PREDSTAVLJAMO VAM ORGANIZACIJO ZDRUŽENEGA DELA
»Pletenina« uspešno izvaža
Tovarna Pletenina z Zaloške ceste ima že 120-letno tradicijo in le malo jih je, ki se lahko pohvalijo s čim podobnim. Danes je sestavljena izpetih temeljnih organizacij, ki delajo v treh občinah. Skupajje v Pletenini zaposlenih nekaj čez tisoč parov pridnih rok, med temi Je ženskih skoraj devetdeset odstotkov.
Kot relativno majhno trikotažno podjetje so se dobro prilagodili trži-šču in se omejili le na tri proizvodne programe: bombažni, kopalni in pro-gram proizvodnje oblačilnih pred-metov za prosti čas in rekreacijo. V tovarni pravijo, da<Se obnašajo stabi-lizacijsko že ves čas po vojni, da so vedno varčno gospodarili. Vprašanje pa je, kako bodo delali v prihodnje. Niso se zadolževali in gradili in zdaj jih v razvoju omejuje stara tovarna.
Majhna sredstva imajo za propagan-do, ki je v borbi za prenasičeno trži-šče še kako potrebna. Otepajo se tudi z nizkimi osebnimi dohodki, saj zna-ša poprečni OD komaj 6.800 din, kar je skoraj za tretjino manj od ljubljan-skega poprečja. Praktično so vsi eko-nomski pokazatelji gospodarjenja nad poprečjem.
Lanski načrt celotnega prihodka je 398 milijonov, ocena uresničenega pa je okoli 430 milijonov, in ne glede na inflacijo je večji tudi obseg fizične proizvodnje. Organizacija je dosegla lep uspeh pri izvozu, saj je od njega iztržila kar 61,138.252 deviznih dinar-jev in s tem za deset odstotkov prese-gla plan. Razmerje izvoza in uvoza je bilo vedno 3:1. Za letos so si postavili še bolj ambiciozen načrt in namera-vajo izvoziti za 95 milijonov dinarjev blaga. Prepričani so, da je možno za-gotoviti 10-odstotno rast izvoza, žal pa se lahko marsikaj zatakne, ker so pogoji gospodarjenja in devizno uvozne omejitve včasih taka neznan-ka, da marsikateri posel propade, ker ne morejo dovolj hitro in dovolj za-nesljivo reagirati. V nekaterih pogle-dih so popolnoma odvisni od uvoza. Vzemimo samo barve za tekstil, ki jih v zaželeni kakovosti izdelujejo le dva ali trije svetovni proizvajalci, ,zato si ne morejo privoščiti eksperimentov s kakršnokoli drugo barvo, saj to po-meni reklamacije in izgubo stalnih kupcev. Tovarna izvaža največ tre-
nerk, smučarskih tekaških dresov, kopalk in majic. Na konvertibilnem področju so si našli kupce v Zvezni republiki Nemčiji, Franciji, Švici, na Švedskem, v ZDA in Kanadi, med deželami tretjega sveta so glavni kupci v Libiji in Kuvajtu, začeli pa so ¦tudi z izvozom na klirinško pddročje, ki je zaradi velikih serij, ki jih tam zahtevajo, za tovaro pretežno nezani-mivo. Letno lahko proizvedejo 1000 ton tekstilnih izdelkov in ker se to-varna fizično ne more več širiti, lah-ko boljše kreacije z modnimi barva-mi na konvertibilnem področju pro-dajo tudi trikrat dražje kot velike se-rije v deželah SEV.
»Kako ste uspeli na zahtevnem svetovnem tržišču?«, smo povprašali direktorja Bojana Piclja.
»Predvsem se je treba držati rokov in to tako glede ponudbe, kot doba-ve, pa kakovost je seveda zelo po-membna. S cenami ne moremo kon-kurirati vzhodnoevropskim ali dalj-novzhodnim proizvajalcem. Kljub te-mu, da ima Jugoslavija določene pre-dnosti v trgovanju z EGS, jih v tek-stilni veji ni, zato morajo biti naše cene v primerjavi z domačimi avto-matično nižje za znesek carine, tako
da prodajamo na Zahod pretežno iz-delke po cenah, ki le pokrijejo direkt-ne proizvodne stroške, torej material in delo, izvoz pa je poleg tega še kon-tingentiran.«
»Torej je vaš izvozni motiv le deviz-ni zaslužek?«
»Tako je, pa še tistega ne moremo vedno izkoristiti. Ko smo hoteli lani kupiti barvila na osnovi deviznih pravic, je bila devizna vsota že izčr-pana in z nakupom ni bilo nič.«
Tovarna si je veliko obetala od ustanovitve ski-poola proizvajalcev športne opreme za klasično smuča-nje, zdaj pa so malo razočarani, saj se je zadeva bolj sprevrgla v »prosjače-nje«, kot pa v resen in profesionalen odnos športnikov do financerjev (kot je to pri alpskih smučarjih, ki propa-girajo izdelke z resno zavzetostjo).
Čeprav optimistično razpoložen glede prihodnosti tovarne, ki vidi svojo perspektivo predvsem v izvo-zu, je Bojan Picelj zaključil s staro resnico, ki jo delavci v tekstilni indu-striji še predobro poznajo: »Črnega kruha je v tekstilni industriji vedno dovolj, potice pa le malokdaj.«
Vito Komac