PRIPRAVLJENI TUDI NA MOREBITNI POTRES
Ljubljana leži na potresnem območju. Že V al\asor opisuje potres, ki je leta 1792 prizadel lo področje. kasneje jih je zabeleženo še nekaj; zemlja se je tresla lela 1511. maja 1839, najhujši-potres pa je bil 14. aprila 1895. Tudi mi se spominjamo polresa izpred nekaj let, ki je k sreči povzročil le manjšo škodo.
Nemogoče je predvideti, kdaj in kje se bodo sprostile zemeljske sile. Zato ni odveč, da smo pri-pravljeni tudi na potres. Ljub-Ijanska vaja Golovec 83, ki bo Ietos 24. septembra, naj bi poka-zala, kako se strokovne službe in posamezniki znajdemo v nevsak-danjih okoliščinah, ki jih pov-zroči ta naraven pojav. Izvršni svet naše občinske skupščine je že imenoval poseben štab, sestav-Ijen tako, da so strokovno pokrite vse dejavnosti v občini. Po-membno je namreč, da se nas ne loti panika, ampak da ukrepamo učinkovito.
O tem, kako so se Ljubljančani obnašali ob potresu leta 1895, lahko zvemo iz knjižice Grozni dnevi potresa, ki jo je napisa! oči-videc tega dogodka J. R. in je izšla še isto leto pri Maks Fischer-jevi knjigarni na Kongresnem trgu. Opisovalec lega dogodka pravi, da je treba »hudo prizade-temu prebivalstvu izreči prizna-nje, da se je vedio navzJic groz-nim razmeram povsem dostojno in mirno.«
Najprej je treba omeniti, da je Ljubljana, glavno mesto Kranj-ske dežele, takrat štelo okrog 30.000 prebivalcev in prek 1.400 hiš. Mesto se je pričelo živahno razvijati prav v zadnjih desetih letih. Potres ga je torej prizadel v najbolj cvetočem obdobju. Strašni dojiodek se jc pripetil v ncdeljo, J4. aprilaob23. uri in 17 minut. Od Iga proti Ljubljani se je zaslišalo grozo zbujajoče pod-zemljsko bučanje in grmenje, za-zibala so se (la, pokali so zidovi in streh, opeka in porušeni dimniki so kakor toča padali na ulice. Kako so v tc!i trenutkih ravnali Ijudje? J. R. takole opisuje:
»Okna in hišna vrata so se od-pirala, krik in tarnanje na vseh straneh. Ljadje, večinoma neo-pravljeni, prihrume na ulice; tudi vidiš človeka v spodnji obleki, tam zbegano mater, ki kakor blazna drvi na cesto, držeč svo-jega nežnega otročička povitega v blazino in odejo, tam zopet treso-čega se starčka, ki zavit v spalno suknjo, oprt na svojo palico hiti kolikor mogoče na cesto. Bilo je grozno, kakor da bi se bližal sodni dan.«
Neki mladi mož je bil ob tem času v restavraciji Slon. Ko se je streslo zidovje, so kozarci popa-dali na tla, ugasnilo je nekaj plin-skih luči, Ijudje so kričali in na-stala jfe popolna zmešnjava. Opi-suje:
»Igralke pomečejo svoja go-dala stran in kriče poskačejo med zbrano občinstvo. katero zbe-gano teka sem in ija, stoli se pre-metujejo, mize prestavljajo, ste-klene duri se razbijejo, vse tečein beži. Jaz skočim pri prvem sunku pod obok, se naslonim na steber ter čakam, da se prvi strah poleže in gneča razide. V pol minute je bila cela dvorana prazna, kozarci, krožniki, serviete, ostanki jedil, stoli. mize, vse leži po tleh v straš-nem neredu tarnajoč in bled ko zid teka oštirokoli in zre na opus-tošenje.«
Ko je potem naš pripovedova-lec prišel na ulico, je videl pred vrati staii skupino tjudi. Pogovar-juli so sc o tem, da je nekega člo-veka v »Slonovih ulicah« ubila padajoča opeka. Potem pa je pri-šel drugsunek in vsisose razpršili narazen. Glas izmed občinstva »V Švicarijo!« je napotil množico proti Tivoliju.
(Prihodnjič se nadaljuje)
D. J.