357
V transi.
Zložil G. Koritnik.
Pri meni si . . . Še čutim tvoj korak in rahlo trkanje na srčne duri — kot sanje si prišla v polnočni uri, polskrita v las kipečih gosti mrak . . .
Na ustnih smeh: Pozdravljen moj poet, zamaknjen spet v globoki čar noči, da mozeg peče, da srce boli odkrivaš skritih ran ponosni cvet ?
R to življenje, glej, ki venca brez zaslug izvoljene s častjo nesmrtnih lovorik, ne sanjaj pesmi, srca mučenik — ko poje meč in reže brazde plug!
Kaj to si ti? Otroškobel obraz, a to je govor zrelega moža — ne smej se pesmi, biseru srca, jaz ljubim pesem, ti svoj mladi kras!

Moč.
Zložil G. Koritnik.
Na ustnih molk teman leži, v očeh se trgajo bolesti, molče kot kremen, ki iskri od udarcev se, srce se joče
Ne vzdiha ni, ne žalbesede, ne tožbe rpbske na obraz, ponosne streljajoč poglede visoko stopa mimo vas!
V  veliki boli velik duh, svobodna moč je sama v sebi -za žalost in veselje gluh
junak se suče po potrebi . . .
V  blestečih solne ponosno sredo oko strmeče koprni,
naj lice polno ali bledo, naj duh se muči in trpi . . .
V višine silne naj ponesem skrivnost srca — in cilj je tam tam čaka svatovska me pesem ljudje, dosegel sem ga sam!
j (    cooxxx)0ocxxxxxprco3   j
Ljubezen.
Zložil G. Koritnik.
Dvorana svetla je ljubezen moja kot spalnica kraljevska se mi zdi, v lestencih dragih strop se njen blesti in v barvah izpreminja se brez broja.
In vsi plameni švigajo v srce
in spet iz njega, sveži, razpihljani,
kot topli jug po rožnati poljani . . .
Kot lila kaplje solnčnega bi soja in kaplje vse imele bi oči, ki v njih ljubezni večni dan gori v plamenu silnem, polnem nepokoja.
In vsi cvetovi kvišku koprne
v višine solnca, ki duhove vžiga
v nižinah temnih in jih k sebi dviga!