Male živali — strah velikih mož.
A. Zdenčan.
pgodovina nam spričuje, da imajo mnogi ljudje, tudi veliki in slavni možje, nekak čuden gnus in strah pred raznimi ži-valmi, ki so čisio domače in nič nevarne. Tako je imel Ale-ksander Veliki že kot majhen otrok smešen strah pred mački. Če je zagledal poznejši zmagovalec sveta maeka, ga je začelo tresti, govor mu je zastal, in mrzel pot mu je stopil po vsem životu. Grški pisatelj Ksimah pripoveduje v življenjepisu Aleksandra tole: »Filip, ma-cedonski kralj, je dal svojega sina, kot svojega dediča, strogo vzgajati. Skrbel je zato, da bi se kraljevič že v prvi mladosti naučil, zatirati svoje strasti ter prenašati telesne bolečine in napore. Prvi vzgojitelj Aleksaudrov je bil Leonida, kraljev sorodnik, mož izvanredno krepkega značaja. Ko je pa zapazil, kak strah ima njegov gojenec prcd mački, ga je hotel lemeljito in nasilno ozdraviti. Nekega dne je zaprl šestlet-nega Aleksandra v posebno sobo kraljeve palače, kjer je bilo mnogo mačkov. Sam je pa ostal pred zaprtimi durmi, da bi videl, kako se bo zadeva iztekla. V sobi je bilo nekaj časa vse tiho — nato pa velik hrup in trušč. Nato zopet vse mrtvaškotiho. Čez dve uri nato je Leonida vstopil v sobo. Na tleh je ležal Aleksander nezavesten. Iz ust so mu silile pene, roke je irael pa vse opraskane od mačjih krempljev. Okrog njega pa so ležali vsi mački podavljeni. Poslej Leonida ni več uporabljal tega zdravljenja. Aleksandrov strah pred mački in mačkami pa je bil od tistega dne še večji in strašnejši.<i Tako sporoča grškia zgodovinar Ksimah.                                                                               M
Ko je Aleksander 1. 336. pr. Kr. zasedel prestol Macedonije, je* ukazal takoj pobiti vse mačke v prestolnem mestu. Dve Ieti pozneje, ko so ga že vsi grški rodovi priznali za svojega kralja, je poslal po-slance k perzijskemu kralju Dariju z naročilom, da mora dati in vrniti prostost vsem grškim naselbinam v Mali Aziji. Darij, ki je izvedel, kak Strah ima Aleksander pred mački, je izročil macedonskim poslancem zaboj, v njem pa mačka, ki so ga oslepili in mu odrezali ušesa in rep. In naročil jim je zaničljivo: »Povejte svojemu gospodu, da se mu bo ravno-tako zgodilo kakor temu mačku, če se predrzne napasti moje kraljestvo!« Poslanci so pohabljeno žival res vzeli s seboj v domovino in spo-ročili Aleksandru o tem, kar mu je zagrozil Darij. KraJj je molčal. Po-kazal ni najmanjše jeze. Ukazal je samo svojim služabnikom, naj ubogo živalco skrbno rede, in je dostavil: »Če bi me kdaj itnela popustiti jeza nad Darijem zaradi tega osramočenja, tedaj mi pokažite to žival, da mi bo sovraštvo in maščevalnost nanovo vzplamtela!« Dve leti pozneje Mfand osvojil Aleksander samo vse Perzije,   ampak tudi Egipet.  Potem,
,        
Stran 34                                    VRTEC                                    Leto 49

ko je sezidal mesto, ki ga je po sebi imenoval Aleksandrijo, se ie na-potil v svetišče paganskega boga Amona v libijsko puščavo. Duhovniki tega božanstva so mn šli v najlepših oblačilih slovesno naproti in so peljali slavnega zmagalca v presveto templja, kamor do tistega dne še ni stopila noga neposvečenega človeka. Tukai mu je izkazal veliki du-hovnik božje češčenje in ga oklical za sina boga Amona, pa ga je bla- , goslovil in mu dal oblast čez ves svet. Sredi teh svečanosti pa se je primeril neljub pripetljaj. V templju so imeli veliko svetih mačk, ki so bile posvečene bogu Amonu. Ena izmed teh mačk je nenadoma sko-čila v naročje Aleksandru, ko je sedel na vzvišenem prestolu. Razjarjen jo ie sunil Aleksander od sebe. Mačka ie padla v kotel, poln žerjavice, se močno opekla in strahovito divjala in cvilila po templju. Ta neljubi slučai je dal povod velikemu duhovniku, da je prerokoval Aleksandru, naj se varuje zlasti ognja, češ da zna nekoč ukončati njegovo telo. To se je v nekem pomenu tudi zgodilo. Čez devet let je res svetovni zma-galec umrl na vročnici, ki je žgala v njegovem telesu kakor živi ogenj.
Sličen gnus pred mačkami je imcl tudi kardinal Armand vojvoda Rišelje, vscmogočni roinister Ludovjka XIII-, francoskega kralja. Fran-coski učenjak Davnel pripoveduje o tem v svoji knjigi( naslovljeni: v»Ri-šeljč in samodrštvo", zanimive podrobnostt. Nekoč se je mali Armand igral brez nadzorstva na vrtu očetovega gradii. Zapazil pa je naenkrat mačko, ki se je tihotapsko plazila skozi grmovja in je iskala plena. Kmalu je izsledila v travi skrito ptičje gnezdece in v njem štiri še čisto negodne mladiče. Deček je gledal, kako je davila mačka trepetajoče in čivkajoče miadiče s kruto počasnosijo. Ko ga je pozneje njegov vzgo-jitelj vprašal, čemu ni mačke zapodil, mu je odgovoril, še vedno se tresoč strahii, da ni mogel geniti nobenega uda in da ni raogel ne kli-cati, ne izpregovoriti besedice. Od tistihdob mu je vedno otrpnilo telo, celo krč ga je priicl, kadarkoli je zagledal kako mačko. Hišni zdravnik, neki Senkmar, čigar sin je napravil pozneje proti ministru Rišelje za-roto, je odredil, da naj nosi deček za ozdravljenje te bolezni pod obleko na prsih mačjo kožo. Toda ie sam duh te kože je bil dečku tako zoprn, da so se napadi krča še boli množili. Ko je postal Rišelje z 22. letom škof v Lisonu, si je že toliko okrepil živce, da ga je samo malo pretreslo, kadar je zagledal mačko. Popolnoma pa ni mogel nikdar premagati naravDega gnusa- In ravno ta odpor mu je nekoč rešil celo življenie. Bilo je pa to tako.
Leta 1642. je bil Rišeljž na vrhuncu svoje časti in oblasti. Seveda so ga sovražili nevoščljivi dvorniki, celo sani Ludovik XIII., ker je težko prenašal brezobzirno moč svojega mogočnega ministra. Ni si ga pa upal odpustiti, ker se ga je celo ou bal. Zato se ga je hotel iznebiti skrivai, s pomočjo zarolnikov. Nekega večera je prišel Rišelič h kraliu, poročat o državnih zadevah. Med pogovorom se je pa popolnoma zvečerilo, in izprehajala sta se s krdjen v parku. Kar naenkrat se zahlini kralj, češ, da je truden, pa stopi v vrtni stekleni paviljon. Tam se kralj vsede;
                       VRTEC                            Stran 35
minister pa, ki ni nič hudega slutil, gre za njim, toda hodeč gor in dol po salonu in nadaljujoč svoje poročilo. Nenadoma pa obstane Rišelje in ostro pogleda v kot pod mizico, izpod katere je svetlelo dvoje ze-lenkastih oči. Bila je mačka. Minister jo je zgrabil in vrgel z gnevom skozi vrata paviljona. Ko jo je pa zagrabi!, je zagledal pred seboj pod mizico skrite tri može z izdrtimi meči. Ti so čakali nanj. Prestrašili so se ga in pobegnili. Rišelje je vprašal kralja, kaj pomeni ta zarota. A Ludovik je bil tako zmešan, da se \e videlo, da je sam povzročil in najel te zarotnike. Tri dni pozneje so zarotnike prijeli in pozvali k sodbi. Med njimi je bil tudi ljubljenec Ludovikov, Senkmar, sin hišnega zdravnika Rišeljejeve rodbine. Kako strahovito moč je imel Rišelje v državi, kaže najbolj ta obravnava. Sam kralj Ludovik ni mogel rešiti zarotnikov, ki jih je bil najel. Minister je zahteval, naj se mu zarotniki izroče, da jih kaznuje. In umorjeni so bili brez milosti, četudi kraljevi ljubljenci. Odslej je Ludovik še bolj sovražil na skrivaj svojega ministra. Še isto zimo je pa Rišelje nevarno zbolel. Pa mu je postajalo ze boljše, a kralj se je bal, da ne bi ozdravel. Zato je ukazal skrivaj služabniku, nai spečemu ministru vrže dve mački na posteljo. Tega se je bolnik tako prestrašil, da se mu je stanje brž poslabšalo, in štiri dni nato, dne 4. decembra 1642, je bil mogočni kardinal in minister mrlič. -
Vojvoda Velingkten, ki je skupno z Bliherjem premagal Napoleo-na v bitki pri Vaterlo, je imel pa gnus in strah pred pajki. Kakor je sam pripovedoval angleškemu učeniaku Meksvilu, ki je objavil pozneje življenjepis Velingktenov, je izviral ta strah še od onega dne, ko rnu je otroku padel pajk v mleko in ga je malone popil.
Ko se je ta mož izobraževal na francoski vojaški šoli, so vedeli njegovi tovariši za to njegovo slabost in so ga s tem dražili. Neki so-učenec mu je neko noč spustil križnega pajka, privezanega na nit, da je pajk lazil semintja čez Velingktenovo čelo. Ko je Velingten to zapazil. ga je tako ujezilo, da je vstal in pritisnil krepko zaušnico svojemu to-varišu. Prišlo je do dvoboja, in Velingkten je sovražnika tako zaznamo-val s sabljo po čelu, da so imele brazgotine na čelu podobo pajka.
Leta 1797. je šel Velingkteu kot nadporočnik v Indijo. Tam je bii njegov brat kraljev namestnik. Toda ni se mogel tam privaditi in udo-mačiti. Ravno radi mrčesa in pajkov ne, ki jih je po Indiji vse polno. V bojih, ki jih je imel Velingkten z domačimi rodovi, sta morala biti ponoči vedno dva služabnika v njegovem šotoru, da sta mu odganjala med spanjem nadležni mrčes. Ker nadporočnik zato ni mogel spati, je postal tako občutljiv in razdražljiv na živcih, da se je moral vrniti na Angleško. In vendar -- čudno! — ravno ta preklicani pajek rau je pri-pomogel do zmage nad Napoleonom. V neki kmečki sobi se je posve-toval poveljnik Velingkten s svojim vojaškim zborom glede nameravane bitke z Napoleonom. Mize so strnili in po njih so razgrnili velike zem-ljevide ter razinotrivali vojni načrt. Biio je to v vasi Monsenžan. Mnenja generalov so bila pa razdvojena. Eni so bili za to, naj Napoleona sami 
3"           
Stran 36                                   VR TEC                                     Leto Jj
napadejo, drugi pa, naj se zavarujejo in samo branijo. Velingkten se ni mogel odločiti na nobeno stran. Strmel je v razgrnjeno karto. Kar nal enkrat pa prileti po pajčevini pajek in se spusti na belgijsko provinc« Brabant pri Vaterl6-ju, ki Ieži 15 km od Bruslja. Od tam steče pajefl proti iugu. Naenkrat pa, brez vnanjega povoda, obstane, malo počaka potem pa krenc na vas Monsenžan, kjer so bili ravno generali zbranfl Tu pa ostane dolgo, dokler je spet ne odprede pod mizo. ¦ Gospodjd vzemimo to kot znamenje iz nebes!< reče poveljnik z nasmehona »Tudi pajek ni hotel na Francosko, ampak se je ustavil v tej vasi. Ta kaže, da počakajmo in se samo branimo« In tokrat je iinel res pajel prav. Če bi bil Velingklen napadel Napoleona, bi se ne bil mogel vzdrl žali toliko časa, da bi mu bil prišel Bliher na pomoč, in potem bi bila Napoleonova usoda vsa drugačneja -  če bi bil namreč takrat zmagal, -I
Tudi drugi sloveči možje so čutili vkljub priznano krepktm živcena hud odpor prcd gotovimi živalmi.                                                        1
Rimski cesar Avgust je imel naravnost otročji strah pred psil Grozoviti francoski voditelj revolucije Robspier se je kar tresel, če \M zagledal žabo ali kraslačo. Njegova sestra Karolina pripoveduje v svojitl spominih o svojem bratu to-le; Ko je šel njen brat tisti dan v zbornicoj ko je bil obsojen k smrti, in je korakal ravno po tilerijskem vrtu a svojim prijateljem Senžistom, je šla čez pot velika krastača. Brat se jj je prestrašil in je svetoval, naj se s prijateljem vrneta. A prijateli se i« temu posmehoval. Toda ni bilo dobro. V zbornicl so ju sovražnikn tako tožili, da ju je narodna skupščina obsodila v smrt. Dne 27. julijal 1794 sta bila oba obglavliena.                                                               I