaštejskim Pavletom sva se tudi zmenila, da greva drugo jutro skupno za kuno, zakaj v dveh je dokaj laglji tak lov, posebno kadar se sledi več kun križajo in prepletavajo. Predlagal sem odhod od šole za sedmo uro, a Pavle za osmo, trdeč, da se bova do noči itak lahko nahodila; in pri tem je ostalo. Toda Pavleta ob osmih ni bilo, ob devetih tudi še ne, zatorej pošljem deklo vprašat ga, če sploh misli priti ali ne. »Gospod še spe,« — mi prinese dekla pošto, pa da jih je šla Marjanca — stari hišni faktoium — klicat. Čakam, čakam, ura je šla že čez deseto, a Pavleta še vedno od nikoder. Pošljem torej drugič ponj; mencal sem že same nestrpnosti po sobi, kot bi bil na trnu. Dekla, ki sem ji naročil največjo hitrost, se vrne vsa za-sopihana z drugim Marjančnim sporočilom, da so gospod »nazaj« zaspali. No, si mislim, »gospod« naj le kar nazaj spe, se oprtam ter odidem, kajpada ves nejevoljen. Zaradi tolike zakasnitve sem moral spremeniti svoj prvotni, skrbno premišljeni načrt, zatorej se namerim najprvo v bližnji Volbenk, namesto da grem iskat predvčerajšnjo kuno, in če bi bilo le količkaj mogoče, obrav-nali z njo. A Dospel sem prav do Jošiarjeve, obiskovalcem Javornika in Sv. Jošia dobro znane, na oddih vabeče klopce, ko zaslišim lam nekje pred seboj zamolkel pok. Šel sem v smeri, odkoder se je bil čul sirel, in kamor sem bil ilak namenjen, kar po poli, ki se lakoj pri klopci odcepi na levo od Javorške. Nisem napravil še nobenih Iri slo korakov, ko zapazim krasno, svežo kunjino sled, držečo čez pol gori v slrm, ne pregoslo zaraščen robiček. Ker so lakoj nad lem že košenine, pravim, bi ne bilo ravno nemogoče, da je oslala kuna tod kje. Zaradi bolj složne hoje sem holel obili kucelj od druge slrani, ali komaj pridem skoz kralko sotesko, stojila pred menoj dva najboljša kunarja, Megušar in Mazi, na nahrbtniku, ležečem na lleh, pa sla imela najkrasnejšo kuno zlatico, kar sem jih kdaj videl. Le škoda, da je imela glavo popolnoma razbito, ker je slreljal Megušar, zamenjavši jezička, s kroglo namesto s šibrami; imel je namreč »piksar«, kakor pravi on. Pripovedovala sla mi, da sla hodila že dva cela dneva zaman za kunami, da sla prenočevala pri kmelih v hribih ter da sla prišla danes za sledjo prav lam od Skalce v Hudičju. Uvidel sem, da bi po tolikem njunem trudu ne bilo lepo, ko bi jima odstrelil kuno pred nosom, kakor sla jo onadva meni, kar bi se bilo ludi zgodilo, da sem prišel čelrt ure prej. Nili četrt ure, zakaj kuna je bila na prvi smreki tik nad poljo, in ustrelil jo je kar s poti, prav s tistega mesta, kjer sem naletel nanju. Privoščil sem jima jo pač, ali če hočem biti popolnoma odkritosrčen, samemu sebi bi si jo bil še bolj. Resnično, ljubiti svojega bližnjega, kakor samega sebe, je v nekaterih slučajih, vsaj zame, zelo težko, skoraj nemogoče, v gotovih pa zopet tako lahko in prijetno ... Ko smo se bili poslovili, sem šel k nekaterim bližnjim lisičinam pogledat, kako in kaj. V nobeni ni bilo lisice doma, torej je bilo za danes v gozdu zame delo gotovo, ura pa šele trinajst; časa sem imel dovolj, da grem še v Rakovico, koder so v Savi divje race najrajši. Na poti tja še malo nisem več mislil na kuno, kar se nenadoma znajdem pred njeno sledjo. Na prvi pogled sem jo smatral za dehorjevo, tako je bila majhna. Obe sledi sta si namreč precej podobni, le da so dehorjeve slopinjice nekoliko bolj podolgovate, za spoznanje na ven obrnjene in razmeroma bolj skupaj, a skoki na isti način. Skoki, pravim, zakaj kadar Haj stikuje in počasi švedra sem in tja, bodisi dehor kakor kuna, mešata oba, vsak po svoje, svojo sled. Kdor bo kdaj izčrpno pisal o kuni in o lovu nanjo, se bo moral na lo ozirati in s primernimi ilustracijami grafično predočiti razliko, kar pa seveda ne spada tu sem. Kuna je krenila pod Frčole na izhodnem spodnjem pobočju Sv. Jošta. Obkrožil sem jo najprvo ter ugotovil, da ni šla iz približno deset hektarov obsegajočega, prav zelo strmega gozdnega dela. Vrnem se tedaj zopet na sled. Kmalu je držala na neko smreko, po drugi dol, zopet gor in dol, a gnezda nikjer nobenega. To se je ponavljalo do pod Pševskega polja. Tu je iztaknila nekje veverico, in na snegu se je natančno poznalo, kakšen ples sta imeli tudi na tleh. Vendar ujela je ni, ker je veverica skočila z jako visoke zadnje smreke pod poljem, najbrž prav z vršička, čudovito daleč na njivo in potem v velikem loku zavila zopet v gozd precej nižje nevarnega torišča. Slednjič zapazim na precej nizki smreki vendar neko veveričje gnezdo. Ustrelim sicer vanje, pa nič se ni zganilo; tudi nobena kapljica krvi ni kanila skozi gnezdo. — Zaradi gotovosti sem pa le šel nekaj dni pozneje z nekim dečkom na lice mesta, da je splezal na smreko. O jejhafa, nekaj kosmatega je notri, zavpije prestrašeni pobič ter privleče po dolgem obotavljanju iz gnezda vso zmrznjeno — veverico. Razvozljaval sem vse križem zamotane sledi še toliko časa, da je pričel dan že skupaj lezli. Pod nekim krivim na-gnojem, na katerega je držala sled, je napravila svojo »reč«, kar stori skoraj redno, preden gre spat, a gnezda ali kakega drugega skrivališča ni bilo videti nikjer. Pač, na neki stari, skoraj goli, dokaj nižje stoječi smreki zapazim med suhljatimi vejami neko gnezdo. Prišedši bliže, sem je ogledal natančneje, ali bilo je tako borno in razkopano, da po mojem mnenju v njem ni moglo biti kune, najsi bi bila še tako majhna. Slučajno sem imel v levi cevi tako zamočen naboj, da ga na noben način nisem mogel spraviti ven. Prav samo zato, da se ga iznebim, ga izpalim v gnezdo. — Nič se ne gane. Torej se napotim domov! Pod menoj je bila velika goščava, in hoteč se je ogniti, zavijem na levo, kjer je bilo pa še slabše. Krenem tedaj nazaj na mesto, odkoder sem streljal, ter premotrujem svet, kod bi prišel najlaglje na pol, kar pade nekaj za menoj na tla. Oj čudo! — v snegu se je zvijala z zlomljeno hrbtenico sicer majhna, a prelepa zlatica, s ščitkom pod vratom, ki je bil kakor po-marančin olupek. S palico sem jo hitro rešil nadaljnjih muk. — Bila je pomladanski dešček. »Premoženja« je imel koma] za dva grahka, mediem ko ga je imel Megušarjev za dva oreha. Toda čeprav je bila kuna majhna, mi je napravila vendar veliko veselje, in lahkih nog sem se vračal domov. # Od zdaj nadalje se me je držala lovska smola prav do konca kunje sezije. Neko kuno, ki je morala bili, po sledi sodeč, zelo velika, sem prisledil že pod večer pod neko melino, vso prepleteno z močnimi koreninami treh bukev. Prekasno za vsako uspešno manipulacijo, sem šel tiho proč, da se drugič kdaj vrnem, če bo le zopet notri. Prišel sem ob ugodnem snegu, toda to njeno stanovanje je bilo prazno. Zopet drugo sem gonil od jutra do sredi popoldneva in sem bil že pod vrhom Babjega boja, ko zaslišim daleč doli v dolini klice: Tone, Tone! Po glasu spoznam Rakovčevega lovskega čuvaja, zatorej mu zahupam in ga vprašam, kaj se tako dere? Spoznal je tudi on mene, pa mi dovpil, da ima kuno na smreki, da fanta, t. j. sina, od nikoder ni, pa da naj še jaz pridem dol. »Ja streljaj, za vraga!« — mu zarjovem nazaj. On pa zopet, da je pregosto, da bo ušla, ter da naij le hitro pridem, potem pojde še on z menoj. Ker je tisto leto šele začel hoditi za kunami in ni ustrelil še nobene, sem mu šel res na pomoč. Le čemu? Do smreke, na kateri je bilo gnezdo, so pridržali veveričji skoki, za začetnika dovolj podobni kunjim, da jih je lahko zamenjal. Žurila sva se sicer zelo, da bi prišla prej na Babji boj, toda ko sva bila ubrala sled in prisopihala za njo na vrh, odkoder je držala na drugo stran v gost smrekov les, je bil mrak. Iz gole radovednosti, kako daleč je šla kuna od tam, kjer sva nehala slediti, sem šel opoldne drugega dne po šoli zopet naravnost na Babji boj; ako bi se spotoma slučajno kaj namerilo, tem bolje. Ponoči je nekoliko snežilo, ali ne toliko, da bi se stara sled ne razločevala še dosti dobro. Prišedši na mesto, sem se spustil samo za kake tri streljaje navzdol in že sem bil pri smreki, pod katero je bilo vse pre-skakljano; in tudi »tisto« je bilo tam. Dalje na okrog nisem našel nikakega znaka več. V obližju je bilo troje gnezd, dve veveričji in eno vranje; v enem izmed veveričjih je tedaj spala prejšnji dan, če ni šla po drevju kam dlje. Pa ni šla, česar sem se takoj prepričal. Ko hočem namreč na široko obkrožiti, da bi ugotovil, kje je prišla ponoči ven, sem našel prav blizu poševen hrast, po katerem je prišla na tla. Obrnila se je doli proti proslulemii Peklu, puščajoč za seboj najlepšo svežo sled. Mar ji je bilo, če sem pokazal navzkrižem dve figi za njo! Z Babjega boja sem šel, ker sem bil že v bližini, še pod Kranjčiž, gledal, kaj je s prvo kuno. Ni se vrnila! Že lo je menda zamerila, da sem hodil okoli njene smreke. * Da bo mera mojih iakratnih polomijad polna, naj omenim še poslednjo. Neke nedelje je bilo. Bil sem pri Nariovcu pod Javornikom, kamor sem se šel prepričal, kako kaj prezimujejo čebele, ki jih imam vedno nekaj lam zaradi pomladanskega resja in češnjevega cvelja. Prvi sneg je bil že skopnel, in okoli Svečnice je padlo zopel ped novega. Nisem imel namere ludi kaj slikali za sledovi, puško sem pa le vzel s seboj, kar lako iz. navade. Ker je od Narlovca do Končevca, kamor sem bil ludi namenjen, pol zelo slrma, sem šel rajši polagoma po zložneiši, čeprav nekaj daljši slezi. In lako pridem Ija nad Hladnike, kjer sloji na gričku sredi košenin Žanova ula za mrvo. Lej jo no, kunja sled! Še ena, dve, pel, šesl! So sicer različne starosti, vendar še loliko razločne, da peljejo vse doli od ute. Grem okoli grička, alo lu pa zopel ena, dve, štiri, šest, vse držeče proti uli. Še ena je! Kam pa la? Tudi gori! Poslednja, malo bolj oddaljena od drugih, je bila najbolj sveža, od tistega juira. Dospevši do ute, vidim, da so se vse sledi strinjale na enem voglu, kjer je bila prav pri tleh sicer majhna, a za kuno dovolj velika luknja, koder je hodila noler in ven; zadnjikrat pa na vsak način noler, zakaj k uli gre sedem sledi, od nje pa samo šesl. Jasno lorej, ko beli dan, kuna je v uli! Zanimivo za lovca je bilo njeno stranišče. Tik spodaj ob eni steni je bilo napravljenih mnogo kupčkov za kuno značilnih iztrebkov, natančno po vrsti, kakor »konfini« ob cesti. Toda ni jih bilo samo sedem, kolikor je držalo v uto sledi, ampak veliko več, dokaz, da je hodila kuna sem že dlje časa spal. Uvidel sem, da sam ne opravim lu ničesar, zalo sem šel po Končevca, ki je bil kol lovec v vsakem drugem oziru na svojem mestu, samo kol kunar ne. Vedno sva si bila dobra prijalelja, saj je bil možakar, da ga je imel sploh vsakdo rad, ali pri lej kuni se mi je močno zagulil. Seveda samo za listi čas, in zelo obžalujem njegovo nedavno, mnogo prezgodnjo smrt. »Janez, v Žanovi uli je kuna!« — mu pravim polihoma, ko pridem v gostilno, ne hoteč, da bi slišali ludi gostje, katerih je ob nedeljah popoldne lu vedno mnogo. »Kaj poveš! Kako jo pa bova?« — me pobara iakoj ves v ognju. »Zdaj vzemi puško in konjske zvonce, Avgušiin naj pa oivezi psico; drugo se bova že spotoma zmenila,« ga pomirim. Z Janezom sva kar šla, Avguštin, njegov desetletni sinček, naj bi pa prišel s Piko za nama, ko bo našel v podstrešju zvonce. Pa ni prišel sam, kakor sem želel, temveč cela procesija radovednežev, ker je že skozi vas zvonil na vse preiege in vpil: »Nad kuno gremo!« Najprvo postavim na najbolj pregleden prostor Končevca z otvezeno psico, ki naj bi jo spustil za slučaj, če bi kdo izmed naju zgrešil, da ona kuno, če ne ujame, pa vsaj užene na drevo. Potem odprem široka dvokrilna vrata na stežaj ter spravim na mrvo Avguština z zvonci, katere sem mu prej zamašil, da ni predčasno pobingljaval ž njimi, in še dva fantalina s palicami. Od-slranivši gledalce do gotove razdalje gor proti polju, na galerijo, zavzamem končno še sam primerno postojanko. Na komando: zdaj pa le! — začno pobje s kravalom. Vse je napeto pričakovalo, kaj bo? Ali dasi je Avgušiin stresaval zvonce na vse kriplje ter treskal ž njimi ob stene, in sta tudi pomagača s palicami storila več kot svojo dolžnost, vsi trije pa vpili kot grešne duše, vendar kune ni hotelo biti ven. Tudi ni skočila, ko so prišli še nekateri gledalci na pomoč in so s palicami pretaknili vse seno. Kazalo torej ni drugega, kot izmetati seno, ki ga ni bilo notri več, kakor kvečjemu za dva vozička samca, da dvignemo deske poda, pod katerim je morala ždeli kuna. Stvar bi se lahko izvršila v četrt ure s toliko rokami, kot jih je bilo rade volje na razpolago; časa ravno nekako dovolj, da bi se klaja lahko spravila še pred nočjo nazaj. Tu pa je posegel Končevec vmes: »Nikar, Rojina, tega pa ne, brez Žanovega dovoljenja nikakor ne, seno se bo vse zdrobilo, boš imel sitnosti, velike sitnosti; ja, ja, še toži te lahko!« — je žežnjal. Poslati sem hotel k Žanu vprašat ga za dovoljenje, ali povedalo se mi je, da je na Sv. Joštu. Le zakaj nisem delal \ po svoji gl^vi in pustil izmetati seno na svojo odgovornost, zakaj ko sem pravil Žanu pozneje v goslilni, kamor je zvečer tudi on prišel, kako se nam je godilo, si je Končevca pošteno privoščil; jaz pa seveda tudi nisem mogel molčati. In Žan, ki ni bil nikoli ne lovski tat, ne lovec, je vendar vedel za radikalno sredstvo, kako se prežene kuno iz senika. Dejal mi je: »Pravite, da je kuna vredna štiri do šest iavžent kron, prav lepa da še celo več. Vi bi guto zažgali, kuna bi morala skočiti, in ker sie vajeni flinie, bi jo na frejem svetu tudi lahko ustrelili. Meni bi dali dva tavžent kron, ker bajta z mrvo vred tudi več vredna ni, vam bi pa le ostalo najmanj toliko. Ali pa, če ste že poslušali tega-le prekvatega Tajanezastega in ste bili toliko cagovi, da si brez moje drlaubnosti niste upali izmetati za par kurjih gnezd sena, potem bi vsaj poslali v vas po kakšna dva krampa ali rovnici in bi odkopali zunaj na eni strani pod dilami, ki se komaj dotikajo tal, toliko zemlje, da bi mogli s prekljo izbezati kuno izpod podna. To bi napravili bolj žiher, kakor da ste pustili nametati okoli gute toliko kamenja, ki ga bom moral zdaj sam spravljati preč. Pa tudi bolj gvišno bi bilo!« Mi smo namreč naposled res bombardirali kočo od dveh, luknji nasprotnih strani. Pa še kako! Najprvo so nanosili mnogo-brojni prostovoljci z bližnje groblje polna naročja kamnov, potem pa s temi ročnimi granatami na dano znamenje otvorili napad, da se je tresla cela trdnjava. Ali sovražnik ni zbežal; kuna je ostala trdovratno na varnem, oblegovalni pa so odšli z dolgim nosom. 1?8 - * Ing. dr. Viktor A. Jeločnik (Obiličevo): Nekoliko lovske balistike/ iy (Konec.) Eno izmed najpogosiejših vprašanj, ki |ili lovci stavljajo uredništvu orožarsko-lovskega lista je pač sledeče: Imam puško (to in to) za naboj (označi istega). Kateri naboj naj jemljem, vrsto in množino smodnika, kakšen izstrelek, da morem uspešno loviti na srnjaka (gamsa, jelena, prašiča); na katero razdaljo naj puško nastrelim z nabojem, ki mi ga priporočate, a v poštev prihaja ta in ta divjačina. — Zadovoljen bi bil, da so bila vsa vprašanja stavljena tako bistro, kakor sem tu povedal — a joj! včasi sem dobil v roke vprašanja, iz katerih je bilo razvidno, da dotični sam ne ve, kaj išče in hoče. Čestokrat še kalibra puške ni označil ali dolžine tulca (za risano cev). Pa mu tedaj povej, koliko in kakšnega smodnika, kateri izstrelek itd. naj radovednež porablja. Največje neznanje in nekako ukoreninjeno nemarnost sem opazil pri lovcih in puškarjih glede poslednjega dela vprašanja, ki se tiče najugodnejše razdalje, na katero bi bilo puško z izbrano patrono nastreliti, upoštevajoč v glavnem divjačino, na katero dotični strelja z risanico.* 1 Poglejmo malo, kaj in kako delajo naši lovci in puškarji v tem pogledu? Najprej moramo ugotoviti, da se dela v tem oziru popolnoma ali vsaj preveč šablonski, brez ozira na temeljne lastnosti dotič-nega orožja ali streliva. Večina risanic je nastreljena na eno ali dve razdalji — pri nas navadno 100 x in 200 x — brez ozira, ali sta dve razdalji res najugodnejši za dotično municijo in divjačino, za katero v glavnem gre. Ako hočemo racionelno odrediti razdaljo, ki je za dotično puško, municijo in divjačino najugodnejša, treba nam je poznati * Na strani 342 beri v zadnji vrsti 10-2 g namesto 12-2 g. 1 Na ostale strani početkom omenjenega vprašanja se v tem spisu ne bom oziral. Pripominjam pa, da sem v »Hugos Jagdzeitung 1909« in »Waid-mannsheil« 1909 in 1911 priobčil obširne spise o vseh vrstah našega (takrat še avstr.) smodnika in v »Waidmannsheil« 1912 detajlno analizo o učinku izstrelkov. Spisi v »Hugos Jagdzeitung« so priobčeni pod psevdonimom »Berthol-dus Niger«, v listu »Waidmannsheil« pod pravim imenom, razen enega (1909), ki je priobčen pod imenom Dr. Viktor Krainer. celo vrsio činjenic, ki vplivajo na glavno merilo za najprikladnejšo razdaljo, in io je: začetna brzina izstrelka!2 Plini, ki se razvijajo pri izgorevanju (eksploziji) smodnika v cevi, pritiskajo sicer na vse strani zapora, v katerem se nahajajo: na cev, zaklep, odporišče (trčnico baskule, Stojjboden), tulec in na izstrelek. Ker pa je in sme biti samo ta poslednji premakljiv (pokreten), ga napon (pritisk) smodnikovih plinov poriva skozi risano cev in na kraju (ustju) iste iztira z večjo ali manjšo brzino. Ta brzina se imenuje brzina na ustju in se označuje z znakom V0, a men se v metrih na sekundo. Za vsako točko poleta pripada izstrelku druga brzina, ker ista praktično z vsakim metrom poti pada. V lovski balistiki se oziramo največ na brzino V23, ki jo ima izstrelek 25 metrov pred ustjem orožja in jo imenujemo kratko začetno brzino, ki znači, koliko metrov bi izstrelek preletel v sekundi, ako bi to brzino za celo razdaljo poleta nespremenjeno obdržal. Od pogojev, ki so posebne važnosti za velikost prvotne brzine, naj omenim kot najpoglavitejše sledeče: 1. vrsta, oblika, način izgorevanja in množina smodnika; 2. težina in dolžina izstrelka, njegov material (trd ali mehak izstrelek), način voda v cevi in urezovanje v vijalo (vrtež), velikost trenja; 3. dolžina in obseg prostora za izgorevanje — nabojišča in risanega dela cevi. Manj važni pogoji za brzino, a zelo važni za način in hitrost izgorevanja in s tem na silo (višino) pritiska plinov, so način užiganja (netila), toplota pri izgorevanju itd. Za eno vrsto smodnika in isti izstrelek je najvažnejše razmerje med količino smodnika (polnjenja, naboja) in težo izstrelka. To razmerje, ki nam pokaže takoj približno prvotno brzino, ki jo bomo dosegli, se imenuje razmerje (koeficient) naboja. Označujemo ta koeficient navadno v podobi ulomka, sesto-ječega iz količine smodnika (S) v gramih in težine izstrelka (I) v gramih. Koeficient — K = S/I. Ta koeficient omenjam posebno iz sledečega vzroka: Nima vsak lovec ali puškar, ki se zanima za praktično balistiko, na razpolago najfinejših aparatov, ki so potrebni za merjenje brzine izstrelka. Koeficient, razmerje med količino smodnika in težino 2 Posamezne brzine (V25), ki jih omenjam v spisu, sem meril eksperimentalnim potem s hronografom »Le Boulenge« osebno. Iz literature, največ nemške, pobrani m objavljeni podatki za nas nimajo mnogo vrednosti, ker se nanašajo na nemške prilike oziroma streliva, ki so večini težko dostopna. m - izstrelka pa pozna, ali lahko ugoiovi doiični sam in z njim — za praktične svrhe zadostno natančno — izračuna prvotno brzino 1V25) svojega streliva, in čim pozna isto, lahko ugotovi tudi — razen drugih lastnosti —, na katero lovsko razdaljo je najugodneje nastreliti orožje z dotičnim strelivom za posamezne vrste divjačine. Postopek pri tem je sledeči: Ako ne poznaš začetne brzine za strelivo, ki ga misliš uporabiti, posluži se vrlo enostavnega obrazca, ki ga je ugotovil hanoveranski balističar prof. dr. W. Kohlrausch za nemške smodnike: Rolhveil Nr. 5, Troisdorf Nr. 39 in Hasloch Nr. 6. Ta obrazec se glasi: V2B = 1700 X y + 290. Izračunaj kvocient naboja 1S/I), pomnoži ga z 1700 in prištej 290. Število, katero po tem računu dobiš, je začetna brzina (V25) tvojega izstrelka, izražena v metrskih sekundah (m/sec). Za različne kalibre je treba to brzino še popraviti tako, da za kalibre od 5-6 mm do 8 mm odbiješ 5%, a za kalibre od 9-3 mm dodaš do 10%. Dasiravno velja Kohlrauschev obrazec v prvem redu za omenjene nemške smodnike, vendar se ga tudi mi lahko poslužujemo za naše [oziroma avstrijske) smodnike: malodimni št. 3 in št. 5 (M 92), ki smo nanje sedaj še navezani. O tem sem se osebno prepričal, računajoč za najvažnejše municije začetno brzino po zgornjem obrazcu, in jih izvršil z direktnim merjenjem brzine istega streliva s pomočjo preciznega aparata (hronografa Le Boulenge). Pri teh poizkusih sem našel, da za »naše« smodnike, posebno za malodimni smodnik št. 3 in za kalibre do 8 mm ni potreba odštevati 5% od izračunane V25. Vzrok je v večji progresivnosti nemških smodnikov. Za kalibre nad 8 mm je treba dodati 5—10% izračunane začetne brzine. Vzemimo dva primera: 1. Puška Mannlicher-Schonauer mod. 1908 — 8 mm [natančneje 8-2 mm); naboj 2-80 g malodimnega smodnika št. 3; izstrelek ogivalen z delnim jeklenim plaščem v težini od 13-0 g (G. Roth Nr. 990). Naš račun je tedaj: 2*80 V25 = X 1700 + 290 = 0-215 X 1700 + 290, V25 = 655-5 m/sec, in stvarno z aparatom merjena povprečna brzina je bila 652 m/sec, tedaj je samo 3-5 m/sec razlike. Na vsak način jako lep rezultat, če pomislimo, da ludi najboljša in najskrbneje ier precizno polnjena slreliva med poedinimi streli dajo razlike v začetni brzini do 10 m/sec (+5, 5 m više ali niže) v seriji 10—15 strelov. 2. Za večje kalibre sem vzel v preizkušnjo Mannlicher-Schdnauer, 9-5 mm. Naboj: malodimni smodnik št. 3; 3-40 g; izstrelek G. Roth št. 1065 v težini 17-5 g. Po gornjem računu imamo tedaj: 3-40 V25 = 17.5 X 1700 + 290 = 0-1943 X 1700 + 290, V25 = 620-3 m/sec. Stvarno z aparatom izmerjena brzina pa ije bila 650 m/sec, tedaj za okroglih 5 % višja, kar se z računom tudi dobro ujema, ako rezultatu dodamo 5 %. Za še večje kalibre (do 11-5 mm) bi morali dodati več (do 10%) izračunane brzine, vendar teh municij nisem računal, ker za naše lovske razmere niso prikladne. Izračunali smo tedaj začetno brzino (V26), ki pripada naši municiji, n. pr. v slučaju pri Mannlieher-Schonauer, 8 mm, z navedenim nabojem. Kaj imamo od tega, kaj nam koristi? Mnogo! Cel kup interesantnih stvari lahko s to številko (V25, 655 m/sec) spravimo na dan. Ako pomnožimo kvadrat (V225) te številke s težino izstrelka (v kilogramih) in kvocient delimo z dvojno količino privlačnosti zemeljske teže3, dobimo živo ali udarno silo (E 25), energijo našega izstrelka na 25 m pred ustjem cevi, in to izraženo v metrskih kilogramih. E‘25 E95 V252 X 1 2 g , se glasi račun, to je: 6552 X 0-013 2 X 9-81 284 mkg. S to številko nam je takoj mogoče, preceniti strelivo glede učinka na različno divjačino, ako se poslužimo mnogoštevilnih praktičnih izkustev, ki so ugotovila, koliko udarne (žive) sile je — seveda s primerno oblikovanimi izstrelki — potrebno, da najsigurneje, najhitreje in brez nepotrebnega razmesarjenja uplenimo to ali ono divjačino. V našem slučaju zadostuje živa sila skoraj za vso evropsko divjačino, pri dobrih strelih celo za vso — medveda, losa, najtežjega prašiča — kar morem potrditi iz lastnih izkušenj na prašiče in težke karpatske in naše jelene. 3 Pri nas je la privlačnost (gl prilično 9-81 m. $e precej zanimivih podaikov o svojem strelivu lahko izračunaš s številom V26, za danes naj bo matematike dovolj. Ponuditi ti hočem že gotove rezultate, brez izvajanja obrazcev, da rešimo glavno vprašanje, na katero razdaljo nasj nastrelimo puško, če nam je začetna brzina izstrelka znana, da strelivo na najugodnejši način izkoristimo pri lovu na najpogostejšo divjačino, ki nam pride pred cev. Kakor smo že iz prejšnjih člankov ter slike 1 in 2 videli, leti izstrelek, razen razmeroma kratke poti pred ustjem cevi, nad vizirno črto, dokler ne zadene v cilj, kjer mu je od vizirnih sredstev (grede, muhe, križca v daljnogledu) določeno, da se zopet seče (križa) z vizirno črto. Nekoliko izza polovice te razdalje doseže izstrelek največjo višino nad vizirno črto v točki AT (slika 1 in 2 na straneh 236 in 237), in ta točka se imenuje vrhunec ali teme poti izstrelka. Od višine črte AT — temena — zavisi, ali morem pogoditi cilj od gotove višine [divjačino) na vsaki točki, ki je med menoj in točko, kjer se vizirna črta in črta poti izstrelka sečeta. Ta višina pa je odvisna v prvi vrsti od začetne brzine izstrelka. Čim večja je začetna brzina, tem hitreje leti izstrelek in tem manj je treba istega dvigniti nad vizirno črto — tem manjša je tedaj razdalja AT — teme — in s toliko večjo sigurnostjo smem streljati na cilje, ki niso nižje od črte AT na vsako razdaljo do točke, kjer se sečeta vizirna črta in polet, in celo nekaj dalje. Da preidemo v prakso 1 Razdalja AT — temena nad vizirno črto je za eno in isto začetno brzino za vsako razdaljo, kjer se imata križati črta poti in vizirna prema, različna, in odgovarja svobodnemu padcu izstrelka v navpični smeri za dotično distanco. Za strel na divjačino moramo izbrati teme poti tako, da se isto nikjer ne dvigne nad širino (vertikalno) ali višino cilja — v našem slučaju nad širino onega dela živalskega telesa, ki ga hočemo in moramo z dobrim, to je s smrtonosnim in hitro učinkujočim strelom zadeli. Pri divjačini, ki nam stoji ali beži prek, je to krog, ki si ga moramo misliti načrtanega na lopatici in ki objame najvažnejše organe in najobčutljivejše dele telesa: srce, pljuča in hrbtenico. Premer ali polumer tega kroga je seveda označen po velikosti divjačine same, in s tem je za »dobre« strele tudi že odločena razdalja, na katero je najugodneje nastreliti puško. Vzemimo na primer, da ima ta »krog dobrih strelov« pri srnjaku premer 16 cm, pri jelenu 30 cm, a pogoditi hočema srnjaka in jelena — seveda je to le ponižna želja — z vsakim strelom v sredino tega kroga na razdaljo, kjer se sečeta vizirna črta in črta poti izstrelka. Na vsako bližjo razdaljo, razen na ono kratko tik pred ustjem, bomo zadeli više, na daljo razdaljo pa niže. To povišanje ali ponižanje pa ne sme biti nikjer večje, kot je p o 1 u m e r (radij) domenjenega kroga, sicer bi divjačino, če nam stoji n. pr. ravno na mestu, kjer je teme (vrhunec) poti našega izstrelka, nekoliko dalje od polovice vizirne razdalje — zgrešili. Poznavajoč začetno brzino našega izstrelka in najvišjo dopustno mero temenu poti, moremo tedaj za vsako divjačino odrediti razdaljo, na katero moramo nastreliti puško, da nam v najvišji točki pota (temenu) ne uide in izmakne niti en strel iz »smrtnega« kroga. Da te ne bom mučil z računanjem, podajam že izračunano tablico, ki nam kaže, na katero razdaljo smemo nastreliti puško z ozirom na znano nam začetno brzino in najvišjo dopustno pot izstrelka. Najvišja dopustna pot v centimetrih 4 6 8 10 12 15 20 Nastrelna razdalja (v metrih) se dobi, če pomnožimo prvotno brzino (V2S) s faktorjem F 0T7 020 023 0-26 0-28 0-31 035 Ako vzamemo za naš primer Schdnauer 8 mm s 655 m/sec začetne brzine in srnjaka z 8 cm, oziroma jelena s 15 cm polurnem »smrtnega« kroga (najvišja pot, ki jo izstrelku dopuščamo), dobimo sledeče najugodnejše razdalje za nastrelitev puške: 1. za srnjaka 655 X 0-23 = 150 metrov; 2. za jelena 655 X 0-31 = 203 metre. Praktični zaključek je tedaj ta, da moremo z omenjenim strelivom in puško streljati srnjaka do 150 metrov (200x) in jelena do 200 metrov (270x) na vsako razdaljo, brez bojazni, da bi zgrešili bliže stoječo divjačino vsled previsoke poti izstrelka. Pn jelenu bomo dovoljeno distanco streljanja — brez skrbi, da bi ga podstrelili — povečali do 300 korakov. Za puškarja pa ima zgoraj navedeno dejstvo to dobro stran, da mu ni treba na primer nastreliii puške za srnjaka tSchon-auer 8 mm, z malodimnim smodnikom št. 3) na 100x in na 200x, temveč samo na poslednjo razdaljo. Lovec nima nikake muke s postavljanjem druge vizirne pločice, niti ni prisiljen privijati na elevaciji daljnogleda, ker do 200 korakov na srnjaka in do 300 korakov na jelena, pomeri vedno točno v sredino »smrtnega« kroga, in bo zadel, če ima mirno roko! Zgoraj omenjene razdalje in najvišje poti so preračunane za vizirno črto puške brez daljnogleda. Ako se strelja skozi daljnogled, se zmanjša najvišja pot še za polovico razdalje izmed osi puškine cevi in optične osi daljnogleda, in s tem se poveča naravno tudi distanca, na katero smemo puško za dotično divjačino nastreliti. Vse, kar sem navedel, velja seveda samo za moderno orožje z veliko začetno brzino izstrelka in tej odgovarjajočo, iztegnjeno (razantno) pot, katero velja izkorislili! Smešno bi bilo, beliti si glavo s sličnimi računi in poizkusi za kak starinski možnar kal. 500 C12-7 mm) s črnim smodnikom. Tudi za spake, kakršnih je toliko, a po krivici — razširjena pa-irona 9-3/72 s črnim smodnikom in svinčenim izstrelkom, te vrste niso pisane, niti za nekatere naboje, ki imajo sicer zunanjo obliko modernega jakega streliva, a ga nerazumni ali pa solidnosti svojih pušk nezaupajoči puškarji prirejajo z malimi množinami smodnika, ki izstrelku nikdar ne more podeliti zadostne začetne brzine, zadostne žive sile in razantne poti, katere tri lastnosti naj odlikujejo puške, oziroma muni-cije kot edino — lovsko prave! •»Lovec« 1926 - 385 -p.: Pohorska in nižinska zaokrožena lovišča. Z ozirom na žalosino dejsivo, da so bili krasni gozdi v mariborski oblasii — na zelenem Pohorju — še pred nedavnim časom v lovskem oziru v kar najslabšem stanju, tako da so se siarejši lovci z bridkimi občutki spominjali predvojnih časov, ko so se prelepa pohorska lovišča odlikovala po množini srnjadi in petelinov — celo divje koze niso manjkale na severnih pobočjih —, se je glavna podružnica S. L. D. v Mariboru odločila, da za vsako ceno popravi velikansko škodo, ki so jo imenovanim loviščem prizadeli vojna in povojne, še neurejene razmere. Osobito v zadnjih dveh letih vojne, ko je potisnilo občutno pomanjkanje živeža morda tudi pravemu lovcu puško v roko, da je proti svojemu prepričanju redčil število srnjadi na Pohorju — divjih lovcev in izkoriščevalcev na tem meslu niti omeniti ni treba —, je padal stalež divjačine vzdržema in tista proslula »prostost« v prvem povojnem letu je pobrala še prav mnogo onih ostankov, ki jih je »potreba« med vojno pustila. Moralo je priti do učinkujočih ukrepov, krepkih lekov, da se ta pekoča rana izleči; organizirati je bilo treba zakupnike lovišč, gospodarje samolastnih lovišč, apelirati na njihova lovska srca in jim dokazovati, da je edinole štednja spas lovskega življenja na Pohorju. Glavna podružnica S. L. D. v Mariboru (s posebno vnemo je deloval g. šum. nadsvetnik ing. Janko Urbas) je razdelila severno in vzhodno stran mogočnega, okoli 40 km dolgega pohorskega masiva v 7 okrožij, ki predstavljajo po svoji geografski legi, enakomernosti divjačine, sličnem značaju in lovnem načinu nekake celote. Stilizirala je besedilo obveze, ki naj bi jo vsi lovski zakupniki in lastniki samolastnih lovišč podpisali in se po njej ravnali. Obveza je določala gotovo število srnjakov, ki se smejo na gotovi površini odstreliti, popolno varstvo srn razen jalovk — celo za te so veljale stroge omejitve —, varstvo petelinov in gozdnih jerebov. Obvezo so podpisali skoraj vsi zakupniki občinskih lovišč in lastniki samolastnih lovišč z malimi izjemami, ki jih je pa treba diferencirati. Nekateri niso podpisali iz brezbrižnosti in najbrž iz sebičnih namenov, češ, iz lovišča je treba izbiti zakupnino in še nekaj povrhu, drugi iz razloga, ker so izdražili manj vredna lo- višča iz narodnih ozirov za razmeroma visoke vsote in bi jih določila obveze v preveliki meri obremenjevala. Tretji pa — žalibog, da jih je malo in tvorijo skupino zase — so po večini lastniki samolastnih lovišč in niso obveze podpisali iz razloga, ker store v lovsko-kullurnem oziru še več, kakor jim nalaga obveza. To so nekateri konservativni veleposestniki. Ker njihova lovišča niso ograjena, vpliva stalež njihove divjačine brezdvomno ugodno tudi na sosedna lovišča. ■ rr' n.. < Žalostno je pa dejstvo, da so se našli med onimi zakupniki, ki so z lastnoročnim podpisom pod obvezo obljubili, gojiti divjačino, tudi taki, ki določil niso vestno spolnovali, in celo taki, ki so kljub obvezi neusmiljeno mesarili. S temi slednjimi bo morala glavna lovska podružnica v Mariboru na podlagi obveznega članstva prav temeljito . obračunati. Kljub vsem tem nedostaikom in grehom moramo smatrati akcijo zaokroženih lovišč na Pohorju za uspelo. Na seji Glavne podružnice dne 4. novembra t. 1. je na zadevno vprašanje gj ing. Urbas izjavil, da se je stalež srnjadi na Pohorju znatno ojačil, da o kaki degeneraciji v loviščih ni govora in da prenese Pohorje mnogo večje število srnjadi. Divjačina degenerira le tam, kjer se pravilno ne goji in krmi. Isto je poročal g. načelnik prim. dr. Hugon Robič glede nekaterih lovišč nad Limbušem, isto poročajo pohorski lovski zakupniki in lastniki samolastnih lovišč. Glavna podružnica si je nadela nalogo, da organizacijo v bodočem letu obnovi za nadaljnja tri leta, t. j. za dobo, ki bo zadostovala, da bo vsak pohod v pohorske gozdove pravemu lovcu nudil užitek in lovsko zadoščenje. Neprimerno neugodnejša je situacija v zaokroženih poljskih loviščih. Glavna podružnica je storila potrebne korake, da se oživotvori primerna organizacija tudi za nižinska lovišča, ki kažejo skrajno potrebo, da se obnovi divjačini krv, da se ne uničujejo zajci v preveliki meri, osobito pa ne fazani in da se popolnoma čuvajo fazanke. Brezbrižnost, nezadostno zanimanje, nerazumevanje ciljev pravega lovstva, morda sebičnost in dobičkaželjnost, gotovo pa dejstvo, da poteče v kratkem lovska doba za mnoga lovišča, so vzroki, da se premnogi zakupniki nižinskih lovišč te ideje o varovanju divjačine niso oprijeli. Obvezo so podpisali samo trije interesenti, in bilo bi pripravljenih storiti isto nadaljnjih šest ali sedem zakupnikov, medtem ko je v vseh petih okrožjih čez 30 zakupnikov, odnosno lovskih gospodarjev. Glavna podružnica je sklenila, da ne odneha. Njena naloga bo v bodočem letu, da s pomočjo obveznega članstva izvede tudi io akcijo v prid in procvii pravega lovstva v mariborski oblasti in to tem bolj, ker je dobila od več strani poziv, da se izvede ta akcija vsaj v tistih okrožjih, kjer lovski lastniki ž njo soglašajo. Fr. Starovaški: Toppi. (Črfice iz življenja lovskega psa.) (Konec.) Moker zajec. Pozno jeseni je tako deževalo, da so hudourniki vsi polni drveli izpod Čavna v dolino. Neki dan zasmodim velikemu zajcu, ki pade smrtno zadet v vodo. »Aport, Toppi!« zakličem in pes skoči za divjačino, a je ne prinese, temveč skače zdaj na to zdaj na ono stran hudournika, a zajec plava v dolino. Čuvaj Tone teče za njim, a medtem je Toppi vendarle pobral mokrega zajca in ga moško nesel nazaj v hrib. Ko mu ga vzamem, sede Toppi, si liže mokre ustnice, se — smeji kakor takrat kolesarju, .kot da bi hotel povedati: »Kaj takega pa še ni bilo, odkar Ti služim! Glej, kako dolgo, grdo žival si ustrelil!« — Kdor je videl premočenega zajca, ki se zdi tako dolg in suh, bo dal Toppiju prav, da se je smejal čudni prikazni. Toppi pije vino. Za osem dni se je zopet zjasnilo in novembra je bilo gorko in prijetno. Nad Bršljanovci pod Čavnom se je ogrelo skalovje, da je bilo opoldne naravnost vroče in da smo počivali v senci pod velikim borom. Prigrizek nam je šel v slast, s pijačo smo bili preskrbljeni, o tisio žel — ali nisem vedel, da se bodo siu-denci iam gori docela posušili in da bo moj dobri Toppi irpel žejo. Že sem bolel vstali in odiii tiste tri četrti ure do studenca, ki se ob največji suši ni posušil. Čuvaja sta se sicer ponudila, da gresta po vodo, ali poldrugo uro bi zvesta žival molela suhi jezik in trpela. Za poskušnjo namočim kos krušne sredice v — vino in ga ponudim žejnemu psu. Toppi voha, skače okoli kruha, pa zopet razširi prednje noge, laja, me pogleduje... »Aport, Toppi!« Pes vzame kruh in čuti nepoznano vlago v ustih, izpusti kos in ga začne lizati, naposled sne tudi kruh. Namočim še drugi kos in pes ga je izmuzgat, kruh pa izpljunil, češ: »Lačen baš nisem, toda žejen sem bil!« Vsi trije smo se od srca sme-jali, zlasti ko je pes začel veselo skakati in plesati. Pa mi boste govorili, da je pametno uživanje vina škodljivo! — Odsihdob je Toppi na lovu redno dobival svojo skromno merico le žlahtne vipavske kapljice. Toppi gre v cerkev. Pred več kakor 20 leti sem imel opravka pri gozdnem oskrbniku Predmejo nad Ajdovščino. Tedanji oskrbnik drž. gozdov je bil g. Roth, ki je bil pozneje v službi na Bledu in se je tam ponesrečil na lovu: njegov spremljevalec je z nabito puško in napetim petelinom plezal za g. Rothom. Po nesreči se je puška sprožila in krogla, namenjena gamsu, je zadela oskrbnika, da je obležal mrtev... Pri onem obisku Predmejo sem se čudil, da je g. Roth trpel v hiši starega, nadložnega psa, ki je nosil na sebi vsa znamenja starosti in obnemoglosti: trgalo ga je po kosteh, da se je kar zvijal bolečine, poln lišajev je bil, osivel, težko je dihal in še težje hodil... »Kako to, da se ne usmilite uboge živali in je s kroglo ne rešite njenih muk?!« vprašam oskrbnika. »Imate majhne otroke in ako pes steče?!« — Pa mi odgovori: »Da sem pogumen gozdar in lovec, sem mnogokrat dokazal v bojih z divjimi lovci in podobnimi lopovi, kjer se je šlo za življenje, a tako korajžen nisem, da bi svojega zvestega Lorda zastrupil ali ustrelil. Šestnajst let mi je bil moj — najboljši prijatelj in tovariš v samoti. Ne bom Vam našteval njegovih vrlin na lovu, ker to bi bilo predolgo, samo to naj povem, da mi je rešil dvakrat življenje in da mi je ženo obvaroval roparskega napada, ko sva bila prvo leto poročena. On ne pozna samo mojega klica, mojih kretenj, ne, Lord razume mojo besedo. V začetku meseca maja 1. 1903. je prišel na petelina tržaški namestnik baron Goess, pa sva morala prenočiti v Anini koči in žena je ostala sama z osemnajstletno postrežnico. Pred odhodom sem pogladil psa in mu dejal: »Lord, ti ostaneš lepo doma! Varuj mi gospodinjo, ne pusti je ponoči iz postelje! Priden, Lord!« — Zlikovci so vedeli, da me ni doma, pa so hoteli vlomiti v hišo. Pes je začel glasno lajati, moja žena zakriči, kdo da je, pa se oglasi nekdo na verandi pred oknom: »Oh, gospa, tako mi je slabo! Ves dan sem delal v gozdu, zdaj pa ne morem naprej, ako mi ne daste malo žganja!« — »V gostilno pojdi!« — »Je že zaprta! Oj, kako me kolje! Usmilite se vendar, gospa!« — Žena vžge svečo in hoče v svoji dobroti dozdnevnemu delavcu postreči, ali pes je nikakor ni pustil iz postelje... Nato so roparji začeli lomiti okno in moja žena je prišla do prepričanja, da je več moških zunaj in da nimajo poštenih namenov. Pes se ie besno zaletaval v okno, pa zopet pazil, da žena ne stopi raz posteljo. Soproga je začela klicati na pomoč in ustrelila parkrat s samokresom. Pes in streli so odgnali roparje...« Stari Lord je zvesto gledal in poslušal gospodarja kot da bi hotel povedati, da se je vse tako zgodilo... V meni se je zbudil čut občudovanja in spoštovanja do zveste živali, pa se Lord še meni ni zdel več tako grd in star. — Ta dogodek mi je ostal v živem spominu, pa sem hotel isto poizkusiti s Toppijem. Ko sem neki dan šel v šolo, sem rekel ženi zbogom in pes se mi je opletal med nogami. V šali rečem: »Toppi, jaz moram zdoma, ti pa varuj gospodinjino. Naženi vsakogar, ki bi hotel gospodinjini napraviti kaj žalega! Nikamor je ne pusti same!« Žena se je smejala, Toppi pa je hotel izraziti svoje veselje nad mojim zaupanjem z visokim skokom, kar pa se mu na gladkem podu ni posrečilo: zajokal je pri padcu, ker je bil silno občutljiv, a iz sobe ni šel. — Ko je bilo stanovanje pospravljeno — a to je bilo vsak dan že pred deveto — se je žena odpravila v cerkev, kamor je zahajala malodane vsak dan. Ni videla, da je šel pes za njo, ni opazila, da se je navzlic tiskani prepovedi izmuznil za njo v cerkev in potrpežljivo legel poleg njenih nog. Vse je šlo dobro, dokler ni cerkovnik v črni halji, z rdečim ovratnikom ,in takim pasom- začel žvenkljati z nabiralnikom, nasajenim na dolgi palici... Toppi je postal nemiren, ker pač ni poznal moža z dolgo palico. Cerkovnik »mahne« s palico, moja žena da milodar, a Toppi zalaja in se zakadi v prestrašenega mežnarja. Ker so se druge gospe in ženice bale velikega psa, je morala moja soproga pred končanim opravilom iz cerkve in Toppi je z veselim skakanjem in hripavim lajanjem pripovedoval gospodinjici: »Vidiš, oni stari dedec le je z dolgo palico hotel naklestiti, pa te ni in te ne bo, kadar bom jaz blizu!« Za razirgano haljo sem pa dan potem rad odštel zahtevanih šest kronic. — Ko se je žena preoblačila, je ležal pes pred vrati. Medtem je nekdo pozvonil, hišna gre odpirat in češki žid Je-linek je hotel vstopiti. Mož je prodajal prvovrstno platno in moja žena je vsako leto kupila pečo, ako jo je potrebovala ali tudi ne. Toppi zagleda nepoznanega človeka, natovorjenega z veliko culo in bi se bil zakadil vanj, da ni hišna hitro zaprla vrat. Ko je žena izvedela, kdo da je in da ga Toppi ne pusti notri, je velela, naj pride Jelinek preko dvorišča v kuhinjo, bosta pa tam barantala, pa nista tisto predpoldne; pes zapazi senco neznanca skozi steklena vrata na hodniku, jih odpre in zopet nažene Žida, da je bilo kaj... Šele drugi dan, ko sem bil doma, je mogel Jelinek prodati pečo, pa — mudilo se mu je vseeno... Toppi ustavi splašeno kobilo. -. i ' 'IH.'. ::i I i si ’ . ■ Spomladi leta 1914. je bilo na Goriškem izredno mnogo kljunačev in jaz sem porabil vsako priliko za lov na te ljube dolgo-kljune goste s solnčnega juga. Neko popoldne takoj po kosilu sem vpregel pred lahki koleselj svojo Lučko. To Vam je bila sedemletna visoka kobila lipicanske pasme, temperamentna žival, ali malo plašna. Avtomobilom in tramvajem se je bila za silo privadila, a plašila se je pred mrtvaškimi vozovi — saj je imela prav! — in pred železnico. Tisti dan je hotela moja soproga z mlajšo hčerko obiskati svojo dobro mamico, ki je gospodinjila na Livišču, obsežnem posestvu blizu Gorice. Pes je skakal pred vpreženo Lučko, pa zopet na voz in nestrpno čakab da gremo. »Vozi počasi in previdno, da nas ne zvrneš! Škoda, da Pep’č nima časa, njemu bolj zaupam! Veš, Lučka je muhasta! Ah je zavora dobra?« Take in enake sem moral slišati, oreden smo šli . . . Iz mesta smo prišli brez vsake neprilike, ali zlomek je hotel, da je priropotal tržaški brzovlak baš, ko smo bili pod železniškim mostom pri »Rdeči hiši«. Kobila je mislila, da se most nad njo podira, sklone glavo, pa je varnostna verižica pod dolnjo čeljustjo malo pomagala, ko je splašena Lučka dirjala po lepi Rožni dolini. Zavrl sem kolo, nategnil vajeti, miril Lučko s klicanjem: hohoho, Lučka, hohoho! — Žena je kričala: »Ustavi, jaz grem domu! Saj sem vedela!...« Otroče je jokalo, Lučka pa v divjem begu naprej. Da je prišel še kak avtomobil nasproti ali pa da sem zavozil ob cestni kamen! V tem strahu skoči Toppi z voza, skače in laja pred Lučko kot da bi jo kregal: »Mrha grda, siva, nehvaležna! Vsak dan dobivaš ovsa in sena, na mehki slami ležiš, malo delaš — zdaj pa iako?! Česa se bojiš?!" — Pred naskoki Toppija je Lučka vzdignila glavo, jaz nategnem, vajeti in dobim žival v svojo oblast. Ošvrknem jo parkrat po lepem vratu, zakličem »hohoho. Lučka!« pa se je za silo pomirila, a navzlic temu se je tresla razburjenosti in komaj sem čakal, da odložim ženo in hčerko. Pri slovesu mi je dejala žena: »Drevi se vrnem z liviškim hlapcem! In še to Ti povem, da mi je Toppi ljubši kot dve Tvoji taki neumni kobili!....« Toppijev poslednji junaški čin. Zadnje dni meseca decembra 1. 1914., ko so grmeli topovi na srbski in ruski meji in naznanjali pogin dvoglavemu avstrijskemu orlu, smo lovili visoko pod Čavnom na kotorne, kjer je bilo par kit, na katere sploh še nismo streljali. Poleg čuvajev Toneta, Franceta in »haspuoda« Tinčeta je bil na lovu še dr. Bruno L—o, mlad, navdušen lovec, ki sem ga vzel v družbo kot sozakupnika, ker mi moja ravnateljska služba ni dala časa in možnosti, da bi se intenzivno pečal z loviščem. Poleg tega sem bil odbornik Rdečega križa in v bolnišnici je ležalo nad sto ranjencev in bolnikov, zato tudi tam ni manjkalo dela in skrbi. Dr. L—o je imel s seboj svojega resastega psa, ki je včasih slišal na ime Silo, še večkrat pa ne, ter sem oba s čuvaji vred poslal vrh borovičja; jaz sem pazil na jasi s Toppijem in mu spričo navzočnosti drugega psa nisem dovolil iskati. Oddali smo kakih 10—12 strelov, padli pa so le trije skalni jerebi. Naenkrat zakriči Tone: »Haspuod L., attenti, eapriol! (pozor, srnjak!).« Ne vem, Kaj je prignalo srnjaka v bližino naših pušk. Samo en rogelj je še imel nad uhlji, drugega je bil že odvrgel. Dr. L—o ga je imel na dvajset korakov, jaz bi bil mogel streljati s kroglo, pa se mi ni zdelo varno, ker so bili oni trije le 100—130 korakov nad menoj; čuvaji niso smeli streljati na srnjad, a dr. L—o ga je zgrešil! S kukalom sem gledal za srnjakom, ki je v velikih skokih Izginil med borovičjem. Silo ga je sledil kakih 50 korakov, pa je zopet pricapljal nazaj in legel. Ugotovil sem, da ni šel po skalovnatih stezah proti vrhu Čavna, nazaj tudi ne; da jo je bil ubral proti oseški meji ali pa nizdol, bi bil moral videti; sklepa! sem tedaj, da je ostal v gornjem, redkejšem delu borovičja. Skličem lovce k sebi, da se pogovorimo glede pogona na srnjaka. Dr. L. pa sem dobro oštel, rekoč, da se na tako žival ne strelja, ako človek ni gotov, da jo zadene. Opravičeval se je, da je Imel drobne šibre, da je bil nervozen, ko je zagledal divjačino tako blizu itd. »Še medved bi pal, da mu iz kalibra 12 na dvajset korakov nasujete pest šiber pod rebra!« mu očitam. Ukažem kratek odmor za prigrizek, požirek in cigareto med posvetovanjem. Napravim načrt, kako bi srnjaka zajeli in odkažem vsakemu svoj zalaz, sebi pa sem izbral znano stečino, kjer sem že večkrat zasmodil srnjaku in zajcu. V tem pa nisem pazil na Toppija, ki mi je neopažen izginil. Rezko zažvižgam, a šele za dobrih pet minut ga prikličem. Kadar je imel slabo vesi, se je navadno zvalil na hrbet kot sem to prej povedal, a takrat je veselo skakal in na moje povelje sedel in si lizal brke in ustnice. Zdajci opazim, da ima belo liso na prsih okrvavljeno... »Kje si bil, Toppi, ti huncvet?« Toppi pa splazi jezik in težko diha: »Hahahahaha!« — »Ljudje božji, tu se je nekaj dogodilo! Vsi na odkazana čakališča!« rečem lovcem. Jaz sem hodil za Toppijem, ki je kazal pot, težko dihal in se jedva premagal, da ni odhitel v dolgih skokih. »Počasi, Toppi! Po-ča-si!« sem ga opominjal. Vodil me je po skalovju in borovičju morda 300 korakov, kar obstoji kot pred kilo jerebic: za veliko skalo pod brinovim grmom je ležal lep srnjak s pregriznjenim vralom, toda še živ, ker spričo mojega žvižganja in klicanja ni mogel Toppi docela izvršili svojega dela usmiljenja. Močan sunek z lovskim nožem za tilnik je končal srnjaku življenje... Psa pa sem ginjen objel in ga dolgo božal po lepi glavi kol da sem slutil, da sva zadnjič skupaj na lovu. Ko so na moj klic prišli lovci, smo ugotovili, da je ime! srnjak par drobnih šiber v levem prednjem kolenu, kar ga je seve bolelo in močno oviralo na begu. Hiral bi bil in lisice bi ga bile raztrgale. Moj Toppi ga je rešil takega groznega pogina. Ta slučaj je tem bolj zanimiv, ker Toppija nisem jemal s seboj, ako sem lovil na srne. ★ Avgusta 1915 je prevzela vojaška oblast bolnišnico Rdečega križa v svojo upravo, pa sem še jaz bežal za svojo družinico, ki je bila odpolovala že ob napovedi vojne. Med grmenjem lopov me je vozil moj dobri Pep’č do Volčje drage. Lučka se je plašila, Toppi se je skrival pod moja kolena in žalostno — jokal, s Pepčem pa sva si skrivaj brisala solze, ker vojna je vojna in vsako slovo od doma je ležko. Nameslo ob osmih zvečer je odšel begunski vlak šele ob pelih zjulraj. Pri slovesu sem objel zveslega Pepča, Lučko in Toppija. Psa bi bil rad vzel s seboj v begunstvo, pa mi tega niso dovolili. Na poti v Gorico nazaj so avstrijski vojaki »rekvi-rirali« voz in kobilo, Pepča, ki je celih 41 let služil pri naši hiši, in Toppija so ubili drobci granat, ko sta varovala moj dom. To se je zgodilo dne 6. avgusia, par dni prej, ko so lialijani prvič zasedli Gorico. Pa še danes, iedaj po desetih letih, se z bridkostjo v srcu spominjam teh zvestih bitij, ki sta mi vsak po svoje služila zvesto in vdano. V Gorici,’ dne 6. avgusta 1925. - •' ■' ; I’. ‘ VI. Kapus: Kvatrna nedelja. „Pa si že zopet streljal vstran 1 in vsi smo se smejali. ,Kako ti neki je prišel*, smo vsi povpraševali." „„Tako je mimo pridrvel kot bi ga vragi gnali, za njim pa braki kot vihar so besni pridivjali." “ „Pa kakšna bila je pošast, ko si tako preplašen ? Mogoče vraga videl si, da si tako prestrašen?" „„Kof zajec je imel glavo, na glavi dva rogljiča, in rep je vlekel za seboj -res, videl sem hudiča! In tega še ne veste vi, da puška slabo strelja, ker danes je začaran dan, je — kvatrna nedelja." “ ul e t ■■Ki .) r k' ■ ‘ i ■. :\ • .V 113 ■ . - .;■/ ■ ■ ■■ i.i .A oj 0‘.) Dr. Avgust Munda: ' J; l' ' ' C ^ i • ■ j I Ameriške vade za lov roparic. Amerika je zemlja senzacij. Med senzacije spadajo tudi vade, ki so jih izumili Američani za lov roparic. Vade, s katerimi smo vajeni lovih roparice, so po večini same na sebi težke, da jih moremo potapljati v globine, kjer stoje roparice. Če vade nimajo lastne teže, jih moramo obtežiti s svincem. Kakor splošno znano, obtežijo sulčarji piškurnik s svinčeno kapico, ker stoji sulec stalno na dnu in vade ne bi niti videl niti zagrabil, ako bi jo vodili vrhu vode. Blestivke so po večini lahke; obtežimo jih na ta način, da namestimo med pred-vrvnico in vmesno predvrvnico svinec, ki ima običajno ekscentrično obliko, da se ne suče. Obtež je tudi zaradi tega potrebna, ker neobtežene vade ne bi mogli metati na večje daljave. Iz tega vidika si lova roparic brez obteženja vade dosedaj sploh nismo mogli zamisliti. In vendar sg prišli Američani na ženijalno misel, da love roparice brez. obteži z vadami, ki plavajo ha vodi. Vade so iz precej težkega lesa in imajo zadostnp težo, da jih moremo z lahkim protom in tanko vrvico metati na velike daljave. Oblika vad je taka, da plavajo vedno s hrbtom navzgor kakor živa riba; v tej legi ostanejo tudi, če jih vlečemo po vodi ali proti curku. Prevlečene so z več plastmi trpežnega emajla in so različno barvane. Glava je često rdeče barve, život pa bel, svetlomoder ali rumen; često je tudi ves život rumen, odet z rdečimi lisami, zelen ali rumen in rjavolisast; sploh pa ni moči opisati in naštevali raznovrstnosti ni pestrosti barv, v katere so odete te vade. V Ameriki je bela barva vad najbolj priljubljena. Vada je kakor igračka. Ko sem čijal reklamo t,eh vad v ame? riškem ceniku tvrdke South Bend Bait Co. v Sounth Bend (Indiana, U. S. A.), sem si takoj naročil dve taki vadi; preizkusil sem vado seveda takoj in sem imel ž njo izreden uspeh. Vada je montirana z enim, dvema ali tremi trnki trojčki. alj pa s trnki samci. Trnki so tako pritrjeni, da se dado po potrebi izmenjali; io je zelo praktično, ker so vade precej drage; veljajo povprečno en dolar. Praktična je vada zaradi lega, ker je lahka; zalo ne potrebujemo ležkih prolov kakor za sulčjo lov, nego šibek, prožen prot s lanko vrvico in lahkim kolescem. Ker je vada lahka, mora torej biti tudi vsa druga oprema primeroma nežna. Če spustimo ali vržemo vado v vodo, plava na vodni gladini; če jo pa vlečemo k sebi, se potaplja in se vije ter pleše tik pod vodno površino zdaj sem zdaj tja kakor ribica, ki skuša ubežati roparici. Lov te vrste (tik pod vodno površino) je posebno pripraven za plitve vode, osobito pa za vode, v katerih je mnogo trave in potopljenega grmičja. Vada se v vodi ne more zapeti ob korenine, skale ali ob travo, ker plava trajno blizu vodne gladine. Če jo pa nehamo navijati, pride sama na površino. Če torej zapazimo v vodi zapreko, kjer bi se mogla vada zapeti, nehamo za trenutek navijati in potegnemo vado počasi preko zapreke (grmičja, trave). S to vado je torej mogoče loviti v vodah, katerih z drugimi vadami ne bi mogli preloviti. Osobito primerna je za lov ščuk, ki stoje, prežeč na plen, na plitvih prostorih, skrite med travo ali med potopljenim vejevjem. S to vado dosežemo tudi prostore, katerih z metanjem ne bi mogli doseči. Ker plava vada na vodi, jo moremo spustiti po vodi, da jo curek odplavi na prostore pod prekvisečimi drevesi, grmovjem ali pod mostove in jo nato potegamo k sebi. Kakor razvidno iz gorenjih navedb, je vada namenjena pred vsem za plitvejše vode, oziroma za ribe, ki ne stoje trajno na dnu. Za globlje vode izdeluje tvrdka vade, ki se potapljajo ne toliko po teži, nego po pripravi, ki jo imajo na glavi. Kakor je razvidno iz slike, ima Pike - Oreno na glavi majhno lopatico; s pomočjo te lopatice se vada naglo potaplja. Posebno pripravni za lov v globinah so tako zvani South Bend Unterwaier Minnovvs, ki so montirani z dvema turbinama, pri glavi in pri repu. Vade — imenujejo jih »Oreno« — izdelujejo edinole v Ameriki, in sicer v različnih velikostih. Najmanjša vada se zove Fly-Oreno; vada je izredno lahka; mečemo jo s pernico. Opremljena je s trnkom dvojčkom in določena za lov postrvi. Nekoliko večji je Trout-Oreno za lov večjih postrvi; še večji je Bass-Oreno za lov ameriških osirižev in Pike-Oreno za lov ščuk. Vse le vade so primeroma kralke, pa precej masivne; lako meri n. pr. Pike-Oreno 7-5 cm, Troui-Oreno 4-5 cm, Flv-Oreno pa le 3 cm. Za velike ribe, kakor za larpone, uporabljajo velike vade ITarp^ Oreno), ki merijo približno 20 cm; na lake vade ujamejo ribe, ležke 60 do 100 kg. V Ameriki love na manjše vade pred vsem ostriže, ki zrastejo v Ameriki več kilogramov ležki in postrvi; v Nemčiji so začeli na »Oreno« loviti tudi sulce in z uspehom. Za vse te vade dela tvrdka po vsem svetu veliko, in sicer prav ameriško reklamo. Posebno reklamo dela za tako zvani Fish-Oreno. Kdor kupi to vado, dobi od tvrdke, oziroma od prodajalca garancijsko pismo, s katerim tvrdka jamči, da vrne stranki kupnino (nekaj čez en dolar), ako tekom enega leta ne ujame z vado nikake ribe. Fish-Oreno je najnovejši izdelek tvrdke in je posebno pripraven za lov v globokih vodah. Na glavi na ponikljano kovinasto ploščo, ki povzroča, da se vada zelo hitro potaplja (60 cm na sekundo), te jo vlečemo po vodi, se zelo živo giblje kakor živa ribica. Vada meri 9 cm in je montirana z dvema trnkoma trojčkoma. Tvrdka izdeluje tudi prote in kolesca, ki so vadi primerna. Američani mečejo manjše Oreno s kratkimi metavnicami, ki merijo približno F6 m in tehtajo 170 g; proti so lično in močno izdelani ter zelo trpežni, dasi sličijo bolj igračkam kakor športni pripravi. Za metanje uporabljajo tanke vrvice in posebna kolesca. S temi kolesci mečejo na daljavo 30 m, dasi tehta vada le 20 g. VI. Kapus: Sulec. Pod jezom v zelenih valovih, kjer divje vodovje drvi in pljuska in pleše vrtinec, v stekleni palači leži. Oproda je vodnemu možu, ki ima v globini svoj stan, v zelenih kristalnih valovih — tam ziblje se sleherni dan. In kadar pa glad ga opomni, ’z globine v plitvine hiti, na belih peščenih blazinah prihuljen leži in preži... Če ribica tjakaj priplava, gorje ji — 'zgubljena je že: kot strela v njo se zažene, v meso zasadi ji zobe. A jaz ga pa bodem prevaral: v ribico trneke djal; iz vode ga bodem potegnil, za kazen — na raženj poslal. Iz lovskega nahrbtnika. Josip M., pl. Gorup se je podal dne 14. oktobra t. 1. ob lepem vremenu v Mojstrano, odkoder je odšel drugi dan v dolino Vrata ter je bil najbrž namerjen kreniti preko Križkih Podov in Krnice v Kranjsko goro. Med turo, na katero se je podal sam, je gotovo zalezovat gamse, bodisi zaradi lova, bodisi da jih skicira. Gorup se s planin ni povrnil in ga doslej niso našli. Domneva se, da se je ponesrečil ali pa ga je zalotilo neurje in mu je snežni metež onemogočil povratek v dolino. Gorup je bil prvovrsten slikar lovskih živali, ki jih je kot pravi lovec temeljito poznal. »Lovec« je prinašal več let pomanjšane posnemke nekaterih njegovih proizvodov, ki jih je večinoma izdelal po opazovanjih divjadi v naravi. Uredniku je zagotovil, da bo tudi prihodnje leto prispeval slike za naše glasilo. Izdelati je hotel tudi novo naslovno sliko za list, in drugo. Težko nam bo izhajati brez njegovega udejstvovanja in dragocenega sodelovanja. Na žalost moramo računati z dejstvom, da je pogrešani pustil svoje mlado življenje v planinah. V proizvodih svoje slikar, umetnosti pa bo živel dalje. Osvežitev lovišč z živo divjačino. Lovska zadruga je nabavila v svrho osvežitve krvi divjačine v loviščih Slovenije pomladi L 1925. v okolici Ptuja 10 fazanov in 12 fazank. Iz Ulma ob Donavi pa je prejela začetkom junija 200 fazanjih jajc. Fazani kakor jajca so se oddali interesentom lovišč ljubljanske oblasti. V letu 1926. se je nabavilo iz lovišč graščine Domova pri Ptuju 80 fazank in 20 fazanov; iz lovišča Krčevina pri Ptuju 80 fazank in 20 fazanov; iz lovišča družbe Ježica 84 jerebic; iz Češkoslovaške 66 jerebic, 20 fazank in 6 fazanov; iz Francije 100 fazanjih jajc. Ta divjačina se je oddala interesentom lovišč ljubljanske in mariborske oblasti ter Hrvatske in Dalmacije. V obeh letih se je nabavilo torej skupaj: 248 fazank in fazanov, 300 fazanjih jajc in 150 jerebic. Divjačino je prevzelo in izpustilo v lovišča 30 zakupnikov Slovenije. Lansko leto spuščeni fazani so se prav dobro razmnožili. Glede razposlanih fazanjih jajc pa so bili pri valjenju različni rezultati. Opazilo se je. da za valjenje ni na razpolago primernih kokoši. Pred enim letom je bila dobava žive divjačine zelo otežkočena in draga, tako da se je denarna podpora, s katero je razpolagala Lovska zadruga, porabila za kritje dobavnih trbŠkov . in za razliko med nakupno in prodajno ceno. Istotako so bile cene tudi za letošnjo pomlad visoke. Popustile so šele koncem sezije, ko je dobila L. Z. dobre zveze z inozemstvom. Največ skrbi in dela je bilo z dobavo živih zajcev, ki jih ni bilo mogoče dobiti ne v tu- in ne v inozemstvu. Ugodna poročila glede teh so prihajala koncem lanskega in začetkom letošnjega leta iz Prekmurja, češ da je tam zajcev v izobilju. Isto je potrdil tudi zastopnik podružnice S. L. D. v Murski Soboti na občem zboru S. L. D. dne 6. januarja 1926. Ko je bilo vse pripravljeno za dobavo in prevoz istih, je preprečila lovljenje povodenj. L. Z. je bila vsled tega primorana, obrniti se v inozemstvo, kar pa se je radi poznega časa im visokih cen izkazalo kot brezuspešno. Istotako se niso mogli dobaviti zajci s Ptujskega polja. Šele s podzakupom lova v Krčevini pri Ptuju je pridobila L. Z. bogato lovišče. Vendar ni mogla uveljaviti pogodbe, ker sresko poglavarstvo ni priznalo tega podzakupa. L. Z. uvideva, da je treba za bodoče leto usmeriti vse sile dobavi živih zajcev. V loviščih ljubljanske oblasti se opaža, da zaostajajo zajci v rasti ter da se širijo med njimi razne bolezni. Da pa bo L. Z. tej nalogi kos, prosi vse merodajne činitelje, da jo pri tem težkem delu podpirajo, tako moralno kakor materielno. Osvoboditev fakse po tar. post. 1. Središnja uprava saveza lovačkih udru-ženja v Beogradu in v njej učlanjena društva so vsled rešenja ministrstva za finance, br. 85.785 in 106.300 iz 1. 1926. oproščeni takse po tar. post. 1. zakona ° taksah za vloge in prošnje. Lovske karte za leto 1927. •p i. m :o \. r- vr i:.: Predpisi za izgofavljanje lovskih kart ostanejo isti, kot so bili za leto 1926, in sicer: Nove lovske karte veljajo za čas od 1. januarja do 31. decembra 1927. Za vse vrste lovskih kart (izvzemšt člane vladarskega domal se plačuje enotna pristojbina 15 Din za Oblastni lovski zaklad. Vsaka lovska karta se izgotavlja le za eno osebo in velja le za določeno osebo ter se ne da prenesti na drugo osebo. Izgotavljali bodo lovske karte sreski poglavarji, odnos, pristojni mestni magistrat, in sicer sledeči dve vrsti: 1. Državne lovske karte: 1. Za lastnike in zakupnike lova in za njih goste. Vsi plačajo razen pristojbine 15 Din za Oblastni lovski zaklad po tar. post 101. a) taks. zakona te-le takse v kolkih: Ako lovijo brez psa . . kolek 30 Din „ „ z 1 psom . „ 40 „ „ z 2 psema . „ 50 „ „ „ s 3 ali več psi „ 60 „ (Opozarja se na deželne zakone, ki določajo, komu se sme izgotavljati lovska karta.) 2. a) Za diplomalskein konzularne uradnike (če niso naši državljani) po vzajemnosti, razen častnih konzulov. b) Za držav, šumarske nameščence (zaprisež. čuvaje glej pod II.!} Za lovske karte, izdane tem osebam (2 a in b) se plačuje le pristojbina 15 Din za Oblastni lovski zaklad, kolkovne takse pa so v smislu pripombe 6., točke c) tar. post. 101. a) taks. zakona popolnoma oproščene. 3. Lovska karta za slušatelje vseh g oz d a r s ki h š o 1 (visokih, srednjih in nižjih). Za njo se plača pristojbina 15 Din za Oblastni lovski zaklad; kolkovne takse je v smislu pri p. 7. k lai. post. 101. a) taks. zakona za K oproščena. To vrsto lovskih kart izgotavljajo sre-ski poglavarji, oziroma mestni magistrati slušateljem (dijakom) vseh šumar-skih šol, ako se primerno izkažejo. Glede mladoletnih veljajo obstoječi predpisi deželnih zakonov. II. Lovska karta za zaprisežene lovske čuvaje. Pristojbina za Oblastni lovski zaklad znaša 15 Din. Kolkovne takse je v smislu prip. 6„ točke c) k tar. post. 101. a) taks. zakona popolnoma oproščena. Izgotavlja se v smislu zakona z dne 28. februarja 1922 (Ur. 1. št. 419 ex 1922) na zahtevo lastnika ali zakupnika lova. Ta karta velja samo za tista lovišča, za katera je izdana. Pismene ali protokolarne prošnje lastnikov ali zakupnikov lovišč morajo biti po tar. post. 1. kolkovane. Ako se prošnje stavijo ustmeno in se ne jemljejo na zapisnik, ni treba plačati kolka. Dnevne lovske karte se ne bodo iz-gotavljale, tudi tedaj ne, če bi kak gost ali inozemec hotel loviti samo en dan. Istotako ni izdajati takse prostih lovskih kart pastirjem in poljskim čuvajem. Kdor hodi na lov brez lovske karte, je kazniv po predpisih lovskih zakonov. Poleg tega pa prihaja v poštev zakon 0 taksah, ki določa kot kazen pet- kratni znesek neplačane takse. (Tar. post. 101 a), prip. 4. taks. zakona. Ing. A. Š. Cerknica. V našem lovišču se je opazilo v tekoči lovski seziji, kljub temu, da smo pričeli z odstrelom zajcev 1 mesec pozneje, veliko manj te divjačine, kakor preteklo leto. In še ti, kar jih je padlo, so bili po večini v rasti zelo zaostali. Mnenja smo, da je temu krivo deževno spomladansko in poletno vreme. Gotovo pa so k temu tudi pripomogle lisice, ki so se letos pojavile v lovišču zopet v večjem številu. Da kolikor mogoče obvarujemo lovišče, ie sklenil naš lovski klub, da s 1. decembrom zabrani lov na dolgouhce z istri- janskimi braki. Strogo je zabranil tudi zalaz istega po sveže zapadlem snegu. Po navadi se v takih slučajih postreli več zajcev, kakor na brakadah. Vsi lovski mejaši so se naprosili, da po možnosti tudi oni ukrenejo take prepovedi v zaščito zajcev, ker, kakor se čuje, zajcev tudi v nobenem sosednih lovišč nimajo preobilo. O. Prvo sljuko sem videl letošnjo jesen 5. oktobra v Medjem dolu (Karavanke) v višini 1400 m. Isti dan sem videl v Stolu drugo, morda za 100 m više. Tekom meseca oktobra sem videl, kakor tudi lovci, še več sljuk v gorovju, medtem ko v dolini ni bilo opaziti nobene. Koncem oktobra je na Poljevcu lovec na enem mestu prepodil 5 sljuk — v višini 1300 m. Šele 6. novembra smo prepodili niže v majhnem gozdičku sredi peščenih, golih plazov sljuko in 20. novembra zopet na istem mestu. Komaj 200 m niže v dolini, kjer so ob deževju močvirni travniki, ni bilo videti nobene. V celoti je Gorenjska zelo revna na sljukah in sploh na pticah, ki popotujejo, ker očividno ta gorovja niso prikladna za prelet. Če se pa sljuke pojavijo, je znano, da jih pretežna večina ostaja v legah nad 1000 m morske višine. Včasi se zgodi, da jih je po planinskih pašnikih videti na večernem spreletu prav mnogo. To pa je redko, ker tudi redko kdo v jesenskih dnevih po zapuščenih planinah stika za sljukami, in če je lovec v gorah, po navadi z risanico zalezuje dlakasto divjačino in vse prej kot sljuke po planinah, ki so jeseni tako žalostno mrtve, da je najbrž strah še same divjačine. Po mojem mnenju te sljuke v planinah ostajajo le kratek čas, nekaj dni, zaradi počitka in odletajo proti jugu preko ozke Savske doline, ne da bi se spuščale v nižje lege, ker gotovo instinktivno čutijo, da ni zanje pripravnih prebivališč, močvirij, manjših logov itd. Vsled tega je prikazen te ptice v dolini še redkejša, kot bi sicer bila, da jih večji del pri selitvi ne ostaja v višjih legah naših gora. M. Š. Kvairna nedelja. Te presnete kva-trne nedelje! Pa najsi bo pozimi, naj bo jeseni ali tudi pomladi, kadar že hoče, na ta dan ima vrag vedno svoje kremplje vmes. Izgleda, kakor da je že prastari črnec, tisti stari šepec, Ki je na levo nogo šepal in na desno oko škilil, v koledarju določil, da se morajo vsi vragi na kvatrno nedeljo posvetiti samo lovcem in lovstvu. Letos je bila taka nedelja v Kokri. Dva tesača, ki sta ves teden težko delala, sta sklenila lepo majsko kvatrno nedeljo preživeti v uživanju proste narave in njenih čarov. Spomnila sta se lepih mladih dni, ko sta se šetala po domačih gajih in trgla cvetje in odšla sta trgat šmarnice. Ko sta imela že vse polno dehtečega cvetja, sta sedla v senco in jela vezati šopke, pri tem pa srkala sladko kapljico. Kar eden utihne in gleda v bližnji rob. Tudi drugi postane pozoren in oči obeh obstanejo na srnjaku, ki se jima bliža. »Ali ga vidiš!« »Seveda ga vidim, bodi miren, ko pride blizu, ga bom s palico!« je šepetal drugi. Stisnila sta se v travo in čakala. Medtem se jima je srnjak približal in Janez je zamahnil. Ker je srnjak pravočasno odskočil, ga je seveda zgrešil. Toda glej ga spaka, srnjak se trenutno okre-ne in se s tako jezo zažene v napadalca, da ta ni imel prilike ponovno zamahniti, marveč je dobil tako močen sunek v trebuh, da je izgubil ravnotežje in se povalil v precej strmi jarek. Takoj nato se je zaletel srnjak še v Joža, ki je jel ves preplašen klicati na pomoč in se parkrat prekrižal. Možakarja, katerih se je polastil strah, sta jo brzih nog odkurila. Bežala sta, kar so jih noge nesle, a srnjak za njima, do bližnjega razpotja. Tam jih je srnjak zapustil, ubral je pot proti domu. Bil je žc lačen in zljubilo se mu je žgancev, ki jih vedno dobiva pri svojem gospodarju za priboljšek. Junaka, ki nista vedela, da je to udomačen srnjak, sta vsa preplašena pribežala v dolino, seveda brez cvetja in vsa prestrašena pripovedovala, da nikdar več ne pojdeta na kvatrno nedeljo v gozd, ker to je dan, ko so vsi vragi v gozdu in da ta srnjak ni bil nihče drugi, kot stari vrag. VI. K. Prof. Franz Valentinitsch: Das Hasel-huhn. Vollstandig neu bearbeitet von A. Baron v. Kriidener. Leipzig. R. Eck-stein Nachf. 1925. 8°, 196 str. - L. 1892. je izdal graški prof. Fr. Valentinitsch to monografijo o gozdnem jerebu. Znani nemški strokovnjak za gozdne kure, zdravnik dr. Wurm v Teinachu je ocenil knjigo v lovskem časopisu »Der Weid-mann« 1892, 125, naštevši vse hibe, ki se nanašajo na takozv. nemško lovsko govorico. Šele v odgovoru na Valentini-tschevo proiikritiko je priznaj strogi dr. Wurm v stvarnem pogledu, da je knjiga pisana z vnemo, največjo pridnostjo in neprekosljivo vestnostjo ter da je pisatelj zbral dosedaj še nedoseženo gradivo, ki obravnava vsa nerešena vprašanja o gozdnem jerebu, o njegovem življenju in o lovu. [»Der Weidmann« 1892, 205.) — Prireditelj druge, popolnoma predelane izdaje našteva motive, ki so po sporazumu z Valentinitschevimi dediči privedli do te izdaje. Z neprikritim zadovoljstvom moramo tej izdaji priznati vse omenjene vrline prve izdaje, posebno še, da so v njej razvozlana vsa vprašanja razen o golitvi in po njej nastopivšem perju (str. 24). Ker je poleg dobre vsebine tudi zunanja oblika lična ter cena (60 Din) ni pretirana, priporočamo knjigo vsem našim jerebarjem. — Žal, da je na strani 38. precej tiskovnih pogreškov, ki so tem neprijetnejši, ker se nanašajo na slovanske znanstvene soznačnice. Mesto jarzabek je prav: »jarz^bek«, mesto »gluszek« je pravilno »gluszec«. Slovenski izraz »jerobica« ie popraviti v »jerebica«, »volika« v »velika«, nadaljnji nazivi so: leščnikarica, leščarka, orehovka, »goijzdna kusa« je pač »gozdna kura«. Poleg hrvatsko-srbskih imen navaja »dalmatinska«: »po-koska« mesto »pokoška«. Hrvatsko-srbska imena, med katera spadajo tudi »dalmatinska«, so: Iještarka gluha, kokoška gluha, divlja kokoška, jarebica, šumska jarebica, Iješkaska trčka, kokoška. Za preizkušnjo madžarskih, le-tiških, finskih in drugih nazivov nimam pri roki potrebnega slovstva. —b— Tekmovalno streljanje v Zagrebu. Ob proslavi 50 letnice obstoja Jugoslovanskega šumarskega udruženja so priredili Zagrebčani veliko tekmovalno streljanje. Udeležili so se ga v veliki množini strelci iz vse države, večino daril pa so odnesli Slovenci. Udeleženci so streljali v tri vrste lovskih tarč in v novo uvedeno mednarodno tarčo na 300 m. Prva je bila na vrsti lovska tarča na 100 m. Streljalo se je prostoročno brez vsakih pripomočkov. Tu je bil prvi dr. Šibenik iz Samobora, drugi ing. Pirčič, tretji Lud. Borovnik iz Borovelj in sedaj trgovec s puškami v Zagrebu, četrti g. Igalfy, peti pa zopet Slovenec Andrej Maver, puškar v Zagrebu. G. Maver, ki se udeležuje tudi naših strelskih tekem v Ljubljani in je pred tremi leti za leto dni priboril prehodno darilo S. L. D., pa se je nato posebno odrezal pri tarči na stoječega srnjaka na 100 m; dobil je prvo darilo. Drugo darilo je pri srnjaku prejel g. Ugrinič, tretje pa stud. phil. Hajnrihar iz Škofje Loke, ki je bil v Ljubljani na drugem mestu; četrto darilo je pripadlo akad. slikarju in znanemu slovenskemu strelcu Gorupu, peto pa puškarju Smoletu iz Kranja. V tarčo bežečega merjasca je najbolje streljal g. Majcen, drugi za njim je bil dr. Šibenik, tretji g. Jesenskv, četrti Borovnik in peti zopet g. Gorup. Pri mednarodni tarči je bil končni izid nastopen: Prvo darilo si je priboril znam drž. strelski mojster dr. Gorbg z Osijeka, drugo Maver, tretje Kanič, četrto dr. Petanjek, peto Popovič, šesto Basaj in sedmo zopet Borovnik. - Vsi naši strelci, ki so se udeležili streljanja, so se torej držali častno. Po »Jutru«. Navodila za pripremo in sušenje kož divjačine. Za dobro kakovost kože je posebno važno, da se divjačini, čim je poginila, nemudoma odere koža, kajti že po nekaj urah začenja proces gnitja. Temu je predvsem podvrženo lasišče in posledica je, da se dlaka več dobro ne drži usnja ter izpada. Kako se vrši odiranje kože, je več ali manj že splošno znano. Za zadnjih nogah se koža prereže in povleče živali preko glave. Posebno pa je treba paziti, da se repna kost do skrajnega konca izloči in enako tudi nožne kosti do krempljev. Pri sušenju je posebno važno, da se prepreči vsako delanje gub; zrak mora imeti povsod neoviran dostop. Koža se suši najprej z usnjem ven obrnjena, na zraku; « » *». ■ izključeno je vsako hitro sušenje pri peči. Vsled premočne toplote bi se namreč stopila v koži vsebovana maščoba in zato bi usnje v poznejši predelavi razpadalo. Ozki pas usnja, ki ostane po izločitvi repne kosti, je najbolje, če se izpolni s kosom papirja, prav tako šape, ako jih nočemo napeti z lesenimi klini. Kadar je koža nai-bolj suha, jo obrnemo z dlako ven. Z obrnitvijo se pa ne sme predolgo čakati, sicer postane koža presuha in se le težko da še obrniti. Kože se suše ali na nalašč za to vrezanih deskah ali s pomočjo posebnih napenjačev za kože. Slika štev. 1 predstavlja vrsto nape-njača, ki se izkazal kot zelo praktičen. Dolžina znaša približno 90 cm. Oba kraka (stranici) sta v resnici ravna in prikazuje slika samo njih prožnost v upognjenem stanju. Zato mora biti ta napenjač napravljen iz prožnega lesa. Slika štev. 2 predstavlja napenjač, ki ni prožen. Njegova prednost je, da je bolj trden, vendar pa ne napne kože tako močno, kot prožni napenjač. Oba napenjača sta tako enostavna, da jih more napraviti skoro vsakdo sam; kdor sam ne zna, naj jih naroči pri mizarju. V Nemčiji velja komad približno 15 Din. Vsa eventualna detajlna navodila dojeta rade volje Ljubljanski velesejem ali Lovska zadruga v Ljubljani Lovski dom. Poleg ohranitve enotne organizacije S. L. D. je zahteva po lastnem Lovskem domu po mojem mnenju najnujnejša zadeva celokupnega lovstva. Lastni Lovski dom je pogoj vsakega napredka na polju lovstva. Res je sicer, da se je Lovska zadruga ustanovila edino v ta namen, da pripomore slovenskemu lovstvu do lastnega doma in priznati moram, da deluje Lovska zadruga pod spretnim vodstvom ing. Frana Tavčarja, blagajnika ravn. Zupana in tajnika prof. Žmitka vztrajno in požrtvovalno v smislu začrtanega programa, res je pa tudi, da je baš vodstvo Lovske zadruge spoznalo, da je Lovski dom, ki je cilj Lovske zadruge, hkrati tudi pogoj povsem uspešnega delovanja Lovske zadruge. Slednja rabi skladišča za lovske potrebščine, za kože, za sol, rabi prodajalno za lovske potrebščine, prostorov za začasno nastanitev žive divjačine, prostorov za sejme za kože in drugo. Kakor za Lovsko zadrugo, tako neob-hodno potreben je Lovski dom za S. L. D. in za številne klube, ki so v bistvu avtonomni, vendar pa tako tesno združeni s S. L. D. kakor Lovska zadruga, recimo Klub ljubiteljev ptičarjev, Klub ljubiteljev brakov. Klub jamarjev itd. Vsa ta društva in klubi osebenjkujejo od slučaja do slučaja in vsak zase po zasebnih ali gostilniških bolj ali manj pripravnih prostorih. S. L. D. si je sicer nabavilo za drag denar začasni prostor za knjižnico, nima pa lokala za društvene seje, za predavanja, za čitalnico, za event. poučne tečaje za lovske čuvaje, za ankete i. dr. To osebenjkovanje lovskih društev, družb, klubov in zadrug, ta raztresenost v delovanju lovcev Slovenije na širnih poljanah lovstva pa, žal. podpira v precejšnji meri ono stremljenje po individualnem, skoraj separatnem udejstvovanju, ki je tako bistvena in pa tako nehvaležna lastnost slovenske duše. Edino Lovski dom bi mogel ustvariti in pa ohraniti one tesne stike med lovci Slovenije, ki so neobhodno potrebni za povzdigo lovstva. Lovski dom bi pa pripomogel S. L. D. poleg duševnih tudi do onih materialnih dobrin, ki so za vsestranski napredek potrebne. Zato menim, da bi bilo umestno, da skliče S. L. D. ali Lovska zadruga sedaj ob koncu starega in pričetku novega leta anketo vseh lovcev Slovenije, ki naj bi se bavila z vprašanjem, kako bi naj prišli lovci v najkrajšem času do lastnega Lovskega doma. M. Hafner. »Lovska zadruga« v Ljubljani si je zasigurala za prihodnje leto večje število živih poljskih jerebic in fazanov iz Češkoslovaške. — Da more to naročilo pravočasno realizirati, prosi vse, ki nameravajo spomladi 1927 spustiti v svoja lovišča živo divjačino v svrho osvežitve krvi ali za zaploditev, da sporoče Lovski zadrugi število jerebic in fazanov. Glede zajcev Lovska zadruga za orr-hodnje leto še ni prejela nobenega določenega naročila. Na naročila po 25. decembru t. L se ne bo mogoče več ozirati. P. 2.. Lovski ples priredi v Ljubljani S. L. D. dne 2. februarja 1927 v prid »Zelenemu križu«. Na to prireditev se podružnice S. L. D. že sedaj opozarjajo. — Podrobnejše vabilo objavimo v januarski številki »Lovca«. Nagrada. Alojzij Konig, lovski čuvaj v revirju g. Otona Pollacka v Stari cerkvi je prejel za dne 29. okt. 1926 ustreljenega volka nagrado 400 Din iz sredstev oblastnega lovskega zaklada. — Ivanu Eppichu, posestniku v Klečah, pa je bila priznana nagrada 500 Din za dne 14. novembra 1926 v lovišču Mala gora ubilo volkuljo; la znesek je odstopil g. Eppich »Odboru za pokončavanje volkov v Kočevju«. Sejem za kožuhovino v Ljubljani. Koncem meseca januarja 1927 priredi Lovska zadruga v zvezi z Ljubljanskim velesejmom na velesejmskem prostoru običajni vsakoletni sejem za kože divjih živali. — Opozarjamo vse lovce, da najbolje prodajo divje kože na teh sejmih in naj jih ne oddajajo poprej raznim prekupčevalcem. Lovska zadruga ima direktne zveze z inozemskimi odjemalci, ki plačujejo svetovne cene. Vsa prireditev je zasnovana širokopotezno in se bo izvršila v velikem stilu. — Seveda pa mora biti zbranega precej materiala, ker samo tako je mogoče povabiti na nakup inozemce. Za par sto lisic ne privabimo nikogar v Ljubljano. Zato je dolžnost vsakogar, da pošlje vse kože na naslov: »Divja koža — velese j e m«, ker samo v složnosti in medsebojni podpori je moč in lastni dobiček. Pri tej priliki opozarjamo vse lovce, da dobro in pravilno posuše kože. Ne sušite jih na peči, ampak na zraku. Kožo je treba dobro napeti in očistiti. Dobro posušena koža je vredna še enkrat toliko kakor slabo posušena iste kvalitete. Omenjamo še, da dajemo na kože takoj pri prevzemu predujem tudi do 60% vrednosti, kar bo prišlo prav zlasti poklicnim lovcem, ki se bore z materialnimi težkočami. Vse detajlne informacije daje urad velesejma. »Lovec« — letnik 1926 in nekatere prejšnje letnike morejo nabaviti novi člani in naročniki pri blagajniku S. L. D. Lovi krajevnih občin Sinji vrh, Vinica, Gradac in Griblje se bodo oddali v sredo dne 29. decembra 1926 ob 9 dop. pri sreskem poglavarju v Črnomlju v zakup za dobo 5 let, t. j. od 1. januarja 1927 do 31. decembra 1931. - Dražbeni in zakupni pogoji so na vpogled pri sreskem poglavarju v Črnomlju med uradnimi urami. * Članarina S. L. D. za leto 1927 bo znašala kakor letos: Din 50.—. Zapriseženi lovski čuvaji in zapriseženi gozdni čuvaji plačajo samo Din 25.—■. Izven Kral jevine S. H. S. znaša članarina Din 100.—. Kdor poslane član šele po 51. decembru 1926, plača poleg članarine še Din 25.—, zapriseženi lovci pa Din 12.50 vpisnine. »Lovec« bo izhajal enkrat na mesec. Člani bodo dobivali list brezplačno. — Da more društvo določiti naklado letniku 1927, je potrebno, da vsak član takoj poravna članarino za leto 1927. V to svrho je priložena poštna položnica. Članske izkaznice prejmejo oni priglašenci, ki so poravnali članarino ter jih je glavni odbor sprejel za člane. Slov. lovsko društvo. Iz ribarske mreže. Zveza sportskih ribarskih organizacij kraljevine SHS. Dan 22. avgusta 1926 je važen mejnik v zgodovini športnega ribarstva naše kraljevine. Ta dan se je ustanovila v Zagrebu zveza ribarskih šport, organizacij Jugoslavije. Da si bodo čitatelji »Lovca« o ustroj-sivu Zveze na jasnem, naj na kratko omenim temeljne točke zveznih pravil. Sedež Zveze je v Zagrebu. Redni člani Zveze morejo postati le športna ribarska društva ali pokrajinske zveze ribarskih društev. S pristopom obdrži včlanjeno društvo svojo samo-sialnosi. O sprejemu člana odločuje Zvezni upravni odbor z dvetretjinsko večino glasov. Proti temu sklepu je dopusten priziv na skupščino delegatov. Organi zveze so: skupščina delegatov, upravni odbor in pregledniki računov. Skupščina delegatov je najvišji organ Zveze; ona je zbor delegatov rednih članov (društev). To skupščino sestavljajo: 1. po dva delegata vsakega rednega člana, 2. predsednik, podpredsedniki in tajniki Zveznega upravnega odbora, 3. predsedniki, podpredsedniki in tajniki vsakega, v zvezi včlanjenega društva, 4. člani upravnega odbora Zveze, 5. častni člani. Delegati društev (pokrajinskih zvez) imajo na skupščini delegatov toliko glasov, kolikor članov ima organizacija, ki jo zastopajo. Člani pod 2. imajo po en glas, člani pod 2. do 4. nimajo glasovalne Pravice, člani pod 5. pa imajo posvetovalen glas. Skupščina delegatov se sestane redoma enkrat na leto, najkesneje do 1. decembra. Izredna skupščina se skliče, ako se pojavijo neodložljivi in važni posli ali ako to zahteva polovica rednih članov. Skupščino skliče v vsakem primeru Zvezni odbor. V delokrog skupščine spadajo predvsem volitve zveznih funkcionarjev in določevanje letne članarine. Zvezni upravni odbor je dvojem širši in ožji. Ožji odbor sestavljajo predsednik, prvi podpredsednik, prvi tajnik, prvi blagajnik in dva namestnika; ti morajo stanovati na sedežu Zveze. Širši odbor tvorijo predsednik, trije podpredsedniki, trije tajniki, dva blagajnika, devet odbornikov in štirje namestniki. Zvezni odbor sme suspendirati odbor včlanjenega društva, ako le-ta ne bi mogel ali hotel izvesti odredbe Zveznega odbora. Članarina znaša za vsakega člana včlanjenih društev en dinar na mesec, vpisnina, kot enkratno plačilo, pa en dinar za vsakega člana včlanjenih društev. Ribolov v obmejnih vodah. »Službene Novine« št. 188 (Ur. list št. 368/26) objavljajo zakon o trgovinski pogodbi med kraljevino SHS in republiko Avstrijo. Priloga V. k tej pogodbi govori o sporazumu o ribji lovi v mejnih vodah med Avstrijo in našo kraljevino. Glede ribje lovi v onih delih tekočih voda, ki tvorijo mejo med kraljevino SHS in republiko Avstrijo, je dogovorjeno to-le: I. a) Državljani obeh držav smejo izvrševati na podstavi svojih ribarskih pravic ribjo lov v skupnih delih Mure samo do svoje državne meje, tekoče sredi reke. Onkraj meje smejo izvrševati osebe, upravičene za ribjo lov, to pravico samo, če jo dado v zakup takim prebivalcem druge pogodnice, ki jih priznajo njih politična oblastva prve stopnje za zakupnike. bi Sresko poglavarstvo ne sme odkloniti zakupnika, če se ni bati, da bo zlorabljal zakupno pravico in če da zadostno jamstvo, da jo bo umno uko-riščal. c) Zakupni pogoji se urede po veljavnih predpisih dotične države. H. Ribja lov v ostalih mejnih vodah, kolikor tvorijo državno mejo, je dopuščena osebam, upravičenim za ribjo lov, na podstavi ribarske karte, ki |im jo je izdalo domače sresko oblastvo; karto pa mora vidirati politično sresko oblastvo druge stranke pogodnice. Hoditi čez mejo na drugi breg zaradi ribje lovi smejo samo, če se predhodno prijavijo pristojnim carinskim oblastvom. III. Ribja lov v mejnih vodah je prepovedana od solnčnega zapada do solnčnega vzhoda. Ribičem je prepovedano, prihajati na reki v dotiko z državljani druge stranke pogodnice. — S seboj ali v čolnih smejo nositi najpotrebnejšo hrano in orodje, potrebno za ribjo lov. — Ce so zaradi elementarnih nezgod primorani, iti čez mejo, morajo to prijaviti pristojnemu carinskemu oblastvu. Pravica kontrole se razprostira na obeh straneh samo do državne meje. IV. Ribarsko - policijski in ribarsko-ekonomski predpisi se določajo po možnosti z obojestranskim sporazumom. V. Ob regulacijah in izvrševanju varnostnih zgradb je treba sporazumno skrbeti za vzdrževanje rib tako, da se napravi dovolj zaklonišč in se vzdržuje zveza med glavnim tokom in mrtvicami. Prav tako morata stranki pogodnici ob dovoljevanju naprav, ki utegnejo vplivati na ribarstvo, postopati sporazumno, da se odvrnejo poškodbe. Dopisi za Savez ribarskih društev naj se pošiljajo 1. tajniku g. prof. Gjuru Kaitnerju, Zagreb, Kačičeva ulica 9/II, denar naj se pošlje 1. blagajniku g. Ivanu Leonu, Zagreb, Frankopanska ul. 8. Novo vališče Zagrebškega ribar-skega društva na Kraljičnem zden-cu. Zagrebško ribarsko društvo ustanovi v kratkem vališče na Kraljičnem zdencu na Slemenu in je v to svrho že naročilo potrebno število postrvjih iker. Povodenj leta 1926 in ribarstvo. Sava je v dolnjem toku poplavila obširne pokrajine. V globinah ob vodi je ostalo toliko rib, da so jih morali odstraniti iz higijenskih razlogov. Želve v Krki. »Lovec« je prinesel na str. 296 in 367 poročilo o želvah v Krki. Odkod bi bile prišle želve v Krko? Mislim, da se ne motim, če trdim, da so prišle že pred več leti s frančiškanskega samostanskega vrta v Novem mestu. Tam so namreč gojili pred več leti želve za domačo porabo, posebno še v prejšnjih letih, ko je bila postna postava še jako stroga in v prvi vrsti še za redovnike. Spominjam se še iz svojih dijaških let, ko sem študiral v gimnaziji v Novem mestu v L 1871,—1879., in stanoval za samostanom v hiši nad Krko. katere vrt je segal do Krke, da sem videl večkrat, kako so plavale poginule želve po vodi. Pravili so, da so prihajale s samostanskega vrta, ki je prav blizu. Ker je samostanski vrt tik ob Krki, so prihajale gotovo tudi žive želve z vrta v vodo in tako sta se ohranili v Krki gotovo tudi omenjeni dve želvi in mogoče, da tudi še kaj več drugih v Krki sami, ali pa v kakih pritokih. Kdaj so opustili v samostanu gojenje želv, mi ni znano, gotovo pa že pred več leti. Znano pa je, da živi želva veliko let. Za časa svetovne vojske mi je pravil hrv. visokošolec g. Štanger iz Voloske, ki je bil pri meni na obisku, da imajo pri njih doma udomačeno želvo, ki je pri hiši gotovo že do 100 let. Pa ne samo po samostanih so gojili pred več leti želve za postne dni, ampak tudi po nekaterih župniščih. To mi je znano vsaj za župnišče na Trebelnem nad Mokronogom. Ko sem bil v svojih bogoslov- skih leiih od 1. 1880, —1883. doma na počitnicah v Mokronogu, sem večkrat obiskal na Trebelnem tedanjega župnika t Jan. Šulerja. In pri njem sem videl želve, ki so jih gojili za nekdanjim župniščem, ki takrat še ni bilo popravljeno in razširjeno, kakor je dandanes. Morda nam še kdo drugi kaj sporoči o nekdanji reji in gojitvi želv, saj so se pečali s to rejo gotovo ne samo po različnih samostanih in župniščih, ampak brez dvoma tudi po gradovih. J. S. Velika jezerka, ujeta na umetno muho. Pred približno 20 leti je ujel neki Anglež v Grundlsee z umetno muho 22 kg težko jezerko. Nasadil jo je ob 11. uri, iz vode pa jo je spravil ob 18 zvečer. (Oester. Fischerei-Zeitung, štev. 10.1 Z raco ujel soma. »Sportfischer« štev. 8. pripoveduje zanimivo zgodbo, kako je neki športnik na živo raco ujel soma. Mlinarju, ki je spuščal race tik mlina, so v presledkih izginile race, druga za drugo. Vedel je dobro, da mu požira race neka povodna žival, ker je večkrat na njo prežal s puško, in ker je bil sam priča, kako mu je požirala race. Nekoč je zaupal svojo skrivnost ribiču športniku, ki je na vse mogoče načine skušal ujeti roparja. Ker z običajnimi vadami ni dosegel svojega cilja, je privezal na trnek živo domačo raco. Zvezal ji je peruti, vmes vtaknil nenavadno velik trnek, trnek pritrdil na pleteno žico, žico pa na močno vrvico. S to čudno vado je lovil ves dan brez uspeha. Ko se je hotel na večer odpraviti domov, ker se je bližala nevihta, zapazi naenkrat s čolna, da je raca izginila. S strahom prime za vrv in slednjič je s pomočjo mlinarja izvlekel iz vode soma, težkega 66 funtov [okrog 40 kg). Kako dolgo živi jegulja na suhem? Kakor znano, prihaja jegulja ponoči če-sto na suho, osobito v mokro travo. Francoski zoolog Gadeau de Kerville ie delal poskuse, kako dolgo more je-9ul)a na suhem živeti. Spravi! je jegulje na povsem suhe prostore; ostale so žive 10, 20, 40, 90, da celo 168 ur. (Angelsport štev. 6.) Ribarstvo v Švici. Dne 13. septembra je imel ribarski nadzornik dr. Sur-bek v Bernu v Švici predavanje o ribar-stvu v Švici. Iz tega predavanja posnamemo, da znašajo v Švici dohodki ribje produkcije letno 12—15 milijonov švicarskih frankov. V Švici deluje približno 250 državnih ali privatnih vališč, od katerih je 220 pod državno kontrolo. V valilni dobi 1923-24 se je izvalilo v vališčih 230 milijonov ribjih iker; od teh se je izpustilo 180 milijonov mladic v javne vode. Dižava namešča javne nadzorovalne organe, ki nadzirajo vse ribarstvo države, takih nadzirateljev je preko 200. V Švici deluje 100 ribarskih društev z okroglo 7000 člani. D. M. Salmona. Tvrdka Buberk in sin v Stuttgartu je spravila v promet neko novo krmo za salmonide. »Salmona« je moka svetle barve. Kdor se je bavil z gojenjem postrvi, ve, da je zelo težko najti primerne hrane za zarod in mladice. Z ravnokar označeno moko so pred kratkim delali poskuse in dosegli lepe uspehe. Ako se bo moka v praksi obnesla, je s tem storjen velik napredek v gojenju salmonidov. Analiza moke je sledeča: 8.9% vode, 44.4% proteina, 2.4% masti, 25.6% mineralnih snovi, 18.8% druge snovi. Dri! plavača. Na Angleškem je bilo v zadnjem času več tekem, ki so se vršile na ta način, da je ribič namesto ribe skušal utrujati človeka. Plavača so privezali na vrvico in ga spustili v vodo, ribič se pa je na bregu mučil s človeško »ribo« in jo utrujal. Uspeh je bil proti pričakovanju ta, da je običajno zmagal ribič in privedel plavača h kraju. To dokazuje, kako izborne so naše športne priprave, da morejo obvladati celo človeka. Velika jezerka. Gospod Jakob Fehr, ribič v Arbonu, je ujel 20. februarja f. 1. v Bodenskem jezeru v mrežo jezerko (Frutta lacustris L.), ki }e tehtala 15 kg, merila pa 103 cm. Preiskava luskin je pokazala, da je imela riba 12 let. (Sclrvveiz. Fischereizeitung št. 3.) Jegulje v Donavi. Znami romunski ihtiolog Antipa poroča, da so ujeli v ustju Donave tu in tam jegulje. Baje so ujeli jegulje tudi v Dnjestru in Dnjepru. Dosedaj so mislili, da v Donavi sploh ni jegulj. Jegulja se drsti v morju; ker pa je dno Črnega morja nerodovitno, se jegulja v Črnem morju ne more drstiti. Jegulje ob ustju Donave so torej oči-vidno le slučajni gostje, ki so prišli skozi Bospor v Črno morje in odtod v Donavo. Trnki z ušesci. Perničarji so uporabljali do nedavnih časov umetne mušice, ki so bile že privezane na žilico (poal). Moderen in praktičen športnik rabi sedaj le še mušice s trnki z ušesci. Te trnke sproti privezuje na žilico in jih more po potrebi menjavati, ko lovi. Trnki z ušesci so se skoro že pri vseh športnikih udomačili. Privezava na poal je povsem enostavna; privežemo jih na isti način kakor vrvico na predvrvnico (glej članek o lovi z umetno muho!). Načinov, kako privežemo mušico na žilico, je obilo. Ločiti jih moremo v dvoje vrst: Mušico moremo privezati na ušesce (obroček) ali pa na trnkov krak. Drugi način privezave je boljši od prvega. Vozel na obročku ni trden, ker se mušica maje na žilici; vrhu tega ta način privezave preveč obtežuje obroček, ki se more zlomiti, ako ujamemo večjo ribo. Vozel na kraku pa spaja mušico in žilico v trdno, stabilno zvezo in ne obtežuje obročka. D. M. Teža ščuk. V septembrski številki Lovca (str. 298, 299) so označene teže in mere ščuk. Ščuka, dolga 100 cm meri približno 7 kg. Ko doseže riba približno mero enega metra, ne raste več toliko v dolžino, kakor v širino. Mera 108 cm pri 18 kg tehtajoči ščuki je torej pravilno navedena. Lov rib velikanov. Anglež Mitchell Hedges je spisal zanimivo knjigo o lovi rib — morskih velikanov. V tropičnih pokrajinah žive v globinah oceana ribji nestvori, ki so tako ogromni, da si moremo jedva predstaviti njih velikost in silo. 2e 20 let je imenovani Anglež preiskava! ribjo favno v različnih delih sveta. Leta 1912. se mu je posrečilo ujeti v Karibiškem morju in Panaman-skem zalivu nekaj ogromnih rib, morskih psov in žagarjev. Posamezne teh rib so tehtale več sto kilogramov; za lov je uporabljal močno bambusovo ribnico, dolgo približno 2 metra, močno kolesce in vrvico, dolgo približno 300 metrov. Vso to pripravo mu je nalašč za ta lov napravila in priredila svetovno znana tvrdka fiardy v Alnwichu na Angleškem. Tvrdka je nazvala ribnico po gori imenovanem Angležu »HardY's Salt Waier Rod Mitchell-Hedges št. 5«. Kolesce, s katerim je lovil, pa se zove »The Fortuna Reel« in je prirejeno za 350 vardov vrvice (t. j. 322 metrov). Mitchell Hedges je knjigo tako spretno in živo napisal, da spreletava bralca groza, ko čita, kako je vlačil morske velikane po več ur na svoji vrvici, med temi nevarne in strupene ribe. Cesto je bil tako izmučen, da so ga morali skoro onesveščenega odnesti s čolna. Na njegovem potovanju ga je spremljala hrabra tovarišica Lady Brown (Braun), ki je fotografirala posamezne epizode lovi in se tudi sama udeležila težkega in nevarnega športa. Dr. M. Činklja. V »Schvveizerische Fischereizeitung« št. 11 iz L 1925 pripoveduje neki ribič, da je hodil pozimi po močvirju; kar začuti pod nogami nekaj živega in čudne glasove. Zelo se je prestrašil, pa vendar je razbrskal na pol zamrznjeno blato in izkopal nebroj čin-kelj (Cobitis fossilis L.). Činklja ima čudno svojstvo, da diha tudi skozi črevo. Če se voda posuši, živi dlje časa v blatu. Činklja je edina riba v naših vodah, ki daje od sebe čuden glas kakor miška. Odtod njeno onomatopoetično ime »čik«. Dr. M. Ribje bogastvo Bodenskega jezera. Leta 1925. so ujeli v Švici v Bodenskem jezeru sledeče količine rib: ozimic 136.767 kg, v vrednosti 346.424 šv. frankov; jezerk 3.961 kg (18.847 šv. frankov); sarenk 7 kg (33 šv. fr.); zlato vščic 35 kg (144 šv. fr.); lipanov 722 kg (1.965 šv. fr.); ščuk 9115 kg (22.177 šv. fr.); ostrižev 8472 kg (11.862 šv. frankov); ploščicev 4102 kg (3.996 šv. frankov); belih rib 8941 kg (9.941 šv. frankov); skupaj torej 173.122 kg v vrednosti 415.389 šv. frankov. (Schvveiz. Fischereizeitung št. 1.) Dr. Mišo Kišpatič t. Dne 18. maja t. 1. je umrl v Zagrebu g. dr. Mišo Kišpatič, upokojeni vseučiliški profesor Dr. Kišpatič je spisal izvrstno knjigo o ribah pod naslovom »Ribe«; izdala jo :e »Matica Hrvatska« leta 1893. Knjiga je zelo obsežna in opisuje tako sladkovodne kakor tudi morske ribe. Linj — letargično spanje poleti. Splošno je znano, da prežive zlasti bele ribe (ciprinidi) zimo v letargičnem spanju. To spanje moremo opazovati tudi v akvariju, ako ga imamo pozimi v nezakurjeni sobi. Ribe leže mirno na dnu, ne zavžijejo nobene hrane, in popolnoma mirno, jedva vidno dihajo. V enakem letargičnem stanju živi linj poleti, v hudi vročini. Ko voda poleti usahne in se zbira le še v majhnih, blatnih mlakužah, se zagrebe linj v blato in prespi to dobo v letargičnem spanju. Oživi se zopet, ko voda naraste. Večkrat so že ribiči našli linja v takem stanju; riba se da mirno prijeti. Znanstveniki si še niso na jasnem, ali gre v teh primerih za letargično spanje ah za bolezen. Ako je kdo napravil v tem pogledu lastna opazovanja, naj jih sporoči. Plitvi postrvji potoki. Postrv ljubi tolmune, kjer se lahko skrije; plitve prostore brez zaklonišč pa izbegava. Zaradi tega je treba v potoke, ki so majhni, plitvi in ki teko enokomerno, položiti vejevje, napraviti pragove iz desk ah kamenja ter vzidati pod obrežjem iz kamenja zaklonišča, kjer se riba lahko skrije. Produkcija krapov v Italiji. Kakor poročajo nemški ribarski časopisi, na- meravajo Italijani začeti gojiti v gornji Italiji krape. Strokovnjak je izračuni!, da bodo znašali čisti dohodki bajno vsoto 123,600.000 lir. »Neues Korres-pondenzblatt fiir Fischzucht« pravi na-pram tej italijanski ugotovitvi, da italijanski krapi po kvaliteti mesa niso enakovredni z nemškimi krapi; zaradi tega je strah pred italijansko konkurenco prazen. Ribe, ki smrde po blatu — kako jih napravimo užitne. Ribe, ki žive v mirnih, stoječih, močvirnatih vodah, diše često osobito poleti po blatu. Duh po blatu odstranimo, če skuhamo ah spečemo z ribo vred nekaj kruha. Isto dosežemo, če vržemo v vrelo vodo, kjer se riba kuha, nekaj žarečega oglja. MALI OGLASI. Kamena sol. Lovska zadruga je naročila vagon kamene soli za solnice. Naročila sprejema blagajnik S. L. D. -ravnatelj Ivan Zupan, Gosposvetska cesta 17. Pri njem je dobiti pojasnila. Puško, dobro ohranjeno, avtomatično »Browning«-repelirko, kal. 12, predvojno delo, proda za 2100 Din Jernej Juvančič, Strmca, p. Vače pri Litiji. Divjačino, race, jerebice, kljunače itd. kupuje Anton Verbič, trgovina, Ljubljana, Stritarjeva ulica. Prodam radi pomanjkanja poljskega lova psa, 7 mesecev starega, krasnega fermača, kratkodlakarja. Cena po dogovoru. - L Rus, Čatež ob Savi, pošta Brežice. Prodam poceni ah pa zamenjam dobro nosečo dvocevko »Hammerles«, kal. 16 za trocevko brezpetelinko, kal. 16 (za šibre). Joško Brulc, strojar in posestnik. Št. Jernej, Dolenjsko. V gačenje sprejema ptice in štirinožce, montira pa tudi rogovje itd. F. Skrem ml., preparator, Ljubljana, Breg št. 20/111. — Cene solidne, delo strokovnjaško. Izgubila sla se 2 braka-jazbečarja (pes rjavkaste, psica temnorjave barve) v nedeljo 14. novembra v lovišču Ihan »Loveče 1926 - 409 Verjeino je, da sta se psa zatekla v kako sosedno lovišče, kjer doiični lovec z njima lovi, ali sta bila pa z ozirom na čisto pasmo prodana naprej. Kdor bi vedel kaj o teh dveh pseh, naj blagovoli sporočiti na naslov: Oto Payer, Domžale, ki plača 200 Din dotičnemu, ki mu pripomore, da dobi psa nazaj. Naznanilo. Cenj. gg., lovcem naznanjam, da sem preselil svoj preparator-ski laboratorij na Kodeljevo (tramvajsko postajališče vojaška bolnica). Priporočam se nadalje za izvrševanje vseh vrst preparatov, katere bom čim fineje izgotovil, ker si laboratorij moderneje opremim. — Predmete za prepariranje prevzemata zame tudi tvrdki F. Kaiser, puškar, in F. Bizjak, krznar, v Šelen-burgovi ulici 6. — V. Herfort, kr. dvorni preparator narodnega muzeja, Ljubljana (Kodeljevo). »Savezno lovačko društvo Novi Vrbas« si želi nabaviti dva čistokrvna mladiča pasme Gordonseter, psa in psico, stara 4—6 mesecev, za bodočo plemenitev, po možnosti z rodovnim listom. - Cenjene ponudbe je poslati na društvenega tajnika: g. ing. Aleksa P. Grujiča, Novi Vrbas 2 (fabrika sečera), z navedbo cene, starosti ter natančnega opisa porekla. Telita-daljnogled. Dober daljnogled je za lovca vrlo važna potrebščina. Običajni triedri sicer dobro kažejo, ah nekoliko preveliki so. Izredno praktičen daljnogled je daljnogled »Telita« znane trgovske tvrdke Zeiss v jeni. Jaz sem ga kupil pri A. Jurmanu, optiku v Ljubljani, in moram priznati, da zasluži ta daljnogled v vsakem oziru pohvalo. Povečava zadosti velika (3 krat %), slika ostra, in kar je največ, daljnogled je izredno lahek, ploščnate oblike, tako da ga lahko nosiš v stranskem žepu. Dr. L Lovrenčič. Gvanin v kapsulah za zatiranje lisic, volkov in drugih roparic dobavlja lekarna Orožen v Ptuju. Naroča se tudi lahko pri g. Ivanu Rozmanu v Ljubljani, Strossmaverjeva ulica št. L Naročilu je treba priložiti dovoljenje za prejem strupa od pristojnega sreskega poglavarstva. BOŽIČNA DARILA v raznovrstni izberi po najnižjih cenah priporoča puškarska tvrdka F. K. Kaiser, Ljubljana, Šelenburgova ul. 6. Lovske puške vseh sistemov in razi. cen, »Flobert«-puške, zračne puške, samokresi za samoobrambo in najzanesljivejša municija. Vse lovske potrebščine: taške za puške, lovski stolčki, lovski noži, nahrbtniki, »Thermos«-steklenice, čistilno in polnilno orodje, olja in mazila za orožje. Vžigalniki raznih sistemov. — Ribolovni predmeti v vseh izdelavah, za vse vrste ribolovnega športa, samo prvovrstno, po strokovnjaku izbrano blago, po naj- nižjih cenah. Puškar F. K. KAISER — Ljubljana, Šelenburgova ul. 6, priporoča v ugoden nakup rabljene, dobro ohranjene lovske puške, katere ima v komisijski prodaji: Samice (Stutzen): Din za kroglo, kal 6-5 . . . . 450,— risanica za kroglo, kal. 11 . . 500,— risanica za kroglo, kal. 8 . . 1000.— za kroglo, (daljnogled), kal. 6-5 2000,— Dvocevke (za šibre) : »Toplever« (Pieper), kal. 16 . . 900.— ključ spodaj, kal. 16 .... 600.— »Toplever«, kal. 16 ............... 700,— ključ spodaj, kal. 16 .... 400,— »Grener«, Sauer & Sohn, kal. 12 900.— »Grener«, kal. 16 650.— ris., krogla in šibre, kal. 16X11 500,— brezpet., »fiammerles«, kal. 14 1200.— ris., krogla in šibre, kal. 28X5-5 1000.— ris., krogla in šibre, kal. 16 X8 1250.— Trocevke: s petelini, kal. 16X16X11 . • 1500.— s petelini, kal. 12X12X8 . . . 1750,- Repetirke : M.-Schdnauer (daljnogl.l, k. 6-5 2000.— Mannlicher, lična predel., kal. 8 800.— JADRAN" tovarna kem. izdelkov ----------------------priporoča IVAN LAPAJNE LJUBLJANA-MOSTE mast „Hu?3ertiisw, prirejeno spec. za lovske in turistovske čevlje, ki jih napravi mehke in nepremočljive. — Zahtevajte jo v trgovinah!