350-------
O sodih za vino.
Najbolje jo sode napravljati iz hrastovega lesa, biti pa mora popolnoma zdrav. Ce je le količkaj pirav, ni za to rabo. Ako pa je zdrav, tedaj trpi sod iz ujega dolgo, če ravnamo ž njim, kakor je prav. Jemljejo pa tudi kostanjev les, in ni slab sod iz njega, toda boljši je že sod iz hrastovega lesa. Borov al smrekov les pa ni dober za sode. Premehek je in za to hitro zgnije, pa tudi vim ne služi dobro.
Vsakdo zna, da v nov sod ni vlivati vina, predno ga ne pripravimo za to. Hrastov les ima namreč nekak okus po čreslovini, katere je veliko v njem, in zato dobi tudi vino nekakšen okus, ki nam ne ugaja. Po vrhu pa še izpremeni vinu barvo; belo v takem sodu precej potemni. Ako ti je torej vliti novega vina v nov sod, nalij v posodo poprej vrele vode, in dobro bode, če prideneš kropu žveplove kisline. Z enim potom pa vrele vode ne bode še zadosti, ampak vlij je 4 do 5krat, potem pa deni čiste vode v sod ter jo pusti čez noč v njem. Drugo jutro potem izliješ staro vodo iz njega, in to delaj toliko dni, da postane voda popolnoma čista in brez kacega okusa.  Naposled pa zakuhajmo  sod z mo-
štom, če ga imamo; če ne, pa s kalnim vinom Kdor ravna tako z novim sodom, ni se mu bati, da se izkazi v njem vino.
Če pa iztočiš vino iz soda in nimaš vanj več naliti ga, treba je, da izmiješ \i njega vse vinsse ostanke. Ako ni bilo druži v vino, bode zadosti, če ga izpereš nekolikokrati s čisto vodo. Če je pa bilo še droži, tedaj je treba vanj s četjo (krtačo) ali z verigo. Tudi po zunanji strani se ouiije sod in kolikor muči osuaži. Potem pa ga postavi tako, da izteče vsa voda iz njega. Na zadnje ga še zažveplamo in trdno zabijeino, da ostane žvepleni dim v njem.
Tak sod ostane ti potem več mesecev vinski, in treba ga je le še sem ter tja žveplati, če ostane več mesecev prazen. Ako pa hočeš zupet vanj dejati vina, izmij ga s čisto vodo in zažgi mu malo žvepla, da se prepričaš, če ti ni poleg vse skrbi še vendar le kaj splesnil.
Kedar je bilo vino na „pipi" in je dalj časa teklo, zgodi se rado, da na konci „cikue", to pa daje tudi sodu cikast okus, in treba je tak sod še posebno dobro izprati. Ako ni bilo tako viuo dolgo v sodu, zadostuje, če ga nekolikokrati izplaknemo z vrelo vodo, sicer pa je treba ji pridejati uekaj sode in sod potem dobro žveplati. Ko bi pa že močno bil cikav, tedaj ne kaže drugo, nego da izbijemo sodu dno na eni strani in vlijemo vanj nekaj špirita ter ga zažgemo. Dno pa v tem zopet zakrijemo na lehko. Čemu je žveplanje? Poleg vse skrbi, ki jo ima človek za sode, zgodi se vendar še časi, da kateri splesni ali dobi kake druge glive vase. Ako ostanejo te v sodu, in vlijemo vina na nje, izkazi se, in ni ga mogoče spraviti v denar, in še doma ga pijo le z nevoljo. Kedar pa zažgemo žveplo v sodu, zveze se žveplo s kislikom, in napravi se neka sokislina, nekaj pa se je izpremeni v žveplovo kislino, in ti dve ukončata glivice. Nekaj pa jih umori tudi to, da nimajo kislika, brez njega pa ni življenja, tudi glivic je zato konec.
Tudi žveplati moramo prav. Sod mora biti trdo nabit, in žveplo, ko izgori, ne sme kapati v sod, ampak potegniti ga treba zopet iz njega. Ako ostane tak ogorek v sodu, raztopi se v vinu, in vino dobi neprijeten okus. Slednjič se zabije sod in sedaj lehko čaka, da vliješ novega,  rujnega vinca vanj,  ne da se ti izkazi v njem.
„S1. Gosp.tt