926
TONE KUNTNER, MRTVA ZEMLJA
Uvodne pesmi tretje Kuntnerjeve zbirke* vsebujejo pravzaprav celoten kompleks razmerij, ki so značilna za njegovo poezijo. Pesnik izhaja iz doživljanja narave, pri čemer se ne more prepustiti estetskemu uživanju, čustvom ugodja ali čemu podobnemu, kar je najbolj običajno pri upesnjevanju take motivike. Zgodi se obratno: narava ne
* Tone Kuntner, Mrtva zemlja; opremil in ilustriral Ive Šubic; MK, Ljubljana 1972.
927
ostane avtonomen pojav, ampak ga takoj poveže z ljudmi, ki jo naseljujejo in obdelujejo. Že v prvi pesmi zbirke se pojavijo vprašanja, ki nakazujejo položaj slovenskega kmetstva; le-to je osrednja tema Kuntnerjeve poezije. Avtor spremlja spremembe, do katerih je prišlo na podeželju, in ne ostaja ravnodušen do njih. Vzroke za njegovo občutljivost je treba iskati v avtobiografskih dejstvih, o katerih tudi sam spregovori. Pesnik namreč izhaja iz kmečkega okolja; njegova življenjska pot ga je ločila od neposrednega kmetstva, za katerega je značilna apatičnost, določena mera fatalizma, obup in — gledano v celoti — propadanje. V prizadevanju, da bi ga preprečil, se pesnik nagiba k možnosti nekakšne kolektivne akcije, ki pa sploh ne temelji na konkretnih načrtih, marveč je čustveni izraz želje po kakršnem koli dejanju, samo da bi se neugodni položaj spremenil. Eno takšnih, čeprav posrednih dejanj, je tudi njegova poezija, ki postaja socialno-kritičen protest ob sedanjem razkroju podeželja, v katerem ni mogoče prezreti znamenj hrepenenja po vaški patriarhalnosti.
Največ pesmi je zasnovanih kot kratke realistične podobe iz kmečkega življenja. V njih se srečujemo z ostarelima zakoncema, katerih otroci so odšli z vasi; z gospodarjem, ki je ostal prav tako brez nasledstva na kmetiji; s stradaj očo starko; z osamljenim kmetom, ki naredi samomor; z družino, katere člani so se razšli kot zdomci ali kako drugače, toda vedno iz materialnih razlogov; z razpadajočimi hišami brez stanovalcev — skratka: pesnik prikazuje tragične primere, ki pričajo o izumiranju vasi. Nekaj pesmi sloni na že omenjenemu doživljanju narave v različnih letnih časih, ki vedno nakazuje ali simbolizira kmečko usodo.
Kuntnerja vznemirjajo predvsem primeri posameznih kmetov, razglabljanje o socialno-ekonomskih vzrokih ga ne zanima, čeprav nekajkrat omenja ne-možnost rešitve kmečkega vprašanja s
Tone Kuntner, Mrtva zemlja
pomočjo tehnike ali religije, kar je nekoliko presenetljiva poteza, če upoštevamo, da pozna svet sodobne civilizacije in ne najde v njenih okvirih morebitne rešitve. Tudi pri njem se pojavlja nagibanje k fatalizmu, do katerega je prišlo, kot se da sklepati iz zadnjih pesmi zbirke, kjer govori naravnost o svojih občutjih sredi mestnega sveta. V skrajnem primeru ne povezuje več posameznih pojavov, ki so značilni za propadanje kmetstva, s konkretnimi socialnimi vzroki, ampak se mu zdijo posledica maščevanja zemlje same, ki je nihče ne obdeluje.
Nekoliko utopično se končuje pesem Oj, ko ne bi bilo nobenih cest, kjer se nezavedujoče kaže želja po ločevanju civilizacijskega in kmečkega sveta. Takšna ideja domačijstva je nedvomno posledica pesnikove naraščajoče prizadetosti. V drugi polovici zbirke je kmečka tematika razširjena z motivi zdomstva in izseljenstva; vedno pa je v ospredju hrepenenje po domovini in zavest, da se večina ne bo več vrnila, kar povzroča čustveno prizadetost pri tistih, ki so se odselili, kot pri tistih, ki so ostali na domači zemlji. V tem odseljevanju vidi pesnik enega glavnih problemov slovenstva, hkrati poskuša določiti nacionalno karakteristiko, ko odkriva ambivalentnost na različnih področjih narodove eksistence.
Zadnje pesmi zbirke se spet približujejo osebno-izpovedni liriki, ne da bi ga zanimal lastni intimni svet, temveč samo njegova nevključenost v način življenja mestne civilizacije, katere končna posledica je izpoved nemoči.
Poezija Toneta Kuntnerja predstavlja zlasti s svojo kmečko tematiko varianto socialno-realistične lirike, drugi motivi ostajajo na obrobju. Znotraj osrednje teme se pojavljajo tudi manj izrazita mesta, še posebno tedaj, ko se poskuša dvigniti nad socialne motive, kar dokazuje njegov pesniški izraz, ki je sicer hoteno preprost in sledi tradiciji ljudske pesmi. Morebiti je avtor že začutil potrebo po uvajanju drugačnih
928
Marjan Dolgan
pesniških postopkov, saj je uporabil nekatere možnosti, ki jih omogoča pesem v obliki pisma in pesem v obliki otrokove domače naloge, kar je znano iz predvojne socialno-realistične poezije.
Marjan Dolgan