lavorimi ^stenjakn
o pcfdcsciićlnici hnjijcvncgo delovanja in scdcmdcecflćlnici rojelva njegoyega.
l^aš närod krog čestite glave Ovija lóvor ti zelen: Lasem srebrnim venec slave, To kras je, kakor drug noben I
Krvi ti nisi točil v bojih, Za kri ti rod ni venca zvil, Todà, kar moi imamo svojih, Med prvimi si vselej bil.
Glasnik si znanstva in prosvete ! Napòr in trud let petdeset Porajal plode je neštete, To vemo mi in širi svet !
Skrbno si kopal trdo grudo, Na dan zaklade dvigoval, Topil, prelijal zlato rudo: V nji rod je svojo last spoznal!
Od zlate rude te postavil Sam sebi trajen si pomnik, A tudi rod si ž njim proslavil, Ti prava dika naših dik.
Z besedo živo, vzgledom svojim Prosveto si učil povsod, Zahvalno zdaj se vspehom tvojim Poklanja naš udani rod.
In krog čestite sive glave Ovija lovor ti zelen : Lasem srebrnim venec slave, To kras je, kakor drug noben!
A. Funtek
33
2S8
SLOVAN.
Štev. 17.
Hanija.
Poljski spisal H. Sienkiewicz.   Prevel M. Vrnilež.
VII.
I ehko si mislite, kako sem prežil noč po ónih mukah 1 V vsega dné. Legši sem se vprašal najprej, kaj se je vse pripetilo in čemu sem se ves dan tako čudno nosil. Odgovor je bil legäk: nič se ni zgodilo, to je, ni Selimu, ni Haniji nisem mogel kàj takega očitati, kar bi se ne dalo raztolmačiti bodisi s prijaznostjo, ki je vsem jednaka dolžnost, bodisi z radovednostjo, bodisi z vzajemno simpatijo. Da se Selim svida Haniji in ona njemu, bilo je več nego dozdevno; ali kakošno pravo imam srditi se radi tega in vsem kvariti pokoj ? Saj niso oni ničesar zakrivili, temveč jaz: ta misel me je imela upokojiti, ali bilo je baš protivno. Kakorkoli sem si tolmačil vzajemno njijino razmerje, kakorkoli sem si zagotavljal, da se ni nič zgodilo, akopram sem si priznal, kako sem jima po nedolžnem stvoril marsikojo krivico, čutil sem vender nekako neizrecno zlo, viseče nad seboj v bodočnosti: in baš to, da je bilo zlo neizrecno, da nisem mogel ni Selimu, ni Haniji v odločni obliki ničesar očitati, zdelo se mi je tem pogubneje. Razven tega sem si mislil še nekaj drugega. Baš to, da ne morem nijed-nemu. ničesar očitati, daje mi pravo in zadosten povod biti nemirnemu. Bile so to skrite stvari, na to se skoro ne ozirajoče, v kojih se je moj um, do teh dób prost, plel in motal, kakor po temi in po neznanih potih. Čutil sem se zmučenega in potrtega kakor po dolzem potovanji; razven tega se mi je vračala še jedna misel vedno in vedno v glavo, najrezkejša in najbolestnejša, da sem jaz sam, jaz v prvi vrsti, ki z ljubosumnostjo in nespret-nostjo svojo usodno vežem drugega na drugega. Oj, to izkustvo sem dobil že ondaj, četudi nisem imel nika-kovega podobnega izkustva od prej. Take reči se že uganejo. Se več: vedel sem, da bom po ónih neznanih potih stopal dalje, ne tja, kamor bi hotel, temveč kamor me potisnejo čuvstva in óne hipne in neznatne okolnosti, ki pa bodo važne in od kojih je često odvisna usoda. Kar se mene tiče, bil sem zelo nesrečen in akotudi bi se trpljenje moje ne zdelo veliko, povem vam, da velikosti vsake bolesti ne gre meriti po tem, kakšna je sama po sebi, temveč kako jo kdo čuti.
In vender se ni nič pripetilo, ne se še zgodilo! Ležeč v postelji sem si ponavljal te besede tako dolgo, da so se mi jele misli križati, razpredati in padati v obični nered spanja. Raznojaki početki dremeža so se jeli vtikati pod te misli. Pripovedovanje očetovo, osebe in dogodki tega pripovedovanja so se spajali časih s sedanjostjo, s Selimom, s Hanijo in z ljubeznijo mojo-Morda sem bil nekoliko tudi vročičen, tem bolj, ker sem se potolkel. Ogórek dožgane sveče je pal naglo na svečnik : potemnelo je, potem je vnovič zajezljàl modri plamen, menj in zmerom menj, še jeden pot se je ugašajoče svetilo silneje zablisnilo in potlej ugasnilo. Moralo je biti že pozno; pod oknom so mi peli petelini. Zaspal sem s težkim in nezdravim spancem, iz kojega se nisem prebudil tako kmalu.
Zjutraj se je pokazalo, da sem prespal zajutrk in s tem tudi priliko videti Hanijo do kosila, kajti drugo uro je imela lekcijo z gospó d'Yves. Zato pa sem se, prespavši se dobro, osrčil in nisem več tako temno gledal v svet. »Dober bom s Hanijo, dober, prijazen in s tem poravnam včerajšnje svoje žaljenje,« mislil sem si. V tem nisem pa ppmislil jedne okolnosti: da Hanije včerajšnje moje besede niso le užalostile, temveč tudi razzatile. Ko je šla Hanija z gospó d'Yves na kosilo, skočil sem k nji živo in naglo, ali kakor da me je kdo z vodo oblìi ! Zdrznil sem se, šla je moja srčnost. Nisem tega nalašč stvoril, ampak bil sem odbit. Hanija mi je rekla zelo uljudno: »Dober dan!« a tako hladno, da mi je takoj prešla volja od srca se izražati. Potem je sedla poleg gospé d' Yves in ves čas kosila se je kazala, kakor da je prav nič ne briga navzočnost moja. Povem vam, ondaj je bila navzočnost moja tako čmerna, da, ako bi bil kdo zame ponujal tri groše, rekel bi mu bil: prepla-čuješ. Sicer pa, kaj mi je bilo stvoriti. Vzbudila se mi je trma in začel sem ji i jaz vračati milo za drago. Čudna uloga proti osebi, kojo sem nad vse ljubil! Res, mogel sem reči: »Skvrnijo usta, akopram srce plače!« Pri vsem kosilu nisva ni besedice izpregovorila, le posredovalno po tretji osebi. Ko je na primer Hanija rekla, da bo proti večeru deževalo, obrnila se je h gospé d'Yves, na kar sem tudi jaz gospé odgovoril, ali ne Haniji, da ne bo deževalo. Ta jezica in vzajemno nagajanje je imelo zame osobit čar. »Radoveden sem, gospodična moja, kako pojdeva v Ustrzvce«, kajti tja smo imeli iti, mislil sem si v duhu. Nalašč jo bom v Ustrzycah kàj občega vprašal, ona mi potem mora odgovoriti in tako poči led ! Mnogo sem si obetal od tega pohoda v Ustrzvce. Res, imela je iti z nami gospä d'Yves, ali kaj dé to ! Sedaj mi je bilo največ do tega, da bi kdo navzočnikov pri mizi ne opazil najine jeze. »Ako kdo opazi,« mislil sem si, »vprašal bo, čemu se jeziva; takoj pride vse na dan in vse se bo zvedelo!« Na samo to misel mi je stopila rdečica v lice in strah mi je stiskal srce. Ali, oj, čudo, opazil sem, da se Hanija tega mnogo menj boji nego jaz; dalje, da vidi bojazen mojo in da ji pri srci dobro dé. Čutil sem se ponižanega, pa kaj mi je bilo stvoriti ? Čakale so me Ustrzvce in oprijel sem se te misli kakor potapljač deske.
Videti je bilo, da tudi Hanija misli o tem, kajti po obedu, ko je prinesla očetu kave, poljubila mu je roko in rekla:
»Gospod, prosim, ali smem ostati doma, da ne grem v Ustrzyce ?«
»Oh, kako je nagajiva! -Kako je muhasta ljuba Hanija moja,« mislil sem si v duši.
A oče, ki je bil nekoliko gluh, ni takoj slišal, zato je, poljubivši jo na čelo, dejal :
»Kaj hočeš, gospodična ?«
»Jedno prošnjo imam.«
Štev. 17.
SLOVAN.
»Kakovo ?«
»Smem li ostati doma, da ne pojdem v Ustrzvce?« »Čemu, ali si bolna?«
»Če reče, da je bolna,« pomislil sem znova, »propadlo je vse, tem bolj, ker je oče dobre volje.«
Hanija ni nikoli legala, niti ne v šali, in namesto da bi se opravičila z bolečino v glavi, reče : »Ne, zdrava sem, toda ne grem rada.«
»Če je tako, pojdeš vender v Ustrzvce, kajti treba je, da greš.«
Hanija vstane, ne izpregovori ni besede in odide. Kar se dostaje mene, veselilo me je to od vse duše in ako bi to bilo možno, kako rad bi bil Haniji pokazal na kazalci : kèc, kèc, kèc !
Ko sva ostala z očetom sama, vprašal sem ga, čemu ji je rekel, naj gre.
»Hočem, da se sosedje navadijo zmatrati jo našo rojakinjo. Ako gre Hanija v Ustrzvce, gre nekako v imeni matere tvoje, umeješ?«
Ne le, da sem umel, najrajši bi bil poljubil za to misel blagega očeta.
Ob petih smo imeli oditi. Hanija in gospä d'Yves sta se v tem oblačili zgoraj, jaz pa sem ukazal zapreči lehko kočijo za dve osebi, ker sem sam mislil jahati. Do Ustrzyc je bilq poludrugo miljo. O vedrem vremeni je bil to dokaj lep sprehod. Ko je Hanija prišla doli, bila je oblečena v črno, pa brižno in zelo ukusno, ker je oče hotel tako. Nisem mogel očesa obrniti od nje. Bila je tako krasna, da sem takoj začutil, kako se mi srce taja in trma gine tja nekam v deveto dežel.
A kraljica moja je šla mimo mene res kraljevski, niti pogledala me ni, dasi sem se prijaznivo držal, kolikor se je dalo. Mimogrede rečeno, bila je nekoliko na-čmerjena, ker res ni rada šla, ako tudi morda ne radi mene, temveč radi drugih važnejših razlogov, kakor sem spoznal pozneje.
Točno ob petih sem zajahal konja, dami sta stopili v kočijo in precej smo odšli. Medpotoma sem se držal Hanijine strani in sem jo hotel na vsak način opozoriti näse. Jedenkrat je pogledala näme, ko se je bil namreč konj vspel, zmerila me s pokojnim očesom od nog do glave, zdi se mi, da se je tudi nekoliko nasmehnila, in to me je brž nekoliko ojunačilo, ali potem se obrne h gospé d'Yves in se začne ž njo razgovar-jati, da se jaz nisem mogel vtikati v razgovor.
Naposled smo dospeli v Ustrzvce, kjer smo dobili Selima. Gospé Ustrzycke ni bilo doma, le gospod je bil, dve guvernantki : francoska in nemška in dve gospodični : starejša Lola, Hanijina vrstnica, in mlajša Marinija, še otròk. Dame so odšle po prvih pozdravih takoj na vrt na jagode, mene pa in Selima je vzel s seboj gospod Ustrzycki, da bi nama pokazal novo orožje in nove pse na divje mrjasce, koje je dobil z velikimi troski celo od Vratislave. Opomnil sem že, da je bil gospod Ustrzycki najstrastnejši lovec v vsi okolici, a pri tem človek zelo spoštovan, dobrodušen in baš tako uljuđen, kakor bogat. Imel je le jedno napako, ki ga je kaziła, ta je, da se je vedno smijal, pri vsaki besedi se udaril po trebuhu, ponavljajoč: »Sala, gospod! Kako se zove? Kaj?« Rekali so mu spričo tega: ,šala-sosed' ali: ,sosed-kako se zove.'
Šala-sosed vedel naju je torej v pesjak, ne uvažuje, da bi bila stokrat rajši pri damah na vrti. Nekaj časa sva strpljivo poslušala pripovedovanje njegovo, naposled vender opomnim, da imam nekaj reči gospé d'Yves, a Selim kar naravnost:
»Vse to je zelò lepó, gospod hišni oče! Psi so zelo lepi, pa kaj moreva midva za to, da bi šla rajši k damam?«
Gospod Ustrzycki se udari z dlanjo po trebuhu:
»A, šala, gospod! Kako se zove? Kaj? No, pa pojdita, grem tudi jaz z vama!«
In šli smo. Za kratka se je pokazalo, da nisem imel vzroka tako silno hrepeneti po njih. Hanija, ki se je nekako umikala na stran tovarišicam svojim, ni prestala, prezirati me, in morda se je nalašč zabavala s Selimom: näme pa je prišla gospodična Lola, da jo zabavam. O čem sem se pogovarjal z gospodično Lolo, ako nisem govoril ničesa neumnega in kako sem naposled odgovarjal njenim vprašanjem, ne vem, kajti sledil sem vedno Selima in Hanijo in vlekel na ušesa besede njiju razgovora, loveč poglede in gibanje. Selim tega ni opazil, ali opazila je Hanija in nalašč bolj tiho govorila ter prav koketno pogledavala tovariša svojega, kojemu je dobro dela ta laska. »Le počakaj, Hanija,« mislil sem si, »ti jeziš mene, bom pa še jaz tebe.« In obrnil sem se k tovarišici svoji. Zabil sem povedati, da mi je bila gospodična Lola zelo naklonena in da mi je to še pre-jasno kazala. Začel sem torej biti izborno prijazen ž njo in se smijati in Lola me je pogledavala vsa v ognji s svojimi vlažnimi, temno-modrimi očmi in bila je romantična bolj in bolj.
Oh, da je vedela, kako sem jo tačas težko trpel! Poleg vsega tega sem bil tako prevzet s svojo ulogo, da sem stvoril nekaj nedostojnega. Ko je namreč med razgovorom Lola izustila neko zlobno opazko o Selimu in Haniji, stresel sem se od jeze v srci, in vender nisem odgovoril, kakor bi bil moral, temveč sem se dosti glupo nasmijal in jo premolčal. Tako smo se šetali vso uro, na to pa nam prinesó podvečerek pod žalosten kostanj, čegar veje so visele s koncem prav do tal, delajoč nekakov zelen obok nad našimi glavami.
Stvar je bila ta : gospä d'Yves, potomka stare francoske obitelji in tudi izobraženejša od drugih učiteljic, uvažala se je boljšo od Francozinje in Nemke v Ustrzy-cah; te dve pa sta se zmatrali boljši od Hanije, ker je bil njen ded sluga. Pa dobro vzgojena gospä d'Yves jima ni dajala tega čutiti, dasi sta oni očito, skoro raz-žaljivo zametali Hanijo. Bila je to obična ženska mržnja in nadutost, ali jaz nisem mogel dovoliti, da bi draga moja Hanijica, sicer stokrat boljša od vseh Ustržic, bila njima žrtev. Hanija je prenašala to zametävanje s taktom in blago, kar je ščitilo njen značaj: težko ji je bilo pa vender. Kadar je bila v družbi navzočna gospä Ustr-zycka, nikoli se ni smelo kàj takega delati, ali sedaj sta obe guvernantki porabili ugodno priliko. Ko je Selim sedel poleg nje, takoj se je začelo šepetanje, napadi, kojih se je nekoliko udeležila i gospodična Lola, ker ji je zavidala lepoto. One napade sem zavrnil nekoliko potov ostro, morda še preostro, toda skoraj stopi proti moji volji Selim na mesto moje.
33*
26b
SLOVAN.
Štev. 17.
Videl sem, da se mu je blisek jeze zasvetil v očeh, no, naglo se osvesti in upokojen omeri z ostrim svojim pogledom guvernantki. Bistroumen, dovtipen in zgovoren, kakor malokdo v njegovih letih, ugnai ji je takó zelo, da nista vedeli, kam bi se deli. Pomagala mu je pri tem gospa d'Yves z veljavo svojo, in jaz, ki bi bil obe tujki najrajši pretepel. Gospodična Lola, ne hoteča mene žaliti, prestopila je tudi na našo stran in, dasi ne prav rada, kazala je Haniji dvakrat večjo prijaznost, kakor sicer. Skratka: slavje naše je bilo podpolno, ali v nesrečo mojo in veliko muko je pripadala zasluga tudi ta pot Selimu. Hanija, ki je navzlic taktu svojemu s silo zadržavala solze, ki so ji silile na oči, začela je gledati Selima kakor rešitelja svojega, s hvaležnostjo in velebnostjo. Ko smo pozneje vstali od mize in se počeli šetati na vrti po dva in dva, slišal sem, kako se je Hanija nagnila k Selimu in šepetnila z ginenim glasom :
>Gospod Selim! Zelo sem Vam . . .«
In prestala je, ker se je bala razplakati se, no, vzburjenost jo je premagavala proti njeni volji.
»Gospodična Hanija, ne govoriva o tem. Ne mislite na to in . . . nikar se radi tega ne vznemirjajte.«
»Saj vidite, kako mi je težko govoriti o tem; ali hotela sem se Vam zahvaliti.«
»In čemu, gospodična Hanija, in čemu? Ne morem gledati .solz v Vaših očeh. Jaz bi bil za Vas pripravljen. ..«
Ni za vršil, ker ni mogel najti izraza, ali ker je spoznal še za časa, da je dal preveč duška čustvom svojim, kojih je imel polno srce; le zmeden je bil, in da ne izda čustev svojih, nagnil je glavo in umolknil.
Hanija je gledala nanj z očmi, svetlimi od solz. Jaz ondaj že nisem vprašal, kaj se je dogodilo.
Ljubil sem Hanijo z vso silo mlade duše, obožaval sem jo, ljubil sem njeno rast, ljubil nje oči, pramen nje las in zvok govora ; ljubil sem senco njeno, ljubil dih, in ta ljubezen me je vsega prevzemala in ni bila le v srci, temveč v vsi bitnosti moji ; žil sem le v nji in po nji, krožila je po meni kakor kri ; ogrevala me je kakor toplota. Za druge je morda še kàj druzega nego ljubezen, pri meni se je zrcalil ves svet le v nji, zäme ni bilo ničesar razven nje. Za svet sem bil slep, glup in neum ; razum in zmisel sta mi bila le v tem čustvu. Čutil sem, da gorim, kakor vžgana plamenica, da me použija ta plamen in da ginem, da umiram. Kaj je bila ta ljubezen? Močan glas, močan klic duše drugi duši : »Obožovanka moja, ljubljenka, usliši me!« Že nisem več vprašal, kaj se je dogodilo. Razumel sem, da ne odgovarja meni, ne meni Hanija na to srčno prošnjo. Sredi ravnodušnih ljudi hodi človek, hrepeneč po ljubezni, kakor po gozdu in kliče in zove kakor v gozdu, čakajoč, mu li ne odgovori simpatičen glas; radi tega že več ni vprašal nisem, kaj se je pripetilo, ker sem vrhu ljubezni svoje in zivanja svojega začul dva simpatična glasova: Selima in Hanije! Klicala sta se vzajemno z glasovi srdec, klicala se v nesrečo mojo, sama o tem ne vedoč. Bila sta drug drugemu kakor odmev v gozdu in drug je šel Za drugim, kakor jeka gre za glasom. In kaj naj bi bil stvoril jaz proti ti istini, kojo sta onä mogla zvati srečo, jaz: nesrečo? Kaj naj bi bil stvoril jaz proti temu rédu prirode, proti tej usodni logiki stvari?   Kako predobiti
\ srce Hanijino, kojo nepremagljiva sila nagiba na drugo stran?
Ločil sem se od društva in sedei na klop na vrti in misli so mi vršale po glavi, kakor jate preplašenih ptic. Popade me bes trpljenja in obupa. Čutil sem, da sem sredi obitelji, sredi prijaznih srdec, vender tako samoten ; ves svet se mi je zdel tako pust, siromašk, nebó nad menoj na ljudsko krivnjo tako ravnodušno, da me je nehote jedna misel obvzela in me pokrila s turobno spokojnostjo ; ime ji je bilo : smrt. In potem : izšel bi iz tega zavajajočega kroga in konec bi bilo trpljenju in razrešen zamotek te žalostne komedije in presekani bi bili vsi ti bolestni vozli, ki mi vežo dušo, in počitek po mukah ; oh, počitek, ki sem ga bil tako željan : počitek teman, počitek, ali tih, večen !
Bil sem kakor človek, utrujen od solz, trpljenja in spanja. »Vsnuti! Vsnuti!« mislil sem si, po koji koli ceni, akotudi za ceno življenja. Priletela je potem s spokojne, velebne vedrine nebeške, kamor je segla davna detska vera moja, še jedna misel kakor ptica in mi sedla na možgane I Ta misel se je strinjala v malo besedah:
»In ako bi vender?»
Bilo je to novo koló, v koje sem se vplèl z močjo neublažljive usode. Oh, zelo sem trpel, a tam iz bližnjega drevoreda so mi dohajali veseli glasovi in tihi polugla-sovi govorice, okoli mene je vonjalo cvetje, na drevji so ščebetali ptiči, pripravljajoč se na počitek; nad menoj je viselo blago nebó, osvetljeno z večerno zarjo: vse je bilo spokojno, srečno, le jaz sam sem bil bolan in s stisnenimi zobmi sem si želel smrti sredi tega razcveta življenja.
Naglo se zdrznem: pred menoj zašumi žensko krilo.
Pogledam: bila je gospodična Lola. Bila je nekako tiha in blaga, zrla je v mé s čustvom, morda celo bolj nego s čustvom. V večernem odblesku in drevesni senci, se mi je zdela bleda: razpuščeni (najbrž slučajno) bujni lasje so ji padali po plečih.
Ta čas nisem čutil mržnje do nje. »Duša, jedina usmiljena!« mislil sem si, »ali si prišla, da me potolažiš ?«
»Gospod Henrik, Vi ste nekako tožni, morda ste bolni ?«
»Sem, gospodična, bolan sem I« vzdihnem strastno, primem jo. za roko, položim si jo na razbeljeno čelo, na to jo šiloma poljubim in odbežim.
»Gospod Henrik!« reče mi tiho.
In baš sedaj se pokažeta tam, kjer se zavija pot, ' Selim in Hanija. Oba sta videla, kaj sem stvoril : videla sta, videla sta, kako sem poljubil in pritisnil na čelo Lolino roko : videla sta to oba, spogledala se, kakor bi hotela reči drug drugemu:
»Umejeva, kaj to znači.«
V tem je prišel čas, da odidemo domov. Selimova pot je šla precej pri ovinku v stran. Bal sem se, da nas spremi. Žurno sem zajahal konja in glasno rekel, da je že čas nam in Selimu. Pri slovesi mi je stisnila gospodična Lola roko prav toplo, na kar jaz nisem odgovoril, in krenili smo na pot.
Takoj pri ovinku se je ločil Selim od nas. Prvikrat je poljubil za lehko noč Haniji roko in ona mu tega ni branila.
Štev. 17.
SLOVAN.
Prestala me je zametati. Bila je v preposebnem razpoloženji, da bi bila držala nedavno jezo, ali jaz sem si to razpoloženje tolmačil najhuje.
Gospä d'Yves je prav naglo zadremala in začela cincati na vse strani. Pogledam Hanijo ; spala ni. Oči so ji široko odprte in žarne kakor od sreče.
Sicer pa ni pretrgala molka. Videlo se je, da se zelo bavi s svojimi mislimi. Stoprav blizu dòma pogleda näme in videč, da sem zamišljen, reče :
»O čem tako mislite, gospod? Morda o Loli?
1 Ni besede ji nisem odgovoril, stisnil sem le zobé in si mislil : »Muči me, le muči me, ako ti to tako zelo ugaja, ali iz mene ne spraviš nI glasu.«
Haniji vender ni bilo ni na misli mučiti me. Stavila je vprašanje, ker je imela pravico do tega.
Začujena radi molka mojega ponovi vprašanje še jedenkrat. Znova nisem ničesar odgovoril. Spomnila se je, da je to morebiti trma, trajajoča še od jutra, in umolknila je tudi ona.
(Dalje prihodnjič.)
Ti
i meni svetlo solnce,
A jaz sem mesec tvoj, Od tebe luč dobivam, Od tebe ogenj svoj.
Ti meni svetlo solnce.
Ko tvoja luč mi sije, Svetal mi je obraz, Ko žar mi tvoj zatone, Obdä me mrak in mraz.
Za tabo vedno vije Se misli mojih pót,
Začaran duh spremljuje Te vedno in povsod !
Neznanska moč me vleče Do tebe, sladka stvar —
Doseči pa ne morem Nikdar te, oh, nikdar!
Nezvan.
-Λ Λ né 5. avgusta t. 1. vèdla me je pot proti Rogolj-1 J skemu sedlu, ki leži med Sitnico in mestom Varcar-Vakuf. Vroč dan je bil in jasno nebó se je obokalo nad izsušeno zemljo. Daleč krog se je razprostiralo jednolično, nerodovito hribovje, präpret in brinje sta komaj prikrivala tožno goljavo. Nikjer žive duše, le tu in tam je pričala pastirska koliba, da bivajo tu tudi ljudje.
Prašna cesta je krenila vkréber in zdajci je ugledalo okó vitek, bel obelisk, črno obrobljen in lepó ograjen. In vse živo je bilo krog spomenika vrlih Leopoldovcev, ker danes je bila deveta obletnica, odkar je suha zemlja Rogoljskega sèdia pila kri sinov hrvaškega naroda. V trumah je privrelo ljudstvo molit na mogili osvoboditeljev, nagnečene si videl moške, žene in otroke v lepi narodni svoji nošnji.
Oče frančiškan je bral tiho črno mašo, in z gorečo pobožnostjo je molilo ljudstvo. Ko je bil obred končan in grob blagoslovljen, govoril je frančiškan srčne besede o pomenu denašnjega dné: »Prišli so bratje od ónokraj Save nas osvobodit izpod turškega ižesa. Pustili so dom, ženo in deco, in tu jih je zadela smrtna kroglja. Nikdar več ne vidijo ljubljencev svojih, nikdar več svojega domu. V daljni Bosni spé smrtno spanje. Ko so pred devetimi leti tod začele žvižgati kroglje in tu in tam zadele vo-
Pozabljeni grobovi.
Spisal Mirko Pintar.
jaka, očeta, koliko bolestnih vsklikov je zvenelo k nebu: ,Oj, majka, oj, deca, oj, žena, nikdar, nikdar vas ne vidim več, Bog vas obvaruj !' . . . In v daljni Bosni spé smrtno spanje, nI deca, ni majka, ni žena jim ni zatisnila oči in ni molila na mogili ... In zató naj nam je na veke dolžnost, moliti za duše padlih junakov.«
Tako in jednako je govoril vrli frančiškan, in mnoga solza je pričala, kako globoko je ljudstvo čutilo lepe besede.
Kakor solnce izza oblaka, se je zasmijala potem prirojena veselost bosenskega ljudstva. Dim se je dvigal kvišku in pri črni kavi in rakiji smo pili dobrodošlice ter se pogovarjali o minulih časih. Guslar je zabrenkal preproste svoje napeve, nam Slovanom toli mile, ker so v jednoličnosti svoji odmev stoletnega jednakomernega pritiska. Čvrsta dekleta in krepki mladeniči- so plesali narodni ,kolo' in domači glasovi gotovo niso motili trdega spanja pokojnikom.
Dva dni potem sem poslušal mašo na mogili Leopoldovcev pri Jajcih. Praznovala se je i tu obletnica, slovesnost sijajna, množica še večja. Godba je igrala, možnarji so pokali, vojaki dešaržovali, obelisk je bil ovenčan in pokrit s svežimi cveticami. Frančiškan je tudi tu
2Ö2
SLOVAN.
Štev. 17.
govoril resne besede, toda nisem ga poslušal, srca mojega ni bilo pri slovesnosti, oči sem obračal po rajski prirodi čez krasno Jezero do temnih hribov, čez jasno planjavo do črnih zidov romantičnega kaštela, a ni mi bil v misli prekrasni prizor blestečega se Jezera in temnega kaštela, niso mi bili na mari hribi in doline in krasno polje, oči
moje so iskale vitkega obeliska, črno obrobljenega in lepó ograjenega, groba Slovencev sedemnajstega polka. Pred devetimi leti se je ta polk tod srčno boril in mnogo brdkih slovenskih sinov je žrtvovalo kri, pustilo življenje. A ni križ, ni kamen ne diči pómnenja vrednega prostora in zaman išče okó — pozabljenih grobovi
■
j^okopancev bledih ne drami, Ki snivajo v srca mi dnu! Naj v tožni in tihi gomili Počivajo v blaženem snu ! .
Srce — gomila.
In mrtveca, dekle, iz spanja Bi smrtnega vzdrämila prej, Ko da se človeku izpolni Le jedna minólih nadéj.
Saj več se nikdar ne vzbudé ti, Prestrog jih uničil je mraz . . . In srčnim najlepšim se nadam Osul je za vekomaj kras;
Besneča je sila življenja Zamorila v cvetu jim sad. Srcé mi prostrana gomila Brezbròjnih, zatrtih je nad.
Pač pokala duša je mója Sanj zlatih mi, zroča pokop, In solze prebridke rosilo Okó na ljubezni je gròb.
Srcé prej plamteče — zdaj gine . . . Kot roža zvenóla mi mrè . . . Ah, skóro ból bridka to srce, To srce viharno mi stre.
T. Doksov.
Mladi Slovak.
Spisal V e li m ir.
(Dalje in konec.)
III
ni odleglo, hujše in v
"Έ lan je potekal za dnevom, a Slovaku . 1 J Zdravje se mu je obračalo  še na
jednem tednu je tako upàl, da ga že ni bilo spoznati. Rožarica je prihajala malone vsak dan z novimi zdravili, ali spoznavši slabe vspehe zdravilstva svojega, izgovarjala se je s tem, da nima toliko moči do bolnika, ker ni domačin.
Minil je teden in bližal se že drugi koncu svojemu. Vsi Sveti so bili prav blizu. Anton je pisal, da pride za nekoliko dni domov. Vsi so ga bili veseli, dasi ni tako dolgo, kar so se videli zadnjič. Sósebno se je veselil Janik — kolikor je bilo v moči njegovi — a takoj se je užalostil, pomislivši na prejšnja svoja leta. Vender bi bila Hrastarica rajši videla, da bi ne bilo Antona domóv. Bala se ga je, ker jo je že večkrat karal zavoljo njenih vraž in zlasti je bil hud na Rožarico. Kaj poreče, ako zasači Rožarico pri Janiku ? Pognal jo bode pri durih, ali pa jo še celo pojde naznanit sodišču. In Rožarica pač ne stopi za noben denar čez Hràstar j ev prag, kakor hitro zvé, da je Anton doma. Seveda je imel Anton zaradi tega že marsikako grenko požreti, ker je smešil Rožaričine zdravstvene poskuse in jezične ženske so ga opravljale, da nima nič vére ter so ga zatožile
pri župniki, nič prazne
In Anton je potrdil župniku, da nima res vére, in s tem je bila stvar končana.
Anton pride.
Veselo so ga pozdravili domači ljudje, ne pa Janik. Pač mu je dal roko, a ta roka je bila mrzla kakor led, stisnil mu je desnico, ali ta stisek je bil stisek malega otroka. Rad bi mu bil povedal Slovak mnogo, jako mnogo, odkar se nista videla. Videl je mnogo po sveti in doma je čul mnogo novih pesmi, katere bi mu rad povedal ali zapel, toda Janik ne more. Bolan je, hudó bolan. Kaj ko bi šel za očetom na drugi svet ? A kdo prevzemi potem domovje? Tako je mislil Janik, vender niti misliti ni smel vsega, kamo li da bi govoril!
Anton je povprašal tudi po zdravniku. In povedali so mu ga — četudi neradi. Ko bi videli, kako je vski-pel pri Rožaričinem imeni, kako so se mu zaiskrile plamteče oči! Ob tla je poskočil in zagrozil, da stori konec njenemu mazaštvu. Prosila ga je mati, da tega ne stori najboljši prijateljici njeni, zabičavala mu je Marijica, da pošljejo precej v mesto po zdravnika, oča pa je molčal — dasi bi rad potegnil s sinom, toda bal se je ženskih ropòtcev.
Štev. 17.
SLOVAN.
In mladi Slovak? Dobil je zdravnika iz mesta. Zadnji čas je bil, da je prišel, sicer bi mu bila vračarica še dušo izpihnila. Anton pa je pisal Janiku domóv dolgo pismo, naznanjujé materi in strijcu, da je zbolel in da potrebuje novcev. In poslali so mu jih, da je poplatil lehko zdravnika in druge troške.
Anton pa se je vrnil dva dni potem zopet v mesto.
Tožne jesenske podobe je risal tisti dan na zemeljsko mapo. Starikava hruška, ki je senčila v vročih dnevih pročelje Hràstarjeve hišice, povesila je svoje košato vejevje in list za listom se je zmikal raz osamelo drevó ter strepetaval v meglenem vzdušji liki človek, ki mu potekajo ure življenja. In takemu listu je podoben mladi Slovak, ki sedi na óglu mize premišljuje — kaj neki ?
Na drugem óglu pa sedi žensko bitje in šiva. A to bitje ni za pozno jesen, ves svoj kras in sijaj še razliva nad njim jasno pomladansko cvetje. Neprestano vrti Marijica bodečo šivanko in jo pošilja v tajno no-trino belega oblačila, katero se mane pod njeno rokó. Tudi ona premišlja — kaj neki?
Ko pa ji poteče bela nit, pristopi Janik v podobi velega lista in z vso nežnostjo, kolikor je premore moška roka, vzame ji šivanko iz bele ročice in vdéva nit.
Cvetnolična šivilja vzdigne po konci drobni svoj obrazek in pogleda mlademu Slovaku v oči. Temu pa zastane vsa ugibičnost njegovih izsušenih rók, vdéva in vdéva, ali ne more zadeti šivankinega ušesa. In glasen smeh prileti iz dekletovih ust, potem pa reče nevajenemu vdevalcu:
—■ E, Janik, kako si počasen! Že vidim, da ne bode nič.
In takrat je dospela lepota Marijičina do vrhunca.
Ko bi to pusto srce pisateljevo moglo topemu peresu narekati, kaj je čutilo nekoč pri njenem pogledi, narékalo bi pač dolgo, dolgo, predno bi moglo kàj povedati. In vender bi bilo to toliko, kolikor vódo v morje nositi. Narodnemu pesniku se je nekoč sanjalo o nji, ko jo je hotel opisati:
»Je bela ko mleko. Rdeča kot kri, Zaljubljeno gleda, Na smeh se drii.«
Kdo bi se potem čudil, da je Janiku izpolznila ši-vanka in nit iz rok,, ne da bi bil opazil. Stoprav pozneje, ko se mu je spravilo srce polagoma znova v ravnotežje, nastavi nit pogovora.
— Marijica, pa me vender nauči, kako se hitro vdéva. Če ti je prav, dàj, da poskusim jaz najprej , na tvojem ušesi in ti popraviš potem na mojem, če ne bodem česa prav storil. Naposled pa poskusiva še pri ši-vankinem ušesi.
Tedaj se je pomladilo Slovàkovo velo obličje, celo rdečica se je pokazala na njem za trenutek, samo suhost mu ni izginila. Marijici pa se je prikazal rdeči màk po vsem obrazku od belega vratu do temnih, spredaj kodrastih làs in tja do usodepolnih njenih ušes, ki so se skrivala pod pestrim robcem.
In ko pomlajeni Janik ne dobi odgovora, misli si, mora ji že po volji biti, ker ničesar ne reče, in hlastne z nenavadno naglostjo, kakeršne pri bolniku ne bi pričakovali, za volneni robec, potisne ga nazaj in vdene uhó s krepkim poljubom . . .
Marijica je sicer malo umeknila in nagnila glavico j — kolikor je bilo baš potreba — a zardeti se ni mogla še bolj.   Na mizo položi šivanje, roke pa ovije krog vratu Janikovega in glavo dene na njegovo ramo . . . Pod oknom pa se začuje zaničljiv grohot vračice j Kozarice.
IV.
Ledene sveče venčajo Hrästarjevi hiši slamnato streho in droben sneg naletäva na okenca, ko se pri Hrästarji nekdo poslavlja. Gospodar sedi pri peči in cepi ι trske od gladkih polen, gospodinja pa goni pri okni svoj I škripajoči kolovrat in prede. Marijica stoji v kotu pri durih in lupi repo, Janik pa preobrača na mizi potno i svojo torbo in spravlja vanjo svojo drobnjävo. Dvakrat jo je že napolnil, a zopet jo prazni. Nikakor mu ne gre po godi. In Marijica, lupeč repo, urezala se je v prst. Nenavadno, saj je tako priročna za tako delo in pač sama ne pomni, da se ji je že kdaj kàj takega pripetilo. A da ji je Janik mogel danes tako natanko gledati v njene čarne oči, opazil bi, kako se sujó solze iz njih, debele kakor »lešniki« In te grenke solze padajo na olupljeno repo, ki je že tako dovolj grenka. Dobro, da Janika že ne bode danes pri kosilu.
Tiho je danes po izbi, tiho že nekaj časa. Stari Hràstar se drži kakor takrat, kadar se jezi — ne vede zakaj ? Hràstarici pa se bere na starikastem obličji prava podoba vremenskega časa, ko se čuje od daleč bobneče grmenje, ali dežja le ni. In vender so zelo jednakih misli — morda mislijo celò vsi jedno ?
Gorečemu loncevézu se poznajo še sledovi minule bolezni, a samó sledovi,.}« ginejo polagoma kakor debele plasti snežne odeje. Konečno vrže krog vratu svojo torbo, potegne še jermen góri in doli, potem pa se obrne do gospodarja. Težko mu je pri srci, težko v srci, kakor bi kdo kamenje valil nanje, in v grlu ga tišči nekaj, kakor bi ne mogel dihati. Pokašlja nekoliko in še nekoliko, potem pa ponudi tresočo se roko tihemu Hràstarju. Še jednoč se mu zahvali za streho in postrežbo, a ta mu prestriže besedo. Videl je, kako bridko je mlademu Slovaku, in smili se mu. Ni mu hotel greniti poslednjih trenutkov.
— Srečno hodi in pameten bodi! Spominjaj se očeta in nikoli ga ne pozabi. Dober in pošten mož je bil . . . Dekle pa si le izbij iz glave, saj veš, da iz te moke ne more biti kruha . . .
Prijazniva beseda, Slovak se je ni nadejal, in vender mu je v srci, kakor bi ga kdo z nožem drezal. S tihim glasom — Marijica ga ni razumela — odgovori : »Bodem že!« in še bolj tiho pristavi:  »če mi bode moči . . .«
. Tudi Hràstarici dà ubéljeno roko. In ona ustavi svoj vrteči se kolovrat, popravi robec na glavi, pobriše predivo raz zastor ter mu stisne krepko roko. Iz oči ji kane drobna solzica na naročaj — čudna  ta ženska 1
2ÓĄ
SLOVAN.
Štev. 17.
Dobro srcé ima pač! Le malo govori; ne gre ji beseda In Marijica? Sama se obrne proti njemu, Starec je
iz ust- , ■  ; gledal mlada dva človeka z vso mladeniško oduševlje-
— Pošten bodi in nikar nas ne pozabi. Kadar pri- nostjo, starka pa je že zopet vrtela kolovrat svoj — huje deš zopet, ne pozabi se oglasiti ... kakor prej. Niti solzà si ni utegnila otrniti, padajočih po
Dalje žena ni mogla. In vender bi bil Sloyäk rad velih licih. Več besedi sta pričakovala starca od hčere slišal še kàj takega iz njenih usL   Tako po godi mu je    in lanika.
govorila, da že davno ne tako.
Štev: 17.
SLOVAN.
265
266
S L O V AN.
Štev. 17.
— Z Bogom, Janik! izpregovori dekle, sezajoč mu v roko, potem pa se obrne hitro v kot, kjer nadaljuje delo svoje.
— Zdravstvuj, Marijica! odgovori ji Janik, stisnivši ji krepko drobno ročico. Še jedenkrat se obrne po izbi in proti starima, rekoč: »Z Bogom! Antona mi ne zabite pozdraviti . . .« Odzdrava že ni čul vsega in od . vseh, duri so se zaprle za njim in — mladi Slovak je korakal po ledeni cesti iz našega sèla . . ;j$
Marsikaka radovedna glavica je pogledala pri oknu za odhajajočim loncevézom in marsikod so obirali njega in Marijico. Če so se pogovarjali o jednem, pozabljali niso nikdar tudi druzega in kvasili so o njima mnogo neresničnega, ali i mnogo takega, kar se ne da tajiti.
Pol ure pozneje sta stala pri znamenji vrhu klanca, ki vede v mlin, dva človeka, obä mlada, oba lepa. Oba sta si imela toliko povedati, obema je težil srce težak mlinsk kamen in vender sta obä molčala. Pa saj kako bi jima šel jezik, ko je govorilo srce, to čuteče srce, ki mnogo misli, a malo govori — Marijica je nesla v mlin meljavo — kakor ne bi vedela, da je voda zamrznila in da mlinar ne melje — Janik pa se je malo zakesnil. To že tako nanese časih; ljudje pravijo, da je usojeno. Hladni pozdrav mladega Slovaka od mlade Hrästarice z doma pa je vender le potolažil očeta in mater.
In še bi bila stala dvojica pri zidanem znamenji in molčala. Molčati — to je najbolje, takrat je izvestno vsem po všeči, in pogovarjala sta se Janik in Marijica ! že tako dosti prej — Hràstar in še kdo drugi bi utegnil reči, da še predosti. Zdajci je zašumelo nekaj za hrbtom — Marijico je pretresel mraz. In Janik se je spomnil, da je treba oditi . . .
Še sta si dajala roké, še pritiskala näse vroče glave, jedna, dve iskreni besedi še — in pot ja je vela na razne strani. Janik je krenil po veliki cesti, mahaje z ozkokrajnatim klobučkom, Marijica pa hiti po klanci nizdolu, odzdravljaje z malim robcem. V dalji gleda črni klobuček, Slovak pa beli robec. In kadar v dalji izgine črna pika, izgine tudi bela pičica v bližini . . .
Izpod razdrte strešice zidanega znamenja pa še vedno kroži tožni strnäd svojo tožno, jednakomerno melodijo . . .
Pod klancem doide dekle — Rožarico.
— No, dekle, kaj pa ti je danes »Mažar« pravil tako prijetnega na uho?
— Molči, saj si ti sama prava >mažarica«, odgovori ji Marijica z največjo jezo in hiti dalje. In ko ne bi bila morala poslušati za säbo bäbinega regljanja, poslušala bi bila lehko od daleč Janika svojega, ki je stopal počasi tik velike ceste in prepeval slovaško narodno pesem, da se je razlegalo in odmevalo daleč po dolini :
»Tam za Yahom biely dom,
Bjva pekné dievča v nom — ' '
Keby mi ho chceli dat' Vedel bvch ho milovat' . . .«
• ;  " ' ' '' ·" ' : ■■■■T&.
V.
Dve leti se je nanizalo na nit časa in v dveh letih se lehko izpremeni mnogokàj. Sicer ima naša vas še vedno isto lice, a marsikoga je odnesla bela žena na
boljši svet. In ko bi vprašali ljudi, kaj je novega, povedali bi pač, da starega Hrästarja ni več med živimi. Ni še tako dolgo, kar so ga odnesli tja v mrtvaško spalnico pri cerkvi. In ko bi bili še radovednejši, zvedeli bi tudi, da čarovnice Rožarice že ni v vasi. V mestni bolnici je uganjala zdravniške svoje poskuse poslednje dni svojega življenja. Hrastarica in hči sta se sami ukvarjali z zemljiščem, Anton pa je šel na vseučilišče nadaljevat svoje študije.
Loncevéza Janika že dve leti ni bilo v kraje naše. Ljudje so govorili tudi ò tem in ugibali marsikaj, ali pravega niso ugenili. Pač pa je vedela mlada Hrastarica — toda molčala je. Poštar se je, kajpada čudom čudil, da je Marijica pisma dobivala, nekod pravo od daleč ; ali niti poštar sam ni znal za ta kraj. Sčasoma pa se ljudje na vse navadijo in tudi to se jim že ni čudno zdelo, da dobiva kmetsko dekle pisma iz daljnega kraja.
Janik je bil že dve leti pri vojakih. Potrdili so ga še tisto leto, ko je prišel domov. Sedaj mu teče zadnje leto in potem odide domov, kjer prevzame kmetijo po pokojnem očeti.
Neko nedeljo popoludne sède Marijica k mizi in napiše to-le pismo :
»Ljubi Janik! Vzamem pero v svojo desno rokó in ti pišem zopet nekaj besedi. Najprej ti naznanim, da mati že niso hudi nate in so dejali, da nimajo nič zoper to, ako se vzameva. Samó to bi radi, da bi prišel ti k nam, a ne jaz k vam. Anton mi je pisal, da mu je prav. Naša rdečka, o kateri sem ti zadnjič pisala, storila je prav lepega telička in mati menijo, da bi ga redili. Tiste pesmi, ki si mi jih poslal, beró se prav prijetno; nekaterih besed nisem umela, pa mi jih je Anton razložil, ko je bil zadnjič doma. Najbolj všeč mi je tista, ki govori o tebi. Vidiš, taka-la je!
»Pridi, Janik premileny, pridi k nam, Ja ti za klobdčik pierko dam, Ćervenii ružičku, rozmarinćoli zelen v- ; Prid' šuhajko mileny.»
Drugega posebnega ti nimam pisati. Ali imaš še tistega hudega žebca ? Kdaj prideš ? Meni se tako toži po tebi in zmerom si mi na misli. Zdaj te pa prav lepo pozdravljam in ostanem do mrzlega groba tvoja zvesta
Marijica.«
In štirinajst dni potlej dobi Marijica ta le odgovor : »Preljubi srček moj !
Nikar ne zameri, da ti tako dolgo ne odpišem. Jako malo utegnemo zmerom, da še vselej sesti ne morem. Trpimo kakor črna živina in vsak dan štejemo, kdaj gremo na dopust. Ne smeš misliti, da sem nate pozabil. Še v sanjah si mi tolikrat na mislih in če imam še težje delo, kar nate se spomnim in vse rad prebijem. Tistega žebca smo oddali ; zdaj imam drugega, ki je prav krotek. Budapešta je tako veliko mesto, da ti ga ne morem popisati. Pred štirinajstimi dnevi sem dobil štiri zvezde ha vrat, na vsako stran dve, in tako sem zdaj za nekaj višjega med drugimi. Materi izroči moje pozdravljenje in pošlji mi naslov Antonov, če moreš. Da so se le mati jedenkrat omajali, zdaj bode že šlo. Še devet mesecev in sedem dni, potem pa pridem zopet
Št
ev. 17.
SLOVAN.
267
jedenkrat k tebi, srček ljubi moj, ki te tako želim. Rajši te imam kakor samega sebe in noč in dan hrepenim po tebi.
Zdaj pa sklenem pisanje moje in te pozdravljam čez hribe in doline, čez reke in travnike ter ostajam ljubček tvoj Janik. €
Prišla je zopet meglena jesen v kraje naše in ž njo vred tudi mladi Slovak. Ni pa prišel s pastmi, žico in kleščami pod pazduho, samó bogato nakičena torba mu je visela ob lédji. Dal je slovó loncevézcem in prevzel je domačijo po pokojnem oči svojem. Na Slovensko pa je prišel po nevesto, že davno izbrano. In radi so mu jo dali Hràstarjevi, saj sta se tako rada imela, Janik in Marijica. Oča je pod zemljo, mati se je iznebila Roža-rice, Anton pa že tako nikdar ni bil proti združitvi. Samó v tem niso še bili jedini, ali nevesta góri ali ženin doli. In pogodili so se tako, da nevesta z ženinom in ; Hrastarica pojde ž njima. Starka se ni mogla ločiti od hčere svoje — tako rada jo je imela. Antonu pa je ostala hišica in malo zemljišče.
V domači cerkvi je bila poroka in po poroki se je začelo ženitovanje, ki je trajalo tri dni in tri noči. Mnogo svatov je bilo, povabljenih in nepovabljenih, tudi
razumništvo naše vasi se je zbralo okoli njih. In med temi je bil naš Anton. Mogočno dvigne močni svoj glas ter napije :
»Lepa je vsaka ideja, ali še lepše je uresničenje ideje. Krasna je slovanska ideja, ali še krasnejši so ures-ničevatelji slovanske ideje. Med sabo pa imamo danes ženina in nevesto, ki nista samó uresničevatelja, ampak tudi dejanjska zvrševatelja slovanske ideje. Svoji k svojim! Torej dvigam kozarec in napijam ženinu in nevesti kot dejanjskima zvrševateljema slovanske ideje I«
In zazvenčali so kozarci, zaoril je glasen »živio!«, kmetje pa so pomilovali, da Hrästarjev Anton ni šel na duhovsko, ker umeje tako lepo propovedovati . . .
In kaj še ? — Na severu ob meji, kjer se spajata dva bratovska naroda, vije se v ozki dolini prijazno selo. Ob poti, ki drži proti vshodu, stoji mična hišica. V nji gospodarita dva mlada človeka — Janik in Marijica. Pred hišo pod košato jablano sedi sključena ženska — stara Hrastarica, krog nje pa se suče trojica otrok, ki povprašuje babico, kdaj pride strijc. Nikakor jima ne gre v mladi glavici, da gospod Anton uči vse leto na velikih šolah, le poleti pride za jeden mesec na počitnice k materi svoji, sestri in netjäkom svojim in staremu svojemu prijatelju — mlademu Slovaku.
njegovi slavnosti
Spisal
~Λ Γ łalokdaj, kàj  ne, čitatelj mili, stisnila je desnica I^LC« tvoja  tako krepko »Slovana«, kakor ta pot, ^ ko si ugledal sliko Trstenjakovo !   Kolikokrat
se Ti je že bila zastonj obudila želja po tem obrazi, po tej sliki! Rad bi videl vsaj njegovo podobo, če mu že nisi mogel, poln domovinske zahvale, seči v róko, možu, čegar vrline že davno poznaš, čegar duševna prikazen se ti je tem bolje omiljevala, čim bistreje si gledal v nove zgodbe slovenske, čim gorkeje si čutil za usodo domovine svoje. Sedaj jo imaš pred sabo izpolnjeno staro željo, imaš pravo sliko Davorina Trstenjaka. Ti ne verjameš! To ne more biti, praviš, mož, ki mi tako mlad, tako krepak stoji pred dušo, ki mi je še včeraj blažil srce z novelo o »mladi ljubezni«, včeraj še kratkočasil me z zdravo humoresko, mož s tisto polnozvenečo, poetično besedo, s tisto proizvodno močjo, katera je obično svojstvo le dopoludanski dóbi človeškega življenja! Ali vender, morava se sprijazniti, četudi nerada, z istino : mladi naš Trstenjak ima že sivo glavo, letos mu je doteklo že sedemdeseto leto dòbe njegove in ravnokar je sedemdesetletnica njegova, združena z njegovo književno petdesetletnico v Starem Trgu oživila vse naše spomine nänj in na zasluge njegove 1
Spomini, kar jih imamo o Davorinu  Trstenjaku in njegovem delovanji, res sp še nepodpolni, a dovolj*)
*) Pisali so o D. Trstenjaku: Dr. F. L. Rieger: »Naučni slovnik« ; prof. Fr. Leveč v dveh krepkih feljtonih »Slov. Naroda« 1.
Davorin Trstenjak.
öLxie -i- septembre, t. 1. Danilo.
J jih je za vence blagočastja, katere smo mu spletat dolžni. Celoto spominov Trstenjakovih podati je sploh
J težavna stvar! Ni le to, da je ime njegovo združeno z dobo dolzih petdesetih let, marveč to, da je njegovo
' delovanje rodilo stotere sadove na preraznih poljih narodnega našega teženja, da pa ta prerazna polja leže tokraj in ónokraj Sotle in tokraj Sotle zopet na najraz-
; tresenejših krajih.   Trstenjakova dela so uprav »membra
! disjecta!« Zlagal in prevajal je pesmi, pisal povesti, humoreske, feljtone, potopise in životopise: kdo bi utegnil vse to poiskati še v časopisih, ki so pred petdesetimi leti izhajali, v stari »Danici ilirski«, v »Zori dalmatinski«, v »Slovenski Bčeli« iz 1850. do 1853. leta, v »Glasniku«, v »Koledarčku«, v »Drobtinicah«, v Vodnikovem Spomeniku«, v »Zori« in v »Kresi«, v slovenskih novinah, osobito v »Novicah« in v »Slovenskem Narodu« ? Gibal se je Davorin Trstenjak na polji znanstvenem, od dné do dné so se mu iz peresa vsipali sestavki jezikoslovni, starinoslovski, zgodovinski in bajeslovni: kdo bo sešteval lete, kolikor jih je po »Novicah», v »Mittheilungen« zgodovinskega društva kranjskega in koroškega, po »Glasniku«, v »Zla-
1878. št. 258. in 259. ; pl. Wurzbach: »Biographisches Lexicon» ; Iv. Macun: »Književna zgodovina slov. Štajerja«, in A. Fe konj a pa A. Trstenjak v knjižici : »Davorin Trstenjak, slovenski pisatelj«, katera je prišla na svetlo na sedanje slavnostne dneve in ki ai jo bode  gotovo vesel omislil vsak čestitelj jubilarjev.
34*
268
SLOVAN.
Štev. 17.
tem Veku», po »Letopisih Matice Slovenske«, v »Zori«, v »Vestniku« in v »Kresu«, poleg posebnih knjižic, poleg »Triglava«, »Slovanščine v romanščini« in »Weriand de Graz« ? In koliko priprav je nabiralcu Trstenja-kovih znanstvenih spominov treba, da jih umeje in koliko več še, da jih presodi ? In potem Trstenjak — politični pisatelj in novinar: še menj, kakor drugje, dalo bi se tu zmeriti vse delo njegovo, katerega večje in manjše sledove nahajaš do 1848. leta v nemških listih, posihdob pa skoro v vsakih slovenskih novinah, osobito v Einspielerjevem »Slovenci« in v prvih letnikih »Slovenskega Naroda«, a razven tega tudi v dveh znanih nemških glasilih, v »Vaterlandu« in »Politiki«. Vštric te neskončne vrste Trstenjakovih pisateljskih del teko druge vrste narodnih njegovih zaslug, tudi dolge vrste, katerih cena se določiti ne da, ker mnogih del spomine že krije grob, a mnogim tudi je bil priča sam Bog. Kamor je koli prišel s pastirsko svojo palico — v Slivnico, v Ljutomer in na Ptuj kapelan, v Sv. Jurij ob južni železnici, na Ponikvo in v Stari Trg župnik — povsod je bil najboljši pastir svoji čedi, oča siromakom, poseben prijatelj nežni mladini. V prvi svoji službi v Slivnici je iz žepa svojega vzdržaval čisto slovensko šolo, da so se v nji mali in veliki učili čitati in pisati v materinem jeziku. Sosebno v prejšnji svoji krepkejši dobi je s svojim izvrstnim govorniškim darom okraje, v katerih je služil, vzbujal iz narodnega mrtvila in tako veliko storil za osamosvajanje slovenskega Štajerja. V Mariboru učitelj verozakona, slovenščine in zgodovine na gimnaziji od 1850. do 1861. leta udolbel je o svojem značaji najlepše spomine. Poleg Božidara Raiča je bil duša narodnega gibanja v tem mestu, navdušen boritelj za slovenski jezik in najmilejši njegov pospeševatelj v družbi meščanov, a sosebno v krogih mladine. Učil je slovenščini gimnazijce in pripravnike in iz njegovega tedanjega očetovskega vzgojišča je dobil slovenski narod lepo število narodnjakov in nekaj prav dobrih pisateljev. Koliko je pa dobrega sicer storil mariborski mladini slovenski, kaže to, da so ga vsi sploh imenovali »očeta ubožnih dijakov« in da je bil on, ki je ustanovil zanje podporno društvo. Čisto ljubezen do mladine je ohranil Trstenjak tudi pozneje, ko mu ni bila več prilika dana živeti pri nji in ž njo. Župnik imel je vsake počitnice odličnejše dijake na domu svojem in ima jed-nega ali drugega še denašnji dan. Ali koliko je sicer storil za mlado inteligencijo slovensko ! Mladim svojim znancem je vedno rad dopisoval, učeč jih, svareč jih, vspodbujajoč jih, naj ostanejo zvesti večnim idejalom in domovini svoji. Urednik »Zori« in »Vestniku« spoznaval je mlade naše talente literarne in dokler so ti bili ž njim v zvezi, dobivali so od njega mnogo tega, kar jim je spesilo hitrejšo, pravilnejšo rast. Bil je sploh Davorin Trstenjak nekak zavetnik mlajšim pisateljem slovenskim, katere je tudi 1872. leta praktično združiti izkušal v »pisateljskem društvu«, a sicer je, sedeč v areopagu domačem na odličnem mestu, z besedo in pismom udeleževal se pospeševanja slovenske naše stvari.
Mnoge in dolge vrste spominov torej 1 Davorin ni samó delal dolgih petdeset let, ampak on je mnogo delal v tej dolgi dobi.   Če pregledujemo vse to Trste-
njakovo delovanje, zdi se nam, da je zanj petdesetletna dóba celo prekratka. Toliko je gotovo, da je vzorni mož porabil sleharno prosto uro, pripravljajoč se za kako narodno delo ali zgotavljajoč je. Ako se o katerem možu more reči, da je ves svoj čas in vse duševne moči svoje posvečeval delu za narod svoj; Davorin Trstenjak je tak mož in njegov närod je slovenski narod.
Daje  se slava Davorinu Trstenjaku in kako bi se ; ne? Pri nas in sploh so duševni prikazi redki, kakeršen , je Trstenjak.  Petdeset let in še čez se v njem vedno jednako sveti jedna ideja, kakor briljant v prstanu. Ideja slovenska živi ž njim, ko je krog še vse tuje in mrtvo, ko more dvajset ur daleč hoditi k najbližnjemu slovenskemu domoljubu dru. Kočevarju na Sotli. Ta ideja mu je kakor ; duša, naj se godi okoli njega kar hoče, naj drugi od nje odpadajo, naj se ves svet zaroti zoper njo.  Stanoviten je ž njo, ponosen je nanjo vedno bil in je še dan-denašnji!  Vse je storil zanjo, za to idejo, ker je zgodaj spoznal, da je prava in plemenita, da jedino ž njo se 1 reši čast in napredek naroda slovenskega.   Dajal ji je pred vsem zgodovinsko   prastaro podlogo, seznanjajoč j rojake svoje z davno minulostjo slovensko, s tem, kaj in kje smo že bili v zgodovini. A drugače je stal sredi novega gibanja, neutrudfjiv, neumoren. Bile so potrebe mnogovrstne, vsestranske:   veliki urojeni talent je Davorinu Trstenjaku dopuščal, da je lehko pomagal, kjer je hotel, in hotel je, kjer je videl potrebo. Pa vse to se tako ni vršilo le pet ali deset let, Trstenjak za slovenstvo tako ni delal od petindvajsetega do petintridesetega leta svojega: njegovo takšno delovanje traja od njegove ; predpetdesetletne mlade dóbe do sedanje sive, onemaga-joče starosti. V petinpetdesetletnem letu svojem nakoplje si daleč od tiskarne na glavo dva lista in ju ureja, ker vidi, da bi slovensko  leposlovje in znanstvo sicer bilo brez primernega zavetja!   Ko je že pri sedemdesetem letu, prevzame še vodstvo drugega lista, na svetlo daje še knjižice! To je že največja zmaga močne ideje!
Može, ki se tako z vsemi močmi udajajo jednemu plemenitnemu namenu, imenujemo izvoljene može narodove. Slovenski närod mora biti usodi hvaležen, da je v času njegove male zavednosti vanj postavila izvoljene može, kakeršen je Davorin Trstenjak. Le tako mnogo-stransko nadarjeni in izobraženi možje, tako krepkovoljni in vstrajni, tako vneti za stvar in jezik, kakor on, mogli so naše moči obuditi in zanetiti v narodu ogenj vsestranskega dela.
Daje se zato slava Davorinu Trstenjaku in se bo še dajala! Če pa se vprašamo, kje je tisti neusahljivi vir Trstenjakovim delom, to se nam pokaže z jedne strani ljubezen do dela, z druge ljubezen do domovine. Rad je vedno delal, a delal je za närod svoj, ker ga je vedno ljubil. A poleg tega je v Trstenjaku delovala moč idejala, tista divna moč, ki duha ohranjuje mladega in hrepenečega tudi v stari in potrti postavi. Udan je bil i Davorin Trstenjak vzvišenemu in plemenitemu vedno in nekaka čvrstost, nekaka poezija prepleta tudi njegove najpoznejše spise, tako v naših srcih on tudi ob sedemdesetletnici svoji prebiva mlad in zoran 1
Štev. 17.
SLOVAN.
269
Ako bode slovenski narod še nadalje mogel sloneti na stebrih Trstenjakove snovi, ne bode ga potrla nobena sila. Bodi tedaj nam vsem rodoljubom za vzor Trstenjakova ljubezen do dela in domovine, Trste-
njakova zvestoba i dejalo ml In mi vsi te dni snujmo to domorodno željo, da bi vzornik sam živel še mnogo let med nami!
Njekolko dumi za uTgarskata literatura.
Ot Kitančeva.
(Prenesel bolgarski izvornik v latinico i prevel na slovenski: A. Bezenšek.)
(Dalje.)
To bilo smelata kritika na ortodoksalnoto kristijan-stvo, zajedno s negovij't monarhičeski princip v c'rkvata i d'ržavata. B'lgarite neotdavna proménil1 svojata jazičeska véra, za da prijemat hristijanstvoto počti nasilno. Hristijanstvoto idjelo ot Vizantija, kojato bila krajno umrazna na B'lgarite ; ho došlo zajedno s raznité nomokanoni vizantijski, koito bili diametralno protivopoložni s demokratičeskite običaji na narodt. Ot druga strama car Simeon, zaslépen ot bljeskt na vizantijskoto samodržavie, bješe v'vel v carskij dvor gr'ckij jazik i vizantijskité ceremoniji. Vsičkite tija ne-govi prèobrazovanja bjeha mili na carskij rod i na bo-ljerstvoto, zaštoto se sglasjavaha s téhnite predanija ošte ot b'lgarskata družina ; no cèlij't narod i čast ot slovenskoto boljerstvo bjeha s'vsém protivni i na formata na upravlenjeto i na preobrazovanjata i na vizantijskoto hristijanstvo. No pod silnata željezna raka na Simeona i prčd negovij't oslépitelen bljesk, kojto toj do-kara na carstvoto, trebaže da m'lčat i da čekat po zgodno vreme. Skrivanata i potapkana d Igo vreme opozicija s strašna sila izbuhna sléd sm'rt'ta na car Simeona pri slabij't i nerazumen negov naslednik Petra, v vtorata polovina na X. viek. Opozicijata stana sistematičeska v vsèko otnošenje: v religiozno, v političesko, v socialno, v literaturno.
Opozicijata si izraboti svoie osebenno mirovozrenje, v'vede go v cela sistema v véra, i se organizira v jedna silna nepreodolima partija, kojato je v lnuvala balkanskij poluostrov i njekoi bližni zemi cèlité posledujušti četiri vieka do pokorjavanjeto pod Turcite. Bilo je vreme, kogato taja narodna partija je bila na vlast, no to je bilo za kaso, a posle tja je bila oslabéna i gonena s najgoljemoto v'zmožno ožestočenje i v B'lgarija i v Vizantija i v Italija i v Francija.
Inkvizicija i Avto-da-fe svjet't je videl da se upražni naj napréd nad priv'rženicitč na taja sekta, kakte ot strana na istoČnata crkva, taj po posle i ot strana na zapadnata crkva pod glavatarstvoto na papitè. Po b'lgarskite gradove zą. se zapalili ognjove i sa se p'rželi naj zdravite elementi na narodt v téh. Rèki krvi sa tekli po B'lgarija v meždnosobni religiozno-socialni vojni i v prosti klanja ot strana na pravoslavnité, i čak kogato v B'lgarija eres'ta se uduši, togava sjetiha i drugité narodi tèzi. v lnenija. Dvorskata partija, boljerstvoto i duhoven-stvoto zajedno s pravoslavnata čast ot narodt uspjeha da poborat taja silna partija samo s prédatelstvo i izmena k'm vtečestvoto, kato prèdadoha otečestvoto si na vizantijski car Vasilija Vulgarohtona ili B'lgaroubijeca.
) I (o je bila drzna kritika pravoslavnega (ortodoksalnega) . 1. krščanstva, zajedno z njegovimi monarhičnimi načeli v cerkvi in državi. Bolgari so bili nedavno izpremenili svojo jazično vero, da sprejmejo krščanstvo skoro na silo. Krščanstvo je dohajalo od Bizancije, koja je bila jako omražena Bolgarom ; to je došlo zajedno z raznimi bizantijskimi »nomokanoni«, kateri so bili dijametralno protivni demokratičnim običajem narodovim. Z druge strani je bil uvel car Simeon, zaslepljen po sjaju bizantijske monarhije, v carskem dvoru grški jezik in bizantijske ceremonije. Vse te njegove izpremene so bile mile carskemu rodu in boljarstvu, ker so bile v soglasji z njihovimi tradicijami še od »bolgarske družine«. A ves närod in del slovenskega boljarstva so bili čisto protivni kakor obliki uprave, tako tudi izpremenam in bizantij-skemu krščanstvu. No pod silno železno roko Simeo-novo in pred njegovim slepilnim sjajem, kojega je on uvel v carstvo, morali so molčati in čakati ugodnejšega časa. Skrita in dolgo časa teptana opozicija izbruhnila je s strašno silo po smrti carja Simeona pod njegovim slabim in nerazumnim naslednikom Petrom v drugi polovini X. veka. Opozicija je postala sistematična v vsakem oziru: v religijoznem, v političnem, v društvenem in književnem.
Opozicija si je napravila posebne svoje nazore o svetu, uvela jih je v vso sistemo, v vero ter se je ustrojila kot silna nepremagljiva stranka, koja je razbr-kovala balkanski poluotok in nekoje bližnje dežele vse štiri nastopne veke do podjarmljenja pod Tursko. Bili so časi, ko je ta narodna stranka bila na vlasti, nego to je trajalo samó kratko ; a potem je bila ona oslabljena in preganjena z največjo razdraženostjo v Bolgariji, v Bizanciji, v Italiji in Franciji.
Inkvizicijo in auto-da-fe videl je svet najprej zvrševati nad pristaši te sekte, kakor od strani iztočne cerkve, tako tudi pozneje od strani zapadne cerkve pod načelstvom papežev. Po bolgarskih mestih so se palili ognji in v njih so se pekli najzdravejši elementi narodovi. Reke krvi so tekle po Bolgariji v medsobnih re-ligijozno-socijalnih vojskah in v prostih klanjih od strani pravoslavnih, in šele, ko se je v Bolgariji herezija udu« šila, tedaj so občutili tudi pri drugih narodih te burje. Dvorski stranki, boljarstvu in duhovenstvu zajedno s pravoslavnim delom narodovim, posrečilo se je premagati to silno stranko samó z izdajstvom in verolomstvom proti domovini, prodavši domovino bizantijskemu carju Baziliju Bolgarohtonu ali Bolgaroubijcu. Ti so bili poma-
270
SLOVAN.
Štev. 17.
Té są bili pomoštnici na onaja varvarska scena, kojato Vasil izigra, kato izvadi očite na 15.000 Blgari.
Za samoto učenje na Bogomilité učenite ošte ne są s'glasni, zaštoto ne je razrabotano. Jedni mu davat goljema važnost, a drugi se starajat da go predstavjat, kato obiknovenna sekta na istočnata c'rkva. No kolkoto poveče se izdirva tozi v'pros, tolkova po samostojatelno značenje se dava na bogomilstvoto. S razrabotvanjeto na bogomilskata literatura i učenje zanimavat se naj-mnogo russkitè učeni mažje i h'rvatskité. H'rvatskité są se zainteresuvali poradi Bosna, kojato je imala, kakto se znaje, cei bogomilski period v svojeto saštestvuvanje kato d'ržava. Naj mnogo są pisali po tozi v'pros Fr. Rački, Jagič i Petranovič. V Russija v poslédno vreme se razglédva negovoto socialno značenje, kato se analizira téhnata obština. No za žalost in vtova otnošenje trébva da priznajem, če zaključenijata na učenite se pravjat samo na osnovanje na tv'rdè malkoto ostanali pamjetnici i po s'rbski, bošnaški, russki i francuski re-dakcii. A ot B'lgarija počti može da se kaže, ne je osta-nala ni jedna kniga. A znaje se na verno ot istorijata, če b'lgarskata bogomilska c'rkva je bila naj krajna, naj revolucionna v vséko otnošenje, a osobenno dregovič-kata (Makedonskata). Če bogomilskata literatura je bila mnogo obširna i po bogata ot pravoslavnata, tova priznavat vsički; no pri vse tova do nas sa došli samo takiva s'činenija, koito sa bili prosti povesti s bogomil-sko napravlenje. Za tèhnoto učenje nie za sega možem da čerpim svédenija samo ot téhnité protivnici. Ako po naprèd govorihme za istreblenjeto na b'lgarskata literatura izobšto, to kakvo trébva da kažem za b'lgarskata bogomilska literatura, kojato je bila gonena i prokleta ot svojeto pojavljenje i do dnes, i to ot B'lgari pak ? ! Pri vsi-čko tova pak są ostanali dosta ot téhnité legendarni povesti.
gači onega barbarskega prizora, katerega je predstavil Basii, ko je izkopal oči 15.000 Bolgarom.
O sami nauki Bogomilov učenjaki še niso soglasni, ker ni obdelano. Jedni mu davajo veliko važnost, a drugi ga hočejo predstaviti kot navadno sekto iztočne cerkve. A čimbolj se raziskuje to vprašanje, tem samostojnejši pomen se daje bogomilstvu. Z obdelovanjem in učenjem bogomilske književnosti se pečajo najbolj ruski in hrvatski učenjaki. Hrvatski so se začeli zanimati zanjo zarad Bosne, koja je imela, kakor se zna, celò bogomil-sko dóbo v obstanku svojem kot država. Največ so pisali o tem vprašanji Fr. Rački, Jagič in Petranovič. V Rusiji se razgleduje v poslednjem času njegov socijalen pomen v tem, da se analizuje njih občina. A žalostno je, da moramo v tem oziru priznati, da se delajo zaključki učenjakov samó na osnovi mnogo redkih ostalih spomenikov, in to po srbski, bosenski, ruski in francoski redakciji. Od Bolgariske ni ostala skoro nobena knjiga. Zna se pak za verno iz zgodovine, da je bila bolgarska bogomilska cerkev najskrajnejša, najbolj revolu-cijska v vsakem oziru, a posebno je to bila dregoviška (makedonska). Da je bila bogomilska književnost mnogo* obširna in bogatejša od pravoslavne, to priznavajo vsi; nego pri vsem tem so došla do nas samó takova dela, ki zadržavajo samó proste povesti v bogomilskem duhu pisane. O teh naukah moremo dobiti podatkov samó od njih protivnikov. Ako smo prej govorili o pokonče-vanji bolgarske književnosti v obče, kaj potem moremo reči o bolgarski bogomilski književnosti, koja je bila preganjana in prekleta od svojega pojavljenja do denes, in to pak po Bolgarih samih ? ! A pri vsem tem je ostalo od njih dosta legendarnih povesti.
(Dalje prihodnjič.)
Pogled po slovanskem svetu.
Njega Veličanstvo cesar Fran Josip I. je povodom letošnjega rojstvenega svojega dné ustanovil pisateljem in umeteljnikom namesto dosedanje zlate svetinje za umeteljnost in znanost nov red. Ta red je svetinja, z doprsno podobo presvetlega vladarja na averzu, in z napisom »litteris et artibus« na reverzu ter se nosi na rdečem traku krog vratu. Omenjeni red je prejelo takoj po razglasu svojeročnega pisma cesarjevega mnogo učenjakov in umetnikov za znamenite zasluge svoje na polji znanosti, oziroma umeteljnosti, med njimi tudi sloveči naš dr. Fran vitez Miklosich in voditelj akademije umeteljnosti v Krakovu, slikar Jan. Matejko.
Einspielerjeva slavnost v Svečah se je vršila 21. dné m. m. navzlic slabemu vremenu jako sijajno. Ko so v jutro dné 21. avgusta došli gostje iz Hrvaške, Štirske, Kranjske in Primorske v Sveče, bila je že ondi zbrana ogromna množica ljudi. Čestitak, monsignore Einspieler, *)
Porojen 13. dné novembra 1813. leta v Svečah v Rožni dolini. Po dovršenih gimnazijskih naukih je stopil v celovško semenišče, kjer je bil 0 dné avgusta 1837. leta v mašnika posvečen; pastiroval je štirinajst let, in sicer osem let na deželi, šest let pa v Celovci pri mestni župi; od leta 1852.—1882. bil je profesor krščanskemu nauku in slovenskemu jeziku na tamošnji realki in je po dosluženih tridesetih letih stopil v pokoj.
Slovenske dežele.
vzprejel jih je pred župno hišo z jedrovitimi besedami zahvaljuje se na njihovem pohodu. Kmalu potem je bil svečani izprevod iz cerkve na piano, kjer se je imela brati sv. maša. Na čelu izprevodu je korakala godba, za njo gasilna svečanska družba z zastavo, šentjakop-ska gasilna družba, za temi dvaindevetdeset belo oblečenih dekletec, za njimi pa pod nebom zlatomašnik z duhovnim izpremstvom, in za duhovenstvom je šla nebrojna množica ljudstva. Po slavnostni propovedi g. o. Otona Einspielerja je bila zlata maša, pri kateri je čestitaku streglo pet sorodnikov - duhovnikov. — Peli so pevci ljubljanski kàj izborno. Po službi božji je stopil na oder g. pi. Kleinmayr, v krepkem govoru slikajoč delovanje čestitakovo. Govoru temu odgovor so bili i tisočeri »živio-klici« nagnečenih poslušalcev. Po slavnostnem govoru je bil banket v velikem zidanem kozolci g. Savnika. — Pred banketom so se čestitaku poklonile nastopne deputacije:
G. Ruberie v imeni družbe »Sv. Jeronima,« g. dr. Stare v imeni »Matice Hrvatske« ; g. dr. vitez Blei weiss v imeni »Čitalnice ljubljanske« in pevskega zbora; g. Kržič v imeni »Matice Slovenske« ; g. prof. Raič v imeni »Pisateljskega društva« ; g. notar Veršec v imeni štirskih
Štev. 17.
SLOVAN.
171
Slovencev ; g. Penčur v imeni koperske čitalnice in g. poslanca Spinčiča; g. Tomo Zupan, predsednik družbe sv. Cirila in Metoda, katera je tem povodom čestitaka imenovala svojim prvim častnim članom; g. Wuti V imeni narodnjakov na Brnci; g. kanonik Debelak v imeni škofa in tržaškega kapiteljna ; g. župan Kotnik v imeni občine Tolsti Vrh ; g. župnik Logar (Einspielerjev sošolec) iz Sv. Križa pri Vipavi v imeni goriške duhovščine; g. velikošolec Rakež v imeni akad. društva »Triglav«; deputacija dijakov srednjih šol koroških; odposlanec abiturijentov slovenskih ; g. Janežič v imeni šent-jakopske občine; g. župnik Muden v imeni belske občine; deputacija treh članov nemškega društva rokodelskih pomočnikov v Celovci; g. Colarič v imeni Borov-ljanov in iz Prevalj jeden zastopnik.
Takoj po poklanjanji deputacij se je pričel banket. Najprej je došle goste pozdravil predsednik slavnostnemu odboru, g. kanonik dr. Nemec. Po završeni napitnici J. pi. Kleinmayra kanoniku Nemcu je nastopila gospodična Josipina Vernikova ter oduševljeno deklamovala S. Gregorčičev »Pozdrav«. — Krasni govor je na navzočnike napravil velikansk vtisek, ki je končal z gromovitimi »živio-klici« pesniku in govornici. — Nastopili so potem pevci ljubljanski. Ko so odpeli, prebrali so se mnogi dopisi in izmed brzojavk čestitka vladike S t r ossmay er j a : vse je vzbudilo oduševljeno pozdravljanje. (Vseh brzojavk je došlo nad 130). — Na to je sedemletna Roza Legatova govorila Virkovo »Slava Slovencem«, potem pa je nastopila gospa Križajeva iz Celovca.  Prišlo je |
na vrsto še nekoliko napitnic, izmed katerih nam je posebno omeniti óne g. pl. Kleinmayra. Govoril je o potrebi društva sv. Cirila in Metoda v Korošcih (pri tej pHUU se je tudi v kratkem času nabrala lepa vsota za društvene namene) ter naposled napil »manjšini« deželnega zbora koroškega, g. Muriju. —
Govorila je še potem kàj vrlo mlada Lenka Pakova »Prisego Rožanke« (besede J. pi. Kleinmayra), ki je bila pohvalno vsprejeta.
Po banketu se je pričela zabava, kateri je bil sto-loravnatelj g. Železnikar. Vrstile so se napitnice in govori v postavo čestitaku.
Prišla je v tem peta ura in večina čestiteljev se je poslovila od gostoljubnih Svečanov ter se na vozéh odpeljala v Celovec, kamor so dospeli v polutretji uri. Izvestno ostane ta dan v življenji koroških Slovencev vsakemu udeležencu vedno v najlepšem spominu. Slav-ljencu, starini čestitemu pa želimo iz dna srca, da ga živi Bog še mnogo leti
Koncem popisa svojega nam je še dostaviti, da je o tej priliki čestitak bil imenovan komornikom Nj. Sv. papeža Leva XIII. in da mu je v petek pred slavnostjo izročil slavnostni odbor dar koroških Slovencev : srebrn, bogato pozlačen 980 g težak kelih, na katerem so emaljirane podobe sv. Cirila in Metoda, sv. Mohorja in Fortunata in sv. Andreja, dalje krasen s srebrom okovan misale, koji so mu poklonili nekateri duhovniki ljubljanski, čestitelji njegovi. Domoljub.
Dne 2. julija t. 1. v prisotnosti kardinala Bartoli-
nija, mnogih prelatov in vseh Slovencev, kateri se bavijo v Rimu, blagoslovil je v imeni Svetega Očeta papeža Leva XIII. neapoljski nadškof kardinal Sanfelice kapelico slovanskih apostolov naših sv. Cirila in Metoda v cerkvi sv. Klementa v Rimu. Ker je Sveti Oče z okrožnico »Grande munus« razširil praznik naših sv. apostolov po vsem katoliškem svetu, mislil je, kako bi spomin na ta dogodek uvekovečil. Pride mu srečna misel, da se v starodavni baziliki sv. Klementa sezidaj kapelica blagovestnikoma sv. Cirilu in Metodu. Zgradba kapelice se je bila izročila zidarju Fontaniju, ki je osnovo zdeloval, toda v tem umrl. Po smrti njegovi je bilo poverjeno grajenje zidarju Bonamiju, ki je delal z največjimi težavami šest let. Kapelica je na zapadni strani bazilike, podolgasta je in skozi malo kupolo ji dohaja svetloba. Arhitektura, ornamentika in freske, vse je mojstersko. Profesor. Nobili je naslikal v absidi presveto Trojico. Ob vznožji Boga Sina kleči Lev XIII. oblečen v plašč in s tijàro na glavi, na desni in levi strani ga spremljata sv. Ciril in Metod kakor njegova zagovornika kažoč model nove, obema slovanskima apostoloma posvečene kapelice. Od vhoda na desno każe jedna freska Hadrijana II., sedečega na papeškem prestoli v baziliki sv. Klementa, obkroženega s kardinali, škofi, duhovniki in dijakoni. V sredini skupščine stojita sv. Ciril in Metod, poročajoča ob apostolskem svojem delu in braneča se proti obtožbi, da se je uvedlo bogoslužje slovansko. V polukrogu nad sliko je naslednji napis:
»Iosephus Georgius Strossmayer Episcopus Bosniens, et Syrmiensis.
Ostali slovanski svet.
Splendidissimus Ordo Canonicor. Diakovariens. Et sodales Ilyrici a S. Hieronym. Pecuniam in operis partem Sua voluntate contulerunt.«
Na levi steni je naslikan slovesni prenos z emski h ostankov sv. Cirila v kapelo sv. Klementa. Slikar je narisal óni trenutek, ko se je izprevod, prišedši kràj kolo-zeja, o solnčnem zapadu približaval baziliki. Pred izpre-vodom gre križ, za njim dijakoni in duhovniki z gorečimi svečami. Mrtvo telo svetčevo, oblečeno v škofovski ornat in obsijano z žarki zapadajočega solnca, leži na nosilih, ki jih imajo na ramah duhovniki, in brezštevilno se vidi ljudstva. Izprevod srečujoči verniki padajo na kolena in trkajo si na prsi. Nad to sliko je ta-le napis :
»Anno MDCCCLXXXVI. Sacellum Cyrilli et Methodii, Quorum doctrina et laboribus Gentes Slavicae omnes Christianam sapientiam agnovere, Munificentia Leonis XIII. P. M. Extructum et ornatum
Cur. Dominico Bartolinio Card. Tit. Marciano. <
Dragocen biser kapele je oltär, zdelan od najlepšega marmorja, ali ugledaš tudi alabaster, jaspis, mala-hit. Osobito nežno sta v mozajiki sestavljena dva grba papeževa. Tla in strop sta zvedena vrlo ukusno. Sveti Oče je ppdęlil odpustek vsem vernikom, kateri dné 5. julija pridejo molit v to kapelico.
KNJIŽEVNOST.   fÜ
Jos. Stritarja zbranih spisov 9., 10. in 11. snopič, S katerimi se pričenja II. zvezek, izšli so te dni. Vsebina jim je vzorna povest »Svetinova Metka« (iz »Mladike« 1868. 1.) in začetek ter nadaljevanje sosebno v psihološkem oziru prezànimivega romana  »Zorin« (iz dunaj-
skega »Zvona« 1870. 1.) »Zorin« je preložen že tudi na nemški jezik.
- . Knjižnica za mladino. Založilo in na svetlo dalo »Slovensko učiteljsko društvo«. Uredil Ivan Tomšič. I. zvezek: 1) Mladi dnevi; 2) Za poklicem. V Ljubljani, 1887. Natisnil J. R. Milic. 72 strani.
Kakor kaže naslov, obseza ta najnovejša knjižica dve povesti za slovensko mladino. Pisatelj prve povesti,
272
SLOVAN.
Stev. 17.
g. P. B. opisuje nam življenje preprostega dečka, katerega vzameta nadporočnik Mečevič in soproga njegova za svojega. Spis je v obče dober, jezik pravilen, vender nam marsikaj ni po volji. Precej na prvi stràni čitamo: »Zgrbančena koža diči njegovo ovenelo obličje«;« -r-»in ta starikavi obraz, ki je prebil vže toliko toge in bolesti«--oba stavka sta slaba. Na 6. shrani pripoveduje pisatelj, kako se dedu Trakarju »nehote polijó gorke solze po uvelih licih,« (dasi ni pravega povoda za jok), »vnuk pa ga vpraša : Dedek, kako da vam je tako vroče, kà vam teče kar pót po obrazu, saj sva vender oba v senci?   In starcu se ulije novic pot solza po
obraz«.--Vnuk otide past, ded pa — zadremlje pod
košatim orehom«! Nam se zdi, da dedova žalost ni prevelika, ker zdajci joče, zdajci pa že — dremlje! — Na 17. strani čitamo: »Kaj pa daje majal z glavo in nekaj solzam podobnega mu je lilo po trdih gubah obličja, prikimavši Mečevičevemu ukrepu, — toda ded je vedel vselej ceniti dobroto. « To ni vzgled lepega zloga ! — Ko se poslavlja mali Cene z doma, piše g. pisatelj : »Mati Trakarjeva pa so imeli poln zastor solzà debelih kakor lešniki« — tako ne gre! Stavki kakor: — »mu ukazala (gospä Mečevičeva), da drži jezik za zobmi«; »teže mu je bilo, nego da bi ga kdo tepel po najobčutli-vejšem delu telesa« ; »klaverno in pobito je hodil okoli svoje dobrotnice, kakor maček okoli vrele kaše«; »ki e p e ta 1 je po starej navadi, da mu je s 1 i n nedostajalo« — ti stavki gotovo niso pisani »v lepem jeziku in obče priznanih krasoslovnih načelih«, katera poudarja odbor »Slovenskega učiteljskega društva« v »Vabilu« svojem, nego naravnost trivijalni so. Do cela ponesrečena je podoba: »Solnce zgodnje i'^pomladi je tiščalo z vso silo svoje zlate sulice (!) skozi visoka okna« (stran 37.). Stavka: »dostikrat je prišel (recte: prihajal) na Herakle-jevo razpotje« (stran 36.) ne ume mladina. Nespretno je rečeno : »tam okrog srca Vinkovega pa se je nabiralo nekaj takega, kar imenujemo otroško ljubezen« (stran 23.) Primera: »slovenska domovina in list v knjigi prirode« —-šepa. Stavek : — »ki je poljubila dobro dete na mlado kožico njegovega čela« (stran 23.) glasil bi se neprimerno lepše: — »ki je poljubila dobro dete na jasno čelo«. — Oblike kakor: tedaj v pomenu nemškega ,also', ,ptuj', ,djanje' i. dr. niso opravičene. Lepó ni rečeno: »predno se pribašem do kake službice« (stran 40.).
Sličnih nedostatkov je dosti v povesti, ali priznati moramo, da riše g. pisatelj tudi dosti lepote in uver-jeni smo, da bode mogel še mnogo lepega napisati mladini naši. —
Druga povest »Za poklicem«, spisal N epoko r, opisuje nam življenje dveh rodbin, kateri razdvaja sovraštvo. Oba kmeta, Zalipnik in Cesar imata sinova; Cesarjev Ivan se uči dobro, Zaupnikov Tone pa si naposled izvoli trgovski stan, ker ne more izhajati v šoli. Gospodar njegov, bogat trgovec v Trstu, pošlje ga urejat posestvo, katero prodajo očetu na dražbi baš tistega dné, ko se vrne. Cesarjev Ivan je zvršil studije svoje in se je podu-hovnil. S tem, da se sprijaznita sovražna soseda, završena je povest.
Gospod pisatelj je hotel dokazati, da je vsakdo srečen le v tistem pozivu, katerega si izvoli. Zal, zmotra svojega ni dosegel popolnoma. Da se Ivan poduhovni, umejemo, ali čemu kmétuje Tone, oni isti Tone, ki se je posvetil trgovstvu, naposled na domačem posestvu, to nam ni jasno. Z njegovim značajem se to ne strinja. Ne umejemo tudi, čemu je g. pisatelj vzel v svojo po-
j vest Jakca in Minico; prav v nobeni zvezi nista s po-j vestjo in naposled res izgineta, da sami ne vemo kam. Razgovor i vaških mož pod lipo je prekratek, da bi pri-čenst po : krščanskem, nauku trajal do noči, vrhu tega je nebistven v povesti, IV. poglavje zato nepotrebno, j 1— Povest je pisana mladini; biti ji je torej vseskozi jasni, lehkorazumni.1 Menimo, da mladinskim spisom ni samó nälog blažiti srce in bistriti um, nego da imajo gojiti tudi lep in pravilen jezik. Treba jim zato jasnega, prozornega zloga. Ali navedimo iz obilice stavkov le nekoliko vzgledov, kjer je dikcija dokaj nespretna, n. pr. : »In kakeršen dar je kdo prejel, tako mora tudi svoj poklic uravnati« (stran 51.). »Ljudsko šolo v mestu dokončavši, je bilo treba v Ljubljano v latinske šole« (stran 51.). »Vender pravega veselja do učenja ni dobil; to ni bil njegov poklic« (stran 51.). »In res tam doli pri zelenem holmc« se je vzdigal oblaček cestnega prahu, kar bistrim otrokovim očem ni ušlo in ga sedečega tam na bregu zadaj za hišo tudi takoj prepričalo, da to drug biti ne more, kakor njegov atej« (stran 53.). »Otročje igre, njihovo obnašanje in govorjenje je velikrat merilo in znamenje, do česa bode imel sedanji poniglavček pozneje kako veselje in poklic« (stran 62.). —
Take stavke čitamo malone na vsaki strani. Nekateri so naravnost nezmiselni: »Res je bilo milo gledati to uzorno poslopje, posebno kadar se je rdečila večerna zanja v hišnih oknih, kakor v radostnih očeh (stran 45.). »Obličje, precej ogorelo, izpremenilo ga je sicer nekoliko, toda dajalo mu je še bolj moški značaj« (stran 68.). —
Ne vemo, čemu piše g. pisatelj: obnašal se je; toda usiljevati se pa; priložnosti (prilike); študovanje; ter se p o d a v hišo ; zrečemu ; dir in daj ; zopet povrnil; videla stopiti; zagromelo (zagrmelo); začudenej materi (začujeni, osupli, strmeči, presenečeni) ; zadeva (v pomenu Angelegenheit) i. t. d.
To so hibe, katere kazé sicer tako lépo, mladezni naši spisano knjižico. Uverjeni smo, da nam slavni odbor »Slovenskega učiteljskega društva« ne zameri teh dobrohotnih opomenj in upamo, da v bodoče strože pregleduje tvarino, katera dohaja prepotrebni »Knjižnici za mladino«. — —s—
4?
LISTNICA.
S
>0>, · i'aifc
G. dr. J. K. v V. : »Praecepta juris« so po Ulpijauovem uauku seveda: »honeste vivere, neminem laedere, suum cuique tribù e r e « , ali takisto uči tudi nekdo : »Causa causae est causa causati.» Vi nam tožite, da je prejšnji urednik »Slovanov« v nečem grešil proti književni vrlini Vaši, kar nam dokazujete s sodbo »Agrameričino« o baš tisti stvari. Res, sodba tega lista je zelo častna in nečemo dvojiti, da popolnoma zaslužena. Dobili ste zatorej že nekako indirektno zadoščenje in s tem, mislimo, sméti se Vam je zadovoljevati. — G. J. L. v Α.: Żal, tudi Vam ni moči odgovoriti, kakor bi radi Vi. Spis Vaš po mnoga mesta preostro in še češče nekrivičuo graja neko narodno-književno društvo naše, ali bolje : d e 1 o njegovo ; naperjen je tudi zlasti proti nekemu možu, kateri je že mnogo ter mnogostransko storil rodu našemu na prospéh in blaginjo in kateremu slabosti javno očitati nikakor ni umestno. A dalje še nekaj. Sedanje dni, ko vedno toli govorimo, pišemo in pojemo o »zliti zlogi« — hóti Bog in pošlji jo dobrotno v nas ! — po mislih naših ni dovoljeno kateremu si bodi posamičnemu človeku, oprtemu na pristranske osebne nazore, streljati trovanih pušfc na osebe in na društvo, ki ima navzlic nekaterim nedostatkom v ustanovnikih, podpornikih in sotrudnikih svojih veljavne in zaslužne može in katero d e j a n j s k i priznava res η i r o d. Takšna subjektivna »kritika« je niščetnain — »srebrn je gòlk, toda zlàt molk.« Dakle : molčimo! —
»SLOVAN« izhaja 5. in 20. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za vse leto 5 gld., za polu leta 2 gld. 50 kr. in za četrt leta I gld. 25 kr. ; za ljubljanske: za vse leto 4 gld. 00 kr., za polu leta 2 gld. 30 kr. in za četrt leta I gld. 1$ kr.; za dijake pa: 3 gld. 60 kr — Posamične številke se prodajejo po 25 kr. — Naročnina, reklamacije in inserati naj se pošiljajo upravništvu, dopisi pa uredništvu na Kon
grešnem trgu štev. 7.  Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne Tračajo,-       .........
Tisek   »Narodne Tiskarne«. — Izdajatelja in lastnika: Ivan Hribar in dr. Ivan Tavčar. — Urednik: dr. Ivan Tavčar-