BLAŽ TOMAŽEVIČ (1909-1986)
Dne 26. oktobra minulega leta se je poslovil slavist in proiesor višje šole na Pedagoški akademiji v Ljubljani Blaž Tomaževič. Rojen je bil leta 1909 v Kamni gorici, gimnazijo je obiskoval v Šentvidu in Kranju, nato pa je študiral slavistiko na ljubljanski Filozofski fakulteti in leta 1939 diplomiral. Tik pred vojno je služboval v Žalcu in Mariboru, po osvoboditvi pa na ženski realni gimnaziji in na učiteljišču v Ljubljani. Med vojno je bil aktivist Osvobodilne fronte. Bil je med prvimi, ki so začeli predavati na novo ustanovljeni Višji pedagoški šoli v Ljubljani in že leta 1951 je bil imenovan za profesorja višje šole. Njegova predmeta sta bila zgodovina slovenske književnosti (najprej od 1848 dalje, nato pa od modeme naprej) in metodika pouka slovenskega jezika in književnosti.
Smeli bi trditi, da je profesor Tomaževič sooblikoval podobo nekdanje ljubljanske Višje pedagoške šole in sedanje Pedagoške akademije, in sicer kot učitelj in kot vodja ustanove (bil je namestnik direktorja in nato direktor). Vzgojil je veliko generacij slovenistov, ki danes uspešno poučujejo na osnovnih šolah. Pedagoško delo je opravljal z veliko ljubeznijo, prizadeto, natančno, na visoki strokovni ravni in z željo, da bi njegovi študentje čimveč znali, dobro obvladali stroko in poštah zgledni učitelji slovenščine. Skrbno je pripravljal predavanja in jih plemenitU s svojim bogatim znanjem, hkrati pa ni nikoli pozabil tudi na didaktično plat in svoje slušatelje nenehno vodil po poteh, ki naj bi jih pripeljale do kar najučinkovitejših načinov poučevanja. Za vse to mu ni bilo žal ne časa ne moči.
V zadnjih letih pred upokojitvijo je profesorja Tomaževiča že močno pestila bolezen in ga po upokojitvi leta 1977 vse bolj priklepala na bolniško posteljo. Toda vse do konca je ohranil bistrost in živost duha, in čeprav se je zaprl v svojo bolečino, je pozorno spremljal dogajanje okrog sebe.
Strokovni opus prof. Tomaževiča sicer ni obsežen, vendar pa je značilen in dragocen po svojih ugotovitvah. Vezi med šolo in stroko je pomagal utrjevati s svojim sourednikova-njem Slovenskih beril za nižje razrede srednjih šol (I.-IIL, 1946-1950), ki so v prvem povojnem obdobju pomenila pomembno obogatitev in novost pri poučevanju slovenske književnosti v šoli. Skrbno in premišljeno izbrano ter urejeno gradivo, opremljeno z najnujnejšimi podatki, je spodbudno vplivalo na mlajši rod povojnih šolarjev in jim vcepljalo ljubezen do slovenske besede in slovenskega slovstva.
199
Objavljanje slovenskih klasikov v zbirki Kondor je bilo neposredno zvezano z delom prof. Tomaževiča. Levstik, Kersnik in Gregorčič so bili avtorji, ki jih je bilo potrebno za mladi rod predstaviti čimbolj zanimivo in strokovno ustrezno. To se je profesorju nedvomno posrečilo. Zvezki, ki vsebujejo Levstikovega Martina Krpana in Popotovanje iz Litije do Čateža, Kersnikovo Jaro gospodo, romana Ciklamen in Agitator ter izbor Gregorčičevih pesmi, so še danes - ob ponovnih izdajah - zelo uporabni, spremne besede zanimive in tehtne, interpretacije upoštevanja vredne in opombe izčrpne.
•Čas, ko se je prof. Tomaževič ukvarjal s pripravljanjem teh izdaj, je rodil tudi nekaj razprav, npr. Motivi in oblika Jenkove poezije (JiS 1956/57), Slovensko slovstvo v Beneški Sloveniji (JiS 1957/58), Kosovelova socialna pesem (JiS 1961/62). Vsi ti sestavki izpričujejo avtorjev smisel za literamozgodovinsko raziskovanje, bogato znanje in posluh za estetsko vrednotenje. Zato je toliko bolj škoda, ker ni napisal več, saj so prispevki obetaU resno, poglobljeno in inventivno razpravljanje o posameznih pojavih v slovenski književnosti. Očitno je, da je profesorja zlomilo preobsežno pedagoško delo na eni in prešibko zdravje na drugi strani; oboje mu je branilo, da bi svoje sposobnosti in strokovno usposobljenost usmeril v nadaljnje raziskovanje slovenskega slovstva. Toda naj bo kakorkoM že, sledovi so ostali in sleherni, ki bo preučeval »Tomaževičeve teme« v prihodnje, ne bi smel mimo njegovih prispevkov.
Tiho, neopazno, skromno je odšel profesor Tomaževič od nas, tako, kot je živel. Vendar ne bo mogoče pozabiti, da je v sebi nosil veliko duhovno bogastvo: človeško plemenitost, dragocene življenjske izkušnje in obilo znanja. Mnogi so bili vsega tega deležni in ostali mu bodo vedno hvaležni.
Gregor Kocijan Pedagoška akademija v Ljubljani